V planinstvu se izraz turizem razlaga druga- če, ker izvira iz pojma planinska "tura", planinci pa so bili turisti. Njihova dejavnost se je imenovala turistika, zimski vzponi pa zimska turistika. Na prelomu 19. sto- letja v 20. je obstajal celo poseben izraz za alpinizem – kolikor so si ga člani SPD v tistem času znali predsta- vljati –, ki ga je Fran Orožen (1853−1912), prvi urednik Planinskega vestnika, imenoval "visoka turistika". To dokazuje uvodna misel tik pred vojno izdanega vo- dnika, v katerem piše "Predstoječa knjižica ni trgovsko podjetje; služi naj turistiki in tujskemu prometu." Slovar slovenskega knjižnega jezika za knjigo, brošuro s podatki, slikami, zemljevidi in znamenitostmi navaja besedi 'vodnik' in 'vodič'. Ker je prvo tovrstno sloven- sko delo izšlo pod naslovom V odnik za Savinske plani- ne in najbližjo okolico, se je za vsa poznejša dela upora- bljala beseda 'vodnik'. Zunanja podoba pregledanih vodnikov je bila po pra- vilu mehko vezana tanjša brošura manjšega formata. Za lažjo predstavo: višina je bila večinoma 18−19 cm, širina običajno 11,5 cm. Zgodovino turizma lahko razdelimo na tri obdobja, od začetnega, ko še ni bilo turističnih središč in društev, do drugega, ki se je začelo z izgradnjo železnice in je traja- lo do prve svetovne vojne – vanj sodijo tudi naši vodni- ki, ter tretjega med prvo vojno in po njej. Na začetku druge polovice 18. stoletja se je zanima- nje za gore in alpski svet zelo povečalo. Začetki or- ganiziranega planinstva segajo v leto 1857. Takrat so v Londonu ustanovili Alpine Club, pet let zatem so na Dunaju ustanovili Avstrijsko planinsko društvo (ÖAV), med ustanovitelji sta bila tudi dr. Karel Dež- man (1821−1889) in dr. Vinko Feri Klun (1823−1875). Leta 1873 se je Avstrijsko planinsko društvo združilo z Nemškim planinskim društvom (DAV) v Nemško in avstrijsko planinsko društvo (DuÖA V). V Ljubljani se je že leta 1871 zbrala družba ljubiteljev gora s tiskarjem Otmarjem Bambergom (1848−1934) na čelu, ki je postavila prvo kamnito kočico pod Trigla- vom, verjetno blizu današnje Planike. Leta 1874 je bila ustanovljena sekcija DuÖA V za Kranjsko, ki sta jo vo- dila Bamberg in dr. Moschè (1839−1901). Poleg te sek- cije je na Kranjskem deloval še Avstrijski turistični klub (ÖTK) z graško sekcijo, v kateri je deloval Johannes Fri- schauf (1837−1924). Poleg vodnikov so za razvoj planinstva pomembni članki, objavljeni v Planinskem vestniku, glasilu SPD, ki je začel izhajati leta 1895. Do takrat so planinske članke objavljali časopisi Novice, Slovenski glasnik, Ljubljan- ski zvon, Slovenski narod, Slovenec, Mladika. Pred pregledom avtorjev morda še to: ker so naslovi pregledanih vodnikov precej dolgi in bi njihovo nava- janje terjalo preveč prostora, so v prispevku navedeni le avtorji in področja opisa. Bralci celotne naslove naj- dejo v informacijskem sistemu COBISS, prelistajo pa jih lahko v čitalnici knjižnice Narodnega muzeja v Lju- bljani. Na avtorje nekaterih vodnikov še spominjajo imena planinskih koč in zavetišč SPD in poznejše PZS. Na seznamu koč najdemo Johannesa Frischaufa, katere- ga ime nosi dom na Okrešlju. Matematik, astronom in ZGODOVINA PLANINSKE LITERATURE Marija Mojca Peternel Kratek pregled vodnikov do prve svetovne vojne Verjetno se bo bralcu ob branju