— 88 —
Zanimivejše razsodbe v obrano zakona (§8Bk.p.r.)*
I.
z razsodbo z dne 22. septembra 1867 št. 7499. uničil je ka-saeijski dvor sodbo c. kr. okrajnega sodišča v T., s katero se je zakon in posebno predpis § 454. k. p. r. prelomil, iz sledečih razlogov:
V kazenski pravdi proti A. R. zaradi prestopka zoper varnost časti v zmislu § 496. k. z. vršihi se je dne 28. svečana 1886. pri C. kr. okrajnemu sodišči v T. glavna razprava v uenavzočnosti obdolženčevi, kateremu povabilo ni bilo vročeno, ter se je sklenila proti njemu sodba ,,in contumuciam".
Proti tej sodbi vložil je obtoženec v pravem času vgovor, tnr je ob enem združil s tem pravnim lekom tudi vzklic zaradi ničnosti in zaradi izreka o krivdi.
C. kr. okrajno sodišče je na to razpisalo takoj novo razpravu v dan 23. aprila 1886 ter povabilo k njej zasebnega obtožitelja,  ob-
*) Pod to rubriko priobčevali bodemo zanimivejše razsodbe r. kr. kasacijskega dvora vsled ničnostnih pritožb generalne prokurature v obrano zakona v zmislu § na k. p. r.
— 89 —
toženca in priče Iz spisov ni razvideti, je-lJ zasebni obtožitelj ta dim prišel k razpravi.
Po naznanilu okr. sodišča v J. z dne 25. aprila 1886. št. 947., da se obtožencu povabilo ni moglo vročiti, ker je odpotoval v L. in ni znan dan njegove vrnitve, bila je glavna razprava „c\ ofticio" prestavljena na 14. majnika 1886. od 9. uri dopoldne.
Iz zapisnika o tej razpravi se razvidi, da se je vslcd izustaiija obtoženčevega po pre'dlogu zasebnega obtožitelja izreklo, du se ima vgovor smatrati za nevioženega ter da- ostane prva sodba contu-maciam" v pravni moči.
Obtoženec, kateremu je bilo povabilo proti določbi § 455. alinea prva k. p. r. še li' 13. majnika vročeno, prosil je v vlogi, katera je še isti dan došla po pošti v T., pri sodišči pa bila še le 15. majnika praesentovana, za prestavljeiije razprave dokazujoč, da mora dne 14. majnika osebno priti k okrajnemu sodišču v .J.
Z rešitvijo z dne 16. majnika 1886. št. 1125 se ta prošnja ni vslišala in naznanil se je ub enem obtožencu sklep z dne 14. majnika. Z dekretom z dne 25. avgusta 1886. št. 1125 pozval se je obtoženec da ima plačati globo, v katero je bil obsojen
Ako se zgoraj opisani dogodki presojajo glede svoje zakonitosti, pušča naj se v stran vprašanje, se-li strinja z določbo 5^ 478. k. p. r., če se na vgovor proti obsodbi ,,in contumaciam" takoj razpiše nova razprava, ne da bi se poprej posebej i'ešilo vprašanje o opravičenosti vgovora. Glede na položaj v spisili tudi ni razgovarjati o tem, če je bilo z ozirom na S 46. k. p. r. opravičeno, razpravo ,,ex officio" prestaviti, ako zasebnega obtožitelja ni bilo dne 2o. aprila 1886 k razpi'iivi.
Z ozirom na nevarnost, da se je s sodbo storila dejanska krivica, pa je posebnega preudarka vredno vprašanj(,', ni-li v zgoraj navedenem postopanji dobiti znatne prelomitve zakona.
