Mangartska skupina je gorska pregrada v Zahodnih Julijskih Alpah, po kateri poteka držav- na meja med Slovenijo in Italijo. Začne se na prela- zu Predel in čez razgiban greben Malih špic doseže Mangartsko sedlo. Oster vzhodni greben, v katerem izstopa najvišji Veliki Mangart, se ob robu nad Man- gartsko dolino spoji z grebenom Ponc. Po vstopu v Evropsko unijo se je ozračje ob meji spro- stilo tudi v gorah. Visokogorska cesta, ki nas pripe- lje na Mangartsko sedlo, nam poleg najbolj obiska- nega Velika Mangarta, 2679 m, lajša dostope tudi na Male špice, Strmi nos, 2197 m, Rateški Mali Mangart, 2259 m, Rdečo skalo, 2094 m, in Mali vrh, 1992 m. Markiranih poti nanje s sedla ni, z naše strani je mar- kirana le zelo zahtevna Slovenska pot, ki nas po skalni jugozahodni zarezi pripelje na Veliki Mangart. Gle- de na zahtevnost pristopa je z zgornje strani povsem "nedolžen" le s travo porasli Mali vrh, ki s svojo prepa- dno steno dodatno podpira južni rob sedla. Mangart je eno redkih gnezdišč planinskega hudo- urnika (Apus melba) in rastišče na geološko podlago vezanih botaničnih posebnosti, celotno območje pa nosi status naravne geološke vrednote državnega po- mena. ZAHODNE JULIJSKE ALPE Olga Kolenc Veliki in mali vrhovi Nad Mangartskim sedlom Zapadel je prvi sneg. Na južnih pobočjih so ga čez dan posrkala tla, nekaj malega ga je ostalo le še v osojah nad dva tisoč metrov. Severnik se je v sunkih zaganjal čez izpostavljeni rob in po dolgem vročem poletju me je prvič pošteno zazeblo v prste. Pisani gorski vrtovi ostajajo le še spomin in visoko med skale so se zajedle s suho travo porasle zaplate. Množic, ki v poletnem času oblegajo sedlo, že dolgo ni več in celo vsega navajeni svizci so se poskrili v svoja varna zavetja. Razgiban greben Malih špic/Cime Verdi, kot ga vidimo z Malega vrha. Foto: Olga Kolenc 34 Edinstven dostop na Mangartsko sedlo Ko na cesti Strmec–Predel dosežemo novozgrajeni most, se vedno znova zavemo nepredvidljive sile na- rave. Spomin na plaz s prostornino 1,5 milijona m 3 , ki se je 15. novembra 2000 ob obilnem deževju utrgal na pobočju Stožja nad Mangartsko planino, nikakor ne more zbledeti. Rana v naravi se sicer počasi obrašča, ne more pa se zarasti v srcih ljudi, ki iz roda v rod na- seljujejo to zdaj prizadeto območje. Za mostom je odcep na razmeroma ozko, dvanajst ki- lometrov dolgo visokogorsko cesto. Začne se na nad- morski višini 1090 metrov in se v obliki pentlje konča na višini 2055 metrov. Od tu pa do 2072 metrov viso- kega Mangartskega sedla je le še kratek sprehod. Med vožnjo se nam odpira pogled proti Zahodnim Julij- skim Alpam, na Kaninsko pogorje ter najbolj opazna Rombon in Jerebico. Najviše speljana cesta pri nas velja za edinstven primer tako v Julijskih Alpah kot v drugih gorstvih Balkana. Na njej je danes položen asfalt, zgradilo pa jo je petsto italijanskih vojakov leta 1938 v samo osmih mesecih. Cesta zahteven gorski teren premaga v številnih ostrih zavojih in s predori, vsekanimi v živo skalo. Viri navajajo, da je na tej tra- si že v 16. stoletju obstajala kolovozna pot, zahtevna gradnja ceste v strateške namene pa ni zahtevala huj- ših nesreč. Danes v vremensko ugodnih konicah cesto prevozi tudi do petsto vozil na dan, lani so našteli tudi več kot osem tisoč kolesarjev. Leta 2012 je na območju pod Rdečo