© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove pravice? Jan Zobec Article information: To cite this document: Zobec, J. (2018). Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove pravice?, Dignitas, št. 55/56, str. 12-33. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/55/56-2 Created on: 07. 12. 2018 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 12 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic 1. Uvodno Vstop novih članic v Svet Evrope je pomembno vplival na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) – si- lovito naraščanje pripada in spreminjanje strukture zadev sta terja- la ukrepanje. ESČP je bilo tako rekoč prisiljeno vzpostaviti institut pilotne sodbe – ki pa v resnici ni nič posebno novega: je samo iz- popolnjena in strasbourškemu tribunalu prilagojena razredna tož- ba, bližnja sorodnica vzorčnega postopka (prim. 279.b člen ZPP). Vendar za razliko od institutov civilnega postopka (razredne tož- be v ZDA in organizacijske tožbe v kontinentalnem pravu), 1 iz ka- terih se je razvila, ne omogoča le poprave krivic za nazaj (»plačilo pravičnega zadoščenja«), ampak tudi odstranitev sistemskega ali strukturnega problema, v katerem koreninijo posamezne kršitve. Kadar torej ESČP ugotovi, da gre za sistemsko naravo kršitev, ki ima za posledico množično vlaganje pritožb, lahko izbere posamezno zadevo, ki najbolj odseva značilnosti vseh ostalih sistemsko (ali strukturno) podobnih (klon)zadev, ter jo prednostno obravnava, medtem ko odločanje o ostalih pritožbah (praviloma) zadrži. Če ugotovi, da je kršitev pravice posledica sistemske ali strukturne napake v pravni ureditvi, izda pilotno sodbo, s katero ugotovi ob- stoj sistemskega ali strukturnega problema in v operativnem delu sodbe obsojeni državi pogodbenici naloži, da (praviloma v dolo- čenem roku) sprejme retroaktivno učinkujoče ukrepe za odpravo sistemske napake. Če država ne izpolni naložene obveznosti (izvr- šitev sodbe nadzira Odbor ministrov), ESČP nadaljuje z obravna- vanjem preostalih kloniranih zadev – v nasprotnem primeru (če spozna, da je država sprejela in zadovoljivo izvedla ukrepe, ki so 1 Prim. A. Galič, Pravna ureditev tožbe za varstvo skupinskih interesov potrošnikov v ZDA in Avstriji, Podjetje in delo, 1993, 7, str. 877 in nasl. Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove pravice ? Jan Zobec 13 DIGNITAS n Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove ... ji bili naloženi) razglasi pritožbo za nedopustno ali pa jo izbriše s seznama zadev. Prispevek najprej obravnava političnozgodovinske okoliščine, v katerih se je uveljavila ideja pilotne sodbe, ter s tem povezane ra- zloge, ki so ESČP prisilili k temu »odkritju« (»tople vode« – sistem- ski vzroki kršitev pravic so namreč obstajali že prej; ESČP si pred njimi tudi ni moglo zatiskati oči, le da je to povedalo v blažjem in manj ukazovalnem tonu). Razlogi, ki so terjali uvedbo instituta pi- lotne sodbe, so pravzaprav enaki smislu tega instituta: obvladova- nje pripada zadev in pomoč državam pri implementaciji konven- cijskih pravic ter s tem učinkovitejše varstvo pravic. V nadaljevanju so prikazani institucionalni razvoj instituta, dejanski (praktičen) potek pilotnega postopka ter nekatera nerešena vprašanja. Pri- spevek se zaključi s kratko analizo vpliva pilotne sodbe na razmer- je med ESČP in ustavnimi organi obsojene države pogodbenice (predvsem na razmerje z ustavnim sodiščem) ter sklepnimi misli- mi o dobrih in slabih straneh tega, konvencijsko neurejenega (in s prakso ESČP vsiljenega) instituta. 2. Zgodovinske okoliščine nastanka ideje o pilotni sodbi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) je bila izvorno zasnovana kot del sistema, ki naj bi Evropo (in svet) varoval pred vsesplošnimi in sistematič- nimi kršitvami človekovih pravic, ki so svoj vrh dosegle v zgodo- vinskem obdobju druge svetovne vojne. Konvencija je torej (tako, kot velja za pravo nasploh) najprej posledica določene (zgodo- vinske) izkušnje, zaznamovane s surovim preziranjem človekove- ga dostojanstva. Vendar konec druge svetovne vojne ni pomenil dokončnega poraza totalitarizmov in diktatur – polovica Evrope je ostala talec ideologij, ki so za svoje demagoške cilje uporablja- le, zlorabljale in izničevale človekovo dostojanstvo. Medtem ko se je zahodna – demokratična – Evropa materialno in duhovno raz- vijala, se je njena vzhodna polovica pogrezala v vsesplošno zao- stalost, revščino in človeško bedo. EKČP je zato nastala tudi kot obrambni odziv na sistematične kršitve človekovih pravic v totali- tarnih režimih evropskih komunističnih držav. Zgodovinski kon- tekst geneze EKČP izraža razporeditev varovanih pravic. Medtem ko so v 2. do 7. členu urejene pravice, ki varujejo temeljne pogoje 14 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic človekovega življenja in svobode, katerih skupna ter ultimativna vrednota je človekovo dostojanstvo v svoji najbolj rudimentarni obliki (kot izkušnja druge svetovne vojne), so v nadaljevanju (8. do 11. člen) urejene pravice, katerih kodifikacija je v marsičem po- sledica hladne vojne in delitve Evrope na demokratični zahod in totalitarni vzhod. Izvirne članice Sveta Evrope 2 so zato države, ki so pripadale klubu »enako mislečih«, 3 torej države z dokaj visokim demokra- tičnim in pravno kulturnim skupnim imenovalcem. Posledično je imela visoka stopnja tega soglasja, ki se je odražala v ustavni ho- mogenosti teh držav, pomemben vpliv na uspešnost in učinkovi- tost delovanja EKČP v praksi, se pravi prek jurisprudence ESČP. 4 V začetnem obdobju svojega delovanja se je namreč zelo redko, samo tu in tam, srečevalo s sistematičnimi, grobimi, vsesplošnimi in strukturnimi kršitvami človekovih pravic (čeprav je bil sistem EKČP izvorno zamišljen kot imunski mehanizem, ki naj bi Evropo obvaroval pred takimi pojavi). 5 Zahodna Evropa je živela v rela- tivnem miru in skupaj z njo ESČP, ki se je osredotočalo predvsem na obrobna vprašanja človekovih pravic (npr. na prefinjene teste sorazmernosti, preverjanje dopustnih posegov zaradi doseganja legitimnega cilja, iskanje ravnotežja med pravicami v konfliktu), zanimiva bolj za akademike in teoretike – manj za politiko vlada- vine človekovih pravic. Hkrati je sistem konvencijskih pravic raz- vijalo in dopolnjevalo v duhu pojmovanja konvencije kot »živega instrumenta«, ki mora biti razumljen in razlagan v luči sedanjih okoliščin. 6 S propadom avtoritarnih in nedemokratičnih komunističnih držav in z vstopom novih (»mladih«) demokracij v Svet Evrope se je lagodno in v doktrinarni razvoj usmerjeno ravnotežje sistema EKČP, kot ga je evolutivno ustvarjala jurisprudenca strasbourškega tribunala, dramatično spremenilo. ESČP se je moralo odreči pre- vladujoči vlogi »prefinjenega uglaševalca« ter prevzeti tudi vlogo »preiskovalca« sistemskih in masovnih kršitev konvencijskih pravic 2 Izvirnih podpisnic EKČP je 14 – na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo število članic SE 23, danes jih je 47. 3 Izraz W. Sadurskega – gl. Partnering with Strasbourg: Constitutionalisation of the European Court of Human Rights, the Accession of Central and East European States to the Council of Europe, and the Idea of Pilot Judgements, Human Rights Law Review, 2009, 3, str. 397 in nasl. 4 Prim. R. Bernhardt, Commentary: The European System, 2 Conn. J. Int’l L. 299 (1986-1987), str. 299, 300. 5 Izjema je Turčija – v resnici samo »dopisna članica kluba enako mislečih«. 6 Prim. 31. točko obrazložitve sodbe v zadevi Tyrer proti Združenemu kraljestvu z dne 25. 4. 1978. 15 DIGNITAS n Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove ... – ter se s tem vrniti k svoji izvorni nalogi. 