,7*7235

O

Za mladino

II. Sveti Jožef.

V Ljubljani, 1897.

Založilo »Katoliško društvo detoljubov«.
Tisk Katoliške Tiskarne.

Kako ti je ime'?

ali

Vzorno življenje

naših svetih priprošnjikov v nebesih.

77235

!

OiooMeaa. '' '


| »*»■»«»»»»«»»» »»» «»«» »*»|

II. Sveti Jožef.

®M0 en ™’ d a se m ’ n ’ tre ^ a  P rav n ^ opraviče-
^-■W - vati, če za sv. Antonom takoj opišem živ¬
ljenje sv. Jožefa. Obratno, po vsej pravici bi bil
moral sv. Jožefa postaviti na prvo mesto, ko bi
šlo tukaj po zasluženju in imenitnosti; a zopet
povdarim, da se ne mislim vezati na poseben
red, marveč prijavljati popise posameznih priproš-
njikov, kakor mi bo lažje mogoče. Le v tem naj
se opravičim, zakaj sem pri sv. Jožefu rabil tako
obliko, da ves spis naslanjam na dvojno podlago:
žalost in veselje. To sem storil zato, da bodi
nekoliko spremembe, in ker je res vsako življenje
sestavljeno iz veselih in žalostnih dnij, in pri svetem
Jožefu se to kaže še v posebni meri. — Glavni
vzrok je pa to, ker mi je s tem naloga silno olaj¬
šana. Priredil sem bil že pred sedemnajstimi leti
jednak opis za »Cvetje iz vrta sv. Frančiška« z na¬
slovom : »Žalost in veselje sv. Jožefa«
in gospod urednik mi je dovolil, da ga smem
sedaj še posebej izdati. Tudi tebi, dragi čitatelj,
utegne tako najbolj ugajati in koristiti. Ge tudi
si še mlad, pa vendar že čutiš, — kaj ne, da? —
ta razloček belih in črnih trenotkov; poznejše se

4

50

ti bodo, le verjemi mi, še pomnožile težave tvojih
dnij. Oj, kako bo prav, če se naučiš od sv. Jožefa
tolažiti se v bridkostih in voljno nositi jarem Go¬
spodov, četudi te semtertja nekoliko občutnejše
pritisne na rame. Kdor Boga ljubi, temu se končno
vse prav izteče.

i. Prevzvišen poklic.

Kako so svetemu Jožefu potekla prva leta, tista
srečna mladostna leta, ki jih sleherni ohrani v
veselem, ganljivem spominu, tega ne vemo. Sveti
evangelij nam sploh kakor o Mariji tako tudi o
sv. Jožefu pripoveduje le prav malo, le to, kar je
v posebno tesni zvezi z Jezusom in Marijo. Ni nam
pa za gotovo sporočeno, kako se je godilo svetemu
Jožefu, predno je stopil v ožjo zvezo z Jezusom
in Marijo. Verjetno pa je staro sporočilo, ki pravi,
da so v mladosti sv. Jožefa njegovi posvetni bratje
zasmehovali in zaničevali zavoljo njegove velike
pobožnosti in nedolžnosti, ga celo od hiše spodili
in mu tako neusmiljeno ogrenili najlepšo dobo
življenja. V tem je bil podoben Jožefu, Jakopovemu
sinu, katerega so tudi bratje zavidali zastran očetove
ljubezni, zaradi nedolžnega življenja sovražili in
iz domačega kraja prodali v neznano ptujo deželo.
Podoben je bil tudi Jezusu, svojemu božjemu
rejencu, ki je bil od svojih bratov, nehvaležnih
judov zaničevan, sovražen, zavržen, križan.

In kaj hočete žalostnejšega, kakor je to, če
se kdo celo v nežni mladosti ne pusti pri miru
ter zlobno preganja, da ne more vživati mladih
let rajske sreče?

51

slavni vojvodi itd., da je
hiše. Ali sia- 

va njegovih
prednikov
je bila že
zdavno zgi¬
nila, in zdaj
se je čutil
tako osam¬
ljenega, ker
mu je hiša
očetova to¬
likanj obo-
žala; pa še
mej to — ta¬
ko obožano
družino —
mu ni bilo
dano prebi¬
vati! Ko bi
bil vsaj mo¬
gel reči, da
je mej —
svojimi! —
Tako .poni-

Ko je sv. Jožef odrastel, čutil je še neko drugo
gorje. Zavedal seje, da ni priprostega rodu, temveč
da so bili njegovi predniki celo kralji, preroki,
iz slavne Davidove
žanje bolj
boli, kakor
pa prvotno
uboštvo.

Ljudje to
tudi čutijo,
a ne da bi
imeli usmi¬
ljenje s ta¬
kimi poni¬
žanimi, jih
še bolj po¬
nižujejo in
zaničujejo.
Jožefovi so¬
sedje Naza-
renčani že
celo niso
bili taki, da
bi mu bili
prizanašali.

Toda kdo
bi spreumel
čudovita
pota božje previdnosti! Ravno to je bila sreča za
sv. Jožefa. Njemu veljajo tehtne besede Jeremijeve :
»Dobro je človeku, če nosi jarem od svoje mla¬
dosti«. — Preveč smo že navajeni sv. Jožefa gledati

le na vrhuncu njegove slave, nič pa ne premislimo

4*

52

tistih let, ko se je sv. Jožef pripravljal za
svoj visoki poklic. Sveti evangelij namreč nam
ga pred oči stavi že kar kakor popolnega moža,
rekoč, da je bil sv. Jožef pravičen, t. j. brez
vse hudobije, ves čednosten; kaže nam ga takrat,
ko je že nastopil svoj veličastni poklic. Pa vsakdo
ve, da kar nagloma in brez truda se ne pridobi
pravičnost in popolnost. Taka cvetlica, taka lilija,
kakor je moral biti rednik Jezusov, in je res tudi
bil sv. Jožef, se ne razcvete ob jednem dnevu, pa
tudi ne zraste na vsakem kraju: ne v šumnem
vživanju, ne v zapeljivi časti in bliščobni potrati
obilnega premoženja, ampak le v samoti, v tihotnem
zatajevanju je bilo sv. Jožefu mogoče v mladeniških
letih ves čas tako čisto ohraniti svoje srce ter ga
tolikanj posvetiti, da je bil ob odločenem času
vreden prevzeti namestništvo nebeškega Očeta.

Kogar Bog izvoli za kaj posebnega, temu deli
tudi posebne nenavadne milosti in ga postavi v
take okoliščine, da si jih more po svojih srčnih
željah v prid obračati. Navadno si v to odbere
ubožne, ponižne, ali pa take, ki sicer imajo kaj,
pa so pripravljeni vse zapustiti zavoljo njega. Bog
sam je odločil tudi sv. Jožefu že v mladosti poni¬
žanje in pomanjkanje, Bog sam je hotel, da se je
privadil — ne kraljeve časti, ampak priprostega
rokodelstva tisti, ki ga je od vekomaj odbral za
rednika svojemu jedinorojenemu Sinu.

In kdo izmej nas bi si upal reči, da s v e je
sv. Jožef nesrečnega čutil v takem ponižanju? Ge so
ga tudi ljudje pozabili, prezirali ali celo zaničevali,
— ali mar ni imel iz nebes tolažbe, tolike in take
tolažbe, kakoršne si mi še misliti ne moremo, mi,

53

ki po majhnem koščku svoje bogoljubnosti še
meriti in soditi ne moremo tistega veselja, ki ga
ima v Bogu tolik svetnik!

Sv. Jožef je namreč tako lepo preživel svoja
mladostna leta, da pravi o njem neki pobožen
učenjak: »Ako bi se zbrali vsi ljudje, ki so od
Adama noter do dašnjega dne živeli in kar jih še
bo do konca sveta, in ako bi sv. Duh hotel izmed
vseh jednega izvoliti za ženina Materi božji in za
rednika Jezusu Kristusu: izmej vseh bi ne izvolil
nobenega druzega kakor sv. Jožefa.«

Taka svetost pač ni mogla biti brez dušnega
veselja, brez sladke radosti nebeškega miru. Koli-
krat je bil sv. Jožef od Boga posebno razveseljen!
Ce ni bilo drugače, je Bog storil celo čudež, da
ga je oveselil. Omenim naj le čudeža, ki se bere
v starih sporočilih o njegovi zaroki s prečisto de¬
vico Marijo.

Marija je bila že 14 let izpolnila; po postavi
je morala zdaj zapustiti tempelj. Seveda bi bila
najsvetejša Devica najraje še v templju ostala ter
najraje tam preživela vse svoje življenje v po¬
božnem delu in goreči molitvi, ker je bila Bogu
obljubila vedno devištvo; pa bilo je drugače od¬
ločeno. Veliki duhovnik ji naznani, da je volja
božja, naj se tudi ona zaroči; vendar se pa hoče
prej o tem sam v molitvi z Bogom posvetovati.
In slišal je glas iz nebes, naj skliče vse pobožne
mladeniče iz Davidove rodovine, in vsak naj s
seboj prinese šibo; čigar šiba bo ozelenela, tisti naj
vzame devico. Mnogo mladeničev je prišlo in ve¬
liki duhovnik je nesel njihove šibe v svetišče božje
ter jih postavil vse pred skrinjo zaveze. Ali ko

54

drugi dan gre gledat, ne najde nobene šibe zelene.
To se mu čudno zdi; ali zopet zasliši glas, da
manjka še jedne šibe. Zato da preiskati, koga bi
še manjkalo izmed Davidovega rodu. In glejte,
manjkalo je le njega, ki je bd najvredniši. Jožef
namreč si ni upal priti, zato ker se je v svoji
ponižnosti štel nevrednega vzeti najsvetejšo Devico
in pa zato, ker je bil tudi sam sklenil vedno de¬
viško živeti. Pa vsled posebnega povelja pride še
on se šibo, katero veliki duhovnik precej postavi
k onim šibam. Ko gre le-ta po opravljeni molitvi
gledat, začuden vidi, da je Jožefova šiba ozelenela
in serazcvetla. Ozelenelo cvetočo šibo poda sv. Jožefu
v roko in pri tej priči prileti bel golobček z nebes
in se vsede na njo, tako da se vse čudi in strmi.

Tako postane po božji volji sv. Jožef ženin
Marijin. Kako bi mu bili v stanu dovolj srečo voš¬
čiti k toliki časti! Marija je bila tako nebeško blaga
— tako vsa nedolžna — tako rajsko čednostna — tako
nedopovedljivo sveta, vsa lepa, brez madeža
(Vis. pes. 4, 7), lilija med trnjem (Vis. pes. 2,2),
katere obleka je bela kakor sneg, ka¬
tere obraz se sveti kakor solnce (Offic.
immac. Concept.). — O presrečni sv. Jožef, pač bi
se bil že blagroval, ko bi ji bil smel biti le za
služabnika — Boga bi bil za to hvalil — sedaj pa
si postal njen ženin, njen deviški mož!

S tem dnevom se začne za sv. Jožefa novo
življenje, nova sreča; s tem dnevom se mu tako-
rekoč začno nebesa na zemlji. Mi le v posvetno
preveč zamišljeni ljudje še spreumeti ne moremo
nebeškega veselja dveh tako čistih in svetih src,
kakor je bilo Marijino in Jožefovo.

55

Kaj je sedaj sv. Jožefu mari posvetna čast, ob
katero je prišel njegov rod, ko ga Bog sam z ne¬
beškim čudežem počasti pred vsemi ljudmi ? kako
lahko njegovo srce pozabi vse zaničevanje, vse
težave preteklih mladih dnij, ker ga sama nebes
Kraljica ima za ljubo.

Pa še neko drugo tolažbo je prejel sv. Jožef
naravnost iz nebes. — Že je bil veliki angelj Ga¬
brijel oznanil Mariji, da bo mati Sinu božjega.
Mati božja je vsled tega silno oveseljena; pa v
svoji ponižnosti si nikomur ni upala razodeti te ne-
slišane časti in sreče. Tudi svoji teti Elizabeti bi
ne bila nič povedala, ko bi le-ta že sama ne bila
izvedela po razsvitljenju in razodenju sv. Duha.
Tako je prišlo, da sv. Jožef še ni nič vedel o tej
največji skrivnosti včlovečenja božjega ter je bil,
kakor je znano, v velikih skrbeh, v veliki žalosti.
Pa glejte, kolika sreča! Kakor je bil Materi božji
sam višji angelj iz nebes prišel oznanit veselo
novico, da že pride Zveličar na svet, in da bo
ona njegova Mati, tako je hotel Bog ravno to
preveselo novico po svojem angelju nazna¬
niti tudi Jožefu in mu objednem po angelju izro¬
čiti tudi oblast, ki jo bo imel nad Jezusom. Kaj
druzega namreč imajo pomeniti besede: »Daj mu
ime Jezus!« kakor očetovsko oblast. Kdor ima
oblast dati ime, ima tudi oblast klicati po tem
imenu in zapovedovati. Tedaj to-le je dvojno
angeljsko oznanilo iz nebes: Marija, prečista De¬
vica, ki je Jezusa spočela od sv. Duha, naj mu
da življenje, sv. Jožef pa naj mu da ime; Marija
naj mu bo mati, sv. Jožef mu bodi zapovednik in
rednik — namestnik nebeškega Očeta! Za tako

56

častno naročilo je bilo tudi treba častnega sporoč-
nika: samega angelja iz nebes.

2. Uboštvo.

Primeroma največ ljudij po širokem svetu
zdihuje in žaluje zaradi pomanjkanja in r e v-
ščine. Celo izmej onih, ki dovelj imajo, se jih
čuti mnogo nesrečnih le zato, ker se jim zdi, da
še nimajo zadosti, ker bi radi imeli še več in če¬
dalje več.

Tudi sv. Jožef se je imel kakor malokdo v
svojem življenju mnogokrat priliko prepričati, kako
je uboštvo grenko in žalostno. Omenim pa zato
takoj v začetku te težave, ker je ves čas slonela
na Jožefovih ramah. Ves čas njegovega življenja
ga je revščina spremljala. — Že v mladosti mu
je bila zvesta tovarišica. Primoran je bil roko¬
delstva se učiti. Naučil se je mizarstva, tesarstva,
tudi pluge je znal narejati, kakor omenjajo neka¬
teri cerkveni učeniki.

Dobro naučeno rokodelstvo, pravijo, sicer velja
toliko, kakor denar; ali prav gotov denar pa to
vselej ni, ker včasih omagajo moči za delo, včasih
pa delo pohaja, da po več časa ni zaslužka. Te¬
žave, ki stiskajo dandanes rokodelce, stiskale so
gotovo sedaj manj sedaj bolj tudi tesarja Jožefa.