skalo zgrmel skalni podor, zato na zadnjih treh kilometrih ostaja uradno zaprta tako za motorna vo- zila kot tudi za pešce. Da obstaja velika nevarnost do- datnih podorov, opazimo že na prvi pogled. V spremembah in dopolnitvah zakona o Triglavskem narodnem parku (http://imss.dz-rs.si) v zvezi z ob- stoječim problemom najdemo tudi naslednje podat- ke: "Leta 2012 se je pod Rdečo skalo na državno cesto RT-902, odsek Strmec–Mangart, sprožil večji skalni podor. Pripravljeno je bilo Inženirsko-geološko poro- čilo o pregledu kritičnega območja pod Rdečo skalo na cesti RT-902 na Mangartsko sedlo (št. 001/2017), ki ugotavlja, da sanacija ogroženega dela ceste tako s finančnega kot tehničnega vidika ni smiselna, ter kot rešitev predlaga razširitev obstoječe ceste do planin- ske koče in gradnjo nove ceste v dolžini do 300 m do priključka na obstoječo cesto." Travnik/Strmi nos Zrla sem vzdolž razbitih čeri, ki se na severni strani zajedajo v Mangartsko sedlo, in bila sem kot tat, ki si z lahkoto prisvaja dobrine. Brez muke preseči dva ti- soč metrov nadmorske višine, najbolj zagnanim pla- nincem občasno vzbudi slabo vest. S kolegico Irmo in psičko Sissy smo se povzpele na sedlo Čez Trav- nik, 2197 m, ki leži pod Rateškim Malim Mangartom, in čez krajše travnato sleme do mejnega kamna 5/10. Pred nami se v pravem pomenu besede pojavi Strmi nos, ki kot izrastek moli iz skalne pregrade. Zlezle smo na skrajno konico tega nosa, ki je hkrati tudi točka z izjemnim razgledom. Sonce, ki je pravkar preseglo vzhodni greben, je z mehko svetlobo drse- lo čez severne senčne globeli. Mangartska dolina, ki se odpira globoko pod nami, se konča pod mogočno Mangartsko steno. Na vzhodni strani jo objema veri- ga Ponc, na zahodni strani pa greben z Bukovnikom, 2076 m, in Poldnikom, 2036 m. Dolino krasita dve Mangartski ali Belopeški jezeri/Laghi di Fusine, ime- novani tudi Fužinski ali Klanški. Nad Ziljsko dolino, zakrito z jutranjo meglo, se dviga Dobrač, za njim pa se je v tem jutru zarisal le nežen obris avstrijskih gora. Vzvalovanih vznožij vrhov nad dolino se je dotakni- la jesen. V toplih barvnih odtenkih listavcev so bili najopaznejši macesni. Njihove še popolnoma zelene krošnje v dolinah so se na pobočjih gora že barvale rumeno. S pogledom sem drsela čez veličastno Man- gartsko ostenje, ki je bilo zavito v tišino in hlad. Glo- boko pod nami se izpod melišč raztezajo beli peščeni jeziki. Kako izpostavljena je oblegana Italijanska pot, ki poteka nad Mangartsko steno, se vidi šele iz te per- spektive. Proti jugozahodu povsem samostojno izstopa greben Malih špic, ki se severovzhodno konča s piramidasto steno. Za njimi se dvigajo Viš in Montaž ter obsežno Kaninsko pogorje. Mangartsko sedlo na skrajnem robu kaže nove čeri, kjer je v razgibanih skladih zapi- sana geološka preteklost. Gorskega cvetja ni več, a le- pota narave se z letnimi časi le preobraža. Nizke suhe PLANINSKI VESTNIK julij-avgust 2020 35 trave, ki valovijo vzdolž sedla, čakajo sneg, ki bo do- končno utišal njihova hrepenenja. V odboju svetlob, ki imajo v tem času krajši domet, so se tudi vrhovi nad nami komaj opazno obarvali v mehke pastele. Male špice/Cime Verdi S Strmega nosu smo se spustile do roba škrbine Čez jezik (tudi Klanška Škrbina), kjer se skozi divjo krnico Plazje nad Mangartsko planino