7 Tranzicija novih držav pogodbenic se je prenesla na celoten sistem EKČP in je imela več obrazov: od nevarnosti padanja skupnega imenovalca (standarda minimalnega jamstva človekovih pravic in s tem povezane dok- trine o polju proste presoje – zadržanosti ESČP, kadar je soglasje med državami pogodbenicami šibko), prek razvrednotenja ESČP (povezanega z nespoštovanjem njegovih sodb s strani posame- znih novih članic 8 in iz tega izvirajočo nevarnostjo, da slabi zgledi vlečejo, ter z nezaupanjem v strukturo s sodniki iz novih članic »okrepljene« sestave strasbourškega tribunala), 9 do neučinkovito- sti kot posledice neobvladljivo naraščajočega pripada zadev. 10 Vsi ti pritiski na ESČP ter dejstvo, da so bile nove demokracije bolj »učenke« kot »polnopravne« članice kluba demokratičnih držav (nekatere med njimi tudi »težavne« – npr. Rusija, Ukrajina in Mol- davija), so ESČP tako rekoč prisilili k nekaterim strukturnim refor- mam. Poleg najbolj radikalne, Protokola št. 11, ki je stopil v veljavo leta 1998, je ena od njih tudi institut pilotne sodbe. 3. Smisel (cilji) pilotne sodbe Praktično in pragmatično gledano je bil institut pilotne sodbe rojen iz preproste nuje. Ta nuja je bila v neobvladljivem naraščanju pripada zadev. Kot žrtev lastne uspešnosti je bilo ESČP pritisnjeno ob zid in zato prisiljeno ukrepati. V nasprotnem bi bil v skrajnem primeru lahko ogrožen celo njegov obstoj in z njim celoten sistem EKČP. V resnici je z uvedbo pilotnih sodb ESČP samo jasno, odkrito in ukazujoče povedalo tisto, kar je že prej povedalo na bolj prikrit, mehkejši in manj neposreden način. Pilotna sodba pomeni kombi- nacijo reševanja splošnega, strukturnega ali sistemskega problema 7 Gl. W. Sadurski, str. 401, 408, 409. 8 Značilno Rusija v zadevi Burdov (gl. P. Leach, H. Hardman, S. Stephenson, Can the European Court’s Pilot Judgement Procedure Help Resolve Systemic Human Rights Violations? Burdov and the Failure to Implement Domestic Court Decisions in Russia, Human Rights Law Review, 2010, 2, str. 352–357. Še bolj značilno Ukrajina v zadevi Yuriy Nikolayevich Ivanov (sodba z dne 15. 10. 2009). 9 Tako skrb značilno odseva izjava lorda Browne-Wilkinsona iz leta 1997: »I have found the jurispru- dence of the ECrHR excellent, but a major change is taking place. We are now seeing a wide range of judges adjudicating such matters, a number of them drawn from jurisdictions 10 years ago not famo- us for their observance of human rights. It might be dangerous to tie ourselves to that...« (povzeto iz W. Sadurski, str. 409). Pojavile so se tudi ideje o dvotirnem (in dvokriterijskem) varstvu konvencijskih pravic – enem za stare članice SE, drugem za nove (W. Sadurski, prav tam). 10 Leta 2004, ko je bila izdana prva pilotna sodba, je bilo 60 odstotkov celotnega pripada zadev iz držav Srednje in Vzhodne Evrope (podatek povzet iz O. Nedelcu-Surdescu, Brief Analysis of the Operation of the Pilot Judgement Procedure before the European Court of Human Rights (ECHR), Journal of European Studies and International Relations, 2010, 1, str. 25). 16 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic s sojenjem v posamezni zadevi. Bolj kot retrospektivno in partiku- larno (v konkreten življenjski primer) je usmerjena prospektivno in holistično. To je sicer značilnost sodb precedenčnih sodišč, ven- dar je pri pilotni sodbi posebnost v tem, da so njeni splošni zave- zujoči učinki izraženi jasno in neposredno v samem operativnem delu sodbe – in ne šele posredno razberljivi iz nosilnih razlogov sodbe. 11 Tradicionalno (izvorno) je ESČP zasnovano kot značilen predstavnik sodišč zadnje instance, katerega sodbe so neposredno in formalno zavezovale samo v delu, s katerim je bilo v primeru ugotovljene posamične kršitve pravice dosojeno pravično zadošče- nje. ESČP je prej vselej neposredno »sodilo« izključno samo o posa- meznih dejanjih in aktih državnih organov in nikoli o »zakonodaji« –tudi takrat, ko je bil vzrok kršitve v njej sami, napadene odločitve pa so bile samo njene posledice. S stališčem, da je šlo v takih prime- rih za pravno hipokrizijo, utemeljeno na tradicionalni fikciji »dobro pravo – slaba odločba«, se je mogoče strinjati. 12 Že leta 1979 je bilo v zadevi Marckx proti Belgiji 13 ugotovljeno, da kršitev 14. člena zaradi diskriminacije nezakonskih otrok pri dedovanju korenini v nacio- nalni zakonodaji. Na argument vlade (ki je bil dosledno izpeljan iz tradicionalnega gledanja na vlogo ESČP kot sodišča, katerega prero- gativ ni presoja abstraktnih pravnih pravil nacionalne zakonodaje in njihove skladnosti s konvencijskimi pravili) je ESČP odgovorilo, da »25. člen konvencije posameznike upravičuje uveljavljati, da nek zakon že sam po sebi krši njihove pravice, ne da bi bil za to potre- ben še kak izvršilni ukrep«. Dodalo je še, da »pritožnici izpodbijata svoja pravna položaja, ki ju osebno prizadevata, in sicer položaja neporočenih mater in otrok, rojenih zunaj zakonske zveze« (t. 27). Razlika med prejšnjimi sodbami, v katerih je bilo prav tako ugoto- vljeno, da je vzrok kršitve sistemske narave, in pilotnimi sodbami je samo v obliki. Medtem ko je pri prvih pravi vzrok samo previdno in vljudno nakazan v obrazložitvi (vendar sapienti sat – države so to praviloma razumele in svojo zakonodajo prilagodile), je pri pravih 11 Pilotne sodbe so pravzaprav dokaz, da sodbe ESČP nimajo učinkov erga omnes. V tem smislu je treba razzumeti tudi sodnika B. M. Zupančiča, ki meni, da pilotne sodbe ne bi bile potrebne, če bi imele sodbe učinek erga omnes. Razliko med ESČP in nacionalnimi ustavnimi sodišči namreč vidi v tem, da so nacionalna ustavna sodišča na vrhu domače pravne piramide, ki je hierarhično tako strukturirana, da morajo nižja sodišča slediti napotkom ustavnih ali vrhovnih sodišč, medtem ko je strasbourški tribunal sicer (tudi) na vrhu piramide, vendar brez piramide. Glede na to, da se ukvarja s 47 različnimi državami, je jasno, da bodo njegova sporočila v različnih državah različno razumljena in različno razlagana (P. Leach, H. Hardman, S. Stephenson, B. K. Blitz, Responding to Systemic Human Rights Violations, Intersentia, Antwerp, Oxford, Portland, 2010, str. 13, 14. 12 W. Sadurski, str. 414, 421, 422, 450. 13 Sodba z dne 13. 6. 1979. 17 DIGNITAS n Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove ... pilotnih sodbah jasen, nedvoumen, trd, zapovedujoč in umeščen v operativni del sodbe – tak, kakršne so (vsaj praviloma) tudi ugo- tovljene kršitve kot posledica »strukturne disfunkcije v delovanju pravnih sistemov«. 14 Čeprav je institut pilotne sodbe nastal predvsem kot enostaven in pragmatičen odgovor na iskanje rešitve za sicer neobvladljiv pripad zadev, ko sodišče z rešitvijo posamezne zadeve, ki najbolj značilno odslikava preostale masovne primere, naloži odpravo pravega vzroka kršitve in glede na načelo subsidiarnosti reševa- nje preostalih zadev prepusti nacionalnim organom (ter se s tem izogne ponavljanju svojih ugotovitev in stališč v dolgi vrsti kloni- ranih zadev), 15 ima pomembne učinke tudi na področju nacional- ne implementacije konvencijskih pravic. Vstop novih članic v Svet Evrope, ki se je iz »kluba demokracij« začel spreminjati v »trening center«, 16 je narekoval večjo (in v eksplicitni obliki izraženo) koo- perativnost tudi med ESČP in novimi članicami – in institut pilo- tne sodbe je izraz te potrebe. 17 4. Institucionalni razvoj To potrjuje institucionalna geneza instituta od septembra leta 2003, ko je ESČP prvič poskusno oblikovalo svoje stališče do ideje pilotnih sodb, do marca 2011, ko je v svojem poslovniku kodificira- lo postopek s pilotno sodbo. Zgodba se je odvila takole: Kmalu po letu 2000, ko je pregled dela na ESČP razkril močan porast pona- vljajočih se in kloniranih zadev, se je začela porajati ideja o potrebi take prilagoditve sodnega postopka, ki bo ESČP omogočal osre- dotočenost ne toliko na podeljevanje individualne pravice kot na sistemske in strukturne probleme, iz katerih izvirajo ponavljajoče se zadeve. 