Pevsko društvo „Ljubljanski Zvon“ v Ljubljani.
V petek, dne 16. maja 1919, točno ob dvajseti uri (ob osmih zvečer) v veliki dvorani Narodnega doma
KONCERT.
Sodelujejo: Godalni kvartet gg. Rihard Zika, (I. gosli), Ivan Trost (11. gosli), Mirko Dežela (viola), Lado Zika (čelo), g. Fran Mohorič, član Narodnega gledišča (tenor), gdč. Nilka Potočnikova (klavir), moški osmerospev, moški in mešani zbor „Ljubljanskega Zvona“. Pevovodja br. Zorko Prelovec.
SPORED:
1.	a) O.	Dev:	Čej so tiste stazice,	|	koroški
b)	O.	Dev:	Dober večer luba	dakle,	|	narodni
c)	A. Foerster:	Razbita čaša,
2.	d) L. M. Škerjanc : Godalni kvartet v	D-duru	(rokopis).
Allegro moderato. (Prvo izvajanje.)
Tak’ si lepa,
Arija iz opere „Werther“,
Mak žari,
Zapoj mi pesem dekle,
Godalni kvartet v D-duru.
(Moderato e semplice — Andante cantabile — Scherzo — Allegro non tanto e con fuoco. — Finale. — Allegro giusto.)
Zapuščena, mešan zbor s sopranskim solom (gdč. Tončka Šuštarjeva.) b) St. St. Mokranjac: Kozar,	j
3. a) J. Prohäzka: b) J. Massenet:
4. a) M. Rožanc: b) Z. Prelovec:
5. P. J. Čajkovskij:
6. a) E. Adamič :
Moški
zbori.
Tenor s klavirjem.
Moška osmerospeva z bariton-soli.
c) F. Gerbič:
Pomladni spev, J
Mešana zbora.
Vstopnina (z veseličnim davkom vred): Sedeži po 10, 8, 6, 4 in 3 K, stojišča po 2 K, za dijake, dijakinje in vojake po 1 K.
Vstopnice in besedila skladb se dobi v predprodaji v trafiki v Prešernovi ulici št. 54 in na večer koncerta pri blagajni v „Narodnem domu“.
SPORED.
O. Dev.
Čej so tiste stazice ?
Koroška narodna.
Čej so tiste stazice, k’ so včase bile !
Zdej pa raste grmovje in zalene trave.
Bom grmovje posekal, travice požev, bom nared« stazice, čir so včase bile.
O. Dev.
Dober večer luba dakle.
Koroška narodna.
Dober večer luba dakle, al’ s’ se žje naspava se?
„Jes še urce k’ nisem spava, sem koj žinjava na te.“
[Kak’ luštno je b’lo, ko so rožice
b'le, .
so pa rožce minule, minulo je vse.]
To te prosim luba dakle, da k’ ne žinjaj več na me, noj na najino ljubezen, ki že pruti kraji gre.
rt. Foerster, op. 59.
Razbita čaša.
Batog.
K studencu dekle zalo gre, v kozarec si zajet vode.
Pri'viru ljubeč nje sedi, nem v stran obrača le oči. Obspo zdaj slutnje jo bridke: Morda ne ljubi je srce!
Sedaj pripogne se do tal, da si bežeč zajame val.
Upre še v ljubljenca oči, na kamnu čaša razleti.
Tesno srce je bolj od prej, in ptič tako zapoje z vej: „Ne vara ne te slut srca: Ljubezen je kot čaša ta!“
S. Jenko.	J.	Prohäzka.
Tak si lepa.
Tak si lepa kakor zora, ko pripelje beli dan, da vzbudi zelena gora se iz težkih nočnih sanj.
Da glave vzdiguje cvetje in obrača v njo oči, da po vejah glasno petje o ljubezni zazveni.
Draga bodi zora meni, oznanjuj mi lepši čas, bol iz prsi mi odženi, vzbudi v ustih pesmi glas.
Arija iz opere „Werther“.
Zakaj budiš me ti,
šepet pomladnih dni
poljublja čelo mi Tvoj nežni dih.
Toda čas več daleč ni
borb strahotnih in bridkosti.
Zakaj budiš me zdaj aprila jasni dih?
V	dolino potnik spe, v slavi pomni še o sreči moji ljubezni opojni.
Vse je prešlo
minul je zlati sen bojnih dnij, oko otožno zre le nesrečo in samoto povsodi..
Zakaj budiš me zdaj aprila jasni dih ?
M. Rožanc.
Mak žari.
Cvetko Golar.
Mak žari, mak žari, kje si dekle moje ti?
Iz nebes kot zlat vihar bliskal se je nočni žar, vsa gorela si v obraz, vsa kot mak v poletni £as.
V	tvoje zatopljen oči sanjal sem nebeške sni. Zdaj sem sam, oj kje si ti? Mak žari, mak žari!
Z. Prelovec.
Zapoj mi pesem dekle !
Ksenij Verin.
Zapoj mi pesem dekle o lepih prošlih dneh, ko sva midva ljubila s solzami se v očeh.
Ker vedela sva da se potje tam v dalji nama križajo in se po tem nikoli več ne zbližajo.
Zapoj mi pesem dekle, zapoj, zapoj!
Emil Adamič.
Zapuščena.
Iz kraljedvorskega rokopisa. Fr. Levstik.
Ah, vi lesi, temni vi lesi, miletinski lesi!
Ah, čemu vi zelenite v zimi kakor
v letu?
Rada jaz bi ne jokala, ne žalila
srca ?
Al’ povejte ljudje božji, kdo bi se ne jokal ? Kje moj očka, očka mili? Zagreben je v jami.
Kje je mati, dobra mati ?
Travca po njej raste.
Nimam brata, nimam sestre, ljubega so vzeli.
Ah, vi lesi, temni lesi, miletinski lesi!
St. St. Mokranjac.
Kozar.
Ajde de!
Otud ide ludo mlado, ludo mlado neženjeno, kapata mu od jazovec, opinci mu od rešeto, pravo preči u selo, ajde de!
Cenile go seljani:
Bili malo bil’ mnogo, cenile go govedara, cenile go kozara, ajde de!
Cenile go seljani, dava še mu goveda, neče momče goveda, dava še mu kozice, oče momče kozice!
, Ajde de!
Birale go svi seljani birale go za kozara, dadoše mu tri kozice tri otera, dve dotera,
> pa se čudi koja nema koja de.
Popela se kozica, pade koza te umre, stade momče da reve :
Le le le kozice!
Ci, ci, ci kozice, moja vita rogušo !
Kad ja tebe nakormim,
^ čabar mleko nadojim, te svi momci naranim, le le le!
Fr. Gerbič.
Pomladni spev.
Kuku, kuku, v gozdu sem tu!
Zdaj pa le pojte mirni ne stojte, vigred, vigred, zdaj zdaj bo tu 1
Kuku, kuku, slušajte klic!
Zdaj pa na polje, dobre smo volje, vigred, vigred, daj nam cvetic!
Kuku, kuku !
Zvezna tiskarna, Ljubljana.