Domov se ni vrnil, ampak k sosedu je šel, k mlademu Matevžku, in tam hiral v jezi in sovraštvu do sina svojega. Tožil ga je, a sodbe ni učakal. Danes mu zvoni gori pri podružnici sv. Miklavža in jutri ga bodo zagrebli v rujavo prst tam blizu starega njegovega. Književna poročila. L Dr. Fr. S. Krauss: Sitte und Brauch der Südslaven, Wien, 1885. 3, XXVI. 682 str. (Dalje.) Namen te knjige je torej: objaviti pravne običaje in navade, ki žive med južnimi Slovani ter so se opisali v teku zadnjih osemdeset do sto let. S preteklimi časi, z zgodovinsko podlago denašnjih razmer se pisa- telj ni maral baviti. „Nicht aus alten vermorschten handschriften von evangelienübersetzungen und den Statuten verschiedener gemeinden und duodezherzogthümer wollte ich ein gewohnheitsrecht der Südslaven heraus- spintisiren . . ker njemu, kakor sam trdi v blagodoneči in izborni svoji pisavi, učenjaku ni za to, „fremden quark zu excerpiren, compiliren und commentiren". Le jedenkrat je napravil iznimek. V drugem poglavji knjige svoje nam podaja zgodovinske črtice o župi, plemeni in občini. Ko sem prečital to poglavje ter spomnil se pri tem besed v predgovoru, s katerimi pisa- telj sam proslavlja ta oddelek knjige svoje, nisem znal, bi se li čudil, ali smijal takemu početju. „Man sieht dem capitel die grosse gedankenarbeit nicht leicht ab . . pravi Krauss. A komu, ki se je le količkaj ogledal v zgodovini slovanskega prava, ni takoj jasno, da je vse poglavje le plitev, nikakor ne vesten ter ne točen izpisek iz Brašničevih sestavkov o župah ter o municipijah, objavljenih v „Radu". In ti izpisi so tem slabejši, ker pogrešamo mi pisatelji — knjiga njegova to dokazuje — o stvari vseh svojih študij. Da mu n. pr. očaka slovanskih pravnih historikov, Macie- jowskega knjjga, ki pa ni tako brez vse vrednosti, kakor trdi Krauss, še po naslovu ni natanko znana, to le mimogrede omenjam. Da bi bil pisatelj pogledal v katero koli knjigo o zgodovini slovanskega prava, imelo bi drugo poglavje njegove knjige povse drug značaj. Malenkost je menda, toda pi- satelju o jugoslovanskem pravu ne bi se smela pripetiti, da se prvi jugo- slovanski župan ne imenuje v virih še le v 11. stoletji, ampak že 1. 777. Bil je slučajno Slovenec, zbog tega ga Brašnič ne imenuje, ker je pisal le „o župah u hrvatskoj državi za narodne dinastije." To pa Kraussa ne moti, ampak Brašničeve trditve o Hrvatih uporablja kar za vse južne Slovane. O posebnostih pri Slovencih ničesar ne ve. Kako je pisatelj uporabljal Brašniča, naj kaže sledeči primer. Na strani 21. knjige svoje piše Krauss, ne da bi imenoval svoj vir, tako-le: „Das verhältniss der gleichberechtigung zwischen dem knez und den übrigen župani erlitt auch dann keine wesentliche Wandlung, als der kleine kroatische bundesstaat in engere beziehungen zu dem Karolingerhofe getreten. Die kroatischen kne- zovi Trpimir (in der zweiten hälfte des IX. Jahrhunderts) und Muncimir suchten wohl deutsche einrichtungen daheim einzuführen, doch konnten sie nur im einverständnis mit den župani aenderungen vornehmen. Unter knez Tomislav und seinen nachfolgern im 10. jahrhundert erstarkte immer mehr die machtstellung des knez und in demselben masse schwand die macht der župani dem knez gegenüber, dem sie nicht mehr als gleich- berechtigte, sondern als