priključi markirana pot. V jutranjih sencah komaj opazni jezeri v daljavi sta končno našli pravo modrino. Nad nami se dviga oster greben Malih špic, ki se z globoko zajedo deli na vzhodni in zahodni del. Vzdolž raza, ki poteka proti Predelu, naštejemo osem približno enako visokih vr- hov z najvišjo Visoko špico/Cima Alta di Valromana, 2159 m. Na zahtevni prečni poti se lahko brez ustre- zne opreme in znanja povzpnemo le na zelo razgle- den skrajni severovzhodni vrh. Odločili sva se, da gremo z višine pogledat, kaj se do- gaja v Remšendolski dolini. Obenem sva se želeli pov- zpeti na ta navadnim smrtnikom še dosegljivi špičak. V popolni tišini ta dan ni odmevalo petje kladiv, ro- žljanje vponk, le pod našimi mehkimi stopi je komaj slišno drsel skalni drobir. Skale in grušč, ki izpod gre- bena vsepovprek iščejo pot do dolin, brišejo komaj opazno cikcakasto stezo. Še zadnje rastline, združe- ne v manjše zaplate, se v bitki za prst vztrajno okle- pajo tal. Z obratne strani kot zjutraj zdaj opazujemo ostre zajede, ki so iz te perspektive še globlje zarezane v Mangartsko sedlo. Navpična severovzhodna stena Malih špic, ki tik ob naši potki raste nekje iz globin, se z ostrino žage v loku obrne na sever. Poznojesensko sonce nam je v okončine pognalo nekaj dodatne krvi. Strmina pod robom je narašča- la, sledilo je le še nekaj komaj opaznih prečnih za- vojev in že je bil pred nami greben. Na drugi strani pregrade globoko pod nami sameva Remšendolska dolina. Vzdolž razčlenjenih gorskih grap ji vode pri- našajo prod, ki se odlaga v ravnici. Nikjer ni bilo sledu o ljudeh, le obsežni gozdovi so se v ognjenem zagonu razlezli čez strma pobočja. "O, noro, noro," sva vzdi- hovali z Irmo, kot da bi prvič pristali v objemu gora. Na zadnji zaplati skromne prsti sta se soncu nasta- vljala modra cvetova spomladanskega svišča, nekaj jih je bilo še v povojih. S sedla na videz nedolžen gre- ben tu zgoraj pokaže svoje nabrušene špice. Razbite so in prepadi pod njimi se ponekod lomijo vse do do- line. Severovzhodno nad nami štrlita v nebo zadnja dva skalna izrastka. Po nadelanih stopih pridemo na izpostavljen skalni rob, ki zadnjih nekaj metrov pod vrhom od nas zahteva previdnost. Mali vrh Po poti pristopa smo se vrnile do roba škrbine Čez je- zik in proti Mangartski koči do spodnjega parkirišča. Po nemarkirani stezi smo se povzpele na manjše se- dlo, ki Rdečo skalo loči od Malega vrha, 1992 m. Nad golo zarezo, ki jo v mehki podlagi poglabljajo hudour- niške vode, je opazen osamljeni vrh Jalovca. Svilnato mehko nebo mu je v poznojesenskih svetlobah še po- udarilo bele ostrice. Po prihodu na razgledišče se svet znova odpre in glo- boko pod nami počiva Loška Koritnica. Pogled, ki mi je polkrožno drsel čez slemena najvišjih vrhov na drugi strani doline, se je ustavil šele tik nad menoj, na barvitem pročelju Rdeče skale ali Rdeče glave. Iznad nagubanih skladov, ki so sestavljeni iz apnenčastih peščenjakov, v katerih je viden rdečkasti barvni kon- trast, znova izstopi Mangart. Pod sedlom se proti Lo- ški Koritnici, kot v podporo masivu, podaja še nekaj strmih "nosov". Čez golo pleče smo se povzpele do Malega vrha. Res je majhen, ko ga gledamo z bližnjih vrhov. Videti je le s travo porastel pomol, ki kot varuh bedi nad dolino. Njegov mali, topo ošiljeni vrh zahodno v spustu