DANTE ALIGHIERI: Lfl DIVINA COMMEDIA. Prevel in razložil J. D. DRUGI DEL: VICEJ W liža se 600 letnica smrti Dantejeve (umrl 14. sept. 1321). Italija se že pripravlja, kakor poročajo časniki, kako bi dostojno proslavila spomin svojega največjega sina. Pa tudi drugi kulturni narodi se ga bodo prav gotovo spominjali; saj ga že dalj časa čitajo ali v izvirniku ali v svojih prevodih.2 In tudi Slovenci naj bi do tistega časa imeli vsaj en po-polen prevod divnolepe »Commedie«. To nalogo si je zastavil »Dom in Svet« in zato letos nadaljuje, kjer je bil prenehal 1. 1911. Toda ali ni to potrata časa in moči za tako starinsko delo ? Kdo bo pa to reč še bral ? Kaj nimamo Slovenci še dosti drugega dela na kulturnem polju, bolj nujnega, bolj potrebnega, še nestorjenega ? Kaj ni škoda, da se naši kulturni delavci bavijo s takimi tujimi predmeti? Kaj ne bi kazalo v letih, ko človek še kaj zmore, vreči se v življenja boj in ustvarjati samostojno nove vrednote narodu, kakor pa obraz obrniti od sedanjosti proč v davno preteklost in gledati vanjo kakor puščavnik v svojo pusto steno? Taka in enaka vprašanja slišim zdaj ob začetku, ko ima čoln odriniti proti deželi duhov; odgovora ne morem dati jaz na ta vprašanja, odgovor bo dala naša prihodnjost, povoljen ali pa nepovoljen. Vendar kakšno korist pa bo imela tista izbrana četica, ki bode morda vendarle čitala to skrivnostipolno potovanje na goro očiščevanja in 1 Glej »Dom in Svet« 1. 1910 in 1911, kjer je objavljen prevod (z uvodom vred) prvega dela, Pekla. 2 Kako razni narodi vstopajo v krog čestilcev Dantejevih, se vidi iz tega-le dejstva: 1. 1856 so imeli šele samo trije narodi popolne prevode »Commedie«: Angleži (3), Francozi (7) in Nemci (7); bilo je torej 17 prevodov celega dela. L. 1912 pa je marljivi dantolog commendatore Marco Besso v Rimu ugotovil že 106 popolnih prevodov v 18 jezikih! Ako bi bil naš prevod dovršen, bi bil stosedmi in naš narod devetnajsti s popolnim prevodom. Samo I, del imajo preveden doslej tudi Armenci in Rumuni, I, i n II. del pa Bulgari in Židje. (Marco Besso, La fortuna di Dante fuori d' Italia, Roma 1912.) Izmed slovanskih narodov imajo popolne prevode.: Hrvatje (v tercinah prevel biskup kotorski F. Uccelini pod naslovom »Divna gluma«, Kotor, 1910, strani 594, res krasen prevod ; in v prozi prevaja Iso Kršnjavi, v izdaji Mat. Hrvatske, III. del šele pride), Čehi (prevel pesnik Jaroslav Vrchlicky, Božska komedie, v Praze, J. Otto, 1901), Poljaki (Boska komedja, przeložvl Edward Por^bo-wicz, Warszawa, 1909, zelo točen prevod), Rusi (1902—1904, prevel Min, cit. pri M. Besso, ibid. str. 22). še dalje, v raj ? Zakaj pa čitamo nesmrtne pesmi Homerove? Mar samo zato, da se zabavamo ob čudoviti fantaziji njegovi? Ali ne marveč tudi zato, da spoznavamo človeka tiste starodavne dobe ? Kaj nam ne kažejo n. pr. gostije blaženih bogov v Olimpu, kakšno je bilo takrat življenje niže doli, na zemlji, po gradovih dorskih vitezov, pitje in petje in smeh ? In prepiri med Zevsom in Hero, ali niso samo odsev rodbinskega življenja zdolaj, na zemlji ? In tako nam tudi Divina Commedia razkriva človeka tiste dobe, nekako ob koncu 13. stoletja (1250—1350!), razgrinja nam grandiozno sliko vse kulture tistega časa, nje svetle in temne strani, življenje versko in znanstveno, politično in družabno, aristokratsko in meščansko. Težko bo res našla — kakor piše biskup Uccellini, n. m. str, 15 — kakšna doba takega pesnika-slikarja, »toli pronicava uma, toli bistre pameti, toli željezne volje, toli žarke duše, toli uzvišene mašte (domišljije) i okretna pera, te (da) bi obdario potomstvo umotvorom, što tekom vjekova ne stara, kako što staraju sve ljudske stvari, pače (ampak celo) sjaji sve to više, što se više odmiče od svoga postanka . . .« Po pravici je nazval svoj umotvor: Commedia, ker je v istini kakor svetovni glediški oder, na katerem je prvi igralec (protagonist) — pesnik sam; zakaj on vodi dialog, iz katerega spoznavamo mišljenje in življenje onodobnih ljudi. — Kaj me briga kulturno življenje Italijanov v 13. in 14. stoletju? slišim vpraševati. Počasi, prijatelj; skoro enako je bilo v tisti dobi tudi pri nas — Slovencih. Kar ti dr. Grudnova »Zgodovina slovenskega naroda« (II. del, str, 163—320) slika, vsega tistega ozadje boš našel v Divini Commedii, le še bolj živo, bolj resnično, bolj dramatično povedano, In to je že neka korist, ali ne, vsestransko spoznati vsaj eno preteklo stoletje ? Pa še drugo korist bo imel samotni čitatelj. Divina Commedia namreč ni toliko epos zunanjega človeka (kakor je Iliada in Odiseja), kolikor notranjega. V silnih bridkostih srca je Dante pisal to svoje delo; saj vemo, da se je od 1. 1301 do smrti potikal kot izgnanec po Gornji Italiji, zavetja iščoč pri prijateljih. Videl je, da je vsa domovina razjedena od strankarstva (gvelfi in gibelini, in v Florenci še posebe črnaši in belaši), 11 vsled tega pa v odvisnosti od tujcev (Francozov, Anžovincev), in to je »srcu rane vsekalo krvave«. Ker ni bilo zunaj nikjer svobode, je pa obrnil pogled v svojo notranjost in sklenil, priboriti si notranjo prostost, prostost od strasti in greha. Iz tega namena nastopi tisto mistično potovanje skozi trojno kraljestvo onega sveta; to nam razodene sam Vergil (Vice, L, v. 71), ki kliče: »Saj tod potuje, da zasleduje pot prostosti . . .« V Peklu gleda, kako nesrečni so tisti, ki so bili v življenju sužnji katerega izmed sedmih poglavitnih grehov; ko pride do konca, je v njem notranji preobrat (peripetija) izvršen: trdni sklep je v njem dozorel, da se hoče v Vicah očistiti vseh slabosti in posledic, katere ostavijo v duši sedmeri poglavitni grehi. S tem je pa dosežena prava notranja svoboda, Tako očiščen in osvobojen pa kliče — kakor prerok Jeremija Judom — Italiji: Spreobrni se, ker zašla si! — Za to notranjo prostost se pa borimo mi prav tako, kakor se je Dante; ta »duhovni boj« mora bojevati vsak človek. Zato pa ima Divina Commedia kot epos o bojih notranjega človeka — večno veljavo.1 Zdaj torej s pesnikom nastopimo potovanje v Vice. Važno in potrebno je, da si kraj tako živo predstavljamo, kakor si ga je Dante, Mi prebivamo na severni poluti zemeljske oble; kaj je pa na južni? V srednjem veku še niso vedeli, da je dalje na zapadu Amerika in da je na južni poluti Južna Amerika, Avstralija i. dr. Mislili so si, da vso južno poluto pokriva samo neizmerno morje, Dante si je pa v svoji čudoviti domišljiji ustvaril tam kraj za svoje Vice, češ: sredi južne polute — ravno pod Jeruzalemom, ki je (po Danteju) na sredi naše polute — se dviga iz neizmernega morja visoka, visoka gora, v oblake sega njen vrh. Spodaj je gora kakor obsekana, take strme stene so njeno vznožje; vendar pa se vije sredi skal in spok kamenita steza, počasi se dvigajoč v velikih ovinkih, navzgor. Te stene tvorijo morda eno tretjino gore; potem pride pot na prvo planoto (ali »polico« ali »pas«), ki gre okroginokrog gore; nad to se pa dviga — v enakih presledkih — še šest planot (pasov), seveda vsaka nekoliko ožja od prejšnje. Na vrhu je — zemeljski raj (Eden) , , . Toda kaj bi naprej pripovedoval, saj bomo počasi do vsega prišli in vse videli. V prvih treh spevih (I—III) se bomo mudili še na obrežju, v naslednjih petih (IV—VIII) se bomo trudili po 1 Prim. tudi: Else Hasse, Dantes Gottliche Komodie — das Epos vom inneren Menschen. Kosel, 1909. stezi preko sten, v IX, spevu bomo vstopili skozi čudovita (»Petrova«) vrata na prvo planoto, in odtod bomo prehodili vseh sedem (spevi X do XXVII); s spevom XXIX nas pesnik popelje v rajski vrt Eden (XXIX—XXXIII), V sedmih krogih (ali obodnih stopnicah) smo v Pekel stopali doli, kjer smo gledali grešnike, od smrtnih grehov premagane, v tem-le redu: y I . . . sladostrastje T II ... , požrešnost III.....lakomnost (in zapravljivost) IV......(obsega dva kroga) lenoba za dobro V.......jeza VI........nevoščljivost y VII.........napuh V vice pa pojde v obratnem redu: na I. planoti (ali krogu) se očiščujejo malih grehov na-puhnjeni, na II. planoti nevoščljivi, itd., kakor kaže pričujoča razdelitev: X VII.........sladostrastje (sp. XXV-XXVII) I VI....... . požrešnost (sp. XXII-XXIV) V.......lakomnost (sp. XIX-XXI) IV......lenoba (sp. XVII, XVIII) III .... . jeza (sp. XV, XVI) II ... . nevoščljivost (sp. XII, XIII, XIV) R I , . . napuh (sp. X, XI) Število 7 (7 poglavitnih grehov) tvori torej ključ do vse razdelitve (tudi »Raja«), Kakor pa smo v Predpeklu (spev III) — onkraj vhoda, a še tostran Aheronta — našli trumo bojazljivcev, ki se niso na svetu odločili niti za dobro niti za slabo, tako v Vicah najprej srečamo že na obrežju in v strmini vznožja, pred pravimi Vicami (v Pred-vicah), trume duhov-odlašavcev, ki so pokoro odlašali za na konec življenja (sp. II—VIII). V spevu I. pa nam pesnik predstavi čuvaja vsega tega kraja, Katona Utičana, Ko bomo hodili za pesnikom (in njegovim vodnikom Vergilom), bomo torej nekako v duhu romali na goro. In najbolje je, da si kar vidno in čutno mislimo neko prav določno goro, na katero smo že večkrat romali, n. pr. Šmarno goro, Višarje, Planinsko goro, Sveto goro, Kum itd. Seveda ne bo romanje trajalo en dan, ampak — če bo v vsaki številki izšel en spev — približno tri leta. Pa ta počasnost nam ne bo v škodo; saj pravi N. Tommaseo (Italijanom): »Danteja citati je dolžnost; ga zopet in zopet citati, je potreba; občutiti njegove lepote — je predslutnja, kaj je veličina.«1 Rekel sem: mislimo si čisto določeno goro iz naših krajev, kadar romamo z Dantejem; s 1 »Legger Dante e un dovere, rileggerlo e bisogno, sen-tirlo e presagio di grandezza.« (Marco Besso, n, m, str. 26.) 12 tem pomaknemo ves umotvor iz preteklosti nekoliko bliže k nam. Pa še bolj si ga lahko približamo. Vse naše misli so zdaj pri tistih naših junakih, ki so padli na bojnem polju, v daljni zemlji pokopani, in za katerimi s slovenskim pesnikom vzdihujemo: Tamkaj v Galiciji, tamkaj u Srbiji so nam izginili — več ne doseže jih naše oko . . . Kako radi bi jih vsaj še enkrat videli, samo še eno besedo z njimi izpregovorili! Nanje mislimo, kadar čitamo Vice! In kakor se Dante vedno pogovarja s temi blaženimi duhovi, tako storimo tudi mi. Kličejo nam s svete gore, iz raja: »Mi smo že dosegli prostost, za katero smo se borili, za katero smo tudi kri prelili; več nas ne doseže ne napuh, ne zavist, ne jeza . . .« Ma-nom slovenskih junakov, padlih v tej ljuti borbi za svobodo domovine, bodi posvečen tudi ta skromni prevod.1 In sedaj se približajmo Vicam! I. spev. Na obrežju. — Štiri zvezde na južnem nebu. — Katon Utičan kot čuvaj dohoda na goro očiščevanja. — Vergilij Danteju umije lice in ga prepaše za na pot. V uvodu (v. 1 —12) pesnik takoj napove, da se prične zdaj drugi del pesmi, ter kliče Modrice (Muze) na pomoč. Občudovanje mu vzbuja prekrasno južno nebo, zlasti planet Venera ter četvorica zvezd, katerih mi na severni poluti ne vidimo (v. 13 30). Kar se pojavi pred njim stari Katon Utičan; starcu ne gre v glavo, kako da sta smela zapustiti pekel (v. 31 — 49). Vergilij mu razloži, zakaj in po čigavem naročilu potuje ta živi človek po teh krajih (v. 50—93). Nato veli Katon Vergiliju, da naj pripravi Danteja za pot v goro s tem, da ga umije in prepaše z bičjem (v. 94—136). 1 Kakšen bi moral biti prevod, tega se čisto dobro zavedam; 1. bi moral izražati vso misel izvirnika, in samo tisto, nič svojega dodajati: pa tudi nič izpuščati zaradi — rim (zvestoba prevoda); in 2. bi morala biti tudi slovenska beseda — pesniška, z vsemi lepotami (asonancami, alitera-cijami, poudarki itd.) izvirnika. Tak prevod lahko čitaš v VIII, št. »Slovana« (1914), kjer je objavil Oton Župančič prvi spev »Pekla«. Čisto dobro pa tudi vem, da sam ne bom zmogel prevoda; zato z iskrenim veseljem pozdravljam predlog mon-signora dr. A. Ušeničnika (»Čas«, 1914, 6, stran 473), kjer tako resnično pravi: »Česar ne zmore eden, bi morda zmoglo več moči.« Na tem mestu torej prosim sotrudnikov (predvsem bi seveda zalegla pomoč monsignorova, ki je s svojim bogatim jezikovnim znanjem, s svojo filozofsko in teološko izobrazbo in z vso svojo preteklostjo — bil je v mladosti sam pesnik (glej »Ljubljanski Zvon«), študiral v Rimu, pozna italijanščino do jedra — kakor nalašč poklican, da nam prevaja Danteja); razdelimo si delo; vse posredovanje prevzamem prav rad jaz. Samo da bomo 1, 1921 tudi Slovenci svetu pokazali — celoten prevod Divine Commedie! Za plovbo preko boljših vod razpenja duha čolnič sedaj mi jadra bela; za mano . . . strašno morje je trpljenja. 4 Zdaj drugo bo kraljestvo pesem pela, kjer grehov čisti človek se skesani, kar vrednega, da gre v nebo, ga dela. 7 Sedaj mi, mrtva poezija, vstani! Oj čujte, Muze, svojega poeta, ti, zvonka se Kaliopa, mi zgani! 10 Tvoj glas me spremljaj, s kterim, Muza sveta, Pjeride ugnala si, da srakopera obupala je jata, z njim zadeta. — 13 Modrina sladka vzhodnega safira, ki se skoz zrak je čisti, jasni lila vse gor do kroga prvega vsemira, 16 oko je moje zopet vzradostila; saj smrti sem zapuščal kraj temavi, kjer žalost mi je vid in čud skalila. 19 Ob siju zvezde, ki budi k ljubavi, drhtel ves vzhod v veselem je smehljaju, temnele pa so Ribe v nje bližavi. 22 Zdaj k desni sem se, k južnemu tečaju ozrl: sijalo zvezd je četveroje, ki videl jih le prvi človek v raju; 25 njih leska radovalo se nebo je. O sever siromašni, kdo predočil ti bo, nebo to južno kak lepo je! 28 Ko od prizora tega sem se ločil in malo se obrnil spet k polnoči, kjer Voz se je v zaton že bil potočil, 31 glej, starca ugledam pred seboj v samoči, vse vrednega časti, ki kdaj jo dali otroci dobri dobremu so oči. 34 Že beli so lasje se mu kazali med dolgo brado; in s preče, s polovice so vsake, mu enaki valovali; 37 a žarki zvezd so svetih četvorice obrobljali obraz mu v takem sviti, kot solnce bi sijalo spred mu v lice. 40 »Kdo sta? Kako sta ječi vekoviti ušla, sem, mračni vodi baš nasproti?« je djal in stresal brade puh čestiti. 43 »Kdo bil vodnik, kdo vama luč na poti iz gluhe je noči, ki v globi njeni na vek izgubljajo pekla se koti? 46 Mar brezna so zakoni zdaj zdrobljeni, al v sklepih je nebo izpremenljivo, da k skalam mojim smete, pogubljeni?« 49 Tu zgrabi me vodnik in kaže živo z besedami, z roko, iz oči v oči, naj kleknem in priklonim se spoštljivo. 52 In de: »Jaz nisem tu iz samohoči; Gospa, z nebes priplula, -zaprosila za tega tukaj moje je pomoči. 13 55 A ker želiš od naju pojasnila, katerega sveta da sva rojaka, ne gre, da bi ti željo to odbila. 58 Ni noč objela večnega še mraka tega; nespamet pa bi ga domala privedla do tega bila koraka. 61 Že djal sem, da nebes Gospa poslala je pome, rešit ga; poti nobene pa druge ni, ko ta, ki sva jo ubrala. 64 Že vse sem mu pokazal pogubljene; zdaj vodit ga želim še k tistim dušam, ki čistit se so tebi izročene. 67 Kje sva bila, ti praviti ne skušam; privel sem ga, da vidi te in čuje, z vsevišnjo pomočjo, ki jaz jo slušam. 70 Prijazno ga sprejmi! Saj tod potuje, da tiste zasleduje pot prostosti, ki ceni jo, kdor zanjo kri žrtvuje. 73 Kot ti! Saj v Utiki si brez grenkosti ostavil duše haljo, ki svetila se sodnji bode dan u vsej svetlosti. 76 Ne, nisva večnih sklepov prekršila: saj ta je živ, jaz nisem rob Minoja, ampak iz kroga, kjer se ni utrudila 79 pogledov čistih žena, Marcija tvoja, prositi te, da njen mož, njen spet bodi; pri tej ljubezni daj, da najina hoja 82 vseh sedem tvojih krogov pot prehodi! Pri njej te moja hvala bo slavila, če sloves ti tam doli je po godi.« 85 »Tako očem bila je Marcija mila,« — je djal — »dokler na onem sem bil sveti, da storil sem ji vse, kar je prosila. 88 Odkar tolmun oklepa jo prokleti, jo uslišati mi brani moč zakona, mi danega, kar sklenil sem umreti. 91 A laskavega kaj trebe poklona? nebes Gospa te vodi h gori naši: dovolj! zgodi se, kar zahteva ona. 94 Zdaj pojdi! Brž tovariša prepaši s trstiko gladko, pa umij mu lice in z njega vsako sled prahu razpraši! 97 Ker brez najmanjše treba da meglice oko mu je, ko stopi pred čuvaja, pred prvega, ki straži vhod u vice. 100 Na tem otočku, spodaj, prav od kraja, kjer morje polje, tam raste trstika, ki blato ji močvirnato ugaja. 103 Le samo bičje je teh tal rastika zato, ker njeno stebelce ni trdo in vetru in valovom se umika. 106 Odtam pa ne nazaj, na pot to grdo; saj solnce, ki na vzhodu zaleskeče, pokaže vama lažji vstop na brdo.« 109 Izginil je; jaz pa noge klečeče sem nem vzravnal in se k vodniku vdano privil, vanj vpirajoč oči strmeče. 112 Pričel je: »Sinko, idi zdaj za mano; za ped greva nazaj, da s te brežine v nižavo prideva, prav tja na piano.« — 115 Pred zarjo zmagovito bežal v tmine je mrak noči, in lahno so zibali v daljavi valčki morske se gladine. 118 Tak stopala po pusti sva obali kot mož, ki se na prejšnjo vrača cesto in ga, da je zastonj korakal, žali. 121 Ko prišla sva na neko rosno mesto, kjer rosa solncu — v senci — delj se upira in deloma le izgubi se cesto, 124 tedaj zapazim, da roke razstira moj mojster rahlo čez travo zeleno; ker ugenil sem, kaj mu je namera, 127 sem lice mu približal zasolzeno: umil me je in spet obraz bil svež je s poprejšnjo barvo, v peklu mi stemnjeno. 130 Na pusto sva potem prišla obrežje, odkoder še nobenega vrnilo mornarja ni nazaj voda omrežje. 133 Prepaše me, kot bilo naročilo; a s trstov glej! ponižnih se vršiči utrganimi čudo je zgodilo : 136 vršiči zrastli drugi so pri priči. Opombe. Drugi del »Divine Commedie« se v izvirniku imenuje »il Purgatorio«; hrvatski narod pravi: čistilište, češki: očistec, poljski: czvšciec, mi pa: vice (kar je nastalo iz starovisokonemškega »wizi* in nam še sedaj priča, od katere strani smo prejeli krščanstvo). V zadnjem času nekateri (nemški) prelagatelji ne prelagajo več s »Fegefeuer«, ampak z: »Lauterungsberg« (n. pr. Zoozman), češ, da Dantejev Purgatorio obsega več kakor same vice, namreč na vrhu tudi zemeljski raj; točneje bi res bilo reči: »gora očiščevanja«. —V. 9. Kaliopa, prva izmed devetorice Muz, pokroviteljica epike. Pierij, kralj tesalski, je imel devet hčera, slovečih pevk, ki so v svoji predrznosti zaničevale petje Muz in hotele z njimi tekmovati; tekmovala je Kaliopa in jih sijajno premagala, tako da so Pjeridke obupale, za kazen pa bile od bogov spremenjene v srake. (Ovid, Metamorf. V. 338 nsl.) - V. 15. t. j. do lune. — V. 19. V začetku pomladi stopi solnce v znamenje Ovna, pred tem hodi znamenje Rib, v katerem zdaj stoji pred solncem idoči planet Venera (Lada, Danica), božiča ljubavi, ki s svojo svetlo lučjo zatemnjuje sij Rib. — V. 22—27. Četvorico zvezd mnogi razumevajo simbolično kot štiri poglavitne krščanske čednosti: modrost, pravičnost, srčnost, zmernost. Mogoče je pa tudi, da Dante misli na sloveči Južni križ, viden sam na južni poluti. Po Danteju je bil raj vrh gore očiščevanja; zato pravi, da je ono ozvezdje gledal samo prvi človek. — V. 31—39. V teh verzih nam Dante plastično kakor vedno predstavlja slavnega republikanca Katona Utičana. Ko je bil 1. 46 pr. Kr. Cezar premagal vse pristaše stare rimske ljudo-vlade, si je Katon (roj. 1. 95 pr. Kr. pri mestu Utiki (v Afriki) sam življenje vzel, ker ni hotel preživeti padca republike 14 in stare svobode. [Naš Prešeren ga dvakrat omenja.] Kot pravičen pogan bi moral biti v Limbu, tistem gradu v Peklu, v 1. krogu, kjer so modri in dobri pogani (Pekel, sp. IV); kot samomorilec pa v 7. krogu Pekla, med samomorci. Dante pa, kot oboževatelj veličine rimskega cesarstva — sledeč tudi nekaterim cerkvenim pisateljem v spoštovanju do tega moža — ga stavi kot vzor, kako treba ljubiti svobodo, in zato mu je čuvaj Vic, kamor imajo dostop le tisti, ki so se osvobodili smrtnih grehov. Sodnji dan bo prejel tudi on haljo, t. j. telo, nazaj in bo poveličan. Predstavlja nam ga kot starca, a ne v previsoki starosti; bil je star 49 let; ima šele semtertja sive lase. — V. 53. Ta gospa je Beatrice. (Prim. Dom in Svet, 1910, 1. št.) — V. 78. Iz prvega kroga (Pekla), kjer so pravični pogani. — V. 79 nsl. Katon se je bil ločil od svoje žene Marcije in jo dal v zakon Hortenziju, prijatelju svojemu. Po smrti Hortenzijevi se je vrnila h Katonu, proseč ga: »Sprejmi me nazaj . . .« (Lukan, Vojna Farz. II, 343 nsl.) In Katon jo je res sprejel. — V. 94 nsl. V teh vrsticah (zlasti v. 105!) nam vse oznanjuje, kakšna mora biti naša spreobrnitev: predvsem ponižna: ponižnost je podlaga duševnemu preporodu. NARTE VELIKONJfl: NA MORJU. i adjica se je zibala, morje se je zibalo, solnce se je zibalo. Nižali in višali so se ostri, z gostim grmičevjem obrasli vrhovi na levi, dvigali se in padali ostri, goli vrhovi na desni, obliti s svetlobo, kot bi si starci greli nage ude v solncu. Med ostrimi, obraslimi vrhovi na levici in ostrimi, golimi vrhovi na desnici je ležalo morje; na njegovih valovih se je zibala jadrnica, ranjen golob na široki njivi. Pihal je rahel veter; zdelo se je, da žarki, ki so se upirali v jadra, drže barko nazaj; prhutala je in se pomikala leno, leno v kanalu. Z razgretega krova je puhtela omamna vročina, polna smradu po smoli in katranu, po slani morski vodi, po slanini in česnu in potu mornarjev. Vse ozračje je bilo, kot bi ga pritiskal prozoren pokrov; vidiš, kamor ti drago, dasi je megleno, a roke se ti ne ljubi ganiti. Usta so suha, pa ne veruješ, da je voda mokra, tudi se ti ne da seči po njej, da bi jo pil. Mrtvičasta otopelost telesa in lena brezbrižnost duha se je čudno skladala s polglasno melodijo, ki jo je mrmral nekdo na jadrnici leno in zaspano, kakor bi sanjal: »Povero merlo mio, come farai ballar?« Vsepovsod svetla gladina, ki je ščemela v oči, pesem o kosu, »chi ha perso le gambe«, težko, v smrad zavito ozračje, vonj po razlitem vinu, brenčanje muh, vsa enoličnost morja, ki diši po gnilih ribah, pot zdravih teles mornarjev: vse to je napajalo zrak z občutkom gorke pijanosti. Solnce je palilo; še ladjica, ki se je zibala, zibala kot nečke in vozila že od poldneva v kanalu, je bila pijana. Pet mladih ljudi je opravljalo službo na njej. Mornar Žino z veliko razo na licu, z rdečo ruto okoli vratu in modrimi hlačami je ležal med dvema sodoma in dremal. Ob njem je lupil limono in metal olupke v morje dvaindvajsetletni Viko. Hrvat Rok je zrl nepremično Žina, žvečil tobak in motril njegov obraz, že pol ure, in ni umaknil pogleda. Perin je ležal na hrbtu, stezal dolge noge daleč od sebe in mrmraje pel o kosu, »ki je izgubil rep«. Njegov sosed Andrej je lovil muhe, ki so mu sedale na kosmata meča; ko je udaril po bosi nogi, je Viko bušil v smeh: »Ali si jo?« »Kaj?« je zazdehal Žino in pogledal okoli sebe. »Kaj praviš?« »Na, ali sem te!« je razjasnil Andrej zadevo. »Še frak sem, frajla!« je modroval in trgal debeli muhi perutnice. »Ali bo polka? Zdaj zapleši, ali boš?« Muha se je vrtela na hrbtu in brenčala, kar mu je bilo v veliko veselje. »Ti bi bil dober za cirkus Napoli,« je menil Žino. Perin pa je neumorno nadaljeval in pel: »Povero merlo mio, come farai cantar?« Pet fantov je bilo, ki so se dolgočasili na krovu, sedmi človek je bila deklica. Kapitan Ferjan je bil šesti. Zdel je ob krmilu, kakor bi ne živel, dasi je zapazil vsak sunek in gibljaj v jadrih. Imel je samo eno jadrnico »Oko morske zvezde«, eno samo hčerko Seldo in hišo ob koprski obali. Peljal je bil iz Trsta v Zader petrolej, na povratku pa je naložil vina in olja. Selda je imela sedemnajst let. Žino je trdil, da ima oči kot nebo, oči z velikimi punčicami. Viko ji še ni pogledal očitno v obraz, le skrivaj je vedel, da je lepa. Kapitan Ferjan, »Oko morske zvezde« in Selda so bili neločljiva trojica. Deklica je zdavnaj izgubila mater, zrastla je na barki in nikamor ni bolj spadala kakor k jadru, ko je zasenčila čelo in zrla blestečo modrino. 15 Še oni, vsak s svojim majhnim, brezpomembnim jokom, pridruživši se njegovemu velikemu. »Tam leži mrtev Rus, pred dvema urama je legel. Opazoval sem ga natanko, tudi on je vedel, da ga gledam. Čakal sem, da me pokliče na zadnji trenutek, tik še pred koncem, a oba sva vedela, da me ne potrebuje. Umiral je tako samozavestno in prepričano, da se je med svojim opravkom še utegnil ozreti name in se mi smehljati. Za zgled je umrl, da bi ga videli in se učili od njega, ne za pokoro svojim grehom. To so nesramniki, nesramnejši od največjih. Pripravil si je bil to zadnjo uro tako natanko in skrbno, da ga ni presenetila niti z zadnjo največjo skrivnostjo. Zdaj leži tam, v svoj plašč zavit, neizmerno ponosen na vse, kar se je dogodilo. Zakaj, dogodilo se je tako, kakor je pričakoval in se pripravil. Odpni mu plašč; videl sem, da si je v zadnjem trenutku z roko segel na prsi, kot da si hoče nekaj ugotoviti.« Luka je vstal sam in šel sam pogledat. Odpe je Rusu plašč, odstranil suknjo in mu segel pod srajco. »Nič, vendarle nič; mislil sem, da ima gotovo nekaj. Zastonj se ni smejal, vrag. Zvit, kakršen je, je skril skrivnost vse bolje, kakor je kazal, da bi se kdo še opekel pri njem poslednjo uro. Ne pisanega, ne tiskanega nima nič; misel, zgolj misel je imel tako . . .« Luka je sedel na zemljo in počasi iztegnil noge v žerjavico. Bil je docela poražen. Iz pre-padlega obraza so se tenko in bledo svetile oči; med prsti rok, v naročju sklenjenih, je gnetel kos umazanega praznega papirja. Ne da bi se le napol ozrl na katerega izmed nas, ki smo težko čakali pojasnila, je sam sebi govoril sodbo: »Živeti treba, umreti treba za domovino, a jaz ne morem ne živeti, ne umreti ... za domovino . . .« DANTE ALIGHIERI: Lfl DIVINA COMMEDIH. Prevel in razložil J. D. DRUGI DEL: VICE. II. spev. Jutro četrtega dne. — Skrivnostni čoln in angel-v esl ač. — Novodošle duše. — Casella, pevec. V spevih I, II, III smo še, kakor smo že zadnjič omenili, v Pred-vicah (Antipurgartorio) in na obrežju, pod goro očiščevanja (ki si jo misli pesnik — da ne pozabimo! — na drugi, južni poluti naše zemlje, protinožno prav pod Jeruzalemom), Jutro je, približno o xl{l- uri. (To je četrti dan skrivnostnega potovanja, katero je pesnik nastopil na veliki petek, dne 25. marca leta 1300, ob času prvega svetega leta, kakor smo povedali v uvodu, »Dom in Svet« 1910.) Zarja bled in solnce vzhaja. V, 1—9. — Medtem ko se naša pesnika v vidni zadregi ne vesta kam deti na obali, zagledata v daljavi neki skrivnosten svit, ki se jima bliskoma bliža in v katerem kmalu spoznata angela v belem oblačilu; v skrivnostni ladjici je pripeljal — brez vesel in jader — trumo srečnih duš, nad sto, ki pojdejo v goro očiščevanja. Na obrežju izstopijo ; angel jih blagoslovi, potem pa po bliskovo zopet izgine (gotovo, da gre po druge, zlasti zdaj, v svetem letu!), V. 10—51. — Tudi duše ne vedo, kam; rade bi vedele, kod gre pot v goro. Vergilij jim odgovori, da sta tudi onadva ravnokar prišla — iz pekla. Medtem duhovi zapazijo, da je Dante živ človek in se silno čudijo, V. 52—75. — V tem se eden izmed duhov približa Danteju, hoteč ga objeti; ko mu ta hoče vrniti objem, prestrašen uvidi, da ima pred seboj le duha, senco. Vendar pa takoj spozna poteze rajnikove. Casella je, sloveč pevec iz Florence, prijatelj Dantejev, Sledi kratek raz- (Dalje.) govor med obema, v katerem Dante točno, kakor vedno, razodene, zakaj tod potuje (v. 92!), Casella pa, zakaj je šele zdaj dospel, dasi je umrl že pred tremi meseci. V. 76 —105. — Nato pa ga Dante prosi, naj zapoje katero izmed njegovih (Dantejevih) pesmi, kakor jih je pel v Florenci. Casella poje; vsa truma svetih duš strme posluša. V, 106 —117. — Kar se zopet pojavi strogi Katon Utičan, ki ostro pograja duhove ter jim veli nadaljevati — pot pokore. Duše se razprše proti gori, in pesnika gresta za njimi. V. 118—134, Baš solnce vzhajalo je kraju temu, kjer zdaj sem stal — (pol dneva preje zašlo bilo je gor Jeruzalemu), 4 iz Gangesa pa vstajala je Noč, da speje za solncem, v roci tehtnice skodelo, (brez nje, kadar začno ji rasti meje), 7 in lice Zarji zali rdeče in belo pred solnca žarki je v bližini dneva vse bolj in bolj že rumenelo. 10 Midva medtem še zmerom se ne veva na bregu deti kam: tak sredi poti gre človek s srcem v dalj, z nogo okleva. 13 Kar glej! Kot Mars, ki jutro ga zaloti tam na zapadu, nad morja cestami, skoz gosti vzduh rdi, tako nasproti 16 nek svit—o da ga še kdaj vidim!—zamigljami, drveč prek morja tak, da tekmovalo zastonj bi jato ptic ž njim nad vodami. 49 19 In ko pogledal proč sem bil le malo, pričakujoč od mojstra pojasnilo, je tisto tam še bolj mi zasijalo. 22 Potem se z desne, leve zgor javilo je nekaj belega; in belo progo oko tud spod je kmalu zapazilo. 25 Doslej je mojster moj bil molčal strogo; spoznavši pa v belini zgoraj — krili in tudi, kdo igra krmarja vlogo, 28 mi vzklikne in: »Poklekni brž!« me sili. »Glej, angel božji je! Brž roke skleni! Še drugi bodo temu-le sledili.« 31 Kar ustvaril glej! je človek premeteni, prezira on: brez vesel, jader — pelje na krilih zgolj k obali se megleni. 34 Kako jih proti nebu glej! razpel je! Kak zrak mu večne režejo peroti! Nesmrtne so, noben jih čas ne zmelje.« 37 In čim je nama bliže plul nasproti ta božji ptič, tem bolj se lesketal je. Kako bi moglo zreti vanj oko ti? 40 Povesil sem pogled; a on pristal je s tak brzim, lahkim čolnom, da se zdelo, da nad vodo, ne v vodi, pridrčal je. 43 Na krmi stal krmar je božji smelo in blaženost v očeh se mu je brala; duhov nad sto je v ladjici sedelo. 46 »In exitii Israel« — en glas zagnala je truma vsa ter psalm začela peti in ga do konca je nadaljevala. 49 Potem nad njimi križ je storil sveti — in zdajci vsi planili so k obali; nazaj sem videl njega odbrzeti. 52 A ti, ki so na bregu tak ostali, čudeč so se ozirali v okrogu, ko da pred čudi novimi bi stali. 55 Že lok brnel zdaj solnčnemu je bogu in žgoče so in vešče mu strelice že ugasle luč sred neba Kozorogu; 58 tedaj so prišleci prot nama lice povzdignili, rekoč: »Če znano vama, povejta nam, ni-li v ta hrib stezice ?« 61 Vergilij de: »Vi mislite, da nama bolj dano je le-te poznati kraje; toda — enako vam — sva tujca sama, 64 Dospela sva le malo prej, stopaje po drugi poti, tak grdi in hudi, da tod pojde navzgor, se zdi, igraje.« 67 Duhovi v tem opazijo, da grudi mi dihajo, da kri še v meni pluje; v velikem ostrmeli vsi so čudi. 70 In kakor sla, ki z oljko gre, obsuje vsa množica in nič ji mar ni gneče, da le novic iz ust njegovih čuje: 73 tak v me oči so uprli koprneče duhovi oni vsi, blagoslovljeni, zabivši skoro v tem poti čisteče. 76 Kar eden njih se utrga proti meni in roki širi, me objemajoči. Kak rad objem sem vrnil ponujeni! 79 Pa prazne sence ve, samo za oči! Trikrat prot njemu roke sem razširil, trikrat objem moj prazen bil je vroči. 82 Strahu sem prebledel in se vznemiril; s smehljajem se mi senca je umaknila, jaz pa za njo sem koj korak nameril. 85 Obstanem naj, ljubo se je oglasila; spoznal sem jo! Takoj sem jo zasnubil, za par besed naj bi se pomudila. 88 A senca: »Kot v življenju sem te ljubil, te ljubim zdaj, ko sem telo ostavil; zato stojim. — Kak ti si sem se zgubil ?« 91 »Ker rad, Casella moj —« sem jaz izjavil, »še enkrat šel bi preko kraja tega; pa kje si ti tako se dolgo bavil?« 94 »»Če večkrat od tega odbil me brega je on, ki za prevoz svobodno izbira duhove, meni s tem ni storil zlega; 97 vse, kar stori, iz pravičnosti izvira. Tri mesece je v vožnji neprestani; sprejet je vsak, kdor vstopi v znamnju mira 100 Dospel ko sem na breg, kjer vodi slani priteka Tibera, sem na njegove sprejet bil ladje krov i jaz v pristani, 103 v kateri zdaj nazaj na krilih plove. Kar ne pogoltne jih pekla globina, vse eni zbira pristan tam duhove.«« 1Q6 »Če novi svet ni vzel ti« — dem — »spomina, ne grla pevskega, ki razvedrila me tolikrat njegova je milina, 109 še zdaj naj uteši pesem tvoja mila mi dušo, pod bremenom ki telesa na poti se je toli utrudila!« 112 »Ljubezen, ki vso dušo mi pretresa —« s tako začel je sladkim glasom peti, da petja še čujo sladkost ušesa. 115 A mojstru, meni in duhov vsej četi tako prijetno se ob tem je zdelo, da drugih brig ni bilo kdaj imeti. 118 Bilo nas petje čisto je prevzelo . . . Kar spet prikaže starec se čestiti in: »He, lenuhi vi!« je zagrmelo. 121 »Kdo ukazal vam je, tukaj se muditi? Hajd v goro, umit se peg, da duši vaši očiščeni se more Bog javiti!« 124 Kadar golobje pri kokolja paši ali ovsa so, noben se ne šopiri in mirno zobljejo; a če preplaši 127 znenada jih pri tem pojav kateri, pa tisti hip ostavijo zobanje, ker do življenja v večji jim je meri: 130 tak se duhov razpršil trop plašan je, bežeč tja nekam, kjer je stala gora, a ne vedoč, kam ide potovanje, 133 Odšla sva tudi midva brez odmora, Opombe, V, 2. Pol dneva preje - , . Po izvirniku bi bilo: gora očiščevanja se nahaja pod istim poldnevnikom (meridianom), kakor Jeruzalem, toda na drugi (južni) poluti; zato ima čas ravno za 12 ur različen. Z drugimi besedami bi tudi lahko rekli: ta dva kraja sta protinožca (antipoda). — V, 6. Znamenje tehtnice se vidi na nočnem nebu od zimskega solnčnega obrata do kresa, torej ves čas, dokler se meje noči manjšajo; od kresa do božiča pa Noči rasto meje in takrat ni videti na nebu »tehtnice s skodelama«. — V. 46. To je začetek 113. psalma: »Ko je šel Izrael iz Egipta . . .« Prim, Zgodbe sv. pisma st. zav. (izd. Družba sv. Mohorja) str. 590. — V. 55 nsl. Ozvezdje Kozoroga hodi za 90° pred ozvezdjem Ovna, od vzhoda proti zapadu; ker je Oven stal na obzorju, je bil Kozorog že na poldnevnem nebu, neviden, — V, 100 nsl. Kar pride torej duš v vice, se zbero pod Rimom, pri izlivu Tibere, in angel jih neprestano vozi »preko boljših vod* k obrežju gore očiščevanja; vse drugo je s pogubljenimi, ki so takoj pahnjeni na kraj svojih muk, — V. 112. Prva vrstica prelepe kancone Dantejeve izza mladih njegovih let; zložil jo je bil kmalu po smrti Beatričini (Vita nuova pogl. 35). V izvirniku se glasi verz: »Amor, che nella mente mi ragiona . , .« Morda jo je bil Casella uglasbil. Metafore (podobe) in druge pesniške lepote II. speva. Veličastna je celotna zgradba Divine Commedie; prekrasni so pa tudi posamezni deli, mali in tudi najmanjši. V delavnico pesnikovo zreti nam ni mogoče; ali ob gotovih prilikah nam pa le nekoliko odgrne zagrinjalo vanjo: kadar nam naslika kako podobo (metaforo). Zato se mi zdi prav, da čita-telje posebe opozorim nanje. Pri v. 7 nsl, pazi na natančno opazovanje v prelivanju barv; v. 11 nsl. je metafora vzeta od dvomečega človeka; v, 13 nsl, od zvezd (rdeči Mars!) za slikanje obraza angelovega; v, 18 rabi to primero za izraz brzine angelove; v, 55 nsl. se solnčni žarki primerjajo puščicam solnčnega boga Apolona; v. 70 nsl. je posebno lepa metafora za izraz hrepenenja človekovega (odpre nam tudi pogled v starodavne čase); ljubezniva prispodoba v. 124 nsl. — vzeta iz ptičjega življenja — čudovito lepo izraža hitro pokorščino blaženih duš. IVAN CANKAR: OČIŠČENJE. ekako pred tremi leti sem se bil namenil, da napišem dramo, v kateri bi »vse« povedal. Vse povedati, naravnost in namah, to je sila, ki goni človeka neprestano k novemu delu, mu ukazuje, da išče brez miru novih oblik in novih izrazov. Ni mu čisto jasno, kaj da je tisto »vse«. Občuti edinole, da bi se zadušil, če bi ne govoril naglas. Kraigher mi je rekel nekoč, da stori umetnik operacijo na svoji duši, kadar ustvari umotvor. Kar se je bilo nabralo trpljenja in radosti, izkustva in spoznanja ter se izčistilo in utrdilo v njem, mora izluščiti, čeprav nasiloma in v bolečinah, da ne umrje od tesnobe. Ko je delo dovršeno, ko se je polegla vročica, trudno se vdala napetost duha, zadremlje srce potolaženo in ozdravljeno. Za hip, komaj za uro. Ni se še posušila tinta na debeli črti pod zadnjim stavkom, zagloje dvom. »Saj morda nisem povedal natanko tistega . . . kaj sem pač pozabil ?« In dvom je strah. »Milost božja, ne le da natanko tistega nisem povedal — prav ničesar nisem povedal! Vse sem pustil ob strani, vse zamolčal, mimo sem besedoval; kakor tisti nesrečnež, ki je nameraval razodeti ljubezen, pa je govoril o vremenu.« In poleg strahu je bo- lesten sram . »Tako nisem ravnal le vsled svoje nemoči, temveč tudi vsled svoje strahopetnosti, vsled obzira do ljudi in do ogledala. Komaj sem napisal prvo besedo, sem spačil svoj obraz, hotel sem ga napraviti drugačnega, lepšega kakor je v resnici; spačil svoje misli, hotel sem jih povišati; spačil svoje srce, to pegasto, hotel sem ga obžariti s čisto glorijo. Prvo in poglavitno je človeku odkritosrčnost; še nisem bil prav izpre-govoril, pa se mi je prevalila v hinavščino!« Iz dvoma, strahu in sramu, iz potrtosti in samospoznanja se izvije pogum, v bolesti pomlajen se vzdigne visoko. »Dalje — še enkrat, še enkrat!« — V tisti drami sem nameraval pokazati veličastno žalost staranja. Nisem mislil na vse mnogotere in raznolične podobe staranja, kolikor jih poznam; posebno nisem mislil na tisto čmeri-kavo, pljuvajoče, pokašljujoče in vzdihujoče umiranje, ki sedi v kožuh zavito za pečjo in drži dolgo šibo v roki; tudi nisem mislil na ono staranje, ki se reži nastežaj z brezzobimi čeljustmi, prevrača suha bedra na očitnem plesu ter je v posmeh in pohujšanje mladosti sami; niti ne na ono mirno večerno zarjo, ki ugaša smehljaje, mlada in lepa še ob smrtni uri in vsa polna sve- sebno življenje. Zato je treba dodobrega spoznati vso prečudežno lepoto tega življenja, treba si ga je osvojiti, kakor je pravica, treba ga je naravnost zgrabiti, objeti ga z obema rokama, izpiti ga, Jaz brodim po močvirju, z bridkostjo obložen; onadva, moja, se solnčita na jasni loki, Pridita! Saj ni potreba, da bi vaju klical za Dioniza in za Jacinto; lahko vama je ime Mate in Francka, Lojz in Hanca, Ime je igrača; kakor se obraz drugače nasmehne, tako mu je drugače ime. Misel pa je ena, nespremenljiva, stresa s perotmi, hoče v višave; bolečina je ena, eno je upanje, V tej goli žalosti, ki je tako trda, temna in nepremična, da ni prostora v njej ne za strah, ne za slast, se prikažita; da vaju veselo pozdravim, da se zasmejem, ker se že dolgo nisem smejal, »Drugačno pesem zapojmo, veselejšo!« Obadva prihajata, on in ona; za roke se držita, tiho gresta; malo upognjena, s tako mirnim, skoraj trudnim korakom, da nisem njega nikoli videl takega, nje še celo ne. Zadnjič sem bral, kako je vojak ogledaval svojega mrtvega tovariša, ki je ležal v snegu, vznak. Čepica mu je postrani visela globoko v čelo; golobrad je bil, v lice ves bel; iz ust pa mu je od vsakega kota usten curljala rdeča kri v lepem loku. Tovariš se je sklonil globoko čezenj in je rekel: »Zdaj si dobil bradico, lepo rdečo bradico!« — Tako je stopil predme Dioniz; in v očeh Jacinte je odsevala kri z njegovih lic. »Drugačno pesem zapojmo!« Ni še čas. Trpi, srce, potrpi, molči v tej noči gnusobe, sramote in bridkosti; molči in čakaj. Dioniz in Jacinta nista umrla, živa sta kakor ti samo, in kmalu bosta praznovala vstajenje, mlajša, vriskajoča, ovenčana z nezaslišano glorijo. DANTE flLIGHIERI: Lfl DIVINA COMMEDIfl. Prevel in razložil J. D, DRUGI DEL: VICE. Na poti dalje proti vznožju gore vic, — Le Dantejevo telo dela senco; telesa duhov so prozorna (astralna), — Truma duš tik pod vznožjem, med njimi kralj Manfred, (Izvemo, zakaj ne smejo naprej, v goro.) Ob koncu II. speva so se novodošli duhovi, ki so s pesnikoma vred poslušali divno petje Casellovo, pokarani od Katona, razpršili po peščeni ravnini, Dante pa — kakor pripoveduje v začetku III. speva — se je nasprotno še tesneje privil k svojemu mojstru. Temu je žal, da se je bil ustavil na poti; sam sebi to očita, Skoro prehitro bežita proti gori. Ko začneta nekoliko počasneje hoditi in se ob tem tudi Dante pomiri, ves preplašen zapazi, da samo njegovo telo dela senco. Njegova prva misel je, da ga je morda voditelj zapustil. Ta ga potolaži: »Tudi moje telo je imelo nekdaj senco; zdaj je pokopano v Neaplju; duhovi pa imamo prosojna (astralna) telesa, kakršni so planeti. Kako tudi taka telesa občutijo vročino in mraz, je skrivnost; skrivnosti je sploh mnogo za omejeni človeški um. Samo Bog umeje, kaj je bistvo vsake stvari, do dna (quid), človek pa spozna samo toliko, da stvar je ali biva ali deluje (quia); bistvo mu ostane skrivnost (n. pr. Sv, Trojica),« Ob teh besedah se Vergil užalosti; milo se mu stori, da ni poznal krščanske vere. (V, 1—45,) — Tako prideta do vznožja gore; silno je strma. Zastonj iščeta z očmi kakšnega prelaza ali vrat v steni, V tem se jima bliža truma duhov od stene sem. Kar naenkrat pa prhnejo nazaj; zapazili so bili — senco (Dalje.) živega telesa. Vergilij pa jih vendarle prosi sveta, kod bi se šlo v goro. Ena četica se pogumno odtrga od ostalih in da odgovor; svetuje pesnikoma, naj gresta malo nazaj, in ju še celo vsi spremljajo. (V. 46—102.) — Po poti pa se eden da Danteju spoznati: Manfred, kralj sicilski; priznava svoje grešno življenje, toda proti laži-govorici poudarja, da se je v smrtni uri, ko je zadobil dve težki rani, skesal, in da je zdaj v vicah, četudi je bil na svetu iz Cerkve izobčen. (V. 103-145.) Najvažnejši stvari v tem spevu sta torej: 1. razloček med umrljivim in poveličanim telesom in 2. viteška postava Manfredova, ko ga vidimo — v vsej njegovi lepoti — v bitki pri Beneventu. Manfredov oče Friderik II. je sanjal o svetovnem cesarstvu, kar je bilo Danteju vzor: en cesar v svetnih, papež v dušnih zadevah, pa bi bil mir na svetu. Tako je mislil Dante; odtod njegove simpatije za Hohen-staufovce. Dočim so vsled nenadne se bojazni duhovi razpršili po poljani prot gori, kjer za grehe Um jih kazni, 4 sem jaz privil se k druga zvesti strani; kako pa bi brez njega tekel v goro ? in kdo privesti gor bi bil me v stani ? 7 On pa se v vesti skrušen zdel je skoro. O te vesti, vse časti vredne, nežne — za majhen greh, pa toliko pokoro! 87 I 10 Ko ustavil spet od hoje se je bežne (dostojnega ki vredna ni vedenja), i moj se duh tesnobe je nadležne 13 oprostil, novega željan videnja. Le goro je oko opazovalo, ki sredi morja se v oblake vzpenja. 16 Ker solnce zad, v hrbet mi je sijalo in žarki v tem so se lomili, spredi sem senco svojo uzrl, na tleh nastalo. 19 Okrenil sem se v stran v boječi zmedi, da sam morda ostal sem, ker drugodi o senci — razen tam — ni bilo sledi. 22 A on, uteha moja, de: »Odkodi brezupnost tvoja? Nisi z mano? Več roka moja — meniš — te ne vodi? 25 Večer je zdaj že tam, kjer pokopano mi truplo je (z njim senca, tvoji enaka!) — iz Brindiza v Neapelj prepeljano. 28 Če torej pred menoj ne vidiš mraka, ne strmi: i skoz planet planet proseva in solnčnega si ne temnijo traka. 31 S telesi nas prosojnimi odeva Vsemoč zato, da zebe nas in peče, — skrivnost, ki ne ume je ljudska reva. 34 Kdor misli, da naš um kdaj pot preteče neskončno, ki krog treh oseb ovija se v enem bistvu, ta blazni, se reče. 37 Pomiri se, človeški rod, se quia\ Ko vedeli bi vse, ne bi vam Sina roditi bila morala Marija. 40 O kaj bila je src to želja edina, Ga videti! On bil bi jim uteha. Zastonj! Odtod njih večna bolečina. 43 Tako so hrepeneli brez uspeha Aristotel, Platon, drugi . . .« Misel zala mu glavo skloni; govoriti neha. — 46 Pod vznožjem gore sva medtem obstala pod silno, strmo steno; po strmini bi tej zaman se noga gor kopala. 49 Med Lerici in Turbijo pot v pečini, naj še tak pusta bo, še tak robata, prot oni tam — stopnice so v graščini. 52 »A zdaj, kje bodo pač v tej steni vrata,« je mojster djal, ustavivši stopinjo, »da more gor, kdor ptica ni krilata?« 55 Ko on, gledaje v tla, z duha ostrino je mislil, kod in kam bi zdaj kazalo, in jaz si ogledaval sem pečino, 58 nakrat zapazim v levo, tam pod skalo, družbo duhov: prot nama se pomika, počasi, tak da komaj se je znalo. 61 »Glej, mojster, glej!« mi glas vzdrhti in vzklika, »pri teh dobiva sveta in pomoči, če ta iz tebe samega ne vznika.« 88 64 Pogleda me, pa se takoj odloči in de: »Hajd brž naprot njih hoji leni! Le nade, sinko, ne daj izpred oči!« 67 Od naju so bili še oddaljeni, ko miljo sva morda storila poti, za dober le lučaj — kar k trdi steni 70 vsi prhnejo in stisnejo se h koti in zdijo nepremično ; tak obstane popotnik, ki ga v zmoti dvom zaloti. 73 »O duše ve, u sveti smrti izbrane,« prične Vergil, »pri blaženosti raja, ki kmalu, mislim, delež vaš postane, 76 kje — prosim vas, povejte nama — vstaja v to goro pot, da urno gori greva ? Ker čas tratiti modrecu ne ugaja.« 79 In kot ovčice cepajo iz hleva po ena, dve, po tri, in druge zdijo poniglave, da nos se tal zadeva; 82 in prva kar stori, to vse storijo, če ustavi se, na hrbtu so z glavo ji; kak tihe, skromne so, ne zasledijo: 85 tak vtrgal se je trop — ostalim voji — da k nama gre, od blažene družine, v obličju stid in dostojanstvo v hoji. 88 A ko so zapazili, da prekine se solnčna luč na moji desni plati tako, da senca sega do pečine, 91 so obstali, in jeli se umikovati; vsi drugi, ki grnili so za njimi, se umaknejo — nesvestni vzroka — hkrati. 94 »Čeprav ne stavite vprašanja vi mi, vam dem: telo človeško zdaj motrite; ob njem se luč zasenči in zadimi. 97 Nikar se čuditi, no verjemite: le-ta le v moči iz neba mu dani bo plezal prek te stene kamenite.« 100 Tako moj mojster; zbor pa spoštovani: »Nazaj bo treba; pojdita kar z nami!« dajoč z rokami znamenje, s hrbtom dlani. 103 In eden onih to besedo da mi: »Kdorkoli si, gredoč poglej me malo; si videl me, dokler sem bil med vami?« 106 Okrenem se, pogledam radoznalo: bil plavolas je, lep, ves vitez pravi, le jeklo je obrv bilo razklalo. 109 Po moji mi ponižni je izjavi, da nisem videl ga, dejal: »Pogledi!« in rano mi vrh prs pokaže; in pravi 112 smehljaje se nato: »Jaz sem Manfredi, unuk Konstanci sami, cesarici; ko vrneš se, oj pojdi in povedi 115 prelepi moji hčerki, porodnici ponosa Aragonije in Sicilije, resnico prot nasprotni govorici: i 18 potem ko z mečem moj život dobil je dve težki rani, sem skesan obrnil se k Onemu, ki v odpuščanju mil je. 121 Res, s strašnimi sem grehi se oskvrnil; al dalj Dobrota še neskončna sega do vsakega, ki k njej bi se povrnil. 124 Da škof v Cosenzi — pasja kot zalega naščuvan od Klementa zoper mene — iz Pisma se je spomnil mesta tega, 127 bi še bile kosti mi zagrebene pri Beneventu, kraj mostu, prhneče pod varstvom težke groblje, vkup znesene. 130 Zdaj dež jih pere, veter sem-tja meče, ki vne kraljestva, ob Verde-vodi piše; tja jih prenesel je brez križa, sveče. 133 Vendar zbog kletve duša ne zgubi še ljubezni božje na vse večne čase, dokler ji upat cvetka zeleni še. 136 Seve: kdor loči izobčen se sveta se, ta mora vne, pod steno to, ostati — čeprav pred smrtjo, zadnji hip kesa se — 139 let, kar je bil uporen, tolikrati po trideset, če se obrok mu dani z molitvijo pobožno ne prikrati, 142 Zdaj vidiš: da me zveseliš, naznani to hčerki moji, da izve mi draga, kje sem in kaj dostop mi v goro brani; 145 priprošnja vaša mnogo tu pomaga.