naslova najprej pojavilo vprašanje, zakaj ravno vodniki. Dejstvo je, da so bili do srede 20. stoletja, ko je porastel avtomobilizem, najpogostejši cilj izletov ravno hribi. Zato sta se v našem jeziku v tistem času uporabljali besedi popotnik in turist, zadnja v pomenu "hribohodec" ali "gorohodec". Peter Radics, zgodovinar in časnikar, je bil med drugim dopisnik časopisa Österreichische Touristenzeitung. Med njegovimi deli izstopata vodnik po Kranjski s poudarkom na Ljubljani ter delo Hoja v hribe; nekoč in danes. Foto: Dlib 56 redni profesor v Gradcu je bil alpinist in avtor več vo- dnikov predvsem po Kamniško-Savinjskih Alpah. Spr- va je Frischauf sodeloval z nemškimi planinci, po sporu z njimi pa začel sodelovati s slovenskimi. Prepričan je bil, da pripadajo gore narodu, ki pod njimi biva. V alp- skem svetu je vodil gradnjo planinskih poti in koč ter to večkrat gmotno podprl. Savinjske Alpe so zanimale tudi učitelja in pisca našega prvega vodnika, Frana Kocbeka (1863−1930), po kate- rem se imenuje koča na Korošici. V slovenskem jeziku sta tik pred prvo svetovno vojno izšla še dva, in sicer Badjurov o Triglavu ter že omenjeni Vodnik za Julijske Alpe in Karavanke po Gorenjskem, brezplačni izvod v obsegu desetih strani, ki so ga izdale gorenjske podru- žnice SPD. Avtorji planinskih vodnikov so bili različnih poklicev, večinoma (visoko) izobraženi. Poleg omenjenih naj- demo še botanika Markusa Freiherra von Jabornegga (1837−1910), katerega vodniki so danes v lasti zaseb- nih zbirk. Skupaj z založnikom in knjigarnarjem Edu- ardom Gottliebom Amthorjem (1820−1844) sta na- pisala obsežen vodnik pa Koroškem s poudarkom na mejnih področjih. Koroško hribovje, še zlasti Karavanke je proučeval tudi kemik Ludwig Jahne (1856−1937). O Polhograjskem hribovju in o Karavankah je precej zanimivo pisal koro- ški avtor, šolnik in publicist Johann Sima (1847−1898). Med avtorji vodnikov gre omeniti še podjetnika Gu- stava Jägerja (1815−1875), ki je kot alpinist raziskoval Kanalsko dolino, posebno delo je namenil še okolici Donačke gore. Uradnik Josef Wagner (1803−1861) je skupaj z Vinzen- cem Hartmanom v vodniku po alpskem svetu razisko- val tudi njegovo zgodovino in mite. O Triglavu je pre- cej široko pisal finančnik Rudolf Roschnik. Med avtorji je Peter Radics (1836−1912), zgodovinar in časnikar, zagotovo nekoliko poseben, morda tudi zato, ker je bil med drugim dopisnik časopisa Österreichi- sche T ouristenzeitung. V njem je leta 1886 izšla njego- va razprava o Bohinju, v kateri je v uvodu navedena pe- sem grofa Auersperga - Anastazija Grüna (1806−1876) o Triglavu. Razloga za njeno omembo sta vsaj dva. Prvi je v dejstvu, da so bili skoraj vsi vodniki opremljeni z li- ričnimi dodatki, drugi pa v tem, da se je omenjena pe- sem v pregledanih vodnikih pojavila večkrat in je v to- vrstnih besedilih priljubljena še danes. Med Radicsevimi deli izstopata vodnik po Kranjski s poudarkom na Ljubljani ter delo Hoja v hribe; nekoč in danes 1863−1887. Zadnji ni pravi klasični vodnik, saj vključuje daljša poglavja z opisi različnih vrhov ce- lotnega alpskega sveta (tudi Triglava, pri katerem po- drobno opiše poti na vrh in nazaj) in eno poglavje nameni še danes aktualni in nedokončani zgodbi o pri- merni planinski opremi. Pri tem se je naslanjal