142
nove in Mickiewiczeve Posnemajoč ta dva pesnika je spisal Macha mnogo drobnih in večjih pesmi. Njegovo najboljše delo je velika lirično-epična pesem ,Maj*. Mogočna sila Machovih pesmi in njihova krasna oblika ni našla pri takratni kritiki priznanja; malone vsi kritiki so prezirali mladega pesnika. Šele v najnovejšem času se je priznala velika umetniška vrednost Machovega »Maja" tako, da žari sedaj na nebu češkega pesništva kot solnce, v katerega sijaju se izgublja celo lesk Kollarja in Čelakovskega.
Uredništvo lista na vasi. Tako se glasi najnovejše književno poročilo iz poljskega kraljestva. List (štirinajstdnevnik* se zove „Siewba" in je glasilo poljskega ljudstva ter je od ljudstva urejevan. Izhaja v Tluszczu. Urednik lista je „chlop% sotrudniki so „chlopi". S tremi besedami — piše uredništvo lista v prvi številki — se da izraziti program „Siewbe" in njenega bodočega delovanja: po prosveti, blagostanju in edinosti — do moči ljudstva, naroda, domovine. Glavni urednik lista je Jan Kielak, tridesetletni kmet v Chrze_snu. Sotrudnikov je   19;  sami  poljski  kmetje   iz   okolice.   Članke   pošilja   tudi
0.  Andrej Wysloneh, duhovnik iz kapucinskega reda in so-trudnik „Dziennika Povvszechnega", gosp. I. Adamovvicz, ki oskrbuje korekturo in tisk lista v Varšavi. „Siewbo" upravlja redakcijski odbor, ki sestoji iz samih kmetov, ki se shajajo vsako drugo nedeljo v Tluszczu ter se posvetujejo o vsaki stvari, o vsakem članku, ki se ima v listu tiskati. Gradiva imajo dovolj, člankov jim nikoli ne primanjkuje. Nekateri kmetje hodijo k tem posvetovanjem po šest ur daleč. List je imel biti najprej le okrajni list, ali sedaj se je sklenilo izdajati ga za vse poljsko ljudstvo v poljskem kraljestvu. Letna naročnina znaša 1 rb. 70 kop   s poštno pošiljatvijo.                   Fr. Št.
Wlodzimierz Spasowicz. 26. oktobra je v Varšavi umrl W. Spasowicz, poljski pisatelj, odlični odvetnik in učeni pravnik. Spasowicz je bil Slovanofil z dušo in telesom, velik prijatelj Rusije, hkrati pa tudi navdušen Poljak. Spasowicz je umrl 77 let star, in do zadnjega je bil njegov duh svež; njegovi zadnji članki dokazujejo zanimanje za najnovejše pojave na poljskem družabnem in političnem polju. Porodil se je 1. 1829. v minski guberniji; po končanih pravnih študijah v Peterburgu je predaval na tamošnji univerzi kazensko pravo do 1. 1852. Istega leta se je z drugimi profesorji odpovedal tej službi vsled konfliktov med dijaki in vlado Posvetil se je odvetništvu in v kratkem je zaslovel kot najboljši odvetnik nad Nevo. Pri odvetništvu ni zanemarjal znanstvenega in publicistiškega dela. Pisal je v poljskem in ruskem jeziku. L. 1859. je bil urednik poljskega lista „Slovo" in pozneje je s Kostomarovom urejeval največji ruski mesečnik „Vestnik Evropv". L. 1865. je s Py-pinom  izdal  delo  »Zgodovina slovanskih   književnosti".   Od
1.  1876.—1901. je izdajal in zalagal največji poljski mesečnik v Varšavi „Ateneum", v katerem je objavil mnogo književnih študij. L. 1892. je začel v Peterburgu izdajati svoje zbrane spise, ki obsegajo osem zvezkov. S svojo politično delavnostjo — piše „Tyg. illustrowany" — ni zelo koristil poljski domovini, ker ni zastopal misli poljskega naroda, ali kar je storil, storil je z dobrim namenom. Ni se obotavljal žrtvovati kaj v prid domovini, za znanstvo je celo zelo veliko storil V oporoki je daroval krakovski znanstveni akademiji 100.000 rubljev. Kot odvetnik je nastopal v politiških pravdah ter je vedno moški in brezobzirno branil žrtve nasilja ruske vlade.