Reven je bil tedaj sv. Jožef, dokler je bil sam,
reven, ko je postal ženin in varih Marije Device
in srečni rednik Jezusa Kristusa, ker je bila Marija
jednako revna, in Jezus, čeravno kralj nebes in
zemlje, si je prostovoljno izvolil revščino; ubožen
je bil doma, da so ga farizeji zaničevali s priimkom

57

»tesar nazareški«, ubožen na tujem, da ga še v
Betlehemu niso hoteli pod streho vzeti; uboštvo
ga je spremljalo v Egipt, ga je trlo tam in se
je ž njim zopet vrnilo nazaj; priprosto in revno
je bilo vse v njegovi hiši, priprosta in revna tudi
njegova smrtna postelja; živel je v revščini, umrl
je v revščini. — »Bog hoče«, pravi sv. Frančišek
Šaleški, »da mora Jožef zmirom reven biti, kar je
.edna najhujših poskušenj, ki jih nam more po¬
slati ; in to poskušnjo sprejme, ne za nekaj časa,
temveč za vse svoje življenje. In kakšna je bila
ta revščina? Zaničevana, zapuščena, stradajoča.«

Vendar, dokler je bil sv. Jožef še sam, mu
revščina ni prizadevala toliko britkosti in žalosti;
ali ko je videl, da tudi Marija in njen božji Sin
morata trpeti uboštvo in vse njega žalostne na¬
sledke, se mu je mnogokrat milo storilo in srce
ga je bolelo, kadar še z najpotrebnišim ni mogel
postreči njima, ki sta bila najvredniša, najboljša
izmej vseh, kar jih je kdaj hodilo po zemlji.
Obleka njuna je bila tako priprosta in vbožna,
zakaj staro sporočilo nam pripoveduje, da je Zve¬
ličar vse življenje imel jedno samo obleko, ki mu
jo je bila njegova presveta Mati naredila in ki je
rastla ž njim vred; hrana jima ni bila boljša, kakor
jo navadno vživajo revni ljudje; stanovanje je
bilo tesno, vse po hiši revno, kakor se še sedaj
lahko prepričajo pobožni romarji v Loreti; celo
delati in živež služiti je moral pomagati on, ki
vzdržuje nebo in zemljo in najmanjšemu črvičku
v prahu preskrbuje potrebnega živeža. Kako, da bi
kaj tacega ne bilo ganilo — večkrat celo do solz
ganilo tako blagega srca, kakor ga je imel sv. Jožef ?

58

Lahko se bomo tega prepričali še o mnogih
prilikah, vendar že tukaj naj omenim, kako je
n. pr. ob Jezusovem rojstvu ravno revščina
branila Jožefu, da ni mogel bolje postreči novo¬
rojenemu kralju, ki je prvi trenotek svojega zemelj¬
skega življenja moral v zaničljivem hlevcu trpeti
mraz in pomanjkanje: kako se mu je moralo pač
smiliti nebeško Dete! Posebno pa je britko čutil,
kaj se pravi uboštvo, takrat, ko je z Jezusom v
Egipt bežal in moral več časa živeti tam mej
tujimi ljudmi. »Tako veliko je bilo pomanjkanja
Marije in sv. Jožefa«, pravi sv. Ligvori, »da več¬
krat še grižljeja kruha nista imela za dete Jezusa,
ki je lačen želel kaj jesti«.

Pa oh ! nista mu mogla dati druzega kot solze.
O, kako je moralo pač takrat sv. Jožefu hudo biti,
da je bil — revež ! Revščina, ki se trpi iz ljubezni
do Jezusa, ima nekaj prijetnega v sebi; toda rev¬
ščina, zaradi katere Jezus sam trpi, napravlja toliko
več bolečine, kolikor večja je ljubezen.

Pa tudi potem, ko je prišel nazaj v Nazaret,
ga  revščina ni zapustila; prizadela mu je še mnogo
britkosti. »Mislite si«, pravi Bossuet, »ubogega ro¬
kodelca, kateri nima druge dedščine, kakor svoje
roke, nima druge zaloge, kakor svoje izdelke, nima
druzih prihodkov, kakor svoje delo ; rokodelca, ka¬
teri z jedno roko da, kar je z drugo ravnokar
prejel, kateremu vsak dan zaloga pohaja, pa je
vendar primoran nastopiti dolga potovanja, ki mu
odtegnejo vse kupce (naročnike), ne da bi mu
angelj, ki mu je poslan, besedico rekel o tem,
kako se bo preživih On se ni sramoval trpeti to,
kar se mi sramujemo le reči: ponižujte se, člo-

59

veške velikosti! On gre, vedno ubežen, vedno na
potu; pa vendar presrečen zato, ker je z Jezusom
Kristusom, in se čuti prebogatega, da ga sme za
to ceno imeti; vsak dan na novo si prizadeva po-
prazniti svoje srce, da bi Bog v njem raztegnil
svoja posestva in razširil svoje kraljestvo; v obil¬
nosti živi, zato ker nič nima; vse premore, zato,
ker mu vsega manjka; srečen, miren, brez strahu
je, ker ne najde ne počitka, ne stanovanja, ne
obstanka«.

S temi besedami nam slavni francoski škof
po jedni strani prav živo popisuje skrajno rev¬
ščino svetega Jožefa, po drugi strani pa nam tudi
pove, kaj ga je v njej tolažilo: v največjem
pomanjkanju imel je vedno pri sebi
nebeško bogastvo — Jezusa! Pričujočnost
Jezusova mu olajša vse grenkosti, olajša vse težave.
Kadar zvečer leže na trdo posteljo, lahko utolažen
sladko zaspi, ker je Jezus zraven njega, in ko ga
po noči katerikrat prebudijo skrbi, se zopet brž
utolaži in razveseli, da le pogleda Jezusa, Boga,
ki je kot človek poleg njega spal v podobi najlju¬
beznivejšega deteta. Kadar je šel z doma, ni šel
sam, vzel je Jezusa s seboj in ga nesel ali pa
za roko peljal; kako mu je bila vsaka stopinja
polajšana!

Kadar je zavžival svoje borno kosilce, sedel
je ž njim za mizo Jezus, in ko je Jožef krepčal
z jedjo svoje telo, je Jezus krepčal z nebeško to¬
lažbo njegovo srce. Kadar dela v delavnici, stoji
Jezus poleg njega, prevzame nekoliko njegovega
dela, mu pomaga, mu streže celo: take pomoči pač
ni čutil sv. Jožef samo v rokah, marveč še bolj v

60

srcu! In videti, da je Jezus vesel revščine,
da ljubi uboštvo in da Sin božji ves radosten
dela in si pot s čela briše in da si Mati božja
tudi ne želi boljšega, se mu težak kamen odvali
od srca in tudi on je vesel, da je tako, in ne bi
hotel menjati z nobenim bogatinom. In taka lju¬
bezen, ki sta jo imela Jezus in Marija do revščine,
ga je tolažila tudi na zadnjo uro, in čeravno ju
je zapustil v pomanjkanju, je vendar mirno zatisnil
oči in sladko zaspal v rokah Jezusa, ki si je, če¬
ravno gospod vseh bogastev, sam izvolil revščino
in pred vsem blagroval vse one ljudi, ki so ubogi
v duhu!

Sv. Jožef tedaj nikdar ni imel bogastva, pa si
ga tudi ni želel; revež je bil, pa je ljubil svojo
revščino, in jo je ljubil od dne do dne bolj, ker
je videl, kako jo ljubita tudi Jezus in Marija. Res,
da je imel vsled revščine mnogo pretrpeti, zakaj
revščina je le revščina, in že beseda sama nam
pove, koliko zaničevanja in britkosti navadno do-
naša. O, sv. Jožef je svoje uboštvo, kakor imamo
navado reči, čutil; ali bil je potrpežljiv in
zato potolažen in vesel; kakor je sploh naj večjim
svetnikom lastno, da se veselijo trpljenja, ker
jih dela podobne Jezusu in Mariji. Srečni in veseli
so že na tem svetu; zakaj sreča ni v tem, da kdo
dosti ima, ampak, da je zadovoljen s tem, kar ima,
ker tako so mu izpolnjene vse želje. »Tisti je sre¬
čen«, pravi sv. Avguštin, »kateri ima, kar želi, in
le želi to, kar je treba«; ne pa posvetnjaki, katerim
ni nikdar zadosti, katerim tisočkrat večje skrbi dela
ono, česar jim manjka, kakor jim more veselja de¬
lati to, kar res imajo.

61

Da bi hoteli sedanji mnogoštevilni reveži sve¬
tega Jožefa posnemati, bi jim pač ne bilo treba
tolikanj zdihovati in nadlegovati ljudi. Pošteno
življenje že precej v mladosti, pridna
delavnostinkrščanskapotrpežljivost
iz ljubezni do revnega Jezusa, to troje
je zanesljivo zdravilo zoper vsakoršno uboštvo!

3. Ob Jezusovem rojstvu.

Kako je vendar lepo o božiču! Kako ganljive
spomine si hranimo o tem preradostnem prazniku
iz svojih mladih let! čeravno zunaj okrog voglov
huda burja brije, čeravno je zemlja večjidel z de¬
belim snegom pokrita in drevje vse golo in ivnato,
mraz pa tak, da kar škriplje pod nogami, je vendar
nedopovedljivo veselje o polnoči v cerkvi, ko je vse
z brezštevilnimi lučicamirazsvitljeno, ko glasno org¬
ije donijo in se prepevajo vesele božičnice, zbrana
množica pa z ginjenim srcem moli novorojenega
Kralja nebes in zemlje. Vse se veseli največje mi¬
losti nebeške, da nam je bil rojen Rešenik sveta.

Toliko je naše veselje zaradi novorojenega
Zveličarja, da skoraj na vse drugo pozabimo, ter
pozabimo zlasti sv. Jožefa, ki v bornem hlevčku
v kotu kleči poleg milega Jezuščka. Tako smo že
vajeni veselih božičnih občutkov, da se nam celo
vesele zde besede sv. evangelija, ki ga slišimo
izpred altarja na sv. večer o polnoči: »Tisti čas je
zapovedal cesar Avgust. ..« In vendar imajo toliko
tožnega v sebi, zlasti toliko žalostnega za sv. Jožefa!

Rimski cesar Avgust je hotel vedeti število
vseh prebivalcev svojega širocega cesarstva: tedaj

62

tudi število Ijudij na Judovskem, ki je bilo tedaj
Rimu pod oblast. Povsod se je pričelo popisovanje
in štetje. Pri judih je bilo to jako težavno, ker se
je drugače vršilo, kakor drugod; ne tako namreč,
da bi se bilo zapisalo število Ijudij, v jednem kraju
živečih, ampak po nekdanjih rodovih so šteli z
ozirom na starodavno razdelitev cele dežele v
rodove, družine in »hiše«. Vsak se je tedaj moral
iti zapisat tja, kjer so nekdaj živeli njegovi pred¬
niki: nekateri so imeli daleč, nekateri blizu.

Prišlo je to povelje tudi v Jožefovo hišo. Go¬
tovo sta se ga Marija in Jožef jako prestrašila;
zakaj ravno za nju je bilo potovanje zelo težavno.
Ker sta bila oba iz Davidove hiše, morala sta po¬
tovati celo v Betlehem, kjer je bil kralj David
rojen. Iz Nazareta do Jeruzalema je tri dni hoda,
če kdo gre vsak dan po deset ur; iz Jeruzalema
do Betlehema štejejo še dve uri. Pa ne le samo
vsled velike daljave in večkratnega prenočevanja
jima je bilo potovanje nadležno, ampak tudi zato,
ker je bil takrat zimski čas, ki je sicer v Palestini
voljnejši, kakor pri nas, a vendar ne brez nepri¬
jetnosti, zlasti za njiju reveža, ki sta komaj naj-
potrebniših rečij mogla s seboj vzeti; za kako
prijetno olajšanje na dolgem potu pa nista zmogla.
Sv. Jožef je sam čutil veliko britkost, zlasti, ker
mu je za nekaj časa prešel ves zaslužek; ali še
mnogo hujše mu je bilo zato, ker se mu je smilila
Mati božja, ker je zanjo moralo biti popotovanje
še vse težavnejše.

Vendar še hujše je prišlo. Vsa utrujena sta
slednjič, bržkone četrti dan, zvečer dospela do
Betlehema. Z neko veselo tolažbo se ozirata na

63

mesto svojih očetov v sladkem upanju, da ju bodo
tam prav prijazno sprejeli, in si bota že skoraj od¬
počila od težavnega potovanja. Toda, kaj se zgodi?
Sv. Jožef trka in prosi v gostilnici prenočišča, ali
nikjer ga ne dobi, povsod ga odpravljajo z mrzlim
odgovorom, da »ni prostora«. Užaljen ponavlja Jožef
ponižno svojo prošnjo in dopoveduje, kako je po¬
strežbe potrebna Marija — vse zastonj! Ubogi
Jožef! po poti si tolažil Marijo, da si bosta v Bet¬
lehemu, Davidovem mestu, nadomestila za toliko
zoprnosti, sedaj pa vaju še nočejo prenočiti v hišah,
ki so odprte slehernemu tujcu! — Jožef prosi Ma¬
rijo, naj ga počaka, in gre sam še dalje iskat, ter
hodi od hiše do hiše, od vrat do vrat; povsod trka
in prosi Betlehemčane za božjo voljo, naj se vendar
usmilijo. Pa nikjer ne najde usmiljenja; povsod
ga odpravljajo, tu z lepo, tam z grdo. Seveda,
sv. Jožef je bil revež; za »velike« se najde že še
prostor, kjer ga za »male« ni več. Za ubogega
Jožefa in Marijo po Betlehemu ni bilo nikjer pro¬
stora. čedalje hujše mu je pri srcu; zakaj noč je
že blizu, in pod milim nebom vendar ne sme pre¬
nočiti, to bi bilo pregrozno za Marijo. S kako tož¬
nimi občutki se je moral sedaj, popolnoma zapuščen
in povsod odslovljen, zopet vrniti k Mariji! če sveto
pismo pravi, da »pravični naj prej samega sebe
toži« (Preg. 18. 17), si pač lahko mislimo, da mu
je bilo neizrečeno žal, zakaj se ni bil bolj preskrbel,
zakaj se je tolikanj zanašal na tako nezanesljive
Betlehemčane. Sedaj je prepozno, sedaj se ne da več
pomagati. Ves otožen pride zopet nazaj, kjer je bil
pustil Marijo, in njegov žalosten obraz in objokane
oči ji povedo več, kakor bi mogle besede razodeti.

64

Kaj je storiti ? Bližnja noč ne pusti več odla¬
šati. Žalostna tedaj zapustita mesto, — žalostna
tembolj, ker onadva sama vesta, koga niso hoteli
Betlehemčani sprejeti, ker njiju niso hoteli, kakor
pravi sv. pismo: »V svojo lastnino je prišel, in
njegovi ga niso sprejeli.« (Jan. 1, 11.)

