325
ko sta oddrčala fantka.— Vinko se je ozrl ljubeznivo v zamišljeno deklico:
„Povej mi Lucek, kaj te teži ? Bife si tako srečna, hodila si po oblakih, dehtela si od radosti, zvenela v smehu — kaj te je po-parilo? Ali ni gospa Leonora več tista?"
„0, gospa je vedno blaga, ljuba, ali gospod je tako čuden."
„Ah, Luca", je rekel dijak, „vedno se bojim zate! Ko si hodila v tisti rimski noši, je strmelo vse za teboj, in jaz sem bil ves zbegan . . . Luca, če pozabiš mene, ne vem, kaj  storim . . .   Srečen ne bodem več ..."
Deklica si je otrla oči in vzdihnila: „Kaj je sreča, Vinko ? Ko sem bila še v Šembijah, sem menila, da me čaka sreča tukaj — pa
TOLAZNICA V ZADNJEM BOJU. PRIZOR IZ RUSKO-JAPONSKE VOJSKE.
JOSIP VRBANIJA.
„Morda si se mu zamerila?"
„S čim? Od prvega hipa je tak — govori s kuharico, z delavci — mene se pa ogiblje — vender dostikrat zapazim, da mi sledi njegov pogled."
„Greh je misliti to — kaj pa če te rad vidi ?"
Luca se je nasmejala s srebrnim dekliškim smehom: „Neumnež — saj mr niti ne privošči prijazne besede . . ."
bila je kratka, in sedaj menim, da sem bila srečna poprej pri svojih krotkih ovčicah... Vedno me moti čudno obnašanje gospodovo ... Saj veš, da ga ni bilo dolgo. Meni je gospa napravila tisto obleko in menila, da bo soprog vesel male Rimljanke. Vse me je gledalo, ko sem hodila v kratkem, črnem, z rdečimi trakovi obšitem krilu, lični moderc iz baržuna, vezeni rokavci, pisana rutica...