na delo slavnega Baltazarja Hacqueta (1739/40−1815), avtor- ja prvega vira o pristopu na Triglav v letih 1778−1784. T ako za Hacqueta kot Radicsa je bila hoja v hribe mo- ška domena. To dokazuje dosledna raba moških za- imkov in samostalnikov, zato ne preseneča, da med avtorji vodnikov najdemo moške. Več podrobnosti pa kaže na dejstvo, da so se na prelomu stoletja ženske za- čele vse bolj družbeno uveljavljati − pri čemer hoja v gore ni bila izjema. O tem pričajo v vodnikih objavlje- ni oglasi planinskih koč, ki so poleg sob za moške nu- dili tudi sobe planinkam. Znana so tudi prizadevanja posameznic, na primer Albine Hintner (1871−1952), bolj znane kot Albe Hintner, avtorice slovenskih pra- vljic v nemškem jeziku. V njenih planinskih zapisih, ki jih je v podlistku najprej objavil Laibacher Zeitung, se je posvečala predvsem koroško-kranjskemu in kranj- sko-štajerskemu hribovju. Avtorica je bila v planinskih krogih znana in cenjena, sicer njenega poglavja z naslo- vom Frauenbergfahrten društvo DuÖAV za Kranjsko v slavnostni publikaciji, ki je bila izdana ob 20-letnici njenega obstoja, zagotovo ne bi objavilo. Albina Hin- tner se je ob zavedanju fizičnih razlik med spoloma zavzemala za gibanje žensk v naravi in ženske k temu spodbujala, saj naj bi imelo blagodejne učinke na dušo in telo. Prepričana je bila, da bo zaradi hribolazenja vlo- ga ženske kot matere in gospodinje še kakovostnejša. Dobro materino počutje naj bi se namreč odražalo v dobrih družinskih odnosih in v boljši vzgoji otrok, kar bi ugodno vplivalo na celotno družbo. Današnji seznam planinskih koč razkriva še eno po- membno ime iz obravnavanega obdobja, Henrika T umo (1858−1935), ki je veljal je za enega najboljših al- pinistov − znan je bil po zimskih turah. Čeprav ni bil avtor vodnika, ga navajamo, ker je njegov prispevek na področju kartografije in imenoslovja ogromen. Pri kar- tografskih izdelkih je uporabljal italijanski, precej redko slovenski, večinoma pa nemški jezik, kar ne preseneča. Nemškega jezika je bil namreč vajen zaradi očeta, ki je bil zelo načitan in je bral le nemško literaturo. Morda na tem mestu spomnimo, da je bila raba nemškega je- zika v drugi polovici 19. stoletja precej običajna tudi v Otmar Bamberg je bil pomemben ljubljanski tiskar in vodja nemške sekcije DÖAV Krain. Sprva je tiskal in izdajal izključno nemške knjige, proti koncu 19. stol. pa tudi vse več slovenskih, med njimi prvo izdajo Cankarjeve Erotike. Foto: Dlib 57 april 2020 PLANINSKI VESTNIK domačem okolju, kar dokazujejo zapisi spominov zna- nih Slovencev. Predhodniki novodobnih planinskih vodnikov so bili skromni s slikovnim gradivom. Namesto fotografij so jih krasile risbe krajev, koč, razgledov ali vrhov. V vo- dnikih, izdanih tik pred prvo svetovno vojno, so foto- grafije in geografske karte pogostejše, še zlasti pri Ro- schnikovem vodniku po Triglavu. Med avtorji slikovnega gradiva najdemo avstrijskega krajinarja Alfreda Zoffa (1852−1927) in slikarja Mar- cusa Pernahrta (1824−1871), velikega ljubitelja gora, ki je leta 1849 stal na Triglavu. Večina vodnikov je bila napisana v nemškem jeziku, v latinici, redki v tiskani gotici. Radicsev vodnik po alp- skem svetu je bil denimo natisnjen v gotici, vodnik po Kranjski pa v latinici. Poimenovanje geografskih