18 Temu je septembra 2003 sledilo pisno stališče, ki ga je potrdil plenum in v katerem je ESČP predlagalo uvedbo postopka za klonirane zadeve s posebnim poudarkom na pospešenem po- 14 L. Wildhaber, A Constitutional Future for the European Court of Human Rights?, Human Rights Law Journal, 2002, 23, str. 164. 15 Tako B. M. Zupančič v delno pritrdilnem in delno odklonilnem mnenju v zadevi Hutten-Czapska proti Poljski (sodba z dne 19. 6. 2006). V tem smislu tudi ESČP v svoji prvi pilotni sodbi (Broniowski proti Poljski z dne 22. 6. 2004, t. 193). Enako E. Fribergh, Pilot judgements from the Court’s perspec- tive, Stockholm Colloquy 9–10. 6. 2008, str. 3. 16 W. Sadurski, str. 410, 411. 17 To potrjuje ugotovitev sodnika L. Garlickega, da naj bi bila pilotna sodba uporabljena predvsem takrat, ko ESČP oceni, da druga, manj prepričevalna sredstva ne bi bila učinkovita; v bistvu gre za ne- kakšno dejanje iz obupa in nezaupanja v obsojeno državo pogodbenico (W. Sadurski, str. 427, 428). 18 P. Leach in drugi, Responding, str. 9, 10. 18 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic stopku izvršitve v sodbi naložene obveznosti pred Odborom mini- strov – pri tem naj vsebina te obveznosti ne bi bila samo odstrani- tev vzrokov kršitve pravic za naprej, ampak tudi obveznost uvedbe domačega pravnega sredstva z retroaktivnim učinkom, s katerim bo zadoščeno vsem, ki so jim bile kršene konvencijske pravice. V pričakovanju rešitve sistemskega problema na nacionalni ravni bi bile posamezne pritožbe v istovrstnih zadevah medtem zadržane – vendar bi v primeru neizpolnitve naložene obveznosti v razumnem času ESČP zadržane zadeve začelo obravnavati. 19 Že maja 2004 je Odbor ministrov (v okviru reformnih ukrepov za povečanje učinkovitosti) sprejel resolucijo s pozivom ESČP, naj: 1) kolikor je le mogoče, v svojih sodbah ugotovi tiste kršitve kon- vencije, za katere meni, da so sistemske narave in vzrok problema, še posebej, kadar ocenjuje, da so te kršitve razlog za veliko število pritožb, ter na ta način po eni strani pomaga državam najti pri- merno rešitev, po drugi strani pa Odboru ministrov pri nadziranju izvršitve sodb; 2) posebej obvesti o vsaki svoji sodbi, v kateri sta nakazana sistemski problem in njegov vzrok, tudi Parlamentarno skupščino, Generalnega sekretarja Sveta Evrope in Svet Evropske- ga komisarja za človekove pravice ter da na take sodbe še posebej in na ustrezen način opozori v svoji podatkovni bazi. 20 Prvotno stališče, naj bi institut pilotne sodbe vključili v Protokol št. 14, je bilo opuščeno – Odbor direktorjev za človekove pravice je od- ločil, da je pilotne sodbe mogoče izdajati že znotraj obstoječega konvencijskega pravnega okvira. Kmalu zatem se je to tudi zgodilo. ESČP je 22. 6. 2004 izdalo prvo pravo pilotno sodbo v zadevi Broniowski proti Poljski, ki ji je sledila sodba v zadevi Hutten-Czapska proti Poljski in nato številne druge. Leta 2006 je Odbor ministrov dopolnil svoja pravila tako, da je kot prednostno opredelil nadziranje zadev, v katerih je ESČP ugotovilo sistemske kršitve pravic, takratni predsednik ESČP Jean-Paul Costa pa je na Kolokviju Sveta Evrope v San Marinu leta 2007 potrdil pripo- ročilo Skupine modrih, naj ESČP tudi v prihodnje, če je le mogoče, 19 Position paper of the European Court of Human Rights on proposals for reform of the European Convention on Human Rights and other measures as set out in the report of the Steering Committee of Human Rights, 12. 9. 2003. Gl. H. Keller, A. Fischer, D. Kühne, Debating the Future of the European Court of Human Rights after the Interlaken Conference: Two Innovative Proposals, The European Journal of International Law, 2011, 4, str. 1041, 1042 in P. Leach in drugi, Responding, str. 10. 20 Committee of Ministers, Resolution Res(2004)3 on judgments revealing an underlying systemic problem, 12. 5. 2004. Gl. A. Buyse, The Pilot Judgement Procedure at the European Court of Human Rights: Possibilities and Challenges, Nomiko Vima (Greek Law Journal), 2009, november, str. 9 in P. Leach, Responding, str. 10, 11. Gl. tudi O. Nedelcu-Surdescu, str. 26. 19 DIGNITAS n Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove ... uporablja pilotne sodbe. Kljub načelni podpori postopku s pilotni- mi sodbami ni bilo mogoče spregledati dejstva, da je ta postopek ne- jasen in nepregleden ter da odpira številna vprašanja – od potrebe po natančnejši opredelitvi pogojev za izdajo pilotne sodbe in meril za izbiro zadeve, v kateri bo izdana, do položaja strank postopka in preostalih pritožnikov v kloniranih zadevah. Na Konferenci o priho- dnosti ESČP v Interlaknu februarja 2010 je bila tako sprejeta dekla- racija z zahtevo sodišču, »naj razvije jasna in predvidljiva merila za postopek izdajanja pilotnih sodb – glede izbire pritožb, nadaljnjega teka postopka in ravnanja z odloženimi zadevami«. 5. Pravilo 61 Ta pričakovanja je ESČP (bolj ali manj) uresničilo 31. 3. 2011 z novim 61. pravilom Poslovnika sodišča, ki ureja postopek v prime- rih sistemskih ali strukturnih kršitev človekovih pravic. Postopek je še vedno dovolj odprt in prilagodljiv konkretnim okoliščinam (prvi odstavek predmetnega pravila določa, da se postopek s pilotno sodbo začne, kadar dejstva, navedena v pritožbi, razkrivajo obstoj strukturnega ali sistemskega problema ali druge podobne disfunk- cije, ki je dala ali bi lahko dala povod za podobne pritožbe), hkrati pa opredeljuje vsaj minimalne oporne točke postopka – kot so npr. opredelitev položaja strank postopka in njihovo sodelovanje v po- stopku (predvsem izjavljanje o tem, ali so izpolnjeni pogoji za spre- jem pilotne sodbe), prednostno obravnavanje pilotne zadeve, obve- znost sodišča, da v pilotni sodbi opredeli tako naravo strukturnega ali sistemskega problema ali druge disfunkcije kot tudi vrsto kršitev odpravljajočih ukrepov, ki jih mora na podlagi operativnih odredb sodbe sprejeti država kršiteljica, možnost določitve roka za odpravo sistemske kršitve, možnost pridržati odločanje o pravičnem zado- ščenju (odvisno od sprejetja individualnih ali splošnih ukrepov za odpravo kršitve), možnost odložitve odločanja v ostalih kloniranih zadevah (pri čemer lahko sodišče, če oceni, da je tako prav, kadar- koli nadaljuje postopke v odloženih zadevah) – in zahtevo, da mora prijateljska poravnava zajeti sprejete splošne ukrepe za odpravo kr- šitve ter povračilo za aktualne in potencialne pritožnike. Pravilo 61 pomeni v bistvenem samo zgoščen zapis sodne pra- kse, ki odseva dotedanja stališča ESČP o t. i. pravih in kvazi/semipi- lotnih sodbah. Vendar za razliko od prejšnjih primerov, v katerih so bile izdane pilotne sodbe, možnosti za uporabo pilotnega postopka 20 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic nekoliko širi – kar je v skladu z že omenjeno politiko SE. Številčnost kršitev ni (več) pogoj za pilotno sodbo 21 – teoretično je lahko izda- na že, če določena sistemska disfunkcija prizadeva zelo ozek krog ljudi. Čeprav je bila pilotna sodba najprej mišljena kot eno od orodij za obvladovanje obstoječega stanja preobremenjenosti ESČP, ob- stoj odprtih zadev ni (več) pogoj za izvedbo pilotnega postopka. 22 Dokaz za to je pilotna sodba v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, kjer je ostalo samo majhno število odprtih postopkov; sodba je bila izdana bolj na podlagi možnosti, da bi se ESČP kdaj v prihodnosti lahko srečalo s svežimi pritožbami »izbrisanih«, kot zaradi spopada- nja s preobremenjenostjo. 23 Odložitev obravnavanja odprtih zadev kot ena od bistvenih značilnosti prave pilotne sodbe (in sredstvo pritiska na državo oziroma njene odgovorne organe) tako ni bi- stvena – ni namreč kaj (bistvenega) odložiti. Pilotna sodba, kot jo ureja pravilo 61, je zato lahko izdana tudi brez odločitve o odložitvi obravnavanja preostalih kloniranih zadev. 