Gospodarske stvari. Živinske zavarovalnice. Cena žitu je padla, naši vinogradi so opustoščni, slabe letine se vrstijo leto za letom, primanjkuje nam delavcev: kmetijstvo peša. Zadnje pribežališče v gospodarski stiski nam ie dala umna živinoreja, katere smo se zdaj poprijeli z dvojno vnemo. Povsod in pri vsaki priliki jo skušamo izboljšati, kajti v njej tiči lepa svota kmetovega premoženja. Nezgode pri živini in škoda, ki jo trpimo vsled teh, nam zadava težji udarec nego kdaj. Naravno je torej, da bolj pazimo in skrbimo zdaj za dražjo in lepšo živinico kakor prej, ko nam ni nosila toliko dobička, in smo krili prej manjše potrebščine s dohodki drugih kmetijskih panog. Občutljiva in večkrat celo usodepolna je škoda, ki io trpi osobito manjši posestnik vsled živinskih nalezljivih ter nenalezljivih bolezni ter nezgod. Navesti hočem le par vzgledov. Viničar je štedil celih pet let, pritrgaval sebi ter družinici, da si je nabral 60 gld., za katere si je kupil kravico. Zdaj imamo vsaj mleko doma, si je mislil, ter vsako leto bodemo priredili telička. Toda ta skromni račun prečrta nezgoda. Kravica prične hirati, mleko pojema, zastonj so vsa zdravila ter postrežba. Nič druzega revežu ne preostaja, kakor pobiti suho in slabotno živalico, da vsaj kožo otme. Zdaj zve za uzrok hiranju, žebelj, ki je obtičal v črevih. Zalost in obup našega vimčarja, ki je vsled te nezgode prišel ob vse svoje imetje, se ne da popisati. Kako rad bi bil plačeval 1 ali 2 kroni na leto zavarovalnici, ki bi mu zdaj odštela denar, da si kupi drugo kravico. Posestnik, na glasu dober konjerejec, ima lepo težko kobilo, ki mu vsako leto porodi krepko žrebe. Kobilo rabi neobhodno za poljsko delo in žrebe proda vsako jesen povprečno za 150 gld. Ta konjereja v mali meri mu še jedina drži dohodke in potrebe v ravnotežji. Že si v mislih kuje naš gospodar letni račun, po katerem bi nekaj desetakov prigospodaril; toda vkljub skrbni postrežbi prične kobilo klati in v nekaj urah je po njej. Hud udarec je to za gospodarja, kajti vzlic vsemu naporu in skrbi je gospodaril celo leto zastonj. Izposoditi si mora dva stotaka, da kupi drugo, seveda manj vredno kobilico, od katere ne bode imel nikdar tolike koristi, kakor od stare. Ta dva slučaja naj zadostujeta, dasi bi lahko navedli tisoče drugih, ki še bolj osvet- Ijujejo potrebo živinske zavarovalnice. Istotako kakor proti požaru, zoper točo itd. pojavile so se tudi zavarovalnice, ki so hotele nekoliko poravnati škodo, katero trpimo vsled bolezni ali smrti najkoristnejših domačih živali. Toda oskrbovanje teh zasebnih zavarovalnic je pogoltnilo ogromne svote in oropalo zavarovance lepega dela zavarovalnine. (Konec prih.)