pojmov, krajev, hribov, gora in dolin je bilo večinoma nemško, sploh če je šlo za Karavanke in Kamniško-Sa- vinjske Alpe. V primeru, da imena v nemščini ni bilo, je bilo slovensko ime zapisano po nemško. Triglav je bil v različnih različicah (Triglau, Trglau) skoraj vedno zapi- san slovensko. Nekateri avtorji so za svoje nemško govoreče uporab- nike na koncu vodnika v tabeli za določen vrh predsta- vili obe imeni in pri slovenskem zapisu za lažjo upora- bo navedli fonetični zapis. Kratek pregled vodnikov po alpskem svetu do prve svetovne vojne prinaša kar nekaj ugotovitev, upošteva- je dejstvo, da ne gre za popoln prikaz, ker je del te lite- rature v zasebnih zbirkah in je praktično nedostopen. Obravnavana dela so napisana prepričljivo, kar je posle- dica osebnih izkušenj avtorjev, ki so se zavedali ne le na- ravnih lepot alpskega sveta, ampak tudi pomena in sku- pnih značilnosti tega srednjeevropskega prostora. m KOLUMNA Viki Grošelj Jezero Rara Po lanskem oktobrskem obisku Mananga, kjer sem s sopotniki občudoval drzna ostenja gor- ske verige Anapurn in užival v udobju enega tu- ristično najrazvitejših območij Himalaje, vključno z zaključkom trekinga v eni od nepalskih turistič- nih Mek, Pokari, sem novembra nadaljeval svoje prečenje Nepala. To slikovito deželo namreč že- lim prehoditi in preplezati v smereh sever–jug in vzhod–zahod. Za tokratno, predzadnjo etapo prečenja od Jumle do Simikota na skrajnem severozahodu dežele sem si vzel dobrih 14 dni časa. Pridružila sta se mi izkušena in zanesljiva himalajska sopotnika Ljuba Kenda in Danilo Oražem. Veselilo me je dejstvo, da me bo od visokogorskega letališča Jumla, kjer smo pristali pred dobrim letom in se usmerili proti vzhodu, pot tokrat vodila proti zahodu. Območje, na katerem nihče od nas še ni bil, je dajalo potova- nju dodatno draž. Po pristanku v Jumli smo se spoznali z našo spre- mljevalno ekipo. Sardar Tek in kuhar Sangye sta T amanga in stara znanca s prejšnjih potovanj. Ku- hinjska pomočnika Ram in Lok Bahadur ter go- njača šestih mul, Buda in Munlal, pa so domačini iz rodu Magar in so prvič z nami. Kar številna eki- pa, a drugače v zahodnem Nepalu skoraj ne gre. Turistično je ta predel še povsem nerazvit in vse, kar potrebuješ na poti, moraš tovoriti s seboj. Že prvi dan hoje se je izkazalo, da so naši spremlje- valci iz pravega testa. V enem zamahu smo se iz Jumle mimo kamnitih hiš, obraslih s trto, ki sem jo v Nepalu videl prvič, dvignili dobrih 1300 višin- skih metrov, na 3800 metrov visoko sedlo Dafne Langa. Na drugi strani, sto višinskih metrov niže, smo se utaborili na idilični zeleni planini, polni pa- sočih se ovc, koz, konjev in mul. Mimogrede smo se povzpeli še na dva razgledna štiritisočaka. Ob prihodu v tabor so bili šotori že postavljeni, kuhi- nja pa je delala s polno paro. Naslednje dopoldne med spustom v samotno, ze- leno in divjo dolino reke Nauri Gad smo izgubi- li skoraj vso pridobljeno višino. Tako značilno za hojo po Nepalu. Utaborili smo se v zaselku Kapra Odar. Kuhar Sangye s pomočnikoma je na impro- viziranem ognjišču ustvarjal prave male kulinarič- ne čudeže, Buda in Munlal pa sta najprej poskrbela Vodnik barona Markusa Freiherra von Jabornegga Das Loibl-, Boden-, Bären- und Zellthal in den Karawanken iz leta 1879. Foto: Dlib 58