Po g 455. al. 1. k. p. r. ima se povabilo tako vročiti, da ostane obdolžencu od vročitve do glavne razprave — odštevši tisti čas, katerega potrebuje, da pride do sodišča — h' najmanj 24 ur časa za pripravljanje. Ta postavna določba pustila se je v pričujočem slučaji v nemar, akoravno je bil obtoženec oddaljen od sodišča več ko dve milji, ker se mu je bilo povabilo k razpravi dne 14. majnika 1886. ob 9. uri dopoldne vročilo prepozno, namreč še ile 13. Juajiiika 1886.
— 90 -
Iz tega sledi, da se obsodba A. R. ne opira na, od okrajnega sodišča po kazenskopravdnem redu dovršen kazenski postopek (§ 1. k', p. r.) — Zaradi tega se je vsled ničnostne pritožbe v obrano zakona po § 292. k. p. r. moralo spoznati, da je z dotično odločbo prelomljen zakon v zaznamovanem oziru. Dotična odločba, kakor poznejše rešilo z dne 25. avgusta 1886. št. 1125 se uniči in okraj, sodišču v T. ukaže, da razpiše nov dan za glavno razpravo.
11.
A"sled pritožbe generalne prokurature zoper sodbo c. kr. okrajnega sodišča v C. z dne 14. junija 1887. št. 333, s katero je bilo izrečeno, da izgubi zaradi prestopka tatvine obsojeni E. pl. Z. svoje plemstvo, razsodil je kasaeijski dvor dne 18. novembra 1887. št. 11306: ,,da se je z omenjenim izrekom okr. sodišča v C. prelomil zakon, posebno predpis S 27. lit. a k. z. in določba S 6. kazenske novele z dne 15. novembra 1867 št. 131 d. z., ter da se ta izrek uniči".
R azl o gi.
Pritoženi izrek, s katerim je bilo izrečeno, da izgubi zaradi prestopka tatvine obsojeni E. pl. Z. plemstvo, ne da se nikakor opravičiti iz določil § 6. kazenske novele z due 15. novembra 1867 št. 131 d. z., na katero se sklicuje prvi sodnik.
Paragraf 6. imenovanega zakona, kateri zakon po vsej svojej vsebini naravnost kaže namero, dopustiti milejše določbe, ne more se razlagati za obstoječe zakone poojstreči ali razšiijajoči predpis, to tem manje, ker govori proti temu tudi že vsebina tega, nikakega samostojnega ragulativa o kazenskopravnih častnih nasledkih obsega-jočega paragrafa; z ozirom na ta zakon se toraj nikakor ne more izreči zguba plemstva tudi v takih slučajih, v kateriii ni to že po prejšnjih določbah nastopilo kot postavni nasledek kazenske obsodbe.
Ker pa po § 27. lit. a k. z. nastopi zguba plemstva le pri obsodbi v kazen na smrt in v teško ječo, je oči vidno, da je omenjeni izrek prvega sodnika nezakonit.
Zaradi tega moralo se je spoznati, da se je z dotičnim izrekom prelomil zakon v omenjenem oziru, tei- se je moral ob enem ta izrek uničiti.
(Opomba.) Kdor bi se držal načela „le.x posterior derogat priori^', in tolmačil § 6. kazenske novele z dne 15. novembra 1867.
— 01 —
št. 131 d. z. po golih besedah njegovih, mislil bi, da ta razsodba kasacijskega dvora ni v soglasji z besedami omenjenega paragrafa, in zdi se skoraj človeku, da se pii redakciji te postavne določbe ni jasno mislilo, ali pa jasna misel ne dovelj jasno izrazila, ker se ta paragraf da v resnici po svojih besedah tako tolmačiti, kakor ga je tolmačilo oki". sodišče v C. Toda če se jemlje ozir na prejšnje določbe kazenskega zakonika na eni. in na tendenco kazenske novele z dne 15. novembra 1867. na drugi strani, ni dvomiti o resničnosti in zakonitosti zgoraj uav(;dene razsodbe. — Enako načelo izreklo se je tudi v razsodbi kasacijskega dvora z dne 16. novembra 1878 št. 7561 (zbirka M. Gr. št. 187). Dr. K.