« Opombe. V 16. Pesnika gresta od zapada (našega!) proti vzhodu, kakor da sta prišla iz Španije, preko morja; tudi solnce zahaja na Španskem, gre čez morje in vzhaja južni poluti — za naš pojm — na zapadu. — V. 25. Vergilij je bil spremil cesarja Avgusta na Grško; ko se je vračal v Italijo, je v Brindisiju zbolel in umrl, pokopan pa je bil v Neaplju. Prijatelji so mu napravili nagrobni napis: Mantua me genuit, Calabri rapuere, tenet nune Partenope; cecini pascua, rura, duces. V. 47. Strmina pomeni — pot pokore je v začetku silno težka. - V. 49. Dve mesteci na morski obali v bližini Genove. — V. 51. V srednjem veku so graščine igrale največjo vlogo; tudi Dante, ki je 20 let jedel grenki kruh izgnanstva, je moral stopati po stopnicah raznih grofov in graščin, proseč zavetja in živeža. — V. 52. Kdo ne ve, kaj so pri nas Jer-manova vrata, Triglavska vrata? — V. 65. , .. njih hoji leni: v predvicah se mude vsi, ki so do zadnjega hipa odlašali pokoro in so bili torej za dobra dela leni. — V. 85. ... ostalim voji glej Pleteršnik, Slovar, s. v. voj = vodnik. — V. 112. Hohenstaufovec Manfred (it. Manfredi), kralj neapeljski in sicilski, je bil nezakonski (pozneje pozakonjeni) sin cesarja Friderika II. in Bianke, hčere kneza Bonifacija Lancia, rojen v Siciliji 1. 1231., ubit v bitki pri Beneventu 26. februarja 1266, kjer se je bojeval zoper francoskega kralja Karla Anžo-vinskega. Dante ga ni mogel osebno poznati, ker je bil (namr. Dante) šele eno leto star, ko je oni umrl. Oba, oče in sin, sta bila smrtna sovražnika papeževe svetne oblasti in zato skoro stalno izobčena. — V. 113. Konstanca je bila žena cesarja Henrika VI. in mati Friderika II.; sama Italijanka je svojega sina vzgojila bolj za Italijana nego za Nemca. Umrla je 1. 1198. v Palermu. V stolnici v Palermu vidiš še dandanašnji njih grobove; v sarkofagih iz porfira počivajo. — V. 115 nsl. Hčerka Manfredova — tudi Konstanca — je bila omožena s kraljem Petrom aragonskim; njena sinova sta bila Friderik, kralj Sicilije, in Jakob, kralj Aragonije. — V. 124. Nadškof mesta Cosenze v Spodnji Italiji je dal baje kosti Manfredove na povelje papeža Klementa IV. izkopati in jih — kot izobčenčeve — razmetati po levem bregu rečice Castellano, v divjih Abruzzih, ki se pri mestu Ascoli izliva v reko Tronto in s to v Jadransko morje. Tista rečica se je nekdaj zvala Verde (Zelenica) in je tvorila mejo med neapolitanskim kraljestvom in marko Ankono. O vsem dogodku pravi sodobni letopisec Malaspina : »si disse« (= baje), in Philalethes (Purg. III, 131) tudi dvomi o resničnosti njegovi. Metafore (prispodobe) i. dr.: V. 46 nsl. se primerja strmina vznožja z obalo pri Genovi; v. 71 nsl. oklevanje duhov in popotnikovo; v. 79 nsl. je zopet izmed čudolepih primer Dantejevih, posebno odlična je natančnost opazovanja. V. 91 je za besedo: so obstali — nekakšna pavza; tako se tudi človek ustavi ob nenadni nevarnosti, in potem se umika. FRANCE BEVK: ČRNI PIŠČHNEC. [est nas je sedelo na poštnem vozu, na vsaki strani trije; tuji obrazi, ki smo se zrli začudeno kot ljudje, ki se srečajo prvič v življenju in se potem porazgubijo. Meni nasproti je sedel mlad človek, očividno študent, ob moji strani davčni izterjevalec, srednje star človek z resnimi potezami čez lica in z brki kot Bismarck, njemu nasproti je sedelo mlado dekle, krotkega pogleda, s polno torbo na kolenu; bila je bržkone kuharica, ki se je vračala s počitnic. Poleg opisanih sta bila v vozu še dva vo- jaka, katerih eden je kadil cigaro, drugi pa je dremal vso dolgo, mučno pot. V vozu je bilo mračno. Od spredaj nam je pošiljalo nekaj svetlobe okence, majhno kot dlan, z umazano šipo. Debelo platno ob straneh je bilo spuščeno in privezano. Nad dolino je ležal zimski dan, mrak, megla. Rjava reka je šumela pod cesto; slišali smo nje zamolkli glas. Dež je padal navpično na zemljo, težek, mrzel zimski dež; vselej nas je stresnilo, kadar smo pogledali skozi malo okence. 9 89 ($(*+*))%#'*&*+)%#'"(*()%$&*(*()%#&_+($&*(*&+($&*(*+)&%)"0*+ ($&*(*67!$&*(*+)%$&*!*&+&(*!%)$& (*)*($ •¦ ' . ¦•'-'•'..• Donatello: Putti na pevskem odru. (Firenze; Museo del Duomo") DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. Prevel in razložil J. D. DRUGI DEL: VICE. IV. spev. Poglavje iz dušeslovja. — Prične se težavna hoja v skoro navpično steno gore vic. — Prihod do prvega praga. — Odmor, — Pogled na obrežje in na nebo. — Poglavje iz zvezdoslovja. — Krdelo odlašalcev pokore; Belacqua, Dejanje I.—III. sp. se je godilo na obrežju; trume duhov, ki se morajo tukaj muditi, to so tisti, ki so bili v življenju cerkveno izobčeni in so se, odlašaje pokoro, šele neposredno pred smrtjo skesali; dejanje spevov IV—VIII pa se že godi v strmi steni gore vic, v katero se prične vzpenjati naš pesnik, in sicer tako, da na dveh vzporednih pragih (ali pasovih), ki sečeta steno, nekoliko počiva in tam opazuje duhove, ki sicer niso bili v življenju izobčeni, vendar so pa — kakor oni spodaj — pokoro do zadnjega hipa odlašali, ko jih je (nasilna) smrt že za grlo držala. Torej v predvicah (I—VIII) sami odlašalci pokore, sami taki, ki so bili v življenju zanikrni, leni za spravo z Bogom; zato tudi v vicah vidi pesnik na njih neko čudno počasnost in lenobo. Koncem III. speva smo videli, kako se je družba prijaznih duhov sama ponudila našima pesnikoma, da ju spremi do tam, kjer se prične žlebovita pot v goro; med družbo je bil kralj Manfred, ki je Danteju pripovedoval svoje zadnje trenutke. Globoko zamaknjen v pripoved dospe do vznožja. (Modroslovno razmišljanje o zmožnostih in enovitosti človeške duše.) V, 1—19. — Po zelo ozkem žlebu pričneta lesti v goro; na neki peči bi Dante rad počival; vzpodbujen od voditelja se požene in stopi na prvi prag stene. V. 20—51. — Počivajoč gledata nazaj proti vzhodu (ki je pa seveda tam, kjer je za nas zapad!). Dante se čudi, zakaj solnce vzhaja v čisto drugi smeri, nego gori, na zemlji. Vergilij mu pojav razloži. V. 52—84. — Prijazno mu razloži tudi, kakšna (Dalje. pot ju še čaka (v začetku težka, potem vedno lažja, prav kakor življenje spokornikovo !). V.85 —96. — V senci ogromne skale počiva krdelo odlašalcev pokore, med njimi Dantejev znanec Belacqua iz Florence ; razgovor med njima in končna prošnja rajnikova. V. 97 —139. Če radost ali žalost se dotakne ene moči duševne, pač zgodi se, da vsa se duša v žal, radost zamakne 4 in slepa, gluha je za druge vtise; pobita s tem je modrijanov zmeda, učečih, da več duš u nas iskri se. 7 Zato, če kdo posluša kaj al gleda in vsa njega pozornost je napeta, mu mine čas, da sam se ne zaveda; 10 ker druga zmožnost je za sluh zavzeta, in druga, ki prešinja dušo celo; v vezeh je ona, ta se prosto kreta. 13 To skusil sem, ko me je tak prevzelo ob one duše pripovedovanju, da solnce se za petdeset je vzpelo 16 stopinj, nesvestno mojemu spoznanju, dokler me niso predramili glasi duhov: »Na cilju sta povpraševanju!« — 19 Vrzel večkratov širšo zatrnja si s trnjem, kar enkrat zgrabijo ga vile, kmetic, ko trs zori v jesenskem časi, 22 kot žleb je tisti bil, kamor sledile noge so vodji, naju le dvojica, ker duše so se že bile ločile. 121 25 V Sanleo pne se ljud, v Noli stopica 79 in koplje se k Bismantovski planoti, vse peš; a tu bi moral biti ptica, 28 da dvignilo bi perje in peroti 82 me hrepenenja silnega k višini za njim, ki bil mi up in luč na poti. — 31 Tak vzpenjeva po tisti se žlebini, 85 kjer desna stena tesna, tesna leva, in nog in rok je trebalo v strmini. 34 Ko slednjič iz soteske vun dospeva 88 do neke tam široke, skalne jase, pripomnim: »Mojster, kod se zdaj popneva?« 37 In on: »Nikamor v stran! Z menoj ravna se 91 naravnost v goro zdaj naj tvoja noga, dokler ne pride kdo, ki tod spozna se.« 40 Bolj strma bila peč je in bolj toga, 94 ki vanjo sem strmel, kot je poteza od pol kvadranta do središča kroga. 43 In jaz, ker utrudila me je pleza: 97 »Moj otec,« dem, »nazaj poglej z višine, — postoj, ker moj korak te ne doseza!« 46 In on: »Do tja priplezaj še, moj sine!« 100 na prag kažoč bolj gor, v obliki kroga vso tisto stran obkrožujoč pečine. 49 Besede so mi bile te ostroga, 103 da z vso močjo sem kopal v sled se vodu, dokler mi ni na prag stopila noga. 52 Usedla sva se tam oba, prot vzhodu 106 obrnjena, odkoder sva se vzpela, ker zreti v hrib nazaj nam je po godu. 55 Najprej mi je obal pogled prevzela, 109 potem sem vprl ga v solnčno luč, kateri sem čudil se, da v levo me je grela. 58 Ko videl je poet, da ne pomiri 112 osuplost moja se zato, ker vzhajal svetlobe voz u severni je smeri, 61 je djal: »Če Kastor (in Poluks) bi nahajal 115 se v družbi svetle ploskve te, vozeče luč gor in dol, še bolj z glavo bi majal, 64 videč, kako se v zverokrogu kreče 118 k Medvedoma še bliže voz rdeči (razen če skočil bi iz koloteče!). 67 Če z umom češ, kako je to, doseči, 121 predstavljaj v duhu si Sionsko gorje in to goro na zemlji tak stoječi, 70 da isto imata obe obzorje, 124 a v dveh polutah; pamet zdaj zahteva (če buden tvoj razum in tvoj razbor je!), 73 da pot, kjer Faeton je zvrnil, reva, 127 tam onim zgor na roko vzhaja pravo, a tukaj tem nje nebna smer je leva.« 76 »Razsvetlil, mojster, mojo si spoznavo,« 130 sem djal, »da vidim jasno v tej minuti, kar prej mi ni hotelo iti v glavo: do kroga, ki svet seče v dve poluti (polutnik zovejo ga v neki vedi) in meja zmir sta žar in mraz mu ljuti, tak daleko — po tvoji je besedi — odtod, kolikor od Sionske gore se potrebuje prot njegovi sredi. Zdaj rad bi vprašal še, če smem: dokore skončava pot, ki naju v goro čaka? Ker seči do vrha oko ne more.« In on mi de: »V to goro pot je taka: v začetku, spod, je težka in nadložna, čim višje pa, tem lažje se koraka; zato, ko se ti zdela bo položna in zginila ti iz nog bo vsa težava in pojde lahko, ko niz vodo vožnja, tedaj boš vedel, da se pot končava; tam si počiješ po velikem trudi. Odvet to moj, resnica to je prava.« Ni dobro izgovoril, kar se tudi nek drug začuje blizu glas : »Če sila morda te prej se usesti ne prinudi.« Oba sva se za glasom okrenila in vgledala na levi silno skalo, katere preje nisva opazila. Greva do nje; nje senco poiskalo bilo je več ljudi; tak plandovaje lene na polju delavci se malo. Njih eden je, od truda počivaje, sedel, koleni objemši, in med njima glavo tiščeč in topo v tla gledaje. »Gospod moj mili!« dem, »naj se zanima oko ti za tega, ki še bolj len je, ko da mu je lenoba posestrima.« Ker s to besedo bil opozorjen je, je pogled izpod čela v me potopil in djal: »Naj tist gre gor, ki tako klen je!« Spoznal sem ga; in dasi bil zasopil me breg, me ni zavrlo to nikari, da ne bi k njemu šel; ko vštric sem stopil, šele je dvignil glavo v malomari, rekoč: »No, zdaj si videl, kako s koli od leve gor se solnce tod vozari?« Ob tej besedi leni, skopi toli se nisem mogel vzdržati nasmeha; pa dem: »Belacqua, v srcu zate boli ne čutim več; povej pa: od upeha si sedel? Al da kdo te, čakaš, prati? Al prejšnji spet si rob lenobe greha?« A on: »Kaj hasni pot nadaljevati ? Ne da, da bi me čistili plameni, ptič božji, ki na straži je pred vrati. Tolikrat vtone solnce v tej mi steni, kolikorkrat je živemu vtonilo v odlašani mi nepokori leni; 122 133 razen če ktero srce bogomilo z molitvo mi pobožno prej pomaga; ker drugo — kak uslišano bi bilo?« 136 A že se pesnik vzpenjal je od praga naprej, rekoč: »Za mano! Glej, pol loka pretekla že je danes solnčna draga, 139 in Noč že stopa na obal Maroka.« Opombe. V. 5. Modrijanov.. . Da ima človek troje duš (umno, neumrljivo v glavi, hotno v prsih in poželjivo v drobju), je učil starogrški modrec Platon (427—347 pred Kr.): prim. Dr. Albert Bazala, Povjest filozofije I. Zagreb, 1906, str. 227 nsl. Dante polemizira proti njemu z dokazom iz vsakdanje skušnje: če z umom zasledujemo kakšno pripoved, takrat ne slišimo niti ure, niti ne vidimo nič okrog sebe, um obvladuje torej vse druge zmožnosti in jih takorekoč zveze ob taki priliki. — V. 15. t. j. de desetih dopoldne. Koliko zanimanje torej za pripoved Manfredovo! — V. 25. Bolj strma je bila pot nego je v mestece Sanleo (rep. San Marino, blizu Jakina) ali na skalo vrh mesteca Bismantove (v Zg. Ita- liji, v bližini Reggio Emilia) ali v mesto Noli (na Rivieri, blizu Genove). — V. 41 nsl. Strmec je bil torej večji nego 45°. — V. 50. »vodu« pomeni (kakor zahteva izvirnik) vodstvo. Prim. Pleteršnik s. v. — V. 61 nsl. Kastor in Poluks sta zvezdi, t. zv, Dvojčka; v njiju znamenje stopi solnce dne 21. maja. Z drugimi besedami: Ako bi bil zdaj začetek poletja, bi videl solnce še bolj proti severu se kretati, še bolj v bližino Severnih Medvedov (Veliki in Mali voz !) razen — humoristična opazka! — ako bi baš takrat zapustilo svojo drago. — Najlaže si bo v. 74 nsl. čitatelj predstavljal to razlago, ako si misli potoglavo kolo, ki zgoraj teži na desno in spodaj (nujno) na levo. — V. 67, 68. Dante si misli ravno črto potegnjeno od Jeruzalema skozi sredo zemlje; kjer črta na drugi strani (na južni poluti) vun pogleda, tam je gora vic. — V. 123. Florentinec Belacqua je bil izvrsten izdelovatelj glasbil, sam dober pevec in v tem torej Danteju kot ljubitelju glasbe soroden. Bil je baje zelo len. Metafore (značilnejše): v. 19 nsl. žleb je bil ožji od majhne vrzeli v seči; v. 25 nsl. se primerja strmina poti z onimi tremi kraji; v. 93 primera vzeta od vožnje niz vodo ; 104 nsl. metafora vzeta od plandujočih (opoldne počivajočih) delavcev; v. 111, — V. 114 enozložnice — dokaz lenobe. FRANCE BEVK: flNUŠKR PRED POROTO. odna dvorana, obsijana z medlimi žarki, je dobila svečano obliko. Cesarjeva podoba nad sodno mizo je blestela z bleskom imperatorja; porotniki so zasedli drug za drugim svoje prostore: resni možje, z važnimi gestami, v njih rokah leži usoda današnje obtoženke. Sodniki so na svojih mestih, zapisnikar; državni pravdnik se naslanja na stol z groznim obrazom branitelja pravice. Domišljavi advokat se nalahno ziblje ter zre na obtoženko z nasmehom, kot bi imel največje do-padenje nad njo. Zadaj je občinstvo. Nekaj mladih juristov, ki pazijo, da jim ne uteče nobena beseda in gesta; vse kritizirajo. Radovedneži, ki ne zamudijo nobene porotne razprave. Par časnikarjev. Vsi čakajo. Mislili so, da bo razprava tajna, pa je javna. Zato se je prostor za občinstvo nenavadno napolnil. Celo ljudje, ki niso nikdar videli sodne dvorane, so plaho vstopili in čakajo z odprtimi usti, kaj se zgodi. Obtoženka, sedeča na klopi ravno in skoraj ponosno, je pogledovala zdaj porotnike, zdaj sodnike in slednjič smehljajočega se advokata. Mičen, bled obraz pod črnimi lasmi. Celo lahek nasmeh ji je tlel na ustnih: kot da je svoje stvari gotova in bo spravila sodnike in porotnike v zadrego, občinstvo pa v smeh. Zapisnikar je prečital obtožbo. Sodnik, ki je sedel na sredi, se je zganil. »Ana Obrov!« Izpod črnih, košatih obrvi je pogledal na obtoženko in se nagnil na svojem stolu naprej. Obtoženka se je dvignila s klopi, gledala sodnika in molčala. »Ali ste Vi Ana Obrov, doma in pristojna v Zagorje, zdaj že tri leta v tolerančni hiši tu?« »Sem. Anuška mi pravijo. Nekdo izmed gostov me je imenoval Anuško in sem tako ostala . . .« Čisto malo se ji je tresel glas; nekaj težkega, trdega je bilo v njem; pripovedovala je o svojem imenu, kot bi bilo to za celo stvar neizmerne važnosti. Obrnjena je bila pol proti sodnikom, pol proti porotnikom. »Kot ste ravnokar slišali, ste obtoženi, da ste umorili namenoma v svoji sobi dne 17. januarja t. 1. gospoda I. L, oziroma ga poškodovali tako, da je potem kmalu izdihnil. Ali priznate to dejanje ?« »Dejanje samo priznam. Ali kriva nisem bila jaz!« Občinstvo je nalahno šumelo, kot veter skozi listje. Stopalo je na prste, da bi bolje videlo obtoženko. »Opišite nam tedaj dogodek natančno, kakor se je zgodil. Navedite nam olajševalne razloge. . . .« 123 »Kaj premišljaš ?« ga je vzdramila, položivši roko na njegovo. »O tebi premišljujem, Lida, zares o tebi, menda prvič v življenju, a ne pridem do konca, Ti si zagonetka, ki je ne reši noben zemljan. Kaj si zopet storila ? Verjemi mi, da te nihče ne razume,« Lida se je stisnila v blazine, da bi ji v nadaljnjem govoru ne videl v obraz, Zaplala ji je v licih in v rokah vročica, ki jo je hotela skriti pred njim. Težko se je odluščilo vprašanje od srca, zdelo se ji je, da je nastala rana tam, kjer se je ločilo . . . »Danilo, zaradi vsega, kar se z menoj vrši v tej izbi, prosim, povej mi zdaj in nikdar več — Danilo, ali me ljubiš ?« Gledala je v strop, želela si ga je devet vetrov daleč skoz okno. Danilo je pomislil. »Nič se ne obotavljaj in ne misli, da sem te vprašala zato, da bi mi odgovoril z da ali ne. Vprašala sem zato, da ti na to vprašanje morem povedati svoje zadnje: Preljubi, ne misli, da je to zadnje dejanje, ki je mnogim neumljivo, v kakršnikoli zvezi s teboj. Ne nanaša se ne to, ne katero prejšnje nate, ki te pravzaprav niti ne poznam. Razumel, dragi?« Govorila je s tihim, a jasnim in prepričevalnim glasom; Danilo se je brezmočno klanjal vsaki njenih besed, »Razumel ? In da mi ni do tebe nič več in nič manj nego do kateregakoli človeka na cesti. Le tako je razumeti moje vedenje zadnji čas, le tako postanejo prozorna tudi moja prejšnja dejanja, o katerih se je tebi zdelo, da imaš nekako pravico, vsaj nekakšen odnos do njih kot njih skrito gonilo. Ne, predragi, le tedaj so umljiva, če tebe črtamo iz njih . . ,« »Meni se zdi , , , dovoli, da povem . . . meni se zdi, da so edino umljiva, če mislim sebe v njih, če v tebi uzrem sebe, v sebi tebe , . .« Lida je dvignila čelo iz blazin in zakrila oči z dlanmi. Zazibala se ji je soba, zaplesal ji je strop. »Danilo!« je kriknila z visokim, plamtečim glasom, iztegnila roke in pala na blazine. »Kaj je, Lida?« »Pojdi! Edino, kar mi moreš storiti dobrega, je to, da greš in se ne vrneš nikoli. Vsaj v kratkem času ne. Nevernik Danilo!« Danilo je storil, kakor mu je bilo ukazano, in je šel. — »Ali še nisem mrtva?« je vprašala bolnica četrt ure za tem in ugledala sestre vseusmiljeni, vsedobrotni obraz, neskončno vljudno nagnjen nad seboj. DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIfl. Prevel in razložil J. D. DRUGI DEL: VICE. (Dalje. V. spev. Med prvim in drugim pragom strme stene: nekoliko više sreča pesnik drugo trumo duš; te so v življenju pokoro odlašale do svoje nasilne smrti. — Jacopo del Cassero; Buonconte di Montefeltro; Pia de' To lome i. V. 1—21. Odhod od prvega krdela odlašavcev, Ko sta se pesnika ločila od plandujočega krdela odlašavcev (Belacqua in drugovi), zapazijo le-ti na senci, da je eden popotnikov še živ, in se silno začudijo, Dante se ozre nazaj; ko pa ga Vergilij pokara, zardi sramu, — V, 22—42, Dva odposlanca. Nista se še vzpenjala dolgo, kar zagledata procesijo drugih duhov, pojočih spokorni psalm Miserere. Tudi ti so iz zanikrnosti odlašali pokoro do svoje nasilne smrti; zaprt jim je vstop v prave vice za toliko časa, kolikor so bili v nespokornosti. Tudi te duše zapazijo na senci, da je Dante še živ človek. Silno se začudijo. Po dveh odposlancih prosijo pojasnila, katero jim Vergilij da, — V. 43 —63, Zdaj pa se vse te duše zgrnejo okrog Danteja in ga prosijo, naj pove na svetu, da potrebujejo priprošnje sorodnikov. Povedo mu, da so se vse vsled nasilne smrti ločile od teles, (V tem je razloček med temi in prejšnjimi odlašavci iz IV, speva,) V zadnjem hipu pa so se skesale in izpreobrnile; tudi so svojim morilcem odpustile, — Nato opisujejo svojo nasilno smrt: Jacopo del Cassero (v. 64 —84), knez Buonconte di Montefeltro (v, 85—129) in Pia de' Tolomei (v, 130—136), Pripoved knezovo (v. 85—129) imenuje dantolog Bassermann eno izmed najživahnejših mest vse Commedie, (Dantes Spuren in Italien, str, 89,) Od duš ločivši se za spremljevalcem in vodjem svojim že sem pot ubiral, kar ena za menoj, kažoč s kazalcem, 162 4 zakliče: »Glejte, glejte, da prodiral bi temu svit skoz levi bok, ne zdi se; vse kaže, da le-ta še ni umiral!« 7 Ob glasu teh ozrl sem besedi se in videl, kako čudom se čudeče le v mene zro in v to, da luč gubi se. 10 »Kaj motiš se,« mi mojster de svareče, »in kaj ob stvari ustavljaš se vsakovi? Kaj mar ti, če za tabo kdo šepeče ? 13 Za mano ! Naj šepečejo duhovi! Stoj trdno liki grajski stolp: ne zmaja se nič, naj še tako vijo vetrovi. 16 Ker vsak, ki mu za mislijo poraja se misel, cilju je tem delj stremljenja, čim misli več slabi mu vzlet lučaja.« 19 »Že grem!« sem djal; mar drugega naj mnenja sem bil ? In lic sem čutil rdečico, ki vredne časih nas stori proščenja. 22 In videl sem: nad mano — vprek — se vije procesija in Miserere poje, da vrsta za vrsto v uho mi bije. 25 Ko zapazili so, telo da moje svetlobe žarkom ne pusti prosvita, se spev spremenil v dolg, zamolkel O! je. 28 In dva od njih kot sla brž prihitita prot nama, kterih eden naglo vpraša: »Odkod vidva sta? Kaj sta? Naznanita!« 31 »Za kar poslala družba vaju vaša, lahko,« de mojster, »jim naznanit gresta, da ta s krvjo se in poltjo ponaša. 34 Če senco uzrši niste mogli z mesta, no, zdaj veste ; naj družba se približa pozdravit ga — v svoj prid, lahko povesta.« 37 Utrinek zvezd tak naglo ne prekriža neba zvečer, ni blisek po vročini v avgustu, ko se solnce v zaton niža, 40 kot ona sta vrnila se k strmini, pa brž nazaj in z njima cela četa, vsi v diru, kdo bo v naju prej bližini. 43 »Priprošnje prosit ta drvi nešteta se množica; ti dalje v breg se trudi in slušaj jih grede!« — sem čul poeta. 46 »O duša, ki greš raj okušat z udi, katere si pri rojstvu zadobila,« drveč so vpili, »malo se pomudi! 49 Poglej! Poznaš nas kaj ? Bi sporočila o nas, ko vrneš se, na onem sveti ? Kaj tečeš ? Kaj se ne bi pomudila ? 52 Kar vidiš nas, vsi morali smo umreti nasilne smrti; kes smo odlašali; pred smrtjo pa nas luč z nebes razsveti, 55 da s kesom, odpuščaje vsem, razstali smo se s sveta in z Bogom poravnani, ki zdaj nas z žejo, da bi gledali ga, pali.« 58 In jaz: »Naj še tak gledam vas, neznani ste vsi; vendar vam rad ustrežem, če morem s čim, duhovi blagrovani. 61 Recite! Vse storim; na mir prisežem, ki zanj pod vodstvom čislanim tako mi skoz tri kraljestva grem, da ga dosežem.« 64 In eden de: »Da vse storiš, ne dvomi nobeden nas, čeprav pustiš prisego; samo če volje ti nemoč ne zlomi. 67 Zdaj prvi jaz prihajam, glej! z nadlego: če v kraje vrneš se, ki med Romagne in Karla oblastjo jim najdeš lego, 70 o bodi tak prijazen, daj na znanje, naj molijo tam v mojem mestu Fano za grehov mojih težkih odpuščanje; 73 odtam sem jaz; odprlo hudo rano, iz ktere mi življenja vir je udaril, mi Padovansko je polje prostrano, 76 kjer up, da varen bom, me je prevaril: grof d' Este je krvavo ukazal kopel, ko se čez mero je nad me razjaril. 79 O da prot Miri tekel sem in hropel, ko pripodili so me v Oriaco, še danes z vami dihal bi in sopel; 82 a v barje sem zavil, kjer blato tako in bičje zgrabi me, da pal sem v grezi in v tleh iz svojih žil sem videl... mlako.« 85 Duh drug mi de: »O, ti svoj mir dosezi, ki ponj se pneš! Pa mene se usmili, da ga dobim! Glej, z Montefeltra knezi 88 so meni — knez - Buoncontu — dedje bili; ker žena, žlahta me je pozabila, mi glava tukaj žalostna k tlom sili.« 91 A jaz sem djal: »Katera tajna sila odnesla te je tak od Campaldina, da krst ne ve, kje tvoja je gomila?« 94 »O,« mi je djal, »v dolini Casentina potočku Archiano v dalj mudi se, ki vrh Puščave izvira iz Apennina. 97 Do tja, kjer staro mu ime gubi se, pribežal sem bil peš, zadet u grlo, za saboj puščajoč krvave lise. 100 Ondukaj se oko mi je zaprlo; .Marija!' izdihnivši sem pal; v poljani mi truplo obležalo je zamrlo. 103 Kar zdaj povem, je res; ti tam oznani: ko angel me sprejel je v varstvo svoje, je vrag zavpil: ,Le spet me ocigani! 106 Naj z eno ubogo rešil se solzo je?! Ti vzel si, kar v človeku večno traja — naj to, kar umre, občuti kremplje moje!' 109 To veš: kar s tal kot parov vlaga vstaja, kot dež nazaj na zemljo spet udari, do hladnega če v zraku pride kraja. 163 112 Zli duh, ki zlo le delati mu mari, z nature svoje silo je zasvadil — prot koncu dneva — veter se sopari 115 in vso dolino je z meglo zakadil med Pratomagno in Goro grebenito in črnih je oblakov nagromadil, 118 tako, da vlage bilo je ozračje sito; in lilo je in jarki zalivali z vodo so se, od zemlje nepopito. 121 In celi so potoki koj nastali in k veletoku drlo to tako je, da nič valov ni ustavilo v navali. 124 Pri izlivu našel trdo truplo moje je Archian, ki jeze se je penil, me v Arno gnal in od roke roko je 127 razdrl, ki v križ sem bil skesan jih sklenil, me z brega k bregu kotaljal je v strugi, omrežil slednjič s tem, kar je naplenil.« — 130 »Oj, ko se vrneš v svet in po vijugi se potov noga trudna ti spočije,« je tretji jel, ko nehal duh je drugi, 133 »takrat se spomni tudi mene, Pije! Rodila Siena me, Maremma ubila: to on ve, ki moja roka svoje dni je 136 poročni prstan od njega dobila.« Opombe. V. 68 nsl. Duh, ki tu govori, je Jakob del Cassero, meščan iz mesteca Fano ob Jadranskem morju; ko je potoval iz Benetk proti zapadu, da bi prišel v Milan, kjer bi imel postati podesta (župan), ga je dal Azzo VIII. d' Este pri mestecu Oriaco v Padovanski ravnini ujeti in umoriti, ker je bil Jakob prekrižal njegove naklepe zoper mesto Bologno. — Kraji med Romagno (izg. Romanjo) in oblastjo Karlovo (t. j. neapolitanskim kraljestvom), t. j. provinca Marca d'Ancona (v tisti pokrajini stoji n. pr. znani Loreto). — Mira — kraj v Padovanski ravnini. — V. 86 nsl. Buonconte, sin Gvidona di Montefeltro, gibelinec, je padel (1. 1289, 11. junija) v bitki pri Kampaldinu, majhni ravnini Kasentina (gorenje doline reke Arno), kjer so bili gibelini poraženi od gvelfovcev (med katerimi se je bojeval tudi 24 letni Dante kot konjenik). Truplo knezovo se ni našlo. — V. 112 nsl. Sv. Tomaž Akv. (Summa Theol. I, 122) piše: »Angelji, dobri in hudobni, morejo na telesne stvari uplivati — tudi brez sodelovanja nebesnih teles — n. pr. s tem, da zgoste oblake v dež,« in tako tudi v tem slučaju zli duh uprizori neurje. (Sicer pa neurje tistega večera spričuje "zgodovina.) Zanimivo je, da tudi sv. Avguštin in sv. Tomaž Akv. (Summa Theol. I, 64) menita, da bivajo hudiči deloma v peklu, deloma »in aere caliginoso«. — V. 130 nsl. Pija, rojena v Sieui, je bila morda iz porodice Tolomei; njen soprog je bil Nello della Pietra de' Pannoc-chieschi, plemič v Maremmi (močvirnati pokrajini ob morju, zapadno od Florence). — Ker se je hotel poročiti z neko drugo (omoženo) ženo, je s svojo roko umoril Pijo ali — kakor trdijo drugi viri — jo je dal umoriti nekemu služabniku. Metafore. V. 14, Sta come torre ferma ... je pregovor. — V v. 17. in 18 je metafora vzeta od streljanja v tarčo. — V. 37. Naglica obeh slov se primerja s padcem zvezdnega utrinka ali z bliskanjem po vročem dnevu. — V. 124 nsl. je znamenita personifikacija potoka Archiana. NARTE VELIKONJfl: Nil MORJU. (Konec.) V. elda je bila žalostna; pri srcu ji je bilo, kakor da se ji je nekaj potopilo. Nemirno pričakovanje ji je hotelo razbiti senca. V ušesih so ji še vedno zvenele besede, ki jih je rekla Viku; njih pomen je dobival bolj in bolj obraz resnice. Ko je čutila, da se je varala, si je nervozno zatrjevala: »Saj ni res, saj ni res!« Njene misli so plale med Vikom in Žinom, med strašnim studom in trpko bolestjo. V srcu je rastlo prepričanje, da so vse njene tihe sanje in tople slike neresnične, njeno koprnenje po nečem daljnem brezciljno in neopravičeno. Prvič v svojem življenju je občutila neizrazno topo žalost, ki obišče človeka takrat, ko bi bil rad dober, blag in plemenit, pa nima biti komu; prvič v življenju jo je obšla silna želja, imeti koga, ki bi mu odprla srce in mu vse zaupala, se nasmejala in razjokala ob njem. Kako vse drugače je živelo nekdaj v njeni domišljiji! Od Vika je instinktivno pričakovala, da razbije moro, ki je mrtvila vse misli in življenje na barki. »Vsi ste enaki!« ta beseda se ji je razpredala v zadnje zaključke. Vikov obraz se je polagoma potapljal v družbo, ki je ni razumela; njeno nepokvarjeno srce je s silo tiščalo zavest razočaranja, ki je kljuvalo v prsih, z neko grozo pričakovalo pravega trenutka za črno besedo. Vedno bolj in bolj se je prepričevala, da je Viko nima rad, da se je lagal; to jo je navdajalo z občutkom osamljenosti in bolesti. »Ali je res tak kakor Žino ?« jo je peklo v srcu. Kakor bi naenkrat zašla v tuj svet, se ji je zdelo; vse se je počasi odpiralo, vedno bolj ji je silil pred oči Žinov obraz in od daleč, daleč se ji je bližalo hladno spoznanje, ki ga je zastrupljal Žinov nasmeh. Grda misel, ki ji je vrtala v srce, se ni dala odgnati; stisnila je rameni skupaj in vzkliknila, da bi ji odleglo: »Moj Bog, saj to ni res!« Stisnila si je senca in obsedela; na čelu so ji stale potne kaplje, ustnice so ji podrhtavale neizmerne bolečine. 164 DANTE HLIGHIERI: Lfl DIVINH COMMEDIfl. Prevel in razložil J. D. DRUGI DEL: VICE. (Dalje.) VI. spev. Očitek Italiji (in Florenci). Šesti spev Vic ima izrazito političen značaj. (Tsto barvo imata šesta speva Pekla in Raja.) Z gnevom in bolestjo v srcu šiba Dante needinost Italije; s temnimi barvami nam slika njen žalostni položaj v začetku 14. stoletja. Najbrž ni noben slovstveni proizvod italijanski v teku stoletij toliko vplival na duhove in toliko pripomogel k zedinjenju Italije kakor ta spev. Še vedno smo v strmi steni pred-vic. Ob koncu V. speva smo videli pesnika obdanega od trume duhov, ki ga prosijo pomoči z molitvijo. V začetku našega speva nam pripoveduje, kako se je vanj silečih duhov otresel: s tem, da je vsakemu obljubil spomin in molitev. Pa s klasično primero nam dogodek pojasni: kadar nehata igrca, ki sta igrala t. zv. žaro (hazard, igro s kocksmi), tedaj je tisti, ki je izgubil, ves potrt in žalosten, drugega pa, ki je dobil, spremlja cela družba in vsak se mu slini, da bi dobil kako malenkost v dar od njega; in srečni mož res zdaj enemu, zdaj drugemu kaj stisne v dlan in tako se nadležnežev odkriža. Podobno se je pesnik odkrižal duš s prijaznimi obljubami. — Šesto-rica teh duhov je imenoma ovekovečena: 1. Učeni pravnik Benincasa iz mesta Arezzo (»Are-čan«); bil je mestni sodnik (podesta) v Sieni in kot tak je bil dal usmrtiti dva nevarna roparska viteza; njiju sorodnik, vitez Ghino di Tacco, ju je osvetil s tem, da je z oboroženo četo sodnika napadel in mu odsekal glavo (Boccaccio, Decamerone, X, 2.); 2. »tist, ki je utonil,« je Guccio de'Tarlatti, tudi Aretinecj proganjajoč sovražnika je utonil v Arnu; 3. Federigo No veli o je bil sin grofa Gvidona Novello, gibelinec, umorjen od nasprotnika gvelfa dne 27. septembra 1291; 4. »s Pizancem, ki proslavil . . .« je Gano Scornigiani, umorjen od sovražnikov; njegov oče Marzucco Scornigiani je bil še pred sinovim umorom oblekel haljo sv. Frančiška ; zaslovel je vsled svojega velikodušnega vedenja ob smrti in pogrebu sinovem: s samostansko družino se je udeležil pogreba in je v cerkvi, ko so stali okrog rakve, ginljivo govoril, kako je treba sovražnikom iz srca odpustiti; 5. grof Orso da Mangona, umorjen od svojega bratranca Alberta, kakor menijo; 6. Pierre de la Brosse (izg. Bros), državni kancelar francoskega kralja Filipa IIL, je bil dne 30. junija 1278 obešen vsled spletk kraljice Marije Brabantske, druge žene Filipove, ki je hotela svojega sina povzdigniti na prestol in je zato spravila s poti vse ovire, najprej prestolonaslednika iz prvega zakona, potem pa še državnega kancelarja; »črt in zavist«, to ga je torej umorilo, in zato naj gleda kraljica (umrla 1. 1321.), da se skesa in ne pride med gorjo čredo, nego je tista, v kateri je Peter, t. j. v pekel. (V. 1—24.) Ko sta z Vergilom sama in gresta dalje, zastavi Dante — po običaju takratne filozofije, ki je rada razvozlavala kakšne navidezne težkoče — svojemu učitelju znanstven pomislek, vzet iz Vergilove pesmi same, ki pravi (Eneida, VI, 376): Desine fata Deum flecti sperare precando (»sklepe bogov premekniti z molitvo. nikar mi ne upaj«); čemu torej — vprašuje Dante — prosijo duhovi tu V vicah pomoči ? Saj sta božji sklep in sodba nespremenljiva. Vergil ga pouči: Kaj drugega je bilo v poganstvu, kaj drugega je v krščanstvu, ko ima molitev kristjana, če je v milosti božji (»plam ljubezni«), nadomestilno in spravno moč za rajnike v vicah. Vendar bo pa vse te težkoče, pravi Vergil, do jedra razrešila Beatriče, zastopnica bogoslovne vede, dočim je on le zastopnik naravne vede, zdravega razuma; vrh gore vic jo bo videl. (V. 25—48.) Ko sliši ime Beatriče, hoče Dante kar teči na vrh; Vergil mu mora pojasniti, da ne bosta še tako hitro na vrhu. (V. 49—57.) Kar zagledata Sordella (v. 58-^75), ki sam, a ponosno stoji ob poti in noče izprva dati pojasnila glede nadaljnje steze, a komaj pove Vergil ime svojega rojstnega kraja Mantove, že senca Sordellova oživi in hoče objeti rojaka Mantovanca. Ko Dante ta prizor vidi, to ljubezen med rojakoma, se žalosten spomni needinosti Italije, katero z žgočo in perečo satiro šiba; kara tudi svoje rojstno mesto Florenco zaradi iste napake ter očita tudi nemškim cesarjem, posebno Habsburžanu Albrechtu, nebriž-nost za nesrečno Italijo. (V. 76—151.) Kedar je s kockami igra pri kraji, zgubec ostane, da potrt se ukvarja — učeč se — s kock ponovnimi lučaji; 4 ves ljud pa gre z dobitnikom denarja, ta spred, ta zad, ta spet se mu ob strani vsiljuje in ga nase opozarja; 7 on sluša vse, grede; in ko kdo v dlani njega začuti dlan, več vanj ne sili; tako znebi se gne< e in ubrani: 10 tako so tam krog mene se zgrnili; ker vljudno sem semtja prikimovaje pomoč obljubil vsem, so me spustili. 13 Tist Arečan, ki spravil ga s sveta je GhinTacch, divjak, je silil vrne s prošnjami in tist, ki utonil je, v pogon divjaje; 16 s po vzdignjenimi prosil je rokami Fredrik Novel s Pizancem, ki proslavil Marzucca kot junaka je med nami; 19 grof Orso se mi tam, z njim duh je javil, ki črt telo sta in zavist mu bleda umorila, ne pa grehi — mi je pravil; 22 s tem Petra mislim della Bros; naj gleda Brabantka zdaj — za živih dni —, zavisti plačilo da ne bo ji gorja čreda. 25 Ko dal slovo vsej senc sem družbi tisti prosečih le, naj zanje bi molili, da duša se čimpreje jim očisti, 28 sem jel: »En verz tvoj, menim, svit moj mili, veli: ,Bogovi zbog prošnja človeka ne bodo svojih sklepov spremenili'; 194 31 prav v to pa teh duhov se prošnja steka. Al ničev torej up je njih in prazen ? Al tvojega jaz prav ne umem reka ?« 34 In on: »Moj rek je jasen, in upazen le-teh ni ničeva in ne goljfiva, če um presodi trezen vse in pazen: 37 visost ostane sodbe nezrušljiva, če plam ljubezni muko nadomesti — v en hip — za tistega, ki tukaj biva. 40 Takrat — to pisal sem na tistem mesti — molitev dala ni nadomestila, ker z Bogom zveze še ni mogla plesti. 43 Zdaj dalje v dvom ne rij; vse pojasnila ti bo gospa, ki z lučjo bo resnice v temino tvoje duše posvetila. 46 Veš, koga to se tiče ? Beatrice! Vrh gore jo boš videl, kak se smeje u rajski blaženosti njeno lice.« 49 In jaz: »Gospod, pa stopajva hitreje, ker noga več mi trudna ne medleva; že senca tudi k vrhu gore speje.« 52 In on mi de: »Dokler bo še kaj dneva, popenjala se bova prek strmine; ni vse pa, kot se tebi razodeva: 55 preden dosežeš vrh, parkrat zasine ti obla še, ki zdaj za vrh se skriva, da žarkov več tvoj stas ji ne prekine. 58 Pa glej! tam dušo vidim: zamisliva in sama samcata prot nama gleda; pri njej o bližnjici se poučiva.« 61 Prišla sva tja. — Kak stala, senca bleda lombardskih tal, si moško, prezirljivo, pokoj in veličast v očeh! Beseda 64 ji ni prišla čez ustnico molčljivo; z oči je bliski naju spremljevala kot lev, počivajoč s ponosno grivo. 67 Poprosil je Vergil, da pokazala bi nama, kod najboljša pne steza se; al senca ni na to odveta dala; 70 kdo, kaj sva, te je htela čuti glase. Al komaj: »Mantova . . .« povest pričela se vodje milega, že senca, vase 73 vtopljena prej, tja plane vsa vesela: »Jaz sem Sordello, kakor ti iz grada sem Mantove!« — In v hip sta se objela. 76 Italija robska, domovina jada, v viharju brez krmarja brod, gorje ti, ne več dežel gospa, no — hiša smrada! 79 Ta duša plemenita, ko na sveti je cula onem sladki glas krajana, s častjo kak je hitela ga sprejeti! 82 In ti? Z vojskami vsa si razrvana; meščan, živeč za istimi zidovi in jarki, grize, kolje someščana ! 85 Naj plove oko nad morja ti bregovi, v osrčje naj pogled se ti obrača: kje v tebi, jadni, so miru sledovi ? 88 Kaj hasni — ko je sedlo brez jahača — da uzdo ti Justinijan je popravil? Sramota zdaj le huja je in jača. 91 Oj stan, ki naj z molitvo bi se bavil, mar v miru pustil v sedlu bi cesarja, umevajoč, kar ti Gospod je javil! 94 Le glej, kako žrebe s kopiti udarja, ker ne kroti že dolgo ga ostroga, odkar se tvoja roka z uzdo ukvarja. 97 Ni, nemški Albert, mar ti, da ne uboga žival te nič, no da se divje peni, ki tvoja jo sedlati je naloga? 100 Pravična kazen iz nebes zadeni tvoj rod, očitna tak in nečuvena, da zdrznil se bo vnuk ob misli njeni! 103 Tvoj oče in ti, v pohlepu zaposlena tam gor, sta mogla mirno zreti, da carstva vrt je pušča zapuščena! 106 Da vidiš zdaj rodbine Cappelletti, Monaldi, Filippeschi . . ., ki ne gane te nič, al jokajo al so v trepeti! 109 Da vidiš, krutež, plemiče ti vdane v njih stiski, v stiski Santafior .. . mogoče prihitel bi vendar jim lečit rane! 112 Da vidiš svojo Romo, kako joče kot vdova zapuščena, solz ne ustavi in noč in dan: »Moj cesar, kje si?« stoče! 115 Da vidiš, v kakšni ljud živi ljubavi! . . . Če jok te naš ne more nič geniti, čuj s stidom glas, ki gre o tvoji slavi! — 118 O večni Bog, ki dal si se pribiti na križ za nas, odpusti mi vprašanje: Al zdaj drugam pravične zro oči ti ? 121 Al sreče to morda je pripravljanje, ki Pramodrost jo kuje nam in vari, skrivnost sedaj za naše še spoznanje ? 124 V Italije vseh mestih gospodari tiranstvo strank, in sij dobi Marcela že vsak čvekač, da stranko le si ustvari! 127 Florenca moja, lahko si vesela, da tebe moja tožba se ne tika; za to si s svojim ljudstvom poskrbela!! 130 Drugod um v prsih skrivati jih mika, da z loka se ne sproži in ne sname; tvoj narod nosi konec ga jezika! 133 Drugod bojijo javnih služb se rame; tvoj narod — nepozivan — k njim se rine vpijoč: »Sem z njimi! To se vse prevzame!« 136 Res, dosti vzrokov, da te vrisk ne mine: denar imaš in mir in zmisel pravni . . . Kar tvoje, kdor ne verje, gledi čine. 17* 195 139 Atene in Sparta, mesti starodavni, zakonov materi, svoj slavnoznani pred tvojim skrijeta naj red državni, 142 ker tvoji so zakoni tak pretkani, da že v novembru ne drži, kar stkala oktobra si v posvetovanj dvorani. 145 Hej kolikrat, kar pomnim jaz domala, z zakoni, novci, uradi, običaji si prelevila se in premenjala! 148 Le jasno sodi o svojem položaji: bolnice tiste si podoba prava, ki, ker počitka pernica ne da ji, 151 s tem lajša bol si, da se premetava. Opombe. V. 34: upazen (upanje) glej Pleteršnik s. v. —- V. 58 nsl. Kdo je bil ta Sordello ? Bil je znamenit pesnik - trubadur in hraber vojščak 13. stoletja; rojen je bil v mestecu Goito blizu Mantove (»senca bleda lombard-skih tal«). Kaj predstavlja tu v pred-vicah? Četrto vrsto lenobe, t. j. tistih kristjanov, ki, vsi zaverovani v skrbi tega sveta, odlašajo skrb za zveličanje duše do zadnjega trenutka. — V. 76 nsl. se glasi v izvirniku: Ahi, serva Italia, di dolore ostello, nave sanza nocchiere in gran tempesta, non donna di provincie, ma bordello! Di IVAN PREGELJ: TLAČANI. Roman iz osemnajstega stoletja. I ^Jlp^ so časi slave m junaštev, bili so časi I y\ \ll Praznm blagajn in konfuznih financ, j itsP JH bremen, davkov, bila je doba dvojne I' J mere. Eden sam je bil plačnik in še ta je bil obubožan in nesamostojen — tlačan. Na Dunaju je bila Bančna direkcija in je diktirala davke. V deželi je bil podglavar s stanovskimi odborniki in se je branil davkov, tratil denar za deputacije in hočeš nočeš končno podpisoval po zastopniku diktirane pogoje in zahteve. Vedno zopet ista tožba, da je dežela uboga in da je ljudstvo izmozgano. Stanovi ne lažejo. Ljudstvo je res izmozgano. Stanovi poznajo svoje tlačane. Stanovi imajo srce za tlačane, čemu bi sicer poročali na Dunaj, saj so oni sami davkov prosti. Stanovi bi radi obvarovali deželo novega davka. Na Dunaju so neizprosni, zakupna vsota je podpisana, dežela plačaj v štirih letnih obrokih 5000 goldinarjev. Stanovi razpišejo pobiranje novega davka od mesa in vina, stanovi imenujejo iz svoje srede davkarja in se pogodijo ž njim. Toliko in toliko imajo plačati oni vsako četrtletje Banki, toliko in toliko ima izročiti stanovski davkar V. 88 nsl. imenuje Dante Italijo razposajeno žrebe; kaj pomaga, da mu je cesar Justinijan (527 — 565) popravil uzdo, t. j. preuredil zakonik, ko pa to žrebe nima jezdeca, kateri bi ga krotil! — V. 91 nsl. pesnik napada duhovstvo, ki je stalo na čelu gvelfovcev, in mu kliče: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega! (Mat. 22, 21.) — V. 97 nsl. Cesar Albrecht, sin Rudolfa Habsburškega, je imel — kakor njegov oče — preveč posla v Nemčiji ter se je zbog svoje pohlepnosti zapletel v prevelike homatije doma, kakor da bi mogel hiteti na pomoč gibelincem, pristašem svojim, ali še manj, da bi si Italijo osvojil. Zato so morali italijanski gibelinci, ker ni bilo od nikoder pomoči, podleči gvelfovcem, katerim je stal na čelu sam papež Bonifacij VIII. Nekaj gibelinskih rodbin imenuje pesnik v verzih 106 in 107. Kazen božjo kliče pesnik nad Albrechta; ta ga je bila 1. maja 1308 res doletela, ko je bil na poti Baden-Reinfel-den od svojega nečaka Ivana (Johann Parricida) in zarotnikov umorjen. — Kakor smo že večkrat omenili, je Dante sanjal, da bi se Italija in ves svet najbolje vladala, ako bi v Rimu vladala v svetnih zadevah rimski cesar, v duhovnih zadevah rimski papež; od nemških cesarjev je željno pričakoval, da pridejo v Italijo (»vrt cesarstva«) in obnove staro rimsko cesarstvo. — V. 110. Santafiora, nekdanje cesarjevo posestvo v bližini Siene. — V. 125. »Sij Marcela*. . . Marcel je bil konzul, pristaš Pompejev, zaklet sovražnik Cezarju (in torej cezarijanski ideji); Lukan ga (I, 312) imenuje čvekača (Marcellusque loquax). — V. 147. Med 1.1213. in 1307. je Florenca sedemnajstkrat spremenila ustavo. VIIL NOVA MERA. stanovskemu odboru. Stanovski odbor zamudi obrok, zamudi drugega, plača prvega in drugega samo deloma. Banka opominja k plačilu, stanovski odbor se opravičuje, da dogovorjenih obrokov ne more plačevati v polni meri, ker na Tolminskem ni mogoče pobirati davka. Dežela je gorata in nepristopna eksekucijam. Tudi morejo skriti Tol-minci živino pred rubitelji, na prodaj pa jo gonijo nemoteno čez mejo, ne da bi plačali krajcar od funta. To o Tolmincih je res. Laž pa je, da stanovi samo radi Tolmincev ostajajo Banki dolžni. Po Vipavskem, po Krasu in po Brdih pobrani davek daleč presega vsoto, ki jo je naložila Banka deželi. Stanovi so točni. Banki, kar ji gre, deželi prebitek in vsoto, ki krije nepokrite davke Tolmincev. Banka naj potrpi, Tolminci ne plačujejo. Banka naj izposluje odloke in prisili Tolmince k redu in pokorščini. Kaj brigajo Tolminci Banko! Ona hoče dogovorjeni denar. Radi denarja vendar izposluje odlok, izposluje drugega, očita stanovom, da so nemarni in da celo sami ščujejo Tolmince. Od 1. 1706. do 1711. vedno ena in ista pesem: 196 02070908010705040508030809070304050803080907041005070908090704070508060811100510050607051005080507090703040508050709100304050806080906050404080506090701040507060609070304050805060907020002000703040506 I v DANTE ALIGHIERI: Lfl DIVINA COMMEDIfl. Prevel in razložil J. D. (Dalje.) DRUGI DEL: VICE. VIL in VIII. spev. Dolec vladarjev. (Potreba večerne molitve.) S težavo stopajoč nakvišku se bližamo vhodu v prave vice (ki se prično z IX. spevom). Dozdaj nam je pesnik kazal skupine takih spokornikov, ki so pokoro odlašali do zadnje ure. Vsi ti odlašavci se nahajajo v pred-vicah. Preden te zapustimo, nam pesnik pokaže še zadnjo in najvišjo skupino odlašavcev. To so sami vladarji in knezi, zbrani v prijetni dolinici, tam nekje pod vhodom v prave vice. O teh knežjih spokornikih govorita kar dva speva, VII. in VIII. V VI. spevu smo, vzpenjajoč se od skale do skale više, zadeli ob samotnega spokornika, Mantovanca Sordella, slovečega trubadurja. Slišali smo, da sta se Vergil in Sor-dello, zvedevši drug od drugega, da sta oba rojaka iz Man-tove, prisrčno objela. To priliko porabi Dante — kakor smo videli —, da šiba in biča sovraštvo med rojaki. V VII. spevu pa nadaljuje s popisom tistega prisrčnega sprejema. Po tri- ali štirikratnem objemu šele vpraša Sordello nova prišleca, kdo sta. Vergilij mu naprej pove svoje ime in da je žalibog umrl kot pogan za vlade cesarja Avgusta (1. 19. pred Kr. r.). Sordello ostrmi poln spoštovanja, zakaj Vergilij je veljal v srednjem veku za največjega pesnika vseh narodov. Čez nekaj časa pa se zopet približa, mu spoštljivo objame kolena in ponižno vpraša, odkod prihaja in kje biva? In Vergilij mu pripoveduje (kar nam je že znano), da biva sicer v peklu, a brez muk, v družbi nekrščenih otrok in pravičnih poganov, ki so živeli po glasu vesti in po naravnih krepostih. Svoj govor konča s prošnjo, naj jima — tujcema — pokaže najbližjo pot k vhodu v vice. (V. 1 - 39.) — Sordello spoštljivo odgovori: >Ker bo takoj nastopila noč, ko ni mogoče niti za ped dalje, vaju popeljem v dolinico na desno; ondi bosta prenočila, obenem pa spoznala imenitne spokornike, kar vama bo napravilo obilo veselja.