Blizu mesta, ki je bilo zidano na griču, je
bila skalnata votlina, kamor so pastirji čredo pri¬
ganjali ; »betlehemski hlevec« se spoštljivo imenuje
pri vseh kristijanih. Ker ni bilo nikjer dobiti bolj¬
šega, gresta v to vlažno in mrzlo votlino; ker ni
bilo mej ljudmi prostora za njiju, morata sprejeti
za ljubo kraj, ki je za nemo živino odločen, da
bota le vsaj pod streho.

Britka žalost pretrese sv. Jožefa, ko je pri¬
moran, Marijo peljati v tako stanovanje. Hitro
pospravi in počedi, kolikor je bilo moč; pa tako
britko še ni nikoli čutil svoje revščine, kakor sedaj
v tožni zavesti: »Boljšega ne morem dati Sinu bož¬
jemu, boljše ne morem postreči Materi božji.«

Ali pa sv. Jožef v tolikih stiskah ni imel ni-
kakoršne tolažbe? O, pač; kolikor večja je bila
poskušnja, toliko večja je bila tudi tolažba. Že na
poti proti Betlehemu mu je bila dokajšnja tolažba
potrpežljivost Marijina. Zastran Marije namreč
se je najbolj bal, da bi se ji ne bilo treba pritože¬
vati ; in glej, ona je vsa vesela v največjem pomanj¬
kanju, in še njega tolaži! In če je le kaj moglo
sv. Jožefu olajšati obteženo srce, olajšalo ga je go¬
tovo tolažilo iz Marijinih ust; pobožni, bogoljubni
pogovori so jima lajšali in slajšali dolgočasno pot.

Kako pa se je šele moralo pomiriti njegovo
užaljeno srce, ko je prvikrat zagledal Jezusa, pre-

65

ljubeznivo božje Dete! Vtopljen v molitev, je za
ta trenotek pozabil, da je zemlja — zlasti zanj —
žalostna dolina solz, pozabil je tedaj vse gorje,
ki mu ga je prej prizadela trdosrčnost neusmiljenih
ljudij. Kakor bi ne bil več na zemlji, tako se mu
zdi; saj, kjer je Jezus, Bog, tam so nebesa. Bet¬
lehemski hlevec se je spremenil v svetišče najsve¬
tejše, kakor je bil nekdaj tisti prostor, kjer je stala
skrinja zaveze. Skrinja zaveze je veljala Izraelcem
za sedež božje milosti; zato sta bila na nji dva zlata
kerubima, ki sta z obrazom j eden proti druzemu
obrnjena kleče molila in perotnice razprostirala nad
zlatim pokrovom. Jednako je bilo videti Marijo in
Jožefa, ko sta v sveti tihoti prvega božičnega večera
o polnoči klečala pred jaslicami z obrazom v jedno-
mer obrnjena proti Jezusu in, sama utopljena v
serafsko pobožnost, poslušala angeljsko petje.

Sveto pismo nam sicer omenja le angeljsko
petje, ki so ga slišali pastirji; ali ne moremo si
drugače misliti, kakor da sta je slišala tudi Marija
in Jožef. In kakšno moč mora imeti angeljsko
petje do človeškega srca, kdo izmej nas bi si bil
v stanu le misliti, nikar čutiti? Ko je slišal prerok
Izaija v zamaknjenju angelje peti »trikrat sveto«,
so se stresali podboji pri vratih od glasu vpijočih
(Iz. 6, 4.). Sv. Janezu so se v skrivnem razodenju
zdeli angeljski glasovi »kakor šumenje voda, kakor
mogočno grmenje«, če že človeško petje, kadar
je res lepo, tako blagočutno gine naše srce, kako
nepopisljivo vesela čutila je moralo vzbujati an¬
geljsko petje v srcu sv. Jožefa!

Kmalu prihitijo tudi pastirci. Sv. Jožef jih
gleda, kako ponižno pokleknejo pred Jezuščkom

5

66

in kako pobožno molijo; sv. Jožef jih posluša,
kako navdušeno in radostno pripovedujejo, kar
jim jc bil angelj oznanil, in kako zelo so jih
»trume angeljev« razveselile z nebeškim petjem;
zopet novo veselje zanj! O Mariji sv. evangelij
naravnost pravi, da »je ohranila vse te besede in
premišljevala v svojem srcu«, in kdo bi si upal
tajiti, da tudi sv. Jožefu niso šle k srcu, in da jih
ni z veseljem premišljeval ?

Posnemaj sv. Jožefa v zvestobi in pokorščini, pa
tudi tebi ne bo manjkalo tolažbe v Jezusu Kristusu.

4. Prvikrat z Jezusom v jeruzalemskem templju.

Gotovo ni bilo še prej nikoli tako ginjeno
sv. Jožefa srce, kakor tisto sveto noč, ko je prišel
Jezus na svet. Obojno — žalost in veselje — je
bilo zanj tako veliko, da se z besedami ne da
dopovedati. Pa menil bi, da vsaj za nekaj časa, mu
je Joilo veselje obilniše, kakor skrb in žalost. Njegov
duh je bil tako zelo prešinjen in prevzet vzvišenih
čutil, da se pač ni mogel kar nagloma upokojiti.
Vedno mu še po ušesih doni angeljsko petje in
začudeno pripovedovanje pobožnih pastirjev; oko
se ne more nagledati nebeške lepote božjega De¬
teta in srce se mu topi v nadzemeljski radosti.

Pa tako ni imelo dolgo biti; razne skrbi so ga
kmalu zopet predramile iz prijetnega zamaknjenja
nebeške radosti, in prepričal se je le prehitro, da
je v solzni dolini, in ne še v raju neminljive sreče.

Že več dnij je preteklo od tiste noči, ki je
bila najsvetejša in najsrečnejša izmed vseh od
začetka do konca sveta — pa oh! razven pri-

67

prostih pastirjev se nobeden ne zmeni za novoro¬
jenega Kralja! Kakor pozneje sv. Janez, tako bi
se bil tudi sv. Jožef lahko pritoževal: Med vami
je tisti, katerega so že čez štiritisoč let hrepeneč
pričakovali vsi pravični, vi pa ga ne poznate!

Bog, ki je videl strašne naklepe v črnem srcu
Herodovem, je namreč hotel, da naj Zveličar še
sploh ostane prikrit ljudem, zlasti oblastnikom.
Toda Jožefu, ki mu ti božji nameni niso bili znani,
se je pač morala čudna zdeti taka mrzla vnemarnost
Betlehemčanov, še bolj sedaj po rojstvu, kakor prej.
In kdor je kdaj dosti vživo čutil nehvaležnost sveta,
bo tudi v sredi Jožefove sreče lahko zagledal mnogo
grenkobe in britkosti.

Mnogokrat se mu je smilil Jezus, ki je, kakor
drugi majhni otroci, moral trpeti mraz in razne
neprijetnosti prve nežne mladosti; saj bi se bilo
tako dobremu možu smililo še vsako drugo joka¬
joče dete, nikar šele Dete, o katerem ga je pre¬
pričal glas iz nebes, da je Sin božji. Zlasti nam
sveti cerkveni učeniki sočutno pripovedujejo, kako
britko bolečino je občutil sv. Jožef osmi dan,
ko je videl pri obrezovanju prve kaplje presvete
krvi Jezusove. Kako milo se mu je storilo videti
tudi solze v Marijinih očeh, ki jih je točila za¬
voljo milega jokanja malega Jezuščka. Tu sta Jožef
in Marija prvikrat se prav živo spomnila strašnega
trpljenja, ki ga bo imel nekdaj Jezus prestati, zakaj
od sv. Duha razsvetljena in po prerokih podučena
sta vedela, zakaj je prišel na svet, in da bo z
britkim trpljenjem svet odrešil. Zato neki učen
pisatelj imenuje obrezovanje Gospodovo »prvo po¬
stajo na križevem potu Mesijevega življenja«.

5*

68

Vendar tudi brez tolažbe ni minil osmi dan.
Ta dan namreč je dal sv. Jožef Sinu božjemu ime
Jezus, kakor mu je bil angelj zapovedal; in od tega
dne sta on in Marija sto in stokrat s srčno po¬
božnostjo ponavljala to najsvetejše ime. Pa kdo
bi si upal misliti, da sta ga zastonj izgovarjala,
kdo bi si upal trditi, da jima ni bilo srce ovese-
Ijeno in utolaženo, kadar jima je bilo to presladko
ime na jeziku ? Saj je bilo presveto ime Jezus od
nekdaj presladka tolažba v najhujših stiskah za
vse, ki so Jezusa ljubili. Zato nam pesnik tako
ganljivo imenuje Jezusovo ime rajsko pesem, ki

»Z njo britkost so si sladili,
Ko so kelih grenki pili,
Vsa stoletja kristijani,

Z meči klani, z ognjem žgani;

In z grmad so šli v nebo
Prepevaje pesem to.«

Ce so pa že navadni svetniki toliko radosti
in tolažbe zajemali iz presladkega imena Jezuso¬
vega, sodite sedaj sami, ali ga je mogel brez
notranje tolažbe izgovarjati sv. Jožef, za Marijo
prvi ljubljenec Jezusov? on, ki je to čudežno ime
prvi slišal iz angelj evih ust, in prvi s tem imenom
klical Zveličarja?

Kmaju je prišel dan še nove tolažbe, novega
veselja. Štirideset dnij po rojstvu Zveličarjevem
sta šla Jožef in Marija z Jezusom v Jeruzalem,
da bi ga v templju darovala Gospodu. Komur je
iz Davidovih psalmov in sicer iz življenja izvolje¬
nega ljudstva znano, v kolikem čislu je imel vsak
pobožen Izraelec jeruzalemski tempelj, kako milo

69

tožno je zdihoval po svetišču Gospodovem, po gori
Sijonski, kadar ga ni smel (n. pr. ob času pre¬
gnanstva) obiskovati, ta bo pač znal saj nekoliko
razsoditi, kaka čutila so navdajala sv. Jožefa, naj-
pobožnišega Izraelca, ko je šel prvikrat z Jezusom v
tempelj — v njegovo pravo domačijo in lastnino.
Res, da se za te tri uboge, pa najsvetejše romarje,
kar jih je kdaj hodilo proti Jeruzalemu, ljudje niso
kaj zmenili; že po potu so jih prezirali, še bolj pa
so se po mestu z navadno ošabnostjo od njih obra¬
čali. Kdo bi si bil tudi mislil, da je to detece v
rokah ubožne matere obljubljeni Odrešenik, toliko
časa pričakovani Mesija? Ali bilo je vendar — ne
sicer med šumnim hrupom posvetnih meščanov,
ampak v sveti tihoti veličastnega templja — dvoje
dobrih posebno izvoljenih src, katerima je sveti
Duh razodel, da je ljubeznivo dete, s katerim sta
sedaj prišla Marija in Jožef v tempelj, obljub¬
ljeni Odrešenik. Ta dva srečna sta bila
blagi starček Simeon in pobožna 84 letna vdova
Ana. Odkar so bili pastirci pri jaslicah, se nihče ni
Jožefa in Marije tako zelo razveselil, kakor onadva.

Najprej je prišel Simeon, in, kakor je raz-
videti iz evangelijskega sporočila, jih je srečal,
še predno se je darovanje pričelo, precej pri vhodu.

Ob času Jezusovega rojstva je bilo malo res¬
nično pobožnih Izraelcev; a zato so bili le-ti tem sve¬
tejši. Videti je bilo, kakor bi bili le-ti sami prevzeli
one obilne milosti, katere je zavrglo nehvaležno
ljudstvo. Poleg sv. Jožefa, Zaharija, Janeza Krst¬
nika je posebno sveto in v strahu božjem živel
Simeon. V zvestem izpolnjevanju postave se je
postaral, in svoj živi dan je hrepeneč pričakoval

70

Zveličarja, čedalje večje je bilo njegovo hrepe¬
nenje; po višjem navdihnjenju je namreč zvedel,
da ne bo prej umrl, predno ne vidijo njegove oči
Odrešenika. Lahko si mislimo, kako je blagi starček
zlasti zadnji čas vsak dan šel v tempelj in skrbno
oči okrog sebe obračal, da bi kje zagledal Mesija.

Slednjič pride ura ; sv. Duh jo je zopet razodel
svojemu služabniku. Ves vesel hiti in čaka pri vhodu
templja. Ko se približata Jožef in Marija z Jezusom,
mu nekaj kakor blisk razsvetli dušo: »Ta je, kate¬
rega pričakuješ«. In zdajci se nam pokaže neizre¬
čeno ganljiva podoba: Simeon vzame v naročje
nebeško Dete, obrne oči proti nebu in neizmerno
ginjen zakliče : »Sedaj, o Gospod, spusti svojega
hlapca po svoji besedi v miru, ker so videle moje
oči tvoje zveličanje, katero si pripravil pred obličjem
vseh narodov, luč v razsvetljenje nevernikom in v
čast Izraelu, svojemu ljudstvu!«

Tako spoznanje na takem kraju ni moglo biti
brez najveselejšega vtisa za sv. Jožefa; zakaj ča¬
stiti starček ni le sam za-se vesel, da je učakal
tega dne, tako vesel, da se sedaj še umreti ne
boji, ampak raduje se sreče celega sveta, ker drži
v rokah »luč vseh narodov« in »čast Izraelovo«.
— Kako ganljivo je moralo biti za rahločutno srce
sv. Jožefa, ko je sivolasi starček tikoma pred smrtjo,
ki mu jo je božja previdnost le zato odložila, da bi
videl Zveličarja, sedaj povzdignil svojo vvelo roko
ter blagoslovil Marijo in njega! Neko sporočilo
pravi, da je potem umrl ter šel tako prvi »zbranim
očetom« naznanit prihod Odrešenikov.

Po zgledu sv. Jožefa išči tudi ti za svoje male
in velike težave tolažbe v Jezusovem prešla d-

71

kem imenu, če te pa ljudje po nedolžnem zani¬
čujejo in prezirajo, nič ne maraj; prej ali slej ti
bo Bog gotovo poslal koga, ki ti bo dober: če
drugi ne, prijatelj ti bo tvoj dušni vodnik, kate¬
remu bo znana tvoja nedolžnost.

5. Od daleč pride tolažba.

Neizrečeno hitro se menjava veselje in žalost v
človeškem življenju. Skoraj kakor grom za bliskom,
tako hitro pride večkrat žalost za veseljem. To nam
posebno jasno kaže dogodba, ki smo jo pričeli:
Marija in Jožef z Jezusom v templju! S kolikim
veseljem sta gledala pobožnega starčka Simeona,
ki je verno objemal božje Dete, in s koliko ra¬
dostjo sta poslušala njegove besede, ki so bile
tembolj ganljive, čimbolj je bilo ginjeno srce, iz
katerega so prišle! Sv. evangelij sam pravi, da
»sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem«
(o Jezusu).