24 Zato se zdi, da doseda- nja klasifikacija na prave in kvazipilotne sodbe nima več prepričljive pravne podlage – vsaj ne v Poslovniku sodišča. Značilnosti (prave, popolne) pilotne sodbe, ki jih je L. Wildhaber razvrstil v osem točk, 25 zato niso več odločilne, prav tako pa tudi ne, ali je sodišče sodbo označilo kot pilotno. 26 21 To je bila ena od bistvenih značilnosti prvih pilotnih sodb (gl. naslednjo opombo). 22 Da je smoter pilotne sodbe tudi preprečevanje pripada potencialnih ponavljajočih se zadev, je ESČP opozorilo že v prvih pilotnih sodbah. V zadevi Broniowski se (v t. 193) ni sklicevalo le na 167 odprtih podobnih zadev, temveč tudi na skoraj 80.000 posameznikov, prikrajšanih za odškodnino, v zadevi Hutten-Czapska pa je spričo dejstva, da je bilo ob sojenju pred Velikim senatom odprtih samo 18 podobnih zadev, v t. 236 opozorilo na potencialni pripad ponavljajočih se zadev (prizadetih je bilo namreč okoli 100.00 najemodajalcev). 23 Gl. 413. in 414. točko obrazložitve sodbe z dne 26. 6. 2012. 24 Tako je bilo v zadevi Lukenda proti Sloveniji (sodba z dne 6. 10. 2005), kjer odločanje v preostalih 500 odprtih zadevah ni bilo zadržano, zaradi česar dajejo to sodbo kot zgled kvazipilotne sodbe (npr. P. Leach in drugi, str. 86 in nasl., O. Nedelcu-Surdescu, str. 30, A. Buyse, str. 5 in nasl.) – čeprav jo je ESČP kasneje samo razglasilo za pilotno (gl. t. 413 obrazložitve sodbe v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji). Po mnenju nekaterih je prav zadržanje obravnavanja preostalih odprtih zadev odločilno za kvalifikacijo sodbe kot pilotne (prim. H. Keller, A. Fischer, D. Kühne, str. 1041). 25 Po njegovem mnenju ima popolna pilotna sodba naslednje sestavine: 1) ugotovitev kršitve s strani Velikega senata, ki kaže, da ima država kršiteljica problem, ki prizadeva celotno skupino posamezni- kov, 2) s tem povezan sklep, da je ta problem povzročil ali bi lahko povzročil veliko število podob- nih pritožb na ESČP, 3) dajanje navodil državi kršiteljici o splošnih ukrepih, ki jih mora sprejeti za rešitev problema, 4) navedba, da morajo imeti ti ukrepi, če naj učinkujejo tudi na odprte postopke, retroaktiven učinek, 5) odložitev reševanja vseh odprtih kloniranih zadev, 6) uporaba operativnega dela sodbe s ciljem »okrepiti obveznost sprejeti zahtevane zakonske in administrativne ukrepe«, 7) zadržanje odločanja o pravičnem zadoščenju in 8) obveščanje visokih organov Sveta Evrope (Odbora ministrov, Parlamentarne skupščine in komisarja za človekove pravice) o napredku v pilotni zadevi (L. Wildhaber, Pilot Judgements in Cases of Structural or Systemic Problems on the National Level, v: R. Wolfrum, U. Deutsch (ur.), The European Court of Human Rights Overwhelmed by Applications: Problems and Possible Solutions, Berlin, Springer 2009, str. 71). 26 Čeprav sodbe Dogan in drugi proti Turčiji z dne 29. 6. 2004 ESČP ni označilo kot pilotno, se je v kasnejši zadevi (Içyer proti Turčiji) pri odločanju o dopustnosti pritožbe (12. 1. 2006) sklicevalo na 21 DIGNITAS n Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove ... To, kar je za postopek s pilotno sodbo bistveno, sta namreč njeni obvezni sestavini, določeni v tretjem odstavku pravila 61. In ti sta: 1) opredelitev strukturnega ali sistemskega problema ali druge ugotovljene disfunkcije in 2) opredelitev vrste ukrepa, ki ga mora za odpravo takega stanja država kršiteljica sprejeti na podla- gi operativnih določb sodbe. Se pravi samo dvoje: opredelitev sis- temskega problema in ukaz splošnih ukrepov, oboje v odredbah, ki so za državo zavezujoče (prvi odstavek 46. člena EKČP), torej v operativnem delu sodbe – nič več in nič manj. 27 To dvoje je tudi dovolj za dosego ciljev pilotne sodbe: znebiti se kloniranih zadev (aktualnih in potencialnih) ter državi kršiteljici naložiti odpravo sistemske napake z retroaktivnim učinkom – brez takega učinka namreč repatriacija odprtih zadev ne bi bila mogoča. 28 Po izdaji pilotne sodbe in po tem, ko država uspešno implementira splo- šne ukrepe, ki so ji bili naloženi s sodbo, je vloga ESČP izčrpana, oziroma, kot samo pravi, »se njegova vloga ne more preoblikovati v tistega, ki zagotavlja individualizirano denarno odškodnino«. 29 Na ta način se (z izkoriščanjem načela subsidiarnosti) učinkovi- to varujejo interesi vseh vpletenih – sodišča (reševanje problema preobremenjenosti), države kršiteljice (jasne usmeritve za odpra- vo sistemskih pomanjkljivosti in s tem varovanje človekovih pravic na nacionalni ravni) ter konkretnih in potencialnih oškodovancev (hitrejša odprava posameznih kršitev in preprečitev novih). Kot kvazipilotne sodbe bi bilo zato mogoče opredeliti samo tiste, o katerih govori § 9 pravila 61, torej katerekoli druge sod- be, kjer sodišče opozarja na obstoj strukturnega ali sistemskega problema v državi pogodbenici, vendar ne z ukazovalnim jezi- kom (brez sklicevanja na 46. člen EKČP) in ne v operativnem delu sodbe. O njih morajo biti obveščeni visoki organi Sveta Evrope to sodbo ter jo naknadno opredelilo kot pilotno (gl. P. Leach in drugi, Responding, str. 14, Buyse, str. 6). Enako je sodbo v zadevi Lukenda proti Sloveniji (6. 10. 2005) naknadno (v pilotni sodbi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012 – v t. 413 obrazložitve) opredelilo kot pilotno. 27 V tem smislu tudi E. Fribergh, str. 6. M. Lazarova-Trajkovska s tema lastnostima (osvetlitev sistemske- ga ali strukturnega problema in naložitev obveznosti državi, da ta splošni problem odpravi) oprede- ljuje kvazipilotne sodbe (Pilot Judgements before the European Court of Human Rights, PhD Thesis, Univerza v Ljubljani, Pravna Fakulteta, Ljubljana 2012, str. 244). 28 S tem se tudi bistveno bolj učinkovito varuje človekove pravice. Denarna odškodnina po 41. členu EKČP je namreč samo t. i. »second best«, ki tolaži za nazaj, ne spreminja pa prihodnosti – kar prihaja do izraza pri trajajočih ali ponavljajočih se kršitvah, ki terjajo uporabo načela restitutio in integrum (prim. pritrdilno mnenje sodnika B. M. Zupančiča k sodbi Broniowski z dne 22. 6. 2004). 29 Tako ESČP, ko je klonirano zadevo Wolkenberg in drugi proti Poljski, ki je bila odložena zaradi reševanja zadeve Broniowski, dne 4. 12. 2007 črtalo s seznama (t. 76). Ocenilo je, da je Poljska s pri- znanjem odškodnine v višini 20 odstotkov izvirne vrednosti izgubljenega premoženja razseljenim osebam iz nekdanjega vzhodnega dela Poljske onkraj reke Bug, ki je po koncu druge svetovne vojne pripadel bivši Sovjetski zvezi, izpolnila svojo obveznost. 22 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic (to vrsto sodb teorija razvršča v tretjo skupino »pilotnih« sodb, ki v pretežnem delu izvirajo še iz »predpilotnega obdobja« ESČP). 30 Nenazadnje so strukturne značilnosti instituta pilotne sodbe na eni strani enostavnost, na drugi pa odprtost, ohlapnost in prila- godljivost zelo različnim in težko predvidljivim življenjskim situ- acijam (in njihovim kombinacijam). V manj kot desetih letih pra- kse je ESČP razvilo bogato raznolikost pilotnih postopkov. Zato se je mogoče strinjati s stališčem, da bi bila najčistejša tipologija pilotnih sodb tista, ki bi temeljila na nizu s skrajnima točkama na obeh koncih kontinuuma – na enem koncu bi bila sodba v zadevi Broniowski, ki uteleša vseh osem Wildhaberjevih značilnosti, na drugem pa sodba, kakršna je bila izdana v zadevi Marckx; 31 med njima bi bile nianse, ki jih tvori velika večina vseh do sedaj izdanih pilotnih sodb. Vendar ob takem predlogu tipologija, ker je pač ne- združljiva s pojmom kontinuuma, nujno izgine – ostane samo ti- sto, kar opredeljuje (prej omenjeno) bistvo fenomena pilotne sod- be (vse ostalo so samo variacije na isto temo). Ali drugače: pilotna sodba je očitno (še ena) oblika pravne komplekstavnosti (angl. simplexity) – ustvarjanje kompleksnosti iz preprostih načel. 