« Naša popotnika sprejmeta prijazno ponudbo in tako ju pelje Sordello proti omenjenemu dolcu. (V. 40—72.) — Kaj pomeni ta ovirajoča tema? To je alegorija: brez luči milosti božje ni mogoče v dobrih delih nič napredovati. — Zdaj sledi popis doline: cvetlice v vseh mogočih barvah — zlate, srebrne, zelene, bele, modre ... — rasto po tleh; pa ne samo oko uživa veselje, ampak tudi vonj, ker se tisočere vonjave spajajo in strinjajo v eno samo, nedopovedljivo. (V. 73—81.) Tu torej sedijo vladarji, ki so zbog političnih skrbi in poslov v življenju zanemarjali skrb za dušo. V življenju sovražniki, si tukaj v svetem miru sedijo nasproti: cesar Rudolf Habsburški sedi Otokarju Češkemu nasproti (v. 91-102); francoski kralj Filip III. (s topim nosom) Henriku Navar- skemu(v. 103—111); aragonski kralj Peter III. (hrust) Karlu I. Anžovinskemu (Nosanu) (v. 112—129); sam zase sedi angleški kralj Henrik III.; takisto grof Viljem, nekdanji vladar grofij Monferrato in Canavese (ob izviru reke Pada). Ravno pojo cerkveni spev Salve Regina (Češčena bodi Kraljica, mati usmiljenja. . ., k tebi zdihujemo žalostni v tej solzni dolini). Sordello pelje naša potnika na neko višino sredi brega, odkoder jima razlaga, kdo so ti spo-korniki. Spev VIII.: Noč bo; ob takem času se mornar na morju zamisli na dom, in potnik, ki je zjutraj odšel z doma, z neko tesnobo gleda na tujem, kako umira prvi dan njegovega potovanja . . . Kaj čuda, če se je tudi našega pesnika lotila ob tej uri neka čudna otožnost! Sam ne ve, kdaj je nehal poslušati Sordella ; ves je zamaknjen v neko dušo, ki je začela peti večerno molitev; Te lucis ante terminum; in vse druge duše se ji pridružijo v petju. (Spev Te lucis .. . vsak dan duhovni molijo v brevirju, ob koncu dneva, v t. zv. kompleti. Ima tri kitice; druga se glasi: Procul recedant somnia Odženi proč podobe sna, et noctium phantasmata; in nočna proč strašila vsa; hostemque nostrum comprime, s o vraga našega zatri, ne polluantur corpora. da se telo ne omadežva. In takoj zatem Cerkev še moli: Visita, quaesumus . . . Obišči, o Gospod, to bivališče in odženi od njega vse zalezovanje hudobnega duha; tvoji sveti angel i naj prebivajo v njem, da nas varujejo v miru . . . Pesnik pokaže v naslednjem dogodku, kako potrebno je, da zvečer tako molimo.) Ko so duše to molitev do konca izpele, zro vse v nebo v čudnem strahu. Vtem se spustita k njim dva angela v zelenih oblačilih in s topima mečema, da branita duše pred kačo, ki se bo — ob začetku noči — približala. (V. 1—42.) Vtem se je stemnilo. Sordello pelje zdaj naša potnika prav doli med slavne sence, da se bo lahko razvil razgovor. Komaj stori Dante par korakov, že zapazi, da ga ena duša pazno ogleduje. Bil je Nino Visconti, Pizanec. Obojestransko veselje. Ko Nino izve, da Dante živi še prvo življenje (t. j. da še ni umrl), se najprej silno začudi; potem pa mu naroči, naj njegova hčerka Ivanka moli zanj; žena ga je že pozabila in se drugič omožila. (V. 43—84.) — Trojica zvezd, katere vidi Dante na večernem nebu, pomenja tri božje čednosti, kakor je četvorica pomenila štiri poglavitne čednosti. (V. 85—93.) — Zdaj hoče kača izvesti napad na spokornike; toda angela jo naglo prepodita. (V. 94—108.) — Po tem razburljivem dogodku se približa pesniku vitez Konrad Malaspina ter želi novic iz doline rekeMagre; Dante izredno toplo hvali Malaspinovo hišo; Konradovo prorokovanje. (V. 109-139.) VIL spev. Ko vljudno sta se objela in veselo do tri- al štirikrat, nazaj je malo stopivši — »Vaše ime?« — dejal Sordello. 4 »Duš, vrednih, da se k Bogu pno v to skalo, ni bilo tu, ko Avgustovo povelje že moje je ostanke pokopalo; 7 jaz sem Vergil; nebeško sem veselje izgubil, ker sem živel v nejeveri.« Tako takrat voditelj moj velel je. 222 10 Kdor se na nenavadno stvar nameri, začuden vpraša se: naj li verjame? Al je, al ni? . . . Tak v tem oziri 13 je bil Sordel . . . pak skloniv glavo, rame, približal spet ponižno je stopine in ga objel, kot višji se objame. 16 »Latincev čast!« je djal, »ki vse vrline latinščina ti svoje razodela, oj večna dika moje domovine, 19 katera te je sreča sem privela? Če vreden tvojega sem blagovestva: iz pekla greš? iz kterega oddela?« 22 »Vse kroge« — djal je — »bolečin kraljestva premerilo je moje potovanje; moč iz neba je bila moja lestva. 25 Ne djanje, krivo mi je opuščanje, da Luč, cilj tvojih želj, ne sije meni; prepozno žal! prišlo mi je spoznanje. 28 Tam spod je kraj: brez muk tam pogubljeni v temi sede; njih tožbe niso kriči obupnosti, le vzdihi pridušeni. 31 Tam jaz sem, tam nedolžni otročiči, ki prej umori jih smrt, preden zaceli jim staro rano krst in opraviči; 34 tam tisti, ki na sebi niso imeli treh božjih čednosti res oblačila, lepo pa po naravnih so živeli. 37 Zdaj pa, če veš in smeš, daj navodila nekoliko in tak pouči naju, da v prave vice bi čimprej stopila.« 40 »Pribit« — de oni — »nisem k temu kraju; navzgor smem prosto in uprek hoditi; dokoder iti smem, rad vodim vaju. 43 Pa gledi, jelo se je že mračiti, in ker v temi naprej iti ne da se, skrb bodi te, kje udobno prenočiti. 46 Na desni tu je nekaj duš, kar zase; če ti je prav, te peljem k njih samoči; spoznati jih, to te s slastjo napase.« 49 »Kako? kdor hotel bi naprej ponoči,« moj mojster de, »li zbog ovire tuje ne mogel bi, al lastne zbog nemoči?« 52 Sordel v tla črto s palcem zaznamuje in de : »Tu čez, ko solnce za gorami mine, ne prideš; vse zaman bile bi nuje. 55 Ne misli pa, da razen nočne tmine kaj drugega na poti bi ti stalo; le-ta edina volji moč ukine. 58 Pač pa nazaj, nizdol, prav na obalo i v tmi bi šlo, da bi po produ blodil, dokler bi obzorje dan iz ječe dalo.« 61 Čudeč se reče on, ki me je vodil: »Oj vodi naju v kraj, kjer radost sine — kot deš — vsakteremu, kdor tam bi hodil.« 64 Ko nekaj malega nam poti mine, prišli do nekega smo tal udora, kot zemeljske udrte so doline. 67 »Tja pojdemo,« de senca, »kjer si gora zaseko je sred rebri naredila; ondi počakamo, da sine zora.« 70 Steza, pol strma, se pošev je vila in proti dnu nas vedla, kjer strmina pobočja več kot pol se je gubila. 73 Zlato, srebro, škrlat, snega belina, baš sveže lomljeni smaragd zeleni in indskega lesa temna modrina . . . 76 ta pestrost vsa v primeri ni nobeni se cvetjem, travo, ki krasi to trato; saj majhno pred velikim se ne ceni. 79 Ni vsula trata pa le barv bogato: z nje blage so prihajale vonjave, spojene v eno samo, nepoznato. 82 Salve Regina! je sred cvetja, trave sedeč duhov krdelo prepevalo, ki prej jih nisem videl iz daljave. 85 »Na nebu je zdaj solnca le še malo,« je Mantovanec jel; »dokler ne zgine, ne bi se dušam bližati kazalo. 88 S te-le višine bosta vse njih čine opazovala bolje in njih stase, ko da sta sredi njih, u dnu doline. 91 Tist, ki sedi najviše in kesa se, se zdi, da klic dolžnosti ni ga omečil, in nemo sluša drugih petja glase, 94 je cesar Rudolf: lahko bi izlečil Italiji bil rane, da jo reši; zdaj drugim lek ne bo se več posrečil. 97 A drug, ki onega, kot zdi se, teši, v deželi Vltave je bil na vladi, te Vltave, ki z Labo v morje speši; 100 kralj Otokar je; v dobi golobradi je boljši bil kot Vaclav, sin mu, v zreli, požrešnosti ves vdan in pa nasladi. 103 Tist s topim nosom tam-le, vitez smeli, v posvetu z njim, ki z lic blagost mu sije, je umrl bežeč, v sramoto lilji beli. 106 Le glejta ga, kako se v prsi bije! Tovariš, vzdihujoč tihotožeče, naredil glavi postelj si iz dlani je. 109 Otec in tast Francozov sta nesreče: vedoč, kak z grehi se med vlade časom je umazal, skušata boli skeleče. 112 Tist hrust le-tam, ki z vbranim poje glasom s sosedom, Dolgonoscem, sredi dola, z vrlin se vseh opasal bil je pasom; 115 in da je delj užival čast prestola mladenič tisti, zad za njim sedeči, krepost bi v stvol prešla bila iz stvola; 118 kar se ne da o drugih sinih reči: Fridrik in Jakob, dediča vladanja, brez boljših dot oba sta, manjši in veči. 121 Le redkokratov iz mladik poganja krepost očetova; to On tak hoče, da On kot vir se vseh dobrin oznanja. 223 124 Ne gre pa očitanje pričujoče Nosanu manj ko Petru, ki z njim poje; saj Pulija zato s Provenso joče. 127 Rodilo toli slabši sad drevo je, koli Konstanca z možem bolj baha se, kot Blaženki z Marjeto to možno je. 130 A kralj, ki — glejta! — tam sedi sam zase, je Henrik anglijski, mož prav preprosti; iz debla pa mu boljša betva rase. 133 Najniže ki sedi med temi gosti in zre v nebo, to Viljem je Marchese; zbog Alessandrije in vojne dosti 136 solz lije Monferrat in Canavese.« VIII. spev. Ob uri je bilo, ko zaželijo mornarji si domov in jim je milo, kot v dan, ko dragim rekli so: »adijo!«; 4 ko potnika-novinca zgrabi s silo ljubezni čut, če iz dalje zvon večerni zvoni, kot dnevu bi v slovo zvonilo: 7 takrat sem, ne več poslušavec verni, jel zreti v neko dušo, ki je vstala in z roko dala znak, naj vsi so mirni. 10 Roke dvignivši sklenjene, vpirala oči je proti neba vzhodni strani, kot Bogu bi: »Ni drugo mar mi!« djala. 13 Te lucis ante duši bogo vdani se izvil je spev tak sladko, zlog za zlogom, da vse je zabil duh moj razigrani. 16 In druge miloglasno, v mislih z Bogom, so pele z njo, vrstico za vrstico, ves spev, oči k nebesnim vprte krogom. 19 Zdaj, bravec, vid poostri za resnico, ker krije jo koprena tak prozorna, da lahko pod besed prodreš tančico. 22 Tam videl sem, kak vojska mož se vzorna molče potem zazrla je v višavo, kot čakala bi kaj plašnopokorna; 25 z neba pa sta spustila se v nižavo dva angela, dva meča kot plamena v rokah, a s tumpasto konic končavo. 28 Kot mlado listje bila je zelena obleka nju, od zelenih peroti skoz vetra udar plapolajoč nesena. 31 Nju eden je nad nama stal ob poti; da mož bi zbor med njima bil sred jase, se drugi vstopil je na breg nasproti. 34 Razločil še sem glave plavolase; pred žarom lic pa opešal vid oči je, kot vsaki čut, če vtis preveč narase. 37 »Spred sedeža prihajata Marije«, je djal Sordel, »ta dol branit napada pred kačo, ki zdaj zdaj-le se privije.« 40 Ker nisem vedel, kje zagledam gada, oziram se, tiščeč se zveste rame, kot tisti, ki ga strah vsega obvlada. 224 43 »Zdaj niže dol gremo,« Sordel povzame, »da velesenc bo zbor z vama govoril, ker z radostjo vaju le-tu sprejame.« 46 Tri komaj — menim — sem korake storil, pa sem bil v dnu. Tu dušo, da motrila kot znanca me, sem nase opozoril. 49 Bil čas je, ko tema se je gostila, a ne, da ne bi iz oči v oči zreti se dalo to, kar prej je dalja krila. 52 On k meni, k njemu jaz sem hotel speti. O duša, Nin sodnik, v veselju plava mi duh, da nisi vržen v kraj prokleti! 55 Nobenega ko lepega pozdrava odrekla nisva si, de on: »Do gore kedaj te je privedla vod daljava?« 58 »O, davi,« dem, »sem skoz gorja ponore dospel; živim pa prvo še življenje, čeprav s tem romanjem si služim vtore.« 61 Ko slišala sta moje pojasnjenje, odstopita oba, on in Sordello; tak vdarilo je vanja začudenje, . 64 K Vergilu ta se obrne, drug veselo sosedu reče: »Konrad, bali, bali, da božje milosti mi vidiš delo!« 67 Potem pa meni: »Pri posebni hvali, Njemu dolžni, ki prvi svoj čemii je tak skril, da brv do tja zaman bi iskali, 70 te prosim: ko se vrneš prek te struje široke, reci Hanci moji, zvati mi od tam pomoč, kjer glas se čistih čuje. 73 Ne ljubi več me, zdi se, njena mati, ker odložila vdove je kopreno, po kteri začne kmalu zdihovati. 76 Na njej lahko se vidi, kak je z ženo: ljubezni ogenj ugasne, če ne kuri s pogledom in roko se vsenaeno. 79 Manj dičil ji bo grob po smrtni uri grb Kače, ki Milancem je vodnica, kot dičil bi Kohot ga bil v Galuri.« 82 Tak je govoril, bral pa se mu z lica je gnev pravični, v srcu ki žari se, v katerem vlada mera in pravica. 85 Vtem tja so moje dvigale oči se željno, kjer zvezde se najbolj počasne vrte, kot pesto leno krog osi se. 88 Vodnik de: »Sin, kaj zreš v višave jasne ?« In jaz: »Plamenov občudujem troje, katerih sij na nebu tem ne ugasne.« 91 On: »Svetlih zvezd zašlo je četveroje, katere si na nebu gledal davi, in tem so odstopile mesto svoje.« 94 Sordel me v tem potegne k sebi in pravi: »Sovražnico glej napovedovano!« In s prstom mi pokaže smer, kjer v travi 97 je bila tam, kjer nezavarovano dolinice je sedlo, slična kača, ki je Evi bila dala grenko hrano. 100 Sred trav in cvetk se vila je vrvača in drzno je glavo privzdigovala, oblizujoč kot muca se domača, 103 Kak skobca sta se rajska v lov zagnala, ker nisem videl, nimam poročila; da brzo sta, sem videl, prhutala, 106 Ko zašumela so zelena krila skoz zrak, je gad pobegnil kot bi trenil; v nebo nazaj se angela vrnila. 109 A duh, ki se — poklican — bil oklenil sodnika je, kar trajal vpad grozeči, za hip od mene ni očesa krenil. 112 »O, naj v svetilki, v goro te vodeči, hotenja tvojega ostane olje, tak dolgo, da dospeš na vrh leščeči! 115 Če veš,« je djal, »kaj dela ravno polje, od Magre močeno, al nje bližina, povej! Bil tam vladar sem krepke volje. 118 Ime mi bilo Konrad Malaspina. Moj rod je star; ker sem imel ga raje, kot bilo prav, me čisti ta dolina.« 121 »Žal!« dem, »prišel še nisem v tiste kraje; a kdo prebiva v kteri pokrajini Evrope cele, da jih ne poznaje ? 124 Sloves, ki gre o vaši rodovini, čast poje gospodarjem, poje krajem, da tujcu znan teh kras je, onih čini. 127 Zaklinjam se — se samim svetim rajem! — da ni nevreden rod tvoj stare slave, z denarjem zbrane, z meča mu ročajem. 130 Od vaje ima to prednost in narave: ko svet zla glava s poti prave izriva, on sam za las ne stopi s poti prave.« 133 On: »Preden pojde solnce, da počiva, leč sedemkrat u stajo, vso pokrito od Ovna, kteri zleknjen v njej prebiva, 136 boš ti to svoje mnenje plemenito z močnejšimi žeblji imel vbito v glavi, kot z ljudskim more slovom biti vbito; 139 razen če Bog obsodbe tek ustavi.« Opombe. K VIL spevu: V, 103 nsl. Vitez Toponosi (quel Nasetto) je francoski kralj Filip III., zvan Smeli; umrl je 6. oktobra 1,1285,, poražen od aragonskega kralja Petra III. Storil je sramoto beli liliji — grbu francoskih kraljev, — Filip III- se živo posvetuje s Henrikom Navarskim (1270 do 1274), ki je bil debel in dobrodušen, Filipa III, Smelega sin in Henrikov zet je Filip IV, Lepi, »Francozov nesreča« Dante ga tako prezira, da ga niti s polnim imenom noče ovekovečiti. — V, 112 nsl. Poln hvale je Dante o Petru III. Aragoncu (na Španskem), ki ga zove korenjaka, hrusta (quel membruto). Ostavil je (f 1285) troje sinov: Alfonza, Friderika in Jakoba. — V. 115 nsl. »in da je delj užival . . . mladenič tisti . . .«, t. j. Alfonz, ki je umrl že šest let po očetovi smrti (f 1291). — V. 117. »krepost bi v stvol . . .« Odtod dalje do konca lebdi pesniku pred očmi primera o drevesu in sadežu, o semenu in zrnu, o deblu in mladikah. K besedi »stvol« prim. Pleteršnik s. v.: die Rohre, bes. die Pflanzenrohre. (Prim. tudi Ljubljanski Zvon, 1915, št. 1 in 2, kjer L. Pintar obširno in zanimivo dokazuje, da je naš Celovec nastal iz Stvolovec in bi pomenil nekaj takega kot Trstenik, Bič . . .) — V. 120. »brez boljših dot . . .«, t. j. brez očetovih kreposti. — V. 125. »Nosanu . . .«, t. j. zloglasnemu Anžovincu Karlu L, bratu prej imenovanega francoskega kralja Filipa III. — V. 126. »saj Pulija zato ...«, t. j. Apulija. — V. 127. »Rodilo toli slabši sad . . .«, t. j. Karla I. Anžovinca sin, Karel II., je spet še slabši od očeta, in sicer za toliko, za kolikor je bil Karel I. (oženjen prvič z Blaženko, drugič z Marjeto) slabši od svojega tekmeca in sedanjega vis-a-visa Petra III, (čigar žena Konstanca živi in se po pravici z njim baha). — V, 130, »A kralj . . .« : Henrik III., angleški kralj (1216—1272), sam sedi, ker je bilo tudi življenje njegovo — po Dantejevem nazoru — preprosto. — V. 132. »iz debla mu ..-.«, t. j. sin Edvard I. (f 1307), ustanovitelj novodobne Anglije. — V. 134. »je Viljem Marchese . . .«; ta Viljem je bil grof (markiz) grofij Monferrato in Canavese (1254—1292), glava gibelincev v Gornji Italiji; prebivalci gornjeitalske trdnjave Alessandrije so ga, med njimi nekoč bivajočega, vjeli in vtaknili v nizko železno kletko, v kateri je tičal do svoje smrti; zato je njegov sin Giovanni Alessandrijo z vojsko napadel in zato »se solzita Monferrat . . .« »Resnobno naštevanje in pregledovanje knezov in vladarjev izzveni v žalostno dejstvo solza podanikov.« (Tor-raca, 1. c) K spevu VIII.: V. 19.3»Zdaj, bravec, . . .« opozarja na alegorijo, ki sledi, namreč kaj hoče povedati s pojavom kače. — V. 28. »zelena obleka« . . . barva upanja, — V, 53, »O duša, Nin sodnik, . . .« (Giudice Nin gentile . . .) Ta Nino je bil iz rodu Visconti (iz Pize), sodnik v sodnem okraju Gallura na Sardiniji. — V. 60 »vtore«, t. j. druga, glej Pleteršnik : vtore jutro = drugo j. (pod Krnom). — V. 65. »Konrad, bali, bali . . .« Ta Konrad je Corrado Malaspina; glej niže, v. 109 nsl. — V. 66. »da božje milosti . . .«, t. j. da živ človek hodi tod med nami. — V. 68. »ki prvi svoj čemu je . . .«, t. j. božjega bistva ne bomo nikoli umeli, vsi mostovi do njega so nam nedostopni. — V. 71. »Hanci moji...«, t. j. hčeri. — V. 73. »Ne ljubi več . . .« Ninova žena (Beatrice d' Este) ni hotela biti vdova, ampak je odložila žalovalno obleko ter se omožila z nekim Visconti iz Milana, s katerim pa ni bila srečna: odtod v. 75: »po kteri kmalu začne zdihovati« in si jo nazaj želeti. — V. 80. »Manj dičil ji bo grob grb Kače .. ., grb Kohota . . .«, t. j. milanski Visconti so imeli v grbu kačo, Nino je imel petelina. — V. 109 nsl.: »A duh . . .« Odtod je pogovor s Konradom Malaspino ; ta je bil gospod v Luni-giani (blizu Genove), v dolini rečice Magre; Dante je poln hvale o njegovi gostoljubni hiši. — V. 131. »Ko svet zla glava . . .« Nekateri mislijo, da merijo te besede na papeža Bonifacija VIII. — V. 133: »Preden solnce ... sedemkrat...« L. 1307. je pregnanega Danteja sprejel Marcello Malaspina, bratranec Konradov, v svojem gradu. — V. 135. »od Ovna ...« Solnce je v znamenju Ovna med 21. marcem in 21. aprilom vsakega leta. — K vv. 1—6 je R. Schumann zložil melodijo. 19 225 DANTE ALIGHIERI: LA DIVINH COMMEDIR. Prevel in razložil J. D. DRUGI DEL: VICE. (Dalje.) IX. spev. Lucija nese spečega, Danteja pred vrata (pravih) vic. — Vstop v vice. Ko se je nad Florenco delala jutranja zarja in je visoko na nebu bledelo ozvezdje mrzlega škorpijona (krona in dia-dem Zarje!), sta bili v vicah minili že dve uri noči in je tekla že tretja (torej bližala se je deveta ura zvečer); tedaj je Dante utrujen tam na cvetni loki (prim. VII. in VIII. spev), v dolcu vladarjev, zaspal. Proti jutru, ko je duh, spočit od krepilnega spanja, najbolj dostopen čudovitim prikaznim in snom, je imel prečudne sanje, katere pripoveduje v vv. 19—33. Ko se je zbudil, je začudeno gledal (kakor nekdaj deček Ahil, katerega je bila mati spečega zgrabila, bežala ž njim h kralju Skirov in ga ondi, še vedno spečega, zapustila in se vrnila domov). Vv. 34—42. — Vergilij mu vse pojasni: »Za rana, ko si trdno spal, je priplula Lucija in te odnesla sem, pred vrata vic. Jaz sem se vzpel za njo. Preden je odplavala v višavo, mi je še pokazala vhod v vice, ki ga tam-le vidiva.« V. 43—63. — Po teh besedah naenkrat nastane v duši Dantejevi vesel preobrat; oba korakata proti vratom. Vv. 64—69. — Na tem mestu pesnik z eno tercino (70—72) opozori na važnost bogoslovne snovi, ki jo bo odslej vpletal v svojo vzvišeno pesem; in res, takoj v naslednjih vrsticah 73 nsl, razlaga najvažnejši pouk krščanskega življenja — o zakramentu sv. pokore. Pred vrati namreč vidita tri stolbe ali stopnice različne barve (prva, bela in čista ko marmor — izpraševanje vesti; druga, iz temnega, razpokanega kamena — kes; tretja, kot porfir rdeča — trden sklep, storjen iz žive vere in vroče ljubezni do Boga). Na pragu — iz demanta — sedi angel — vratar s svetlim mečem. (Angel-vratar je spovednik, demant — nerazrušljiva oblast sv. Cerkve, da odvezuje od grehov.) Po kratkem razgovoru jima veli, naj se približata (vv. 73—105). Dante pade predenj na kolena in se skesano trka na prsi. Angel mu z mečem začrta sedem P (Peccata = poglavitni grehi) v čelo, katere mu bodo angeli v naslednjih sedmih krogih izbrisovali, v vsakem krogu enega. (Brazgotine, ki jih je meč naredil na čelu Dantejevem, pomenijo zle posledice sedmih poglavitnih grehov: četudi se nam v zakramentu sv. pokore grehi odpuste, ostane vendar v duši še hudo nagnenje in dolg, ki ga mora grešnik Bogu poravnati s pokoro in dobrimi deli na tem, če ne, pa na onem svetu v vicah. Pepelu slično oblačilo angelovo oznanjuje pokoro ali, po drugih: to oblačilo — terra et cinis — spominja, da je tudi spovednik slab človek, prah in pepel). — Slednjič jima s srebrnim in zlatim ključem odpre težka vrata, Vv. 118 do 132, (Zlati ključ pomeni od Boga prejeto oblast, ker samo Bog more greh odpustiti in samo On more dati človeku oblast, da jih odpušča v Njegovem imenu pri zakramentu sv, pokore. Srebrni ključ pa pomeni bogoslovno izobrazbo spovednikovo, poznanje božjega in cerkvenega zakonika, pomeni spovednikovo previdnost in modrost, njegovo poznavanje človeškega srca. Srebrni ključ zahteva dolgo in marljivo pripravo, terja vedo in izkušenost od spovednika, ako noče biti vzrok večnega pogubljenja vernikov, »Ker ta je, ki vozlov nered razčredi«, t. j. končno odloči pamet in izkušenost spovednika-sodnika, ali je spokornik vreden odveze ali ne. (Biskup Fr. Uccellini, s. v. svojega prevoda.) — Tečaji gromko zaškripljejo (vv. 133—138). Prvo, kar začuje pesnik pri vstopu, je skrivnostno, neznano odkod prihajajoče petje himne Te Deum laudamus (vv. 139—145). Lucija nese spečega Danteja pred vrata vic — to je kratka vsebina tega speva; važen, odločilen je ta spev za Komedijo: da človek pride k očiščenju in odpuščanju grehov, mora dobiti pomoč od Lucije, t, j. dejanske milosti božje, ki človeka razsvetli (lux, Lucia!) in gane h kesanju; ta milost je popolnoma nezaslužena (Danteja spečega nese L.), pozneje pa seveda mora človek sodelovati z njo. Belila že na vzhodu znad balkona, iztrgavši se ljubčku iz objema, priležnica se starca je Titona; 4 zvezde so bile kras ji diadema, žareče v liku studene živali, ki z repom rani; s stopnjama že dvema 7 se Noč bila do tja, kjer smo kramljali, je vzpela; in črno bi perut nje rama povesila že vtretje bila kmali: 10 ko jaz sem, breme še noseč Adama, se zleknil v travo — zmagalo me spanje! — kjer oni so trije sedeli z nama,., 13 Bilo je v čas, ko žalno ščebetanje obuja lastavici ura rana, (grenak spomin morda boli nekdanje); 16 ko duša v snu, manj v misli zamotana, telesa zapustivši v njem okove, s proroškim skoro duhom je navdana: 19 takrat se zdelo mi, da orel plove pod nebom zlatoper, razpet v peruti, vsak hip, da doli se spuste, gotove, 22 In tam da sem, mi sen je hitel snuti, kjer zadnjikrat so zrli Ganimeda, v Olimp ugrabljenega na kreljuti, 25 In mislil sem: Morda to kraj obeda je zanj, kjer grabi, skube vsled privaje, drugam pa grabit, skubst morda ne seda. 28 Ko malo krožil je oprezovaje, je treščil pome doli — strašna strela — in v krog ognjeni nesel me neba je. 31 Tam — zdelo se mi — sva oba gorela in žarkost sanjana je tak palila, da spanja vez se silo mi je zmlela, 306 34 Ni bolj pretreslo malega Ahila, ko — vzbudiv se iz sna — je gledal, kje je, (ko mati ga je spečega pustila, 37 otevši ga iz Hironove reje v naročju h kralju Skirov, da ga skrije, odkoder ga je Uliks odvel pozneje.) 40 kot mene je, ko zbežal sen z oči je; obraz moj njemu sličil je splašeni, ki mrzel pot ga vsled strahu oblije. 43 Stal on, moja radost, je sam ob meni, in solnce bilo za moža visoko in k morju moj pogled je zrl vzbujeni. 46 »Ne boj se!« mahne moj Gospod mi z roko, »proč skrb! To srčne kraj je veselice; ne tesno, srce bodi ti široko! 49 Naposled, glej! priromal si pred vice; glej kamen-pas krog njih; v razpoki, ki vidiš jo, pa vhoda so stopnice, 52 Ob zoru, dneva novega proroki, ko ti — in duh tvoj v tebi — spal si spanje pretrdno, zdolaj, tam na cvetni loki, 55 Gospa stopila hipoma na plan je: »Lucija sem; tega, ki spi, bom vzela s seboj, da mu olajšam potovanje,« 58 Pustivši v družbi dobrih duš Sordella je šla s teboj; in ko se je danilo, sva sem — spred ona, jaz njej vsled — dospel 61 Tu sem te dela je; oko nje milo tam vhod mi pokazalo je odprti, Pak vse je: ona, sen tvoj, odprhnilo . . .« 64 Kot prelevi dvomljivec se potrti v radost iz straha s hitrim preobratom, ko zre v obraz resnici, prej zastrti, 67 tak jaz sem se spremenil z enim kratom; in to srčnost mojo videč, pred mano je šel vodnik moj prot visokim vratom. — 70 Visoko vidiš, bravec, izpeljano to pesem; naj se čudno ti ne vidi, če slej doboš še bolj jo umetovano. — 73 Ko blizu bila skalnati sva hridi, zapazim, da, kar prej se zdelo raza, (kot raze pač nahajajo se v zidi), 76 so vrata bila; v svrho k njim dolaza pa tri stopnice spred različne boje, vrh njih vratar molčečega obraza, 79 Spoznal sem, bolj oči uprši svoje, v njem angela: na zgornji je stopnici sedeč, žareč slepil poglede moje. 82 In meč je držal gol v svoji desnici, ki metal v me je tako moč odsvita, da uprl zaman sem večkrat vanj zenici. 85 »Povejta, potnika, kaj tu želita?« je jel, »kje tisti je, ki vaju prati? Ne rodi vama škode pot — pazita!« 88 »Rajanka, ki pozna ta svet gorati,« de mojster, »nama rekla je, naj bolj bi se vzpela sem, češ: tam sta koj pred vrati!« 91 »Njen blagoslov naj z vama'gre!« - ktejmolb vratar prijazni ni vabila žalil: »Približajta se torej naši stolbi!« 94 Na prvo stopnjo stopiva: kristalil se marmor bel je tu, tak gladko brušen, da ves se v njem obraz je moj zrcalil. 97 Iz rude raskave, ožgane rušen je drugi stolb, čer črno-žalujoča, počez-podolž razpokan in razkrušen, 100 A tretja, zgoraj položena ploča porfirja, zdi se, bil je živi plamen, rdeč ko kri, iz žile brizgajoča. 103 In angel je čez roba svetli pramen naslonil svojih nog oba podplata, za sedež prag, na vid ko demant-kamen. 106 Šla noga mi je radostno-krilata čez stolbe z mojstrom, govorečim z mano; »Ponižno prosi, naj odpre ti vrata!« 109 Pal pred prikazen sem z neba poslano na tla: »Smiluj se, dver odpri te hiše!« In trkal sem na prsi se skesano. 112 Na čelo sedem P mi brž zapiše s konico meča, češ: »Glej, da po vrsti teh znakov vsak tam notri se ti zbriše!« 115 Pepelu sličen ali zemlje prsti glede na barvo bil njegov ornat je; dva ključa držal angel je med prsti, 118 Ključ eden bil srebrn, a drugi zlat je; in najprej beli, koj nato rumeni zapah odprl — v veselje moje — vrat je. 121 »Le eden ključev teh se ne okreni v ključavnici ter službo odpovedi, pa vhod se ne odpre,« dejal je meni, 124 »Pač drag je zlati; podkovan pa v vedi ključar naj je, da drugi mu otvori; ker ta je, ki vozlov nered razčredi. 127 Dal Peter jih in djal mi: ,Rajši stori z odpiranjem preveč nego premalo, samo če ljud poklekne ti v pokori.« — 130 In vratnic svetih dvoje se je vdalo mu pod pestjo. »Vstopita,« de, »v spoznaji: vun mora, kdor nazaj zre radoznalo,« 133 In zaškripali so tedaj tečaji, ko svetih vrat oba je krenil plata, brneča u kovinastem sijaji. 136 Tarpejska niso tak škripala vrata, ko dobri varh Metel jim bil odvzet je, da prazna stala so potem brez zlata. 139 Sprejelo me je zvokov presenetje: Te D e u m mi namreč uho zasliši, zdaj godbe glas, zdaj zopet sladko petje. 24* 307 142 Dobil sem dojem, kot če v božji hiši med silnim poje orgelj se bučanjem: zdaj godbo bolj, zdaj spet, če ta je tisi, 145 besede bolj umemo med igranjem. V. 1 nsl. »Belila že na vzhodu znad balkona . . .« Stari Grki so pripovedovali o boginji Eos (Zori) bajko, da je dala svojemu ljubljencu Titonu, umrljivemu človeku, na izbero, naj si želi, kar hoče, ker mu bo vse izpolnila; mladenič si je želel dolgo, dolgo življenje; in res je živel dolgo in se silno ¦— postaral, ker je bil pozabil prositi tudi za večno mladost (zato: starec Titon). — Vzhod se primerja krasni palači z balkonom. — V. 12 »kjer oni so trije ...« to so bili: Sordello, Nino in Currado (prim. sp. VIII). — V. 13 nsl. Bilo je v č a s ... V izvirniku se ti verzi glase silno melanholično. Grška bajka je pripovedovala, da so bogovi spremenili Prokno, soprogo Terejevo, ker je umorila svojega sinčka Itija, v lastavico. Prim. Ovid, Metam. VI. 423 nasl. — V. 23. G a n i m e d a . . . Prelepega kraljeviča Ganimeda (iz rodu trojanskih kraljev) si je Zevs izbral za svojega točaja in ga v podobi orla ugrabil se zemlje v nebo k sebi. — V. 34 nsl. Tetida, mati Ahilova, se je bala, da bo sina vleklo z drugimi junaki vred v trojansko vojno; zato ga je vzela iz rok ken-tavra Hirona in ga izročila na otoku Skiru kralju, kjer je rastel med njegovimi hčerkami, nepoznan; tam ga je našel zviti Odisej, ko je po Greciji nabiral junakov za vojno. — V. 88 R a j a n k a , t. j. nebeščanka. — V. 136 »T a r p e j -ska niso tak škripala vrata...« Tarpejska pečina v Rimu, na griču Kapitoliju; pod njo je bila državna blagaj-nica, katero je Cezar, odstranivši varuha jej L, Cecilija Metek, ki se je upiral, oplenil in z denarjem plačal svojo vojsko. »Tunc rupes Tarpeia sonat, magnoque reclusas testatur stridore fores; tunc conditus imo eruitur templo, multis intactus ab annis, Romani census populi. . .« (Lucan. Phars. III 154 nsl. X. spev. Prvi (najnižji) izmed sedmih krogov vic: kazni za greh napuha, — V marmornatem tlaku: vzgledi ponižnosti. Plazeč se po ozki soteski prideta naša popotnika do roba zelo široke, čisto ravne ceste, ki se vije okrog vse gore (vv. 1—27). Vsa je potlakana z belim marmorjem, v katerem Dante takoj zapazi vklesane prekrasne slike. Prva, katero vidi, predstavlja Marijo, v trenutku, ko odgovarja angelo-vemu pozdravljanju s ponižnim: »Glej, dekla sem Gospodova.« (Vv. 28—45.) Radoveden gre dalje na desno stran, kjer občuduje drugo vklesbo: ponižnega Davida, plešočega pred skrinjo zaveze, pri tem bogoslužnem činu od njegove žene Mihole zasramovanega (vv. 46—69), Še malo dalje na desno opazuje tretji vzgled ponižnosti, v tlak vklesan: rimski cesar Trajan, na konju, sredi svojih vitezov, na vojsko namenjen, posluša prošnjo jokajoče vdove (vv. 70—93). Vzhičen občuduje pesnik vsevišnjega Mojstra teh vklesb (v. 94—96). Kar mu spremljevavec zašepeta, naj se ozre na levo, odkoder prihaja počasnih korakov truma spokornikov. Svojim očem ne more verjeti, ko vidi prvo muko. [Ob tej priliki se obrne do čitatelja, naj se nikar ne da, ko bo slišal o težkih mukah v vicah, oplašiti, da ne bi — zvest svojemu prvotnemu sklepu — čital in poslušal vso pesem do konca. Vv. 106—111.] Dante najprej ne verjame, da bi tisto, kar prihaja, bili ljudje (duše); ko pa mu Vergil vek, naj natančneje pogleda, spozna pod težkimi skalami, ki jih nosijo na ramah, sključene, skve-čene (kakor kariatide pri velikih stavbah) — napuhnjence, ki so v življenju oholo glavo pokonci nosili. Premagan od silne nevolje naredi ostro pridigo ošabnežem tega sveta, veleč jim, naj pomislijo, da je človek na svetu kakor črv ali ličinka, iz katere bo ob smrti izlezel metulj — duša, da poleti pred sodbo božjo (vv. 112—139). Ko sem prestopil prag, so spet se dveri —¦ (ki redkokdaj duš zla jih sla razmaje, ker laž nam kot resnico licemeri) 4 — sem č u 1 — zaprle za menoj škripaje; ker kje dobil bi izgovor po zaslugi, če bi grešil, nazaj se oziraje? 7 In šla sva kvišku v ozki, skalni strugi, ki zdaj se sem, zdaj zopet tja je vila, kot val beži in bliža se v vijugi. 10 »Tu bova nekaj spretnosti rabila,« je jel vodnik, »da vselej k tisti strani se stisneva, ki bo se odmeknila.« 13 In s tem bili koraki zadržani so toliko, da zadnjega pol loka je lune k postlji prej zašlo postlani, 16 preden bila za nama je razpoka; a ko prišla na prosto sva iz kota do gore prvič pasanega boka, 19 sva — truden jaz, oba v skrbeh, da zmota je najin pot — stopila na planoto, samotno bolj ko so puščavska pota, 22 Od roba, ki meji v zraku praznoto, do drugega, kjer stena je visoka, treh moških bi teles doseglo vsoto, 25 Dokoder segla mojega je oka perut — na desno, levo stran — enaka, enako bila cesta je široka, 28 Ni dela noga nanjo še koraka, že videl sem: krog gore izpeljana brez strmca tla iz trdega so tlaka, 31 in z belim marmorjem vsa tlakovana, in s krasom vklesb, da umetnost Polikleta, da, še prirode — v nič bila bi djana, 34 Nadangel, ki oznanil je, da leta in leta zaželjeni mir napoči, ki spet odpre nebesa nam ukleta, 37 resnici tak podoben bil živoči, tak mil obraz mu dala je klesava, da ni bil sličen sliki nemo zroči, 40 no vsak prisegel bi, da s klicem: Zdrava! pozdravlja spred klečečo vratarico Ljubezni, ktere dom nebes višava, 43 In vtisnjeno sem bral ji govorico: »Glej, dekla sem Gospodova!« tak živo, kot v voska vtisne slika se mehčico. 308 46 »Še drugo« — mojster blagi de — »glej zrivo!« Ob tisti strani stal sem mu, kjer bije u prsih nam ljudem srca kladivo. 49 Res krenil sem oko: onkraj Marije uzrl sem — v tisto smer nadaljevano, kjer mirno moje stal vodnik poti je — 52 spet drugo zgodbo v kamen-tlak vklesano; korak naprej sem stopil pred Vergila, da bliže bila slika bi pred mano, 55 Vklesana tam so v marmor kola bila in vola dva, služeča skrinji sveti, ki službo je nezvancev zavrnila. 58 Spred ljud je šel: vrst sedem pevskih šteti sem mogel; vid mi, sluh pa sta trdila — vid: »Vidim, da...«, sluh: »Ne, ne slišim peti.« 61 In vzpričo spet oblakov tam kadila vpodobljenih se ujemala mi nista oko in nos: »Da!« »Ne!« sta govorila. 64 Pred skrinjo p 1 e s p on i ž n e g a psalmista: visoko pas in nogo napol golo; bila mu v čast-nečast je kretnja ista. 67 Vpodobljeno sem videl i Miholo: sloneča na palače stebrovnjaku je mrzko zrla doli in oholo. 70 Odločil sem se k daljnjemu koraku, da tretjo bi odblizu videl sliko, bliščečo kraj Mihole v belem tlaku. 73 Cesarjev rimskih tam sem videl diko, čigar bila povod krepost je znana Gregoriju za zmago mu veliko. 76 Cesarja v mislih s tem imam Trajana; ob uzdi mu je stala udovica, vsa reva žalostna, vsa zaplakana; 79 krog njega gosta vitezov konjiča; nad njimi zibljejo se orli zlati, kot ziblje se pod nebom lahka ptica; 82 sred njih kot čul bi ubožico jokati: »Poslušaj, cesar: sina so mi ubili! Maščuj ga! Žalostna te prosi mati.« 85 In spet kot čul odvet njegov bi mili: »Potrpi, da se vrnem!« — In spet žena, kakor da žalost k naglici jo sili: 88 »— in če se ne?« »—ti pravda bo storjena! Naslednik moj jo bo!« — »Zasluge tuje kaj hasnejo, če svoja je opuščena?« 91 On: »Potolaži se! Ne odpotuje ti cesar, dokler ne stori dolžnosti; usmiljenje mi konja pridržuje.« 94 Le On, čigar oko ne zre novosti, je vdolbsti mogel slike te zgovorne, neznane, nove zemski umetnosti, 97 Ko zglede sem ponižnosti pokorne z užitkom gledal, vredne že zbog Dleta, da zrle bi oči nam jih pozorne, 100 začujem za seboj šepet poeta: »Glej, tam . .. ljudi... počasi stopajoče! Zdaj zveva, kje v krog višji pot je vzpeta,« 103 Oči moje, katerim to se hoče, da zmerom zrle bi podobe nove, so brž se tja ozrle vprašujoče. 106 [Čitatelj, ne odstopi od zasnove, da ne bi čul, kaj Bog od duš zahteva trpljenja tam za grehov vseh dolgove. 109 Ne gledi, kazen kakšna jih zadeva; glej raji, kaj sledi: da najpozneje le trajalo do sodnjega bo dneva.] 112 Tedaj sem vzkliknil: »Mojster, kar sem speje, ne zdi se mi, da ljudstvo to bi bilo; a kaj je, tega um moj ne umeje.« 115 In on mi de: »Pod stroge kazni silo ječijo, ktera k tlom tako jih tlači, da moje tudi oko se je motilo. 118 Poglej ostro, pa vid ti raztolmači, kdo tisti pod skalami so težaki; vsak — čuj! — sopihajoč se komaj vlači.« — 121 Oholi vi kristjani, siromaki, duševni slepci, ki — nazaj idoei — z naprednimi se bahate koraki: 124 ne veste, da ste črvi, čakajoči, da v rajske se razvijete metulje, ki k Sodbi polete — brez vse pomoči? 127 Kaj duh vam od napuha se nadul je, ki niste nič, ko žužki nebogljeni al črvi, baš pustivši bub mehulje? — 130 Kot kip, ki — kot podstavek — na temeni strop nosi ali streho, časih kveči tako se, da se tiče prs s koleni 133 in živo nam — dasi stvor neživeči — budi sočutje, zročim vanj pazljivo, tak one mi pozor je kazal veči: 136 držali vsi so bolj al manj se krivo, čim več al manj na ramah so nosili; in kdor je nosil najbolj potrpljivo, 139 je v solzah prosil: »Več ni v moji sili.« V, 2 ki r e d k o k d a j . . ., t. j. malo duš pride v vice, ker ljudi zapeljuje napačna sla v pogubo. — V. 6 »nazaj se oziraje... prim, prepoved vv. 131, nsl. prejšnjega (IX.) speva. — V. 14 nsl. »da zadnjega pol loka..., ker imamo že peti dan po ščipu; v postelj postlano t. j. v morje. — V. 32 »da umetnost Polikleta... P. je bil sloveč grški kipar, roj. okoli 1. 480. pred. Kr, r. V srednjem veku je le malokdo kaj vedel o njem; Dante s svojim ogromnim spominom in znanjem — dasi grščine ni znal — 309 ga je poznal pod imenom »Policreto«. — V. 65 visoko pas in nogo... Mihola je tako-le zaničevala kralja Davida: »Kako veličasten je bil danes Izraelov kralj, ko je bil odkrit pred deklami svojih služabnikov in razgaljen, kakor da bi se razgalil kdo izmed burkležev!« David pa je odgovoril: »Pred Gospodom , .. bom plesal in bom še zanič-ljiviši... in bom ponižen v svojih očeh ...« (II. Kralj. 6). ¦— V. 73 nsl. »Cesarjev rimskih tam... Paulus dia-conus piše v svojem Življenju papeža Gregorija V. to-le: »Ko je nekega dne cesar Trajan zaradi vojne nevarnosti hotel konja zajahati, je pristopila neka vdova jokaje k njemu ter rekla: »Moj sin je bil po nedolžnem umorjen , , . Ker mi ga ne moreš vrniti, maščuj vsaj kri njegovo po zakonih.« Ko je nato Trajan odgovoril: »Če se zdrav vrnem iz boja, ga gotovo maščujem,« mu je vdova odgovorila: »Če na bojišču ostaneš, kdo mi bo pomagal?« Tedaj je Trajan dejal: »Tisti, ki bo za menoj cesaroval.« In vdova je vprašala: »Pa kaj bo tebi hasnilo, če mi nekdo drugi pravico stori?« In Trajan je rekel: »Gotovo, da nič,« in vdova nato: »Ali ni potem bolje, da mi ti pravico skažeš, kakor pa, da to drugemu prepustiš?« Tedaj je Trajan, od sočutja premagan in uvide-vajoč pametni razlog, konja razjahal in se ni prej zopet v sedlo vzpel, dokler ni vdovi razsodil pravice.« — In nekoliko nižje nadaljuje isti Paulus diaconus: Ko je papež Gregor V. nekega dne šel čez forum Traianum v Rimu, se je nenadoma spomnil tega dogodka; napotil se je potem v cerkev sv. Petra in je ondi bridko jokal o zaslepljenosti poganstva, v katerem je tudi tako Ijudomil vladar taval, kakor je bil Trajan. Še tisto noč je slišal potem neki glas, veleč mu: »da je bil zastran Trajana uslišan, a da naj za nobenega pogana več ne moli.« V. 130 nsl. Kot kip... Nekoliko take skve-čenosti vidiš n. pr. na tistih dveh gigantih pri portalu ljubljanskega bogoslovnega semenišča. — V. 125 metulje , . . V grškem jeziku je za metulja ista beseda kakor za dušo '4JUX7iJ; )e-li Dante to vedel? Ne vemo. IVAN CANKAR: NAJHUJŠE, ^/ kropil je dež, tihi jesenski dež, ki za-mrači dan in dušo. Ne vidiš, ne slišiš nobene kaplje; časih vztrepeče list na veji, zdrkne vel in truden na mokra tla. Ves vesoljni svet je hladna, vlažna praznota, brez misli, brez veselja in žalosti; še misli na smrt ni; taka misel bi bila tolažba in življenje. Eno samo čustvo, mirno, tesno, brezoblično, ne da prostora drugemu; čustvo samote. Še pes, ki zeha premražen pod tvojimi nogami, ti je tuj in zoprn. Prijatelja sta sedela za mizo, gledala mrko na golo polje, v osiroteli, v rosno meglo zaviti gozd. Franc je bil grbav in jetičen, Jože na eno oko slep. Videla se nista že dokaj let, ali prisrčna beseda se je upirala, ni hotela iz ust. »Tako sem ti pogledal v obraz, no!« je rekel Jože. »Kaj bi še? Kakor da sem pogledal v ogledalo!« Vstal je. »Potrpi še; pila bova čaj! Ves se tresem že dolgo, ali zaradi mraza, ali. . . kaj vem! Prokleta babnica, da je ni na izpregled! Mana! , . . Kam pa se ti mudi? Zdaj tako nimaš nobenega opravila! . . . Mana! . , .« V kuhinji so zaklenketale ponve, od nekod je zacvilil tenek otroški glas, »To večno cvilenje! Da ga ne previje in ne položi, otroka! Ali naj ga sam pestujem, nosim po izbi . . aja-tutaja . . . tralala-lala . . .? Glej moje roke! Kakor strune so, pojo naglas. Vsak živec je rana, ki se gnoji!« Žena je prinesla čaja. Njen obraz je bil izmučen, bolan od skrbi, oči so gledale plaho. , »Čudno, da nisi pozabila! . . . Kje pa je sladkor? Za božjo voljo, kje pa je sladkor?« »Saj ga prinesem!« »Kaj ni bilo prostora zanj? , . . Glej, prijatelj Jože, takšen sem; še pred teboj me ni sram!« Žena je prinesla na krožniku sladkorja, ozrla se po obeh, počakala pred durmi, »Pojdi v božjem imenu , , . pa daj, da otrok ne bo cvilil!« Franc je točil; porasla koščena roka, do členkov gola, se mu je tresla, da je razlival po prtu. »Nič me ni sram pred teboj. . . kaj bi me bilo, saj te vidim! . . . Milost nebeška, to ni rum, gnojnica je . . , špirit, z gnojnico krščen!« Jože je pil; ker je bil čaj vroč, se mu je zasolziloi oko in odstavil je čašo. Tudi njemu se je tresla roka. Spregovoril je počasi, jezik se mu je zatikal. »Kaj ta rum . . . rum, kaj cu , . . cuker . , .« »Toliko let te nisem videl, pa še zmirom jecljaš kakor šolarček!« »In pa kaj jecljanje! Bolezen je, ki ji ni pravega imena, hujša je od kuge, hodi po svetu, hodi in zanje. Nobene pomoči ni zoper njo, gloje telo in dušo, dokler ne razgloje , , .« »Tukaj na tem stolu sem čemeril od ranega jutra, pes je dremal pod menoj, zunaj je škropilo, Ali veš, zakaj se nisem ganil? Zato ne, ker se mi zdi, da so vrata zaklenjena, da ne morem in ne 310 ?7086999999999999999999999999999999999999799999999999999999999999999999999999999999999999999999999999? Correspondcnce internationale. Via Hclvetia. VIL Zarja, ti večerna zarja, kaj od doma mi poveš, preden s solncem za božjo gnado greš? Zarja odgovarja: Od hiše do hiše liže plamen in se vzpenja više in više, mene dosega, z dimom preprega. Streha se vdira, zidovje poka in ljudstvo stopa ob svitu svojih domov pot negotov in joka — — Zarja se je poslovila, noč me je s pelinom napojila. VIIL Ce pisal si domov — več doma ni. S poti se vrača naša misel ko golob na tla domača, tam oble tuje pogorišče in v njem si išče grob-------- Srce se nam trga in krvavi — Bog bodi z nami in daj nam moči! IX. Da bi žalost še poznala, bi se razjokala in s solzami ti povedala, kako je z nami. 0, bilo je hudo: Kakor duše raja čakali smo odrešenja — prišla je smrt — kosila je od kraja in vse rešila težkega trpljenja! — Prej ko še jaz oči bom v večen sen zaprla, pošiljam ti pozdrav vasi, ki je izumrla! PS: Kedor se vrne kdaj: sredi vasi postavi križ visok, močan, in nam s krvjo napiši: Tu čaka mučeniška vas vstajenja dan! — Joža Lovrenčič. La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. XI. spev.1 Spokorniki, v življenju ošabni, molijo očenaš (1—36). — Pogovor z njimi. Umberto A1 d o b r a n d e s c o (37 — 72). — Miniaturi s t Oderisi (73—120). — Prave n z a n Salv a ni (121—142), Ko sta pesnika dospela na prvi krog (pravih) vic, zagleda Dante dolgo procesijo spokornikov, ki gredo globoko-sklonjeni, vsak pod svojim težkim bremenom na ramah. V 1 Prim. Dom in Svet, 1915, str. 308 nsl. življenju oholi, glavo pokonci, zdaj ponižni. Očiščujejo se grehov napuha. Dante gre ob strani z njimi in posluša, kako molijo očenaš (v. 1—25). Zadnje prošnje: »In nas ne vpelji. ..« ne molijo zase, ampak za žive kristjane, ki so še izpostavljeni skušnjavam. Breme, katero nosijo, je podobno mori, ki nas časih tlači v sanjah. (V. 26—30.) Ko Dante sliši-šesto prošnjo, za nas, vojskujočo cerkev, pozivlje tudi nas k molitvi za uboge duše (vv. 31—35). Zdaj Vergilij vpraša, kod bi se prišlo v drugi krog vic (vv. 36—45). Eden izmed spokornikov se oglasi in jima veli, naj gresta z njimi; potem pa nadaljuje: kdo je bil njegov oče, in da je on Umberto Aldobrandesco (vv. 46—72). Nato Dante med trumo spozna slikarja-miniaturista Oderisija (vv. 73—81). Oderisi pretresljivo govori o ničnosti človeške slave (v. 82—108). Več zgledov navaja, kako hitro je najslavnejši 30 umetnik, pesnik, slikar pozabljen, kadar se pojavi mlajši rod, končno pa pokaže Danteju zlasti enega izmed spokornikov, Provenzana Salvanija, čigar slava je bila po celi Toskani nekdaj velika, a zdaj komaj v Sieni, njegovi ožji domovini, kdo zašepeta njegovo ime; ohol je bil v življenju in odlašavec pokore, toda zaradi nekega velikodušnega čina — ko je na glavnem trgu v Sieni kakor berač zbiral odkupnino za prijatelja iz ječe — je že v pravih vicah. (Vv, 109—142.) Zadnje besede Oderisijeve so temne in cikajo na izgnanstvo, ki Danteja čaka. »O, Oče naš, ki si v nebesih gori, povsod, a gori, da bi Te uživali v ljubezni veči Tvoji prvi stvori: 4 Češčeno Ti ime! Da bi spoznali vsi Tvojo moč! Kot vredno ga hvaliti, Tvoj sladki dih naj vsako bitje hvali! 7 Kraljestvo Tvoje pridi! Blagoviti svoj mir nam daj, ki naše vse dejanje brez upa trudi se do njega priti. 10 Kot Tebi svojo voljo nebeščanje u dar poklanjajo, pojoč hozano, tak s svojo voljo naj store zemljanje! 13 Daj nam denes vsakdanjo našo mano, ker ne naprej, ampak nazaj v življenja puščavi gre, kdor s to krepčan ni hrano. 16 Odpuščaj milostno nam zadolženja, kot mi odpuščamo na zemlji tudi, in našega ne čakaj zasluženja! 19 Kreposti naše slabe v skušnji hudi v oblast ne pelji starega sovraga, no reši nas, ko proti nam se trudi. 22 Ta prošnja — nam ne več potrebna — draga, Gospod, nam je za tiste, ki za nami ostali so še onkraj tega praga.« 25 S temi — za svojo, naju pot — prošnjami so sence, pod bremeni se sklanjaje, (kot časih tlačijo nas v sna omami), 28 trud, težo neenako okušaje, korakale čez prvo tam krožino, z duš zemeljske izbrisujoč si saje. 31 [Če tam nam zmirom vso žele dobrino, o stori tukaj vse za duše uboge, kdor volje imaš sveto korenino! 34 Pomagaj jim izmiti vse maroge sveta, da čiste, lahke kakor ptica zletele bodo v zvezd nebeških kroge.] 37 »O, če Usmiljenje naj in Pravica čimprej vas teh tovorov razbremeni, da dvigne k cilju želj vas perutnica, 40 povejte: je-li stolba v tej-le steni za v višji krog? In če ni ena sama, katera se za najmanj strmo ceni? 43 Ker drug moj nosi še telo Adama, ki zoper ga njegovo voljo mora, da v hrib se pne s počasnima nogama.« 46 Besedam zdaj, besedam odgovora, ki izrekel bil vodnik jih moj je zvesti, dognati nisem mogel jaz izvora, 49 le čul sem: »Z nami pojdita po cesti na desno, pa pred vhodom bosta stala, ki živ bo mogel skozenj človek lesti. 52 In da ne zadržuje ta me skala, ki vrat teži oholi mi in teme in gledati mi v tla je ukazala, 55 bi vanj, ki gre — neznan mi — živ v to sleme pogledal, če poteze so mi znane in če mu vzbuja žalost moje breme. 58 Rodil me velikaš je iz Toskane, Viljem Aldobrandesk ime mu bilo; ne vem, prodrlo v vaše je poljane? 61 Rodu starost in slavnih del obilo pradedov me nadulo je na sveti, da srce skupno mater pozabilo, 64 ljudi preziralo je; moral umreti zato sem. Vedeli Sienci bodo, vsak v Kampanjatiku otrok to ve ti. 67 Umberto sem; napuh napravil škodo je ne le meni: ves moj rod zatrti v pogina strmoglavil je usodo. 70 Napuh vsak dan ta tovor mi naprti, dokler ne potolažim vse Pravice; živ nisem htel, zato trpim po smrti.« 73 To poslušaje sem bil sklonil lice; kar eden (ne govorec!) se s težavo okrene izpod skale-nahrbtnice, 76 me uzre, spozna, ime zakliče pravo in v me se trudi zreti, ki sem blizi z globokosklonjeno korakal glavo. 79 »O,« djal sem mu, »kaj nisi O d e r i s i, čast Gubbia in pa slikarjev dika, zvanih iluminatorji v Parizi?« 82 »O brat,« je djal, »popir, ki ga poslika Bolonjec Franco, se vse lepše smeje; zdaj njemu sije čast, meni se umika. 85 Ne bi priznal tega bil skromno preje, v življenju, ko moje častihlepenje poznalo ni zares nobene meje. 88 Napuha zdaj plačujem zadolženje; le proste volje raba me je prava otela, ko poboljšal sem življenje. 91 Kak prazna si, umetnikova slava! Zeleni tvoj vršič se koj osuje, še preden viher čas ga otresava. 94 Da prvi je slikar, to Cimabue je mislil; zdaj je Giotto čast o čine in onemu se slava zatemnjuje. 97 Nadkrilil Guido mlajšije vrline starejšega, v jeziku; morda joče že dete, ki obadva izpodrine ... 100 Pih sape je čez zemljo pihajoče vsa svetna čast; zmir smer se ji menjava in druga smer ime spet drugo hoče, 103 Čez tisoč let, , , bo večja tvoja slava, če star umreš al v dobi otročeta, ročico ki za papco iztegava? 106 V primeri z večnostjo kaj so ta leta? Laglje primerjaš hip, ko oko zamžika, se sfero, ktera najbolj leno leta, 109 Temu, ki pred menoj se len pomika, vsa pela nekdaj slavo je Toskana; zdaj? spomni komaj konec ga jezika 112 Siena, grad njegov, kjer zver končana ilorenska je bila in nje besnenje, ohola zver, ki zdaj je poteptana. 