Toda predno se poslovi Simeon, da bi »mirno
v Gospodu zaspal«, obrne se še proti Mariji ter
ji preroško izreče strašne besede: »Glej, ta je po¬
stavljen v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu;
v znamenje, kateremu se bo zoper govorilo. I n
tvojo lastno dušo bo meč presunil, da
se misli razodenejo iz mnogih src.« (Luk. 2, 34. 35.)

Te besede je govoril sicer le samo Mariji, ker
je samo Marija imela doživeti Jezusovo strašno
smrt, le ona je imela pod križem stati in umira¬
jočemu Jezusu gledati v bledo obličje. Vendar so
šle tudi sv. Jožefu kakor brušen meč skozi srce,
zakaj bil je z Jezusom in Marijo v taki zvezi, da

T2

ga je bolelo vse, kar je njiju bolelo; in še bolj
mu je šlo do srca to, kar sta trpela onadva, kakor
ko bi zadelo njega samega. In ker nam je znano,
kako včasih jed n a sama beseda tako globoko
rani človeško srce, da se rana ne da nič več za¬
celiti na tem svetu, bomo tudi lahko razumeli, kako
britko je svetemu Jožefa zadela Simeonova beseda.
Simeonov »meč« mu ni nič več izginil iz spomina.

Z neizmerno britkobnimi čutili je tedaj sv. Jožef
opravil daritev v templju, in ves zamišljen v gro¬
zovito prerokovanje, ki je je slišal iz ust Sime¬
onovih, je šel z Marijo in Jezusom zopet nazaj v
Betlehem. Sedaj je spoznal do dobrega, da ta da¬
ritev, ki sta jo opravila z Marijo v templju, ima
vse drugačen pomen, kakor druge daritve ob jed-
naki priliki; to ni bilo le »odkupovanje prvoroje¬
nega«, kakor pri druzih Izraelcih; to je bilo pravo
darovanje. Jezusa sta darovala za vselej. Le to mu
še ni jasno, kdaj in kako se bo končno zvršila ta
v templju pričeta daritev — kdaj in kako bo srce
presunil Mariji napovedani »meč«.

Pa četudi sv.Jožef ni še tako jasno vedel, kaj se
bo naposled zgodilo z Jezusom, kakor mi to sedaj
vemo, vendar je iz tega, kar so preroki splošno
napovedovali o Zveličarjevem trpljenju, lahko spre¬
videl, da prav kaj grozovitega in strašnega pomeni
Marijinemu srcu namenjeni meč. In če se le neko¬
liko zamislimo v njegove okoliščine, pač tudi lahko
sprevidimo, da prav iz srca vesel ni mogel več biti
sv. Jožef od tistega dne. V sredi veselja se mu je
le vedno pred oči stavil grozni meč. Pri njem se
je še bolj pokazalo, kakor pri druzih svetnikih,
da delež služabnikov Božjih na zemlji ni veselje,

73

ampak križ in težave. Vsem svojim učencem kliče
Jezus: »Kdor hoče za menoj, naj vzame svoj križ
na rame«; a sv. Jožef je v posebni meri čutil po¬
men teh besed, še predno so bile izgovorjene. In
kakor se Marija po pravici imenuje Kraljica muče¬
nikov, tako smemo tudi sv. Jožefa imenovati za
Marijo prvega med mučeniki, ker je tudi on po¬
skusil grozovitost mučeništva, ne sicer telesnega,
pač pa dušnega.

Vendar jedna reč ga je le tolažila v sredi to¬
like otožnosti, in sicer ne malo. Simeon je rekel
o Jezusu, daje »postavljen v vstaj enje mnogim
v Izraelu«; tedaj sije lahko mislil, da mnogi mnogi
bodo vendar večno srečni po njem. In ko so prišli
še trije Modri iz Jutrove dežele, stopile so mu zopet
bolj na prvi prostor v spomin vesele besede »luč
v razsvitljenje nevernikom«.

V sv. pismu namreč ni povedano, kdaj so
prišli sveti trije Kralji Jezusa molit. Po nekem
starem sporočilu bi to imelo biti trinajst dnij po
rojstvu, češ, ker tudi sv. cerkev praznuje ta dan
praznik njihov. Ali sv. cerkev je lahko postavila
praznik na ta dan iz kakega drugačnega vzroka;
iz tehtnih vzrokov pa smemo soditi, da so Modri
prišli Jezusa molit šele potem, ko sta se bila
Marija in Jožef iz Jeruzalema po daritvi zopet
vrnila v Betlehem: zakaj drugače bi prerokovanje
»luč narodom« ne imelo tolikega pomena, ako bi
bilo Jožefu in Mariji že iz skušnje (po treh Modrih)
saj deloma znano; darovanje štirideseti dan bi bilo
nemogoče, ko bi bili res že prej prišli sveti
trije Kralji, ker Herod, krvavi mož, gotovo ni od¬
lašal grozovitega sklepa, ampak ga zvršil, kakor

74

hitro je zvedel, da so se Modri po drugi poti
vračali itd.

Tedaj smemo za prvo tolažbo po strahovitem
prerokovanju Simeonovem imenovati ravno prihod
sv. treh Kraljev. In pa še prav velika tolažba mu
je bil ta prihod. Le mislimo si sv. Jožefa, kako
še ves zamišljen v grozovite Simeonove besede
sedi v neki betlehemski hiši poleg malega Jezusa
in njegove božje Matere, zakaj med tem časom
so si gotovo že pripravniše stanovanje dobili, in
ne moremo si misliti, da bi bila morala sveta dru¬
žinica tako dolgo ostati v zapuščenem hlevcu. —
Kar nenadoma zagleda nepričakovano prikazen:
trije imenitni, dragoceno oblečeni možje z mno¬
gimi služabniki se približajo hiši in glej, — ravno
le-sem so namenjeni, zakaj kmalu vstopijo in se
častitljivo bližajo malemu Jezusu. Kaj ima to po¬
meniti? O, sv. Jožefu ni treba dolgo ugibati, lastne
oči mu pripovedujejo: trije Kralji — tako imenitni
gospodje ne gledajo na revščino hiše, ne kakšna
so tla, ampak v Jezusa obračajo svoje verne oči,
in kleče molijo Kralja nebes in zemlje v podobi
majhnega deteta. In ko so tako več časa molili,
odpro vsak svoje dari, ki so jih s seboj prinesli
za novorojenega Kralja. Kaj so govorili med daro¬
vanjem in potem, in kako dolgo so še ostali pri
sv. družini, ne vemo, ker nam sv. pismo ni spo¬
ročilo; pa lahko si mislimo, da so vsi veseli pri¬
povedovali, kako se jim je bila prečudna zvezda
prikazala, kako so bili takoj v srcu prepričani, kaj
ta zvezda pomeni, kako jim je bilo na dolgem
popotovanju zlasti v Jeruzalemu pri Herodu, kako
so se posebno sedaj nazadnje zopet razveselili

To

zvezde, ki jim je od Jeruzalema sem svetila in
obstala tu nad hišo: gotovo so tudi razkladali
pomen daril in, zakaj so ravno te trojne darove
prinesli: zlata, kadila in mire; in zanesljivo se
niso poslovili tako brž. O, kako je moral sv. Jožef
vesel biti svetih treh Kraljev 1 Kolika srčna radost,
pred seboj videti častitljive učene može, ki ravno
to verujejo, kar on, ki Jezusa poznajo in ljubijo,
kakor on! Kako se mu vendar pobožni in blago-
srčni zde ti modri ponižni Kralji 1 Tako daleč so
prišli, nikoli jih še ni videl, in bržkone jih ne bo
nikoli več na tem svetu, in vendar so jednega
duha, jednega srca ž njim: o dobri, plemeniti pri¬
jatelji ! Zares, tacih mož še ni videl, — in pa ko¬
like pomembe bo to za druge nevernike, ki bodo
jednako spoznali »luč v razsvitljenje narodom«!

Ako se še nam tako velik zdi praznik razgla-
šenja Gospodovega in jeden najveselejših praznikov
v letu, kako ganljiv je moral biti za sv. Jožefa, ki
ga je takorekoč prvi praznoval ter videl in s 1 i-
š a 1 vse to, kar mi praznično obhajamo. Gotovo
mu ta dan ni nikdar izginil iz spomina; gotovo
se je Bogu prisrčno zahvalil za toliko čudežno
tolažbo, in gotovo mu je le spomin te dogodbe
olajšal mnogotere skrbi.

Bodimo tudi mi Bogu hvaležni za mnogovrstno
veselje, ki ga nam pošilja v solzno dolino, hvaležni
za blage dobrotnike in zveste prijatelje, ki nam živ¬
ljenje slajšajo, in — če hočemo mirno in srečno
živeti na svetu — ozirajmo se bolj na veselo kakor
na tožno stran svojega življenja, saj nam spomin
ni ustvarjen le za žalostne, temveč tudi za vesele
vtiske!

76

6. Na ptuje !

Veselje, ki ga je imel sv. Jožef vsled prihoda
svetih treh Kraljev, je kmalu minilo. Kmalu potem,
ko so bili trije Modri odšli v svoj domači kraj, je
sv. Jožef zvedel nekaj čisto novega, nekaj nesli-
šanega. Prej ga je tako zelo bolelo, da so ljudje
do Jezusa tako zelo mrzli, da se ne zmenijo zanj,
da ga še ne poznajo; ali komaj se je bil v tej
zadevi nekoliko utolažil, kar mora slišati strašno
novico, da Jezusa celo sovražijo, da ga
p r e g a n j a j o ter h o č e j o ce 16 u m o r i t i!
To sporočilo je bilo tako strašno, da bi ga ne bil
mogel vrjeti, ako bi mu ga bil naznanil kak na¬
vaden človek. Zato mu mora angelj iz nebes nazna¬
niti to grozovitost.

če primerjamo sv. Jožefa razne britkosti in
bolečine po velikosti in grenkobi, moramo spo¬
znati, da sedaj pridemo do največje stiske v nje¬
govem življenju. Beg v Egipt! Komu bi se ne
smilil poleg Jezusa in Marije sv. Jožef, če le po-
vrhoma pomisli to strašno besedo? Kako pa bi
moglo srce mrzlo ostati, če natančneje pre-
vdarimo to presunljivo dogodbo — vrhunec Jože¬
fove žalosti! Ko bi nam sv. Jožef sam popisoval
svoje življenje, bi nam bržkone tudi povedal:
»Takrat, ko smo bili iz domovine pregnani, ko
smo morali kar po noči bežati pred morilci, oh,
takrat je bilo najhujše!«

Gotovo ste že v otročjih letih strahoma in
strme poslušali, ko se vam je pripovedovalo, kako
se je hinavski Herod trem Modrim lagal, češ, da
hoče, kakor oni, tudi on Jezusa moliti, pa ga je

77

v svojem črnem gadjem srcu mislil le umoriti,
in kako se je potem, ko kraljev ni bilo nazaj,
»krvavi mož« še bolj razsrdil ter poslal vojake
z grozovitim poveljem, naj pomorijo v Betlehemu
in okrog Betlehema vse fantiče, ki so po dve leti
ali manj stari, samo zato, da bi bil mej njimi tudi
mali Jezušček umorjen! Mlado srce vam je utri¬
palo, kaj ne, in bali ste se za božje Dete. In zopet
ste začeli lažje dihati, ko se vam je dalje pove¬
dalo, da Jezus pa ni bil mej umorjenimi, zato,
ker je še o pravem času na angeljevo povelje
sv. Jožef bežal ž njim v Egipt.

Toda, »v Egipt bežal«, te dve besedi sta hitro
izgovorjeni, ali koliko britkosti hranita v sebi, se
ne da tako lahko dopovedati in popisati.

Sv. Jožef še ni nič slutil, kaka pogubna ne¬
vihta . se zbira nad sv. družinico ; brez skrbi in
strahu se vleže zvečer k počitku — in glej, v
sredi temne noči se mu angelj v spanju prikaže
in pravi: »Vstani, vzemi Dete in nje¬
govo Mater, beži v Egipt in bodi tam,
dokler ti ne porečem; zakaj Herod
bo Deteta iskal, da bi ga umoril«. (Mat.
2, 13.) Zares strašno sporočilo, grozovito povelje!
Kolikor besed, toliko britkostij. — »Vstani!« veli
angelj. Tedaj še dneva ne sme čakati, še poslo¬
viti se ne utegne pri znancih; kar precej naj
zbudi Mater in Dete, in urno naj zapusti za Je¬
zusa tako smrtno nevarni kraj! — »Beži!« S kom
pač? Z božjim Detetom in presveto Materjo nje¬
govo! Ne pomaga nič, kar nevtegoma ju mora
zdramiti iz sladkega spanja, kar precej naznaniti
grozovito povelje: naj se mu še tako smilita, mora

78

se zgoditi brez odlašanja! — »Beži!« Kam pa?
V daljno, nepoznano egiptovsko deželo ; proč izmej
svojcev v čisto tuje kraje, kjer zapoveduje drugi
vladar, kjer živijo drugi ljudje, ki vse drugače
govore; tja, kjer ne ve za nobenega znanca, za
nobenega prijatelja, kjer so nekdaj imeli njegovi
predniki tolikanj trpeti. — »Beži!« Za koliko časa?
»Bodi tam, dokler ti ne porečem.« Tedaj tudi te
tolažbe ne izve, kdaj bo smel zopet nazaj priti
iz pregnanstva; morda bo moral prav dolgo ostati
na tujem : o, koliko rečij bi bilo treba s seboj vzeti,
pa jih ne more, ne utegne, in bi tudi ne bilo
varno, ker se mora zgoditi vse hitro in skrivaj.
— »Beži!« Zakaj neki? »Herod bo Dete iskal, da
bi ga umoril!« Še celo kaj tacega mora slišati!
Tedaj umoriti hočejo preljubeznivega Jezusa, ko
je komaj začel živeti! Ko bi se Odrešenika le
ogibali, bilo bi hudo, dovolj hudo; sedaj pa ga
hočejo celo umoriti: o, to je prepekoče razžaljenje
za ljubečega Jožefa. In po pravici smemo trditi,
da ta dušna žalost, ker domačini nočejo Jezusa
sprejeti, izvoljeno ljudstvo ga po svojem krvo¬
ločnem kralju podi iz svete dežele — mu celo
namerava življenje vzeti — ta dušna bolečina je
presegala vse druge. Kako nepopisljivo žalosten
vtis je tedaj moralo imeti za Jožefovo srce tako
nenavadno naznanilo in povelje angeljevo!

čez mero žalostno je pa bilo gotovo tudi
popotovanje samo: bržkone še hujše, kakor se je
bal. Pripravljanje za odhod je bilo silno kratko;
sv. evangelij nam ga naznanja s temi-le kratkimi
besedami: »In vstal je, in vzel Dete in njegovo
Mater po noči ter odšel v Egipt«. (Mat. 2, 14.)