6. Problematičnost pilotne sodbe 6.1. Postopek Poleg omenjenih, nesporno dobrih strani ima institut pilotne sodbe tudi nekaj pasti, nejasnosti in slabosti. Čeprav je pravilo 61 odstranilo nekatere dvome o položaju pritožnikov v kloniranih zadevah (šesti odstavek) in položaju strank postopka pilotne sod- be (drugi odstavek), ostaja odprto, kakšen vpliv imajo pritožniki v odloženih zadevah na potek postopka v pilotni zadevi, na od- ločitev o odložitvi reševanja njihovih pritožb (kar zanje pomeni trojno odložitev varstva – najprej glede reševanja njihove pritožbe pred ESČP, potem glede postopka sprejemanja naloženih splošnih ukrepov in končno še glede konkretnega postopka odločanja o njihovi pravici pred domačimi organi) ter na podlagi katerih me- 30 Npr. P. Leach in drugi, Responding, str. 26 in nasl., O. Nedelcu-Surdescu, str. 30, 31. Nekaj takih sodb je bilo izdanih tudi kasneje – npr. Matko proti Sloveniji (2. 11. 2006), Krawczak proti Poljski (8. 4. 2008), Robert Lesjak proti Sloveniji (13. 7. 2009), Šilih proti Sloveniji (9. 4. 2009), Dogan in drugi proti Turčiji (29. 6. 2004). Zadnja je bila naknadno (v zadevi Içyer proti Turčiji, 12. 1. 2006) opredeljena kot pilotna. 31 Gl. A. Buyse, str. 8. 23 DIGNITAS n Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove ... ril se taka odločitev sprejme 32 (točka (a) šestega odstavka pravila 61 govori samo o tem, da je treba pritožnike obvestiti o odložitvi odločanja v njihovi zadevi in jih ustrezno obveščati o napredo- vanju pilotne zadeve), po kakšnih merilih sodišče opravi izbiro zadeve za pilotno sojenje (drugače rečeno: kdo od pritožnikov je med »srečnimi dobitniki«) 33 ter kako stranke (če sploh) sodelujejo v postopku izbire. Če je izbira opravljena na podlagi ocene, kate- ra od zadev je najbolj tipična predstavnica svoje vrste, ker najbolj odseva vse vidike sistemskega problema, 34 se vsiljuje vprašanje, kolikšen je potem sploh resničen prihranek časa in energije, saj bi upoštevanje takega merila zahtevalo natančno proučitev vseh za- dev. Izdaja pilotne sodbe tudi ni pridržana Velikemu senatu – izda jo lahko tudi mali senat (tako kot je npr. sodbo v zadevi Xenides- Arestis proti Turčiji z dne 22. 12. 2005 in v zadevi Lukenda proti Sloveniji z dne 6. 10. 2005 izdal Tretji senat, sodbo v zadevi Burdov proti Rusiji z dne 15. 1. 2009 Prvi senat, sodbo Olaru in drugi proti Moldaviji z dne 28. 7. 2009 Četrti senat, sodbo Y. N. Ivanov proti Ukrajini z dne 15. 10. 2009 pa Peti senat). 35 V zvezi s tem, kdaj naj se sodišče odloči za pilotni postopek, ni nobenih jasnih in predvidljivih meril. Šele vpogled v dejansko mehaniko delovanja sodišča pokaže, da gre velikokrat za politič- no (in tudi subjektivno) obarvane odločitve. Iz raziskave, ki so jo opravili P. Leach, H. Hardman, S. Stephenson in B. K. Blitz, izhaja, da na to odločitev vplivajo številni med seboj prepleteni dejavniki, od katerih so nekateri praktični in pragmatični, drugi (izstopajo- 32 V zadevi Lukenda reševanje odprtih zadev ni bilo odloženo – zakaj, lahko le ugibamo: morda zaradi pritiska na državo, da se resno loti priprave in sprejema naloženih ukrepov za zagotavljanje pravice do sojenja v razumnem roku (tako A. Buyse, str. 5), ali pa (verjetneje) zaradi narave kršitve pravice – težko bi bilo upravičiti odložitev reševanja pritožb zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (tako E. Fribergh, str. 5). 33 Kot izhaja iz opažanja ruskega sodnika A. Kovlerja, ni izključeno, da se odločitev o tem pokaže kot subjektivna in kot posledica določenih političnih premislekov (v smislu zakonodajne politike) – pov- zeto po P. Leach in drugi, Responding, str. 34. Več o tem v nadaljevanju. 34 Pilotna sodba je namreč hkrati obrnjena v preteklost in prihodnost – taki so tudi njeni učinki, vključno z odsevnimi (domači ukrepi morajo učinkovati retroaktivno, sicer ni repatriacije pred ESČP odprtih zadev). 35 Kar je bilo predmet kritike sodnika V. Zagrebelskega v delnem odklonilnem mnenju v zadevi Lukenda proti Sloveniji. Po njegovem mnenju bi pilotno sodbo (ki ji kot institutu sicer nasprotuje) zaradi koherentnosti sodne prakse smel izdati kvečjemu Veliki senat, ki je primernejši za razpravljanje o sistemskih problemih. A. Buyse (op. cit., str. 6, 8) še dodaja, da ima sporočilo Velikega senata večjo prepričevalno moč – pomeni jasen signal, da je treba sistemski problem obravnavati z vso resnostjo. Vendar iz pojasnil takrat (25. 3. 2009) še namestnika vodje registra M. O’Boyla izhaja, da je odstop od prvotne prakse, po kateri je pilotne sodbe izrekal samo Veliki senat, povsem praktične narave. Prejšnja praksa namreč vodij registrov posameznih senatov ni motivirala za pilotne postopke, ker se je vsak od njih zavzemal za to, da bi zadeve, s katerimi se ukvarja, ostale pri njegovem senatu. Da bi spodbudili uporabo pilotnega postopka, je bilo vodjem senatnih registrov dano pooblastilo za vode- nje pilotnih postopkov pred njihovimi senati (povzeto po P. Leach in drugi, Responding, str. 34, 35). 24 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic či) pa politični. Predvsem velja, da ni že vsak primer ponavljajočih se in kloniranih zadev primeren za pilotni postopek. Nekateri od sogovornikov v omenjeni raziskavi (vodje registrov in strokovno osebje registrov – med drugimi M. O'Boyle) so potrdili, da ESČP izpelje pilotni postopek samó, kadar oceni, da obstaja verjetnost implementacije s pilotno sodbo naloženih ukrepov, zlasti pa pri- pravljenost države, da tvorno sodeluje v pilotnem postopku. Na- sprotno bi namreč škodilo ugledu sodišča – kajti če državo zaveže, naj stori nekaj, za kar že vnaprej ve, da iz kakršnihkoli pravnih, praktičnih in/ali političnih razlogov ne bo uresničeno, kompro- mitira pilotno sodbo in prek nje tudi sebe. Po drugi strani pa M. O'Boyle opozarja, da pilotni postopek ni »konsenzualen« – sodi- šče sprejme odločitev o tem samostojno, kot izraz svoje (sodne) suverenosti. Tu gre za občutljiv postopek, v katerem sodišče obve- sti vlado, da razmišlja o možnosti uvedbe pilotnega postopka. Postopek poteka tako, da najprej strokovno osebje (pravniki) vpisnika posameznega senata sprejme začetno ugotovitev o ko- operativni pripravljenosti države. V tej (še povsem embrionalni) fazi postopka lahko nacionalni sodnik predlog za uvedbo pilotne- ga postopka zavrne (tako L. Miara iz Vpisnika sodišča). Če se to ne zgodi, sledi faza vzpostavljanja kontradiktornosti, ko sodišče o primernosti uvedbe pilotnega postopka povpraša tudi stranke. Če država s tem soglaša, je to, kot je povedal S. Quesada (vodja vpisnika senata), obetaven začetek. Pri tem ima (po informacijah drugega vodje vpisnika senata) Odbor ministrov določen vpliv na izbiro zadeve za pilotni postopek. Če je namreč Odbor ministrov v svojih resolucijah, ki se nanašajo na prejšnje sodbe, že ugotovil, da je takšna kršitev, kot je obravnavana, »strukturna« ali »sistemska«, ima to pomembno težo pri odločanju o tem, ali naj se (tudi ne glede na pripravljenost države) uvede pilotni postopek. Vsekakor pa je zelo zaželeno soglasje države, ki ima lahko različne oblike. Tako je bila npr. v zadevi Broniowski jasno izražena pripravljenost poljske vlade sodelovati in poiskati globlje vzroke problema, ki so ga naplavili sodni primeri, drugačna pa je bila (po navedbah vodje Vpisnika sodišča E. Fribergha) izkušnja z neformalnimi dis- kusijami s predstavniki Ruske federacije. Sodišče torej v zadevah, ki jih oceni kot primerne za pilotni postopek, pridobi podatke o stališčih strank do tega vprašanja, pri čemer ima največji pomen stališče države o tem, ali je izpostavljeni problem sistemski in ali je pripravljena sodelovati pri njegovem odpravljanju s sprejetjem 25 DIGNITAS n Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove ... ukrepov, ki bi ji jih sodišče naložilo s pilotno sodbo. To je tudi razumljivo: ob sporni in nejasni pravni podlagi za njeno izdajo bi pilotna sodba, s katero se posega v notranjo zakonodajno oblast države pogodbenice, pomenila poseg v državno suverenost. Če država izrazi pripravljenost, je zelo verjetno, da bo sodišče izda- lo »popolno« (pravo) pilotno sodbo. Vendar tudi v nasprotnem primeru izdaja take sodbe (»popolne«, prave pilotne sodbe) ni že vnaprej izključena. Sodišče bo potem pač moralo proučiti svoje možnosti. Obstaja namreč cela vrsta (v resnici kontinuum) mo- žnosti za izdajo takšnih ali drugačnih (pilotnih) sodb, v katerih se sodišče ukvarja s sistemskimi problemi (kvazi, neprave pilotne sodbe ali samo sodbe, kjer sodišče v obrazložitvi opozarja na sis- temski problem ali ga samo omeni) – čeprav je manj verjetno, da se bo država, ki že vnaprej odklanja pilotni postopek, pozitivno odzvala na zgolj v obrazložitvi sodbe nakazano potrebo po spre- membi zakonodaje ali prakse njenih organov. 