115 Da, vaša slava vsa je kot zelenje: vzraste, zvene, dobivši ost umora od njega, ki prizval je kal v življenje,« 118 In jaz: »Resnico deš! Budi pokora, ponižnost se, napuh mi upada ugnani , , , Pa kdo predmet je tvojega govora?« 121 »Le-ta«, mi de, »je P r o v e n z a n Salvani; trpi, ker hotel je, da vzdihovalo v Sieni vse bi kot njega tlačani; 124 Tak hodi — brez mirti — pod težko skalo, odkar je umrl; to je zadostovanje, ker srce mu visoko je letalo.« 127 In jaz: »Če vsak, ki odlašal je kesanje, dokler da ni od smrti bil obkoljen, v predvic obsojen spodaj je čakanje, 130 razen če mu odhod je bil izmoljen in se pred rokom zemskih let izbavi — kako da vstop je temu bil dovoljen?« 133 In on: »Ko živel je v največi slavi, zatrši stid, na trg pred vsa Sieno se veledušno neki dan postavi 136 in tam, da bi nabral odkupa ceno prijatelju, ki v Karlovi bil ječi, je dlan molil tresočo se . . . Z nobeno 139 besedo nočem več v temo poiseči; prekmalu pride čas, ko someščanstvo te nauči, kaj s tem sem hotel reči. 142 Ta čin je onemu odprl izgnanstvo.« V. 58. Umberto, sin Viljema Aldobrandesco, se je s svojo ošabnostjo ljudstvu tako zameril, da so ga (1. 1259,) v mestecu Campagnatico (v bližini Siene) umorili, — V. 79. »Kaj n i s i O d e r i s i , , .« Oderisi iz Gubbia (v vojvodini Urbino, blizu Asisija) je bil slikar miniatur, — V, 94, C i m a-bue... roj, okoli 1,1240, v Florenci; Giotto (1276—1336), tudi Florenčan, je oče moderne slikarske umetnosti. — V. 97-Guido Guinicelli iz Bolonje je moral prepustiti prvaštvo v poeziji mlajšemu: Guidu Cavalcanti iz Florence; tretji (ki je še v zibeli) je najbrž — Dante sam, — V, 107, 108. »sfera, ki najbolj leno leta,« je po tedanji astronomiji zvezdnato nebo: suče se od zapada proti vzhodu, premakne se v 100 letih za eno stopinjo (1°), torej izvrši obrat v 36,000 letih, — V, 121, Provenzan Salvani je bil poveljnik Siencev v bitki pri Monta-perti ob rečici Arbia 1, 1260. (4, septembra) in florentinski gvelfi so bili takrat poraženi. — V. 137, »prijatelju« ... Ta je bil neki Vigna; Kari Anžovinski je zahteval zanj 10.000 zlatnikov, katere je Salvani z največjim samozatajevanjem, nabirajoč denar kot miloščino, zbral. Začetek in konec. Izidor Cankar. Preprost slučaj, kakršnih sem doživel v tem času mnogo, mi je prinesel dnevnik v roko. Morda se ni še nikoli pisalo toliko dnevnikov, kakor sedaj, in morda niso bili nikoli tako brezpomembni; veliko sem jih bral in le malo prebral. Preveč hrupa je bilo v njih, preveč besed, da bi mogli kaj povedati, preveč doživljajev in dejanj, da bi se moglo v resnici kaj zgoditi. Dnevnik — če je to sploh dnevnik —, ki ga tukaj priobčujem, je zelo kratek; med vojsko je nastal, je z njo v zvezi in ne govori nič o njej. Saj sploh nič določnega ne pove, saj je samo utrip človeškega srca med milijoni drugih, atom svetovja, hip večnosti, izgubljen dih življenja. Nič drugega ni kakor mrtvo znamenje, da je nekoč živel neki človek, da je hodil, mislil, čutil in da ga sedaj ni več. Ko sem prebral teh par urno napisanih besed in sem mislil na človeka, ki jih je pisal, se mi je zazdelo, da hočem iz ene same črke spo- znati vsebino debele knjige. Zato res ne vem, aH je dobro, da priobčujem ta odlomek. Zvezek sem dobil po ranjencu, o katerem ne vem nič gotovega. Videl sem ga šele mrtvega in si nisem mogel misliti, kakšen je bil, ko je še živel; bil je prehudo zadet, V dnevniku sta popisani samo dve strani, vse drugo je prazno. Pisal je gotovo isti dan, ko je odhajal od doma. Vzel je zvezek s seboj, pa ni med vojsko pristavil nobene črke več; ne vem, ali ni imel časa, ali se mu ni zdelo vredno, da bi še kaj dostavljal. »Dne 15. marca 1915 začenjam to pisanje, ki sem ga že zdavnaj namerjal začeti. Danes mi je srce prepolno, da bi ga mogel še odložiti. Prepolno vsega, dobrega in hudega, ljubezni in velikih trpkosti, Še nikdar nisem videl vse nadženske lepote »Pravi Jernej, Gotovo le še ni. Morda je bil samo ranjen. Torej če pride nazaj — jo vzame, kaj ne? In vendar ne bo hodil v tujo hišo ponjo! — Če je pa res padel, ali če pade — Vas mora pač boleti, da bi se Vaša klatila po svetu,« »Kar sem rekel, sem rekel. Le pustiva to reč, sicer Vam koj z voza poskočim,« Župnika je grabila Golobova trma in molčala sta do doma. Tamkaj pred župniščem mu je še enkrat omenil: »Golob, lepo Vas prosim, premislite si!« »Lahko noč,« je rekel Golob in naglo odšel, Župniku pa se ni ta večer nič kaj prav ljubilo večerjati, (Dalje.) Pravljica. »Bilo je nekdaj . . .« — davno že minilo: pri zvezdah sestrah duh je vasoval in v morje se potapljal je življenja, da svetlih bi si biserov nabral. »Bilo je nekdaj . . .« Zarjam duh je peval, nočem sijal je, ni temin se bal, na krilih vihre k solncu je hiteval in bil ponosen, kot ciganski kralj. Zdaj — mrtvo vse, ugasnil je moj čas, zdaj v dušo trudno lije črna noč: uklel nekdo je maj cvetoči v mraz, ukral nekdo je dneva žar pojoč. Zdaj sem berač in prosim vbogajme pri bogatinih, ki pomlad imajo, ki ni se jim še mraz vsesal v srce, ki zarje jim v očeh še plapolajo. Milan Kuret. La Divina Commedia. Prevel in razložil J, D. Drugi del: Vice. Spev XII. Slike kaznovanega napuha, — Prihod do prelaza v drugi krog, (Izbris prvega P,) Spevi X., XI. in XII, pojo o kaznih prvega kroga Vic, t. j. o kaznih za grehe napuha. Proti koncu XI, speva smo videli, kako se je Dante sklonil k spokornikom tega kroga, težko se upogibajočim pod silnimi tovori, in poslušal pripoved miniaturista Oderisija. V začetku XII. speva ga Vergil opomni, da treba iti dalje. Dante rad uboga, njegova duša je po vsem tem, kar je (v X, in XI, spevu) videla in slišala, za zmerom ozdravljena greha napuha. Prim. XII,, 7 nsl.! (Sploh ima vsa Komedija namen: človeka po notranje preobraziti, očistiti, osvoboditi; v tem oziru zasluži označbo: epos o notranjem človeku,) Ko dalje gresta, opozori Vergil na slike v tlaku, Dante gre in jih ogleduje. Vidi jih tri četvorice (3X4) in za temi še eno, trinajsto. (Zanimivo je, kako se teh 13 tercin pričenja: prva četvorica, vv. 25,, 28., 31., 34., z glagolom »tam videl sem« [vedea], druga četvorica, vv. 37., 40,, 43., 46., z vzklikom »O«, tretja, vv. 49., 52., 55., 58., pa zopet z glagolom »kazala...« [mostrava]; 13. tercina [vv. 61, nsl.] slednjič pa je sestavljena iz vseh prejšnjih treh začetkov. Kdo ne vidi v tem nekakšne slutnje ali osnutka tiste umetnine, katera je pozneje v sonetnem vencu dosegla svojo končno obliko? Na vsak korak se vidi, da Dante ni le velik mojster vsebine, ampak tudi oblike.) Prehodivši vse te podobe v tleh Dante občuduje umetnika — Boga; potem pa ironično veli ošabnežem, naj le nikar ne gledajo slik kaznovanega napuha, da ne bodo zagledali, kam jih pelje njih pot. (Vv. 1.—72.) — V tem sta se približala vhodu v drugi krog. Angel jima pokaže ozko stolbo, v katero naj vstopita. Še prej pa se s perutnico dotakne pesnikovega čela in izbriše en P, vsled česar se čuti Dante čudovito olajšanega. (Vv. 73.—136.) Vštric z dušo šel sem ono obteženo, kot v jarmu vol ob volu, nizko glavi, dokler mi to bilo je dopuščeno; 4 a ko mi mojster blagi de: »Ostavi ga samega! Naprej! Tu vsak sam gledi, kak čoln svoj z jadri, vesli kvišku spravi!« 7 vzravnam se zopet koj po tej besedi k pokončni hoji; niso pa iz glave nič več mi šli ponižnosti izgledi, 10 Za mojstrom tak sem šel brez obotave; da tovorov ne nosiva, spoznati po hoji se je dalo brez težave. 13 Pa mojster de: »Oko naj gleda v tla ti! Ker manj utrudi vsaka pot korake, čim vidiš, kam ti stopijo podplati,« 16 In kot v cerkvah podzemske vidiš rake, na pločah pa jim slike in napise, slaveče spodaj shranjene mrtvake 19 (in mnogo solz ondukaj potoči se, če srce plemenito, prebodeno z ostjo spomina, v žalosti topi se), 125 31 A 1 22 tak tam uzrl — le z roko bolj učeno, 76 se slikami, bolj sličnimi resnici, vso pot — gore izsek —- sem okrašeno: tam videl lik sem njega ob desnici, 79 ki božjih rok najzalše bil je delo, a pal z neba ko blisk je; ob levici tam videl Briareja sem: se strelo 82 ubito, težko breme zemlje grudi, mu truplo je ležalo oledenelo; tam videl Apolona, Ateno tudi 85 in Marta: z loki še, krog otca rodu, strme nad obrov stresenimi udi; 34 tam videl lik odmenjen sem Nimrodu: 88 spred stolpa mu pogledi plašnooki zro v ljud, ki z njim ohol se uprl Gospodu, 37 O Nioba, kako te vso sem v joki 91 na sliki uzrl, kjer roke ti vijo se nad dvakrat sedem mrtvimi otroki! 40 O Savel, tak, kakor ko si z roko se 94 svojo zabol vrh Gelboe-planine, ki več ni pila ne dežja, ne rose! 43 O blazna mi Arahna, pajčevine 97 napredla si že pol, a nevesela u krpe gledaš svoje zle tkanine! 46 O Roboam, ne zdi se, da bi imela 100 v očeh še grožnjo slika ti srdita; plah voz beži, da lov te ne bi vjela! 49 Kazala pot še to je tlakovita: 103 kako drago je mati Alkmajonova plačala slo zlokobnega nakita; 52 kazala je, lotila kak sinova 106 Senaheriba v hrama sta temi se, in mrtvega pustila ga, lopova; 55 kazala je kraljice Tomirise 109 pogubni srd, ko tak je rekla Čiru: »Krvi si žejen bil, napij krvi se!« 58 Kazala je, kak v divjem bežal diru 112 Asirec je po Holoferna smrti; pa plen, puščen po bega sledu in tiru. 61 Tam videl Troje zid sem v prah podrti; 115 o Ilion, v kake strašnem razmetu kazala te je slika v tal načrti! 64 Kateri mojster v kistu je al dletu 118 izvršil te obraze, te obrise, da vsak strmel umetnik bi na svetu? 67 Kar mrtvo, mrtvo, živo živo zdi se. 121 Na boljšem ni, kdor zrl bi lice pravo, kot jaz, na cesti tej, sklanjaje k nji se. 70 O le ošabno, le pokonci glavo, 124 sinovi Eve, v tla nikar ne zrite, da zle steze ne uzre oko bahavo! — 73 Obšla bila sva poti kamenite 127 že več in solnce več na nebnem svodi, kot misli so slutile, v tlak zarite, ko on, ki hodil spred je, da me vodi previdno, mi veli: »Ne kloni lica! Hoditi glavo v tla ta čas ne sodi. Glej angela tam: že mu perutnica krenila je prot nama; že ravna se iz službe šesta dneva službenica. Da pot pokazat nama angel vda se, obraz in stas naj bosta ti spoštljiva; današnji dan — to veš—nič več ne vzrase.« Ker vajen že njega sem bil poziva, ne časa tratiti, mi govorica le-ta ni mogla biti neumljiva. Prot nama lepi angel gre; tančica ko sneg blišči in v milem mu migoti obličje liki zvezda jutranjica. Razširil je roke, razstrl peroti: »O pridita! Tu, glejta, so stopnice; lehko se pojde gori po tej poti. A mnogi te ne slišijo novice. Ki ustvarjen si za vzlet, oj rod človeka, kaj vsake te podere dih sapice?« In šli smo tja, kjer v steni je zaseka. Tam de, ko s krilom mi ošine sence: »Nevarna vsaka slej neha zapreka,« Kot če — čez Rubakontov most — iz Florence na desno kreneš, k cerkvi, ki se dviga nad občino »brez madeža in sence«, in breg navpičen vidiš, ki blaži ga stolbišče, v tistih časih narejeno, ko utež bil varen in zemljiška knjiga: tak tu prot krogu drugemu ublaženo navpičnost videl sem zidu-mejnika, plazeč se med stopnic obojno steno. Ko v tesnost smo zavili jo hodnika, se: »Blagor vbogim v duhu!« tam je pelo, česar ne dopove vam moč jezika. Joj, vhod v pekel, pa ta! Le-tu veselo ob vstopu petje udari na uho ti, tam divje te tuljenje bo sprejelo. Ko šla po svetih sva stopnic visoti, je čilost moja bila mnogo veča, se zdelo mi, kot prej po ravni poti. Zato sem djal: »Mar ktere peze pleča so, mojster, se znebila, z mene pale? Skor nič ni trudna noga mi hodeča.« Odvet je dal: »Ko črke P ostale, ki v čelu še lepe ti, že zbledele, izbrisane ti bodo vse kot ta-le, noge bodo le dobro tak hotele, da hoja jih poslej ne le ne utrudi, ampak da bodo je celo vesele.« In storil sem kot tak, ki gre med ljudi, pa sam ne ve, da nekaj ima na glavi, le muzanju ljudi se sumno čudi; 126 130 in da se uveri o tem, kaj vzrok je pravi, potiplje brž z roko se pomočnico, ki službo vida mu tako obavi: 133 tak jaz razkrečil svojo sem desnico, a črk našel, ki vrezal mi nad skranje bil angel jih ključar, le — šestorico; 136 v obrazu mojstra videl sem smehljanje. V. 25 govori seveda o Luciferju. — V. 28: Briarej se je — po grški bajki — boril s svojimi brati giganti zoper bogove, Zevsa, Ateno, Apolona, Marta i. dr. Ti so gigante premagali; tretja slika (v. 31 nsl.) kaže Zevsa in njegove otroke, oborožene še z loki, gledajoče po poljani, kjer leže mrtvi obri (gigantje). — V. 34: Nimrod je zidal babilonski stolp. — V, 37: Nioba, grška kraljica (iz dobe pravljic) je imela sedem sinov in sedem hčera; vsled tega se je tako prevzela, da je bogove zaničevala. Njen napuh je bil silno kaznovan: v enem dnevu so ji umrli vsi sinovi in vse hčere, ona sama pa se je spremenila v kamenit steber, ki se je neprenehoma solzil. — V. 43: Arahna je bila grška kraljična, odlična vezi-lja; v svojem napuhu je hotela tekmovati z božico Ateno, pokroviteljico vseh umetnosti in spretnosti; za kazen ji je boginja raztrgala vezenino, njo samo pa spremenila v pajkljo (arachne = pajek). — V. 46: Roboam je bil vnuk Davidov; rekel je ljudstvu: »Moj oče vas je tepel z biči, jaz vas bom pa s škorpijoni.« Moral je bežati pred uporniki. — V. 49 nasl.: Erifila, ošabnica in gizdavka, je izdala svojega moža, slavnega junaka Amfiaraja, sovražnikom iz pohlepa po dragocenem nakitu; zato jo je ubil njen sin Alkmajon. — V. 52: Senaherib, oholi kralj asirski, se je bahal, da Bog še nikoli ni otel narodov iz njegovih rok. Angel božji pa je v eni noči pomoril 185.000 Asircev. Ko je Senaherib pribežal domov, v Ninive, sta ga ubila sinova v templju. 4. Kralj. — V. 55: Perzijski kralj Cir je hotel podjarmiti Scite; scitska kraljica To-miris pa ga je premagala, mu odsekala glavo in jo z besedami verza 57 vrgla v meh, poln krvi. — V. 62: Ilion - Troja. — V. 81: t. j. minila je ravnokar šesta ura dneva; mi bi rekli: poldne. — V v, 100 nsl. nam Dante slika ožino tiste stolbe. Ponte Rubaconte (ki ga zdaj ni več) se je tako imenoval po svojem graditelju; cerkev pa še stoji, S. Miniato. L. 1299. se je bilo zgodilo, da je bil eden izmed mestnih očetov (priori) flo-rentinskih iz zemljiške knjige en list iztrgal svojemu prijatelju na ljubo; drugi, načelnik mestne aprovizacije, je začel, da bi prej zabogatel, manjšo mero dajati. Ironično torej pravi Dante, da je Florenca občina »brez madeža in sence« (la ben guidata). — V. 127 nsl. je primera, ki dokazuje, kako nenavadno ostro je Dante ljudi opazoval. — V. 134: skranje — senci; prim. Pleteršnik. Ponoči. Zvečer slonim tako ob tihem oknu in zrem v nebo. Večje in večje vence spletajo okoli hiš temne sence. Skoz tiho vas rahlo trepeče, kot da v polju pošumeva klas. Sredi tihih zvezd križ krvaveč žari; še hujšo, ko mi, na križu Bog trpi bolest. V. Skuhala. ¦19 -iS> 127 Dante Mghieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XIII. Vstop v drugi krog. — Kazen za greh zavisti in škodoželjnosti: zavist-neži s sešitimi vekami, — Glasovi, znaneči ljubezen in požrtvovalnost. — Sapija iz Siene se veseli poraza rojakov; kazen in prošnja. — Pesnikova izjava o samem sebi. V drugem krogu, kjer se kaznujejo zavistniki, ni nikakih ukleseb ali riseb, vse je gladko in žveplenorumeno (livido), kakršna je zavist. (Saj pravimo: bleda, rumena zavist.) Pesnikoma, idočima od vzhoda proti zapadu, sije opoldansko solnce z desne, visoko na severu; zato se obrneta proti njemu, na desno (prim. natančni popis v vv. 13., 14., 15.!). Vergilij v kratki, iskreni molitvi prosi razsvetljenja za nadaljnjo pot. Nekako eno (italijansko) miljo hodita, ne da bi kaj opazila. Tedaj pa privrše glasovi mimo njiju, poveličujoči tisto krepost, ki je zavisti nasprotna, t. j. ljubezen, požrtvovalnost. (V prvem krogu so podobe v tlaku poveličevale ponižnost; v drugem krogu opravljajo to službo tajinstveni glasovi, ker spokorniki so tukaj — slepi.) »Vina nimajo,« zakliče prvi glas, kakor Marija na ženitnini v Kani. (Vedno je v vsakem krogu prvi zgled dotične kreposti vzet iz življenja Marijinega.) »V meni glej Oresta!« vzklikne drugi glas, spominjajoč na požrtvovalno prijateljstvo onih dveh starogrških mlade-ničev, kraljeviča Oresta in prijatelja mu Pilada, ki sta oba hkfati, ko je barbarski kralj hotel kraljeviča umoriti, zavpila: »Jaz sem! Mene primi!« Taki zgledi nesebične ljubezni so bič za zavistneže, t. j. vzpodbujajo jih k dotični kreposti. Potrebna je pa tudi uzda, t. j. zgledi te pregrehe, da se spokorniki odvračajo od nje. Pa uzda bo nekoliko kasneje zabrnela (v. 40. nsl.!). Spokorniki pojo litanije vseh svetnikov. (Svetniki so dediči nebeških dobrin, ki se v tem razlikujejo od zemeljskih, da se v nebesih delež posameznika ne zmanjša, naj se število udeležencev nebeških dobrin še tako množi; zato ondi ni sledu kakšni nevoščljivosti.) Kaznovane so pri teh grešnikih najbolj oči, ker so srečo bližnjikovo po strani, krivo gledale. Pesnik trdi, da se spokornikom tako godi kakor ujetemu sokolu, kateremu so (v srednjem veku) v svrho udomačitve spodnji veki prebodli, vsako z eno nitjo, z nitima veki kvišku potegnili in ji (niti) sokolu nad glavo zavozlali. Tako so bistrogledega ptiča nekaj dni pustili v temi in slepoti. Prva duša, s katero Dante govori, je Sapija iz Siene. V 1. 1269. so bili gibelinci gospodarji Siene in gvelfovci so živeli v prognanstvu, med temi tudi Sapija. Na sv. Barnabe dan (11. junija) tistega leta je prišlo do boja med gibelinci sienskimi in gvelfi florentinskimi v dolini rečice Elsa (južno od Florence), v ravnici pod mestecem Colle. Sapija je z obzidja omenjenega mesteca (Colle) gledala ta boj; nje strankarska strast je bila tako velika, da je med bojem molila za tisto, kar je bil Bog sklenil, t. j. za poraz; in ko je poraz (in potiro, zasledovanje) rojakov videla, je nehala moliti ter je drzno vzkliknila, da zdaj od Boga ne potrebuje ničesar več, češ, da je vse dosegla, kar si je želela. Pesnik jo primerja s tisto nespametno ptico (kosom), ki je v januarju, ko je bilo nastopilo milejše vreme, rekla: »Zima je minila, zdaj se Boga nič več ne bojim.« Sapija je šele ob smrtni uri obžalovala in bi bila potemtakem morala v letu pogovora s pesnikom (1300!) zdeti še v predvicah, da ni zanjo molil tretjerednik Peter Pettinagno (izg. Petinanjo), glavnikar, umrl 1. 1289. v Sieni, že v življenju češčen in slavljen kot svetnik. Vendar se pa Sapija tudi v vicah še ni popolnoma sprijaznila s svojim rodnim mestom; Sience imenuje domišljave (vani) in jim porogljivo očita dve reči: da so z velikimi stroški iskali studenec, Diani posvečen, ki naj bi baje tekel pod njih mestom, še bolj pa, da so, hoteč postati velesila na morju, za veliko vsoto kupili malovredno pristanišče Talamone v Maremmi (močvirje), ki naj bi bilo njih prihodnja trgovska in bojna luka; zaradi nezdravega zraka in mrzlice se je podjetje že v kali izjalovilo, v nesrečo zlasti sienskim kapitanom in admiralom, ki so v blatu in grezi izgubili življenje. V vv. 133.—138. sodi pesnik o samem sebi, trdeč, da je več grešil v življenju z napuhom kakor pa z nevoščljivostjo in da bo torej po smrti delj v prvem krogu vic tovore nosil nego v drugem v temi in slepoti čepel. Na vrhu stolbe stala sva, kjer seka se drugič gora, ki se ji ne stoži očiščati, ko pne se v njo, človeka. 4 Prav take ceste pas okrog ji kroži kot spodaj; s to vzpored je narejena, le da nje lok se prej krivi in oži. 7 Ne diči risba, slika je nobena; ves breg, vsa pot je gladka, vso pokriva se skalo vred barva žveplorumena. 10 »Preden da kažipota tu dobiva, bojim se,« pesnik zdajci oglasi se, »da s tuhtanjem se preveč zamudiva.« 13 Pa vpro u solnce bistro mu oči se in levo stran prot desni krene strani, krog desne zasukavši kot osi se. 16 »O mila luč, na cesti tej neznani moj up,« je djal, »ti dalje vodi naji, kot voditi je treba na te\ plani! 19 Svet greje, sveti v tvojem se sijaji; naj tvoji žarki, kjer razlogov sila molči vseh drugih, pota so kazaji!« 22 Bila sva miljo pota naredila (kot meri se na zemlji potovanje) u kratkem, ker z veseljem sva hodila, 25 kar privrši prot nama prhutanje duhov nevidnih; mil iz njih krdela glas vabil je v ljubezni gostovanje. 28 Mimo beseda prva je letela: »V i n u m n o n h a b e n t!« je glasno zavpila in to ponavljajoč naprej hitela. 237 31 In ni še ta se v dalji izgubila, že druga krikne: »V meni glej Oresta!« in gre mimo in ni se pomudila. 34 »Oj, otec,« dem, »kaj govori ta cesta?« Prekine glas me tretji: »Nje ljubite, ki dela so storili vam zločesta!« 47 De mojster dobri: »Pas, ki zdaj mudi te, zavistne biča; v biča so pletenje zato z Ljubezni roko žice zvite. 40 Drugačno spet pa uzde bo brnenje; začuješ je, če le moj duh prav vidi, še preden v prelazu doboš proščenje. 43 Oko pronicavo skoz zrak ti idi, pa uzreš tam spred sedeče sence neke u dolgi vrsti ob skalovja zidi.« 46 Odprl sem zdaj še bolj oči in veke: sedeli v haljah so; sledu razliki ni bilo v barvi kamnja in obleke. 49 Pristopim bliže; culi so se vzkliki: »Sveta Marija, za nas Boga moli! Svet' Mihael, svet' Peter, vsi svetniki!« 52 Ni — menim — trdosrčneža tu doli, ki ne bi s tem, kar moje zapazile oči so tam, sočustvoval u boli: 55 ko sence so tako mi blizu bile, da vsake se postava je spoznala, so v težkem jadu me solze zalile. 58 Le raševina jih je odevala in bili so na tesnem, rama ob rami in vsem je naslonjalo bila skala. 61 Tak slepci siromaki pred cerkvami na božjih potih, vbogajme proseči, tam drug čez drugega se pno z glavami, 64 da romar raji usmili se, omeči, ko v uho silijo mu prošnje glasne in v oči obrazi, ne manj hrepeneči. 67 Pa kakor slepcem solnce nič ne hasne, tak sence tudi, ondi prikovane, deležne niso nebne luči jasne. 70 Z jekleno žico veke preluknjane so sšite jim; tak sokol ukroti se, ki miren vam drugače ne ostane. 73 Krivico bi bil storil onim, zdi se, molče zroč v nje, njim pa neviden v temi; zato za svet mi v mojstra vpro oči se. 76 Vedoč, kaj pogled moj pomeni nemi, je koj dejal, vprašanja ne čakaje: »O, le govori — al kratko in krepko — s temi!« 79 Bil z ene mi strani Vergil, stopaje ob robu, odkoder pasti v glob je možno, ker rob ta z vencem ni obdan ograje; 82 a z druge bilo društvo senc pobožno, ki s strašnim jim pritiskom predrtina namakala je lice solzotožno. 238 85 Obrnil sem se k njim in djal: »Družina, brez skrbi, da vam višnja Luč zašije, kar težnja vaša je, kar skrb edina, 88 naj pen poslednjih vašo vest omije vam milost, naj spomina tok se izčisti vam vašega in tak skoz dušo lije: 91 povejte — rad bi čul! — je v družbi tisti med vami vnuk kdo slavnega Latina? Če je, morda ne -bo mu brez koristi.« 94 »O brat, nas vseh je prava domovina le ena; morda vprašal si, če bila Italja nam prognanstva je dolina?« 97 Tako mi senc je ena odgovorila iz dalje — menim — bolj; zato glasneje so usta željo tja mi ponovila. 100 Zapazil senco eno sem najpreje, ki čakala me je. Veste, kako? Brado je držala kvišku, kakor slepec deje. 103 »O duh, ki čiščenja ti cilj nebo je, če ti si dal odvet, o razodeni ime mi« — djal sem — »al domovje svoje!« 106 »Zibel mi tekla je,« de duh, »v Sieni; pokoro delamo za hudobije, mi vsi, plačoč, da On se k nam okreni. 109 Ime imela modre sem Sapie, nemodra; bolj vesela škode tuje vselej kot svoje sreče. — Goljufije 112 ti jezik moj — ne misli! — s tem ne snuje; čuj, sodi sam, li bil mi um najbolji je v dobi, ko se let že lok znižuje: 115 Ko udarili se naši so na polji s sovražnikom pri Colle, sem molila za tisto, kar je v božji bilo volji. 118 Poraz in beg usoda je nemila za naše bila tam; ob njih potiri je radost neizmerna me zgrabila, 121 da kriknila prot nebu sem v preziri: ,Več nimam pred Teboj sedaj bojazni!' (Tak kos stori, če mraz se malo umiri.). 124 Pred smrtjo zaželela sem prijazni si božje spet; pa ne bi še začela s pokoro bila manjšati si kazni, 127 da ni sočutja se ljubezen vnela do mene v svetem Petru Pettinagnu; njega molitev je ta vspeh imela. 130 Pa kdo si ti, ki tu o našem stanju vprašuješ, imaš veke nesešite in dihaš — menim — pri povpraševanju?« 133 »Oči imel« — dem — »bodem tu zakrite, a malo časa le, ker redkekrati mi jih zavist je videla zavite. 136 Bolj, mnogo bolj me sili muk se bati krog prejšnji, ki teže njega tovori mi dušo že, a mora trepetati.« 139 In duh: »Kdo k nam privel te sem je gori, če doli vrneš se, kot deš sumljivo?« »Vodnik moj« — dem — »molčeči. — A ti 142 izvoljenka, meni, ki bitje živo govori, sem še, in reci, če te želja žene, da zate ganem tam nogo umrljivo.« 145 »O,« — de — »besede zame nečuvene! Iz nje spoznam, da v božji si ljubavi; zato pomoli časih i za mene! 148 Pri srčni želji tvoji, večni slavi, te prosim: če boš hodil po Toskani, pri žlahti moji sloves mi popravi! 151 Med domišljavimi živi meščani, ki Talamon jim up je; zaigrali pa bodo več, kot vir iščoč Diani; 154 ob največ bodo tam pa . . , admirali,« (Dalje prihodnjič.) Stiski (ljubljanski) rokopis. Ivan Grafenauer. 1. Našo staro literaturo smo obravnavali do-zdaj vse preveč samo z jezikoslovnega stališča. Vse, kar se je napisalo pred Vodnikom, nam je bilo samo zgled za jezik, ne pa tudi dokazilo o sočasnem duševnem življenju, dokaz kulture. To velja posebno še o predluteranski dobi v našem slovstvu, ki je vsled tega še do danes nismo spoznali tako, kot bi bilo treba, in jo imamo za dobo popolnega kulturnega in narodnega mrtvila. Globlje preučevanje spomenikov, ki so se nam ohranili, nas lahko pripelje do drugega prepričanja. To hočem pokazati ob »Stiškem (ljubljanskem) rokopis u«, ki smo ga dozdaj navadno nazivali ljubljanski očitni (bolje: splošni) izpovedi.1 Ljubljanska študijska knjižnica hrani pod številko 141. papirnato rokopisno knjigo 21% cm visoko, 13^4 cm široko, vezano v ovčje usnje, z latinskim tekstom; na zadnjih petih straneh2 pa se nahajajo tudi slovenski sestavki, in sicer dve formuli splošne izpovedi, intonacija slovenske velikonočne himne, nekaj latinsko-slovenskih izrazov, invokacija Sv. Duha in Matere božje ter molitev »Salve regina«. Nekaj slovenskih glos se nahaja, kot smo vedeli dozdaj, tudi med latinskim tekstom na straneh 183 b„ 184 a., 194 b„ 217 b., 220 b. Toliko smo vedeli doslej o vsebini rokopisa; za vsebino latinskega teksta se nihče ni brigal.3 1 Prvi je izdal celotno besedilo tega rokopisa V. Oblak v Letopisu Matice Slovenske za 1. 1889. v svoji študiji »Starejši slovenski t e k s t i«, L, str. 123—160. — Za njim ga je izdal dr. L. Lenard v svoji razpravi »Razvoj historicznv gramatvki stowenskiej« v poljski publikaciji Prace filologi-czne, tom. VIII./zeszyt II., str. 109—110, 130—141. 2 To so str. 245 b. do 247 b. nove štetve. Rokopisni listi so bili namreč dozdaj od lista 237. naprej napačno zaznamenovani, ker sta imela to številko dva zaporedna lista. Od tu naprej je torej po novi, pravilni štetvi ena enica več kot po starem štetju. 3 Lenardova označba rokopisa kot liturgičnega zbornika (navedeno delo, str. 109) je bil edini poskus na to stran, a je napačen. Raziskovalce je zanimal zgolj slovenski tekst, in sicer v jezikoslovnem in paleografičnem oziru. V. Oblak je v jako lepi in obširno zasnovani razpravi določil jezik »obeh« splošnih izpovedi kot dolenjščino, pravopis kot nemški;1 v invokaciji in v »Salve regina« je dokazal pravopisni in jezikovni vpliv češkega jezika, ki si ga je razložil tako, da bi bilo besedilo prevedeno s češkega. Pisavo »obeh« splošnih izpovedi je prisodil enemu piscu, o ostalih slovenskih tekstih pa pravi, da jih je pisala druga roka, naj-brže celo več. Paleograf prof. S i c k e 1 pa je, naprošen po prof. Jagiču, določil starost pisave; po njegovem mnenju so vsi slovenski teksti iz iste dobe, in sicer iz početka 15. stoletja, okoli 1. 143 O.2 Dr. Leopold Lenard lingvističnih rezultatov Oblakovih ni kaj izpremenil,3 pravilno pa je ločil v svoji izdaji invokacijo in molitev »Salve regina«, kateri je Oblak združil v eno celoto, in »Salve regina« imenuje pravilno molitev, dočim jo je imel Oblak še za pesem. Zastran pisave je po dr. Lenardu naprošeni prof, Korzeniowski čisto pravilno določil, da je splošno izpoved in prvi del zapiskov, ki ji slede, predvsem intonacijo velikonočne himne, napisala ena in ista roka, dasi je prvi vtisk pisave nekoliko različen; zastran starosti pisave pa misli Korzeniowski, da je nastal rokopis v sredini 15. stoletja ali pa nekoliko prej.4 To je v glavnem rezultat dosedanjega jezikoslovnega raziskovanja našega rokopisa. 1 Meni se zdi, da je tudi v splošni izpovedi nekaj staro-češkega pravopisnega vpliva. 2 V. Oblak, LMS. 1889, str. 124. — Radics (LMS. 1879., 11.) jo je prisodil XIV. stoletju. 3 Kar je Oblakovim raziskovanjem dodal, ni zmeraj zanesljivo; tako pravi (str. 140.), da se v Celovškem rokopisu nahaja parkrat aorist b e , kar pa ni res, Cel. rokp. ima dvakrat i d e (yide, yiede) in enkrat v s t a (wftaa). * Dr. Lenard, navedeno delo, str, 110, 239 brki in košatimi obrvmi. Bilo pa je vmes tudi veliko število žensk, mladih in lepih, starih in zgrbljenih; in bili so vmes otroci, ki so pravkar shodili, celo dojence sem videl v naročju mater. Zbrali pa so se bili od vseh strani in krajev tega sveta; kolikor je narodov zemlja rodila, vsi so bili tam, so čakali v taboru kralja Matjaža ure oznanjenja. Nisem videl samo belih obrazov, temveč tudi rumene, bronastorjave in čisto črne. Kakor pa so si bili obrazi različni po rodu in plemenu, po letih in oblikah, nekaj jih je družilo, kar sem občutil v srcu, ko sem jih gledal, ali kar se nikakor ne da razložiti z besedo. Ni bila samo strjena, črna kri, ki je bila njih vseh, vojščakov Matjaževih, očitno znamenje. Bilo je vse kaj drugega in vse kaj več — kakor da je vsaki med njimi nosil na dlani svoje živo, trepetajoče srce. V tem srcu je bil spo- Dante Alighieri: La Prevel in Drugi del: Vice. - XIV. Med zavistneži. — Arno. (Prim. „Soči".) Dva bivša plemiča Romagne (med Jadranskim morjem, Padom, gorovjem Apeninskim in rečico Renom, prim. v. 92!), Guido del Duca in Rinieri de' Calboli, zgodovini bolj malo znana, sta tudi med spokorniki drugega kroga. Kar sama od sebe pričneta z Dantejem pogovor, ki polagoma preide v bridko obtožbo političnih razmer v Toskani in Romagni. Pesnik opisuje tek reke Arno in našteva, mimo kakšnih vrst obrežnih prebivalcev mora teči na svoji dolgi poti (nad 100 it. milj) izpod Falterone do izliva v morje: najprej mora mimo »prascev« (porci), grofov Guidi di Romena, posestnikov gradu Porciano v dolini Casentino, zloglasnih — po starih komentarjih — zaradi svoje požrešnosti in razkošnosti, Danteju pa najbrže zoprnih zaradi verolomnosti nasproti Henriku VII. Še dandanes živi baje v okolici Porciana pripovedka, da je bil Dante nekaj časa v grajskem stolpu zaprt. Od »prascev« priteče k »bevskačem« ali »lajavcem« (botoli), prebivalcem mesta Arezzo, od katerih se Arno v velikem loku — kakor z zaničevanjem — proč obrne. Mestece Arezzo je bilo v stranki gibelinov, čeprav ne močno, vedno zelo glasno. Nato mora uboga reka, vedno bolj padajoč proti morju, teči mimo »volkov« (lupi), t. j. lakomnih Florentincev. Slednjič se vije — malo pred izlivom — mimo zvitih »lisic« (volpi), Pizancev, »ki pamet ni jim kos nobena druga«. Končno (vv. 55—56) prorokuje govorec sotrpinu, Rinieru, da bo njegov (Rinierov) vnuk v Florenci v kratkem strašno gospodaril. Fulcieri de' Calboli, 1. 1302. kot podesta v Florenco pozvan, je v imenu stranke »črnih« (aristokratov) neusmiljeno divjal zoper stranko »belih« z natezalnico, z vešali in s sekiro. Čitajočim to trpko satiro na reko Arno (reka se kar zvija pod bičem pesnikovim!) se nam nehote vsiljuje primera z Gregorčičevo »Sočo«. Oj, kakšne misli se nam pri tem rode v glavi: kakšen razloček med obrežnimi stanovniki! min na bolest, do zadnje pekoče kaplje-izpito, na nezasluženo, nezaslišano gorje, na brezbožne krivice, na kazen brez greha in sodbe, na sramoto in ponižanje, na ošabno poteptano ljubezen, na izdano zvestobo in ogoljufano zaupanje. Ali nad vsem tem črnim jezerom grenkobe — in iz jezera grenkobe se je bila rodila — je neugasljivo sijala mirna luč pričakovanja, močne, čiste vere v tisto veliko uro, ki je bila oznanjena. To je bil človek, bičan in oropan, ponižan in osramočen od krivice. To je bil vojščak kralja Matjaža. Črni strop se je razmaknil, zasvetila so se nebesa, vzdignil se je silni kralj Matjaž in — Ničesar nisem videl več. Kdaj in kje je bilo vse -to? Kdaj bo in kje? — Divina Commedia. razložil J. D. O sebi toži Guido (vv. 77, nsl.), da zanje v vicah slamo, vzrastlo iz semena njegove zavisti, in svari ljudi, naj nikar ne navezujejo srca na zemeljsko bogastvo, kjer je »družno uživanje« nemogoče. V. 87. bo pesnik natančneje razložil v XV. spevu, v. 45. nsl. Nato bridko toži o tem, kako staroslavne rodbine v ozemlju Romagne propadajo. V tercini (v. 97. nsl.) se naštevajo štirje plemeniti Romagnoli iz dobrih starih časov 13. stoletja, vitezi-veseljaki, kakor govore stare razlage in tudi zmisel zahteva. Dalje se spominjata kot zastopnika lepših časov preteklosti še dva: Fabbro iz Bologne in Bernardino Fosco iz Favence. Fosco je bil baje kmetiški sin, »iz revnega rastlinja«, zaradi svoje razumnosti in mičnega pripovedovanja splošno priljubljen. Spet drugi slavijo njegovo bogastvo in darežljivost. Plemstvo Romagne, zlasti v okolici Brettinora, je nekdaj, preden se je v strankarskih bojih uničilo, slovelo zbog svoje gostoljubnosti in zabavnosti; Guido da Prata, Ugolino d' Azzo, Frederik Tignoso so časih sijajno gostili svoje prijatelje; rodbini Anastagi in Traversara sta bili prvi v Raveni, dokler ju ni izpodrinila rodbina Polenta (iz katere je bila Frančiška da Rimini). Mestece Brettinoro, odkoder je bil Guido del Duca, po gostoljubnosti splošno znano, je proti koncu 13. stoletja izgubilo najodličnejše rodbine: Mainardi, Bulgari i. dr,, ki so morali pod pritiskom gvelfovcev v prognanstvo. Na te dogodke merijo vrstice 103. nsl. Z ironijo hvali v. 115. nsl. grofa B&gnacavallo zbog velike modrosti, da je sklenil brez potomcev ostati; graja pa dva druga grofa, Castrocaro in Conio. da plodita (zaničljivo »figliar«) malovreden rod. Končno napoveduje rodbini Pagani, da bo se smrtjo »starega hudiča« (il dimonio), Mainarda Pagani, ki je bil podjarmil Imolo in Favenco, sicer izumrla in torej tudi »prav storila«, kakor rodbina Bagnacavallo, toda pred zgodovino njeno ime ne bo nikoli čisto; iz istega vzroka blagruje zgovorni Guido še grofa Ugolina de' Fantolin, ker ne ostavlja potomca, ki bi mogel njegovemu imenu sramoto delati. 289 Na daljnji poti izve Dante, kaj pomeni tista »uzda« (lo freno], katero je bil Vergilij v prejšnjem spevu (XIII, 40] omenil: glasove tistih nesrečnežev, katere je zavist pogubila, Kajna in atenske kraljične Aglavre, ki je zavidala sestri ljubezen Merkurjevo; za kazen jo je Merkur v kamen izpremenil. (Guido del Duca:) »Kedo je ta, ki v goro našo teka, še preden smrt mu jadra je napela, in kadar če, odpre, zapre si veka?« (Rinieri de' Calboli:) 4 »Ne vem, kdo je; poti pa sam ne dela; ki bližji si, lepo ga nagovori: morda pogovor bodeta začela.« 7 Dve duši tak o meni, tam ob gori — sklonivši druga k drugi se — sedeči; hoteč govorit brado dvigne gori (Guido del Duca:) 10 in de mi ena: »Duša, ki še v ječi telesa popotuješ proti raju, s tolažbe me besedico osreči: 13 Odkod? Kdo si? Povej! Smiluj se naju, ki čudiva se milosti ti dani kot nečuvenemu doslej slučaju.« 16 »Voda hiti po sredi, po Toskani,« sem jel, »ki rojstva kraj ji Falterona; tekoč sto milj ji vali niso ugnani. 19 Obal mi to telo je dala ona. Kdo sem? To praviti bi bilo marno, saj moje ime še nima dosti zvona.« (Guido del Duca:) 22 »Če z uma svojega močjo prevdarno te urnem prav,« nato mi zopet reče govorec prvi, »misliš reko — Arno.« (Rinieri de' Calboli:) 25 Sodrug pa mu: »Zakaj nazvati neče vode z imenom pravim? Bolečina morda reči strašnih spomin mu peče?« (Guido del Duca:) 28 In senca da vprašanju sotrpina odvet: »Ne vem; al prav bi se mi zdelo, da več se ne spominja ta dolina; 31 ker od izvira, kjer je zakipelo gorovje naše (odrastek mu Pelor je!), da malokje bi višji vrh imelo, 34 do tja, kjer tista voda teče v morje, nadomestit, kar solnce ga popije, (da rekam hrano spet daje pogorje), 37 kreposti vsi se ogibljo kot zmije; al kraj tak vpliva, da so jo pregnali, al zla navada, ki jim v srcih rije. 40 Tako tam svojo čud so premenjali nesrečni prebivalci te doline, da so ko s Kirke pašnikov živali. 43 Med prasce gnusne, vredne žirovine vse bolj ko hrane, pri ljudeh v navadi, jo najprej vodi ozka pot s planine. 46 Med lajavci potem deri v livadi, ki bolj reže, kot morejo popasti; tam jezna krene rilec od ščenadi. 49 Čim niže gre in bolj začenja rasti, bolj vidi kleta, jadna ta jaruga, kak psi v volkov levijo se pošasti. 52 Ko dalje ji še bolj globi se struga, na zvite tak tam naleti lisice, da ni jim pamet kos nobena druga. 55 Ne ukinem spričo tujca govorice, saj hasnilo mu bo, če pamtit hoče, kar meni razodeva duh resnice: 58 Po bregu reke, divje tam tekoče, tvoj vnuk podi — tako mi duh ga riše! volkove tiste, straha trepečoče; 61 prodaja njih meso, ko so živi še; potem, zver stara, trga jih in davi, premnogim smrt, sramoto sebi piše; 64 iz šume grozne gre krvnik krvavi, razdjane tak, da znoj stoletne nuje ne pogozdi je, škode ne popravi.« 67 Kot tisti, ki nesreč napoved čuje prihodnjih, ves se zdrzne, zmede v lica, in čaka plah, odkod napad prihruje, 70 tak zdrznila se duša je družica, to čuvši, in vtonila v žalovanje, ko jasna ji je bila govorica. 73 Ko prvo čul, zrl drugo sem na vnanje, bi vednost rad, kdo sta, si bil priboril; s prošnjo zatorej združil sem vprašanje. (Guido del Duca:) 76 In de mi duh, ki prej mi je govoril: »Česar ti nočeš meni, to zahteva tvoj glas sedaj, naj jaz bi tebi storil. 79 No, ker Bog če, da milost tak odseva s tebe, ne bodi skopa mi beseda: znaj, Guid se ti del Duca razodeva! 82 Tak žrla me zavisti je razjeda, da, uzrl sem-li veselje kod najmanje, upala so takoj mi lica bleda. 85 To sem sejal, to slamo duša zanje. Ljudje, kaj vlečejo vas tja skomine, kjer družno je zabranjeno uživanje? 88 Poleg sedi Rinier, ponos rodbine de' Calboli in čast, ki v njej pa ni ga, ki dedoval njega bi bil vrline. 91 Pa ni samo v tem rodu ta nebriga med Padom, morjem, goro, vodo Rena za vse, kar k istini, radosti dviga; 94 o ne, vsa tista zemlja zastrupljena s sadikami je tak, da pač nikoli potrebljena ne bo in prenovljena. 97 Kak Lizio vrl, Mainard, se kje dobo-li? al Peter Traversar al Guid Carpigna? Rodu izrod, povejte, Romagnoli! 290 100 Vzbrste v Bologni Fabbri iz koreninja? Še kdaj Faenza Fosco Bernardina rodi, blag brst iz revnega rastlinja? 103 Ne čudi se, Toskanec! Iz spomina solze mi vro na Gvidona da Prati in sorojaka, d'Azzo Ugolina, 106 na Fridrika Tignosa z njega svati, *ia hiši Anastagi, Traversari, (brez dedičev jima je žalovati!) 109 na gospe, viteze , , , kak rod je stari trpel, se bil za čast, ljubezen zvesto , , , zdaj grda samopašnost srca kvari! 112 O Brettinoro, grad moj, rodno mesto, kaj še stojiš? Saj šla ti je družina, ž njo mnogi, da ne vdre se v greh jim pesto, 115 O prav, da Bagncavallo je brez sina; da Castrocar pa, Conio gradiča tak .rod plodita, kriva sta zločina, 118 Prav bo, če s smrtjo starega hudiča Paganov rod izmre; a zgodovine o njem nikdar ne bo brez pege priča, 121 Ne boj se, Fantolin mi Ugoline, da tvoje ti ime še kdo oblati, saj konec je izrodkov rodovine! 124 Pa pusti me, Toskanec, ker jokati se hoče zdaj mi bolj ko govoriti; tak stisnila bolest me je nad brati,« 127 Da greva dalje, morala čutiti duha sta draga; ker sta kar molčala, sem sklepal, pot da prava mora biti, 130 Ko dalje sva idoč sama ostala, je kakor strela, ki skoz zrak se vije, beseda proti nama privršala: 133 »K dorkoli me bo videl, me ubije!« in dalje je bežala, kot bi beglo grmenje, ki skoz mrak oblakov rije, 136 Pa komaj da ušesu je odleglo, čuj, drugič je tak strašno zabučalo, kot z bliskom bi grmenje se razleglo, 139 »A g 1 a v r a jaz sem, spremenjena v skalo !« Stopiti sem nazaj velel koraku, ker k pevcu se priviti me je gnalo, 142 Ko tiho spet povsod je bilo v zraku, poet mi de: »Te trde uzde raba vodila pot bi potniku-zemljaku; 145 al vam vse bolj trnka diši pač vaba, ki stari vas sovrag z njo k sebi vleče; preslab vesti je klic, uzda preslaba, 148 Nebo vas vabi, v krogu se vrteče, kažoč vam svoje večne lepotije, al vam oko zre v tla, tam se plazeče; 151 zato Vsevidni s kaznimi vas bije,« (Nadaljevanje v prihodnjem letniku.) Drvarji* J. Pahor. »Poskusila bova, morda le pojde,« Strmšek, visok, širokopleč mož, se je sklonil počasi, kakor je bila počasna njegova beseda, Potisnil je oklešček pod deblo, ki je težko ležalo v travi, ter ga prevalil pomočniku na drog. Drog se je polagoma dvigal, Strmšek je z okleščkom pri-državal; naravnala sta deblo k žlebu in skupno potisnila dalje, »Dve morava!« Prevalila sta še drugo, dvignila, naravnala in potisnila. Ko je bilo storjeno, je stopil mladenič k zajezeni vodi in jo izpustil, da se je sunkom vrgla čez debli, Zašumelo in brizgnilo je vseokrog žleba, žleb sam pa se je peneč naglo polnil, »Pojdi še do dna, France!« je svetoval Strmšek; potem se je obrnil navzgor med smreke, kjer je izginil v temno senco. France je vzel dolg drog s kavljem na koncu, zganil deblo, ki ga je voda dvignila in potegnila s seboj, in je za njim splavil še drugo. Ozrl se je za odhajajočim: solnce, drobno in belo kot silen ogenj, se je pripelo nad vršič najvišje smreke. Polno je valovila voda v žlebu in svetlo curljala na vseh krajih iz njega, debli pa sta se nesli dalje navzdol, vedno nižje po široki zarezi, Včasi med kamenjem, včasi skozi goščo, obsijano s solnčno lučjo, in kmalu zopet sredi najvišjih dreves. Če se je deblo ustavilo, se je voda vanj zajezila in ga dvignila ali pa ga je zganil drog, dokler ju ni naposled v dnu prevzel potok, ju zasukal in pahnil v sredo pen in med toke, ki so vršeli z vso silo čez čeri in sipine, S hitrim, prožnim korakom se je vrnil France iz globeli. Da ne bo dohitel Strmška, je sicer vedel, ker se je žleb vil daleč po ovinku, toda hotel ni, da bi predolgo čakali nanj, A ko je prišel vroč in žareč v obraz že blizu pod vrh, kjer so imeli skupno delo, je kmalu spoznal, da ne bo pozen. Skozi posekano jaso je opazil Tineta, ki je slonel z levo nogo na podrti smreki, v desnici mu je počivala sekira, Brisal si je z laktom obraz, nato pa vrgel glavo nazaj, nastavil upognjeno levo dlan k ustom in zaklical. 291 Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XV.1 Na romanju v breg Vic se nahajamo zdaj na drugem vzporednem krogu, kjer se očiščujejo za-vistniki. (Spevi X.—XII. opisujejo očiščevanje greha napuha; spevi XIII., XIV. in XV. do v. 39. zavisti, spev XV. od v, 40. do konca se bavi z grehom jeze.) Nenavadni začetek tega speva (prvi dve tercini ali prvi tercinski stavek, vv. 1.—6.) hoče samo to reči, da je bilo solnce — kot dete venomer se vrteče — tam nad Vicami tisto popoldne še za toliko oddaljeno od zatona, kolikor se dopoldne v treh urah dvigne na vzhodu. V Italiji je bila polnoč, v Vicah nekako tri popoldne. Ker sta bila pesnika pot v breg nastopila v zapadni smeri in sta bila, vstopivši na prvi krog in s tega na drugi, šla na desno, torej proti severozapadu, sledi iz tega, da gresta zopet premo proti zapadu in jima solnce sije zopet naravnost v obraz (v. 7.), da sta obšla doslej četrti del gorskega stožca. Naenkrat se Danteju pred očmi zablešči; zastonj si jih skuša zasenčiti; svit ne izgine. Razlaga si ta pojav tako, da mora pred njim biti kako steklo ali vodna gladina, kjer se solnčni žarek lomi (po nauku fizike v istem kotu vpada, v katerem se v nasprotno smer vzpenja) in potem njega zadeva. Spremljevavec ga takoj pouči, da svit prihaja od angela, ki v bližini čuva vhod v tretji krog. Ko stopita na stolbo, vodečo v višji krog, in se s tem ločita od »tal žveplo-kamnitih«, t. j. od kroga rumene zavisti, začujeta za seboj spev, slaveč usmiljenost, milosrčnost. (V hipu, ko ga je zadel svit, mu je bil izbrisan drugi P, česar pa izrecno ne pove.) Vv. 7.-39. Tisti čas, ko se vzpenjata po stopnicah gori in ni ničesar videti, porabi Dante, s časom vedno silno skop, tako, da vpraša Vergilija, kaj je malo prej (spev XIV., v. 86. nasl.) Romanjolec Guido del Duca mislil s tistim vzklikom: »Ljudje, kaj vlečejo vas tja skomine, kjer družno je zabranjeno uživanje?« Vergilij mu razlaga: zemeljskih dobrin dobimo tem manj, s čim več soudeleženci jih delimo; blaženost v nebesih pa je tem večja, čim več je soizvoljencev. V. 40.—81. Z v. 82. vstopita v tretji krog, kjer trpe kazni grešniki za greh jeze. Dante v ekstazi najprej vidi tri zglede krotkosti in spravi j ivosti: Marijo, ki brez jeze išče in najde dvanajstletnega Jezusa v templju; staro-atenskega kralja Pizistrata, ki svojo srdito ženo svari, naj nikar ne zahteva kazni za mladeniča, ki je bil poljubil njuno hčerko (in pri tej priliki se omenja prepir med starogrškimi bogovi, zlasti med Pozejdonom in Ateno, po kate- 1 Glej Dom in Svet, lanski letnik, kjer je prevod prišel do XIV. speva. rem izmed njih se bo mesto atensko zvalo); sv. Štefana, ki moli za tiste, ki ga kamenjajo, V. 82.—114. Vizije prenehajo; Dante se zave, da so bile le vizije, čeprav je bila njih vsebina resnična. Vv. 115.—117. Ker se Dante, vzbudivši se iz zamaknjenja, nekam opoteka, ga Vergilij nekoliko osorno izpodbode: »Kaj je?« Dante misli, da vodnik hoče vedeti vsebino vizij; Vergilij pa ga pouči, češ: dobro sem vedel, da si bil v ekstazi; s svojim vprašanjem sem te hotel le k daljnji hoji obodriti... Vv. 118.—138. Ko tako gresta proti večerni zarji (torej proti zapadu), se jima polagoma privali silno gost dim nasproti, ju obda in jima odvzame jasni pogled. Vv. 139.—145. To je simbolično povedano: jezljivci trpe v gostem dimu zato, ker jeza um otemni. Saj pravi pregovor: če je preveč ognja v srcu, pride dim v glavo. Na ogenj srditosti meri tudi tercina v. 130. nasl, češ, Bog nam s svojo milostjo vedno vliva vodo miru (acque della pace) v srce, ako se le ne zapiramo pred njo. Vsaka beseda tehtna: na ogenj jeze treba vode mirii. Za kolikor nebesna obla vzplava od zore do devetih, v krogokreti kot dete vrtoglava in igrava, 4 za toliko, do zatona dospeti, ji manjkalo je še na neba svodu; večernic čas bil tam, polnoč na sveti. 7 Že žgal me žar je v nos, ker na obodu bila sva toli obhodila kraja, da stopala sva premo prot zahodu; 10 kar svit obda mi čelo! — in obdaja tako me — vid jemljoč mi — svit neznani, strmel da sem, odkodi nek prihaja. 13 In nad obrvi nesel rok sem dlani liki za bleskobran, ki sijavine presilne nas in bleska v oči brani. 16 Kot od zrcala al vodne gladine odbija žarek se, in ko odskoči, se v prečno smer do iste vzpne višine, 19 s katere je prišel, in tudi loči v enakem od navpičnice se koti (kar uk nam stavi in poskus pred oči), 22 tak žarek —¦ se mi zdelo je — nasproti prihaja lomljen mi in me zadeva; zato oko je brž hotelo s poti. 25 »Kaj, mili otec, tam tak silno seva,« sem djal, »da dlan oko zastonj mi ščiti, in proti nama gre, se mi dozdeva?