79

Da je, zlasti v začetku, ko so bili še na Judov¬
skem, jako hitel, tega mi ni treba menda posebej
praviti, ker je imel silno hudega priganjalca —
smrt, katere se je bilo bati tembolj, ker je bila
namenjena — Jezusu! Pa ko so zapustili domače
kraje ter jih je popustil strah pred Herodom, prišli
so v žalostne peščene puščave, kjer jim je bila pot
neznana in poleg druzih težav tudi zaradi razboj¬
nikov silno nevarna. Mnogokrat je bila trda ka-
menita zemlja njih postelja, pod milim nebom
tožno prenočevanje; še najpotrebniše hrane jim
je zmanjkovalo. Tu je imel sv. Jožef priliko misliti
na egiptovskega Jožefa, ki so ga nekdaj po tistih
krajih proti Egiptu peljali neusmiljeni kupci, ki
so ga bili za majhen denar kupili od še bolj ne¬
usmiljenih bratov; pač pa se je spominjal grenkih
solz, ki so nekdaj kapale iz očij nedolžnega mla¬
deniča ter se ondot zgubljale mej neobčutljivim
peskom.

Naposled pridejo v deželo, kamor so bili na¬
menjeni ; toda kaj pa tam ? Oh, preveč je že brit-
kosti, prenehajmo sedaj z naštevanjem in vprašajmo
se, kaj je še dajalo sv. Jožefu moč, da ni omagal
pod toliko težo; kaj ga je še tolažilo v tej skrajni
britkosti ?

Prav v zadregi sem, kje bi našel v tem morju
grenkosti kapljico tolažbe, v tako žalostni zapuščini
kako zeleno vejico nade in veselja.

Najprej naj omenim, da tista noč, ko je sveti
Jožef slišal iz nebes tako težavno povelje, tista ura,
ko je zapustil svojo domovino, katero so nekdaj
izraelski domačini tako iskreno ljubili, tisti dnevi,
kijih je v skrbeh preživel na trudapolnem poto-

80

vanju — so nam najjasniši dokaz, kolik junak
je bil sv. Jožef! Sveti pogum, ki ga je imel za
rešenje božjega Deteta, dajal mu je — rekel bi
— nekakšno ponosno veselje. Saj je že v svetnem
pomenu za hrabrega vojaka vojaški trud in trpež
nekak ponos, nekako vzvišeno veselje; kaj šele
za hrabrega vojaka Kristusovega! In sv. Jožef je
bil gotovo najhrabrejši mej vsemi, kar se jih je
v novih in starih časih bojevalo za Jezusa, če se
pa bere o druzih, da so se veselili, kadar so imeli
priliko za Jezusa trpeti, ali ne bomo junaškemu
srcu sv. Jožefa pripisovali jednakega poguma?
Zaupajoč na pomoč iz nebes, odkoder je bilo za¬
ukazano težavno potovanje, je storil, kolikor je bilo
v njegovi moči, vse drugo pa je ponižno izročil
božji volji.

Kako častno je pa tudi zares bilo to za sve¬
tega Jožefa, da se je n j e m u angelj prikazal, da
ravno o n naj Jezusa in njegovo Mater reši smrtne
nevarnosti! Saj je vedel, da bi bilo vsemogočnemu
Bogu rešenje mogoče še drugače; pa ravno njega
si je Gospod izvolil za posredovalca — kolika čast!

Tudi ta misel ga je tolažila, da bi bilo njegovo
gorje še lahko veliko večje. Kaj, ko bi bili zločinci
res umorili Jezusa ? Kam bi se bila Jožef in Marija
dejala brez Jezusa? Sedaj pa, kakor je tudi hudo,
ima še sladko tolažbo, da je Jezusa rešil; četudi
pojde mej čisto tuje ljudi, kaj mu mari drugi
ljudje, da ima le Jezusa in Marijo vedno pri sebi!

Tolažba za sv. Jožefa na grozovitem potovanju
je tedaj bila srčnost mučeniška, potem tista
zaupnost, katera daje junaško izročenje v voljo
božjo in pa zlasti sladko tovarištvo Je-

81

z u s a in Marije. — Skrbi torej tudi ti, dragi
čitatelj, da Jezusa rešiš izmej grešnih nevarnostij
in skušnjav, če bosta Jezus in Marija v tvojem
pravičnem srcu, potem se ti ni treba bati, naj pride
kakoršnokoli gorje nad te. če imaš nositi še tako
težek križ, nikar se sam sebi ne smili, ampak
bodi krščanski junak, znabiti — če smem toliko
od tebe upati — bodi tak junak, ki se trpljenja
celo veseli iz ljubezni do Jezusa!

7. V Egiptu.

Hudo je po nedolžnem preganjan biti. Že
zlobno očitanje s krivično besedo človeka v srce
zaboli. Še britkejše je, če se komu v dejanju dela
krivica, če se mu n. pr. krati premoženje, jemlje
čast in služba itd. Gotovo najhujše pa mora srce
raniti vnebovpijoča krivica, če je kdo po nedolžnem
izpojen iz lastne hiše, pregnan iz ljubljene domo¬
vine, da si mora mej čisto tujimi ljudmi iskati
novega domovja. Kako so nekdaj Izraelci v suž-
nosti zdihovali po svoji domovini! V življenju svet¬
nikov se krivično pregnanstvo po pravici šteje mej
mučeniško trpljenje. In kako je moralo v novejšem
času — še v sedanjem na oliko tako ponosnem
veku — srce krvaveti onim duhovnikom, ki so
zavoljo nepremagljive zvestobe po nekaterih de¬
želah bili siljeni iti v zapor ali v pregnanstvo 1
Kako se nam smilijo oni redovniki in redovnice,
ki so v povračilo za zvesto in neutrujeno delavnost
od sodeželanov nehvaležno pregnani z domačih
tAl! O, to je britko!

6

82

Kdor je sam skusil tako krivico, bo nekoliko
razumel in vedel preceniti, koliko je trpelo sv. Jo¬
žefa srce v pregnanstvu — v Egiptu.

Kako težavno je bilo za sveto družino dolgo
potovanje v nepoznano deželo, smo že premišlje¬
vali v prejšnjom odstavku; pa prihod v Egipt ni
bil še konec trpljenja, ampak le začetek še hujših
britkostij. Spremljajmo sv. Jožefa z Jezuščkom in
Marijo po žalostnih potih njegovih še dalje, in pre¬
udarimo sedaj, kako se mu je godilo v Egiptu.

Od nekdaj so pobožni kristijani radi premišlje¬
vali življenje sv. družine v pregnanstvu, in to pre¬
mišljevanje jim je šlo še skoraj bolj globoko do
srca kot katero drugo, kakor lahko razvidimo iz
mnogih spisov, ki jih imamo o tem iz svetniških
rok. Pri tem se je lahko primerilo, da se je sčasoma
zapletlo mej razna sporočila tudi več nezanesljivih
rečij in nevrjetnih pripovedovanj. V svetem pismu
namreč ne beremo nikakoršnih sporočil o tem, kaj
je sv. Jožef skusil v Egiptu; vse gorje je s tem
ob kratkem povedano, da je bežal v Egipt,
in da je ostal tam dlje časa. S tem je
pa tudi res vse že povedano; zakaj vsakdo si
lahko po teh besedah sam premišljevaje naslika pre-
žalostno podobo grenkega življenja v pregnanstvu v
taki deželi mej takimi ljudmi.

Meni se zdijo mej druzimi te le okoliščine za
sv. Jožefa v Egiptu najbolj britkostne.

Prišel je v čisto tuj neznan kraj, o ka¬
terem je pa slišal že marsikaj slabega, zlasti, kako
so nekdaj ondod njegove prednike zaničevali in za¬
tirali. Ali bodi si kakorkoli, prebrati si ni smel po
svoji volji, da bi bil bežal kam drugam; »beži v

83

Egipt!« mu je bil odločno angelj zapovedal. —
Čimbolj se bliža Egiptu, tembolj ga skrbi. Slednjič
dospo po dolgem težavnem potovanju vsi utrujeni
v odločeno deželo; z drhtečim srcem prestopi sveti
Jožef z Marijo in Jezusom egiptovsko mejo. Toda
kam se hočejo dejati, kam se obrniti, da bi dobili
stanovanje in kaj jesti? Nikjer v celi deželi ne ve
za nobenega znanca, za nobenega prijatelja. V
lastni zalogi pa tudi nima ničesar, ker so morali
tako hitro bežati, da še najpotrebniših rečij ni
mogel vzeti s seboj. Oh, kaj bo! Ko bi trpel že
sam; ali lakoto in pomanjkanje morata trpeti tudi
Mati in Dete! Prositi — beračiti je pri¬
moran sv. Jožef, če hoče ohraniti življenje sebi
in njima; vsaj v začetku, predno si more poiskati
kaj dela, ni druzega sredstva. To je pa že za na¬
vadnega človeka v navadnih okoliščinah jako težko
in zoprno opravilo, kaj šele za sv. Jožefa tujca,
ki ni znal tamkajšnjega jezika, da bi bil mogel
ljudem potožiti in razložiti, kako zelo je pomoči
potreben. Gotovo je bil mnogokrat zaničevan in
žaljen; tudi zato, ker je bil Izraelec, so mu še
manj prizanašali. Iz jednakega vzroka tudi dela
ni mogel dobiti; saj tujca sploh najzadnje naje¬
majo, boljši zaslužki so namenjeni domačinom.
O, revež je na tujem dvakrat revež!

Ali ko so si slednjič dobili stanovanje, kako
borno je bilo! Staro sporočilo pravi, da so stano¬
vali v neki podrtiji, v neki stari kleti, nad katero
je bila hiša podrta, blizu starega mesta Helijopolja.
Od začetka je bilo to stanovanje jako puščobno
in tožno; ni bilo ne mize, ne stolov, ne postelje
in ne druzih potrebnih oprav. Kako je bolelo

6*

84

sv. Jožefa, da ni mogel postreči njima, ki ju je
ljubil nad vse na svetu! Pozneje se je ondi cerkev
sezidala, in pobožnim romarjem je od nekdaj
zelo častitljiv ta prostor, kjer se kaže ognjišče, na
katerem je Marija kuhala, kraj, kjer je prala itd.

Pa če so si tudi sčasoma stanovanje zboljšali
in dobili kaj zaslužka, vendar sv. Jožefu srce še
ni bilo utolaženo. Britko je čutil, da je v p r e-
gnanstvu, daleč proč od svoje ljube domovine:
o, kje je tempelj Gospodov, kje svetišče božje na
Sijonski gori! — Grenko je telesno pomanjkanje,
a še grenkejše je dušno pomanjkanje za tako bogo-
Ijubnega Izraelca, kakor je bil sv. Jožef. To vemo
iz zgodovine izraelskega naroda. Ko so bili nekdaj
Izraelci v babilonski sužnosti, so se milo jokali pri
babilonskih vodah. Pa zakaj najbolj ? Sv. pismo
nam pravi: spominjali so se Sijona, jeruzalemskega
mesta, templja, lepih praznikov in pobožnih sve-
čanostij. »Ob babilonskih rekah, ondi smo sedeli
ter se jokali, ko smo se spominjali Sijona.« (Ps.
136, 1.) Gotovo je bil tudi sv. Jožef otožen in
užaljen, da se je z Marijo vred zjokal, kadar sta
se pogovarjala o domovini in njima tolikanj dragem
svetišču božjem.

Še bolj je bilo versko čutilo žaljeno, ker je
videl, kako so Egipčani preslepljeni malikovalci,
ki ne molijo le narejenih podob, ampak tudi vsake
vrste živali, krokodile, voli, mačke itd., in pa ko¬
liko imajo čudnih vraž! V sredi malikovalcev ži¬
veti, vedno priča biti odurnega malikovanja in
druzih ajdovskih grehov, to je neprenosljivo za
verno goreče srce, če že sv. Peter trdi o pra¬
vičnem Lotu, da je nekdaj v Sodomi toliko trpel

85

zaradi hudobnežev, (II. Pet. 1, 7.) in če David
toži: »Groza me obhaja zavoljo grešnikov, ki za¬
puščajo postavo tvojo« — kako bi se ne pritoževal
sv. Jožef, ki je bil pravičniši, kakor vsi pravični
stare zaveze?

Vse te in jednake neprijetnosti pa je še po-
vikševala negotovost, kako dolgo jih
bo treba trpeti. Vsako čakanje je kolikor
toliko zoprno, posebno pa, če se ne ve, kdaj pride
konec. Kdor naprej vidi konec svojih težav, mu
je to nekoliko polajšanje, da šteje dneve britkosti
in vidi, da jih je čedalje manj; zavest, da bo kmalu
konec, mu daje novo srčnost, nov pogum. Sveti
Jožef te tolažbe ni imel. »Bodi tam, dokler ti ne
porečem«, mu je bil sporočil angelj. Ali bo pa
prišel angelj kmalu to povedat, ali še-le čez več
let, to ostane sv. Jožefu neznano do zadnjega ve¬
čera. —- Za gotovo se ne da izkazati, koliko let
je bil v Egiptu. Mnogi cerkveni učeniki prejšnjih let
(tudi sv. Tomaž Akvinski) trdijo, da je bil sedem
let ondi; novejši razlagalci pa dokazujejo iz raznih
okoliščin, da pregnanstvo ni trajalo tako dolgo. Pa
četudi ni trajalo tako dolgo, grenila ga je vedno
negotovost, kdaj bo nehalo.

Imel bi sedaj po prvotnem sklepu še popisati,'
kaj je sv. Jožefa tolažilo in veselilo v taki skrajni
britkosti, toda prepričan sem, da sami ne boste
kaj posebno veselega pričakovali iz Egipta. Imel
je tam večjidel le dneve, o katerih nam sv. pismo
pravi, da »niso za nas«. Vendar tako neprenesljiva
se nam zdi sv. Jožefa osoda le, če jo ogledujemo
samo od človeške strani; če se pa višje popnemo
in preudarimo, v kaki nebeški zvezi je bil sveti

86

Jožef, smemo prepričani biti, da ga Bog gotovo
ni zapustil z dušno pomočjo in tolažbo. In kapljica
tolažbe iz nebes tembolj razveseli človeško srce,
čim večja je reva, v kateri zdihuje. Tudi ne smemo
pozabiti, da je imel vedno pri sebi Marijo in Je¬
zusa. Mnogokrat je Bog celo s čudežem tolažil
sv. družinico. So li vsi čudeži resnični, ki se bero
iz dobe egiptovskega bivanja, ne morem soditi,
ker sveta cerkev sama ni izrekla o njih odločne
sodbe — toliko pa smem reči, da je Bog gotovo
sv. Jožefa podpiral v Egiptu z nadzemeljsko močjo,
če celo sedaj med nami čudežno pomaga onim, ki
se v zaupljivi molitvi obračajo do njega.