6.2. Pravna podlaga Problematična je tudi pravna podlaga za izrekanje pilotnih sodb. Poslovnik sodišča seveda ni mednarodnopravni instrument in zato tudi ne pravna podlaga pilotnega postopka. Med razpravo o Protokolu št. 14 je bilo ESČP sprva mnenja, da bi bilo treba v ta in- strument vključiti tudi pilotni postopek. Ker se to ni zgodilo, je kot pravno podlago za pilotno sodbo vzelo določbo prvega odstavka 46. člena EKČP, ki države pogodbenice zavezuje spoštovati konč- no sodbo sodišča v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke. 36 Že to nakazuje spornost pravne podlage. ESČP je (bilo) zasnovano kot značilno sodišče zadnje instance, se pravi kot sodišče, ki odlo- ča o posameznih, na konkretne kršitve nanašajočih se pritožbah, nikakor ne kot ustavno sodišče s pristojnostmi negativnega zako- nodajalca, še manj pozitivnega 37 – čemur pa se je z nalaganjem obveznih splošnih (večinoma zakonodajnih) ukrepov za odpravo sistemskih kršitev pravic dokaj približalo. Mednarodna obveznost države podpisnice je zato samo tisto, kar ji lahko sodba ESČP v 36 ESČP se je pridružilo mnenju Skupine modrih in sprejelo stališče, da je za vključitev pilotnega po- stopka v konvencijo potrebnih več praktičnih izkušenj (Opinion of the Court on the Wise Persons’ Report z dne 2. 4. 2007, str. 5 – povzeto po A. Buyse, str. 12 – gl. v nadaljevanju op. 48). Tako se je eksperimentiranje s pilotnimi postopki nadaljevalo. 37 Snovalci EKČP v besedilo konvencije namenoma niso vnesli širših pooblastil, kakršno bi bilo upra- vičenje razveljaviti dele nacionalne zakonodaje ali zahtevati njeno spremembo oziroma dopolnitev (A. Buyse, str. 11). 26 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic skladu s konvencijo naloži. To pa je plačilo pravičnega zadoščenja. Za kaj več, torej tudi za ukazovanje sprejema splošnih (največkrat zakonodajnih) ukrepov, ki pomenijo vmešavanje v notranjo zako- nodajo držav članic, bi moralo ESČP imeti jasno in nedvoumno konvencijsko pooblastilo. 38 Prvi odstavek 46. člena EKČP mu ta- kega pooblastila ne daje. Pove namreč samo to, kakšni so učinki končne sodbe – ne pa, kakšna sme biti vsebina sodbe, se pravi, kaj lahko sodišče s sodbo državi podpisnici naloži. Razumevanje te določbe se zato lahko giblje samo znotraj vloge in pristojnosti ESČP, ki ju konvencija omogoča – to pa je vloga sodišča, ki odloča o konkretnih, posameznih kršitvah in ki v primeru ugotovljene kr- šitve nima drugih ukazovalnih pristojnosti, kot je naložitev plačila pravičnega zadoščenja. Prenos ideje o živi ustavi (angl. living Constitution) na konven- cijo je s stališča učinkovitosti varovanja človekovih pravic in nji- hove univerzalnosti privlačen, vendar mednarodnopravno težko uresničljiv. EKČP je še vedno samo mednarodnopravna pogodba, s katero se države podpisnice niso odrekle delu svoje suverenosti. Lahko je zagovarjati dinamizem pri razlagi ustave, neprimerljivo težje pa, ko gre za mednarodne instrumente, za katere po pravi- lih Dunajske konvencije o pogodbenem pravu velja stroga domi- nacija besedne razlage. 39 Zato je težko odreči prepričljivost kriti- ki sodnika V. Zagrebelskega, ki v delnem odklonilnem mnenju v zadevi Hutten-Czapska (2006) opozarja na šibkost pravne podla- ge za pilotni postopek. Države so po prvem odstavku 46. člena 38 Takega pooblastila (in s tem mednarodnopravne zaveze držav pogodbenic) ne pomeni resolucija Odbora ministrov z dne 12. 5. 2004 s pozivom sodišču, naj odkriva sistemske vzroke kršitev konven- cije in z jasnimi napotki pomaga najti rešitve sistemskih problemov (gl. op. 20). Resolucija pač ni zavezujoč mednarodnopravni instrument – drugače A. Buyse, str. 12. 39 Italijansko ustavno sodišče, ki se opira na tradicionalno doktrino o živem pravu, ima s tem manj težav. Značilni sta npr. sodbi 348 in 349, obe z dne 22. 10. 2007, ki sta neposredno sledili sodbi Scor- dino proti Italiji z dne 29. 3. 2006 in s katerima je ustavno sodišče (po ustavni reformi iz leta 2001 117. člen ustave zakonodajno oblast države in regij zavezuje k spoštovanju mednarodnih pogodb) konvencijo dvignilo nad navadno domače pravo, vendar s podustavnim statusom. Sodbi se nanašata na protiustavnost zakonskih rešitev odškodnine za razlaščene nepremičnine. V sodbi 348 je ustavno sodišče navedlo, da je »[...] EKČP poseben primer mednarodne pogodbe, s katero so države pogod- benice ustanovile ESČP, ki je po prvem odstavku 32. člena EKČP pristojno odločati v vseh zadevah, ki se tičejo uporabe in razlage konvencije ter njenih protokolov in ki so mu predložene pod pogoji, predvidenimi v 33., 34., 46. in 47. členu. Ker pa pravne norme živijo šele prek razlage, ki jim jo daje pravna praksa, s sodišči na prvem mestu, je naravna posledica prvega odstavka 32. člena EKČP, da mednarodne obveznosti, ki jih je s podpisom in ratifikacijo EKČP sprejela Italija, vsebujejo tudi dolžnost uskladiti svojo zakonodajo s konvencijo, kot jo razlaga s tem namenom ustanovljeno in zadolženo sodišče. Zato tudi ni mogoče govoriti o prekrivanju pristojnosti mednarodnega sodišča s pristojnostjo domačih sodišč, pač pa o najvišji razlagalni oblasti ESČP, ki so jo za razjasnjevanje svojih mednarodnopravnih obveznosti temu tribunalu podelile države pogodbenice« (prev. J. Z.). Gl. M. Lazarova Trajkovska, str. 260, 261, P. Leach in drugi, Responding, str. 125, 126. 27 DIGNITAS n Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove ... EKČP zavezane spoštovati končno sodbo samo v zadevi, v kateri so stranke – obveznost, ki je naložena s pilotno sodbo, pa gre da- leč onkraj posamezne zadeve. Razen tega, na kar tudi opozarja V. Zagrebelsky, pilotna sodba s prodiranjem v pristojnosti Odbora ministrov v neskladju s EKČP spreminja ravnotežje med osrednji- ma stebroma konvencijskega sistema – med ESČP in Odborom ministrov – ter vstopa na področje, ki je v domeni politike. 7. Pomen pilotne sodbe v razmerju med ESČP in ustavnim sodiščem 7.1. Horizontalno Iz povedanega izhaja pomemben vpliv pilotne sodbe na raz- merje med ESČP in državo, zoper katero je bila taka sodba izdana. Sodba lahko razreši »pat položaj« med zagovorniki in nasprotni- ki konvencijsko skladne rešitve problema in obrne ravnotežje v pravo smer. 40 Za nadnacionalno sodstvo je namreč značilen feno- men, izražen z metaforo o »prediranju plašča države«, 41 ki pomeni razgraditev pojma države (sicer enotne mednarodnopravne enti- tete) na njene različne ustavne veje in možnost tvorbe zavezništev mednarodnega sodišča z nekaterimi od njih s ciljem okrepiti nji- hov znotrajdržavni položaj zagovornika spoštovanja in varovanja konvencijskih pravic. Prve tri pilotne sodbe in za njimi še vrsta drugih (zadnja taka je sodba v zadevi Kurić in ostali proti Slove- niji) dokazujejo prav to. Skupno jim je, da je nacionalno ustavno sodišče (ali drugo najvišje sodišče za varstvo človekovih pravic) že prej ugotovilo, da obstoječa pravna ureditev ali njeno izvajanje v praksi krši konvencijske pravice ter da se zakonodajna ali izvršil- na oblast na to ugotovitev ni (ustrezno) odzvala. V takih primerih ESČP pomembno okrepi položaj domačih (ustavnih) sodišč (in nasprotno, pilotna sodba črpa prepričljivost tudi iz odločbe do- mačega ustavnega sodišča), 42 saj je posredno sporočilo njegove pilotne sodbe jasno prepoznavno: izvršite odločbo ustavnega so- dišča! Na ta način postane izvršitev odločbe domačega ustavnega sodišča posredno predmet mednarodnopravne obveznosti drža- 40 W. Sadurski, str. 427, 428. 