unterthanen galten." Brašnič pa piše v „Radu", XXV, stran 32: „Ovaj odnošaj ostade u bitnosti i tada nepromienjen, kada kneževska oblast u Hrvatskoj doticajem se zapadom, poimenice pako s dvo- rom karolinžkim ugleda "zadobi te si odonud prisvoji uredbe, potekše iz germanskih nazora o kraljevskoj vlasti: sve bo što su knezovi Trpimir i Muncimir činili kano glave države, činili su sdogovorno sa župani. Za Tomislava i njegovih nasljednika učvrsti se jačanjem državnoga biča i vanj- skimi uplivi središnja vlast. Uslied toga izgubiše rodovi i župe po malo dosta toga od svoje prvašnje samovlasti, sada se promieni pojam časti i pravni odnošaj župana naprama kralju: župani stupiše u mnogo tješnji odnošaj naprama ovomu, te bijahu večma njegovi podanici, nego li brača." Da, da, kdor dotične literature ne poznä, „der sieht dem capitel die grosse gedankenarbeit nicht leicht ab." Svojim čitateljem pa mi razven tega vzgleda ni treba podajati drugega, da morejo sami oceniti to stran Kraussovc knjige. A pustimo to. Pisatelj sam polaga največjo važnost na tisti del svoje knjige, ki se peča s sedaj živečim običajnim pravom. Kakor mikavno bi torej tudi bilo, natanko ga zasledovati v zgodovinskih njegovih preiskavah, vendar se temu odrekamo. Na podlagi znanih zbirk narodnih jugoslovanskih šeg opisuje Krauss pravne razmere v zadružni „kuči", prehaja tfotem s poglavji, ki imajo za znanstveno knjigo čudne napise: „liebesieben", „liebeszauber", „liebesent- zweiung'4, „die wähl für's leben'4.itd., na razmerje v posamezni obitelji, a med možem in ženo, otroki in roditelji. H koncu svoje knjige še govori o sorodstvu, kumstvu, pobratimstvu in gostoprinistvu. Bogato snov je porabil tako, da v vsakem poglavji uvodnim stavkom, v katerih je pisatelj namenjen podati tako rekoč vodilo vsemu sestavku, nasledujejo od besede do besede prestavljena poročila „unserer gewährsmänner", to je Bogišičevih poročevalcev, katera poročila se nahajajo lepo zbrana v „Zborniku sadašnjih pravnih običaja u južnih Slovena." Ta poročila po- dajajo malodane dve tretjini stvarne tvarinc v Kr aus so vi knjigi. Njim se pridružavajo poročila iz nekaterih knjig, ki so izšle po Bogišičevem zborniku — posebno iz Vuk Vrčevičevih —, poleg tega je uporabljen še kak drug že tiskan vir in le tu in tam pride katera malenkost, ki še do sedaj ni bila objavljena. Tvarine, ki jo obsezajo ta poročila, ni treba oce- njevati. Ker je, kakor sem omenil, z malimi izniniki skoraj vse že objav- ljeno, je tudi vsakdo, komur jc mari za stvar, že po predelanji izvirnikov razsodil: koliko verodostojnosti gre temu ali onemu poročevalcu, kaj od- govarja bolje narodovemu prepričanju, kaj je tujega itd. Nasproti Kraus- sova knjigi se nam vriva torej le vprašanje: kaj je pisatelj s tako obilno tvarino počel, kako jo je porabil? Najprej jedne stvari ne morem zamolčati. Neprijetno me je prijelo, ko sem, čitajoč predgovor, zapazil, da pisatelj v naglici šc toliko ni uteg- nil, da bi naslov Bogišičevcga „Zbornika'4, brez katerega Kraussova knjiga nikdar ne bi bila zagledala luči sveta, vestno preložil v nemščino. „Der Sammler (sic) zur zeit noch bestehender rechtsgewolmheiten bei den Süd- slaven" imenuje Krauss, kadar naslov navaja nemški, tisto knjigo, katere naslov je nje pisatelj sam prevel v latinščino s „collcctio consuetudinum juris etc." Da Kraussova prestava nima pravega zmisla, je ravno tako očitno, kakor da bi najnavadnejša hvaležnost proti tistemu, od katerega truda se redi njegova knjiga, tudi v tem zahtevala večjo točnost. Krauss sam prizna glede „Zbornika", da je uporabil veliko njegove snovi; žal, da je to storil na tako nesrečen način. Ako namreč podaja poročila iz „Zbornika", tedaj ga je, nc vem, kako bi dejal, nekako sram, pri vsaki malenkosti povedati, daje iz „Zbornika". Vzemimo 11. pr. 15. po- glavje Kraussove knjige: „o doti", str. 272. do 298. Ako odračunim šest stranij obsezajoč prenatis jedne pripovedke iz Vrčevičcve knjige „Niz srp- skih prip." ter odlomke iz narodnih pesmij, ki so vpleteni, ostalo je vse, kar je namreč stvarnega, posneto iz „Zbornika" in po nekoliko iz Bogišičcve razprave „o važnosti sakupljanja narodnijeh pravnijeh običaja kod Slovena." Trideset stvarnih podatkov iz raznih krajev slovanskega juga je v tem poglavji iz Bogišičevega „Zbornika" posnetih, in trikrat jc mimogrede omenjeno, da je dotično poročilo iz „Zbornika". Pri sedemindvajsetih poro- čilih tega ni, ampak bere se le opazka: „unser gewährsmann N. N. be- richtet . . ali kaj jednakega. Pri tem se pisatelju večkrat pripeti smešna nezgoda, da h koncu še ne ve, kdo je prav za prav njegov porok: „Vukalovič oder Sredanovič, wir wissen nicht genau, wer von den zwei unser gewährsmann ist, sagt . . . Kadar pa pisatelj pov6, da je ta ali 6ni podatek iz „Zbornika1', prav redkokrat dostavlja tudi stran, tako da je poraba knjige prav težavna. Navidezno bi bil vtis, ki ga knjiga dela na prvi pogled, rekel bi po zunanji obliki svoji, menj ugoden, ako bi na vsaki strani nekaterikrat čitali Bogišič: Zbornik pag. . . ., ali pa Bogišič: o važnosti etc. pag. . . ., konečno bi pa pisateljski vesti le bolje ugajalo. Ako namreč človek čita: „ich hebe diesz hervor, weil meine quellen und zumeist die berichterstatter im „Zbornik" in dieser hinsieht nicht genau unterscheiden", mora to napraviti nanj vtis, da so „berichterstatter des Zbornik" le tisti, pri poročilih katerih se „Zb." ali kaj jednakega dostavljenega nahaja, ter da so „meine quellen" vsi, katere sicer nazivlja „unsere gewährsmänner" itd. Toda ljuto bi se varal, kdor bi to mislil. Pa tudi to hibo, kakor pomanjkanje novega bi prezrli. Konecno ven- dar nima vsakdo prilike nabrati mnogo novega, za narodopisje znamenitega gradiva. Za južne Slovane nabranega ga je že toliko, da smo prav hva- ležni vsakomu, ki se potrudi, podati iz tega kaj tujcem, da nas bolje spo- znavajo. Le preradi uporabljamo v takih slučajih tisti stavek iz morskega prava „le pavilion couvre la cargaison" — zastava, pod katero jadraš, brani tudi tvoje blago —. Kjer pride narodnost vmes. kjer gre za razširjevanje znanja o južnih Slovanih pri tujcih, smo s hvalo vsi takoj pripravni, ter radi preziramo nedostatke. Vendar to smemo storiti le do neke meje. Ako namreč pisatelj predmet tako lehkomišljeno in površno obravnava, kakor se to godi v Kraussovi knjigi, ob jednem samega sebe zmerom proslavlja ter z nekim usmiljenim ponosom gleda na druge siromake, ki so se pred njim — seve povse na kriv način — drznili pečati s tem predmetom, treba nam je biti malo natančnejšim. Odkod jc dobil pisatelj tvarino za svojo knjigo