« 28 »Nikar« — je odgovoril — »se čuditi, če blešči te nebeščanov bližava; glej, božji sel velel ti bo vstopiti. 93 <¦¦--. 31 Še malo, pa preide ta težava in tako čutil slast boš, vse to zreti, kar le ti jo prenesla bo narava.« 34 Ko tjakaj sva prišla, je angel sveti zaklical radostno: »Tu sem vstopita!« Po stolbi, manj od drugih vseh napeti, 37 sva šla, pustivši tla žveplokamnita. »Blagor usmiljenim!« zapel za nama je spev in: »Rajaj, duša zmagovita!« 40 In vzpenjala sva z Mojstrom se, spet sama, jaz ... to misleč, kako bi si dobavil koristi iz njega modrosti hrama; 43 zatorej sem vprašanje mu zastavil: »Kaj hotel reči duh je iz Romagne, ki o ,z a b r a n j e n e m' je ,d r u ž n e m' pravil?« 46 In on: »Ker vidi, kakšno razdejanje je velik greh; zato nikar strmeti, če zdaj svari, da kdaj bo joka manje. 49 Ker sla če vaša delež tam imeti, kjer pride pač na enega le malo, zavist s kovaškim mehom bol vam neti. 52 O, če bi kvišku se povzdigovalo k najvišji sferi gori, srce vaše, več ne bi se delitve take balo; 55 ker tam, čim več jih je kličočih ,n a š e', tem več na enega jim pride v zboru, ljubezen večja vnema vse zboraše.« 58 »Po tvojem manj vtešen sem odgovoru,« sem djal, »in duša z dvomi obtežena je bolj, ko da sem molčal o tem sporu. 61 Kako, če je dobrina razdeljena med več drugov, naj bolj v bogastvu plava vsakteri, kot če manj je razdrobljena?« 64 In on: »Ker tvoja pamet običava motriti le ta svet, le stvar natorno, zato sred svetle luči v temi tava. 67 A Dobro neizrečno, neprostorno tam gori, k duši tak hiti ljubeči, kot solnčni žarek v steklo spe prozorno: 70 bolj vživati se duši bolj goreči daje; čim bolj ljubav se duše širi, z njo bolj raste, v njej Moč je vedno veči. 73 Čim več se tam jih ljubi, v večji meri predmet raste in moč svete ljubavi; i luč med več zrcali bolj treperi. 76 Če razlog moj ti ni dovolj, saj javi se Beatriče ti, pa dvom, ki beli ti glavo zdaj, z njim druge, ti odpravi. 79 Že s čela dve sta rani ti splahneli; petero še ostalih da zaprlo se bo ti, glej; pokore bol jih celi.« 94 82 Ko htel sem reči: »Utešil si me vrlo!« v tem novemu se že oko čudilo je krogu, in umolknilo je grlo. 85 V zamaknjenje mi dušo je zgrabilo in ta se ji privid je uprizoril: zrl tempelj sem, v njem več oseb število, 88 pri vratih ženo, in izpregovoril je glas, glas matere, ljubo kličoče, rekoč: »Zakaj si nama, sin, to storil? 91 Iskala sva te z žalostjo, tvoj oče in jaz.« In vtihnila je govorica in videz Matere, Sinu iščoče. 94 Nato sem drugo ženo uzrl: nje lica močila je vodica, ki v bolesti velike jeze iz oči pronica; 97 in rekla je: »Če ti si kralj v tem mesti, za čigar zov je spor bil med bogovi, in kjer vseh ved začel je ogenj cvesti, 100 Pizistrat, oj kaznuj roki surovi, ki drzno naju hčerko sta objeli!« In videl lici mirni sem njegovi 103 in glas sem krotki čul: »Kaj naj počeli bi s tem, ki nas mrzi iz hudobije, če njega, ki nas ljubi, bomo kleli?« 106 Zrl dalje sem: Drhal kamnja in bije mladeniča, z zobmi od srda škrta, in: »Le po njem s kamnjem, kamnjem!« upije. 109 In on, ko bila moč mu v smrti strta, je k zemlji upognil kamenjan koleno, v nebesa venomer pa zrl odprta 112 in v smrtnem boju molil še iskreno za preganjavce, takega obraza, ki srce omeči še tak kamneno. 115 Ko duša od notranjega se jaz-a vrnila zopet v svet je istiniti, sem znal: bila je laž, ne-laž ekstaza. 118 In moj vodnik, videč me morebiti, da sem, ko da vezi bi trgal spanja, de: »Kaj je? Trdno ti ne da hoditi? 121 Pol milje že ti dlan oči zaslanja in hodiš, v nogah se opotekaje, kot tak, ki vino al spanec k tlom ga uklanja,« 124 Jaz: »Mili otec, če me poslušaje češ čuti, slušaj, kakšna prividina je učinila, da nog se moč mi maje.« 127 In on: »Če krila bi ti krink stotina obraz, pa misel tvoja se ne skrije najmanjša mi, niti ena edina. 130 Zato si bil deležen te vizije, mirti da več ne boš se branil struje, v srce ki iz večnega ti vrelca lije. 133 Prej nisem vprašal: »Kaj . . .?« kot tak vprašuje, ki — gledajoč — ne vidi in ne loči, v zamaknjenju telo da nič ne čuje, 136 ampak, da tvojim dam nogam pomoči; lene-trde tak rabi klic bodreči na delo, kadar nov mu dan napoči,« Lepa Gašpar Vsakemu izobražencu pride včasih v roke lepa knjiga, sveža kot rosa thea, katere se še držijo rosne kapljice rožnikovega jutra- Nehote postaneš bibliofil. Lepo knjigo je hotel dati v roke svojemu narodu prvi urednik »Dom in Sveta«, Temu izrednemu možu v spomin nekoliko zgodovinskega razvoja lepe knjige in malo načelnih vprašanj knjižne ilustracije, Srednjeveškemu analfabetu so bile cerkvene stene lepa knjiga, na katerih mu je gotski umetnik pojasnjeval versko zgodbo in versko resnico. Srednjeveški izobraženec pa je dobil v roke najvzor-nejšo lepo knjigo vseh časov, katero so mu priredili: lepopisec, iluminator in ilustrator. Ti trije čini-telji so imeli izredno zmožnost, ustvariti lepo knjigo, četudi niso bili iz vrst boljših umetnikov. Lepopisec je lepo razdelil popisano stran ter ji dal nekako arhitektonično strukturo. Večji, manjši in najmanjši tekstovi slopci so se vrstili z večjimi in manjšimi praznimi prostori ter tvorili harmonično celoto- — Iluminator je okrasil prazne prostore z lepimi ini-cijali, zaglavnimi in končnimi vinjetami v strogem soglasju s tekstovo strukturo, — Ilustrator pa je pojasnjeval tekst z minijaturami, in sicer na pravem mestu, v pravi velikosti in v dekorativni obliki, da ni motil harmonije in celotnega vtisa tekstove strani, Ta vzorna lepota je prišla v nevarnost, ko so začele ilustracije obsegati celo stran (brevir Grima-nijev), ker je iz ilustrirane knjige nastala knjiga s podobami. Druga nevarnost pa je bil naturalizem zgodnje renesance, katerega se je oprijel tudi ilustrator ter zapustil dekorativni slog, Minijature so sicer umetniško pridobile, a celotni dekorativni vtis in soglasje s tekstom sta trpela, Teh nevarnosti je rešila srednjeveško rokopisno knjigo epohalna iznajdba tiska, Gotovo je, da je nova iznajdba hotela biti v začetku samo surogat za lepopisca, olajšava za ilu- 139 In šla sva v somrak, in z očmi doseči skušala sva najdaljnjo dalj u mraku, tja prot večerni zariji bliščeči. 142 Pa glej! v tem nekak dim zgosti se v zraku prot nama; črn kot noč bil dim je tisti in kam ni bilo bežati koraku; 145 pogled mi jasni vzelo in zrak je čisti- knjiga. Porenta. minatorja in ilustratorja, ker so tudi za inicijale, vinjete in ilustracije tiskali črne obrise, da bi jih potem iluminator in ilustrator pobarvala. Toda do tega ni prišlo, ker sta iluminator in ilustrator slutila, da sta odslej nepotrebna, tipograf pa je kmalu opazil, v kako lepem skladu so črnobeli okraski in črnobele ilustracije s črnobelim tekstovim stavkom- Tipograf in lesorezec sta takorekoč nezavedno priredila vzor lepe tiskane knjige. Zdrava tradicija rokopisov je prešla na tisk, Poleg tega sta v domovini tiska, v Nemčiji, stopila v službo tiskane knjige dva tehtna umetnika, Holbein (Smrtni ples) in veliki Diirer (mo-litvenik cesarja Maksimilijana i, dr,), ki sta gotsko tradicijo obogatila s klasičnim umetniškim okusom, Tiskana knjiga je pri teh ugodnostih dosegla este-tično višino, do katere se pozneje ni več povzpela, Prva kal propada je zašla v tiskano knjigo po letu 1554., ko so začeli lapidarni lesorez zamenjavati z mehkejšim in slikovitejšim bakrorezom. Fini bakrorez ni bil v skladu z obliko črke. Drugič je bilo pretrgano tehnično sorodstvo med tiskom teksta in ilustracije. Lesorez se namreč odtisne z vzvišene površine (Hochdruck), bakrorez pa se tiska tako, da papir vsled pritiska izsesa iz vrezanih potez tiskarsko črnilo (Tiefdruck). Mesto ilustracij, ki so bile v skladu s tekstom, so nastale ilustracije kot neorganične priloge, mesto ilustriranih knjig so nastale knjige s podobami. Slikovitost, ki je bila geslo tedanje dobe, je zamorila čut za dekorativnost. Slikovitost sama na sebi sicer ne onemogoči lepe knjige, a zahteva izredno diskretnega umetniškega okusa, ki zna spraviti slikovito ilustracijo v sklad s tekstom, oziroma tekst z ilustracijo; vendar pa nosi slikovita ilustracija vedno v sebi smrtno kal, ker vsaka umetniška stroka propade, ako se poda na drugo polje, ako n, pr. grafika posnema slikarstvo, ker s tem risba izgubi svojo izrazitost in jasnost. Tipične za ba- 95 Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XVI. V zadnji tercini prejšnjega (XV.) speva nam je Dante povedal, da silno gost dim napolnjuje ves četrti krog Vic, v katerem se zdaj nahajamo: v tem ostrem, sršastem dimu trpe j e z 1 j i v c i, ki jim je v življenju jeza zatemnjevala uma jasni pogled, in neprestano zboroma molijo: Agnus Dei, miserere nobis, Agnus Dei. . . dona nobis p a c e m (Jagnje božje, podari nam mir!). V življenju so se kregali, prepirali med seboj; zdaj so vsi miroljubni, vsi enih misli,'v popolnem soglasju! — Iz gostega dima nagovori nekdo Danteja. Lombard Marko je, po rodu morda Benečan; stari letopisi pripovedujejo o njem, da je bil ugleden mož, darežljiv, a nagle jeze. Sicer pa le malo vemo o njem. Ena beseda njegova —¦ v. 48.! — še bolj potrdi našega pesnika, ki je že v XIV. spevu, vsled besed Gvidona del Duca (v. 37.—39.), začel premišljati o vzrokih nravne propalosti sodobnega sveta, o dvomu, če ni morda vpliv zvezd vzrok nenravnosti. (Nam, v 20. stoletju, se ta dvom zdi morda smešen; takrat, v 13. in 14. stoletju, so o tem resno razpravljali. Sv. Tomaž Akv., Dantejev sodobnik, razmotriva to vprašanje v svoji Summi theol., p. I., qu. 115., kjer uči — proti astrologom! — da nebesna telesa ne vplivajo naravnost in nujno na človeško voljo.) Marko poučuje Danteja (v. 65.—114.) takole: Zvezde dajo človeku časih pobudo za kako dejanje, a svobodne volje mu ne ovirajo; svobodna volja zmaga vse ovire in borbe, če jo človek z dobro hrano — samozatajevanja in premagovanja — vzgaja; podanik je človek samo eni višji volji, božji, in milosti božji, pa tudi proti tej ostane svoboden; človeška duša je tako ustvarjena, ker pride iz rok dobrega, milega Stvarnika, da hrepeni po sreči; a revica se najprej moti, iščoč srečo v praznih rečeh; zato sta človeku potrebni dve oblasti, duhovska (papež), ki mu kaže večni namen, in svetna (kralj, ali po Dantejevem vzoru: rimski cesar, ki bi vladal nad celim svetom in ohranjeval zunanji mir, predpogoj duhovnega napredovanja); rimski cesar mora biti — četudi ni svetnik — vsaj plemenit voditelj narodov in mora vsaj v glavnih obrisih poznati večni namen človekov (»ki so mu znani Resnice stolpi v dalji vsaj megleni«); a žalostno je, da je oblast cesarjeva v Italiji čisto propadla, po krivdi papeštva, ki je postalo čisto posvetno; rimski papež je kakor tiste nečiste živali, katerih Judje niso smeli jesti: sicer spada med prežvekovalce (zna razlagati sv. pismo!), a parklje ima nepreklane (ne živi sveto); ljudstvo si v svoji pohlepnosti miri in tolaži vest, videč, da je duhovska oblast prav tako lakomna in pohlepna: slabi voditelji torej, slabi pastirji, so vzrok nravne propalosti! — Po njih sadu jih boste spoznali! Tako kliče Lombard Marko: dokler se ni za vlade Friderika II. (f 1250) začel usodni prepir med svetno in du-hovsko oblastjo, je bilo v Lombardiji mnogo poštenih, dobrih ljudi, zdaj žive ondi samo še trije, ostanki starih, dobrih časov, očitek novi dobi, in ti so: 1. Conrado da Palazzo iz Brescie, katerega so zaradi velikih vrlin razna mesta izvolila za svojega podesta; 2. Gherardo da Cammino, pravični vladar v pokrajini Treviso, znan tudi po vsej Toskani kot »dobri Gerard«, dobra duša, toda oče razuzdane hčere Gaje, ki jo ima že nova doba na vesti; in 3. Guido da Castello iz Reggia, gostitelj Dantejev, zvan pri Francozih »pravi Lombard« (il semplice Lombardo), v katerem ni zvijače. Ne mrak pekla ne noč najbolj temačna, z nobeno zvezdico razsvetljevana, pod mračnimi oblaki še bolj mračna, 4 ni spredla goščega še pajčolana očem, kot bila dima tam koprena, ki zdela iz srsti se je setkana. 7 Očem bila neznosna srst je njena. Pristopil torej drug je vešči, zvesti in svojega pomoč mi dal ramena. 10 Kot slepec za vodnikom gre po cesti, da ne zaide al se kam ne udari in smrti ne zada si al bolesti, 13 tak jaz sem med dušečimi šel pari za vodjo, ki je djal opominjaje: »Ločiti se od mene — bogobvari!« 16 Kar odnekod začujem uzdihljaje: za mir, usmiljenje — se zdi — žebrali so k Jagnjetu, ki vzelo greh sveta je. 19 Venomer Agnus Dei ponavljali so enoglasno tisti vsi glasovi, soglasje so polno razodevali. 22 »Kar slišim, učenik, so to duhovi?« dem jaz. In on: »Zadel si! Prav umeješ: jezljivosti se tu jim tro okovi.« 25 »»A kdo si ti, ki skozi dim nam speješ in govoriš o nas, ko da življenja si sam še čas po urah, dnevih šteješ?«« 28 To rekel neki glas je iz dimenja. Tedaj: »Brž odgovori!« mojster de mi »in vprašaj, kod se pot nadaljnja vzpenja.« 31 Dem jaz: »O duša, ki se čistiš v temi, da k Stvarniku vrnila bi se zala, povem ti čuda, — al skoz dim me spremi!« 34 »»Rad spremim te,««—se duša je odzvala — »»dokoder smem; če v dimu ti oko je, beseda naju vsaji bo vezala.«« 37 Jaz jel sem: »Gori grem, odet v ovoje, ki razvezo človeku se, ko umrl je; prišel sem iz pekla, od strašne hoje. 40 Pri milosti, ki Bog me v njo zaprl je tako, da njegov dvor smel bodem zreti (ki davno, kar zemljan ga zadnji zrl je), 43 ne taji nama, kdo si bil na sveti, in to povej, če tod prelaz dobiva; po uku tvojem hčeva dalje speti.« 141 46 »»Marko Lombard — tega sem bil naziva; poznal sem svet, čast viteško sem cenil, za ktero zdaj ne proži se tetiva. 49 Da prideš v vrh, na pravo pot si krenil.«« Še to: »»Ko prideš, kamor jaz se spešim, priprošnje prosim te!«« — je pripomenil, 52 »Prisežem,« dem mu jaz, »prošnjo ti utešim; al zdaj me je nek dvom težak osvojil, ki zaduši me, če se ga ne rešim. 55 Enkraten prej, se zdaj mi je podvojil; to tvoja povzročila je izjava, ki z ono prej sem slišano jo spojil: 58 res, svet — kreposti prazna je puščava, v tem rad pritegnem tvoji tej besedi, vse zlobe je zalega in naplava. 61 Al kje je temu vzrok, to mi povedi; naj vem ga, da ga drugim bom razložil; ker tem nebo, svet drugim vir je bedi.« 64 Globok izdih, ki v »joj!« se mu je zožil v bolesti, in potem: »»Svet zatemnjuje slepota, vsi ste slepci tam,«« — je tožil — 67 »»ker pamet vaša vse zlo pripisuje neba telesom, češ, da njih vrtilo rodi vse zlo vsled neizprosne nuje. 70 Če stvar je ta, potem je le slepilo svoboda volje v vas, potem je ludo, ljudem dajati kazen al plačilo. 73 Nebo daje ti, ljudski rod, pobudo, ne dem: za čine vse; pa dem naj tudi: saj luč imaš, da ločiš dobro in hudo, 76 in prosto voljo, ki, da le ne utrudi se v prvih borbah z nebom, druge bore vse zmaga, če se prava jed ji nudi. 79 Močnejše sile, boljše ste natore podaniki svobodni; z njo je v rodi vaš duh, ki vpliv mu zvezd kar nič ne more. 82 Zato, če svet po krivih potih blodi, je krivda v vas, v vas išči vzrok se zloče. Da najdeš ga, naj nauk moj te vodi: 85 iz Njega rok, ki ljubi že jo vroče, še preden jo je ustvaril, kot deklica, ki smeje po otročje se in joče, 88 vsa preprosta, pride na svet dušica, nevedna vsega, le, kot hčerka Očeta veselega, k veselju željna klica. 91 Za prazno je dobrino najprej vneta; v njej varana, vendar, če sli se njeni vodnik ne upre al brzda, za-njo leta. 94 Zato kot brzda zakoni cerkveni so nujni, nujen kralj, ki so mu znani Resnice stolpi, v dalji vsaj megleni. 97 So zakoni; pa od koga izpolnjevani? Pastir, ovčic vodnik, pač prežvekuje, a parklji so njegovi nepreklani, 100 In čreda, ki pastirjev opazuje pohlep po vsem, kar v njen gre golt goltavi, hlasta po tem; po božjem ne vprašuje. 103 Zdaj vidiš: le pastirjev slabi nravi so pravi vzrok, ki svet so pokvarili; ni v vaši spačeni ga pre naravi. 106 Dve solnci nekdaj v Rimu sta svetili, v središču, ktero svetu red je dalo: skoz svet in k Bogu z lučjo sta vodili. 109 Pa ugaslo je drug drugo; s pastoralo kar vkup je meč, slabo gre oboji oblasti, ker živo ju nasilje je skovalo 112 in v zvezi nima druga druge v časti. Ne veruješ? Dreves se spomni in sada: iz semen zlih vrl klas ne more vzrasti. 115 V pokrajini voda Adiže in Pada vse viteške so cvele kdaj vrline, dokler ni vnela s Fridrikom se svada; 118 denes brez skrbi preko te ravnine potuje vsak, ki sram ga tovaršije je vrlih mož al le njihne bližine. 121 Le starci tamkaj še živijo trije, očitek novi dobi; a žele si, da Bog v življenje boljše presadi je. 124 Konrad s Palazza in dobri Gherard te si želita milosti — pa Gvid s Kostela, ki v Frankih ,prav Lombard' dobil je ime si. 127 Priznaj torej: kar rimska Cerkev vzela je v roko meč duhovski in kraljevi, je v grez zašla, v nečast še zvanje dela.«« 130 »Moj Marko,« djal sem, »prav deš v tej zasedaj urnem, zakaj bila odbita [devi: je dediščina vsemu rodu Levi. 133 Pa kdo je ta Gherardo, ki očita — ostanek dobe, ki jo krije ruša — tej dobi, da je malo plemenita?« 136 »»Al vara me tvoj jezik al me skuša,«« je djal, »»Toskanec si, pa taka klama, da nisi čul, kdo je Gherard, ta duša? 139 Neznana zanj mi druga je zaznama, razen še to, da njega hči je Gaja. Zdaj zbogom! Dalje več ne morem z vama, 142 ker skozi dim spet beli dan prihaja, in moram se vrniti, da ne ugleda me angel, ki se bliža, varuh kraja.«« —• 145 Ni več dosegla moja ga beseda. (Dalje.) 142 Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XVII. Izstop iz tretjega kroga, iz dima jezljivcev (1—12). Pesnikovemu duhu se predočijo trije prizori pogubnega srda: Filomela, Haman, soproga kralja Latina (13—45). Potem naprej in kvišku proti četrtemu krogu lenih v dobrem (46 do 87). Razlaga o ljubezni (gorečnosti) in o zablodnjah, ki ji nasprotujejo. O sedmih poglavitnih grehih (88—139). Le s težavo gledajoč (kot krt, ki se je v starih časih mislilo o njem, da mu opna prerašča oko) se vrača pesnik skozi dim —- v katerem, kakor smo v 16. spevu povedali, trpe ljudje, ki so bili na svetu nagle jeze — nazaj na solnce, ki se je pa medtem močno znižalo, tako da ravnine in obali nič več ne obseva (1-—12). V tistem hipu pa mu domišljija, katere silno moč slavi v vv. 13—18, pričara pred dušne oči tri prizore, ki imajo namen, da svare pred jezo. Ob teh nenadnih prizorih pesnik, ves zadivljen in presenečen, vprašuje, odkod jemlje domišljija te podobe: je li to vpliv zvezd (nebne luči) ali Bog poseza vmes? Najprej vidi Filomelo, atensko kraljično, ki je bila v jezi in osveti umorila svoje dete in, na drobne kosce sesekano, pred svojega moža, kralja Tereja, kot jed postavila; kazen božja jo je bila — po grškem bajeslovju — spremenila v slavca (ali bolje v slavuljo). Takoj za prvim prizorom se mu odpre drugi: Aman, sovražnik Judov, visi na vislicah (zgodba, znana iz knjige Esterine); in tretji: soproga kralja Latina — po Eneidi — se je v prenagljenosti obesila, ko ji je zmotna govorica sporočila smrt njenega bodočega zeta, kralja Turna, in ostavila je hčerko Lavinijo v največji žalosti. Angel se pojavi, ki potnikoma pokaže prelaz (stolbo) v naslednji krog, in sicer tako rad, kakor med ljudmi le sam sebi človek rad ugodi in ustreže. V trenutku, ko Dante zapusti krog jezljivcev, zadoni odnekod slavospev: »Blagoslovljeni, vi miroljubni! . . .« Obenem mu angel, zapahljavši mu v lice s perotjo, izbriše tretji P s čela. Zopet stopata po nekakšni ozki stolbi, v skalo vsekani, kvišku, proti naslednjemu krogu. Ko stopi na vrhnjo stop-njico, je že popoln mrak. Kakor se barka sunkoma ustavi, če pristane k peščeni obali, tako se ustavi tudi naš pesnik (prim. v, 78!). V prejšnjih treh krogih je gledal prizore; tu v četrtem, pred katerim stoji, ne vidi nič; zato samo posluša, če bo kaj slišal iz teme. A čas je silno dragocen; da ne bi pesnik v tej nočni temi brez haska čakal jutranjega svita, mu njegov zvesti spremljevalec Vergilij obširno razlaga uredbo Vic. Kakor mu je v I. delu (s"pev XI.) razložil uredbo Pekla in kako si slede grehi na pobočju nizdolu, tako mu tukaj razklada, zakaj se v prvih treh krogih (L, II., III.) kaznujejo oholost, zavist in jeza, zakaj v pričujočem, četrtem, lenoba in zakaj v V., VI. in VIL lakomnost, požrešnost in poltenost (88—139). Da bomo celo to razlago bolje umeli, moramo* to-le pred očmi imeti: greh je zlo; človek pa po svoji naravi hre- 202 ptni le po svoji blaginji, sreči, po dobrem. Kako torej, da si gre z grehom nakopavat zlo, hudo, nesrečo? Odgovor: Ker v svoji zaslepljenosti misli, da je v tem zanj nekaj dobrega, če bližnjika poniža ali se nad njim maščuje itd. F ali it ur specie boni! Vseh sedmero poglavitnih grehov izvira torej — kdo bi to mislil! — iz ljubezni, pa ne tiste prirodne (nagonske), ki se sama po sebi nikoli ne moti, ampak iz višje, umske, katero namreč vodi um. Če umska ljubezen ljubi pravi predmet, ki je Bog, naše najvišje Dobro, iz vse svoje moči, in vse druge dobrine sveta le zaradi Boga, tedaj je duša v najlepšem redu; če pa Ga ljubi premalo (v. 96 »pušča moči posoda«!), greši z lenobo, ali če ljubi dobrine sveta preveč (v. 96 »kipi moči posoda«), greši z lakomnostjo, požrešnostjo, poltenostjo; ali pa se moti že v izbiri predmeta (v. 95!), izbravši si namreč zlo, nesrečo ali hudo bližnjikovo kot svojo namišljeno dobrino, in tedaj greši z oholostjo, zavistjo in jezo, Pripomba. Škoda bi se mi zdelo, ako ne bi opozoril, da se vrstica: »Blagoslovljeni, vi miroljubni. . .« nahaja ravno na sredi cele Divine Commedie. Če, bralec, kdaj v gorah z gosto kopreno megla te je nenadoma zatela, da gledal si kot krt skoz opne mreno, 4 si videl, kak na nebu gor medlela skoz vlago parov solnca je svetloba, ko redčiti njih gošča se je jela: 7 glej, ta spomin ti jasna je podoba, kak meni se iz dima prikazalo je solnce spet, prav blizu zemlje roba. 10 Da vštric zvesto bi hodil, zaostalo za mojstrom stopnjo pospešim iz para prot žarkom, spodaj mrtvim nad obalo, — 13 O domišljija, tvoja moč začara nas včasih v svet notranji, da ne čuje, naj poje tisoč tromb, uho udara! 16 Kedo, če ne daje ti čut vzpodbuje, budi te? Je to nebne luči delo? Al Bog, posredno, z njo na nas deluje? — 19 Najprej brezbožnico da Filomelo (v slavuljo jo je kazen spremenila!) u duhu gledam, to se mi je zdelo; 22 in v ta pogled se duša zameknila tako mi je, da ni bilo reči je, ki vstop bi v njo takrat bila dobila. 25 Nato mi v ogenj pal je domišljije nekdo na križu, ki še umiraje prezirljivih in divjih bil oči je; 28 tam silni Ahasver, tam Estera je kraljica stala, in Mardoh, čigar čini in vse besede so bile brez graje. 31 Ko ta prizor se v mojem je spomini razbil, kar sam, kot vodna se puhlica, če zmanjka življa ji, vode, razblini, 34 v prikazni moji vstala je devica, plačoča ljuto: »Kaj da te v pogin je pognala taka jeza, o kraljica? 37 Šla v smrt si, mene ne zgubit, Lavinje; zgubila si me; preje vzrok si, mati, kot oni drugi, žalosti hčerinje.« 40 Kot sen, če v hipu jutra žarek zlati . v oko prodre zaprto, z vek trzanjem se brani, predeni zmagan hče bežati, 43 tako je z mojih sanj bilo snovanjem: vse palo je, ko luč me ožarila, v življenju ne žareča nam vsakdanjem, 46 Obrnem se, da vidim, kje sva bila; kar glas mi de: »Tu v breg gre tvoja hoja!« Koj vsaka druga misel je utihnila 49 in to samo je htela volja moja, da videl bi, kdo nama pot razlaga; ni bilo mi, da uzrl sem ga, pokoja. 52 Pa kot oko pred solncem nam omaga, zakritim vidu, ker presilno sije, tak meni je znemogla moč in snaga. 55 »To duh je iz nebeške domačije; n e prošen naju todi kvišku vodi in sam sebe v svetlobo svojo krije. 58 Neprošen tak le sebi človek godi; ker kdor — videč potrebo —- prošnje čaka, temu odpoved zla po glavi blodi. 61 Naj za vabilom noga ti koraka! Ker pa v temi ne šlo bi pred danico, skrbiva, da se vzpneva še do mraka.« 64 Ko Vodja to mi rekel je resnico, za njim se k stolbi moj korak napoti. Na prvo ko sem stopil tam stopnjico, 67 začutim blizu kot frfot peroti in vetrc v lica; in glas: »Blagoslovljeni, vi miroljubni, ki vas srd ne moti,« 70 Že zadnjih žarkov gasli so prameni, ki noč sledi jim, že se zvezda užgala zdaj tu zdaj tam u svetlem je plameni. 73 »Kaj pešaš, moja moč?« so šepetala mi usta, ko čutilo je stopalo, da moč njegova je omagovala. 76 Bila sva že, kjer višje ni se dalo po stolbi, in korak se moj je ustavil, kot ladja se, če udari ob obalo. 79 Da čul bi, sem postal, uho nastavil, kaj novega mi novi krog odkriva; nato, obrnjen k Mojstru, sem izjavil: 82 »O blagi-Otec, ktere tu umiva, povedi mi, žalitve zlo se djanje? Če že korak, naj glas tvoj ne počiva!« 85 In on: »Kdor ljubil dobro je, a manje kot moral bi, v življenju, mu lenobo popravlja podvojeno tu veslanje, 88 A da, kar dem, še bolj ti vse jasno bo, poslušaj me, da, najsi pot zastane, izrabiš, kar se da, pomude dobo, 91 Nikdar ni bil — reči so, sinko, znane — ni Stvarnik brez ljubezni ni priroda, vrojene ali po razumu gnane, 94 Vrojeni nemogoča je zabloda; a umska lahko blodi: al v izbiri, al pušča ji al kipi moči posoda, 97 Dokler ta — umska — v Prvo Dobro meri, in v drugovrstnem pravega drži se tira, je zle naslade vzrok zatrt v izviri; 100 če pa za slabim gre al pot ubira za dobrim, a ta skrb je veča al manja od prave: stvar se Stvarniku upira, 103 Zdaj vidiš: iz ljubezni vsa poganja krepost vam, da, ljubezen koreninje je vsakega kaznivega dejanja. 106 In ker živ stvor v nemar svoje blaginje ne more puščati, je s tem skrbljeno, da s e b e n. e mrzijo životinje. 109 In ker ni možno bitje osamljeno, ki brez Prabitja moglo bi obstati, i Tega mržnja v src ne gre nobeno. 112 Sledi, če s sklepi prav znam umovati, da bližnjega je zlo predmet ljubavi, ki trojna bohota u ljudskem blati: 115 ta upa, da, če bližnjik strt bo, v slavi on sam vzraste; in snuje mu pogubo, samo zato s časti ga strmoglavi; 118 spet drUg oblasti, vpliva, hvale zgubo v tem vidi, ako bližnjik se dviguje; v tej žali vse nasprotno mu je ljubo; 121 in tretji, ker bil žaljen, se sramuje tako, da koprni le po osveti in išče, kak povzročil zlo bi tuje. 124 Za trojno to ljubezen je trpeti tu z d o 1 a j ; zdaj ljubav še, ki neredno za dobrim ide, moraš doumeti, 127 Nejasno sluti vsak in nezavedno, da j e Dobrina, duše končna uteha; da vsak hiti za njo, je le dosledno, 130 Če lena pa ljubav se vam upeha na poti k Dobremu, tega oboda vas kazen tepe, po skesanju greha. 133 Nobeno drugo dobro zemlje roda ne osreči; v njem ni sreče, dobrobiti, ni vsega dobrega cvetu in ploda. 136 Ljubezen, ki t o dobro p r e ljubiti se vda, tepo trije nad nama krogi; o tem, zakaj jih v troje je deliti, 139 molčim; naj tvoji vzrok iščo razlogi!« (Dalje.) 203 Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XVIII. O prostosti človeške volje. V prejšnjem (XVII.) spevu sta pesnika, skozi ozko sotesko po skalnati stolbi vzpenjajoč se kvišku, dospela do četrtega kroga svete gore, Vic; ko je Dante stopil na poslednjo, najvišjo stopnjico, je pričakoval, da se mu odpre razgled po tistem novem krogu, a se je zmotil: zakaj bila je noč in tema, da ni videl niti za ped predse. V takem položaju ni kazalo dalje korakati; zato je Vergilij, da ne bi brez duševnega dobička tratila časa, stoječ tam pred četrtim krogom, začel razlagati uredbo Vic, zakaj se namreč vije okrog gore sedem pasov ali krogov, in kateri od-pustljivi grehi se kaznujejo v posameznih krogih (v I. napuh, v II. zavist, v III. jeza, v IV., ki zdaj stojita pred njim, lenoba, v V., VI. in VII. pa lakomnost, požrešnost in pohotnost). Kot vir vseh sedmerih poglavitnih grehov je bil ob koncu speva ožigosal neurejeno ljubezen do raznih dobrin sveta. In zdaj, v XVIII. spevu, Vergilij nadaljuje svojo razpravo v duhu sv. Tomaža Akvinskega, in sicer govori zdaj o bistvu ljubezni, a samo višje, ki sledi umu in je torej lastna le umnemu bitju; o nižji ali vrojeni (= nagon!) je bil v prejšnjem spevu le kratko omenil (v. 94), da se nikoli ne zmoti (»lo natural [amore] e sempre senza errore«), potem pa o njej ni več govoril. Takole razlaga razvoj te višje ljubezni v človeku (vv. 19—33): V treh stopnjah — pravi — se razvije. Prva stopnja je v tem, da se naša duša zgane ob prvi zaznavi predmeta, ki ugaja. V tem oziru je duša nekako zvezana, ker je tako ustvarjena, da mora iti za tem, kar je zanjo dobro. Druga stopnja: obraznost (domišljija, apprensiva) vtisne duši sliko, pojm o ugajajočem predmetu, in duša s e k predmetu nagne. To je po sv. Tomažu Akv. — že ljubezen. (Summa theol. L, 60.) Tretja stopnja: duša začne težiti za pokazanim predmetom, iztezati se proti njemu; in to iztezanje imenujejo sholastiki desiderium (hrepenenje). Ko je dušo zgrabila ta struja umskega hotenja, teži nujno za tisto dobrino, kakor ogenj nujno teži kvišku, kjer je njegov pravi dom (po nauku starega jonskega modrijana Heraklita in tudi Aristotelove šole); s tistim teženjem je duša takorekoč drugič vezana. Drvi pa za dobrino dotlej, da jo doseže, v njej počiva in jo uživa (de-lectatio). Amor, desiderium, delectatio tvorijo v šoli shola-stikov trdno sklenjeno verigo. Zmožnost, s katero duša hoče dobro in za njim teži, t. j. volja, je sama po sebi dobra; ali je pa tudi vsaka ljubezen dobra, hvalevredna? Nikakor ne! Če je predmet, za katerim volja teži, nravno slab, je tudi ljubezen nravno slaba. To je kakor pri vosku in pečatniku: vosek je lahko sam po sebi dober; a odtis bo slab, če je pečatnik slab (vv. 34—39). — Na Dantejev pomislek: če se vsaka ljubezen pričenja samo vsled zunanjih vtisov in vplivov, ali ima potem duša kaj zasluženja? — Vergilij odgovori samo s tolažbo, da bomo to težkočo razrešeno videli šele pri Beatrici, t. j. pri Bogu, v blaženem gledanju, Vendar pa skuša vprašanje o zasluženju in krivdi človeške proste volje vsaj nekoliko razložiti v verzih 49—75 takole: duša (duhovno bitje, forma sustanziale v izvirniku), ki je netvarinska, a biva v tvarini, ima dve zmožnosti (sili), voljo in um, ki sta obe — kakor duša — nevidni, pač pa po učinkih sklepamo, da sta v nas; saj tudi iz zelenja sklepamo, da je življenjski sok v rastlini. V umu našem so prapojmi, pranačela (aksiomi), v volji pa pranagoni, prahotenje; človek se jih zaveda, a odkod so se vzeli, ne ve (če ne razmišlja), kakor ima čebela nagon, da med dela, ne da bi vedela, odkod ji je ta nagon. Vsled prahotenja hočemo Pradobro, t. j. Boga, in svojo blaginjo. To hotenje samo po sebi še ni zasluž-ljivo. V dušo sili pa še nebroj drugih predmetov, ki ji ugajajo, dasi niso vsi resnično dobri zanjo; duša je v nevarnosti, da jih bo vse, brez razločka hotela. Toda tu imamo drugo zmožnost, um, ki je kakor samostanski vratar: izbira med pravimi in lažnivimi dobrinami ter duši svetuje, katere naj hoče, ljubi, noter pusti. Duša posluša um ali pa ne; v tem obstoji prostost človeške volje ter nje zaslužljivost ali krivda (v. 49—75). V tem je izšel mesec; ura je bila blizu polnoči. Dante je bil po Vergilovi modroslovni razpravi ves zamišljen. Kar — v svitu lune — zagleda silno trumo duhov, ki so mu pri-dirjali izza hrbta; taka je morala biti gneča bogonavdušenih Bakhovih čestilk, kadar so se v mraku zbrale ob rekah Azo-pos in Izmenos v bližini starogrškega mesta Teb k ponoč-nerau češčenju boga Bakha (Dioniza). Drveli so duhovi naglo mimo pesnika in prednja dva sta jokaje spominjala dva zgleda gorečnosti (ne pozabimo, da stojimo pred četrtim krogom, kjer se kaznujejo tisti, ki so bili leni za vse dobro!), Marijo, ki je hitela čez gore k teti Elizabeti, in slavnega vojskovodjo Cezarja, ki je s svojo čudovito naglico izpred Brundizija v Galijo planil, Marsiljo oblegel, v Španijo udri, pri Ilerdi razorožil armado Pompejevo. — Izmed trume spokornikov se oglasi opat iz samostana sv. Ze-nona pri Veroni. Friderik Rdečebradec je caroval od 1155 do 1190; petkrat je iz Nemčije prihrul v Gornjo Italijo, dušit vstajo svobodoljubnih lombardskih mest; ob drugem pohodu je razrušil Milan (leta 1162.). Ob Dantejevem času je bil Alberto della Scala svojega nezakonskega sina Jožefa vrinil za opata pri sv. Zenonu proti cerkvenemu pravu. Oče je umrl leta 1301., sin Jožef pa opatoval vkljub svojemu ne-nravnemu življenju do svoje smrti (1292—1313). Kakor sta spredaj dva duhova naglas znanila dva slavna zgleda gorečnosti, tako v zadnji vrsti zopet dva isto-tako na ves glas oznanjujeta dva zgleda kaznovane lenobe v dobrem: 1. Izraelci, ki so bili šli skozi Rdeče morje, so v puščavi vsi pomrli; 2. tisti izmed spremljevalcev Enejevih, ki so, siti dolge poti in neobčutni za čast in slavo, ostali na Siciliji, niso postali sodeležni slave Enejeve po dohodu v deželo ob Tiberi. Koncem speva (v. 139 nsl.) pesnik izrecno omenja, kako je prehajal od misli do misli; po sv. Tomažu Akv. (II.—II., 35) je ena hčerka duhovne lenobe evagatio mentis circa illi-cita (t. j. razlitje duha k nedovoljenim predmetom). Torej vse primerno krogu, v katerem smo, 255 Končal bil svojo Modrec je razpravo in, da-li me umirila je beseda, je pazno vame zrl in pronicavo, 4 A jaz — še žgala z žejo me je veda — sem molčal z usti, v srcu pa sem sumil: »Morda povpraševanje mu preseda.« 7 A on se, pravi otec, je doumil, da željo še tajim mu bojazljivo; pa me, naj govorim, je opogumil. 10 In dem: »Prižgal si, mojster, luč mi živo se svojo lučjo, da po tej razlagi mi vse, kar si govoril, je umljivo; 13 le to še prosim, otec mili, dragi, ljubezen če bi htel mi razložiti, ki vrč iz nje vsi čini, zli in blagi.« 16 »»Naj vpro,«« je djal, »»se uma v me oči ti prebistre, pa slepota se ti jav? nekterih, ki ljudi hote voditi. 19 Da ljubi, vaši duši je v naravi; v ljubavi se ob vsaki stvari zgane, ki ugaja ji in dej vzbudi ljubavi. 22 Ko obraznost vaša verno sliko sname s stvari, jo razvije in v dušo vreze, da duša k njej nagibati se jame; 25 nagnivši se — se proti njej i z t e ž e ; to nagnjenje ljubav je; tak naravo vam predmet vgajajoči znova zveze. 28 In kot vije se ognja tvar v višavo, kamor vsled bistva vleče kot domu jo, kjer trajno ji domovje je in pravo, 31 tak duša — zvezana — stopivši v strujo hotenja umskega, prej ne počiva, da uživa stvar, ki išče brez miru jo. 34 Iz tega se ti blodnja njih odkriva, katerim ta po glavi nauk blodi, da vsaka je ljubav priporočljiva. 37 Res, predmet njen je dobro, le, kar godi; a ni pečatnik vsak, ki list pečati, že dober, najsi vosek dober bodi!«« 40 »Sledeč besedam tvojim« — dem — »razbrati moj more um, ljubezen kaj pomenja! a z dvomom si me bolj napolnil hkrati. 43 Če zunaj nas ljubav se nam začenja in duša s to nogo le hodi eno, nima, gre krivo al prav, nič zasluženja.« 46 In on: »»Kar um moj vidi, razloženo ti bodi; česar ne, pri Beatrici izveš; ker to je veri prepuščeno. 49 Duhovno bitje vsako, ki ne sliči tvarini sicer, a živi v tvarini, nevidno v sebi hrani moč, kopiči, 52 ki čutom jo kažo le njeni čini; dokaz, da za učinkom vzrok se skriva; tak zelen list je žitja znak v rastlini, 55 Tako, da v vas zaklad prapojmov biva, spoznate; a ne, odkod so ti se vzeli, in ne, škod pranagonov sla vabljiva. 58 Vse to je v vas kot nagon je v čebeli, da dela med; zbog tega prahotenja pa ni, da hvalo al grajo bi prejeli. 61 V sklad spravit s prvo voljo vsa teženja, imate moč, ki — svetujoč — izbira in budno bdi na pragu privoljenja. 64 Iz te, tega počela, ves izvira razlog zaslug vam, kakor pač ljubavi predmete dobre—zle vzprejme— prezira. 67 Ti, ki prodrli duše so naravi do dna, našli prostost so v njeni lasti, uk davši, da so možni dobri nravi. 70 Denimo torej, da res v nujni strasti ljubav bi vsaka v vas se zanetila: odbiti od praga jo, je v vaši oblasti. 73 Beatrici ta je v mislih divna sila, če o prosti volji govori; predoči si to, ko bo o tem ti govorila!«« 76 Ob mesecu, ki pozno, bliz polnoči, je vzšel — nalik razžarjeni golidi, zvezd malo je bilo v višin redkoči; 79 navkreber lezel je po neba hridi, po kteri solnce hodi, kadar Roma njega zaton med Sardi in Korzi vidi; 82 v tej uri on, duh blagi, čigar doma — Pietole — večja je &d Mantve slava, me rešil bil pretežkega je dvoma. 85 Ker jasna ter odkrita je razprava vprašanjem mojim vsem odgovor dala, sem taval v mislih kot zaspanec tava, 88 Pa to mojo zaspanost je pregnala, družba, ki proti najinemu čaku izza hrbta je naglo pot vbirala. 91 Kot breg Izmenov priča bil je v mraku in Azopov bakhantinj silni gneči, če v Tebah — v sili — so molili k Baku, 94 tak gnetli so se v kroga koloteči, sem videl, ko da zbada jih ostroga, duhovi, za pravico vsi goreči, 97 Bila je koj tik naju brzonoga njih silna družba, ki je tak brzela; Čul mili jok sem sprednjih dveh iz kroga: 100 »Marija prek gorovja je hitela; in Cezar, da Ilerdo v jarem vklene, Marsiljo stre in v Španjo vdre ko strela,« 103 »»Naprej, naprej, da v mlačnosti ne zvene nam čas!«« so vpili zad, »»naj vnema sveta nas z milosti zelenjem spet odene!«« 106 »Oj vi, ki vam sedaj gorečnost vneta popravlja, kar morda zanemarjala je mlačnost kdaj, za dobro nezavzeta, 109 le-ta — še živ (ne bodo vam lagala mi usta!) — kvišku rad bi ob uri svita; kje, dejte, preluknjana je ta skala?« 112 To Vodje bila prošnja plemenita; • en duh pa: »Sledi nam!« izrazi mnenje, »pa najdeš kraj, kjer je vrzel prebita. 115 Preveč podi naprej nas hrepenenje, da stali bi; zamere se okani: pravično je, ne podlo nam vedenje. 118 Opat sem bil v San Ženo - samostani, ko caroval je Fridrik Rdečebradi, ki pomnijo z boljo ga še v Milani. 121 Zbog samostana bili bodo jadi nekoga, ki je v grobu z nogo eno, in plakal bo, da tam se vdal je vladi; 124 da sina je, človeče nebogljeno, na mesto pravega pastirja vrinil, duševno revo, v nečasti rojeno.« 127 Ne vem, je-li besedico še zinil, ker v daljo so koraki ga nosili; odgovor iz spomina ni mi zginil. 130 Zdaj on, ki mi pomoč bil v vsaki sili, »Okreni se!« — de — »senc, glej, ide dvoje, ki grize ji, da leni kdaj sta bili.« 133 Zad vpili sta: »Pomrli izza hoje skoz morja zid očetje so v puščavi, preden je njih otrok zrl Jordan roje; 136 in moštvo, ki ni kos bilo težavi, na cilj Anhizovega spremljat sina, se samo izročilo je neslavi.« 139 Ko daleč bila senc je že družina, da niso več oči jih razločile, mi nova misel vzide, korenina, 142 ki iz nje so misli druge se rodile; od druge k drugi sem se v blodnji sklanjal, pa v sladki sli oči so se sklopile 145 in misliti sem jenjal in . . . zasanjal. (Dalje prihodnjič.) I. Idile. ii. Mimo grobov greš, mati - postoj! Mimo grobov greš, sestra - postoj 1 Mimo grobov greš, žena — postoj! Tu spim tak tih - Tvoj sin, tu spim tak tuj Tvoj brat, tu spim tak sam Tvoj mož I Mati I Moj grob je lehak — ne žaluj I Sestra! Moj sen je sladak - ne žaluj! Žena! Moj sin je živ — ne žaluj! Moj mož! Imela sem Te tri dni, iri kratke dni, iri svetle noči in zdaj si mrtev že mesece tri. Ko luč me je sapa ledena vtrnila, moj mož! Ne bom Ti otroka dojila! Ne morem živeti. Preveč sem Te vžila, premalo ljubila: tri svetle noči! . . . III. Dojim in sanjam o Tebi, moj mrtvi, moj sladki, moj močni, moj mož! Vsa blodna po Tebi sem težkih želja, klic mlade krvi po Tvoji vihra; privila sem luč opojni poltemi ... O pridi, še enkrat me vzemi, moj mrtvi, moj močni, moj mož! Ivan Pregelj. 257 pričal marsikak njegov izrek. Pripovedoval sem mu o uprizoritvah klasičnih del na Dunaju in pričel je tudi sam poredkoma zahajati v gledališče, kar sicer ni bila nikakor njegova navada. Iz njegovih pripomb semi uvidel, da si je ogledal n, pr, Beneškega trgovca in Julija Cezarja, da je zastonj prišel iskat vstopnice za Kralja Leara, Tudi komične muze ni zametal, Večkrat je odmevala po Prtovču arija iz Lortzingovega »Waf fenschmieda«: »Auch ich war ein Jiingling mit lockigem Haar,.,« z refrenom: »Das war eine kostliche Zeit!« Leta 1908. je imel na Prtovču Heineja, Rad je deklamiral iz njega. Vzel je takrat s seboj na Prtovč tudi devet- ali desetletno hčerko gospodinje, pri kateri je na Dunaju stanoval. Rekel je, da bi morala biti postava, da gre poleti vsak mestni otrok na kmete. Kmalu je punčika znala z doktorjevo vznesenostjo deklamirati: »Nach Frank-reich zogen zwei Grenadier', die waren in RuB-land gefangen , , ,« Mož, čigar hiša je mrgolela obiskov in ki je dober del svojega življenja preživel na poti in na shodih, je imel pač malo časa, zasledovati naše slovstvo. Nosil pa je — da rabim njegov izraz — v srcu vsako lepo gibanje pri nas, ki mu ni mogel slediti. Opozoril sem ga na novejša Župančičeva dela. Bil je ves zavzet, v hipu je videl, da imamo tu Slovenci nekaj epohalnega. Ko sem mu citiral »Melanholijo«, je dal na čuden način, menda je zažvižgal, duška svojemu presenečenju ob zadnji kitici, s katero krona Župančič čudovito pesmico, Kmalu si lahko videl »Samogovore« na njegovi mizi. In težko bo kdo Kreka lepše opeval kot z verzi, ki so v tej knjigi: Z objemom enim te oči vesoljnost so prepregle in rekle svetu: »Lep si, stoj!« In vendar, vendar te roke v življenju niso segle po eni slasti, brate moj,, . Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XIX, Kako se pokore (v petem krogu) skopuhi in lakomniki, Na koncu XVIII, speva, v krogu lenih za vse dobro, je Dante zaspal in zasanjal. V začetku XIX, speva nam pripoveduje vsebino tistih svojih sanj: Bilo je nekako med peto in šesto uro zjutraj, ko je najbolj hladno (vzrok je naveden po srednjeveškem naziranju) in ko na vzhodnem nebu, ki ima vsak čas zažareti, vzhaja ozvezdje, podobno »velesreči« geomantov (ti vražarji so mize delali pike v zemljo ali na papir, in če so slučajno pike stale v tej obliki: slični stanju zvezd Delfina, ki spomladi pred zoro na južnem nebu vzhaja, so to naključje zvali Maggior Fortuna), tedaj je uzrl v sanjah medenosladko Sireno (predstaviteljico vseh laži-dobrin sveta, za katerih očiščevanje so določeni naslednji trije krogi, t. j.: lakomnosti, požrešnosti, poltenosti), v resnici, samo po sebi grdo ženščuro, ki je pa dobila lep videz le zato, ker jo je on (pesnik) prijazno motril in ji svoje srce odprl; a o pravem času se je prikazala sveta gospa (dejanska milost božja!), ki je Vergiliju (pameti, zdravemu razumu!) ukazala priliznjenko razkrinkati in razgaliti; in tedaj se mu je prikazen zagnusila. Nekaj vrstic pozneje (vv. 61—63) Vergilij veli pesniku, naj oči obrne od lažidobrin k vabi nebesnih svetov, t. j. k nebeškemu veselju! Nato vstopita pesnika v prelaz, ki vodi v naslednji, t, j. v peti krog. Za slovo od četrtega kroga slišita še angelovo blagrovanje: »Blagor žalostnim«, kar hoče reči: ti, ki se v četrtem krogu pokore, leni, na svetu niso imeli dovolj duševne moči, da bi v hrepenenju po popolnosti nase vzeli žalost in trpljenje, Ob solnčnem vzhodu (prekrasen opis pomladnega jutra, vv. 37—39!) stopita v peti krog. Pesnik, vzdramljen iz spanja, s takim hrepenenjem stopa kvišku, kakor se sokol, ki je še malo prej žalosten čepel na drogu, ob ptičarjevem klicu zažene proti pripravljeni jedi, (Prim, točnost in kratkost opisa vv, 64—66!) Skopuhi in lakomniki leže na tleh, z obrazi v zemeljsko grudo obrnjenimi. Ihteč ponavljajo 25, vrstico iz 118, psalma: »Adhaesit pavimento anima mea«. Trpljenje jim lajša le nada rešitve in pravičnost, t, j, spoznanje, da po pravici trpe. Vergiliju, vprašujočemu za nadaljnjo pot, odgovarja ena izmed senc: »Če vama ni določeno tu trpeti in v prahu ležati, hodita tako, da bo desni bok vedno na ven obrnjen,« Dante v odgovoru spozna tiho željo govorčevo, izvedeti, zakaj sta prišleca prosta njih kazni, Duh se mu razodene: v življenju je bil naslednik sv, Petra, Hadrijan V, (f 1276), z rodbinskim imenom Fiesco in priimkom: conte di Lavagna, Rečica La-vagna se izliva v morje na obali Riviere, med krajema Siestri in Chiaveri. Hadrijan je vladal samo 40 dni; o njegovi sko-posti zgodovina ne pripoveduje ničesar. Ko Dante izve, kdo 314 je bil, ki govori, hoče poklekniti in prične senco vikati. Duh pa ga pouči, da je čast imel samo na svetu, tu pa so vsi enaki, in da s smrtjo jenja vsak zakon, torej tudi skrivnostna zveza papeža s Cerkvijo. Od vseh sorodnikov — toži duh obenem — se briga za njegovo dušo samo nečakinja Alagia, Bila je soproga Moroella Malaspine, Dantejevega zavetnika in gostitelja; živela je še dolgo po moževi smrti, vsaj do leta 1343. Zadnji verz izraža trpko, žalostno misel: od toliko sorodnikov in sorodnic se me spominja samo ta ena, ta edina! Ob rani uri, ko toplina dneva, shlajena v Zemlje al Saturna mrazi, mrazu, ki gre iz lune, več ne ogreva; 4 ko geomant vzhajanje zvezd opazi, ki »velesreča« de jim s svojo vedo, na vzhodu, v solnca zažarivši gazi, 7 sem v sanjah vzrl ženščuro križemgledo, jecljavo; imela skrivljene noge je, roke okrnjene in lice bledo. 10 Motril sem jo; in kakor solnce ogreje telo nam, v mrzli noči otrdelo, tak pogled moj je učinil, da hitreje 13 ji jezik tekel je, postavo celo vzravnal ji brž in lice, prej upalo, je ljubko-zapeljivo pordelo. 16 Komaj se ji je ustno razvezalo, pa že se je razlegla pesem njena, ki ne poslušati je, ni se dalo. 19 »Jaz sem« — je pela — »sladka sem Sirena: mornarje s petjem v svoje vabim mreže, ki glas moj čuti slast jim je medena. 22 Zvodila sem Uliksa z vod ceste že pojoč; sploh, komur sem se omilila, ostane; tak željam moj dom mu streže,« 25 Ni ust zaprla še, že se javila prikazen svete je gospe, pristale tik mene, da bi ono osramotila. 28 »Vergilij oj, kedo, kedo je ta-le?« Gospa je njemu rekla polna jada, čigar oči le njo, gospo, so iskale. 31 In stopil je, kjer stala je ženščada, razpral ji cape spred, razgalil. . . Vzbudil vsled njenega! sem se trebuha smrada. 34 De dobri mi Vergil, ko sem se čudil: »Trikrat najmanj ,Vstani!' se ti je djalo; zdaj glejva, kje bi vhod se nama nudil!« 37 In vstal sem; vse pobočje se kopalo, vsi krogi svete gore v luči žgoči, v hrbet mi mlado solnce je sijalo. 40 In meril sem korak za njim idoči, sklonivši čelo v mislih, obteženo; bil pol-lok sem, ki se podi mostom boči. 43 Kar glas: »V vrzel stopita, tu vdolbeno!« začujem, mil, dobroten, prav nič v rodu z besedo, v solz dolini govorjeno. 46 S perotmi, belimi ko pri labodu, velel govorec nama je k vrzeli, k dveh trdih sten kamnitemu prehodu, 49 Peruti kot pahljača zašumeli velečemu sta: »Srečni žalujoči, tolažbe dosti bodo kdaj imeli.« 52 »Zakaj pogled od tal se ti ne loči?« nad angeljem stoječ mi govoriti voditelj moj začel je spremljajoči. 55 Jaz: »Sili me z oklevanjem hoditi sen zadnji, ki mi obletava lice, da več se ga ne morem iznebiti.« 58 »»Prikazen«« — djal je — »»stare Čarovnice si zrl? Kak tu, ta kraj, nje tre okove? Kak jokajo zbog nje nad nama vice? 61 Dovolj! Pod noge pot! Pogled naj vzplove ti v vabo, ki ji Večni zapoveda, da se vrti, v okrogle zvezd svetove!«« 64 Sokol, ki si zamišljen k nogam gleda, na pticarjev se zdrzne žvižg na drogi in stegne vrat prot jedi, ptica-ujeda: 67 tak zdrznil se, vzravnal moj stas je togi in vzpenjal skoz razpoko sem se skale, dokler da nisem stal ob novem krogi. 70 Ko v peti krog noge so proste pale, na obrazih sem uzrl ležeče ljudi, ki solze so oči jim zalivale, 73 »Prirastla se je duša k zemlje grudi« — so vzdihali glasno, da iz ihtenja besede sem razbral ob težkem trudi. 