zlekne svoj hrbet. Med hojo ob robu šele začutimo moč, ki jo v prepadni južni steni skriva nedolžna vzpetina. Vrho- vi gora so tonili v motnih daljavah in le Mangartsko sedlo, varno ujeto v gorske dlani, sem izluščila v center sveta. V bregu pod nami je v svetlo rumenih srajčkah zablestelo nekaj raztresenih mladih macesnov. Suhi, a vedno lepi cvetovi planik so v svojih strnjenih čašicah že pokazali nova semena. Pod pobočji Malih špic so se ob nežnem zvončkljanju umirjeno pasle črede drob- nice. V tišini, ki seže dlje od vsakdanjega hrupa, mi je zdrsnilo skozi zavest, kaj lahko v tem prostoru v smislu varstva narave še spremenimo na bolje. Na območju sedla smo čez dan opazile nekaj redkih pohodnikov, ki so tako kot me "silili" nekam navzgor. Sam bog ve, kaj nas iz varne cone udobja pravzaprav žene. Iščem vrt, ki so ga videle moje otroške oči? Be- žim od zaprtih prostorov, bežim od namizne luči, ki mi je namesto neomejene naravne svetlobe vso de- lovno dobo osvetljevala mizo? Morda sem prišla le po utrinke še zadnjih cvetov, ki so v kakšnem zatišnem Skrajni severovzhodni vrh Malih špic Foto: Olga Kolenc 36 kotu med skalami našli dovolj moči za razcvet. Člo- vek je pač tako naravnan, da minevanje vsega, kar je lepo, le s težavo sprejema. Morda pa sem prišla po spomine? Po spomin na prijatelja Zmaga, ki je lani prezgodaj odšel. Mangartska planina Ob vračanju v dolino smo se ustavile na dvesto let sta- ri Mangartski planini, 1295 m, na kateri so imeli nje- ni uporabniki že od časa Marije Terezije pravico do brezplačne paše. Planino je leta 2000 skoraj odnesel plaz Stožje in zaradi tega se je zmanjšalo tudi število pastirjev. Odšle smo do stanov, da si nakupiva skute in sira. S pogledom na južna pobočja pod Mangar- tom, ki jih je v modri jasnini božalo sonce, mi je ušlo vprašanje: "Smo zašle v raj ali se mi to samo dozdeva?" "Pa kakšen raj, prišle ste v pekel," nam je v šali zelo pre- pričljivo pojasnil pastir. Morda pa res. Le nekaj me- trov stran je skozi ozko leseno lino molela vrsta črnih rogljev. Gobčki so v žlebu vneto iskali seno, in če bi stala na drugi strani senika, se mi še v sanjah ne bi po- svetilo, kdo ali kaj potrkava po lesu. Mangartska planina, na kateri je tudi informacij- ska točka TNP, je ena zadnjih ovčjih planin na Bov- škem. Planina je leta 1937 prešla v last družine Cuder, ki ostaja zvesta svoji tradiciji. Starodavna način paše in izdelava mlečnih izdelkov po dobrih starih recep- tih se poznata tako pri okusu kot pri kakovosti. Koze in ovce se brez dodatkov krmil pasejo v neokrnjeni naravi na nadmorski višini od 2000 do 2350 metrov. Čreda se v spremstvu pastirja vsak dan znova poda na planinski podvig na Mangartsko sedlo, zvečer pa jih čaka vrnitev v dolino. V enem samem dnevu tako prehodijo okoli petindvajset kilometrov, obenem pa premagajo tisoč metrov nadmorske višine. Barve jesenskih gozdov so segale vse do zaplat vedno zelenega rušja. Greben Malih špic nad nami tudi v tem delu premore kar nekaj "velikih" in "malih" vrhov, kot so Velika in Mala Ruša, Veliki in Mali Grintavec, samo Vršič in Mali Vršič, V eliki Hlebec, malega pa ne najdem. Nič zato, kratek oktobrski dan je bil zame do- volj dolg, predvsem pa je bil drugačen. m Pogled na Mangart s Predela Foto: Olga Kolenc Južna stena Mangarta z Malega vrha Foto: Olga Kolenc