41 Metafora pripada S. Besson (z njenega predavanja »The Authority of International Law«, The 2008 Annual Julius Address, Sydney 19. 8. 2008 – povzeto po W. Sadurski, str. 421). 42 P. Leach in drugi, Responding, str. 38, 39. 28 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic ve. Zavezništva lahko sežejo celo onkraj ustavnih vej oblasti – npr. na parlamentarno manjšino ali celo na nevladne organizacije. 43 7.2. Vertikalno Druga os razmerja med ESČP in nacionalnimi ustavnimi sodišči je vertikalna. Pilotna sodba, čeprav mednarodnopravno učinkuje inter partes, ima namreč na nacionalni ravni učinke erga omnes – taki učinki pač izhajajo iz razširjene razlage prvega odstavka 46. člena EKČP. Če mora torej država spoštovati splošne ukrepe, ki so ji bili naloženi, so na njih vezani vsi organi njenih ustavnih vej oblasti (na tej točki je treba pozabiti na fenomen »prediranja pla- šča države«). Kadar je naložena sprememba zakonodaje, je s tem sicer neposredno zavezana samo zakonodajna oblast. Vendar ko ta svojo obveznost izpolni, pilotna sodba posredno zavezuje tudi druge organe, ki potem tako (z zahtevo iz pilotne sodbe usklaje- no zakonodajo) uporabljajo. Njihova razlaga ne sme biti taka, da bi zaradi neskladnosti s sporočilom, ki ga prinaša pilotna sodba, privedla do slabšega varstva človekove pravice. Obveznostim, ki jih je naložilo ESČP, se namreč ni mogoče izogniti tako, da se na zakonodajni ravni sprejme zahtevana rešitev sistemskega proble- ma, na izvedbeni, aplikativni ravni pa se sprejeto zakonsko rešitev, ki je navzven skladna z zahtevanimi ukrepi, razlaga tako, da se ti ukrepi v stvarnem življenju izničijo. Na tej osi razmerja z ESČP ima v slovenski ustavni ureditvi ustav- no sodišče vlogo »izvršitvenega pomočnika«. V skladu z načelom subsidiarnosti in načelom največjega možnega varstva človekovih pravic (peti odstavek 15. člena ustave) izvaja abstraktno, individu- alno in konkretno kontrolo oblastnih ravnanj vseh, ki jih pilotna sodba (neposredno ali posredno) zavezuje. Če ustava posamezno človekovo pravico varuje najmanj enako, kot jo s pilotno sodbo ra- zložena konvencijska določba, bo sicer ustavno sodišče trditve o njeni kršitvi presojalo samo z vidika ustave. Vendar bo moralo do 43 Primer prvega je zadeva Manole in drugi proti Moldaviji (sodba z dne 17. 9. 2009), s katero je ESČP ugotovilo sistemsko kršitev 10. člena EKČP, ker je vladajoča komunistična stranka nadzirala najbolj gledan televizijski kanal v državi, kar je imelo za posledico bistveno pristranskost pri poročanju o aktivnostih predsednika in vlade (in omejevanje poročanja o opoziciji ter o družbeno in politično bolj občutljivih temah). Pilotna sodba, ki je nalagala odpravo pomanjkljivosti z zakonodajno refor- mo, je doživela neverjetno hiter vladni odziv – sodba je bila sprejeta septembra 2009, oktobra (slaba dva meseca pred njeno dokončnostjo) pa je že bila sprejeta novela zakona o RTV (Zakon o vnesenii izmenenii v Kodeks televideniia i radio Respublika Moldova). In razlog: poleti 2009, ko je še potekal postopek pred ESČP, je oblast prevzela liberalna opozicija (gl. P. Leach in drugi, Responding, str. 161, 162). 29 DIGNITAS n Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove ... takega sklepa (tj. da ustava najmanj enako varuje posamezno člo- vekovo pravico) šele priti. Pot do njega pa vodi samo prek pilotne sodbe. Šele ta namreč pove, ali ustava obravnavano pravico res naj- manj enako varuje. Če je ne, bo tudi »uradno« zgornja premisa kon- vencijska pravica z vsebino, kot ji jo je dalo ESČP s pilotno sodbo. 7.3. »Lukenda« Obe obliki sodelovalnega razmerja med ESČP in ustavnim so- diščem ilustrira odločba št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/2010), ki pomeni eno zadnjih dejanj v zgodbi »Lukenda«. Njen začetek sega v leto 2005, ko je bila izda- na prva pilotna sodba zoper Slovenijo v zadevi Lukenda (6. 10. 2005), ki je državi Sloveniji naložila, da mora z ustreznimi zako- nodajnimi ukrepi in izvedbenimi praksami (kar pomeni z dejan- skim vodenjem sodnih postopkov) zagotoviti pravico do sojenja v razumnem roku. V delu sodbe, ki se nanaša na vprašanje odško- dnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, je ESČP ugotovilo, da »kljub določenim znakom napredka, razvidnega iz s strani vlade predložene sodne prakse, sodišče ni prepričano, da odškodninska tožba dejansko zagotavlja učinkovito zadoščenje za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku« (t. 60). Malo pred tem je ustavno sodišče ugotovilo, da v Republiki Sloveniji ni po- sebnih zakonskih določb, ki bi v takšnem primeru prizadeti osebi omogočale uveljavljati pravico do pravičnega zadoščenja v smi- slu EKČP (odločba U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/2005, in OdlUS XIV, 72). 44 Na »enako misleči« (zavezniško usklajeni) 45 sodbo ESČP in odloč- bo ustavnega sodišča se je Slovenska vlada nemudoma odzvala z 44 Ustavno sodišče se je v tej odločbi obilno sklicevalo na sodno prakso ESČP in v 12. točki obrazloži- tve med drugim navedlo: »Ustavno sodišče mora [...] pri presoji izpodbijanih določb ZUS upoštevati sodno prakso ESČP, po kateri je učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku zago- tovljeno le, če obsega tudi varstvo, ki nudi primerno zadoščenje. Dobi naj ga tisti, ki mu je bila pravica kršena v že končanem postopku. To prakso mora Ustavno sodišče upoštevati ne glede na to, da je bila sprejeta v zadevi, v kateri Slovenija sama v postopku pred ESČP ni bila udeležena. Gre namreč za jasno in uveljavljeno prakso ESČP, po kateri so in abstracto določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da je glede na EKČP mogoče šteti, da pravni red (katerekoli) države pogodbenice vsebuje učinkovito pravno sredstvo zoper kršenje pravice do sojenja v razumnem roku tudi v primerih, ko kršitev že pre- neha (opombe izpuščene).« V 13. točki obrazložitve je nato nadaljevalo: »Ker ZUS, ki glede na drugi odstavek 157. člena Ustave sicer ureja sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala, je v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.« 45 Temu bi lahko rekli tudi sovpadanje interesov ESČP in ustavnega sodišča (gl. P. Leach in drugi, Responding, str. 128). 30 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic vseobsegajočim projektom za odpravo sodnih zaostankov do leta 2010, poimenovanem Projekt Lukenda. 46 V okviru tega projekta je bil že naslednje leto sprejet Zakon o varstvu pravice do sojenja brez ne- potrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 67/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPSBNO), ki med drugim ureja pravično zadoščenje za škodo, nastalo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, in sicer tudi za čas pred začetkom uporabe tega zakona – vendar je slednje storil samo za primere, ko je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že prenehala, pa je stranka pred začetkom uporabe tega zakona že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na ESČP. Neurejen pa je ostal položaj tistih, ki jim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pre- nehala pred začetkom učinkovanja ZVPSBNO (1. 1. 