in kako jo uporablja, povedal sem že. Omenjal sem tudi, da se med posameznimi podatki na- vajajo kot vez mnogokrat narodne prislovice ali pa odlomki iz narodnih pesmij. Med njimi se vrste pisateljeve opazke, ako ni že na početku do- tičnega poglavja navedel dovolj obširno svoje mnenje ob institutih, kateri se v njem opisujejo. Zisterne nima in zbog tega je teško v kratkem splošno sodbo izreči, stran za stranjo pisatelju slediti pa tukaj vendar zavoljo pro- stora ne morem. V uvodnih, stavkih, kakor sploh v opazkah svojih se le prerad poe- tično izraža. Ker pa sam čuti, da bode ta način pisateljevanja našel mnogo 8* nasprotstva, opravičuje se ter pravi, da ne mara za mnenje, katero imajo „viri illustrissimi", kateri se bojda ne menijo za „das lebendige* gegen- wärtige", ampak trdijo, da „wer derlei zu beschreiben und zu ergründen sucht, ist ein „literat", also ein „oberflächlicher, unwissender mensch". Da to pojasnim, hočem podati v poskus začetek 16. poglavja — „die wähl fürs leben —ki počimlje tako-le: „Eingebracht ist die fechsung. Hoch auf- geschichtet stehen um das haus herum die heukogel. Die pferde, kühe, schafe und ziegen glänzen vor Wohlbefinden. Behaglich streckt sich der liaushund vor der schwelle aus und blickt unverwandt auf den domačin. Dieser sitzt auf einem steine in der hausflur und schmaucht gemüthlich aus seiner Stummelpfeife.c: Po tem poskusu se menda ne bomo več hudo- vali na urednike nemških zabavnih listov, ki, kakor Krauss na str. 644 bridko toži, nečejo objaviti neke hrvaške pripovesti, katero je on predelal. Pomislite: „seit einem jähre kugelt sich (!) das manuscript in verschiedenen redactionen herum . . Da, da, ti presneti uredniki nimajo razuma za jugoslovanski humor! (Dalje prihodnjič.) Dr- Janko Bab ni k. II. Jezičnik. Knjiga slovenska v XIX. veku. A. Spisal J. Mam. XXIII. leto. Natisnil in založil Jos. Rudolf Milic. V Ljubljani 1885. 8, 94 str. Cena 60 kr., po poŠti pod križnim zavitkom 65 kr. Kakor znano, jel je Jezičnik razpravljati z XXI. tečajem knjigo novoslovensko od srede 16. do konca 17. stoletja, XXII. tečaju njegovemu so bili predmet književniki slovenski preteklega veka, XXIII. letnik pa se bavi s slovstvom slovenskim skoraj do srede 19. stoletja ter nam opisuje književno delovanje petdeset več ali menj znamenitih pisateljev. Z velikim veseljem mora pozdravljati vsak prijatelj slovenske knjige i to zadnje (po lanskem „Učiteljskem Tovarši" ponatisneno) delo učenega g. profesorja; saj je dičijo z jedne strani vse, v „Ljubljanskem Zvonu" že večkrat po- hvalno omenjene prednosti pisateljeve, z druge strani pa mora snov sama. razpravljajoča slovstvo našega veka, obradostiti in z nekakjin ponosom naudati srce vsakega rodoljubnega Slovenca, ako jo primerja z žalostno tvarino zadnjih dveh „Jezičnikov". Kajti iz posameznih književnikov te dobe na „razgled" postavljeni posnetki očitujejo nam dovolj jasno in ne- ovržljivo, da se naša mila materinščina vkljub vsemu ponemčevalnemu pri- tisku preteklih vekov, vkljub vsem drugim neprilikam in oviram ni dala zatreti, ali „brevi manu" iztrebiti, da je marveč ravno v našem stoletji po umnem likanji domoljubnih mož lepo napredovala in se. v kratkem času tako krepko razvila, da ji v tem obziru niti v večjih, svetovnih literaturah ni najti primere.