76 »Izvoljenci vi božji, ki trpljenja trpkost pravičnost vam in up blažita, povejte, kje v višavo1 pot se vzpenja?« 79 »»Če kazni se ležanja ne bojita in rada bi prehod čimprej dobila, se z desnim bokom) le bregu držita!«« 82 Tak prošnja se poetov a glasila in tak odvet iz kroga; jaz pa uganil skrivnost sem, ki v besedah se je krila. 85 H gospodu pogled mojemu je planil, ki mi takoj izpolnil je prijazno željo, ki moj obraz mu jo je znanih 88 Ko smel sem, kar je meni bilo kazno, sem k duši bliže šel na tleh ležeči, ki malo prej sem slušal bil jo pazno. 91 »O duh!« — dem — »ki v solzah zori, se meči ti plod za pot k Bogu, pred raja vrati, postoj en hip — v zame — v skrbi moreči! 315 94 Kdo bil si? Na obrazih kdo ležati veleva vam? Kaj hočem ti, povedi, ki živ prihajam, tam izposlovati?« 97 In on: »»Zakaj hrbet v nebo nam gledi, poznej izveš, sedaj to čuj najpreje: bil v Petrovih naslednikov sem redi. 100 Med Siestri-Chiaveri v dolino speje brhka voda; od njenega imena da primek nosi, rod moj v čast si šteje. 103 Nad mesec dni čutila so ramena, kak težko težki plašč je čuvat blata; kot perje lahka druga so bremena. 106 Kesno sem spomnil k Bogu se obrata, gorje! Spoznal pa sem na Petra stoli, življenja pot da je laži bogata; 109 spoznal, da nič srca mi ne utoli, če v vrhu sem na poti hribolazni; in vzljubil sem t a svet kot prej nikoli. 112 Dotlej mi duša uboga v neprijazni živela z Bogom je, lakomna vsega; zato, kot vidiš, vredna te je kazni. 115 Tu kaže, lakomnost kaj učini zlega, njih kazen; ki so k Bogu se vrnili; bridkejše kazni gora ne obsega. 118 Ker tam zamaknjeni smo v grudo bili in gruda, ne nebo, nas je mamila, t u v grudo nas Pravica zreti sili; 121 ker tam skopost nam dušo zadrgnila in dobrih del zasluge nam je vzela, t u v zadrge Pravica nas vklenila, 124 rokam, nogam nam spone je nadela; na tleh nam nepremično bo ležati, dokler tako Pravica bo hotela.«« 127 Koleno upognil, nekaj htel sem djati; a ko začnem, uho je naznanilo že onemu, da čast mu čem skazati; 130 pa reče: »»Kaj te k tlom je pripognilo?«« Jaz: »Storil sem na ljubo Vaši časti, ker v vesti, da bi stal, mi ni pustilo.« 133 On: »»Kvišku, brate, spet od tal mi vzrasti! Ne moti se! Kot ti, kot vsak robuje, enako tudi jaz isti oblasti. 136 Če sveto evangelje ni ti tuje, ki »več ne bo ž eni teb tam« veleva, pač veš, zakaj moj glas tak beseduje. 139 Zdaj idi! Naj korak ti ne okleva, naj ni za hip solza mi ne ustavi, ki z njimi plod, kot djal si, dozoreva! 142 Nečakinja — Alagia se ji pravi — mi tam živi, še dobra, če rodbina se svojimi ne skvari mi je nravi; 145 ostala mi je ta od vseh edina.«« * * vesti, kakor pripeljati do umetnosti. Resnični umetniki pa delajo radi umetnosti same in radi onega, kar je dobrega v njej in na njej. V umetnosti je glavno: kdo piše. Kako naj umetnik piše, to odločujeta njegov okus in njegovo nagnjenje. Ali naj opisuje stvari, kakršne so, ali stvari, kakršne naj bi bile, to je njegova stvar in je popolnoma vseeno. Velik umetnik bo zadel pravo v vseh slučajih, ki se mu bodo nudili (slučaji, ki bi mu jih storili drugi, ga ne morejo zanimati). Če mu bo do tega, bo znal ustvariti umetnino tudi s tem, da stvari opiše, kakršne so. Ali bo z opisovanjem izrazil kaj globljega, pomembnejšega, lepšega, ali pa bodo stvari umetno opisane in umetniško razvrščene. Morda bo v umetnini tudi vse to strnjeno. Golo opisovanje, zgolj podajanje zunanjih stvari pa je neumetniško in je kakor fotografija. Umetniško postane ravno s tem, da ji dodamo nekaj iz lastnega, ki je umetno, a obenem tudi umetniško!. Umetniki so dvojni: veliki in mali. Drugo ime za malega umetnika je talent in pomeni: — srečno posnemanje. — Talenti delujejo ob tem, kar so ustvarili veleumi; obdelujejo je in je delajo obČedostopno. Veleum sveti naprej in kaže pot. — Umetnost je umetnost veleuma, ki si sam daje postavo. Njegovo ustvarjanje obstoji v tem, da rabljeno postavo uničuje in nadomešča vedno zopet z novo. Umetniki se odlikujejo po notranji sili, ki ustvarja v njih. Brez teoretske zrelosti stoji ta sila izven umetniškega, teoretska zrelost ji daje viden znak umetniško dozorelega. Kar v umetniku snuje in ustvarja, je zmisel za umetniško. Razen tega zmisla biva v umetniku večja ali manjša domiselnost, ki deluje obširno in široko ter pomeni izvirnost in pristnost izraza, Tvorilna sila je tem jačja, čimi samostojnejša je, umetniško snovanje pa je tem samostojnejše, čim večja je umetnikova domiselnost, Velikemu umetniku je narava v vsem pokorna in deluje, kakor je njemu prav. Ob njem zaživi mrtva stvar, oživljena tvarina se pregiblje po njegovi volji; zanj ni ne postave in ne smeri, sam jo odkriva. In narava ve dobro, komu ima slediti, komu se vdajati in mu je voljna. — Ti veliki umetniki so sami od sebe, njih misli odgovarjajo zahtevam umetnosti, čas jih ne ubije, ampak njihovo vrednost utrdi in povzdigne. So, ki jih stoletja in tisočletja niso mogla ovreči. Ako ti ne ostanejo za vedno, bodo trajno ostala dela onih, ki jih ne premaga nobena doba, dela onih, ki bodo štrli čas. Teh umetnikov spoznanje bo segalo v meje večnosti in bo slutilo njeno silo. — Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XX. Še v petem krogu Vic, kjer spokor-niki trpe za greh s ko posti in lakomnosti: Dante proklinja staro volkuljo (stranko gvelfovcev, wolfovcev); Hu-gon Kapet, zarodnik vladarske hiše francoske, kliče kazen božjo na svoje 1 a k o m n e , krivične potomce. V prejšnjem spevu je Dante govoril s papežem Hadri-janom V,; v tem spevu bi ga še rad kaj vprašal, toda boljša volja spokornikova (t. j. papeževa), ki misli le na pokoro, zmaga nad pesnikovo voljo. Z neutešeno vedoželjnostjo (primera z napol napojeno gobo!) stopa Dante dalje s svojim voditeljem, zroč v na tleh ležeče duhove, objokujoče greh lakomnosti. Avaritia, luxuria, superbia — te tri so upropastile starorimsko državo, a najbolj avaritia; to tudi Dante najbolj mrzi, imenuje jo staro volkuljo. Na tem potu naenkrat sliši, kako eden izmed duhov slavi uboštvo Marijino, nesebičnost starorimskega patricija Fabricija (ob času kralja Pira, ki je hotel Fabricija podkupiti) in darežljivost svetega škofa Nikolaja. Dante vpraša, zakaj duh sam oznanja svete zglede, ne pa v zboru, kakor se to godi v nižjih krogih. Zdaj se da duh spoznati: H u -gon Kapet je, zarodnik francoske vladarske rodbine Ka-petovcev (umrl 16, junija 956; njegov rod je v deblu izumrl 1. 1328., v stranskih vejah [Valois, Bourbon, Orleans] pa šele 1. 1848,). Malopridno je to drevo, toži duh; naj bi se Flan-driji posrečilo, znebiti se jarma francoskega! (Tedaj je vladal v Franciji Kapetovec Filip Lepi, 1285—1314. L. 1303. so v Flandriji res porazili pri Courtravu francosko vojsko in dobili velik del svoje zemlje nazaj.) »Bil sem sin ... mesarja« — to je bila v srednjem veku psovka; iz te so naredili dejstvo, katero je sprejel +udi Dante. — Rodbina Karlovičev je izumrla z Ludovikom V. leta 987., ki pa ni bil nikoli redovnik; zdi se, da Dante tukaj misli na zadnjega člana iz rodu Merovingovcev, Hilderika III., ki se je bil res umaknil v samostan. Izprva Kapetovci niso imeli velikih posestev v Franciji, niso bili, kakor pravi Dante, bogati, a tudi niso bili 28 še zločinci (non facca male); nepretrgana vrsta zločinov se je pričela šele 1. 1245., ko je umrl zadnji knez Provanse, Raimondo Berlinghieri: takrat je Karel, mlajši brat Kape-tovca Ludovika IX, (Svetega), udri z vojaško silo v Pro-vanso, vzel v zakon (najbrž s silo) Beatričo, hčerko umrlega kneza, ter se tako polastil »velike dote«. To je bilo prvo nasilstvo Karlovo; v v, 67 se pripoveduje drugo: 1.1265. je prišel v Italijo, pri rečici Tagliacozzo (v bližini Bene-venta) premagal Konradina, zadnjega iz rodu Hohenstau-fovcev, ter ga dal v Neapolju, na trgu, obglaviti. To se je zgodilo dne 29. oktobra 1268; Konradin je imel tedaj šestnajst let, Zgodopisec S, Malaspina (14, stol.) nam Konradinovo smrt opisuje tako-le: »Konradin, pripeljan na morišče, ni jadikoval, ni tarnal, ampak je roki povzdignjeni držal proti nebu; potrpežljivo pričakujoč neizogibno smrt, je priporočal svojo dušo Bogu; nič ni obračal glave, ampak daroval se je kot jagnje in je potrpežljivo pričakoval krute udarce rabljeve.« — Leta 1274, je ta Karel dal zastrupiti sv. Tomaža Akv, To pripoveduje sloveči florentinski leto-pisec Villani. Sarkastično pravi Dante, da je Karel kopičil greh na greh — »za pokoro«, — Leta 1294, je Kapetovec Filip IV. (Lepi) s silo Angležem vzel Ponthieu, Guascogno in Normandijo. — Od v, 70 dalje gleda in napoveduje duh zločine Kapetovcev, ki se bodo izvršili v bližnji prihodnosti. In res! Leta 1301, (18 mesecev po mističnem potovanju našega pesnika) je prišel v Italijo neki drugi Karel, brat Kapetovca kralja Filipa III., poslan od papeža Bonifacija VIII. kot mirovni sodnik (paciaro) v Florenco, da pomiri stranki Belašev in Črnašev, toda tisti Karel je deloval z orožjem Judeževim: z izdajo je vrnil moč Črnašem, Belaše pa je uničil. Med temi je bil tudi Dante, ki je silno občutil delovanje tega Karla. Odtod tudi ogorčenje v teh treh tercinah (vv, 70—78), »Brez zemlje« (v, 77!) — Italijani so ga nazivali »Carlo senza terra«, — V v, 79 nsl, govori o nekem tretjem Karlu Kapetovcu: to je bil sin prejšnjega: v Neapeljskem zalivu je prišlo do pomorske bitke med njegovim in sicilskim brodovjem; Karla je sovražnik na njegovi admiralski ladji vjel. Pozneje je ta Karel svojo hčer (Beatriče) v zakon dal staremu markizu iz Ferrare — proti odkupnini. Ni čuda, če ob taki lakomnosti duhu privre iz grudi vzklik: »O lakomnost!« (Vv. 82—84.) Pa mera grehov še ni bila polna: v vv. 85—93 vidi v duhu stari Hugon Kapet še dva velika zločina svojega potomca Filipa Lepega (1285—1314)! Leta 1303. je ta dal po svojem vojskovodji Sciarra Colonna vjeti in v ječo vreči papeža Bonifacija VIII. v mestecu Anagni, »Lilija« je bila grb francoskih kraljev. Drugi zločin istega Filipa pa je bil ta, da je v noči 13. oktobra 1307 samovoljno dal zapreti vse redovnike templjevce ter jim ugrabiti imetje- — Anafora: zrem ,., (petkrat) nam slika naglico, s katero se pode dogodki mimo oči gledalčevih, Šele prav na koncu (v, 97 nsl,) odgovarja duh na pesnikovo vprašanje (iz v, 36!): podnevi — pravi — slavimo svete zglede uboštva, ponoči se spominjamo zgledov lakomnosti. (1. Pigmalijon je v starofeniškem mestu Tiru ubil svojega svaka Siheja, soproga kraljice Didone, iz pohlepa po njegovem zlatu; 2. frigijski kralj Mida si je bil od boga Dioniza izprosil milost, da bi bilo vse, česar bi se doteknil, zlato, in tako se je jed in pijača, vse spremenilo v suho zlato, da je — vsem v zasmeh — od lakote umiral; 3, Ahan je bil pri zavzetju Jerihe ukradel iz plena 200 siklov srebra in 50 siklov zlata in plašč iz škrlata — zato je bil glupec kamenjan [Jozve7]; 4. Ananija in Safira, mož in žena, sta bila sv. Petru utajila pravo vsoto izkupička za njivo; lagala sta in za kazen naglo umrla [Dej. apost. 4]; 5. Heliodora, ki je hotel okrasti in oropati tempelj v Jeruzalemu, je čudežen jezdec, ki se je nenadoma prikazal, obrcal [Makab. 2]; 6, kralj Polimnestor je iz pohlepnosti umoril Polidorja, enega izmed 50 sinov nesrečne trojanske kraljice Hekube, in slednjič 7. v boju s Parti je lakomni Rimljan M. L. Kras izgubil življenje, odsekali so mu glavo in mu v nenasitna usta vlili raztopljenega zlata, z besedami: »Zlata si bil žejen, zdaj si ga pil!«) V tem se vsa gora strese (kakor se je stresel otok Del v Egejskem morju, ko je božiča Latona ondi porodila Apolona in Diano, t. j. solnce in luno). Vzrok potresa izvemo v naslednjem spevu. Težko se z boljšo voljo v borbi bode slabejša: sebi ne, njemu pogodi sem, gobo vzel, ne sito še, iz vode, 4 In šel sem za vodnikom, tam, kjer vodi pot nezastavljena, vse tik ob skali, kot se po zidu utrdb ob zobcih hodi; 7 ker ti, ki soi po kapljah izlivali iz oči greh, kateri ves svet vlada, preblizu vnanji strani so ležali, 10 Volkulja stara, ki od vse zverjadi največji si nabrala plen, prokleta, ker dna ni tvoji neizmerni gladi! 13 Oj ti nebo, vsled čigar naj okreta pre vse spremembe tu bi se godile, kdaj pride on, ki izžene jo se sveta? 16 Počasi nama noge so hodile: jaz sence slušal pazno^ sem na hodi, ki milo so jokale in tožile, 19 »Sladka Marija!« spredaj od nekodi se ena je jokaje oglasila, kot žena bi ječala ob porodi, 22 In dalje ista: »Tak si uboga bila, kot v prenočišča jasli položenoi svedoči Sveto, ktero si nosila,« 25 Potem sem čul: »Fabricij, ime pošteno, krepost z uboštvom v časti imel si veči, kot vse bogastvo, z grehom pridobljeno,« 28 Besede so bile mi te povšeči, pa bliže stopil sem, da nedvomljivo izvem, kdo duh je, tisto govoreči, 31 Govoril še je, kak je darežljivo obdaril Nikolaj bil tri device, da otel jim čast je in mladost preživo, 34 »O duša, vir tak prave govorice, kdo bila si? Povej!« dem, — »Kaj da hvalo kar sama poješ vneto, brez družice? 37 Povej! Ne bo plačilo ti izostalo, ko vrnem se, dovršit potovanja poi zemlji cilj, ki se mi steče kmalo.« 40 In duh: »Povem! — Ne zbog pričakovanja pomoči od vas, no, milost ker nebesa so tako dala ti, pred čas dognanja. 43 Bil korenina zlega sem drevesa, ki tak se nad krščanstvom vsem košati, da dober sad le pičlo v hram se stresa. 46 Da, ako Flandrija bi mogla vstati, bi kmalu izpolnila se osveta, O Vsesodnik, ti hoti jo poslati! 49 Tam zvali so Hugona me Kapeta; moj rod sta Filip, Ludovik, vladarja, ki vladala sta v Franciji zadnja leta. 52 Bil sin sem; jaz pariškega mesarja; ko prejšnjih kraljev ugasla je rodbina (do enega, u halji samotarja!), 55 se znašla mi v rokah je kraljevina in vajeti; prirastla moč zunanja mi tolikšna, pristašev ž njo) množina, 58 da s krono ovdovelo bila škranja simi ovenčana; med Kapetinci bil prva je maziljena lobanja. 61 Dokler jim dota velika v Provinci sramu ni vzela, imeli bogatijo so majhno, a niso še bili zločinci. 64 Takrat začne se ropanje z goljfijo in silo. Vzeli so — češ za pokoro! — nato Ponti, Gaskonjo, Normandijo. 67 V Italijo pride Karel; — za pokoro!! — obglavi Konradina in pomaga v nebo Tomažu — vse to za pokoro!!! 70 Drug Karel — vidim — izpred Francije praga v Italijo spe — ni daleč več do dneva! — da bolje svet z rodbino vred spozna ga. 73 Brez meča je; le kopje povihteva Škarjotovo, a s tem tak silno suje, da počijo, Florenca, tebi čreva. 76 Le greh, sramoto s tem si privojuje, ne zemlje; udarec zanj za toli gor ji, čim bolj te vrste škodo podcenjuje, 79 Vjet v ladji — tretji — vstaja na obzorji; prost — hčer prodal bo, zanjo barantaje, kot s sužnjami počne gusar na morji. 82 O lakomnost, mogoče še kaj zla je storiti mi, ki znaš tak k sebi vleči moj rod, da hladen kri svojo prodaje? 85 Da od grehov drugih vseh eden še veči bi bil, glej, zrem: v Anagni lilija vdira, v namestniku zrem Krista zopet v ječi; 88 zrem: tolpa kak ga psuje in prezira; zrem: z žolčem, octom zopet tam vojaka; sred živih Krist razbojnikov umira; 91 zrem: novega Pilata krutost taka, tak nenasitna je, da v tempelj sveti brez pravnih pisem lakomnik koraka, 94 Gospod moj, kdaj veseli dan zasveti osvete, ki tvoj gnev bi utolažila? O kdaj si sklenil sklep svoj razodeti? 97 Kar tistega se tiče pozdravila Duha Nevesti svetega in Devi, zbog kterega si želel pojasnila: 100 s tem sklepamo molitve mi podnevi; kadar pa spet se mrak in noč povrati, o drugih se stvareh glase nam spevi: 103 O Pigmaljonu, izdajalcu, tati, morilcu, o strasti njegove izidi tem trojnem, njega lakoti po zlati; 106 glasi spomin o lakomnem se Midi, kak tepel ga pohlep je, da zasmeha še danes vsakemu se vreden vidi; 109 spominja glupca Ahana se pregreha, ki segel — tat! — po vplenjenem orožji, da Jozve zdaj ga biti še ne neha; 112 spomin moža s Safiro tu se toži; brca slovi, brcnivša Heliodora; sramota po vsem našem krogu kroži, 115 kak Polinestor ubil je Polidora, Naposled: »Kras, ki okušal vkus zlata si, kak tekne ti?« — glas našega je zbora. 118 Tak z glasom jačjim oni se oglasi in slabšim ta, kot Čuvstvo jih navdalo močnejše je al šibkejše v istem časi. 121 Ni torej res, da sam prej dnevno hvalo sem, pel; osamljena se je glasila, sosedstvo ker me ni na glas spremljalo.« — 124 Bila sva se od njega že ločila in, kolikor premogla sva napora, prevaliti sva cesto se trudila; 127 Kar naenkrat se vsa je stresla gora ko vsled podora; mraz v udih telesa začutil sem, kot v smrt kdor iti mora, 130 Ni Dela taka stresla moč potresa, ko gnezdo v njem je pletla Lato - mati, rodit očesec dvoje za nebesa, 133 Pa z vseh strani začelo je bučati; in mojster k meni sklone se ter pravi: »Dokler te vodim jaz, nikar se bati!« 136 Vse: »Slava bodi Bogu na višavi!« je klicalo, vkolikor razumela beseda iz glasov se je v bližavi, 139 Obstala sva vkopana in strmela (pastirci tak so prvič poslušali!), dokler s tresenjem pesem ni izzvenela. 142 In dalje šla sva sveto pot ob skali, v duhove zroč, ležeče preko poti, ki zopet kakor preje so jokali. 145 Zoper nevednost nisem v borbi kroti tako boril v vseh dnevih se življenja, ko takrat, če spomin me moj ne moti, 148 ko izvedeti sem želel vzrok tresenja: ker mudno, smelo bilo bi vprašanje in sam kar nisem našel razjasnjenja, 151 zamišljen mi korak bil in plašan je. (Dalje. Sitnosti Jože Plot. Šolski ravnatelj Franc Ksaver Besednjak je puhnil zadnji dim iz zadnje cigare in odložil časopis. Ob treh popoldne se je pričenjal tisti čemerni, mračni čas, ki je gospodu Besednjaku že vso zimo presedal. Ta puščoba se je ponavljala od davnih jesenskih dni, odkar se je prilepila, na okna uma-zanosiva, kapljičasta vlaga, ki je ni moglo pregnati nobeno solnce, ne težka slugova roka, ki je sleherno jutro in opoldne jezno škrtala z rokavom po steklu. »Da bo sitnež vsaj enkrat manj siten!« se je neutrudno nadejal sluga, ki je bil za majhno, komajšnje spoznanje manj debel kot »on«. Ali ob tretji uri popoldne se je ravnatelj vedno razhudil. Široko se mu je zazdehalo in drobne, zelo okrogle oči so se mu kar same zavrtele po pisarni ter ob-visele na motni, tekočinasti prevlaki, ki je počasi, počasi polzela na oknih. »Ohaha!« se mu je zasolzilo v očeh. In je vzdihnil: »Moj ljubi Bog, ki si v nebesih — ohaha!« Na dvorišču sta stala dva stara, motovilasta kostanja. Komaj ju je mogel razločiti. Srež se je usipal s polomljenih vej in zagrnil še tisto- malce luknjic, ki je skoznje mogla prodreti svetloba. Dre-motne sence so se stegnile po pisarni, podremale v kotih, zazehale ter se zaspano povlekle pod rumenkasti strop, tiščale v starinske omare in pro-niknile obraze šolskih nadzornikov in ravnateljev, ki so uradno nemi molčali in nemeli v zaprašenih okvirih. Zdajpazdaj so zaškripala priprta vratca omar, iz skladanice aktov se je zganil dolgčas ter sedel na pisalno mizo- pred gospoda ravnatelja, ki je bil živ, a še ni več ganil. In s stropa so se trgale sence, se spuščale ter sesedale na njegovo gladko, častitljivo plešasto glavo, zlagoma, težke, Besednjak je zaprl oči, misleč na mnogo trpkih reči, ki so mu ležale na srcu, odveč kot nerešeni akti. . . Nekaj čudnega se je danes prigodilo doma. Sicer je pravi dom Besednjakov pisarna. Včasih se pošali sam pri sebi: »To je moje kraljestvo in, kdor stopi vanje, je moj podložnik!« A ima še drug dom, kakor tudi ne vsi ljudje: troje sob v Koširjevi vili in neoporečno družinico. On. ki je petdeset let star, deset let ravnatelj in ki že pet let čaka zaman, da bi postal šolski nadzornik, si je vzgojil — poleg vsega drugega — tudi družinico, solidno in neoporečno, kakor je vse, kar gre skoz njegove roke. (Po desetih, petnajstih letih ga pozdravljajo na cesti njegovi nekdanji učenci: »Nikoli Vas ne pozabim, gospod ravnatelj!« To se pravi: »Pomni, Besednjak, in ne odpusti tistim., ki so krivi, da nič več ne avanziraš!«) Gospa Fanika je pristni pedagoški izdelek: nekdanjo kmetsko Štefanijo je naučil spodobnega vedenja in lepega pisanja; Fanika molči, kadar gospod govori; nikoli se z njim, ne krega, dasi je že hotela biti včasih jezična, dobro kuha, mu preskrbi cigar in mu dobro postelje . . . Hčerka je učiteljica, v poslušnosti vzgojena, zato pridna in poštena; vsak denar da očetu v roke; in hitro avanzira, se razume, zakaj. Ali tej frklji je danes nekaj v glavo padlo — takorekoč. Sedeli so pri kosilu, on je pripovedoval. Res, da je bil nekoliko slabe volje. Pa kako, da bi ne bil — hudiča, takorekoč! Družinski poglavar govori, a družina ne ve ničesar pripomniti, ničesar odgovoriti. Gospa Fanika samo kima, samo je in nič ne reče. Ksa-verija Fanika tudi samo kima, samo je in nič ne reče ... Ni še bilo končano kosilo, ko je Ksaverija Fanika odmaknila krožnik in začela vrteti vilice med prsti. To ni bilo nič nenavadnega; Ksaverija je velikokrat napravila to- neumnost in nenavadna je bila le miloba očetovskega svarila, da je takorekoč nespodobno, se z vilicami igrati. Ksaverija je tudi to pot takoj izprevidela svojo napako; a obenem je brž napravila spet drugo neumnost. Povesila je oči in odprla usta: »Atej!« Samo to in je močno zardela. Gospa Fanika se je skromno nasmehnila v krožnik. »No, kaj? Čemu slovesnosti doma, za mizo, v privatni družinici? In če govoriš, glej bližnjiku v obraz!« »Nekaj Vam bom povedala.« 31 Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevei in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XXI. Publij Papinij Stacij, V petem krogu smo še, med lakomniki in skopuhi, na tleh ležečimi, z obrazi v grudo obrnjenimi. Poln sočutja s temi grešniki, ki jih tepe »pravična (zaslužena) kazen« (v. 6), koraka Dante dalje za Vergilom, po tesni stezi, tik pod steno kroga. Ravnokar se je bila vsa gora stresla v silnem potresu (spev XX., v. 128 nsl.) in zdaj ga peče vedoželjnost, kaj naj ta potres pomeni, vedoželjnost, ki jo more le vera (živa voda, po Jezusu obljubljena Samaritanki pri Jakopovem studencu) popolnoma utešiti in ugasiti. Ko tako korakata, ju doide in se jima pridruži neopazen (kakor Jezus učencema, v Emavs idočima) duh, ki ju prijazno pozdravi in jima na Vergilovo prošnjo začne razlagati (vv. 40—72) vzrok pravkar minulega potresa: potresi v Vicah ne izvirajo od sil prirode; te se nehajo pri vhodu v Vice, pri tisti stolbi s tremi stopnicami, kjer sedi namestnik sv. Petra (spev IX., v. 80 nsl.); odondod više ni v Vicah prirodnih pojavov: dežja, snega . .. mavrice (hčerke Tavmantove); ni tudi nikoli zemeljskega potresa, izvirajočega od plinov, ki se nabirajo v osrčju zemlje; tu, v sedmero krogih Vic, se gora zmaje in strese od časa do časa iz drugega vzroka: kadarkoli namreč katera izmed duš dovrši svoje očiščevanje in to začuti in se ji v raj oditi zahoče; sicer je duša že pri prihodu v Vice v raj hotela, a še bolj je hotela prej zadostovati večni Pravici za nižjo slo, kateri se je v življenju vdajala proti boljši, višji volji, Duh, ki to razlaga, je tudi taka očiščena, svobodo za-dobivša duša; njegovo trpljenje v Vicah je končano, odtod tisti potres in tisti vrisk vse gore. Ta duh je rimski pesnik Publij Papinij Stacij, rojen leta 45. (?) po Kr. v Neaplju (ne v Tolozi, kakor so v srednjem veku napak mislili in učili), umrl leta 96. po Kr. Spesnil je dva epa: pohod Sedmorice proti Tebam (Thebais) in slavne čine Ahi-lejeve (Achileis). Kakor mnoga mesta v Divini komediji kažejo, je Dante Stacija marljivo čital. Preden je dovršil drugi epos, je umrl (v. 93). Prišedši iz Neaplja v Rim si je pridobil slavo, ki najdelj ostane, t. j. pesniško, — V srednjem veku so Stacija mnogo više cenili nego ga cenijo dandanes. Spoznanja žeja pekla me vrojena, ugasljiva le z vodo, ki nje prosila je milosti samaritanska žena; 4 in žurba me za vodjem je podila po tesni stezi; in bol, ki tu jo riše pravična kazen, me je žalostila. 7 Kar, glej! — tako, kot sveti Luka piše, da Kristus se učencema je javil na poti, iz groba vstavši temne hiše, — 10 za nama, ki pogled se najin bavil je z množico na tleh, se duh pojavi, vse neopazen, dokler ni pozdravil: 13 »»Daj, brata, vama Bog svoj mir, mir pravi!«« Obrneva se koj; z željo sledečo pa onemu Vergil pozdrav odzdravi: 16 »Naj v mir prestavi, v nebeščanov srečo te Sodni dvor pravični, ki obsodil v prognanstva večnega je mene ječo.« 19 In 4uh (v tem jaz čvrsto sem z vodjem hodil): »»Kaj? Bog ne mara vaju sem, ve senci? Kdo torej vaju je do sem sprovodil?«« 22 In Učenik: »Glej znake, ki jih senci mu nosijo, in angel jih zbrisuje; iz njih spoznaš, da gre k plačila venci. 25 Ker prelja, noč in dan ki nitko snuje, dopredla ni še vsega mu prediva s kodelje, kjer za vse se natikuje, 28 ta duša, nama sestrica, še živa, ne more sama do gore vrhola, ker ne motri, kot midva vse motriva. 31 Tak jaz pozvan iz širnega sem dola pekla, kot kažipot; in pot kazala mu bo, dokler bo mogla, moja šola. 34 Toda, li veš, zakaj se vsa zmajala in stresla gora je? Zakaj glasno je zavpila vsa, celo morja obala?« 37 Z vprašanjem tak zadel igle uho je in misel mi, da radi same nade že zmanjšal se mi žig je žeje moje. 40 »»Noben nered ne krši svete vlade, — de duh, — ki vlada tu; in če razriva potres goro, to ni izven navade. 43 Tu v vrhu gora je nepremakljiva; le gibanje, ki giblje med zvezdami, od zvezde k zvezdi, tisto tukaj vpliva. 46 Ne dežja ne poznamo ne snega mi, ne toče, slane, hladne ne rosice zgor stolbe s tremi kratkimi stopnjami. 49 Neznan oblak, neznane oblačice, neznan nam blisk, hči Tavmantova hkrati, ki rado menja kraj pri vas nje lice. 52 Soparom suhim v viš se vzdigovati takraj stopničic treh se ne dovoli, kjer Petra si nasledstvo videl stati. 55 Se trese, morda, bolj al manj, tam doli: tu zgor vsled v zemlji skritega se plina ne trese — kaj jaz vem, zakaj? — nikoli. 58 Le kdar, da čista je, duša trpina začuti, in plane s tal al v goro krene, se strese hrib, zavriska vsa strmina, 88 61 Da čista je, sledi iz volje njene: kar naenkrat na pot odtod zleteti, vsa svobodna, vsa radostna to sklene. 64 Sicer to če že prej; a prej trpeti ji Pravda de za slo, ki voljo boljo nagnila prej bila je, greh hoteti. 67 Trpel sem bol, ki tod trpe okol jo, nad petsto let; dnes sem začutil v sebi oditi v boljši dom svobodno voljo. 70 Zato potres; zato v uho je tebi duhov bil svetih slavospev h Gospodi, naj k sebi vzel jih skoro s te gore bi.«« 73 Končal je s tem; in ker, pohlep po vodi čim večji je, pitje tem bolj ustreže, o j kak mi ta odvet je bil po godi! 76 In modri voj: »Poznam zdaj trdnost mreže, ki vas drži, in kak se ji oteti, odkod potres, vaš vrisk, zdaj to se ve že. 79 Zdaj rad bi vedel, kdo si bil na sveti? In to z odgovorom! obsezi tudi, zakaj si ležal tukaj pet stoletij?« 82 »»Takrat, ko dobri Tit je ob pobudi vseh kraljev Kralja osvetil svete rane nad Judi, in kri, prodano jim po Judi, 85 sem živel, v stanu, ki najdelj ostane v časti; slovel sem v vsem, le razodetje neznano mi bilo, ki uči kristjane. 88 Tak milo se glasilo moje petje, da — Tolozanec — v Rim dobil sem zvanje, ki mirte mi krog čela ovil je cvetje. 91 Ime mi — Stacij — tam do dobe zdanje živi; opeval Tebe sem, Ahila, a pal pod težo pesmi te sem skrajnje. 94 Razgrela me, mi ogenj zanetila je iskra tiste divne plamenice, ki pevcev že nebroj je razpalila; 97 Eneide plamen mislim s tem, rednice in majke mi, ki učila me je peti; brez nje moj spev ne tehtal bi mrvice. 100 O, da živel z Vergilom sem na sveti! Rad eno leto delj, kot Bog odmenil, bi hotel za to srečo tu trpeti.«« 103 To čuvši v me pogled Vergil je krenil, zaukazuje molče mi molk najstroži; a zmir ne zmore človek, kar bi sklenil, 106 ker smeh se — ali jok — tak naglo sproži iz čustva (ki obeh je korenika), da slušna sta najmanj resnice moži. 109 Smehljal sem se, kot kdor komu mežika; koj duh je umolknil in v oči zenici mi zrl, ki duša najbolj v njih se slika; 112 nato: »»Zvrši — privoščim ti v resnici! — srečno to težko pot: a kaj zablisnil — mi de — smehljaj se baš je v tvojem lici?«« 115 Tako precep me z dveh strani je stisnil: eden roti me, drug mi brani, izdati skrivnost. Le vzdihnil sem, ni slovca pisnil. 118 Razumel me je mojster: »Nič se bati! Povedi vse, — nič se ne mudi! — kar čul si ga tak vneto vpraševati.« 121 In jaz: »Morda te radovednost grudi, duh davni, kaj smehljanje hoče moje? No, večji zdaj novici se začudi: 124 Glej, ta, ki moje poti v breg oko je, je tist Vergil, ki od njega moč dobil si, opevati bogove in heroje. 127 Zato, če moj smehljaj drugač dolžil si, dolžil si napak; vzrok je le slavljenje, s katerim baš sedaj njega slavil si.« 130 Že htel oklenit Mojstra se kolen je, pokleknivši; a ta mu to zanika: »Nikari, brat; glej, tenja — lik zreš tenje.« 133 Vstajaje on: »»Ljubezen kak velika do tebe žge me, vidiš zdaj zaresno, ko zabil sem, da oba sva votla lika, 136 in storil, ko da si telo telesno.«« (Dalje.) Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XXIII. Z v. 115 speva XXII. smo bili vstopili v šesti krog Vic, kjer trpe tisti, ki so s požrešnostjo v življenju grešili. Speva XXIII. in XXIV. nas oba vodita preko tega kroga. — Usta, ki so se v življenju le za nezmerno uživanje odpirala, služijo v vicah pokori in slavi božji. Duhovi pojo iz 50. ps. vrstico: »Domine, labia ...« (Gospod, odpri moje ustnice ...). Strašno so shujšani, tako da se pesnik ob njih pogledu spomni starogrškega trpina E r e z i h t on a, kaznovanega od božiče Demetre z neutolažljivim gladom, tako da je, povživši ves svoj živež, začel samega sebe grizti (v. 25 nsl.), ali pa prebivalcev obleganega Jeruzalema, ko je neka mati — po pripovedi Jožefa Flavija — lastno dete zaklala in jedla, Kost-njaki ga celo spomnijo neke trditve starih sholastikov, da v človeškem obličju čitamo OMO (lat. človek); o — to sta očesi, tisti kljun v M-u je pa nos, v izstradanem človeku še posebno dolg in izrazit. Njih koža je suha ko skorja, polna hrast in luskin. In odkod to hujšanje? Vonj sadja in vode vzbuja spokornikom neutolažljivo slast in hujšanje. Obrazi so jim tako izglodani in spačeni, da jih ni mogoče spoznati. Dante samo po glasu spozna svojega prijatelja Foreza (Forese Donati), sorodnika svoje žene in brata onega glasovitega Corso Donati-ja, načelnika črnašev v Florenci. Iz vrstic 115 nsl. se da sklepati, da sta si Dante in Foreze v mladih letih preveč dobrega privoščila, kar Dante pozneje, v zreli dobi, obžaluje. Zdi se iz vsega, da je Foreze šele. v bolezni obžaloval svojo nezmernost in bi torej moral trpeti v Predvicah, med odlašavci; toda milost mu je izprosila soproga, glede svojih kreposti v Florenci osamljena. »Barbarija« (it. Bar-bagia) se je zval gorski kot na Sardiniji, bivališče siromašnih, napol divjih ljudi; a vendar je bilo njih ženstvo — trdi duh — vkljub siromaštvu dostojneje oblečeno nego ono v flo-rentinski »Barbariji«. Zoper gizdo v obleki je morala gosposka v Florenci (svetna in cerkvena) večkrat nastopiti. V. 120 meni Luno, sestro Solnca; ko je Dante nastopil dne 25. sušca 1300 svojo mistično pot skozi Pekel, je bil ščip. Ko vej prebadal sem z očmi zelenje, v drevo strmeč, kot ptičji lovec čini, ki v ptic mu lovu vse mini življenje, 4 mi de, ki bil mi več ko otec sini: »Čas bolje rabit treba, ki ponudil ga Bog nam je; zato, moj sin, odrini!« 7 Ozrem se; ne da kaj bi se pomudil, sledim poetoma, ki govorila tak ljubo sta, da ni me pot utrudil. 10 V tem jok v uho mi udari in petev mila »»Labia mea, Domine«« — nakrat oboje, da radost se mi z žaljo je rodila. 13 »Kaj culo, blagi otec, mi uho je?« sem ¦d]a\. In on: »Duhovi pač hitijo razvezovat si vozel krivde svoje.« 16 Kot romarji zamišljeni storijo, če družbo spotoma dojdo neznano: v obraz ozro se, a ne postojijo— 19 tak duš krdelo, z naglo silo gnano, nas došlo je: njih pogled nas poboža, pa mimo gredo, nemo, bogovdano, 22 Oči vdrtine črn jim mrak obkroža, njih bledo lice je tako upalo, da nič jih ni ko sama kost in koža. 25 Ni — menim — Erezihtonu še malo tak v skorjo bila koža se usušila, ko najbolj mu telo je gladovalo! 28 In meni misel tak je govorila: »Jeruzalemcev sliko glej trpljenja, ko mati v dete zob je zasadila!« 31 Očnice — prstan brez dragokamenja; kdor, da v obrazih OMO čita, sodi, ne bi težko v teh M našel znamenja. 34 Kdo slutil bi, če čul ni oddrugodi, da sadja vonj, povzročajoč skomine, in vode šum v to shujšanje tu vodi? 37 Ko s čudom zrem v družbo, zakaj tak gine gladu, ker nisem znal, odkod stršeča njih mršavost in grde njih luskine, 40 glej, ena senc, iz jam oči strmeča, pogled upre in zre v me okomito, pa vzklikne: »»Oj, odkod ta meni sreča?«« 43 V obraz ne bi ga bil spoznal; očito šele mi je bilo iz govorice, v obrazu kar bilo mu je zakrito, 46 Ta iskra mi ko plam je plamenice razjasnila, lic koga skriva spaka; v spaki spoznal — Forezovo sem lice! 49 »»O, hrast ne glej mi suhih!«« prošnja taka bila mu je, »»ki kožo mi grdijo, ne glej, oh, brez mesa me kostenjaka! 52 No, ti kdo si, povej! Kdo tovaršijo ti dela, kdo je tistih senc dvojica? Ne hodi prej, da usta odgovorijo!«« 55 »Kot nekdaj tvoja mrtva močil lica s solzami sem, tak zdaj,« sem djal, »mi duša, videč tako jih spačena, narica. 200 58 Odkod, za Boga, taka vam je suša? Jaz — govoriti? Oko se v čudu ozira . , . Zaman razmišljenec govorit skuša,« 61 In on: »»Iz večnih sklepov moč prodira v to vodo, v to drevo tam, in upliva, telo da nam tak hujša in tak hira, 64 Ta truma, ki pojoč solze preliva, jedi čez mero užila je, pijače; zdaj z gladom, z žejo si svetost dobiva, 67 Vonj jabolk in vode, pršeč ki skače se skale doli na zelenja streho, pijače slast budi nam in jedače, 70 In ne enkrat: kdarkoli to-le leho obkrožimo, si muko obnovimo, Kaj pravim: muko! Reči treba: uteho, 73 Ker z isto slo k drevesu mi hitimo, kot h križu Krist, vesel kjer vzkliknil: »Eli!« in kri prelil je, mi da ne trpimo,«« 76 In jaz: »Forez(e), od dne, ko se preseli duša s sveta v kraj boljšega življenja, ni petih let ti rok minil še celi; 79 če torej vzeta možnost ti grešenja, še preden mogel prav si se skesati (ko duša spet bit božji svat začenja!), 82 kak mogel si do sem napredovati? Jaz spodaj sem te slutil, med skalami odlašavcev, kjer čas za čas se plati.« 85 »»Privedla me tak brž«« — odgovor da mi — »»pit pelin grenki sem očiščevanja je Nella moja s svojimi solzami, 88 Z močjo molitve vdane in zdihovanja rebri me je odlašavcev otela in krogov drugih vseh obkroževanja, 91 Za toli bolj Bogii je omilela vdova moja, ljubav moja istinska, čim bolj zdaj dobra dela so osamela, 94 Ker vedi: Barbarija tam sardinjska manj nedostojno ženstvo svoje oblači nego-li Barbarija florentinska, 97 Kak to naj, brate, jezik moj tolmači? Čas boste — v duhu zrem ga — doživeli (in v dobi se približal bo najkrači!), 100 ko s prižnic bodo s kaznimi grmeli zoper brezstidni ženski svet florenski, ki prsi si razgalja v gizdi smeli, 103 Barbarski ženi, ženi saracenski, v obleki da dostojni bi hodile, kdaj žugat strah je trebalo peklenski? 106 O, ko nesramnice bi bič slutile, ki skor spleto nebesa ga pomnjiva, odprle usta bi in bi tulile! 109 Če jasnovidnost moja ni lažnjiva, bo jok, še preden puh brado posuje otroku, ki ob aj-tutaj zdaj sniva , .. 112 Brat, zdaj ne taji več osebe tuje; glej, ne le jaz, ves trop ne neha zreti tja, kjer tvoj stas jim solnce zasenčuje,«« 115 In jaz: »Če pomniš še, kako pred leti — ti z mano, jaz s teboj — sva občevala, še zdaj težko se pač ti mora zdeti, 118 Iz tistega me žitja izrvala je vodje roka, ko — pred dnema dvema — je sestra tega poln obraz kazala. 121 (Zamahnil sem prot solncu.) Kjer objema res mrtve gluha noč, s poltjo tja živo, z nogama tjakaj sem, sledil mu tema, 124 Z besedo otel odtam me je bodrivo, da v krogih pnem k te gore se višavi, ki izravnava djanje vaše krivo, 127 Tak dolgo me bo zvesto spremljal, pravi, da tja dospem, kjer čaka Beatriče; tam treba, da me samega ostavi, 130 Vergil je ta, ki tak mi de in kliče, (Pokazal s prstom nanj sem,) Druga tenja je on, ki zbog njega — bili ste priče — 133 se stresel hrib je, v znak, da ječa jenja,« Spev XXIV, Dante nepretrgano nadaljuje svoj pogovor s Forezom ter mu veli, da bi »oni tretji«, t. j, Stacij, sicer lahko, ker očiščen, takoj odhitel v Raj, a Vergiliju na ljubo koraka počasi, S tem, da Stacij rajsko radost odloži zaradi Ver-gilija, izraža veliko ljubezen in spoštovanje napram svojemu vzoru; pa tudi Dante je s to sicer neznatno črtico izredno počastil svojega Mojstra, — Piccarda, Forezova sestra, je bila stopila v strogi red sv, Klare, a njena obitelj jo je s silo odvedla iz samostana in omožila, — Buonagiunta iz Lukke je bil okoli 1, 1290. notar; zlagal je verze ter bil z Dantejem v literarni tekmi. Bil je požrešnež in pijanec. En star komentator (L' Ottimo) hvali njegove pesmi. — Foreze imenuje med spokorniki papeža Martina IV. (1281—1285), naslednika Nikolaja IIL, katerega smo videli v Peklu, med simonisti. Martin je bil Francoz iz Toursa; floren,tinski histo-rik Villani trdi, da je bil Martin »velikodušen« v službi Cerkve, Muratori piše, da je bil svet mož (Script. III. 1). V politiki je bil na strani francoskih kraljev, kar ni bilo seveda všeč niti Danteju, niti mnogim Italijanom, vsled česar so se raztrosile o njem raznovrstne dogodbice, kakor n. pr. ta, da je izredno ljubil tolste jegulje iz jezera Bolzene (blizu Vi-terba), v močnem vinu kuhane. Na to slabost je meril distih, baje vklesan na njegovem grobu: Gaudent anguillae, quia mortuus hic iacet ille, qui, quasi morte reas, escoriabat eas. Med spokorniki se nahajajo še: Ubaldin dalla Pila (bil je brat onega kardinala iz X. speva Pekla ter oče pizan- 15 201 skega nadbiskupa Rogera, povzročitelja strašne izstradalne smrti grofa Ugolina in štirih sinov njegovih, spev XXXIII. Pekla; Pila je bil grad blizu Florence); dalje: Bonifacij, nad-biskup v Raveni (»velečreda«!), končno še neki gospod Markez iz Forlija; zdi se, da ga pesnik hote ni pob liže označil. Iz komentarjev vemo toliko, da se je pri svojem pitju izgovarjal na »večno žejo«. Idoč mimo Buonagiunte sliši Dante, kako dotičnik nekaj nerazumljivo mrmra; samo eno besedo ujame: Gentucca. Splošno se misli, da je Bounagiunta s tem izgovoril neko žensko ime, natančnejšega pa ne vemo še danes nič o tej plemeniti deklici Gentukki iz Lukke. »Glavno je, da tu ne gre za kako ljubavno pustolovstvo Dantejevo.« (Biskup Uccellini.) V tercinah 49—63 čitamo silno zanimivo estetsko veroizpoved Dantejevo: po njegovih mislih je bistvo lirike v tem, da pesnik ne poje takrat, kadar srce nič ne čuti, ampak: kadar »ljubezen duje«, takrat naj pazi in izrazi tisto, kar mu čuvstvo narekuje in kakor mu narekuje. To resnico so okrog 1. 1800. romantiki morali znova odkriti nasproti psevdoklasicizmu prejšnjega stoletja; pri nas Prešeren: »Iz srca svoje so kali pognale«, nasproti stari struji, ki je rekla: »Poj po sili!« Prva Dantejeva pesem te nove struje je bila tista sloveča kancona: »Donne, ch' avete intelletto d'Amore«, ki jo čitamo v začetku njegovega spisa »Izza mladih dni« (Vita nuova) in je bila predhodnica Divine Komedije (kakor je Prešernov sonet: »Izročam vam, prijatla dragi mani« — predhodnik in uvodnik h Krstu pri Savici). Dante v teh tercinah zahteva dvoje od dobre lirične pesmi: vsebino in obliko. Buonagiunta meni, da je popolnoma razumel, ko pravi (v. 58 nsl.), da pri tej novi struji »pero tesno teče za tem, kar srce narekuje«; pozabil je na drugi pogoj, primerno obliko; zato Dante dostavlja: »z razlago vtešen, ko da je prava«. Z Dantejem se torej pričenja nova doba lirike: il dolce stil nuovo. Buonagiunta, Notar (Notaro, Jakob, iz Sicilije, iz mesteca Lentini) ter fra Guittone (iz Arezza, brat iz viteškega reda fratres Gaudentes) so bili zastopniki stare struje. Preden odhiti za družbo, prorokuje Foreze Donati še strašno smrt svojega brata Corso Donatija, ki je kot vodja črnašev v Florenci poklical v mesto francoskega kraljeviča Karla Valois in povzročil pokol »belašev«; leta 1308. je v nekem boju pal s konja, ki ga je vlekel za seboj in ubil. V. 115 nsl. svari glas iz vej drugega skrivnostnega drevesa pred grehi požrešnosti. Dva zgleda omenja ta glas: Kentavri, polkonji, so poginili vsled pijanosti, v boju s kraljem Tezejem; Gedeon pa je s tristo tovariši, ki so vodo pili kar iz prgišča, premagal Madijance. Ko zapuščajo šesti krog, se prikaže angel, izbriše pesniku s čela šesti »P« ter blagruje tiste, ki so zmerni v jedi (v. 151 nsl.). Pogovor pota ni, ni pot prekinil pogovora; v pogovoru hiteli smo v dalj, kot čoln bi v ugodnem vetru šinil. 4 Duhovi dvakrat mrtvi so se zdeli, ki, zapazivši, človek da še živ sem, iz jam svojih oči so v me strmeli. 7 A jaz, nadaljujoč, tak govoril sem: »Ta, tretji, radi druga morda speje polakše, kot če sam bi se spešil sem. 202 10 No zdaj povej, če veš: Pikarda kje je? Li v trumi, v me strmeči, kako drago al važno zrem osebo, ki kaj šteje?« 13 »»Sestra moja — li lepo bolj al blago naj zovem jo? — v Olimpa že dvorani ovenčana se veseli nad zmago.«« 16 To rekel je; potem: »»Tu nič ne brani, nazvati vsakega z imenom pravim, ker s postom vseh obrazi so zglodani. 19 Ta tu je Bonagiunt; Bonagiunt je, pravim, iz Lukke. (S prstom nanj pokaže.) Zlasti glej onega z obrazom premršavim: 22 imel je sveto Cerkev v rok oblasti; iz Toursa je; Bog post mu je prisodil za bolzenskih jeguljic z vinom slasti.«« 25 Imenujoč še druge me je vodil; in culi so imena svoja radi, ker zbog tega noben se ni mrgodil. 28 Tu uzrem: z zobmi zrak sekal je od gladi Ubaldin; z njim Bonifazio, ki izročena bila je velečreda njega vladi. 31 Bil tam gospod Marchez: manj izsušena imel je usta, ko živel v Forli je, že takrat nikdar dosti napojena. 34 Kot tisti, ki iz vse, ki zre jo, tovaršije bolj ceni enega, tak jaz iz Lukke sem onega, ki moje poezije 37 se vešč je zdel; ime neke »Gentukke« mrmrati čul sem v ustih ga, kjer bol je pripravila Pravica mu in muke. 40 »Duh!«—dem—»govorit z mano v tebi polje; nuj, jasno svojo željo mi naznani, porazgovori z mano se do mile volje!« 43 On: »»Žensko bitje, ne še v pajčolani, živi,«« — je jel — »»po njej se ti omili moj rojstni kraj, od drugih opsovani. 46 To zroč naprej, spej, kamor srce sili; da moj šepet ni zvel te v zmot zagate, dogodki bodo to ti potrdili. 49 Ah veli: gledam li, ko gledam vate, njega, ki pesem spesnil novega rodii je: ,0 žene, ki, ljubezen kaj je, znate'?«« 52 In jaz: »Kadar ljubezni veter duje, poslušam, pazim, in tak zapisujem, kakor mi ona znotraj narekuje.« 55 »»Zdaj vozel, brate,«« je začel, »»pojmujem, ki mi (z Notarjem, Gvittom) slog doseči je branil sladki, novi, ki ga čujem. 58 Peresa vaša — vidim — tesno teči umevajoi za njo, ki narekava; kar žal! o naših ni se moglo reči. 61 To slogov je obejuh označava; ne vidim druge . . .«« In tenja je vtihnila, z razlago to vtešen, ko da je prava. 64 Kot ptice, ki, hoteč k bregovom Nila čez zimo, klin najprej s tvorijo v zraki, pa odlete in urna so jim krila; 67 tak urno, krenivši od nas, kostnjaki odšli so vsi; lahki od hrepenenja in mrše bili njihni so koraki. 70 A kakor človek, truden od drvenja, pusti družbo naprej in samši šeta, da grud se mu oddahne od hropenja, 73 tak pustil je Forez, da sveta četa je dalje šla, in zad je stopal z mano in djal: »»Kdaj nama snitje se obeta?«« 76 Jaz: »Ni, kak dolgo živel bom, mi znano; a v duhu prej na bregu bom pristana, pa naj se vrnem semkaj še tak rano. 79 Ker krajina, da bivam v njej, mi dana, propada, nje krepost je vsak dan manja; prežalostno — se zdi — bo razdejana.« 82 »»Pojdi!«« — je djal — »»a krivca razdejanja konj vlači z repom — duh moj zre razžarjen — v prepad, kjer ni ga, ni ga odpuščanja. 85 Konj dirja, vedno bolj in bolj razjarjen; glej, zdaj-le ga je udarilo kopito — tam trup leži, strašansko razmesarjen. 88 Ne zavrti kolesje vekovito (v nebo se ozre) se kajkrat, pa, kar javim nejasno zdaj, postane ti očito. 91 A zdaj —čas drag je v tem kraljestvu — ostavim te tu, da v sled hitim družbi begoči, ker vštric idoč časa preveč zapravim.«« 94 Kot časih od konjikov trume loči se vitez in zdirja, ker mu pohvala miglja, sovraga prvi če naskoči, 97 tak senca se od nas je v dir zagnala; sam z njima sem ostal na pota sredi, ki slavna tak bila sta kdaj maršala. 100 Ko zginil je v daljavi nedogledi in s trudom šlo za njim oko — slede — je, kot s trudom sem sledil njega besedi, 103 uzrem drevo še eno, čigar veje so sadja se šibile živosoke, prav blizu, kamor nisem gledal preje. 106 Pod njim — sem videl — ljud je dvigal roke in v perje gori zroč je nekaj vekal, kot abotne že videl sem otroke 109 moledvati moža, ki ni prerekal se nič, le v viš držal željeno reč je, da trop s skominami za njim bi tekal. 112 Pa so odšli, okušajoč nevšečje, in že smo mi pri velikem drevesi, ki solz ni mar, ne prošnje mu največje. 115 »»Mimo pojte, ne bližajte se lesi; bolj zgoraj deblo je, ugrizek Eve; na onem ta cepič je rastel lesi.«« 118 Teh čul sem besedi iz vej odmeve; zato Vergilij, Stacij, jaz — nas troje — tesno držali stene smo se leve. 121 »»Kentavrov pomni,«« — čuti spet bilo je — »»megel sinov, prokletih, ki, pijani, dvoprsni, imeli s Tezejem so boje; 124 Hebrejcev, ki, ker niso pili iz dlani, Gedeon je imel njih družbo za nevredno, ko v boj je drl niz brda z Madijani.«« 127 Tak stiskajoč se k steni vedno smo šli, požrešnosti slušaje zglede, ki krivcem je korist prinesla bedno. 130 Ko prosta spet je pot bila prek srede, smo miljo pač al več storili hoje, vsak zase premišljaje, brez besede. 133 »»O čem tak premišljujete, vas troje?«« Ob tej sem zdrznil se nenadni reči kot konjič, splašen iz dremote svoje. 136 In glavo dvignem, videt, kdo je? V peči nikdar železa niso kosi al stekla tako bili žareči in rdeči, 139 kot ona tam prikazen, ki je rekla: »»Če gori greste, sem zavijte; prava v miru kraljestvo pot pač tod bo tekla.«« 142 Ker vid bila mi vzela je bliščava, sem skril za mojstrov svojih dveh se pleča in šel kot človek, ki za sluhom tava. 145 In kot bi, zarjo jutranjo znaneča, pomladna v maju sapica zavela, od vonja trav in cvetek vsa duhteča, 148 tak vetra dih začutil sem sred čela in perut — čutil sem — se je zgenila, da v zraku je ambrozija zaduhtela; 151 in glas sem čul: »Njim blagor, ki svetila jim milost tak je, da jedi naslada preveč jim poželjenja ni rodila, 154 no pamet mera jim bila je glada.« (Dalje.) Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XXV. S koncem prejšnjega speva smo zapustili šesti krog Vic, muke nezmernežev v jedi in pijači; zdaj se bližamo sedmemu, poslednjemu krogu. Kakor že šestkrat, moramo tudi zdaj po ozki, strmi stolbi, če hočemo v naslednji krog. Vstopimo torej v ta ozki prelaz in nastopimo to vzpenjanje z našimi tremi pesniki, Vergilijem, Stacijem in Dantejem! Najprej izvemo, da moramo hiteti, ker je na gori očiščevanja, t, j. v Vicah, ura že približno dve popoldne. (Dante po srednjeveškem učenem načinu to tako pove: Solnce je že prepustilo ozvezdju Bika poludnevnik; na nasprotni pohiti, kjer je zdaj noč, je polnoč minila in ozvezdje Škorpijona gre skozi meridijan.) Do večera so torej samo še štiri ure. Tisto lezbo po stolbi, ko ni do prihoda v novi krog ničesar videti, porabi Dante — kakor tudi že opetovano — v ta namen, da se znebi nekega težkega dvoma: v šestem krogu je namreč videl spokornike, vse shirane, bila jih je sama kost in koža; in zdaj vpraša svojega Vergila: »Kako je v Vicah možno tako hiranje, ko vendar duhovi nimajo več nagona po jedi?