Petr Vasiljevič Kirejevskij. Ruski listi so se začetkom novembra spominjali petdesetletnice po smrti Petra Vas. Kirž-jevskega (1808 1856), ki je znan kot nabiratelj ruskih narodnih pesmi. Zaradi te ljubezni do narodnega pesništva in ruskih starin imenuje A. S. Homjakov Kirejevskega »velikim pečatnikom za ruskuju zemlju". P. V. Kirejevskij je proučeval rusko zgodovino in starinoslovje; v svojem članku o stari ruski zgodovini v „Moskvičaninu" (1845) utemeljuje naziranje, da se je ruska država ustanovila tedaj, ko so poklicali v deželo Var-jage; ta nazor je bolj pojasnil Konst Aksakov. Svoje zbirke narodnih pesmi je izdajal od 1. 1831., popolno izdajo je priredilo šele v letih 1860 — 1874 »Moskovsko obščestvo ljubitelej rossijski slovesnosti".
Prof. I. V. Pomjalovskij. Začetkom oktobra je po dolgi in težki bolezni umrl zaslužni profesor peterburškega vseučilišča, Ivan Vasiljevič Pomjalovskij. Rajni je bil znamenit filolog in arheolog in se je zlasti pečal z rimsko epigrafiko. Porodil se je 1. 1845. v Peterburgu in je študiral na tamošnji gimnaziji pod vodstvom V. H. Lemoniusa, Kedrova in Stoju-nina, ki so bili izborni poznavatelji klasicizma. Da bi izpopolnil svoje študije, so ga poslali na tuje univerze. Na Laškem je nabral veliko epigrafiškega gradiva, ki ga je izdal pod naslovom: »Epigrafičeskie etjudy." Na podlagi tega spisa je bil imenovan za profesorja peterburške univerze, na kateri je deloval 35 let. Razun spisov o epigrafiji je izdal tudi veliko znanstvenih del o ruski in grški hagijografiji. Njegovi spisi so bili znani in ocenjeni nele v ruski domovini, ampak tudi izven ruskih mej. Pomjalovskij je bil častni član mnogih univerz in učenih društev, celo v Ameriki.
Vladimir Vasiljevič Stasov. Koncem oktobra je v Peterburgu umrl slavni umetniški kritik, arheolog in pisatelj VI. Vas. Stasov, 82 let star. Svoje prvo delo je objavil I. 1847. v listu »Otečestveniji Zapiski." Od tega časa pa je pisal za razne ruske liste. Največji njegov spis je: „SIavjanskij i vostočnyj ornament", ki je izšel 1. 1880-1881 (tudi v francoskem jeziku). Stasov je najbolj zaslovel zaradi svojih kritičnih razprav o ruskih umetnikih, Repinu, Vereščaginu, Antokoljskem in dr., ter o ruskih glasbenikih : Glinki, Dargomižskem, Musorgskem, Borodinu, Serovu. V književnosti in umetnosti je bil vsikdar pospeševatelj novih struj. Čeprav se njegovi spisi niso vedno odlikovali po natančnosti in finem okusu, vendar so dosegli svoj namen: obrnili so pozornost občinstva na nov umetniški pojav. Zbrani spisi Stasova so izšli 1. 1894. v treh velikih zvezkih, zadnje dni pa je izšlo v 4. zvezku vse, kar je Stasov napisal od 1. 1894. naprej.
Aleksandr Nikolajevič Veselovskij. Nedavno je umrl na raku znani ruski učenjak A. N. Veselovskij, profesor peterburškega vseučilišča, akademik, književni zgodovinar in izvrstni poznavalec zahodnega in orientalskega ljudskega pesništva. Četudi ni bil filolog po poklicu, se je naučil vseh glavnih modemih jezikov in jezikov srednjega veka, tako da je mogel po zgodovinsko-analitični metodi primerjati slovanska izročila, šege, navade in legende z bizantinskimi, celo tudi z indijskimi. Njegovo duševno obzorje je bilo ogromno. A. N. Veselovskij se je porodil 1. 1838. v Moskvi, kjer je tudi dovršil študije na gimnaziji in univerzi. Potoval je po Španskem, potem je študiral v Berolinu, obiskal Prago, Srbijo in Italijo. Na Laškem je bil tri leta in je bil tudi dobro znan v italijanskih učenih krogih kot poznavalec srednjeveške italijanske književnosti. L. 1870, je bil imenovan za docenta in dve leti pozneje za rednega profesorja zgodovine novih književnosti. Spisi Vese-lovskega (150 del) tvorijo celo knjižnico, ki bodo služili za vire poznim rodovom. Za svoje študije je rajnik nakopičil toliko gradiva, da tega ni mogel noben zahodno-evropski učenjak. Ko je na primer proučeval  francosko  narodno  pesem,  je Vese-