Za jedno veliko veselje pa prav zagotovo vem,
katero je Bog poslal sv. Jožefu v Egipt. Nekikrat
se namreč sv. Jožef vleže k počitku ves utrujen
in v skrbeh zastran prihodnosti — kmalu se mu
oči zatisnejo v mirnem sladkem spanju; kar za¬
gleda prelepega angelja iz nebes — prav tako na¬
tanko ga vidi, kakor bi čul — in ta angelj izpre-
govori z nebeško milim glasom: »Vstani, vzemi
Dete in njegovo Mater in pojdi na izraelsko zemljo,
zakaj pomrli so, kateri so Detetu stregli po živ¬
ljenju.« (Mat. 2, 20) S kolikim veseljem je pač
vstal, s koliko radostjo Marijo poklical ter vskliknil:
»Rešeni smo, zopet smemo domov .'«

Dveh rečij naj se vsi žalostni učijo iz te do-
godbe. Božjo voljo naj zvesto izpolnjujejo v tistem
kraju in stanu, kamor jih je Bog poklical, in pre¬
jeli bodo mir, kakoršnega svet ne more dati;
zakaj veselo srce je tudi božji dar, ki se prejema
tudi v naj večjih nadlogah, ki se pa tako rad izgubi
v posvetni obilnosti. Po drugi strani naj pa vsak

87

služabnik Božji premisli, da pozemeljsko trpljenje
jako hitro mine; kmalu se bomo zadnjikrat k po¬
čitku vlegli: prišel bo naš angelj — ne, Jezus sam
bo prišel in veselo poreče: »Pojdi, zvesti in dobri
hlapec, v veselje Gospodovo; ker si bit v majhnem
zvest, te bom čez veliko postavil!«

8. Domov!

Prišel je bil tedaj slednjič tolažbe polni tre-
notek, da je sv. Jožef iz angeljevih ust slišal tisto
tolažilno, pri odhodu obljubljeno besedo, katere
je že tako dolgo, tako težko in hrepeneče priča¬
koval : »Pojdi nazaj v svojo domačo deželo !« Kako
se mu srce razvedri, ko sme zapustiti tujo mali¬
kovalsko deželo, in zopet se vrniti v domovino
na Izraelsko, kjer počivajo pobožni očaki, kjer si
je med izvoljenim ljudstvom pravi Bog izbral na
Sijonski gori svoj sedež, kamor ga hodijo vsako
leto o praznikih častit vsi pravični iz cele dežele.
Ves vesel hiti sporočit Mariji in Jezusu to preveselo
novico. In če je že nekdaj tako urno izpolnil ange-
Ijevo povelje, ko mu je ukazal tako grozovito reč
— bežati na tuje; gotovo je sedaj še bolj hitel,
da bi vsaj njima že skoraj mogel kaj polajšati in
bolje postreči. Vendar sladkost angeljevega ozna¬
nila mu grenijo še mnoge prebritke skrbi.

Že zopet namreč vidimo sv. družino na poti.
Slehrno potovanje pa ima svoje težave in zoprnosti
še celo v sedanjih časih, ko je toliko prijetnih in
vabljivih polajšav. Kako grozno težavno je moralo
še-le biti v tistem času po takih pustih in nevarnih
krajih, po katerih so morali tudi nazaj grede hoditi.

88

V nekem oziru je bila vrnitev v domovino še te-
žavniša, kakor nekdaj beg v Egipt, zakaj Jezus
je bil med tem toliko odrastel, da ga je bilo pe-
stovaje nositi težko, sam pa tudi še ni mogel ho¬
diti po toliko slabih potih. Velikrat so morali počivati,
in sv. Jožefu, ki je bil sicer tudi sam zelo utrujen,
sta se zelo smilila Jezus in Marija. Lajšala je brit-
kostno potovanje le še tolažba, da bo trpljenja
kmalu konec, ko pridejo na domačo zemljo, če¬
dalje lažje jim je pri srcu; že se vidijo od daleč
domače gore in hribje, kmalu se prikaže tudi do¬
mače polje, domače ceste in vode: že se smejo na
domači zemlji odpočiti — hvala Bogu, — vse je
prestano !

Pa oh, ni še vse prestano, ne! Sv. Jožef je
sicer na domačih tleh, pa v mnogih ozirih ni
veliko drugače, kakor bi bil še vedno na tujem.
Revščino je v Egiptu zapustil, revščino je zopet
našel v domači deželi. Tedaj najprvo in najnujniše
vprašanje za sv. Jožefa po vrnitvi je bilo, dobiti
kje varno stanovanje in preskrbeti si najpotrebni-
šega živeža. To pa ni bilo tako lahko. Prepričan
je bil, da bi bilo za Jezusa in Marijo najprimerniše in
najbolj častno, če ostanejo sedaj v Betlehemu ali
celo v Jeruzalemu, ter ne hodijo nazaj v samotno
in zapuščeno mestece Nazaret.

Vendar prav zagotovo se sv. Jožef še ne ve
odločiti, in v tacih mučnih skrbeh in pomislikih
bržkone začne semtertje popraševati za stanovanje,
za delo itd. Pa kake grozovite reči izve! Strašne
pogovore sliši o krvoločnem Herodu (zakaj po
smrti tako važne osebe se ljudje več časa skoraj
druzega ne pogovarjajo, kakor o njenih lastnostih

89

in delih) in menda sedaj šele prvikrat mu pride
kakor slučajno na ušesa strašna moritev
betlehemske nedolžnosti.

Predno je namreč odpotoval v Egipt, mu je
angelj povedal le toliko, da hoče Herod umoriti
Jezusa, in ko je imel zopet nazaj se vrniti, je
zopet le to zvedel od angelja, da je Herod umrl:
kdo bi mu bil mogel v Egiptu naznaniti strašno
moritev betlehemskih fantičev? Neizrečeno ga je
zopet v srce zabolela ta grozna novica; tedaj še
ne zadosti, da so sami imeli toliko trpeti, zavoljo
njih se je prelivala še tudi nedolžna kri, uboge
matere so imele pretrpeti tak neslišan strah in
nepopisljivo žalost! Siroteji! kakor jagnjeta so bili
poklani s tistim mečem, ki je bil Jezusu namenjen!
Hvala večnemu Bogu in njegovemu angelju, da je
ljubi Jezušček rešen! Sedaj šele prav spozna, ko¬
lika sreča je bila, da je bežal ž njim v Egipt; ko
bi ne bil bežal, gotovo bi bil tudi umorjen. Kako
sladko se mu sedaj zdi vse grenko trpljenje, ki
ga je prestal na tujem!

Pa zopet ga začne skrbeti, zelo skrbeti, ker
ljudje mu pripovedujejo, da je sicer umrl grozo¬
viti Herod, toda njegova krvoločnost še ni ž njim
popolnoma zamrla, ampak da je njegov sin Arhelaj.
ki ima sedaj oblast v Judeji, zelo podoben ranjcemu
očetu, možu tako žalostnega spomina. Neka misel
pride sedaj sv. Jožefu, misel tako strašna, da se
kar strese: kaj, ko bi pa tudi Arhelaj
hotel Jezusa končati? Po drugi strani se
sicer tolaži, da je angelj v Egiptu naravnost rekel,
da so s Herodom vred pomrli tudi tisti, ki so
Jezusu po življenju stregli; vendar

90

znabiti velja to pa le za Galilejo, previdnosti je
treba! Skrb in zadrega nastane tako velika, da
si sam ne ve nič več svetovati, le iz nebes pri¬
čakuje še sveta in pomoči. In res, zopet zagleda
v spanju prikazen, ki mu razodene, da naj se nikar
ne mudi v Judeji, ampak naj gre naravnost na
Galilejsko.

Kakor težek kamen se mu sedaj odvali od
srca trapna negotovost, nov pogum in nova srčnost
ga zopet navdaja. Pot bo sicer še dolga in težavna.
Hudo se mu zdi, Mariji in Jezusu zopet nakladati
toliko breme. Pa tako je volja božja, odločno iz
nebes naznanjena. Dobrotljivi Oče, ki jih je pod¬
piral na prejšnjem dolgem potovanju, jim bo go¬
tovo še sedaj lajšal zadnje stopinje.

Tudi poslednje potovanje je pri kraju. Že so
v Nazaretu, v domačem mestecu. Sedaj stopijo čez
domači prag. Milo se stori sv. Jožefu, ko pride
čez toliko časa zopet v domačo hišo, pa jo vidi
tako zapuščeno; zakaj veliko se je pokvarilo, kar
je bil gospodar na tujem. Vsaj za nekoliko časa
bo treba trpeti še veliko pomanjkanje.

Ko smo pozdravili sv. Jožefa zopet v domači
hiši v Nazaretu, ozrimo se še jedenkrat nazaj na
dolgo potovanje od Egipta do sem. Ubogi Jožef!
veliko si moral prestati; vendar prepričani smo,
da tudi brez dobrodejne tolažbe ni bilo tvoje srce.

Razven navadnih tolažil, ki smo jih že ime¬
novali, da je bil sv. Jožef n. pr. vedno v družbi
Jezusa in Marije, da je bil pravičen mož, tako
junaškega srca, ves udan v voljo božjo itd., je
imel na potovanju še marsikatero veselje, ki se
da čisto natorno razlagati. Kakor namreč po hudi

91

uri, po pretresljivi nevihti solnce lepše sije, rast¬
line živahniše zelenijo, cvetje prijetnišo vonjavo
razširjajo in živali se veselejše gibljejo, tako tudi
hude stiske nekako pretresejo trpeče srce, da se
po preslanih britkostih raduje v tolikem veselju,
kolikoršnega še čutiti ni zmožno navadno v  srce,
katero ni nikoli kaj zdatnega imelo trpeti. Že za¬
vest, da je gorje odvzeto, je tako povzdigljiva!
Kakor se jetniku razvedri obraz, ko zasliši dolgo
zaželeno besedo: »Konec je zapora, pojdi na
prosto!« jednako je moralo razveseliti sv. Jožefa
angeljevo oznanilo: konec je egiptovskega pre¬
gnanstva, pojdi v svoj domači kraj 1 Ta veseli
glas angeljski je še dolgo odmeval v njegovem
srcu in mu dokaj slajšal popotne neprijetnosti.
Ce pa natorna tolažba ni več zmagovala, poma-
gano mu je bilo naravnost iz nebes, kakor namreč
takrat, ko je bil v toliki dvojljivi zadregi, ali bi
ostal na Judovskem, ali bi šel na Galilejsko v Na¬
zaret.

Pa še jedna druga reč je, ki podpira užaljeno
srce v največjih britkostih, da ne omaguje in ne
omahne; zove se upanje. Upanje na dve strani
tolaži naše srce; po jedni strani mu šepeče:
»Kmalu bo konec te težave, ki te sedaj stiska«;
po drugi strani pa kaže tako vabljivo in sladko
tisto veselje, ki ima priti namestu sedanje stiske,
da se ga že naprej tako veseli, kakor bi ga že
zares vživalo. — Tako upanje je sicer sv. Jožefa
že tolažilo v Egiptu, a prej ni moglo biti tako
živo in zmagljivo, kakor sedaj, ko je bil že na
poti, čimbolj se je krajšala cesta proti Nazaretu,
tembolj je rastlo upanje, žalost je upadala, skrbi

92

so se manjšale. Slednjič zagleda »svojo« hišico.
Pozdravlja stare prijatelje in znance. Zopet je na
svojem, med svojimi! Novo življenje, dokaj srečno
in veselo, se prične v Jožefovi hiši v Nazaretu.
Mnogokrat se je gotovo v goreči molitvi Bogu za¬
hvalil, da ga je rešil tolikih britkostij in pa tolikih
nevarnostij.

Kako lepo si je znal sv. Jožef v prid in to¬
lažbo obračati vse velikanske nadloge na dvojnem
potovanju in v Egiptu! Kako mirno se je po pre-
stanih britkostih zopet nazaj vrnil k prejšnjim opra¬
vilom ! Obračajmo si tudi mi vsako trpljenje v svojo
korist, iz srca odpustimo preganjalcem in žalilcem;
kadar pa poskušnja mine, bodimo zopet mirni in
veseli, pozabivši slehrno krivico!

9. Nova poskušnja.

O malih otrocih sem že večkrat slišal praviti,
da so sploh takrat najljubeznivejši, ko se jim začne
um razvijati, ko začnejo razne reči spoznavati in
imenovati, ko se učijo hoditi, moliti itd. O, tu
radovednega vpraševanja ni konca ne kraja; vse
hočejo videti, vse poznati, vse poskusiti, vse po¬
snemati, kar vidijo pri odraščenih. Smehljanje nji¬
hovo je v tej dobi tako ljubeznivo, prošnje tako
premagljive, pogledi tako nedolžni in vse vedenje
v prvi mladosti je tako prisrčno, da se ne da
dopovedati. Nehote se mora mali otročiček priku¬
piti vsakemu, ki je ohranil dobro srce. Seveda ne
smem zamolčati, da se pa po drugi strani tudi kaj
hitro zbujajo razne strasti, ki nam prekrasno po¬
dobo otročje nedolžnosti kolikor toliko zatemne-

93

vajo in kaze ter nam kažejo nekatere otroke že
v prvi mladosti odurne in zoprne. In take strasti
se večkrat z največjo skrbjo ne morejo zabraniti
ali odpraviti. Tako se zgodi, da odgojitelji nimajo
skoraj nikdar popolnoma neskaljenega veselja z
mladino. Radost, katero jim napravljajo blagi,
dobri otroci, je tolikrat ogrenjena po slabih in
upornih.

To sem le mimogredd opomnil zato, da se
lahko s toliko večjim veseljem povrnem k svetemu
Jožefu; zakaj sveti Jožef je bil tudi odgojitelj, saj
ima večno častni naslov »rednik Jezusa Kristusa«.
Pa tako srečnega rednika ni bilo, kar svet stoji,
in ga ne bo.

Po prihodu iz Egipta je sv. Jožef čedalje bolj
čutil to srečo. Nastopili so zanj mirniši. veselejši
časi, vpletla se je sedaj nekako nova doba v nje¬
govo življenje. Mali Jezušček mu je bil neizmerno,
nepopisljivo veselje. Sv. evangelist Lukež nam to
v kratkih potezah tako-le naznanja: »Dete pa je
rastlo in močno prihajalo polno modrosti, in božja
milost je bila ž njim. (Luk. 2, 40.)

če že navaden dober otrok, ki hoče »dobro
storiti«, napravlja svojim tolikanj radosti, koliko
veselje je moralo biti za sv. Jožefa, ko je videl
malega Jezusa dušno in telesno tako lepo se raz¬
vijati in rasti. »Dete pa je rastlo in močno pri¬
hajalo!« Tudi po telesu je bil Jezus popolnoma,
neizrekljivo lepe rasti in krepkih, zdravih udov.
Lahko rečemo, da še nobeno dete ni nikoli imelo
tako milih očij, tako prijaznega obraza, tako nežnih
rok, krasnih las itd.; kolika pa je šele bila ljube¬
znivost njegovega detinskega srca, lepota njegove

94

duše! Bil je »poln modrosti in božja milost je
bila ž njim«.