« Vergil mu odgovori: »Spomni se starogrškega bajeslovja; tam čitaš: Ko se je rodil Meleager, so Rojenice prišle in dele poleno (trsko, čelešnik) na ogenj, rekoč: »O dete, kadar bo to poleno zgorelo, bo tudi tvoje življenje ugasnilo.« Mati je slišala besede in je hitro vzela goreče poleno iz ognja in ga vteknila v pepel. Meleager je odrastel v mladeniča. Na slovečem lovu (kaledonskega merjasca) pa je ubil dva ujca svoja. Mati je tedaj razžaljena potegnila poleno iz pepela in ga dela na ogenj. Obenem z dogorevajočim polenom je hiralo življenje Meleagrovo. Torej ne vsled posta, ampak vsled neke skrivnostne zveze z onim polenom je izhiral Meleager. Tega se spomni, o sinko! In pa ogledala, ki kaže slike, katere niso njegova last. Ker pa gre za nauk krščanske vere, naj ti ta skrivnostni pojav razloži Stacij!« (Vv. 1—30.) In Stacij prične razlago: »Znano ti je, da se po nauku starodavnih zdravnikov naša jed trikrat prebavi: najprej v želodcu, kjer se vse odvisno izloči; potem v jetrih, kjer se hrana pretvori v kri; slednjič v srcu, kjer kri dobi tvorno silo, da gradi in redi razne telesne ude. V srcu je glavni sedež telesne topline in vseh telesnih sil. Srce goni kri po žilah in tem potem dobivajo telesni udje svojo hrano in rejo. No, vsa kri pa se ne porabi za gradnjo in rejo telesnih udov. Kakor varčna gospodinja nepoužito jed po obedu shrani, tako se shrani nekaj krvi, najboljše, v svrho ploditve. Ta kri dobi v srcu moč, da zgradi novemu bitju vse ude, ne samo enega. Prišedši iz src (moškega in ženskega), »popolnosti kraja«, se ob zaploditvi združi oboja kri, oblikujoča moška in obliko vzprejemajoča ženska. V tistem hipu prevzame oblikujoča (torej: moška) sila vlogo duše v novonastalem plodu, in sicer najprej vlogo rastlinske duše (anima vegetativa), samo s tem razločkom, da je prava rastlinska duša »že pot dovršila«, dočim rastlinska duša v človekovi metamorfozi še gre, t. j. se spremeni v višjo, t. j. čutečo (senzitivno). A kako iz te nastane človeška duša? Ob tem vprašanju se je celo modremu Aristotelu primerilo, da se je zmotil, učeč, da je um, ker nima nobenega telesnega organa, od telesa popolnoma nezavisen. Resnica pa je ta, da človeška duša sicer ne nastane vsled volje roditeljev, ampak jo neposredno ustvari Bog, vendar pa ne pride kakor nekaj tujega v zametek, temveč vzame vase (»usrka«) vegetativno in senzitivno dušo, ima obe v sebi in je ena, nedeljena substanca. Potemtakem je samo ena duša v človeku. (Zmotno je učil Platon, da so tri; zmotno uči Aristoteles, da »spoznavajoči um«, intellectus agens, samo-stalno živi, neodvisen od materije.) Kadar človek umrje (»kadar Sojenici prediva zmanjka«), se duša sicer loči od telesa, vzame s seboj vse svoje sile in lastnosti, božje (t. j. po katerih je Bogu podobna: razum in svobodno voljo) in zemske; te seveda ji oneme, t. j. ji ostanejo samo »in po-tentia«, um in volja (in spomin) pa se še izpopolnijo. — Ločivši se od telesa dospe duša iz lastne moči na eno obeh obali, ali k podzemski reki Aheronu, da pojde v pekel, ali pa k ustju Tibere, da jo angel-brodnik prepelje pod goro očiščevanja (Vic). In kako pride v Vicah do navideznega telesa? Duša ohrani — tudi po smrti — tisto oblikujočo moč, vis forma-tiva, ki je z njo v življenju telo oblikovala, samo da zdaj oblikuje vzduh, ki jo obdaja (tako dobi oblak od solnčnih žarkov svoj posebni videz!). Nekakšno laži-telo nastane, ki dušo spremlja povsod, kakor gre plamen za žerjavico. To iaži-telo je vidno, posreduje sluh, vid... in tudi občutek gladu, stradanja.« (Vv. 31—108.) Tako Stacij. (Teorija o izvoru človeške duše je vsa Akvinskega; laži-telo je Dantejeva pesniška tvorba, ker za pesnitev potrebna.) Medtem so dospeli do vrha stolbe; pred nami je sedmi in zadnji krog. Strašen pogled! Iz stene kroga švigajo plameni preko ceste; iz tal pa piha silen piš, ki plamene nazaj upogiblje k steni, tako da je ob robu nekaj proste poti. V plamenih begajo duhovi, pojoč staro cerkveno pesem Summae Deus clementiae, ki prosimo v njej za čistost srca in varstvo pred nečisto slo. (Vv. 109—126.) Takoj čujemo tudi dva zgleda: kot vzor čistosti in devištva proslavljajo duhovi Marijo, kličoč besede: »Moža ne poznam« (torej tudi tu, kakor vedno, Marija na prvem mestu); kot svarilen zgled pa ime vile (nimfe) Helike, v nesrečo pahnjene po Jupitru, kaznovane po deviški Diani. Smo torej v krogu, kjer se kaznuje z ognjem s 1 a d o -s t r a s t j e. Čas silil je na pot: na nebosklonu je Solnce namreč bilo prepustilo poldnevnik Biku, Noč ga Škorpijonu. 4 Zato kot mož, ki, naj bi se javilo karkoli, nič ne odvrne ga od hoje, če nujnosti ga zbada osten s silo, 7 tako v prelaz stopilo je nas troje: vsak drug za drugim pot u stolbo tre si, ker ozkost ne pusti se peti v dvoje. 12 10 In kakor štorkljica, letet žele si, perot privzdigne, vendar, ne še smela ostavit gnezdo, zopet jo povesi: 13 tak v meni se tedaj je želja vnela, da vprašal nekaj bi; že htel odpreti sem usta — pa je želja onemela, 16 No blagi otec moj, dasi hiteti je trebalo, me tak je nagovoril: »Le sproži lok, do skrajnosti napeti!« 19 Zaupljivo sem usta zdaj otvoril in djal: »Kak hirati tu more grešnik, ki Bog mu je jedi nagon zamoril?« 22 »»Meleagra pomni: ugašal je čelešnik, s tem njemu je življenje ugašalo. To pomni, pa ne bo ti trd olešnik, 25 Al v mislih vstopi se pred ogledalo: geni, v njem koj se zgane tvoja slika! To pomni, pa se vse bo razvozlalo. 28 A da umiriš se, kar te izvedet mika — glej Stacija! Koj željo mu razkrijem, da ranam tvojim naj bo za zdravnika.«« 31 »Če vpričo tebe temu naj razvijem, kar v Bogu zrem,« — de Stacij — »oprosti mi! Saj možno ni, da prošnjo ti odbijem.« 34 In meni de: »Premisli prav in primi besede moje; bodo ti svetile, da raztolmačiš svoj ,k a k 6' si ž njimi. 37 Krvi kar čiste v žejne ne gre žile, se shrani, kot po jedi bi jestivo u shrambi roke varčne prihranile, 40 in v srcu prejme tvorno silo živo, da stvori ude novemu zarodi; kar druge je krvi, je žil gradivo. 43 Še izčiščena pronica — kam? To sodi zamolčati; odtod kapljoč prehaja na tujo kri u stvarnice posodi. 46 Tu druži kri obojna se in spaja, ta, da sprejema, druga oblikuje, iz src izžeta, popolnosti kraja. 49 Pa komaj tja dospeje, že deluje: ko plod, tvarino svojo, je zgostila, z življenja ga počelom obdaruje, 52 Že duša s tem je v plodu tvorna sila, rastlinski slična; v tem le je razlika: ena še gre, pot druga je zvršila. 55 Kot gliva v morju plod se že premika, že čuti; tvorna sila gre, zgradila da bi ude zmožnostim, ki jim je klika. 58 Tak, sinko moj, razvija se ta sila, iz srca vroč roditelja, priroda kjer udom vsem je klice zasadila. 61 Iz živega tega kak človek ploda nastane, še ne veš; no, modrijana je večjega zavedla v tem zabloda, 64 učečega, da nista v eno vbrana človeška duša in um spoznavajoči, ker um — pre — nima svojega organa. 67 Zdaj sluh odpri resnici, k tebi spoči, in znaj: bržko zametku se razvije ustroj možganov, Vsepregibajoči 70 se k njemu skloni, tolike umetnije vesel prirodne, ter dihnivši ustvari s tem novega duha, ki moč mu vlije; 73 duh, tvornega kar najde v ploda tvari, usrka vase, v dušo eno edino, ki žije, čuti, v sebi kolobari. 76 Da čudil se boš manj, kar dem, toplino glej solnčno: ko se s sokom, ki preliva se v trti, je spojila, imaš — vino. 79 Ko Sojenici zmanjka pa prediva, se duša iztrga mesu in v kali nese s seboj, kar zemskih, božjih sil v njej biva. 82 Vse druge sile oneme, zgube se; spomina pa, razuma, volje sila, te v delavnost tem jačjo poostre se. 85 Ko brez ovir, s svojo močjo prhnila prečudno je na eno obeh obali, izve šele, kod bo vnaprej hodila. 88 In bržko tam so kraj ji odkazali, iz tvorne sile zažare duševne žarki, ki prej v telesu so sijali. 91 In kot se zrak, oblake če deževne zadeva solnčna luč, ves zaleskeče u raznih barvah mavre pestrosevne, 94 tak zrak — krog duše tam — se v lik obleče prav tisti, ki — utisnjen — nanj prehaja od duše, v tistem kraju se mudeče. 97 In kakor gre plamen u kraj iz kraja za ognjem, kamor ta svoj prostor menja, tak gre za duhom lik, ki ga obdaja. 100 Ker v zraku tenkem duh se javlja, tenja se zove zbog tega; vzduh mu pomore do vseh čutil, do samega videnja. 103 Zrak omogoča tenjam, da govore, odtod vsak vzdih jim, smeh in jok izvira, ki slišal si na poti ga prek gore. 106 Kakor vsled čustev se al želj nemira spreminja duh, tak tenje lik se menja. Glej vzrok čudenja ti: tak tu se hira.« — 109 V tem v zadnjega prišli smo krog trpljenja, kot vse doslej, na desno napoteni; a vstrašili smo novega se zrenja: 112 iz stene švigajo ko blisk plameni, iz kroga dna pa veter piha jezno, ki jih, da krči pot, zavrača k steni. 115 Zato po prostem robu prav oprezno smo drug za drugim šli stezo gosjaka; tu ogenj, tam grozilo mi je brezno. 118 In bila je beseda vodje taka: »Imej oči le-tu na uzdi strogi; usodna bila majhna bi napaka,« 121 »Summae Deus clementiae« v tem krogi iz srede čul sem peti plameneče, da pazno sem po kroga gledal progi; 124 in v ognju uzrl duhove sem hodeče; in predse gledal sem in gledal vanje, poglede sem ter tja deleč strmeče, 127 Ko ta njihov bil slavospev končan je, je: »Ne poznam moža« družba zavpila in tiho spet pričela prepevanje. 130 Končavši še zavpili so: »Spodila iz šume je Diana Helik-vilo, ker Venere bila je strup užila,« 133 In spet zapeli so; nato slavilo njih vzklikanje može je vse in žene, kar zakona jih čistost ohranilo; 136 s tem poslom so te duše zaposlene ves čas, dokler jih ogenj žge; s to hrano, s to nego v tej bolezni oskrbljene 139 zdraviti zadnjo morajo še rano, Zadnji upornik. Povest iz leta 1738. — Ivan Pregelj. XI. V noči med Firminom škofom in Serafinom spoznovalcem, peto noč po odhodu župnika Štefana v Čedad, je opolnoči nenadoma in skrivnostno nekdo potrkal na vrata mitničarjeve hiše na Knezi. Mitničar Zucco se je bil pred eno uro vrnil od Tagliata, s katerim se je bil v pijanosti spri, in je ležal v temi na klopi za mizo, oblečen, nemaren, omočen. Zunaj je trkalo vztrajno. »Mir daj!« je zarenčal Zucco. »Gospod Zucco, odprite!« je prosilo zunaj. Mitničar se je dramil in poizkušal vstati. Gol-calo se mu je, z nogo je zadel ob mizo in zaklel. Potem je stal in vprašal: »Kdo si?« »Tinica,« je zašepetalo zunaj. Mitničar je neokretno odprl vrata, ki so pošastno zahreščala v mrak, Tagliatova dekla je smuknila s ceste v mokrotno vežo. Samo rahel dih nečesa sladkega je blažil to smrdljivo vežo, prepojeno animaličnih duhov zanikarnega pijanca: še neugasli vonj belih rož, ki jih je prinesel kdove-kdo v to vežo in jih potisnil v vodo, ki se je nabirala v zamašenem lijaku. Hipoma, instinktivno jih" je otipala Tinica v temi in poglobila vanje svoj obraz in so se razsule: zadnji spomin skrivne, ukradene sreče, ki sta jo bila vžila v teh prostorih župnikova Lucija in njen ljubček Kamilo . . , »Diabolo,« je mrmral Zucco. »K meni si prišla v vas? Hahaha!« »Gospod Zucco,« je sopla Tinica burno, »Prišla sem Vas svarit. Tagliat Vas zalezuje. Vse je poizvedel, koliko ste prejeli mitnine v enem letu.« »Hudič!« je vzkipel mitničar. »Jutri Vas pojde tožit v Tolmin.« »Nož dobi v trebuh!« Dekle je položilo mitničarju roko na rame. »Gospod Zucco, Tagliat je sam tat. Knežan-skega fajmoštra je oropal in tudi Vas.« »Mene? Kdaj? Sanjaš!« »Takrat, ko ste obdolžili klateža —« Mitničar se je zakrohotal: »Nož v trebuh!« Tinica je stisnila mitničarju nekako knjigo v roko. »Denar?« se je začudil mitničar, »Svete bukve, ki jih je Tagliat vzel knežan-skemu. V postelji sem jih našla skrite,« »Pa čemu meni?« se je čudil Zucco. Skoro veselo je odvrnila: »Ali ste tako pijani, da ne veste? Ž njimi se vendar lahko maščujete Tagliatu. Jutri, ko pojde v Tolmin . . .« »Hudič,« se je zasmejal Zucco. »Ti si pametna! To je boljše kakor nož v trebuh, Benissimo, čara, benissimo,« »Prehitite ga, preden on Vas zatoži,« je učila ona. Mitničar je mrmraje segel v žep in otipal edin zlat novec in je menil: »En cekin imam. Pa si ga zaslužila, Tinica!« 14 Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XXVI. Z v. 109 prejšnjega speva smo bili dospeli pred sedmi krog Vic, kjer se duše pokore za greh poltenosti. Vrstice 109—126 so nam opisovale, kakšen je ta sedmi krog: plameni švigajo iz tal, le ozek zunanji rob nudi popotnikom možnost, da si ogledajo krog in poiščejo prelaz v višavo. In tako jih torej vidimo vse tri korakajoče po tistem ozkem robu. Solnce zahaja. Vzpenjali so se od vznožja stolbe do vstopa v krog več ko tri ure; solnce obseva Danteju zdaj desno rame: potemtakem stopa proti jugu in obhodil je, kakor iz vsega tega sklepamo, od II. kroga pričenši četrtino celega brega (zakaj takrat mu je bil obraz obrnjen proti zapadu). Korakajo pa tako, da je Dante, kakor razberemo iz vv. 16, 17, iz spoštovanja zadnji. Senca njegovega telesa pada na plamene in tisti plamen, ki tako pride v senco, bolj žari od drugih: spet dokaz bistrega Dantejevega opazovanja prirode, v srednjem veku pač redkost. Ob tem nenavadnem pojavu se duhovi začudijo ter prihite do skrajne meje ognja (ker iz ognja ne smejo stopiti), da bi izvedeli, odkod to čudo. Že jim hoče pesnik razložiti, kar prihiti iz nasprotne strani kroga druga truma duhov. In zdaj vidi Dante ginljiv prizor: krdeli se tako srečata in tako gresta naprej, da se posamezniki naglo poljubijo. (Z brezstrastnimi poljubi se pokore za svoje poltene poljube v življenju.) Ob srečanju vzklika ena truma: »Sodoma in Gomora!«, druga: »Pazife!« (Pazifaje). Prvi se pokore za »mutasti« ali sodomski greh, drugi za živalsko nezmernost v spolnem uživanju. (O Pazifaji je bil govor že v Peklu, sp. XII, v. 13 nsl. Bila je žena kralja Mi-nosa na otoku Kreti; dala si je napraviti leseno kravo ter se vanjo skrila. .. Ovid, Metamorf. VIII, 132 nsl.) Tisto na-migavanje na Julija Cezarja ima svoj izvor v starem obrekovanju, da je baje Cezar, kot mladenič se mudeč na dvoru kralja Nikomeda v Bitinji, igral vlogo kraljeve žene. Duh, ki govori z Dantejem v imenu drugih, je Guido Guinizelli, iz Bologne, oče »novega sladkega pesniškega sloga« (struje), vzor Dantejev in mnogih, še »boljših« mu vrstnikov. Guinizella bi Dante rad objel, kakor sta Hipsipilo objela sinova, zopet jo zagledavši. (Kralj Likurg iz Nemeje se je razsrdil na svojo ženo Hipsipilo, ker mu je vsled njene nepazljivosti umrl najmlajši sinček; hotel jo je ubiti. Rešili so jo tuji vojaki. In starejša dva sinova sta planila k materi, ko sta jo zopet zagledala še živo.) Guinizelli odklanja hvalo, ki mu jo Dante daje, ter opozarja na enega izmed trume spokornikov, ki je večji pesnik ko vsi drugi, večji tudi nego toli slavljeni Giraut de Borneil (f 1220) iz Limogesa; misli provansalca Arnaulta Da-niel (f 1189), katerega tudi Petrarca imenuje Gran maestro. Girault iz Lirnogesa je zaslovel — tako meni Guinizelli — le vsled nerazsodnosti ljudske mase, prav kakor v Italiji Guittone (f 1294). Arnault stopi sam iz trume in govori z Dantejem v provansalščini. To je realistična poteza, ki je pa noben prevod ne more izraziti. (V češkem prevodu Vrchlickega vidimo, da je mesto ostalo neprevedeno.) Guinizelli prosi Danteja za en očenaš, »vkolikor te miloščine« v vicah potrebujejo; zakaj predzadnja prošnja: »In nas ne vpelji v skušnjavo!« je tu, kakor vemo iz XI. speva, nepotrebna. Tak drug za drugim šli čez rob smo tisti in Mojster mi je dobri zabičaval: »Pozor! Naj opomin ti moj koristi!« 4 Žar solnca me je z desne obsijaval; zapad, v večerni zariji žareči, modrino je v belino spreminjaval. 7 Vsled sence moje plamen je rdeči bil bolj rdeč, kar koj so zapazili duhovi, skozi plamene hodeči. 10 Povod s tem dal sem, da spregovorili o meni so; tako-le so začeli: »Laži-telo to ni, bi mi sodili.« 13 Njih eni potlej k meni so hiteli, previdno, zakaj vedno so se bali vun iz ognjene stopiti kopeli. 16 »Hoj ti, ki zadaj ideš bolj spoštljivo ko počasno, skrivnost mi razodeni, ki tu gorim se žejo neugasljivo: 19 odgovor tvoj ni nujen samo meni, po njem vsi ti bolj koprne od žeje, ko Ind al Črnec po vodi studeni. 22 Da stena solncu si, kak to se deje? Povej! Se zdi, da nisi prekoračil še smrtnega kraljestva mrež in meje«« 25 Tak eden njih čudenje je tolmačil; in že sem hotel želji mu ustreči, a nov pojav mi sklep je predrugačil: 28 po kroga sredi ognjenoplameneči se v protismer krdelo je spešilo, ki nisem mogel z njih pogleda spreči. 31 V obojno smer se sencam je mudilo; poljubec — in nihče se več ne ustavlja, dovolj jim to je kratko pozdravilo. 34 Med dvema tak mravljiščema pozdravlja — ko se povohata, za pot se pravo povprašata in zdravje — mravljo mravlja. 37 Ko z ljubo to se razido pozdravo, zavpijejo, še preden tal dotika korak se spet, naglas, kakor za stavo, 40 tu: »Sodoma-Gomora!« truma vzklika, a tam: »Se Pazife je skrila v kravi, da k sli bi svoji skok zvabila bika,« 105 ;¦ 43 Potem, kot razdelijo se žerjavi, ki, mraz mrzeč al kraj, kjer solnce pali, v Ural lete al k Afrike puščavi, 46 tako so ti duhovi se razstali; in spet pričeli spev so solznomili in spet so krik navadni svoj zagnali; 49 in bližali so isti se, prosili poprej ki so bili me pojasnila, in v licih radoznalost so javili. 52 Videč že drugič, kaj njih sla bi bila, začnem: »Vi, ki živite v trdni nadi, da duša vam prej slej bo mir dobila, 55 o, ne gnijo mi udje tam, ni mladi ni stari: v krvi svojega života sem tu, u trdnem kit in sklepov skladi; 58 tod pnem se zdaj, da jenja mi slepota; da smem, vmrljiv, skoz to kraljestvo, žene tu gori mi sprosila je milota. 61 A čujte: naj bile bi vam vtešene želje, naj vas nebes sprejmo dvorane čimprej, za vas z ljubavjo okrašene: 64 povejte pa; Kdo sence ste neznane? Naj pišem vam ime! Kdo duš je čeda, ki proč hite od vas, skoz plamen gnane?« 67 Kot hribovca se čudna loti zmeda, če v mesto pride z gor, od začudenja besede zmanjka mu, pa gleda, gleda: 70 tak gledala me vsaka teh je tenja. Ko družba se čudenja je znebila (duh plemenit se čuditi brž jenja!), 73 de senca, ki me prej bila prosila: »O, srečno ti koraki tod hodili, se prav živeti duša ti izučila — 76 znaj: ti, ki z nami ne gredo, grešili so v tem, za kar so Cezarja vojniki s »kraljico' na triumfa dan dražili. 79 Zato si za razhod Sodomo s kriki očitajo, kot culo ti uho je; z očitki bol množe si mučeniki. 82 Naš greh je greh scer spolnosti oboje; a pameti ker nismo spoštovali, ampak za slo živalsko šlo telo je, 85 v sramoto večjo tu naj bi kričali ob razhodu ime nje, Pazifaje, žival bila v leseni ki živali. 88 Zdaj veš, zakaj smo vredni bili graje; a pravit, kak imena nam slovela, v to časa mi ter znanja nedostaje. 91 Kar mene tiče, ustrežem: Guinizella glej Guida! čistim ž e se, ker žal bilo mi grehov, preden smrt prišla je bela,« 106 94 V Likurga tugi k majki je planilo dvoje otrok ob nje vrnitvi novi: tak jaz sem planil, le ne s tako silo, 97 ime začuvši njega, ki sinovi smo jaz mu, z mano boljši, ki kdaj peli ljubav smo s sladkomilimi glasovi. 100 In šel sem v misli gluhi, onemeli, in dolgo sem ga nepremično gledal, ne bližajoč se njim, ki so goreli, 103 Do sita ko sem bil se ga nagledal, sem službi se ponudil ves njegovi, s prisego to potrdil mu, povedal. 106 In on: »»Tak močni, svetli so sledovi v meni tvojih besed, da ne odplavi jih Lete-voda s temnimi valovi. 109 Ampak, če, kar prisega tvoja pravi, je res, povej: na meni kaj dobi se, da toli kažeš ust, oči ljubavi?«« 112 »Med pesmi Vaših!« moj odvet glasi se, »ker dokler nove struje traja slavje, slavili bodo vedno Vaše spise.« 115 »»O brate, ta-le —«« s prstom vun izbral je nekoga v trumi — »»v narodnem jezici vse boljše verze nego jaz koval je, 118 V romanih, v pesmih ljubljeni devici je prvi! Da ga Limožan prekaša?! Tej smeja se neumni govorici. 121 A tolpa bolj na sloves se zanaša ko na resnico; sodbo si ustvari, še preden da razum al vmetnost vpraša, 124 Z Guittonom tak so naredili stari, dajoč le njemu, rod za rodom, slavo; zdaj prava slava drugih gospodari. 127 A ti, ki vživaš to posebno pravo, da k tistemu smeš romat samostani, kjer Kristus sam, opat, daje postavo, 130 en očenaš zame v nebes dvorani izmoli, vkolikor to miloščino tu rabimo, kjer greh nas več ne rani,«« 133 Nato je izginil v ognja pekočino, da prostor bi sosedu bil pribavljen, izginil kakor riba v vod globino. 136 Jaz bližam k onemu se, ki bil javljen mi s prstom je: njega — mu dem — imeni lep prostor v srcu mojem je pripravljen. 139 Odvet njegov glasil se je iskreni: »»Ker vljudno vprašaš tak po zvanju mojem, ne morem, nočem skrivat se v plameni. 142 Arnault sem jaz, ki plakam tu in pojem; potrt zrem svojih prošlih dni norosti, radostno zrem bodočnost v upu svojem. 145 A zdaj pri tisti te rotim kreposti, vodila ki po teh te je stopnicah: pomni, ko pride čas, mojih bridkosti!«« 146 In zgine v ogenj, čistit dlje se v vicah. Spev XXVII. Stojimo na robu sedmega kroga, pred ognjenim stebrom, čistečim sladostrastnike. Še skozi ta ogenj moramo, pa bomo tik pred vhodom v zemeljski raj (paradiso terrestre) na vrhu gore Očiščevališča. Ura je približno šest zvečer. (Vv. 1—5 slone na podmeni, da Jeruzalem stoji 90 stopinj zapadno od Indije, prav za toliko stopinj vzhodno od Španije, in glede gore Očiščevanja baš na nasprotni točki severne polute. Če torej Jeruzalemcem solnce vzhaja, ima Indija poldne, Španija polnoč, brdo Očiščevanja solnčni zaton.) Dante si ne upa skozi plamene; od groze je napol mrtev. Šele, ko mu Vergilij de, da bo onstran ognjenega zidu videl Beatričo, oživi. (Primera vv. 37—39 je vzeta iz starogrške pripovedke, zapisane v Ovidovih Metamorfozah, IV, 75 nsl.: Mladenič Piram in devojka Tizbe sta bivala vsak pri svojih roditeljih, v sosednih hišah. Samo zid ju je ločil; govoriti sta mogla le skozi neko razpoko v zidu. Nekega dne sta sklenila, da ostavita očetni hiši ter se snideta izven mesta, pod neko murbo, ob robu studenca, tik groba Ninovega. Najprej je prišla na dogovorjeni kraj Tizbe; ker pa se je tisti hip bližala studencu žejna levinja, je Tizbe preplašena zbežala, pustivši na mestu ogrinjalo. Levinja ga s smrčkom, še vsem krvavim, povoha in raztrga. Nato dospe Piram. Ker ne najde nič drugega ko okrvavljene kose ogrinjala, misli, da je divja zver Tizbo raztrgala; v obupu potegne bodalo ter se smrtno rani. Kri, brizgnivši visoko gori, pordi beli sad murbe. Od tedaj temna barva. Kako prebledi nesrečna Tizbe, ko se vrne! S solzami moči čelo Piramovo ter kliče: »Piram, kaj se ti je pripetilo? Odgovori! Tvoja Tizbe te zove.« Ob imenu »Tizbe« je mladenič res odprl oči — zadnjikrat. Ko pridejo iz ognja, gredo v zadnji klanec (stolbo), proti vzhodu obrnjeni, zakaj Dante vidi senco zahajajočega solnca pred seboj. Ko sta se z Vergilom v 2. spevu začela speti kvišku, je šla smer proti zapadu; potemtakem je Dante obkrožil polovico gore. Na stolbi jih zaloti noč. Treba je prenočiti. Dante zre v sanjah Lijo, pojočo mu o sestri Raheli. (V mistiki katoliške Cerkve pomeni Lija delavno [activa], Rahela pa premišlju-jočo [contemplativa] pot v zveličanje.) Pesnik se zdaj nahaja neposredno pred vhodom v zveličanje. Na robu planote, ki se jim zgoraj na vrhu odpre, kjer se nahaja zemeljski raj, odloži Vergilij svojo vodniško službo; zakaj prične se nadnaravno življenje, katerega naravni razum ne umeje. Odslej Dante, očiščen vseh sedmih P, ne potrebuje vodnika; njegova volja je zopet vsa k dobremu nagnjena, vsa zdrava; treba mu le za njo iti, pa varno pride k Bogu; odslej ne potrebuje niti svetne niti duhovske gosposke. Kot — kadar prvi svit drhti jutranji ondi, kjer kri za nas naš Stvarnik dal je, in Ebro sen pod Veso sniva v Spanji, 4 in v Gangi od poldne razpaljen val je, tak solnce stalo je, je dan gineval. — Kar angel javi se vesel, pred nami stal je 7 na bregu, takraj ognja, in tak peval: »O kak blagrujem vse u srcu čiste!« da glas nad glas človeški je odmeval. 10 Še to: »Le prek žerjavice gre tiste vam pot! Kar, duše svete, vanjo samo! Pa da za spev onstran mi gluhe niste!« 13 Tak reče, ko prot njemu se ravnamo; a meni, ko to čul sem iznenadi, bilo je, kakor živ da moram v jamo. 16 Prot nebu roke vil sem v svojem jadi, zroč v ogenj in pomneč, kak enekrati ljudi goret sem videl na grmadi, 19 Zdaj spremstvo blago k meni se obrati, mi de Vergil: »So muke, sin, v tem krogu, a smrti ti ne morejo zadati, 22 Pomni, pomni... Če k zlih te grap brlogu na hrbtu sem Gerjona varno vodil, te zdaj ne bom, ko bliže gremo k Bogu? 25 Uverjen bodi: naj bi tudi hodil skoz trebuh tega ognja let tisoče, lasii na glavi ne bi si osmodil, 28 Mar meniš, da goljfati kdo te hoče? Približaj se, poskusi roko nesti al halje svoje rob v plamene žgoče! 31 Bojazni prazne nuj se koj otresti, srčno premeri pot, ki ogenj siče!« — A jaz — ko štor, prot glasu v svoji vesti. 34 Ko noga moja trda se ne miče, Vergil malo vznevoljen je govoril: »Glej, sin, ta zid te loči od Beatriče,« 37 Kot, čuvši ime Tizbe, Piram otvoril je veko, umirajoč (takrat se pordečil je murbe sad!), in v njo pogled ponoril: 40 tak v meni upor Vodnik je modri omečil; ozrem se vanj, ko udari i m e v uho mi, čigar se vir je v meni ovekovečil, 43 »»Kako? Naj tu ostanemo?«« Z glavo mi odmajal je, pa spet se nasmehljal je ko tak, ki dečku z jabkom trmo zlomi. 46 Kot prvi v ogenj On korak ravnal je, kot zadnji Stacij — tak mu prošnja rekla je Mojstrova—,ki v sredi prej spremljal je, 49 Ko v ognju bil sem, v vrelo peč bi stekla bil planil rad, da v njem bi se ohladil, brezmejno tak ognjena peč je pekla, 52 Da blagi otec trud bi mi osladil, o Beatriči mi govoril je; se slovi: »Oči nje zrem, se zdi« — mi pot je gladil, 55 Vabili z onstran petja so glasovi; ko v spev pozornost naša je napeta, ven pridemo, kjer pot se pne k višavi. 107 58 »O pridite, izvoljenci Očeta,« iz tolike je luči pesem pela, da zrenja mi je možnost bila vzeta. 61 Še: »Solnce gre v zaton, večer se dela, hitite brez pomude!« priganjalo je tam, »preden zapad bo noč objela.« 64 Naravnost pot se pela je med skalo, v to smer, da so pred mano v tleh gubili se žarki solnca, ki je nizko stalo, 67 A malo le stopnic smo prestopili, po senci ker smo moji ugašujoči solnca zaton — za nami — zapazili. 70 In preden svod neba, prostirajoči v brezdalj se, z eno barvo se prepregel in dana bila vsa oblast je noči, 73 nas vsak na eno je stopnico legel; da dalje nismo mogli, ni zlomila nas volja — strmi pot je to dosegel. 76 Kot čreda koz, ki drzno so drvile prek slemen, umiri se, ko prežveka, ko s pašo so se dobro nakrmile, 79 in v senci zdijo, solnce ko pripeka; pastir, na palico se naslanjaje, pri njih, ki dan v njih službi mu poteka, 82 čez noč pa vne, pod vedrim nebom, raje pri čredi bi se mirno mu ležalo, da divja zver mu ne razžene staje: 85 tak nas je troje tam prenočevalo: kožica jaz, a onadva čuvaja, obdani z dveh strani z visoko skalo. 88 Neba le košček sem iz tega kraja in zvezd le malo videl, ki pa bile so večjega in bližjega sijaja. 91 V teh mislih, tak u zvezde zroč, sklopile so v sen se mi oči, v t a sen, novice ki cesto zve, preden so se zgodile. 94 V čas — menim — prvi žarek ko Danice obsvetil goro z vzhodnega neba je (Danice, ki ljubav ji zmir rdi lice), 97 podobo žene videl sem sanjaje, mlade, lepe: hodila je po trati, cvetlice trgajoč in tak pevaje: 100 »Naj ve, ime kdor moje hoče znati, da Lija sem; in gibljem zmir z rokami, ker rož za venec hočem si nabrati. 103 Krasim se, da zrcalo hvalo da mi; pred svojim pa zrcalom ždi Rahela ves dan, izpred njega se ne predrami. 106 V oči si ona lepe zret bi htela, jaz v roke svoje, kak krase mi škranje; jaz dela, ona gledanja vesela.« 109 Tedaj pred svitom zarje je jutranje, ki potnikom tem milši prikazala bi se, čim domu bliž je nočevanje, 112 na vse strani tema je že bežala in sen moj ž njo: bil čas je uraniti, ker Mojstra bila tudi sta že vstala. 115 »Sad sladki, ki, hoteč ga zaslediti, skrb ljudska išče od veje ga do veje, še danes tvojo lakoto nasiti.« 118 Besede take mi Vergilij deje; in ni ga bilo zame še darila, ki ugajalo bilo bi mi živeje. 121 Tak željo želja k vrhu je podila, da z vsakim je korakom perutnica mi novo moč in nov razmah čutila. 124 Ko stolbe vse je vrhnja že stopnica bila nam pod nogami, v hip tačasni to rekel je Vergilij, zroč mi v lica: 127 »Sin, videl si i ogenj neugasni i ogenj časni; slej boš v krajih hodil, kjer več ne vidi pogled moj, prej jasni. 130 Z umetnostjo sem z umom sem te vodil; sla tvoja slej vodnica naj poti je; strmin sem te, ožin te oslobodil. 133 Glej solnce tam, kako ti v čelo sije; glej travico, glej cvetke, drevje v lesi: iz tal teh samoraslo vse to klije. 136 Dokler da uzreš veseli, lepi očesi, ki njiju — solznih — sel sem iz globine, sedi mirno al šetaj pod drevesi. 139 Slej Mojster tvoj ne migne več, ne zine; hotenje tvoje pravo, prosto, zdravo, to pravec pravi je za tvoje čine. 140 Kralj, škof si; zdaj ti z mitro venčam glavo.« (Dalje.) Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XXVIII. Na vrhu! Dospeli smo vrh gore očiščevanja. Kaj gleda Dante z začudenimi očmi? Diven gaj vidi, ki skrivnostno šumi, in vodo, skrivnostno šumljajočo. Kaj je to? Raj, zibelka človeškega rodu, po grehu zaprt in zaklenjen za ljudi. Prekrasno šumo primerja pesnik s slovečim pinijevim gajem, ki še dandanes krasi morsko obal blizu Ravene pri mestecu Chiassi. Da se zemeljski raj še nahaja na zemlji v človeštvu nedostopni višavi, nekje na vzhodu, to je bilo mnenje najslavnejših bogoslovnih učenjakov srednjega veka; Dantejeva pesniška tvorba pa je, da ga je postavil vrh gore očiščevanja. Vse perje dreves se tu nagiblje proti vzhodu. (V srednjem veku so izobraženci mislili, da se zemeljska atmosfera počasi suče — če ne nastane morda v nižjih plasteh kakšen krajevni motež — od zapada proti vzhodu okrog nepremične zemlje.) Reka teče skozi šumo; travo, rastočo ob bregu, pripogiblje na levo. (Iz tega sledi, da teče reka proti severu, ker ima pesnik, idoč od zapada proti vzhodu, na južni poluti sever na levi strani.) Na nasprotnem bregu zagleda pesnik neko divno ženo: poje, cvetice trga kakor staroklasična Prozerpina, preden jo je Pluton (Hades) ugrabil, lepše gleda nego sama Venera takrat, ko jo je njen sinček Amor, ne da bi bil to nameraval, ranil, t. j, ko je bila v ljubezni vzplamtela za lepega Adonisa. Kdo je ta skrivnostna žena? Najrazličnejše domneve so razlagavci že izrazili, cele knjige so se že o tem popisale. V zadnjem spevu Vic, sp. XXXIII., v. 119, pesnik — skoro kar mimogrede — imenuje njeno ime: Matelda. Da jo bomo lažje prepoznali, pomislimo: 1. kdaj jo Dante zagleda: ko je vseh grehov prost in njegova prosta volja svobodna, prava in zdrava (Vice, XXVII, 140); tedaj jo vidi pojočo in cvetlice trgajočo; in ko jo prosi, da bi bliže prišla, ga rade volje usliši ter se približa, prekrasno se pregibajoč (naš spev vv. 40—63); — 2. žar njenih oči je nedopovedljiv; tudi se smeje (naš spev v, 67), t. j. na zunaj javlja jasnost svoje duše; — 3. smeje se, ker se veseli del božjih; hvali Boga s svojimi deli (naš spev 76—80); — 4. njene besede razsvetljujejo zamegljeni um človeški (ib. 80, 81); pripravljena je odgovoriti pesniku na vsak dvom in pregnati mu meglo, ki mu um obdaja (ib. 90). Iz teh (in še drugih, v spevih XXIX, do XXXIII. raztresenih) razlogov je najnovejša razlaga (Fr. Torraca) mnenja, da pomenja ta skrivnostna prikazen milost božjo, in sicer takozvano gratia gratum faciens, t, j. notranjo, duši podeljeno milost, ki človeka stori Bogu prijetnega. Reka loči divno gospo od popotnikov, kakor je Heles-pont ločil mesti Sestos in Abidos, ločil pa tudi dve ljubeči srci, Leandra, ki je moral iz Šesta ponoči plavati, da bi videl svečenico Hero v Abidu, Omenjajoč morsko ožino Helespont, se spomni Dante, kako je bil prevzetni Kserks ondi ponižan: na vojsko idoč iz Azije je bil dal Helespont bičati in ukle-niti; po porazu se je pa ves ponižen vračal preko istega Helesponta. V kiticah 76—84 pojasnjuje divna gospa, zakaj se na tem kraju, ki je vendar tako resen — saj spominja na greh prvih staršev — smeja: v psalmu Delectasti — pravi — najdejo razlago za njeno veselost. Verz 4. psalma 91, se glasi: »Quia delectasti me, Domine, in factura tua; et in operibus manuum tuarum exultabo,« t. j. Ker si me očaral, o Gospod, v činih Svojih, in v delih Tvojih rok se bom radoval. V tercini 85—87 izraža Dante svoje začudenje, da nahaja tu gori vodo in čuje šelest šume, ko je vendar malo prej (spev XXI. v. 46) slišal, da dež, sneg, sploh vse, kar moti ravnovesje v ozračju, sega samo do vrh vznožja Vic, do tistih vrat, kjer stoji angel s ključi. Na ta dvom odgovarja lepa gospa z verzi 88—144: samo v nižavi, v Predvicah, nastaja metež v ozračju; zgoraj pa obdaja čisti zrak (eter) vso goro in tu se ravnovesje ozračja nikoli ne razburka; giblje se, a to gibanje prihaja od planetov, neposredno od prvega, najnižjega, t. j. od lune; to gibanje torej zadeva atmosfero in ta — atmosfera — zadeva ob drevje, ki je gosto, in tako nastane šumenje, večnoenakomerno. Tu je domovina vsega rastlinstva vse zemlje. In voda, ki v dveh strugah teče, izvira iz enega vrelca; v eni strugi se pije pozabljenje grehov, v drugi obnovljenje vseh dobrih del. Ta voda je tisti nektar, ki so o njem sanjali staropoganski pevci, Ker v šumo božjo gledat me je gnalo, pod brambo kjer zelenja in goščave pred dnem se novim ne bi mi bleščalo, 4 nepočakljiv ostavim rob planjave in čez poljano grem počasi širno, ki z vseh strani duhte po njej vonjave/ 7 Prijetna sapica mi enakomerno je čelo božala, moči brez veče, kot vetrc mil če vel bi čisto mirno; 10 pod njo se listje, vedno trepereče, prav vse u tisto smer je nagibalo, kamor vrh sveti zjutraj senco meče; 13 vendar od prave lege le ni stalo toli narazen, da bi v drevju ptiči bili pustili svoje vsak godalo, 16 ampak veselo peli so v gozdiči jutru v pozdrav, glasneje in glasneje, jim bas šumeli listi so z vršiči. 19 Tak raste šum od veje pa do veje skoz pinij gaj, ob morju, tam pri Chiassi, če jug, od Eola izpuščen, zaveje. 22 Bile prinesle me noge počasi u gozd so stari, daleč tak, da vhoda več nisem vzrl, blodeč v globoki jasi; 25 kar daljnjo pot zapre mi neka voda: mirno teko ji valčki, prigibaje prot levi strani travo v bregu broda. !5% 215 28 Na zemlji najčistejših kar voda. je, kalna — se zdi — da vsaka proti nji je, ki nič ne skriva, čista vsa do dna je, 31 čeprav temna, temna pod senco vije se večno drevja, ki ne bi trpelo nikdar, da solnce, luna skoz posije. 34 Korak mi je obstal, oko hitelo je čez vodo, tja k zeleni dobravi, kjer pestro vse ko v maju je cvetelo. 37 In javila se tam mi (kot se javi nenadno kaj in tak nas preseneti, da drugih misli vseh nam pot ustavi) 40 je žena, sama samcata: jo peti sem čul, grede je trgala cvetice, vsa pot bila je njena cvet pri cveti. 43 »Krasna gospa, ki ti v ljubezni lice rdi, če iz tvojih lic prav sklepam boje, ki rada znak je notranje resnice, 46 o, pridi bliže, ako ti ljubo je« — sem djal — »k tej vodi bliže bi stopila, da lažje bom umel, kar spev tvoj poje. 49 Ti živo me spominjaš, kakšna bila Prozerpina in kje, ko njo je mati in ona mladoletje je zgubila.« 52 Kot deklica, plešoč, tesno s podplati pri tleh drsi in komaj je, al deva nožico pred nožico si, poznati: 55 tak ona proti meni podrseva, čez cvetke vse, rdeče in rumene, oči povešajoč kot skromna deva. 58 In želje so bile mi s tem vtešene: prišla je blizu, petja da beseda umljiva je prihajala do mene. 61 Ko tam bila, kjer struga se zajeda in lepa reka moči cvet in travo, obdarila me z dvigom je pogleda. 64 Ne verujem, da bolj bilo bliskavo oko je Venere ob srca rani, ki sin ji jo zadal z nenameravo. 67 Smehljala se na drugi mi je strani in trgala čim več cvetov je z roko, ki v tej rasto višavi, nevsejani. 70 Le tri korake reka gre široko; a Helesponta, Kserks kjer šel je preko (zgled dnes še, kak napuh pade globoko!) 73 ni bolj mrzil Leander, da z oseko in plimo med Abidom, Sestom hruje, ko jaz — za neumik — sem ono reko, 76 »»Tu tujci ste in zdi se pač vam tuje smehljanje moje spričo tega kraja, ki zibel bil človeškega rodu je,«« 79 dejala je, »»in dvom zato vam vstaja; a psalem Delectasti naj vam živo posveti v mrak, ki dušo vam obdaja. 82 Ti, sprednji, ki si prosil me dvorljivo, še kaj želiš? Pustila sem nebesa, da odgovorim na vse — zadovoljivo.«« 85 Dem jaz: »Ta voda, šum tega-le lesa pobija v meni vero v to, kar preje drugače moja cula so ušesa.« 88 »»Vzrok ti povem,«« nato mi ona deje, vsega, iz česar, ti čudenje izvira, zbrišem meglo, da v umu bo svetleje. 91 Bog, v sebi blažen, Dobro brez primera, človeka dobrega je, v dobro ustvaril, ta kraj mu v zalog večnega dal mira, 94 Vsled greha tu je kratko gospodaril; ga greh — za smeh nedolžni, igro veselo jok, skrb v zamen mu davši — je prevaril. 97 Da metež, ko bi spod iz tal hlapelo in vode in bi tepli se sopari, (ki cilj, kar moč, toplote jim je vrelo) 100 ne bi tu zgor človeku delal kvari, do te vzkipela gora je višine, od tam brez parov, angel kjer vratari. 103 Ta zrak okrog, krožeč krog te strmine, s kroženjem kroži prvega planeta, (če kroženja ovira ne prekine); 106 tu gori, v čistem zraku, od okreta planetnega udar na zrak prehaja in šumo, ki, šumi, v goščo zadeta. 109 Rastlinstvo, tak zadeto, pa oplaja ves zrak se svojih semen silo plodno; in zrak, krožeč, povsodi jih presaja. 11.2 Ostala zemlja, kjer podnebje godno in tlo, po tej spočne, poraja sili rastlinje in lesovje raznorodno. 115 Da ljud to ve, pač ne bi se čudili, videč rastlino tam iz tal pognati, kjer niso semena bili vsadili. 118 To sveto polje, kjer stojiš — to znati trebe — je polno vsakega semenja s plodovi, ki jih tam nihče ne sklati, 121 Voda, ki zreš jo, iz žile se ne vzpenja, v shlajeni pari hrane ne dobiva, ni reka, ki rastoč, sahnoč se menja: 124 iz vrela vre, zmir živa, nevsahljiva, in kar odda bregem obojne struje, vse to se ji, tak hoče Bog, doliva. 127 T a struga, ki tod teče, i z b r i s u j e vsakter spomin na grehov delo slabo, ona spomin del dobrih osvežuje. 216 130 Zato t o zovemo Lete (Pozabo), Evnoe ono; šele pa, kdor pije obe, spozna učinek njun in rabo. 133 Užitek vseh užitkov s tem užije. Dovolj sem ti zdaj žejo utešila, pa da se ti nič več o tem ne odkrije, 136 No, tebi k ljubu, to bom priključila (manj ljubi pač ne bodo moji glasi, če več povem, kot kar sem obljubila!): 139 Vsi pesniki, ki v starodavnem časi o sreči peli zlatega so veka, so sanjali, da bil je na Parnasi; 142 tu raj je bil nedolžnega človeka, t u večna vesna vsak je sad dajala, tu nektarja vseslavljena je reka.«« 145 Okrenem se k poetoma, ki stala za mano sta; ob glasu te novice — zapazil sem — oba sta se smehljala. 148 In krenil spet sem k divni gospi lice. (Dalje.) Bajka. France Bevk. Deček je bil toliko velik, da je pogledal na mizo, in je imel ko oglje črne lase in črne oči. »Babica, povej mi pravljico!« Želja, ki jo je izrazil, se mu je zdela tako lepa, da je veselo zaploskal z ročicama. Radost pa se je še stopnjevala. Prijel se je z rokama za klop in odskakoval z nogami, kakor je bil videl delati opice v zverinjaku od veselja nad lešnikom, ki so ga ji bili vrgli paglavci. Ko je dal na ta način duška svojemu veselju, je pogledal babico. Babica je nategnila obraz v resne gube in dejala: »Ne znam nobene pravljice več.« Babica ni nikoli lagala, a zdaj le ni povedala po pravici. Kako je mogoče, da je pozabila vse pravljice, ki jih še on ni pozabil? Če bi znal tako govoriti kakor babica, bi jih pripovedoval on, Začel bi: »Živel je oče, ki je imel tri sinove . . ,« Do tu bi šlo. Ta začetek je v vsaki pravljici najlepši. Oče ima tri sinove. O materi ni vedno govora. Pa čemu bi jim mati, če so kuhali sinovi? Prvi sinov je najstarejši, tretji je najmlajši. Eden izmed njih je bolj pameten ko vsi drugi in drugi zopet najneumnejši; najmlajši je vedno najbolj izveden. Drugače ni mogoče in pravljica ne laže nikoli. Dečku je bilo to jasno. On sam je bil najmlajši, a ni imel očeta, mati se je trudila na njivi, babica ga je varovala, »Babica, v knjigi so pravljice.« Spomnil se je, da je babica brala nekoč iz knjige. Knjiga je velika, brez slik, z velikimi črkami in leži zaprašena na polici, Babica se je nasmehnila; dejala je: »V knjigi ni pravljic« Odložila je nogavico, ki jo je pletla, in dejala: »Še eno bajko vem. Bog mi jo je po- vedal v spanju. Ti je ne boš razumel, ker si majhen in neumen,« Ali babica ne ve, da je on najmlajši in da so v pravljici vsi najmlajši zelo pridni in razumni? To dečka ni brigalo. Zgrabil se je z rokami za klop in odskakoval z nogami. »Če ne boš priden, ne povem.« Noge so obstale na tleh, roke so visele ob telesu, črne oči so se bliskale. Babica pa je začela: »Tiho, pa poslušaj! Daleč, daleč tam, kjer solnce spi in zjutraj vstaja, je živel kralj, čigar imena ni smel nihče ne imenovati, ne zapisati.« Deček je strmel. Pravljice s takim začetkom še ni bil slišal. Raje bi videl, da ima kralj sine. Babica je nadaljevala: »Sredi palm in rož, sredi oljk in smokev je stala njegova palača, sloneča na zlatih stebrih, Njegov prestol je bil iz slonove kosti, nosili so ga štirje levi. Pod nogami so mu ležale rubinaste preproge, nad glavo mu je pav razprostiral pahljačo, Na desno je stala živa stena teles in sulic, na levo je stala živa stena teles in sulic. Pod nogami so mu ležale sužnje in mu čitale vsako željo iz oči. Če je zahrepenel po grozdju, se je dvignila skodelica sadja na tresočih se oblih rokah do njegovih ust; če je zaželel vina, je za-cvela zlata kupa, polna penečega vina, pred njegovim obrazom. Če se mu je hotelo krvi, mu je podala sužnja bodalce in razgaljene prsi, da se je nasitil. .. Bil je po svojem bogastvu najsrečnejši kralj izmed kraljev svojega rodu; bil je po svojem obilju in prenasičenosti najnesrečnejši človek na svetu. Dan za dnem si je izmišljal nove slasti in nove muke. 217 Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XXIX. Pojoč psalm 31. vodi Matelda — posvečujoča milost božja, kakor smo videli v prejšnjem spevu — Danteja ob vodi Lethe (Pozaba) navzgor proti sredini zemeljskega raja, proti vzhodu. Naenkrat se skozi neizmerno šumo nekaj zasveti in neka čarobna melodija udari pevcu na uho. Pred-okus je to večnega veselja! Oh, zakaj je Eva grešila! Nikdar ne bi bil človeški rod tega rajskega veselja izgubil. (Vv. 23—30.) Ta predokus, ti prvi glasovi iz zemeljskega raja mu vzbude željo, da bi videl in čul še več. (Vv. 31—33.) Svit se še bolj približa, kakor žareč ogenj je med zelenjem dreves; tudi besede pesmi se razločijo, (Vv. 34—37.) Zdaj pozivlje pevec Modrice (starogrške Muze, Uranijo i. dr., ki so prebivale na pevski gori Helikonu ob vrelcu Hipokrene), naj mu pomagajo vredno opevati to, kar sledi. (Vv. 37—42.) — Sledi pa mistična procesija: najprej sedem zlatih svečnikov (mnogi slutijo v njih: sedem zakramentov; najnovejši komentar Torracca: sedem blagrov, ki so kakor avant-garda krščanstva, kakor uvodni paragrafi Kristovega kraljestva na zemlji), s sedmero plameni v vrhovih svečnikov (to so sedmere kreposti, obsežene v prvih polovicah blagrov: Blagor ubogim v duhu, krotkim, usmiljenim itd.) in s sedmero prameni (banderi), v neskončnost se vijočimi (t. j. sedmero plačilo, izraženo v drugih polovicah blagrov); razdalja med obema skrajnjima je deset korakov (t, j. deset božjih zapovedi je pripravljalo pot kraljestvu evangelija); nato prihaja štiriindvajset starcev (t. j. 24 knjig starega zakona; sv. Janez jih je v Skrivnem razodetju videl sedeče na prestolih, v belih oblačilih, z zlatimi venci na glavi, pogl. IV., 4); za njimi četvorica živali (opisal jih je najprej že prorok Ecehiel I, in X., potem sv. Janez v Skrivnem razodetju, pogl. IV.; Dante se strinja s Skrivnim razodetjem; ta četvorica so štirje evangelisti, zeleni venci na glavah — večnomladi nauk evangelija); triumfatorski voz na dveh kolesih (t. j. Cerkev, sloneča na starem in novem zakonu, ali na škofih in vernikih) vleče il grifone (bajeslovno bitje, Orel-lev; tu pomeni Krista z božjo in človeško naravo v eni osebi); njegovi peruti segata v nebo (t. j. ko se je Krist učlovečil, z božjo naravo ni ostavil nebes); tako krasnega voza ni imel na dan triumfa niti slavni Scipion Afričan, zmagovalec Kartagine, niti cesar Avgust, da, niti sam Faeton, sin boga Solnca, tisti dan, ko je namesto očeta vodil četverovprego preko neba, a jih ni znal brzdati in je pal sam iz voza, ki je zgorel in bi bila skoro zgorela tudi Zemlja, da ni pravični Zevs o pravem času s strelo ubil neizkušenega vozataja (prim. Ovid, Metamorf. II.); trojica žen na desni strani spremlja voz (t. j. tri božje čednosti: vera, upanje, ljubezen) in četvorica na levi strani (t. j. štiri poglavitne čednosti: modrost — trooka —, pravičnost, srčnost, zmernost); sledita dva starca (zdravnik sv. Luka, z mečem sv. Pavel); za njima skromna četvorica (t. j, pisma Novega zakona: Petra, Jakoba, Janeza, Jude); kot zadnji ide starec, na videz speč, a bistrovidec (sv, Janeza Skrivno razodetje). Končavši o tem, k j e doba bila zlata, zapoje, kot zaljubljena bi bila: »Beati, quorum tecta sunt peccata!« 4 In kakor lahkonoga gozdna vila — (skoz senčne šume švigajo begaje, ta v solnce zrla bi, ta se mu skrila) — 7 pritekla k strugi je, navzgor stopaje, in ž njo vzporedno jaz, ob vode boku, korak njen drobni drobno spremljevaje. 10 Šla nisva sto korakov ob potoku, kar zavijeta struge se bregova oba v to smer, da pot je šla k iztoku. 13 A ni še tekla dolgo pot mi nova, kar k meni se gospa z osebo celo okrene: »Pazi, brat! Čuj moja slova!« 16 Tist hip ko nekak svit je spreletelo vso šumo, u najdaljnejše daljine; zablisnilo se je, se mi je zdelo. 19 A blisek, kakor pride, tak i mine; ta sev je stal in rastla moč odseva . . . »Kaj pač je to?« mi dušo dvom prešine. 22 In melodije sladke glas odmeva skoz svit... da sveta jeza mi je vzplala, greh karajoč, ki ga storila Eva, 25 da tam, kjer zemlja sta, nebo slušala, edina žena ni, komaj stvorjena, prepovedi prenesla zagrinjala. 28 Da sveta ji je bila ta koprena, o, prej prišla bila, bila bi delja u srcu mojem slast ta nezrečena. 31 Ko predokus sem večnega veselja užival tolikšen in v duši vneti mi novih radosti je rastla želja, 34 kot v ognju, glej! pred nami se posveti ves zrak, skoz vej zelenje, in prej skrite razločil sem besede v pesmi peti, — 37 O deve svete, za noči prebite, za mraz, za vas prestan, za glad moreči sedaj me — nujno prosim — nagradite: 40 zdaj Helikon bi zame moral teči, Uranija naj zdaj bi pomagala, da težkih misli snov spesnim po sreči! — 43 Ne dolgo: najprej debla prikazala — njih sedem! — so se zlata mi drevesna. (Razdalja je namreč tako lagala.) 