GROSUPELJSKI ALPINISTI
Nepredvideni odgodki pod Visokim Rokavom
Samotni vrh Visoki Rokav je odmaknjen od romarskih poti in obdarjen s posebno, drugač-no lepoto Martuljkove skupi-ne. Nanj se namenimo v lepem dnevu, ki že spodaj v gozdu nad Poldovim rovtom na vso moč priganja, medtem ko s svetilkami stikamo za malo obljudeno stezo.
Nad značilnim skalnim zo-bom »Malim Matterhornom« pokuka izza roba pločevinasta okroglina bivaka II. Že tu na začetku poti me obhaja sla-bost, izgubljam ravnotežje in usta imam suha kot cestni prah. Začuda nisem žejen, a končno le ugotovim, da bo to izsušitev, dehidracija organiz-ma. Iz nahrbtnika izvlečem li-trsko čutaro čaja, svojo celod-nevno zalogo tekočine in jo iz-praznim skoraj na »ex«. Očitno pomaga in veselje do hoje se mi znova povrne.
Melišče pod vrhom Visoke-ga Rokava je na debelo zasuto z gruščem. Vsakemu koraku navzgor sledi dobrega pol ko-raka drsenja, kar je prava vaja potrpežljivosti. Pred vhodom v temačno grlo navežemo de-reze, brez katerih se še sredi poletja ne da splezati po str-mem zaledenelem ozebniku. Nepričakovano prostrano je sedlo na vrhu kuloarja.
Navezani naskočimo vršno piramido iz čvrste in zaneslji-ve, raskave skale. Lepo pleza-nje nam greni kamenje, ki ga proži vrv iz zagruščenih polic in nam frči nad glavami. Sredi dneva smo na vrhu. Prepozno, čeprav je skušnjava, da bi se podali y divje razžagani greben proti Škrlatici, velika. Sesto-poma poparjeni, dokler nas ne zaposli skala.
Ravno pripravljamo vrv za spust (»abzajl«) s sedla, ko za-slišimo obupano vpitje. Zgodi-la se je nesreča, ni dvoma. Hiti počasi, si dopovedujem med drugim spustom do samega dna Kotličev. Spet ta presneti grušč, kot v mastnem blatu ali v zoprnih sanjah, ko hitiš brez uspeha. Med hojo in plezanjem se France pravi dokoplje do police, kake pol ure pod vr-hom. Ihtavo vihti cepin, da bi pripravil ležišče za ponesreče-no, ki jo naslednji hip ugleda-va za njim, bledo in odsotno; vendar živi in%diha. Občutim, da ji moram pomagati. Odne-semo jo na sonce, obložimo s puhovkami in zavijemo v bi-vak vrečo. K|jub temu toži, da jo mrazi, kar je posledica hude-ga šoka. Njen mož in zdravmk - slučajni planinec, pove, da je omahnila s poti. Trenutek sla-bosti ali kaj... Vsakomur se lahko zgodi, se spomnim na moje današnje jutro.
Iz gluhe tišine drobno zabr-ni, glas upajoče narašča, do kler ne zahrumi tik nad nami, kjer izskoči reševalna ekipa z zdravnikom. Še enkrat zao-kroži helikopter nad dolino Vrat in se vrne. Z vajenimi kretnjami potisnejo fantje po-nesrečenko na zračni vreči v lebdeči utrup in odletijo pro-ti jeseniški bolnici. V tretje pi-lot spretno pobere preostale reševalce, moža in zdravnika. Šele zdaj, ko smo sami trije, se zavemo, da smo hoteli na vrh Škrlatice, vendar to sedaj ni pomembno. Zvečer pridemo do koče in se srečamo z vsemi. ki so bili na gori. Dogodkom navkljub nas prevzema vese-lje, ker ni prišlo do najhujšega. JANEZ ZRNEC