O, pač so mnogokrat stopile sv. Jožefu solze
veselja v oči, ko je gledal malega Jezusa vsega
zamaknjenega klečati in moliti s sklenjenimi ro¬
kami in z očmi proti nebu obrnjenimi — ko ga
je gledal v Marijinem naročju, gledal v sladkem
spanju, — ko ga je sam vzel v naročje, ga ob¬
jemal in poljubljeval, — ko ga je za roko vodil,
počival in jedel ž njim! Kako globoko mu je šel
k srcu njegov ljubeznivi glas in govor ter njegovo
prijazno smehljanje! Kako dobro mu je delo, kadar
mu je kaj prinesel, kaj postregel! Kako ganljivo
je bilo, ko ga je razne reči povpraševal in večkrat
kaj poprosil!

Ako bi sv. Jožef tudi ne bil vedel od angelja
in Device Marije, da je Jezus Sin božji, spoznal bi
bil lahko iz njegovega vedenja, bral bi bil takorekoč
na njegovem obrazu. Tako ne more biti nobeno
človeško dete; tak more biti in tako se vesti le
samo otrok, ki ima poleg človeške božjo naturo.

Zato ga je sv. Jožef nad vse ljubil kot naj¬
ljubeznivejše Dete ter ga tudi preponižno spoštoval
kot svojega Boga. In taka spoštujoča ljubezen mu
je dajala tolažbo in veselje, ki se ne da izreči z
besedo.

In to veselje je bilo od leta do leta večje;
le jedenkrat je imelo žalosten presledek za tri
strašne dni; takrat namreč, ko se je bil Jezus izgubil.

»Ko je bil dvanajst let star, so šli njegovi
stariši v Jeruzalem po navadi praznika. In ko so
dnevi pretekli ter so nazaj šli, je ostal mladenič
Jezus v Jeruzalemu, in njegovi stariši tega niso

95

vedeli. Menili so pa, da je pri druščini, ter so šli
dan hoda in iskali ga med sorodniki in znanci.
In ko ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem ter
ga iskali.« (Luk. 5, 42—45.)

Poglejmo nekoliko za iskajočim Jožefom in
skusimo vsaj deloma razumeti njegovo skrajno
žalost ob tej priliki. —Judje so imeli po zapovedi
navado vsako leto trikrat iti v tempelj v Jeruzalem:
o veliki noči, o binkoštih in konec leta k šotorni
obletnici. Ker je bil za celo deželo le jeden sam
tempelj, nabralo se je vselej, zlasti o velikinoči,
silno veliko ljudij v Jeruzalemu. Zastran lepšega
reda so prihajali in odhajali moški skupaj in ženske
skupaj, mladina pa je šla ali skupno posebej, ali
pa se pridruževala deloma moškim, deloma ženskim
oddelkom. Tako je bilo pač lahko, da sta Marija in
sv. Jožef Jezusa zgubila izpred očij. Marija si je
lahko mislila, da je pri Jožefovem oddelku, Jožef
pa je menil, da je z Marijo; ali pa sta se obadva
nadejala, da gre s sorodniki ali pa s svojimi mla¬
dostnimi tovariši, ker dvanajstletnih nikjer, zlasti
pa na Jutrovem, kjer je bolj hitra rast, ne vodijo
za roko. In če le na koga, se je bilo zanesti na
Jezusa, ker ga je vse tako rado imelo.

Ali Bog je hotel zopet poskusiti Marijo in
sv. Jožefa. In sicer prav huda je bila ta poskušnja ;
znabiti bi bila za sv. Jožefa izmej vseh najhujša,
ko bi ne bila okrajšana le samo na tri dni. Ko
pridejo namreč zvečer na kraj prenočišča, jamejo
se zbirati družine in sorodniki, da bi prenočili
svoji s svojimi. Tudi Jožef in Marija želita imeti
pri sebi Jezusa. Toda — o strah in groza — nikjer
ga ni spregledati! Pri vseh došlih romarjih po-

96

vprašujeta, pa povsod zastonj! Kaj je storiti ? Go¬
tovo je zaostal, tedaj treba ga je iti iskat. Ali sta
pa že precej tisti večer — kar po noči ga šla
iskat, ne vem; to pa lahko rečem, da celo noč
nista mogla zatisniti očesa, v taki grozoviti žalosti
in skrbi sta bila. Ali drugi dan je bilo še hujše,
ker tudi nazaj grede proti Jeruzalemu in potem
v mestu jima nikjer nihče ne ve ničesar povedati
o Jezusu. Drugo noč seveda zopet ni bilo nič
spanja; v grenkih solzah sta prejokala noč in
dan. Sv. Jožef si sicer prizadeva jokajočo Marijo
utolažiti ter jo prosi, naj si otere obilne grenke
solze ; pa vsaka tolažilna beseda, ki jo spregovarja
s tresočim glasom, kaže, kako je neizmerne bole¬
čine presunjeno tudi njegovo srce, in kako revež
tudi sam tolikanj potrebuje tolažbe.

In če se le količkaj mislimo na njegovo mesto,
pač lahko izprevidimo vzrok njegove globoke srčne
žalosti in otožne zbeganosti. Saj kar nekako samo
ob sebi pride o taki priliki sto in sto trpkih skrbij
in strašnih mislij: Oh, si misli, znabiti je pa moj
ljubi Jezus kam zašel in se zgubil; morebiti ga  je
kak hudobnež napadel, ali mu celo kaka zverina
prizadejala kaj žalega; kaj, ko bi celo v Jeruzalemu
ga bili »Herodovci« spoznali, vjeli — v ječo vrgli
— ali celo umorili! In če se je res z Jezusom
kaj tacega zgodilo, kdo je najbolj kriv tega? —
ali ne najbolj on sam, ki mu je od nebeškega
Očeta postavljen za varuha ? zakaj ni bil bolj čuječ,
zakaj ga ni imel ves čas pred očmi? — Znabiti
mu tudi — ker v hudih skrbeh pride človeku vse
na misel — ta strašna misel srce predira: kaj pa,
ko bi te bil Jezus sam zapustil, ker ga nisi vreden,

97

ker mu ne znaš streči tako, kakor zasluži? —
Ko bi znabiti za zmirom zapustil tvojo hišo in
raji bival v kaki puščavi — oh, oh, kam bi se
potem dejal, kaj bi počela Marija ?

Take in jednake skrbi pretresajo že tretji dan
njegovo smrtno ranjeno srce. Neizmerna žalost se
mu bere v objokanih očeh, na bledem licu, na
onemoglem telesu: ako ne bo kmalu pomoči,
omagal bo, tako mu ni več živeti! — Pa glej!
ko žalost do vrha prikipi, se že pomoč iz nebes
oglasi. Neka misel se mu hipoma zbudi v glavi
ter mu kakor blisk razsvetli dušo in utolaži srce,
neki notranji glas namreč mu pravi: »Pojdita še
v tempelj pogledat, bržkone ga bosta tam našla.«
Brž gresta in res zagledata — Jezusa med učeniki!

Za toliko veselje, ki sta ga sedaj čutila, nisem
v stanu najti primerne besede. Ge se ti je, dragi
bralec, že katerikrat oko zasolzilo, ko si slišal ali
bral v povestih, da so otroci zopet zagledali očeta
ali mater, ki so jih že mrtve mislili, ali da so bratje
in sestre ali prijatelji, ki drug za druzega niso ve¬
deli, zopet se nenadoma našli in spoznali: tedaj
boš tudi ti nekoliko znal brati v Jožefovem srcu
tisto radost, katero je takrat čutil, ko je zopet za¬
gledal Jezusa, in gotovo se boš še ti razveselil ž
njim. Saj se taki prizori dajo bolj čutiti, kakor
popisati. Oh, koliko ima v sebi kratko sporočilo
sv. pisma: »In ko sta ga ugledala, sta
se zavzela« (Luk. 2, 48.) Sv. Jožef kar obstane
in strmi, na tihem hvali Boga in v preveliki ra¬
dosti kar besedice ne more spregovoriti. Materino
srce Marijino pa take nenadne spremembe največje
žalosti v največje veselje ne more kar na tihem

7

98

prenesti, milobno jo naznani z materino čutečimi
besedami: »Sin! kaj si nama to storil? Glej, tvoj
oče in jaz sva te z žalostjo iskala.« (Luk. 2, 48.)
Prijazni odgovor Jezusov: »Kaj je, da sta me
iskala? Nista li vedela, da moram v tem biti, kar
je mojega Očeta?« pa ima za sv. Jožefa novo ve¬
selje, veselje na novo utrjene vere. Kar je prej
slišal iz angeljevih in Marijinih ust, je slišal sedaj
tudi iz božjih ust Jezusa samega, da je Sin božji.
Z novim veseljem, z novim čudenjem, z novo, še
večjo ljubeznijo se oklene Jezusa in gre ž njim v
Nazaret.

Naj tudi nas v najhujših stiskah tolaži zavest,
da nam bo ljubi Bog kmalu preložil in da bo potem,
ko preboli naše srce, čutilo tolikanj večjo radost.

io. Stanovske dolžnosti.

Jedna najtežavnejših rečij na svetu je —
zvesto izpolnjevanje dolžnosti j svo¬
jega stanu. — Kaj ne, da ste že sami skusili,
kako človeka vse drugo bolj veseli, kakor ravno
tisto delo, ki ga stariši ali pa učeniki zapove¬
dujejo. Kadar je n. pr. učencu zapovedano kaj
spisovati, takrat bi se raje učil; ko se ima učiti,
bi raje bral; ko pride branje na vrsto, ga zopet
bolj mika kaj druzega; sploh pa vse, kar je skle¬
njeno zresnim trudom, kar se imenuje delo, to
je otroku zoprno. Pa ne le otroku, marveč tudi
odraslemu človeku je delo težavna naloga. Posebno
dolžnosti, ki nam jih naklada naš stan, nas najbolj
vživo spominjajo, da je zemlja dolina solz, da sloni
težak jarem na ramah Adamovih otrok.

99

Za sv. Jožefa ni bilo drugače; saj je bil tudi
on za delo odločen, kakor vsak Adamov sin. Tudi
njemu se je delo zdelo težko, tudi njemu so dolž¬
nosti stanu napravljale grenke ure. In mnogo
okoliščin je njemu delo še bolj težilo in grenilo,
kakor drugim delavcem.

Bil je kraljevega rodu. Spodobil bi se mu bil
po vsej pravici kraljevi stan, ne pa — tesarski.
Kraljeve ukaze dajati bi mu bilo pač prijetniše,
kakor s sekiro, z obličem, svedrom in žago trd
les obdelavati; podložnih častne poklone spreje,-
jemati bi bilo slajše, kakor od slabih plačnikov
izterjevati uborni zaslužek; v krasni palači na
zlatem prestolu sedeti bi mu bilo seveda bolj
ugajalo, kakor v tesni vborni tesarnici svoj pot
prelivati. Da, tesarsko delo se možu iz kraljevega
rodu ni moglo primerno zdeti, nikar še prijetno.

Neprijetno je moralo biti za sv. Jožefa ponižno
rokodelstvo tudi zato, ker je bil ves čas svojega
življenja v revščini in pomanjkanju. Koliko lažje
in hasnovitejše je rokodelstvo onemu, ki si lahko
napravi obilno zalogo blaga in izdelkov, ki si lahko
preskrbi najboljšega orodja in druzih olajšav! A
sv. Jožef tega ni imel; pri njem je bilo delo le
od danes do jutri, zaslužek takorekoč iz roke v
roko. Premožen mojster si lahko privošči v po¬
sebnih časih povoljni počitek, lahko izroči delo
drugim rokam — pomočnikom. O sv. Jožefu pa
beremo v starih sporočilih, da ni imel ne pomoč¬
nika, ne posla; tedaj je moral skrbeti še za druge
potrebščine. Res, da mu je pri delu pomagal sam
Sin božji; a kako težko mu je moralo biti Jezusu
prepustiti ali celo zapovedati kako težavno tesarsko

7*

100

opravilo. In takrat, ko je mogel Jezus pomagati,
je sv. Jožef že močno opešal, je tedaj dvakrat težje
opravljal vsako delo.

Jako opovirano je bilo delo sv. Jožefa tudi
s tem, da se je moral tolikrat seliti, večkrat ne
vede, kam pojde in za koliko časa. Ob taki priliki
še teh pripomočkov, katere je imel, ni mogel vseh
s seboj jemati; prejšnje naročnike je izgubil, novih
v tujem kraju je bilo težko dobiti. Vsak roko¬
delec ve, kako to otežuje delo in zaslužek.

Znabiti še bolj, kakor delo njegovih rok, so
ga težile dušne skrbi, ki jih je imel po svojem
preimenitnem stanu. Omenim naj le jedno. Vedel
je, da je Jezus pravi Bog, da je Odrešenik sveta;
in vendar ostane ves čas skrit pred svetom, živi in
dela na tihem, — kaj ima pač to pomeniti? Svetemu
Jožefu ni bilo dano gledati vsemogočnosti Jezu¬
sove, kakor jo je videla Marija in drugi ljudje v
brezštevilnih čudežih, ki jih je Jezus delal po
njegovi smrti. Z nekim skrivnostnim plaščem se
mu zakriva sedanjost in prihodnost. Upanje ga
sicer tolaži, a straši ga tudi neznane prihodnosti
prebritki meč, napovedan po Simeonu v templju.

Pa kakor so bile stanovske dolžnosti za sve¬
tega Jožefa težavnejše, kakor za druge ljudi, tako
je bila pa tudi tolažba in pomoč obilnejša. To bomo
tem lažje razumeli, ako prevdarimo, kaj že nam
navadnim ljudem delo lajša in slajša.

Kaj neki ? Pred vsem prijetni počitek!
Joj, kako je pridni delavec zvečer ves utrujen in
spehan, da se mu nobena reč nič več ne ljubi;
roke in noge mu omagujejo, život je ves potrt,
srce pa izgublja za slehrno delo tolikanj potrebni

101

pogum. Pa čuj, »iz belega turna, line« že naznanja
zvon zaželeni delopust. Pobožni delavec se pokriža
in moli, v pošteni družbi se med prijaznimi pogo¬
vori domu približuje, pri zmerni večerji se s svo¬
jimi veselo razgovarja, opravi večerno molitev, na
to ga sladko spanje zaziblje — in glej, kakor pre¬
rojen se zjutraj zbudi; pa kakor bi sinoči nič truda
ne bilo, s čilimi udi vesel hiti po svojih opravilih.
Še bolj si odpočije ob nedeljah in praznikih.