2007) in pred tem datumom niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na ESČP, temveč so se odločili, da bodo sodno varstvo te pravice uveljavljali pred domačimi sodišči. Ker je pregled novejše sodne prakse poka- zal, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO, torej po splošnih pravilih odškodninskega prava, ni pravno priznana, so se zakonoda- jalčeva predvidevanja o zapolnitvi pravne praznine s sodno prakso izkazala za zmotna. Zaradi nenačrtovane protiustavne (in protikon- vencijske) pravne praznine tako obveznost iz odločbe U-I-65/05 in iz pilotne sodbe Lukenda ni bila v celoti izpolnjena. 47 Ustavno sodi- šče je zato ugotovilo, da je »člen 25 ZVPSBNO [...] v neskladju z usta- vo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče«. Državnemu zboru je naložilo odpravo ugo- tovljenega neskladja v roku šestih mesecev, določilo pa je tudi način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljene protiustavne pravne praznine pri presoji zahtevkov za izplačilo ne- premoženjske škode kot posledico domnevne kršitve pravice do so- jenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotreb- nega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO. 46 Več o tem projektu, ki je vključeval različne zakonodajne intervencije in dejanske ukrepe pravoso- dne uprave, gl. P. Leach in drugi, Responding, str. 87 in nasl. 47 Ustavno sodišče se tu sklicuje tudi na 59. točko obrazložitve sodbe v zadevi Lukenda, v kateri je ESČP poudarilo, da odškodninske tožbe po 26. členu ustave glede uveljavljanja odškodnine za nepre- moženjsko škodo ni mogoče šteti za učinkovito pravno sredstvo, ker tega sodna praksa ne potrjuje. 31 DIGNITAS n Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove ... 8. Sklepno Tudi po sprejemu pravila 61 in kljub utrjenosti v praksi je insti- tut pilotne sodbe še vedno v eksperimentalni fazi. To potrjuje že odziv ESČP na Poročilo Skupine modrih (ki je nakazalo možnost, da bi pravila pilotnega postopka vnesli v EKČP), v katerem izra- ža stališče, da je potrebnih več praktičnih izkušenj, preden bi se lotili nadaljnjih sprememb konvencije – kar vključuje tudi oceno učinkovitosti pilotnega postopka pri pomoči državam pogodbe- nicam, ki se soočajo s sistemskimi problemi. 48 ESČP se torej očitno zaveda šibkosti pravne podlage, s katero utemeljuje sprejemanje pilotnih sodb – sicer ne bi več razmišljalo o potrebi po dopolni- tvi konvencije in pri vodenju posameznih pilotnih postopkov ne bi iskalo soglasja prizadetih držav za izdajo pilotne sodbe. Oboje kaže na zavedanje strasbourškega sodišča, da pilotne sodbe pose- gajo v suverenost obsojenih držav pogodbenic. Pilotna sodba pa ni samo poseg v suverenost države. Pomeni tudi pomemben mejnik v razvoju ESČP – je namreč procesno orod- je, ki v temelju spreminja vlogo in pomen tega sodišča. Iz klasičnega sodišča, ki za nazaj, na podlagi življenjskih dejstev konkretne zade- ve presoja posamezen, neponovljiv primer in prinaša individualno pravico, se spreminja v sodišče, ki svoj pogled usmerja (tudi) naprej in išče (ne partikularne, pač pa) holistične, sistemske in strukturne rešitve. Drugačne namreč rešitve sistemskih in strukturnih proble- mov ne morejo biti. In ne samo to, ESČP ocenjuje tudi uspešnost izvršitve pilotne sodbe – tako v smislu sprejema naloženih ukrepov kot v smislu njihovega delovanja v praksi. Resda je to naloga Odbo- ra ministrov, vendar ministri (oziroma njihovi namestniki) delujejo v vlogi vladnih predstavnikov in ne kot posamezni strokovnjaki za človekove pravice. Zato je na koncu ESČP tisto, ki ima o tem (zah- tevnem in kompleksnem vprašanju) zadnjo besedo. 49 48 Opinion of the Court on the Wise Person’s Report, 2. 4. 2007, str. 5, dosegljivo na: http://www.echr. coe.int/NR/rdonlyres/26457EAB-2840-4D71-9ED7-85F0F8AE0026/0/OpinionoftheCourtontheWise- PersonsReport.pdf. Gl. tudi A. Buyse, str. 12. 49 Tako je npr. v zadevah Korenjak proti Sloveniji (15. 5. 2007) in Grzinčič proti Sloveniji (3. 5. 2007) ugotovilo, da ZVPSBNO zagotavlja s pilotno sodbo Lukenda zahtevana sredstva (tako preventivna kot odškodninska) za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku ter da zaenkrat nima razlogov za dvom v njihovo učinkovitost. Vendar si je pridržalo možnost revizije te ugotovitve v prihodnosti ter pri tem poudarilo, da ostaja dokazno breme praktične učinkovitosti ukrepov na strani slovenske vlade. V zadevi Žunič proti Sloveniji (18. 10. 2007) je ESČP ugotovilo, da ima pritožnik na razpolago še odškodninski zahtevek in je zato njegovo pritožbo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku štelo kot prezgodnjo. Prim. tudi zadevo Wolkenberg in drugi proti Poljski (4. 12. 2007), ki pomeni eno od serije zadnjih dejanj zgodbe »Broniowski«. 32 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic Vprašanje je, ali ni ESČP s pilotnimi sodbami začelo pridobivati nekaterih značilnosti ustavnega sodišča. Če je za ustavno sodišče bistveno, da z nadziranjem pravodajalca uveljavi efektivno supre- macijo ustave nad podustavnimi predpisi, kar se procesno izraža s pooblastilom, da predpise, za katere ugotovi, da so protiustav- ni, tudi razveljavi ali odpravi, 50 se je mogoče strinjati z nadaljnjo ugotovitvijo W. Sadurskega, da je z izrekanjem pilotnih sodb ESČP postalo nekoliko bolj ustavno sodišče, kot je bilo pred tem. 51 ESČP sicer nima razveljavitvenega pooblastila (kot ga imajo ustavna so- dišča), pa tudi dolžnost države pogodbenice, da uresniči ukrepe, ki jih nalaga pilotna sodba, je »samo« mednarodnopravna – razen moralnega in političnega pritiska ni drugih mehanizmov za nji- hovo uresničitev. 52 Vendar velja podobno tudi za ustavna sodišča – na koncu je vse odvisno od politične volje zakonodajalca. S tega vidika zato ni nepomembno, kako naslovljenci dojemajo s pilo- tno sodbo naložene obveznosti – in države pogodbenice so v ve- čini primerov pokazale spoštljiv odnos do pilotnih sodb ter s tem dejansko potrdile ustavnosodne značilnosti ESČP. 53 Pilotne sodbe so zato bistveno okrepile položaj ESČP in prek njega sámo EKČP. Gre za procesni mehanizem, ki daje medna- rodnemu sodišču daljnosežna, predvsem v zakonodajno oblast države pogodbenice posegajoča pooblastila. Nedvomno se člo- vekove pravice na ta način in na načelni ravni (načelni zato, ker posamezni primeri dokazujejo, da tudi ESČP ni Herkules) lahko varujejo v globino, preventivno in zato tudi bolj učinkovito, ven- dar za ceno državne suverenosti. Vprašanje je samo, čému dati prednost. Na koncu se vse izide v tehtanje: na eni strani je državna suverenost, na drugi so človekove pravice in učinkovitost njihove- ga varstva. Kaj naj ima v posameznem primeru prednost, je odvi- sno od konkretnih okoliščin (npr. od teže, razsežnosti in globine kršitve pravice, od vprašanja, ali gre za problem vertikalnega ali horizontalnega učinkovanja človekovih pravic, od pripravljenosti države sodelovati v pilotnem postopku, od možnosti sklepanja za- vezništev s katerim od ustavnih organov tožene države, od tega, ali se je o problemu že izreklo domače ustavno sodišče itd.), na splošno pa začetno prednost dajem človekovim pravicam. Konec 50 Gl. W. Sadurski, str. 448. 51 Prav tam, str. 449. 52 Prav tam, str. 448. 53 Prav tam, str. 449. 33 DIGNITAS n Pilotne sodbe – konstitucionalizacija Evropskega sodišča za človekove ... koncev je legitimnost države in njene suverenosti v tem, da država (svojim državljanom) jamči, varuje in zagotavlja človekove pravi- ce – dokler jih in kolikor jih. Enostavno rečeno – niso ljudje zaradi države, ampak je država zaradi ljudi. Če se torej vprašam, čému dati prednost – popolni nedotakljivosti državne suverenosti ali človekovim pravicam, bi se srce (desna polovica možganov) od- ločilo za človekove pravice. Ob upoštevanju dejstva, da tudi ESČP ni nezmotljivo in imuno pred različnimi subjektivizmi, vključno s političnimi vplivi in lobiranji (kar je že nekajkrat demonstriralo), 54 pa bi dal razum (leva polovica možganov) prednost državni suve- renosti. 54 Po mojem mnenju je zadnji odmeven primer tega pilotna sodba Velikega senata v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012.