Med revijami.                                                703
a tudi sledila raznim pojavom pri Slovanih sploh in drugih narodih („politički i kulturni pregled"). Prva številka se začenja z informativnim Miladinovičevim člankom „Kroz četvrt stoleča okupacije". — List stane do konca t. 1. 3 K in se naroča pri administraciji „Dana" v Sarajevu.                                         Dr. Jos. Tominšek.
„Srbski književni glasnik" se o priliki dotika tudi slovenskih odnošajev. -V 108. štev. (XV. 2), z dne 16. julija 1905, je napisal J Regali (na str. 109.-111.) v prilog oznanila Cankarjevega zadnjega večjega dela „Križ na gori", kratko splošno oceno Iv. Cankarja, ki je „ duhovni oče modernega književnega gibanja v Slovencih in naš najpomembnejši prozaist". Prav se poudarja na koncu važni pojav, da v omenjenem Cankarjevem delu ni njegovega običnega sarkazma. — V 110. štev. (XV. 4), z dne 16. avgusta, sta kratka nekrologa dr. Kreka in Ažbeta; na str. 318. je pohvalno omenjen „Slovan". — Odkritje Prešernovega spomenika pa je dalo Glasniku povod, da se bavi s Slovenci kar v treh številkah (112—114). Številka 112. poroča na straneh 474.—479. pod naslovom »Prešernova proslava u Ljubljani" o slavnostnem odkritju samem. To poročilo se ne giblje v izvoženem žurnalistovskem tiru; „Viator" v Glasniku pravzaprav ne »poroča", dasi ne prezre nobenega važnega dogodka, ampak piše silhuete o slavnosti, obsenčene z ironijo, ki virtuozno ubira strune med objektivno naivnostjo ter nedolžno pomežikujočo — zlobnostjo. Kar mimogrede so vpletene razne opazke obzorovitega motrilca, ki jih lahko beremo s pridom — vsi Slovenci. Ne bo odveč, da posnamemo nekaj zgledov. Konstatuje se n. pr. s ponosom: „Srbi su imali prvo mesto svuda; od vsih izaslan-stava srpska su prva. To je klasifikacija po političkim granicama ..." A že v prvem stavku poročila — ko je govor o prihodu Srbov — se pojavi škrat: „Od strane naših malo razočaranje: oni su spremili govor, pesmu, ali je sve to ostalo „u grlu". — Poročilo o dr. Prijateljevem predavanju je vestno in ozbiljno, a glejmo, kako se piše o predavatelju: „Za katedrom mladi doktor: visoko čelo, cviker, fizionomija malo glumačka ili uopšte bezbrka čoveka, glas jasan i prijatan. G. Prijatelj je pet godina studuvao Prešerna, piše veliku študiju o ovom svom ljubimcu, sad hoče samo glavne ideje da kaže iz te študije" itd. Malo smeška pade tudi na kiparja Zajca, ko se registruje slavnostna prilika, da so ga nosili na rokah, češ : „on je bio zbunjen u tom trenutku, kao što uvek izgleda zbunjen taj mladi čovek neugledne fizionomije". — Cel smeh pa se privošči g. G. Petroviču, češ, on je med svojim govorom „okrenuo, ne tribini, nego Prešernu i nama je izgledalo, da on ima nešto tajno, da mu kaže". — Poročilo o slavnostnem dnevu se končava tako: „Oko ponoči komersi izumim ... iz mraka čujate poneki ženski glas : ,Ne, ne; Vi ste žleht . . .' Čelu noč pesme, uzklici ,nazdar'... i zvona još!" — V št. 113.—114. piše urednik Pavle Popovič pregleden životopis Prešernov, ki ni le posnetek, ampak kaže lastno sodbo. Pripomniti imam pa tole: Za platonsko naj se Prešernova ljubezen do Julije makar smatra, ako nam je platonski toliko kakor — čist; a tej ljubezni odrekati vso osebnost, to ne gre. Tako naziranje je zaostalina izza romantične dobe v naši kritiki Prešerna. —Vtem oziru je treba popraviti besedilo na str. 535. — V 113. št. so prevedene v srbščino Prešernove pesmi: „0 Vrba", „Čez tebe več ne bo, sovražna sreča" in „Kam?". Prevel jih je Vlad. Stanimirovič.              Dr. Jos. Tominšek.
„Brankovo Kolo". Prav užalilo se nam je, ko smo čitali v skupni 29./30. številki tega res vrlega lista onih Srbov, ki so nam najbližji, izjavo uredništva, da bo »Brankovo Kolo" izhajalo le še do konca tega leta, s trpko opazko: „ako še kdo misli in veruje, da je tudi v teh krajih treba srbskemu narodu lista za zabavo, pouk in književnost, on naj do novega leta preudarja o pravcu in načinu, po katerem