Ah tako prijetnega počitka pa še noben de¬
lavec ni nikoli imel, kakor sv. Jožef. Zelo mi je
žal, da tega ne znam tako prisrčno popisati, kakor
so znali svetniki premišljevati: Kako rajsko lju¬
beznivo se je po dokončanem delu razveseljeval
v nebeški družbi Jezusa in Marije; kolika tolažba
mu je bila postrežba, s katero sta ga vselej raz¬
veseljevala Sin božji in Mati božja; kako dobro
je delo utrujenemu tesarju, ko so med prijaznimi
pogovori skupaj vživali priproste jedi, katere je
Marija pripravljala, potem skupaj Boga hvalili, in
potlej še nekaj časa se skupaj razvedrovali; pa
tudi med delom sta mu Jezus in Marija s svojo
pričujočnostjo dajala pogum in srčnost.

Drugi pripomoček, dolžnosti svojega stanu si
lajšati, je dober namen. Že mi navadni ljudje
nekako lahkotno in urno opravljamo večkrat naj¬
težavnejša dela, ako smo jih s prav krepkim skle¬
pom že naprej Bogu darovali; in če bi imeli v
velikem trudu že omagovati in omahovati, nas
kratka beseda: »Iz ljubezni do tebe, o Jezus!«
ako pride iz dna srca, zopet podpre in daje novo
moč omahljivi volji. Sv. Jožef je bil pa v tem
oziru tako srečen, da je vedno blizu sebe imel

102

Jezusa in Marijo; tedaj ni nikdar mogel pozabiti,
da vse, kar dela, je v prvi vrsti za njiju dva. V
potu svojega obraza je služil Sinu božjemu kruh,
ki se je imel spremeniti v tisto božjo kri, ki je bila
za zveličanje celega sveta prelita; vsakdanji zaslužek
je obračal za najpotrebnejše reči njemu, ki mu
je celi svet v last, da bi ohranil življenje njemu,
ki daje in ohranjuje življenje vsem stvarem. Iz
ljubezni do Jezusa in Marije tako zgodaj vstaja;
iz ljubezni do Jezusa in Marije se med dnevom
trudi in poti; vsaka stopinja, vsak mahljej, vse,
vse je za ljubega Jezusa in Marijo! In kako, da
bi mu ne šlo delo, četudi še tolikanj težko, veselo
in vspešno od rok!?

Posebno zdaten pripomoček si slajšati dolžnosti
in opravila svojega stanu, pa ima vsak človek sam
v sebi. Skušnja uči, da kolikor popolnejši in sve¬
tejši je kdo, toliko natančnejši in veselejši je v iz¬
polnjevanju svojih dolžnostij. Prava svetost se naj¬
lažje spozna na tem, kako se izpolnjujejo stanovske
dolžnosti; in katekizem nam še posebej veleva, da
moramo pri spovedi poleg druzega trdno skleniti,
da bomo natanko izpolnjevali dolžnosti svojega
stanu. Delo se torej sv. Jožefu ni zdelo tako grozo¬
vita nesreča, marveč bil je vesel delavec, zato ker
je bil »pravičen«. Z molitvijo je pričel, z molitvijo
nadaljeval, in če je bil še tako truden, se ni na¬
veličal. Kako bi se bil tudi naveličal, ko je videl,
da se Marija, najsvetejša Devica, tudi ne naveliča
kakor dekla delati ter si ne privošči druzega po¬
čitka, kakor za molitev; kako bi se bil naveličal,
ko se celo Sin božji ne naveliča: nov pogum mu
raste, ko vidi potne kaplje na najsvetejšem čelu in

103

žulje na naj svetejših rokah! — Brez dela tudi
izmed nas nobeden ne more in ne sme biti. Po
zgledu sv. Jožefa si je lajšajmo in opravljajmo tako,
da si služimo časnega kruha, a ne zgubimo večne
sreče.

n. Sladka smrt.

Le še jedno žalost in tolažbo sv. Jožefa na
zemlji imamo omeniti — smrt Jožefovo.

Smrt sv. Jožefa imamo sicer mnogokrat v
mislih, in pobožni kristijan se je skoraj vselej
spomni, kadar bolj resno misli na svojo lastno
smrt; ali zgodi se to le bolj povrhoma, mimo¬
grede. Prevdarimo tu nekoliko natančneje le-ta
najveličastnejši trenotek Jožefovega življenja, in
oglejmo si bolj od blizo najganljivejšo podobo:
sv. Jožefa umirajočega v sredi mej Jezusom
in Marijo!

Ko je bil Jezus že odrastel in je prišel čas
njegovega očitnega delovanja, moral je po božji
volji sv. Jožef zapustiti zemljo, ker je bil na nji
dovršil svojo nalogo. Smrtno čutilo mu pravi, da
je že blizu njegova zadnja ura. Telesne moči po¬
jemajo, udje omagujejo. Vleže se na svoje revno
ležišče, častito glavo, katero so pobelile skrbi in
žalost bolj kakor starost, mu ljubeznivo podpira
sedaj Jezus sedaj Marija, čedalje bolj ga popušča
življenja moč. žila počasniše bije, obličje bledi —
sv. Jožef sladko v Gospodu zaspi!

»Sladko v Gospodu zaspi«, pravim. Sicer je
res, da ima vsako umiranje nekaj strašnega, ža¬
lostnega v sebi, zakaj smrt je kazen; vendar je
bila smrt sv. Jožefa, čeravno ima tudi svojo ža¬
lostno stran, neizrečeno lepa in tolažbe polna.

104

Vprašajmo najprej, kaj pa je sv. Jožefu težilo
in grenilo umiranje? Gotovo najbolj to, kar drugim
ljudem, namreč naturno vsem prirojeno čutilo
žalosti pri ločitvi, in pa želje še dalje ostati pri
svojih, s katerimi so bili v življenju v tesni zvezi.
Večjidel čutijo umirajoči, kakor nekdaj tisti ame-
ličanski kralj, ki je zdihoval: »Ali tako loči
grenka smrt?« (I. Kralj. 15, 32.) Smrtna ločitev je
tem grenkejša, čim prisrčnejša je ljubezen do ostalih.
In sv. Jožef je tako zelo ljubil Jezusa in Marijo: pa
se je moral že ločiti od njiju! če je bila že tako
velika njegova žalost takrat, ko je bil Jezusa zgubil
le za tri dni, kolika mora biti šele sedaj, ko se
mora od obeh ločiti za več časa.

In če je le kdaj kateri človek imel vzrok,
želeti si daljše življenje, imel ga je gotovo sveti
Jožef. Umirajoči stariši navadno zdihujejo: »Kaj
bo za naprej z našimi otroci? Kako se jim bo
godilo?« To so skrbi, ki jim smrt tako grozovito
obtežujejo. Sv. Jožef je imel še bolj občutljivo
srce. Gotovo bi bil tudi on zelo rad vedel, kaj se
bo zgodilo z Jezusom in Marijo, saj se mu vidi
vsa njiju prihodnost s tako črnimi oblaki pokrita.
Iz sv. pisma je vedel, da bo Odrešenik učil, čudeže
delal, pa da bo grozovito trpel in umrl za zveli¬
čanje sveta. Kako bi bil rad sv. Jožef sam doživel
vse to, pa mora že umreti! In tisti »Simeonov
meč«, ki mu je bil že prej v življenju gotovo
dostikrat v mislih, kako prebada sedaj njegovo
umirajoče srce, češ, uboga Marija, kaj bo morala
še vse pretrpeti!

Ali to, kar je grenko, se da oslajšati. in kar
je težko, se da olajšati. In menim, da nobenemu

105

umirajočemu ni bilo umiranje jednako olajšano,
kakor sv. Jožefu. Jezus in Marija sta mu bila
osebno pričujoča. Ljubeznivo sta se mu zahvalje¬
vala za vso skrb in vse dobro, kar sta prejemala
toliko časa iz njegovih predobrih rok; prisrčno
sta ga tolažila v smrtnih britkostih, in mrtvaške
molitve se tako angeljsko pobožno niso opravljale
še pri nobenem mrliču, zakaj Jezus in Marija sta
molila pri Jožefovi smrti.

Pa tudi mrlič je bil tak, da smrt ni mogla
biti drugačna kot srečna. Vse svoje dni je zvesto
izpolnjeval voljo božjo, svoje najboljše moči je da¬
roval vse Jezusu in Mariji, milostij božjih ni nikdar
zastonj sprejemal, ampak od prve mladosti prav
do zadnjega tako zvesto v prid obračal; v katero¬
koli stran svojega življenja se sedaj obrne, nikjer
nikakoršnega očitanja, povsod dobrodejna zavest,
da je vsikdar zvesto ravnal po zapovedih božjih:
kako prijeten počitek zvečer po takem delavniku,
kako obilno plačilo za tako zvesto službovanje!

Pomisliti nam je pa tudi še to, da je bil
sveti Jožef ves čas svojega življenja popolnoma
udan v voljo božjo. Kar je bilo po volji božji, to
mu je bilo všeč, ko bi bilo še tako težavno. In
sedaj, ko vidi, da je njegova smrt — volja božja,
se tudi ponižno podvrže ter junaško, kakor je
bil vselej vajen, tudi sedaj z veselim srcem Bogu
daruje največji dar — svoje življenje!

Tako je tedaj ugasnilo preblago življenje naj¬
boljšega moža. Sedaj šele sta se ločili njegovi

106

zvesti sestrici — žalost in veselje! Žalost ga je
zapustila za zmirom, veselje pa se mu je v več¬
nosti povišalo do najvišje radosti takrat, ko je na
čelu vseh pravičnih stare zaveze z Jezusom šel v
nebesa vživat plačilo za tako zvesto službo.

12. Sv. Jožefa čast in oblast v nebesih.

V sredi med novo in staro zavezo, se mi zdi,
da stoji sv. Jožef, — najslavnejši izmej vseh svet¬
nikov. Največji in najsrečnejši je mej preroki in
pravičnimi stare zaveze, ker njega, ki so ga vsi
pravični tako hrepeneč pričakovali, preroki s toliko
tolažbo napovedovali in sv. Janez celo s tolikim
veseljem pokazal ljudem, njega — Zveličarja je
pod svojo streho imel in mu smel celo toliko let
zapovedovati, kakor oče svojemu sinu. Pa tudi
mej vsemi svetniki krščanske dobe smemo sve¬
tega Jožefa postaviti na prvo mesto: večji je,
kakor apostoli, ker mu je bil pokoren on,
katerega so apostoli imenovali le svojega Gospoda
in spoštovali kot svojega učenika; večji je, kakor
mučenci, zakaj četudi ni prelil krvi za Jezusa,
prelival je pa tolikrat svoj vroči pot in prestal
zanj toliko težav in bridkosti), ker je bil prvi pre¬
ganjan zavoljo Jezusa, božjega Deteta; večji je,
kakor druge izvoljene device, ker ravno zavoljo
deviške čistosti je zaslužil biti varih Jezusu Kri¬
stusu in njegovi deviški Materi Mariji; večji je,
kakor redovniki in puščavniki, ker on je
prvi z Jezusom vbežal v egiptovske puščave in
takorekoč pokazal pot prvim puščavnikom, in pa
tako svetega in častitljivega samostana še ni bilo

107

nikjer na zemlji, kakor je bila njegova sveta hišica
v Nazaretu; večji je, kakor škofje in maš¬
ni ki, ker le ti le v podobah kruha in vina pre¬
jemajo in darujejo Jezusa, on pa ga je v  človeški
podobi smel objemati in poljubovati. Po vsej pra¬
vici se sme reči, da je za Marijo mej nebeškimi
prebivalci najveličastnejši sv. Jožef!

Ker je pa čast njegova v nebesih tako velika,
koliko moč mora pač imeti njegova priprošnja!
Po mislih pobožnih učenikov je njegovo življenje
v nebesih nekakšno nadaljevanje tiste časti in
oblasti, ki jo je na zemlji imel pri Jezusu in
Mariji, toda le še v neizrečeno večji meri. Kakor
je bil Sin božji na zemlji sv. Jožefu udan z detin-
skim spoštovanjem in otroško pokorščino, jednako
spoštljivo in ljubeznivo je še sedaj v nebesih vdan
svojemu redniku. Reči smemo torej, da predobrot-
Ijivi Jezus rad usliši prošnje sv. Jožefa že iz h va-
ležnosti; njegove prošnje so mu nekakšno za¬
povedovanje tudi v nebesih kakor na zemlji. Za
Marijo, mogočno Kraljico, nihče v nebesih ne
more s toliko in takimi razlogi podpirati svoje
prošnje: nobeden ne more Jezusu reči, da mu je
dajal jesti in piti, da ga je oblačil, da mu je stregel,
da ga je odgojeval, da ga je spremljal po nje¬
govih potih in smrti obvaroval itd. In mili Jezus
mu glede na to ne bo odrekel nobene prošnje.

In če bi sv. Jožef Boga ne prosil naravnost,
marveč po Mariji: ali mu bo mogla Marija kaj
odreči ? in bo li mogel Ježus odreči to, za kar
prosita oba, Marija in sveti Jožef? — Ako bi bil
takrat, ko je bil še sv. Jožef z Jezusom in Marijo
na zemlji, prišel kdo v njihovo hišo kaj prosit,

108

n. pr. kako orodje ali karkoli, do katerega bi se
bil pač najprej obrnil? ali mar ne do Jožefa, ki
je bil gospodar in je veljal za očeta? In če si je
tudi od Marije ali Jezusa želel kake dobrote, go¬
tovo je najpoprej poprosil sv. Jožefa, naj posreduje
pri njiju. Tudi sedaj bodi za naše prošnje taka-le
skrivnostna lestvica: po sv. Jožefu naj gredo do
Marije, po Mariji naj se dvigajo do Jezusa, in po
Jezusu, svojem jedinorojenem Sinu, nam bo ne¬
beški Oče dodelil, smemo upati, česar prosimo.

Zaupno torej pribežimo k sv. Jožefu kar vsi
po vrsti brez razločka. Posebno pa še ti, preljuba
mladina, saj nihče tako ne pozna lepote detin-
ske nedolžnosti, kakor sv. Jožef, ki je od blizu
gledal največjo svetost božjega Deteta; saj nihče
ne pozna tako mladostnih nevarnostij, kakor sveti
Jožef, ki je nekdaj na angeljevo povelje rešil Je¬
zusa in Mater njegovo iz rok krvoločnega Heroda.
Sv. Jožef je pa tudi sam poskusil življenja boj mej
jednakimi nevarnostmi, pa ostal je ves čas čist,
bogaboječ mladenič — »pravičen«; tedaj je sam
najlepši zgled vsakemu krščanskemu mladeniču,
presvital vzor vsem bogoljubnim devicam. Poleg
tega pa je bil na zemlji varih tistega presvetega
mladeniča, o katerem pravi sveto pismo, da »je
rastel kakor na starosti tako na modrosti in mi¬
losti pred Bogom in pred ljudmi«, in varih brez¬
madežne Kraljice vseh devic. Koliko skrb,
koliko ljubezen mora pač ravno zato sveti Jožef
sedaj imeti v nebesih za vse mlade ljudi, ki so
pripravljeni za Jezusom hoditi in posnemati nje¬
govo prečisto Mater!

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJILNICA

00000487450