46 A ko se zmanjšala je dalja vmesna, da obrise motne (varajo, kot znano, nam čut!) je ostreje zrla luč očesna, 267 49 se silo, za razločanje nam dano, v njih svečnike (kar bili so!) spoznajem, in pevati sem glasno čul h o z a n o. 52 Orodje lepo z večjim je sijajem plamtelo v vrh, ko luna v jasni noči opolnoči, med mlajem ino mlajem. 55 Obrnil sem pogled občudujoči v Vergila dobrega; vrnil molče je pogled, nič manj strmeč, vodnik navzoči. 58 In spet strmel sem v čudo še živeje: prot nam se je gibalo, a počasi, da mlade bi neveste šle hitreje. 61 »Zakaj« — gospa se karajoč oglasi, »za živa tista ves goriš svetila, a ne ogledaš, kar sledi, tega si?« 64 Res, truma mož — sem videl — je sledila: obleka jih je bela pokrivala; ni zemlja zrla takega belila. 67 Na levi se je voda lesketala, ki levo mojo stran kot ogledalo, če vanjo gledal sem, je odbijala. 70 Ko v bregu tisto sem dosegel stalo, da ločil me od sveč le jez vodeni, nogam dam, videt bolje, počivalo. 73 In videl sem: naprej so šli plameni, sled v zraku puščajoč za sabo risan, ki vil se je kakor zastav prameni; 76 in tak je zgoraj zrak bil bojadisan: sedem trakov, in tistih barv sedmero, ki Solnca lok je v njih, pas Lune pisan. 79 Šlo delj je v daljo vsako teh bandero, ko p6gled moj; narazen — menim — bili sta skrajnji dve korakov desetero, 82 Pod nebom baš opisanim hodili so starci, dva in dva, njih dvajset štiri, imeli so na glavah vence lilij. 85 In peli so: »Adama kar je hčeri, nad vsemi si največje vredna slave, lepote tvoje čast naj v vek se širi!« 88 Ko cvetke, z njimi druge sveže trave onstran, od nog izvoljenih stopaja svobodne, zopet dvignile so glave, 91 sledilo, kot za zvezdo zvezda vzhaja, je starcem tem četvero koj živali: zelenja venec glave jim obdaja, 94 Po šest perut imele so; bliščali po njih so krogi se oči; pogledi bi Argusovi tak se lesketali. 97 Za njih opis ne sipljem rim, to vedi, čitatelj, ker drugod jih snov bo htela; tu treba, da pero mi s stiki štedi. 100 Le čitaj, kak jih riše, Ecehiela: od severa, skoz ogenj, piš, oblake — je videl — ta prikazen je letela. 268 103 Kot najdeš jih pri njem, jaz zrl sem take; le kar o čislu kril je prorok rekel, ni Janez — in jaz ž njim — misli enake, 106 Sred štirih teh živali voz je tekel triumfski, dvokolesen se pomikal; grifon (Lev-orel), vprežen, ga je vlekel. 109 S perutma je pramene zgor pronikal, njih srednjega uzemši v perut sredo, a ni jih sekal, ni se jih dotikal. 112 V višavo šli sta krili nedogledo; u kolikor je ptica, v zlatu sije, drugod škrlat med dlako belo-bledo. 115 Ni Rim voza dal take krasotije Scipjonu, Avgustu, ko bil slavja dan je; da, sam se Solnca voz pred njim naj skrije, 118 ki, pot zgrešivši svojo, bil sežgan je takrat, ko Zemlja milo je ječala in Zevs bil u pravičnosti strašan je, 121 Trojica žen pa kolo je plesala voza na desni: rdeča bila ena, da v ognju bi se komaj prepoznala, 124 pri drugi bila koža je zelena, ko da povsem bi iz smaragda bila; v sneg svež bila je tretja odevena. 127 Zdaj kolo — zdi se — bela je vodila, zdaj rdeča; po te petju druž dvojica počasi ali hitro je hodila. 130 Žen z leve rajala je četvorica, v škrlatu vse, po tiste druže pesni, ki jim bila — trooka — je vodnica. 133 Za temi, ki objem jih vezal tesni, dva starca šla sta v noši raznolika, oba postavi pa čestiti, resni. 136 Eden iz šole bil je učenika Hipokrata, ljudem ki bil poslan je od dobre jim prirode za zdravnika; 139 a drugi je nasprotno kazal zvanje: meč svetlobrušen -« zrl sem — v roki stiska, tako da me obšlo je trepetanje. 142 Nato četvorica gre skromnonizka; za vsemi, sam, gre starec, vpognjen z leti, kot speč, oko pa se mu bistro bliska. 145 Sedmeri ti enako so odeti, ko prejšnjih štirindvajset; okrašeni pa niso bili z lilij belih cveti, 148 no z rož in drugih rdečih cvetk plemeni: prisegel bi svedok že iz majhne dalje, nad obrvmi da jim gore plameni. 151 Ko voz onkraj prispel bil na obal je, sem grom začul; in svetih mož stopalo, ko da zabranjeno jim, iti dalje, 154 z banderi spredaj vred — vse je obstalo. (Dalje v prihodnjem letniku.) A zvest kažipot po zakonskih potih,, ki vodijo do studencev življenja, lahko pa tudi v puščavo, nama je vsikdar bilo visoko, do nebes visoko spoštovanje enega pred drugim. Najino drugovanje je bilo medsebojno prejemanje in dajanje duha, ki bi se tudi o njem dalo reči: »Wir sah'n die Saat so herrlich sich gestalten, — der wahre Erntetag, er wird nicht kommen!« — Lahko bi eno k drugi nanizal celo kito za Hanico preznačilnih podrobnosti: kako je v svetišču mojih knjig bila to, kar vnet cerkovnik v hiši božji — kako je popotni kovčeg bil vsikdar do zadnje malenkosti urejen, ko sem tolikokrat odhajal — kako je imela izpodčrtan rodbinski koledar naših godov — kako sta z otrokom kakor »dve sestri« obiskovale »očeta« vojaka - osam-ljenca... — Dolgo in dolgo bi lahko pletel to kito ter jo slednjič ovil okrog Haničine slike, Ali sliki z vsebinsko lepoto pač ni treba vencev, temveč se i sama — daje drugim, In to je namen sleherni lepoti od vekomaj! P. S. Ob Haničini smrti sem dobival obilo papirnate, kajpada dobro mišljene tolažbe, češ, čas ti izleči rano, polagoma pozabiš, Bog bo povrnil itd. Hvaležno odklanjam ta nemogoči način le-čenja moje do najglobljega* jedra razboljene duše ter prosim, pustite mi vso brezdanjo, Haničinemu geniju darovano bol v neokrnjeni pristnosti, ki naj se ob njej pokaže, ali sem jeklo ali steklo. V tolažbo pa mi je edinole zavest, da nisem izgubil, kar sem »izgubil«. Kako bi bilo mogoče izgubiti, kar si v resnici kdaj imel! Hanica, in jaz sem imel Tebe, to se pravi — Tvojo prelepo dušo z vsem njenim »večno ženskim« bogastvom. V Breznu — brezdnu, na moj god 1920, In pa za Tvoj 35. rojstni dan! Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XXX. Dante še dalje pripoveduje o mistični procesiji, ki jo je gledal vrh gore Očiščevanja. Prvo vrsto procesije je tvorila »sedmorica zvezd«, t. j. svečnikov s plameni, v neskončnost segajočimi. Te luči pomenijo sedem blagrov. (Pesnik pravi: tega »sedmerozvezdja« dom je prvo nebo, t. j. najvišje nebo, kjer biva Bog z blaženimi duhovi; te »zvezde« nikoli ne vzhajajo, nikoli ne zahajajo, vidne bi bile rodu človeškemu, ako jih ne bi zastiral greh. Primerja jih z »nižjim sedmerozvezdjem«, t. j. z malim vozom.) Eden izmed štiriindvajsetorice starcev (knjige starega testamenta!), ki gredo prvi za svečniki, zapoje — z besedami Visoke pesmi, 4, poglavje, 8. v. — »Pridi, nevesta z Libanona .. .«, proseč, da bi se že skoraj pojavila Beatriče! Tisti hip se oglasijo angeli, spremljevavci mističnega voza, in za-pojo Benedictus, qui venis, t. j. besede jeruzalemskih množic, Mesijo pozdravljajočih na cvetno nedeljo, in obsipajo voz s cvetlicami, pojoč Vergilov verz (Eneide VI. spev, v. 883) »Dajte nam lilij s polnimi rokami!« In zdaj se mu iz oblaka cvetlic — lepa kakor jutranje solnce na rožnatem nebu (vv, 22—27) — pokrita na glavi z belim pajčolanom, ovenčana z zelenim oljkovim vencem, v zelenem plašču, a pod tem v živordeči halji (v barvah treh božjih čednosti!) — prikaže ona, ki jo je bil prvič videl kot devetleten deček (1. 1274.) v svojem rojstnem mestu Flo-renci kot osemletno deklico, prizor, ki mu je bil ob njem — kakor pripoveduje sam v svoji knjigi Vita nuova, t. j. Izza mladih dni, pogl. 1, — »duh življenja, bivajoč v najskrivnejši kamrici srca, začel tako silno tresti se in trepetati, da se mu je v vsakem najmanjšem udarcu žile strašno javljal in da je trepetaje izgovoril besede: ,Glej, božanstvo, močnejše od mene, bo gospodovalo čez-me', in ki jo je potem z očmi iskal, a se je bila, stopivši v drugo svojo dobo, na pragu te dobe, t. j- v svojem 25. letu (1. 1290.), s sveta ločila (vv, 124, 125) — prikaže se mu — Beatriče. Medtem je izginil dosedanji zvesti vodnik Vergilij. Dante ob tej izgubi joče; vsa lepota zemeljskega raja, ki jo gleda, ga ne more potolažiti (vv. 52—54). Beatriče pa ga po imenu pokliče (edino mesto v Divini Commedii, kjer se pesnik sam imenuje!) ter opominja, naj nikar zbog Vergilo-vega odhoda ne plaka; visoko na levem robu mističnega voza stoječ, kot stroga kraljica, ga najprej z ironijo (v. 74!) in potem z resnim vzklikom kara, češ, če ve zdaj, da je samo tukaj, t. j. v čednostnem življenju, prava sreča. Pesnik od sramu ne prenese niti pogleda na svojo podobo v reki (v v. 76—78). V tem zapojo angeli, kakor da bi mu hoteli vliti novega zaupanja, začetek psalma 30,, prvih devet vrstic, do »pedes meos«, in pesnikovo srce, od kesanja otrdelo in oledenelo (oledenelo kakor pomladanski sneg na Apeninih, če zaveje slavska burja), se ob tem spevu otaja, kakor da je zavel gorak veter iz Afrike. Beatriče pa graja angele (»stvari vekovite«, v. 101) zaradi njih sočutja, češ: ne njim veljajo njene besede, temveč skesanemu grešniku, in kazen naj ne' bo večja od krivde. Nato očita Beatriče Danteju dosedanje življenje: srečne zvezde, še bolj pa milost božja, so mu bile podelile take zmožnosti, da bi bil lahko postal kreposten, dober človek; in »dokler sem jaz živela,« — nadaljuje Beatriče — »si hodil po pravi poti; ko pa sem zgodaj umrla, si zabredel v zmoto, iz katere te je mogel rešiti samo pogled na večne muke; zato ne smeš zdaj prej čez Lete-reko (reko pozabe), dokler se za grehe ne spokoriš s kesom, ki je združen s solzami,« 73 Kaj pomeni ta mistični voz, kaj Beatriče? Da mistični voz pomeni Cerkev Jezusovo, je skoro soglasno mnenje vseh; a Beatriče? Tu pa skoro velja: quot capita, tot sententiae. Jezuit Gietmann trdi, da tudi Beatriče predstavlja Cerkev Jezusovo, in sicer njen božji element, dočim bi mistični voz predstavljal človeški element Cerkve. Drugi trdijo, da pomeni Beatriče teologijo, spet drugi, da učečo Cerkev, tretji, da modrost in blaženost v Bogu, četrti, da milost božjo . . . Najverjetneje je, da je Danteju pomenila Beatriče z vero razsvetljeni um, kakor mu je Vergil predstavljal naravni razum. V enem oziru pomeni spev XXX. višek vse pesnitve: Dante se bridko kesa in joka nad zablodami mladosti; s tem si zasluži vstop v raj. Popolni kes je jedro duhovnega življenja, 0 pomenu verza 87. tega speva v jadranskem vprašanju je prinesel beležko Dom in Svet 1919, str. 175 nsl. Ko ustavila se zvezd je luč sedmera — prvo nebo njih dom; jim vzhod neznan je, neznan zahod; le greh jim pot zastira; 4 človeka uče storiti, kar dolžan je, kot nižjih zvezd sedmorica voditi krmarja ve, kjer varna pot v pristan je — 7 tedaj sem videl mož zbor istiniti, ki prvi bil za svečniki dospel je, se k vozu, miru svojemu, obrniti, 10 In eden, kot z neba poslan, zapel je: »Pridi, nevesta z Libana!« trikrati, trikrati ta pozdrav zbor zagrmel je, 13 Ko zadnji klic velel bo mrtvim vstati, v hip vstal vsak blaženi bo iz gomile in jel, spet glas dobivši, alelujati: 16 tako sov božjem vozu poskočile angelov trume — ad vocem tanti senis — ustvarjene, da Bogu bi služile; 19 in vzklikale: »Benedictus, qui venis«, in cvet troseč okrog in na vozilo, »Manibus o date lilia pleniš!« 22 Videl sem časih, ko se je danilo: čez vzhod se lila rož je rdečica, a jasno je nebo zapada bilo; 25 in solncu krila obraz je oblačica, da dolgo lahko vanj sem zrl, zaščita pred žarki ker bila je par tančica: 28 t a k 6, u gost oblak cvetic zakrita, ki angelske so sipale jih dlani, da padale so v voz, z vencem ovita 31 zelenim na prebelem pajčolani, se ona mi javila: bil zelen je njen plašč, a halja ogenj živožgani. 34 Občutil v srcu — kar moje življenje na svetu je brez nje samotarilo, bilo ljubezni tuje mi drhtenje — 37 še preden jo oko je razločilo, vsled tajnostne moči, ki od nje je spela, ljubezni prejšnjih časov vso sem silo, 40 Ko pa v oko s pogledom me zadela nje višnja moč, ki me bila ranila, ko deška še so leta se mi štela, 43 sem htel se obrniti na Vergila, kot tja se otrok obrne, kjer je mama, da v strahu bi al v tugi ga branila, 46 in reči mu: »Krvi ni v srcu grama, ki ne bi se tresoč mi v žilah točil; poznam jih, znake mladega mi plama!« — 49 A njega ni! Sama sva s Stacijem stala. Izginil bil Vergil je, otec zlati, Vergil, ki ves svoj spas sem bil mu izročil. 52 Ves raj, ki ga zgubila je pramati, ni mogel z lic mi, ki jih rose voda bila je umila, novih solz pregnati, 55 »»Dante, Vergilovega zbog odhoda ne plakaj mi, ne plakaj; plakal huje boš kmalu vsled z drugačnim mečem vboda.«« 58 Kot admiral, z mostu ki opazuje na ladji svoji drugih ladij defo in moštvu, delat brzo, ukazuje: 61 tak, moje ko ime je zazvenelo (po sili tu ga roka je pisala!) in tja pogledal sem, se mi je zdelo: 64 ona, ki prej v oblaku prikazala se je angelov, voza na levi strani, visoko, vame zroč z onkraj, je stala, 67 vendar toli zastrta v pajčolani, ki, venčan z oljko, valoval je z glave, da zreti ji v obraz bil nisem v stani, 70 Liki kraljica je, resne postave, nadaljevala, ko da v govorici za sklep besede hrani trpkoprave: 73 »»Da, Beatriče sem, poglej mi v lici! Se končno vendar v goro si potrudil?! Veš zdaj, da tu je sreče kraj v resnici?«« 76 Pogled se v čisto vodo mi je zgrudil; v njej vzrši se, pogledal sem prot travi, tak, s sramom v čelu, sebi sem se studii, 79 Trpka se včasih mati sinu javi: tak meni so se nje očitki zdeli, Ker grenek je okus trpke ljubavi, 82 Umolkne. V tem so angeli zapeli: In te, Domine, speravi — spev višavski, a le do pedes meos so dospeli, 85 Če sneg zapade v cvetju svet dobravski, Italije hrbtišče, Apenine, in zmrzne, če zaveje veter slavski, 88 a koj se zopet v nič stopi in mine, ko s tal, kjer sence ni, veter zapiha kot ogenj vroč, da vosek v njem izgine: 91 tak jaz sem bil: brez solze, brez uzdiha pred petjem angelskim, ki s harmonijo sfer večnih v vekotrajnem skladu niha; 74 94 a ko začul sem sladko melodijo in več sočutja v njej, ko če bi peli: »Kam, žena, meriš z muko in morijo? 97 ledu okovi krog srca skopneli so v vzdih in vodo mi, in se solzami iz tesnih prs in ust so vzdihi vreli. 100 A ona, nepremično še na rami stoječ voza, stvari je vekovite nagovorila s temi-le tožbami: 103 »»Vi, v dnevu brez zatona ki bedite, da noč ne, sen ne skrije vam koraka, in niso vam sveta poti prikrite, 106 ne vas, no njega, ki tam onkraj plaka, moj govor zdaj k pazljivosti poziva, da kazen bode krivdi mu enaka. 109 Ne le vsled nebnih velekrogel vpliva, ki njive setev vodijo v zoritev, tembolj, čim milših zvezd zre družbo 112 ne, milosti je božje podelitev, ki s tolike rosi nam visokosti, da bliz ji priti vid je naš preplitev, 115 učinila, da ta prejel v mladosti dari je take, da njih raba prava v njem čudo bi razvila vseh kreposti. 118 A njiva bolj slabi, bolj podivjava, bolj — v neorani — zle plode se klic čim boljša bila prej je nje narava. Vaško! • (4, x. i9i9.) Tak mala, da jo Tvoja nožica preskoči, Da zvedel bi zanjo, poprosil bi ptico, tak ozka od Tebe vodica me loči. . . poprašal jo, Tvojo najljubšo sestrico . . . Kje teče? — Ne vem! Kje poje? — Ne vem! Pa prej je očetu in materi pela. . , A kar je odpela in kar je zletela, ne poznata se več! /. Mohorou. Spomladi. Spomladi naše oči postanejo bolne in so polne otožne lepote prečudnih rož . . . Spomladi kot v daljavi je vse . . . pesem piščali, ki smo igrali v šumenju vetrov jo otroci v dobravi. . . 121 En čas ga varvalo je moje lice; z oči sem svojih mladih ga milobo « — vodila, da je hodil pot resnice. 124 Ko pa prišla sem v drugo svojo dobo in se na pragu te s sveta ločila, se drugim vda, zabiv mojo podobo. 127 In dasi, ko iz polti se duša izvila, sem v moči svoji vzrastla in lepoti, manj ljuba sem bila mu koj, manj mila. 130 Zašel na kriva pota je, v slepoti za slikami sveta dobrin bil gnan je, ki nikdar ne drže obljub v celoti, 133 Navaihnjenja mu pošiljala v sanje in klicala sem k sebi ga, k pokori: zaman! Tak malo se je menil zanje. 136 Pal nizko je! Rešitve vsi napori zaman! Ostalo le je še, da kleti njiva, pokažejo pekla se mu prizori, 139 Pred smrti vhod sem morala hiteti in njemu, ki do sem mu bil voditev, svojo prošnjo s solzami razodeti. 142 Vsevišnjih sklepov bi bila kršitev, če ta, da pije Lete, pripusti se in nje se mu dovoli prebroditev, e, 145 dokler ne plača s kesom, ki solzi se.«< Anton Vodnik. »Bo že gospa Marta, če greste v kuhinjo, Meni se zdi, da bi jedla ocvrte ribe. Vsa soba že diši po ocvrtih ribah,« je njuhala po zraku, »Bom naročila!« je izginila skozi vrata, »Nič ne, nič ne — samo želja je( saj vem, da je samo.želja,« Teta si je oddahnila, ko sva ostali sami. Nastal je kratek premolk; bolnica je pozorno poslušala brenčečo muho pod stropom, »Pa smo dejale,« je povzela teta, »pa smo dejale, da ustanovimo Dom, toda za sredstva je pa težko. Saj veste, kakšni so ljudje in koliko dado,« »Nič, nič, v dober namen nič. Kdor bi rad, pa ne more in vsega tudi en sam ne zmore,« »Res, en sam že ne!« je zahrkala gospa, Spet je nastal premolk. Bolnici se je videlo, da težko misli, »Če je za dobro stvar —« je počasi dejala, »in ker je za dobro stvar in moliti bi mo- -rala dekleta, — Tam v omarici, sezite gospa,« jo je zagnal kašelj, teta je že vstajala, »je knjižica. Tisto knjižico vzemite za Dom, Pa zame naj molijo dekletca,« Drugi del: Vice. Spev XXXL Beatriče, ki je v prejšnjem spevu o Danteju govorila v tretji osebi, se zdaj naravnost obrne nanj: prej mu je grozila z rezilom meča, zdaj mu kaže meča konico! In kaj zahteva od njega? Naj pripozna svojo krivdo, naj se izpove, zakaj reka Lete (voda Pozabe, t, j. zakrament sv, pokore) ga še ni očistila žal-spominov, grehov. Pesnik res, ves skrušen, izgovori svoj »kriv sem!«, a tako tiho, da le oči morejo razbrati to izjavo z njegovih ustnic. In kakor pri zakramentu sv. pokore sledi skesani izpovedi odveza, tako tukaj: »brus prot rezi meča zavrti se« (v. 42), t. j. meč božjega Sodnika izgubi zdaj za Danteja svojo ostrino. Po odve*zi je končno potrebno še tudi zadostovanje: Beatriče (v vrsticah 43—63) očita pesniku, kako globok je bil njegov padec izza njene smrti in kako nespameten je bil, da ni ob času zemeljskih skušnjav k njej v nebo dvigal svojih oči, in da je njegova zabloda tem večja, ker je že v .zreli dobi (ko je imel že brado!) grešil, nepodoben ptiču, ki gre samo enkrat v isto nevarnost; naj torej dvigne obraz (»brado«), da bo ob pogledu njene lepote tem bolj videl in spoznal zmote svoje moške dobe ter da se bo tem bolj kesal, — Ko res dvigne, ves osramočen, svoj obraz, zapazi, da so medtem angeli nehali trositi cvetlice. Pod težo samospoznanja pesnik omedli. Ko se spet zave, ugleda poleg sebe Mateldo (posv čujočo milost božjo!), ki ga potaplja v reko Lete; obenem čuje petje Teta je napravila osupel obraz: »Če bi bilo za kaj drugega, bi se branila, toda za ta namen ne smem odkloniti. Naj bo za revice uboge,« Iskala je in vtaknila v torbo, Ginjena se je zahvalila: »V imenu teh najubožnejših med reveži, teh revic ubogih se zahvaljujem. In ob otvoritvi boste zraven!« Meni se je milo storilo, ko sem videla, kako je bolnica zmajala z glavo, »Da, tam na božji njivi!« Zagnal jo je spet kašelj, njeni prsti so krčevito grabili odejo, kakor rokavice srednjeveških vitezov so se mi zdele. In mrzel občutek me je preletel po hrbtu, Ponudila nama je roko; meni je srce stisnilo, ko sem ji segla vanjo. Čudno opolzke in mrzle so bile. Teta je imela solze v očeh, voščila je še enkrat zdravje in šla. Zunaj na hodniku si je umila roke pri vodovodu in vrgla rokavice skozi odprto okno. »Umij se še ti!« Pomočila sem prste v vodi in čutila v duši strašen sram; sama ne vem, čemu, (Dalje.) 50. psalma Asperges me,,, (»Poškropi me, pa bom očiščen«!«) Nato ga sprejmo v svojo sredo štiri poglavitne čednosti. (Iz njih ust izvemo, da so one tiste štiri zvezde na nebu, ki smo culi o njih v I. spevu Vic, in da so človeškemu rodu svetile že pred prihodom Beatriče, t, j. razodete vere, na svet.) Druge tri žene — vera, upanje, ljubezen — nadnaravne kreposti, poostre Danteju vid, da bo mogel gledati nadnaravno (»drugo«) lepoto Beatričino. Najprej vidi samo oči Beatri-čine, ki se v njih na prečuden način zrcali Orel-lev, il grifone (t. j. razodeta vera nam Krista kaže zdaj bolj kot Boga, zdaj bolj kot človeka). — Slednjič razgrne Beatriče vse svoje obličje; človeško pero ne more popisati te lepote, »»Ej ti, za reko sveto«« — obrnila je vame meča svojega konico (prej čutil bil sem le ostrost rezila!) — 4 »»tožeč te, govorila sem resnico?«« In dalje je še rekla brez odmora: »»Spovej se pred menoj, svojo tožnico!«« 7 Tako sem zmeden bil zavolj ukora, da usta moja prej so umolknila, preden se glas je izvil iz njih zapora, 10 Počaka hip, nato je govorila: »»Kaj tuhtaš? Odgovori! Izpovedi! Ni žal-spominov voda še ti izmila,« Dante Alighieri: La Divina Commedia. * Prevel in razložil J. D. 128 13 Strah, moji ki pridružil se je zmedi, mi tak je iztisnil »kriv!« iz ust, da umeti mogoče ga bilo je le s pogledi. 16 Kot na samostreli, preveč napeti, če sprožiš, lok s tetivo vred ti poči, in strel manj močno more cilj zadeti: 19 tak v meni so solze se vzdihi vroči sprožili vsled očitkov teh bremena, mi glas zastal je v grlu grgrajoči. 22 In ona spet: »»Ljubav moja iskrena k Dobrini te vodila je, ki vžiga srce, brez nje pa vse je prazna pena. 25 Odkod potem čez pravo pot veriga in jarek vprek, ki te za up je ukanil, doseči cilj, ki vsem pogumnim miga? 28 Da tak sveta dobrinam si dvorjanil, kakšno si jim na čelu bral odliko, kakšen pri njih dobiček si uganil?«« 31 Bridko sem vzdihnil in potem z veliko težavo glas v odvet iz sebe spravil, ki s trudom dala usta so mu obliko: 34 »Svet s slo svojo goljfivo« — sem izjavil plačoč (— »me je zavel na pota kriva, ko Vaš obraz se skril mi, me ostavil.« 37 »»Magari«« — ona de — »»če bi lažnjiva bila ta izpoved, krivda ne utaji se, ker prav nič Vsesodniku se ne skriva, 40 No, grešnik greha sam če obdolži se, takoj naš sklene sodni dvor, nebesa, da brus prot rezi meča zavrti se, 43 Vsekakor, da občutil več boš kesa, več srama za zablodo, da bolj gluha vnaprej za glas Siren bodo ušesa, 46 zatri zdaj seme solz v svrho posluha: V smer drugo, ko so v grob me položili, hotela jaz voditi sem ti duha; 49 priroda, umetnost nista ti nudili več sle, ko moji lepi udje v ječi telesa, ki pa zdaj trohne v gomili. 52 In ko ob moje smrti si nesreči izgubil mene, bi drug stvor umrljivi, drug čar te k sebi smel bil s silo vleči? 55 Ne! Ko te s prvo pšico svet goljfivi zadel je, bi ozrl se bil v višine, gor k meni, brambi večnonevarljivi. 58 Nič smelo ni ti vleči kril v globine za nov udarec, ni obraz deklice ni druga praznost, ki tak naglo mine, 61 Le ptič-mladič negodne perutnice še drugi, tretji čaka strel; za ptiče godne zaman so mreže in puščice.«« 64 Kot kregane če sram je otročiče, molče v tla gledajo, ukor slušaje, in krivdo uvidijo in vest jim viče: 67 tak jaz sem gledal v tla. A ona: »»Graje si žalosten zares, a dvigni brado, da žaloval še bolj boš, v me gledaje!«« 70 Drevo se hrastovo da manj nerado izruti burji tam iz krajev mraza al vetru iz tal, pod Jarbe bivših vlado, 73 kot jaz obraz sem dvignil vsled ukaza; in koj spoznal v besedah strup sem skriti, ko brado je hotela mesto obraza. 76 Ko dvignil sem obraz, v kesu pobiti, sem videl, da so stvarstva prvi stvori medtem cvetice nehali trositi. 79 Moj pogled, plah še, da bi gledal gori, uzre, da k zveri gleda Beatriče (zver ena je oseba, dve natori!). 82 Dasi pokrivala jo je tančica, se lepša mi je zdela od nekdanje, ki tu bila lepot že vseh kraljica, 85 Me speklo kot kopriva je kesanje, pred vsem za krivdo, ki mi odtujila najbolj je nje srce; samospoznanje 88 me tak ob tem je ugrizlo, da zgrudila me je omedlevica; kak mi je bilo, ve tista" ki mi to je povzročila. 91 Ko spet srce zavest mi je vrnilo, Gospo vzrem poleg iz samotne šume, ki: »Drži se me, drži!« rekši milo 94 je v reko potegnila do vratu me in lahno — tkalski čolnič! — po gladini je šla, vlekoč za sabo iz valti me. 97 Ko v srečne sem obale bil bližini, Asperges me sem čul tak sladko peti, pero da mi zastaja ob spomini. 100 Lepa Gospa mi v rameni razpeti je stisnila glavo in potopila me v vodo, da sem moral je požreti. 103 Dvignivši me iz kopeli izročila me kolu je one krasne četvorice; teh vsaka me z roko je zagrlila. 106 »Tu nimfe smo, na nebu zvezd vodnice; pred vstopom Beatriče v zemlje meje smo dane ji bile za službenice. 109 Pred nje oči te peljemo; a preje za žar njih mili naj zostre oko ti tam one tri, ki zrejo globokeje.« 112 Tako pojoč so vedle me po poti; pred Orla-leva z mano so prispele, kjer stala Beatriče mi nasproti. / 129 115 Tu: »Zdaj naglej se je!« so mi velele, »pred dva saj smo privedle te rubina, ki iz njih bil v te je Amor vrgel strele.« 118 Nebroj želja, kot ognja pekočina mi sililo je v nje oči žareče, tja zroče, kjer bila je dvozverina. 121 Kot v ogledalu solnce se leskeče, tak dvozver se je v nje očeh: zdaj ptici, zdaj levu slična bolj v oči iskreče, 124 Strmel-li nisem, bravec, po pravici, videč, kak tista dvozver tam miruje, spreminja pa v Gospe se zmir zenici? 127 V tem pa, ko moja duša se raduje in vsa strmeč naslaja se ob jedi, ki nasičuje in hkrati izlačnjuje, 130 so žene tri (o njih so višjem redi kretnje svedočile!) naprej stopile, plešoč ob angelski le-ti besedi: 133 »Oči obrni, Beatriče, mile u svojega prezvestega ti slugo, ki kaj stopinj noge so mu storile, 136 da uzrl bi te! O, stori nam uslugo, javi se temu-le izza koprene, da skrito uzre lepoto tvojo drugo!« 139 Vzrl večne luči odsev, oči sem njene! Poet — naj trudil se do sivih let je v Parnasa senci, pil iz Hipokrene —- 142 kje je, da ne bi omagalo mu petje, če peti htel bi, krasna kak je bila, ko ob spevu sfer obsipalo jo cvetje 145 in v čistem zraku obraz mi je razkrila? (Dalje Človek. Poglejte morje! Kot biserna ploskev z daljave prihaja, objema ... in že je obzorje, neskončne planjave. Galeb bi rad bil lahkokrili, da hitro premerim dolžino morja, ribje plavuti bi dali mi bili, pa bi odkril vam globino morja. A sem le labud, ki žalost in stud povzročal bi val mu, ko bela mu grud poljubi obal tam daleč, o daleč, onkraj obzorja, onkraj življenja brezmejnega morja v planjavi brez tal. — Branko Jeglič. »Srečni vi! Vi ste bližje svoje domovine nego mi, čeprav živimo na lastnih tleh. Kje je Rusija? Tukaj je ni. Na zapadu tudi ne. Kroginkrog sama zaslepljenost, in kri in smrt. . .« — Ko smo zapustili poslopje, so bile ulice mrtve in prazne. Le koraki vojaških patrulj so motili tišino. »Še par tednov,« sem pomislil. »In po tom-skih ulicah bo spet enkrat tekla ruska kri — brez smisla, brez potrebe, tujcem v uteho ...« — Štirje meseci so minuli od tistega večera. In Drugi del: Vice. Spev XXXII. Dante željno motri Beatrico, Ves zemeljski raj z vso svečano procesijo vred ne biva več zanj: tako prekaša Reatriče s svojo lepoto vse zemske in nebeške stvari. Zato ga božje čednosti opominjajo. (Vv. 1—12.) — Ko začne vsled tega opomina paziti na to, kaj se godi okrog njega, vidi, kako je vsa povorka — s svečniki, starci... — krenila nazaj proti solncu, t. j. proti vzhodu. Tudi on sledi, ob desni strani Voza, in z njim korakata Matelda (posvečujoča milost) ter Stacij. (»Ne da bi dlake puh odri z ojesom«, v. 27, pomeni: Cerkev, ki jo vodi Jezus, ne krene niti za dlako s prave poti.) (Vv. 13 do 33.) — Prehodivši morda kake tri streljaje poti, vidi Dante, da je Beatriče stopila z Voza. Prišli so zdaj do drevesa spoznanja dobrega in hudega. Drevo je popolnoma golo in suho. (Danteju pomeni to drevo rimsko cesarstvo, in sicer od Avgusta pa vse do Hohenstavfovcev.) Vsa povorka obkoli drevo ter jame tožiti Adama in njegov greh, slaviti pa Orla-leva (Krista, Boga-človeka), ker ni hotel okusiti od tega drevesa.. t. j. od svetne oblasti, ko mu jo je satan med ono izkušnjavo v puščavi ponujal. Pač pa Orel-lev priveze mistični Voz (t. j. svojo Cerkev) k drevesu, in glej, drevo ozeleni. (Vv. 34—63.) — V tem Dante zaspi, (To spanje naj pomeni blaženost ljudi tam, kjer sta Cerkev in država v miru združeni.) Prebudi ga neki svit in klic: »Vstani!« Kakor apostoli na gori Tabor, tako se prebudi naš pesnik in vidi, da poleg njega stoji od vse divne prikazni samo še Matelda. (Vv. 64—84.) — »Kje je Beatriče?« vprašuje Dante, zbudivši se iz sna. Matelda mu odgovori: »Poglej, pod drevesom je, na korenini drevesa sedi, sedem nimf jo obdaja. Ostala povorka se vrača v nebo« V teh verzih (85—99) je izražen Dantejev ideal: Korenina drevesa (države) je Rim, in tu sedi cerkvena oblast, v senci (v varstvu) države, — Verzi 100—108 vsebujejo Dantejevo poslanstvo na zemlji: Ker bo kmalu kraljeval s Kristusom v raju, je vreden in sposoben, da svari in opominja svet, ki tiči ves v grehih; naj torej vse, kar bo sedaj v prikazni videl, zapiše v hasek ljudi. Zato pesnik pozorno gleda v Voz. — Najprej vidi (109—117), kako se orel z drevesa vrže na Voz, ki se ves zamaje: rimski cesarji, od Nerona do Dioklecijana so neusmiljeno preganjali Cerkev in s tem slabili tudi državo. — Nato vidi pesnik lisico, ki jo pa Beatriče od- sredi morja se mnogokrat spominjam svojih znancev in prijateljev in se bojim misliti na to, kakšna usoda jih je dohitela . . . Teh šest sibirskih let se mi zdi včasi kakor mračen, nepopisno težek sen, iz katerega sem se prebudil šele takrat, ko me je obdajalo kroginkrog morje in solnce in sem uzrl smejočo se japonsko pomlad. In sredi daljnega južnega morja čakam s hrepenenjem na dan, ko ugledam staro in vendar novo, svobodno domovino in njeno raz-cveteno pomlad . . . podi: to so prve herezije, zlasti gnosticizem in arianizem. (Vv. 118—123.) — Dalje vidi, kako se orel drugič spusti skozi veje drevesa v Voz, a zdaj ne, da bi ga rušil, temveč vsega pokrije s svojim perjem in puhom: s tem Dante misli rimske cesarje od Konstantina dalje, ki so Cerkvi dajali privilegije, zlasti meri na Konštantinovo darilo. (Vv. 124—129.) — Odpre se zemlja in iz nje prileze zmaj, ki s svojim repom predre dno Voza in en del dna odnese s seboj: po eni razlagi mohamedovstvo, po drugi cerkveni razkol. (Vv. 130 do 141.) — Iz Voza z razbitim dnom in pokritega s puhom in perjem, požene sedem glav, t. j. v Cerkvi je zavladalo sedem poglavitnih grehov, in sicer Napuh, Jeza, Lakomnost s po dvema rogovoma, ker so ti grehi naperjeni i proti Bogu i proti bližnjemu; ostali štirje grehi: Nevoščljivost, Nečistost, Lenoba in Požrešnost pa so naperjeni le proti bližnjemu, zato imajo po en rog. Vseh rogov je deset, v opomin, da se je v tej dobi grešilo zoper vseh 10 božjih zapovedi. (Vv. 142 do 147.) — Končno zagleda pesnik na Vozu blodnico, nesramno gledajočo, poljubljajočo se z Velikanom, a časih koke-tujočo tudi s pesnikom: pesnik misli tu rimsko kurijo, posebno za Bonifacija VIII. in Klementa V., Velikan so francoski kralji, posebno Filip Krasni, ki je držal Cerkev v svojih kleščah in jo stiskal, če je gledala drugam po pomoč, končno pa jo je odpeljal v sužnost, v Avignon. (Vv. 142—160.) Tak moji so pogledi v njo se uprli, želeč desetih let utešit žejo, da drugi čuti vsi so mi zamrli; 4 imel dveh sten sem z desne, leve mejo, ves slep za vse, ker njen smehljaj me sveti je omrežil bolj ko kdaj, z močjo silnejo: 7 v tem šiloma sem moral se ozreti na levo, k žen božanstvenih trojici, njih čuvši vzklik: »Ne smel bi tak strmeti!« 10 Bleščavost, ki zagrabi nam zenici, če v oči solnce baš nam je palilo, mi vzela vid za hip je, ko v temnici. 13 Ko spet se oko je s pašo okrepilo, a pičlo (»pičlo« dem, ker baš vgrabila •mi sila pašo je bila obilo), Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. 13* 183 16 že vojska slavna je bila krenila na desno, na povratek, in vodnika sta solnce jim, sedmera luč jim bila. 19 Kot četa, ki se — par za parom, umika, obrne se, s ščiti krijoč telesa, za praporom, do slednjega vojnika: 22 tak vojska ona, ki nje dom nebesa, zvrstila se pred mojim je očesom, preden premaknil les se je ojesa. 25 Vrnile se žene so spet h kolesom, potegnil Orel-lev je sveto breme, ne da bi dlake puh odri z ojesom. 28 Gospa, ki prebrodila prek vode me, jaz in Stacij smo za vozom speli ob strani, kjer bil manjši lok je preme. 31 Tak šli skoz gozd smo širni (in osameli zbog nje, ki kači je verjela raje); korakom angeli so ritem peli. 34 Ko pšice izstreljene tri streljaje smo poti — menim — prehodili, z rame stopila Beatriče zdaj voza je. 37 In zamrmral ves zbor je; »Oj Adame!« Ves zbor drevo tam brez cvetu, peresa, vse golih vej, obkroževati jame. 40 Čim višje krošnja gre tega drevesa, tem širša; tej višini bi čudilo oko se Indijca u gošči lesa. 43 »O blagor, Orel-lev, blagor ti bilo, tvoj kljun da lubja sladkega ne kolje drevesa, ki je drugim drob skvarilo.« 46 Tak vpili so krog debla bogomolje; a On, ki dvojno rojstvo bil slavil je: »Pravični ukaz vršim s tem božje volje.« 49 In spet v oje se ozre in ž njim zavil je k nogam drevesa brez cvetu, peresa in z njimi oje, drevesa del, spojil je, 52 Tist hip — kot naša nabrekno drevesa (kadar Rib naslednik, Oven, se svetlika in v mladem solncu se žare nebesa) 55 in zelene in barva pestrolika pobarva cvetje jim, preden bi jelo konjiče vprezat Solnce v znamnju Bika — 58 Drevo se tisto vse je razcvetelo v cvet bolj vijolčne ko rdeče boje, drevo, ki prej golo v nebo štrlelo. 61 Na svetu takšna himna se ne poje, kot tam so peli jo; a melodije do konca slušalo uho ni moje. 64 Da znam naslikati, kak Arg oči je sočutne sklopil, s Siringo jokaje, tak kruto plačan, bdel da vse noči je, 184 67 bi slikati, kot slikar, v vzor gledaje, kako zaspal sem, se potrudil; a osnutje slikaj, kdor več ima vaje! 70 Jaz rajši naj povem, kak sem se zbudil: ukinil mi je sen nek svit; klic: »Vstani! Kaj delaš?« se nad mano je razhudil, 73 Kot Peter, Janez, Jakop — pripeljani na Tabor, gledat jablani cveteče, ki angelom je jed v nebes dvorani — 76 iz omame so zbudili se dušeče, besedo čuvši, ki je pač vzdramila drugačne že spavače, trje speče, 79 in opazili, da je iz njih števila Elija izginil z Mojzesom, obleki pa Mojstra da se barva spremenila: 82 tak jaz sem zbudil se, odprši veki: ob meni stala mila je vodnica, ki malo prej vodila me ob reki. 85 Zdvojen sem vprašal: »Kje je Beatrica?« A žena: »»Pod drevo, zeleno vnov, tja šla je, njega so korenine ji stolica. 88 Na njih sedi. — Glej družbo, ki jo obdaje! Zbor starcev pa na poti gor v nebo je za Orlom-levom, pevajoč še slaje.«« 91 Li govorila drugo še ko to je, ne vem, ker pred očmi mi je lebdela le ta, ki mi za vse zaprla oko je. 94 Na pravih tleh resnično je sedela, ostavljena kot varhinja nad koli, ki Dvozver jih bila je k deblu dela. 97 Krog nje se nimf je venec vil okoli, držala vsaka njih svečnik prižgan je, ki piš noben ne upihne ga nikoli, 100 »»Tu v gozdu ti bo kratko gozdovanje; potem — brez konca — tistega boš Rima z menoj meščan, kjer Kristus sam Rimljan je. 103 Naj grešni svet od tebe hasek ima: zdaj v kola glej, in kar boš ondi gledal, ko vrneš se, pove naj tvoja rima.«« 106 Tak Beatriče; jaz, ki vdan sem sedel k nogam ji,* uma sem, oči vrline napel, kot njen ukaz je zapovedal. 109 Nikoli s tako naglico ne šine iz gostega oblaka blisk poleti, ko dež gre iz najvišje visočine, 112 kot videl ptico Jovovo zleteti sem niz drevo: in v kose šla je skorja, kaj perje šele mlado in nežni cveti! 115 In v voz je udaril ptič kot strašna borja, da zamajal se je, kot v vihri ladje na »konja« al »zibel« se majo sred morja, 118 Potem, sem videl, druga se zverjad je — lisica — v voz triumfski priplazila, ki tečne hrane vidno tri jo glad je. 121 A, grdih krivd dolžeč jo, zapodila jo v beg Gospa je moja tak, da suha so bedra in stegna-komaj jo rešila. 124 Nato mi stopi nov prizor pred duha: spet orel v dno voza, kot prej, spusti se, ko ven zleti, voz poln je perja in puha. 127 In zdajci glas iz neba oglasi se, ko da prišel iz žalostnega je grla: »O, s kakšnim tovorom moj čoln topi se!< 130 Nato, ko da pod vozom se odprla je zemlja: dalo zmaja nje je žrelo, in voza je dno mu repa moč predrla. 133 In kakor osa k sebi krči želo, tak zmaj je rep v telo, krivic sesljavo; del dna izruvavših v trne je zginil selo, 136 In kot se plodna zemlja odene s travo, tak dna se je ostanek z orla dlako, podarjeno morda z namero zdravo. 139 Odelo s puhom, perjem se je enako tudi oje tist hip, tist hip obe kolesi: vzdihljaj ne pride iz ust s hitrostjo tako. 142 Zdaj zgradba sveta, odeta vsa s peresi, glave pognala je: štirje robovi vsak eno, tri so rastle na ojesi; 145 le-te bile — kot voli — so z rogovij en rog je v čelu štirih vsaka imela: nečuven bil dotlej nestvor je noviv 148 In drzno, ko na skali grad, sedela nesramna v onem vozu je blodnica ter venomer oči okrog vrtela. 151 In v strahu, da mu vzeta bo družica, velikan — sem zrl — tik nje se je veličal, in večkrat sta se poljubila v lica. 154 Ker pa njen pogled v sli na meni obtičal je večkrat, blodni, jo ljubimec kruti od glave do podplatov je prebičal, 157 Potem, srdit, kot tak, ki hudo sluti, nestvor odveze in v gozdov temnico tak daleč tira ga v nevolji ljuti, 160 da varen bil pred njim sem in blodnico. . . . in še opazila nista, kako so prihajali bratci in sestrice . . . Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil J. D. Drugi del: Vice. Spev XXXIII. Zadnji spev Vic! Dante prorokuje v njem boljše čase Cerkvi in cesarstvu rimskemu, v katerih obeh vzajemnem delovanju je pesnik gledal svoj verski in politični vzor. Kreposti (3 božje in 4 poglavitne) tožijo s psalmom 78. o pokvarjenosti v Cerkvi in državi. (Psalm 78., ki se pričenja z besedami Deus, venerunt... t. j. o Bog, pogani so prišli v tvojo dediščino, oskrunili so tvoj sveti tempelj . . ., popisuje nesrečo razdejanega Jeruzalema. S tem vzklikom »Deus, venerunt gentes!« je sv. Hieronim izrazil svojo žalost, ko je izvedel, da je Alarih zavzel Rim. Ta psalm je bil tudi nam pred očmi v letih svetovne vojne, ko smo culi o pusto-šenju svetih krajev, posebno Svete Gore pri Gorici.) V kakšnih bridkostih se je takrat nahajala Cerkev, nam izpričuje tudi govor sv. Bernarda na cerkvenem zborovanju v Reimsu 1. 1148., kjer je veliki svetnik z istim psalmom dal duška svoji bolesti. Dante sam je doživel dva težka udarca za Cerkev: 1. 1303, je bil francoski kralj Filip Lepi dal papeža Bonifacija VIII. v mestecu Anagni v ječo vreči, in 1. 1305. je papež Klement V. francoskemu kralju na ljubo premestil apostolski sedež v Avignon. Res, žalostni časi! Kaj čuda, če je tudi Beatriče — z vero razsvetljeni um — žalostna skoro tako ko Marija pod križem! Vendar nahaja tolažbo v Jezusovi obljubi (Jan. 16, 16.): »Še malo...«, t. j. v nadi, da bo Rim kmalu zopet sedež papeža in cesarja. — Nato Beatriče odhaja: kreposti pred njo, Gospa (t, j. Matelda) — Dante in Stacij za njo. (Vv. 13—15.) Po desetih korakih (broj deset je simbol popolnosti in dovršenosti) pozove k sebi Danteja ter mu govori o usodi Cerkve in države: »Voz (t. j. rimska Cerkev) ni več, kar bi moral biti, je nestvor, nahaja se kot plen v rokah francoskega kralja Filipa; toda Bog se ne plaši oklepa vitezovega (v. 36, besedo zuppa tolmačim z dantologom Torraco kot inačico za srednjeveški izraz iuppa, zubba, subba, zuppa t, j. oklep). Rimski orel (t. j. cesarstvo) bo še dobil naslednika v Rimu. Prišel bo rešitelj DVX (t. j. 515). (Morda s temi besedami Dante misli svojega pokrovitelja, vojvodo Can Grande della Scala iz Verone, vodjo gibelinov v tisti dobi.) Moja prerokba se ti morda zdi temna kakor uganke, ki jih je v davnini dajala Sfinga (pol žena, pol zver) in mrcvarila goved ter uničevala žito, če jih ljudje niso uganili, ali pa kakor uganke božiče Temide, ki je v pradobi prorokovala v Delfih; pa dogodki ti bodo vse pojasnili.« (Vv, 16—51.) »Le dobro si oglej to drevo spoznanja dobrega in zlega! Bog si ga je ustvaril v svojo čast. V drevesu spoznaj rimsko cesarstvo! Dvakrat je bilo to drevo poškodovano: prvič, ko je Konstantin v Carigrad prenesel prestolnico, in drugič, ko je papež Klement V. v Avignon šel v sužnjost. Drevo je silno visoko in proti vrhu vedno širše, da bi bilo tem varniše pred ljudmi. In kakor je človeštvo 5000 let trpelo za Adamov greh, tako bosta Cerkev in cesarstvo trpela za te svoje zločine.« (Vv, 52—72.) »Pa tvoje posvetne misli so ti tvoj um pokamenile (kakor rečica Elsa v Toskani s kamenito skorjo prevleče vsak vanjo vržen predmet) in tvoja sla ti je tvoj um potemnila (kakor je bil Piram s svojo krvjo temnordeče prebarval murbo), ker sicer bi moral iz toliko znakov vendarle spoznati simbolični pomen tega drevesa. Ne razumeš mojih besed? Nesi jih s seboj vsaj v sliki, v spominu! Govorim temneje zato, da spoznaš( kako nedostatni so nauki filozofije v bogoslovnih vprašanjih. Kdaj si se oddaljil od resnice, vprašuješ? Da se ne spominjaš? Baš to, da si moral piti iz Lete - vode (vode Pozabe), dokazuje, da je bilo tvoje hotenje neredno, grešno.« (Iz teh besed sledi, da je Dante obžaloval ne le neke 'grehe čutnosti, ampak tudi umske zablode, sledeč, preden se je oklenil Tomaža Akvinca, arabskim tolmačem Aristotela.) Dospeli so do roba gozda. Poldne je solnce se počasneje pomika (dozdevno!) čez poldnevnik, ki je za vsakega gledavca drugi. — Matelda (iz adj. mactus 3. =z magis auctus 3., odtod Mactelda, Mechtildis), t. j. posvečujoča milost, očisti pesnika v drugi reki, Evnoji; dobra dela mu ožive, čist je za polet v — raj. Deus.veneruntgentes — pesem tožno plačoč je pela žen zdaj četvorica, zdaj spet trojica, menjema; pobožno, 4 vzdihujoč je poslušala Beatrica: le malo manj je žalujoča bila, ko tam pod križem žalostna Devica. 7 Ko pesem žen bila je utihnila, besedo je dobila ona; vzplalo ji je lice, in je vstala in govorila: 10 »»Ne boste videle čez časa malo me več,«« je rekla, »»ljubljene sestrice, pa spet me boste videle čez malo.«« 13 Vvrstile so pred njo se zdaj device; a Gospi in meni migne, ji slediti, in pevcu, ostal ki od pevcev bil dvojice. 16 Tak stopala je; in morebiti desetič ni bila se prestopila, ko pogled njen prebode me ognjeviti. 19 In mirno va-me zroč me je hrabrila: »Hitreje stopaj, da mi boš v bližini in čul vse, kar ti bodem govorila.« 22 Ko pridem k njej po njenem opomini, mi de: »Nimaš poguma za vprašanje, ko blizu si? Kaj skrivaš v prs globini?« 25 Kot tisti, ki do višjih spoštovanje imajo tako, da iz ust nejasno bi vpričo njih le. spravili jecljanje, 28 tak jaz sem jel, jecljaje poluglasno: »Gospa, polnost imate Vi spoznanja, kaj treba mi in kaj je zame hasno.« 31 Spet ona: »»Da znebiš se sramovanja in straha, hočem. Skleni s trdnim sklepom, ne več govoriti ko tak, ki sanja. 34 Znaj: voz, ki ga predrl bil zmaj je z repom, j e b i 1 , ga ni; a, krivec, čuj prokletstvo: ne ustavi božji srd se pred oklepom; 17 237 37 40 43 46 49 52 55 58 61 64 67 70 73 76 79 82 85 88 dobil, o, še bode dobil nasledstvo 91 orel, ki vozu dal je puh in perje (voz je, nestvor, pal v roparja posestvo); že sijejo — kar vidim, dem! — v vsemirje 94 rešilne zvezde, blizu že njih soj je, njih pot sigurna, brez oprek, ovir je; petsto deset in pet — poslanca broj je 97 to božjega, ki ubil bo velikana in ž njim sogrešnico, njiju oboje. Temna se zdi ti vest prorokovana 100 ko izreki Sfinge in Temide, ki zanke za um bili so vsakega Zemljana. Pa kot Ojdip razplel je vozel uganke,' 103 tak tu se bo z dogodki vse izjasnilo (brez škode za goved in žit prihranke!). Le dobro pomni moje besedilo 106 in zvesto izroči njim ga, ki so živi v življenju, le-tem" dirkanju v gomilo, Pišoč imej u glavi to pomnivi, 109 ne skrivaj, kak drevo si videl rasti, dvakrat oplenjeno po sli grabljivi, Kdor pleni to drevo al je mikasti, \\2 ta v djanju pregreši zoper Boga se, ki svoji je drevo posvetil časti: Za vgriz u sad trpel je dolge čase, 115 pettisoč let in več, Adam, od žeje po Njem, ki vzel ta greh potem je nase. Tvoj duh pač spi, če vzroka ne umeje H8 posebnega, višina ta čemu j"e drevesa, in v vrh čemu sire se veje. Da, tvoja puhla misel pokamnjuje ¦* 121 ti um (kot Elsa - voda vse kamniti) in sla (kot Piram murbo) ga otemnjuje; ker sicer v vseh teh znakih zaslediti 124 bi moral že, zakaj Bog jed proklel je, in kteri je pomen drevesa skriti. A zdaj, videč, da um ti okamnel je 127 in okamnevši otemnel toliko, za luč besed da mojih oslepel je, velim: če pisma ne, vzemi vsaj sliko 130 besed mojih v spomin si, kot ovije si romar palico s palme mladiko.«« Jaz: »Vtisnil vtis se Vaših besedi je 133 sedaj v možgani moje tak globoko, kot v vosek pečat vtis nezbrisen vrije. A kaj da izrek Vaš mili tak visoko 136 nad mojim ziblje se obzorjem, toli, da, bolj ko gleda, manj ga vidi oko?« In ona: »»Da spoznaš, kakšni si šoli 139 sledil in kako malo da dosega besedo mojo nauk njen oholi, in da prav tolikšna teče razsega 142 med božjo po.tjo in vašo, kot pač teče med zemljo in nebom, tem, ki prvo bega.«« 145 »Ne pomnim,« moj odgovor k temu reče, »kdaj bi zašel od Vaše bil resnice, in vest me raditega nič ne peče.« »»Ne pomniš?«« rekla je in videl lice sem smehljajoče ji, »»Seveda, ker baš si iz Pozabe pil krnice. Kot ogenj sluti vsak, če dim zagleda, tak tvoje jasno kaže pozabljenje: bila ti volja kriva je nereda, No, nago slej bo moje govorjenje in nezastrto, da do razumenja neuko bo dospelo tvoje zrenje,«« Že žgalo solnce je in, ko da vzpenja se leno čez poldnevnik, se držalo, ki stalo svoje zmir z gledavcem menja; takrat je onih sedem dev obstalo -— tak četnik s četo obstane, če znamenje se sumno je na potu pokazalo — obstale so pred robom medle tenje, (Takšna v Alpah prek potočiča - ledenca skoz veje tenja pada in zelenje,) Ondi — se zdelo — iz enega studenca je izviral Evfrat in ž njim Tigris - reka, deleč se leno, složna razdvojenca. »O svetla luč, o slava ti človeka, ta voda kterega je pač imena? En vir ima in koj se spet razteka.« Odvet je bil: »»Mateldo prosi! Njena je to dolžnost!«« In koj odgovorila, ko tak, ki krivdo si vali z ramena, Gospa je lepa: »To sem mu javila in marsikaj; in misliti težko je, da Lete mu bila bi vse zamila,« In Beatriče: »»Zrlo mu oko je za višjimi rečmi, in s tem se ovilo — tak cesto ukine se spomin — v temo je, No, Evnojo tu glej, rečico milo! Ti stori po navadi: k njej ga pelji, oživi mu zamrlo duše silo!«« Kot duša plemenita, ki povelji se višjih brezpogojno prilagodi, brž ko so duška dali svoji želji, tak lepa me Gospa je, da me vodi, prijela za roko in, vljudna žena, pomignila je Staciju: »Ž njim bodi!« Da dana knjige stran mi je še ena, sladkost bi pitja pel na tisti strani, ki duša ni nikdar ž njim napo jena; a ker so polni listi, nasnovani za pesmi moje te del drugi, Vice, umetnosti mi uzda dalje brani, Tak vrnil sem od svete se krnice ves prerojen, prav ko spomladi tam u svežem listju se bleste cvetlice, ves čist, pripravljen za polet k zvezdam. Konec II, dela: Vic. 238