KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 159! CESARSKA (DEŽELNOKNEŽJA) OROŽARNA V LJUBLJANI VASKO SIMONITI Kot vrhovni poveljnik deželne vojske je bil deželni knez pristojen za oborožitev deželnega poziva konje- nice in pehote ter za preskrbo utrdb in mest z ognje- nim orožjem. Cesarske (deželnoknežje) orožarne so tako zalagale v glavnem deželno vojsko in tiste vojaške in urbane objekte v dežeh, ki so imeli obrambno stra- teški pomen. Vojaški redi so že v 15. stoletju predpisovali dolo- čeno oborožitev deželne vojske in nalagali vladarju skrb za opremljenost te vojske.^ Toda šele kralj in pozneje cesar Maksimilijan I. je s svojo vojaško poli- tiko postavil trdnejše osnove za izoblikovanje enot- nejše oborožitvene preskrbe. Spoznanje, da zagotav- lja stalno in kvalitetno preskrbo vojske z orožjem le koncentracija orožarskih obrti in (ali) postavitev skla- diščnega sistema preskrbe z orožjem na določenem ogroženem ah upravno poUtičnem področju, je pri- vedlo tudi v dežeU Kranjski najprej do intenziviranja orožarskih obrti, kasneje pa do deželnoknežje oro- žarne v Ljubljani. Instrukcija kralja Maksimilijana za deželnoknežje svetovalce in komisarje na kranjs- kem deželnem zboru 25. aprila 1507 v Ljubljani je predvidevala, da ostane v izključni kraljevi pristojno- sti pregled gradov in mest ob ogrski in beneški meji ter, na podlagi ugotovitev komisij o stanju, utrditev in preskrba teh utrdb s topovi, puškami, smodnikom in drugimi vojaškimi potrebščinami. V pristojnosti deželnih stanov pa naj bi ostala oborožitev pehote. Toda za sprotno in več ali manj stalno (kaj šele enot- no) oborožitev določenega števila pehotnih vojakov in tudi konjenice je bilo potrebno večje število orožarskih rokodelcev. Zato je kralj v tej instrukciji predlagal, da deželni odborniki skupaj z njegovimi predstavniki ugotovijo, koliko in kakšne vrste teh ro- kodelcev v kneževini potrebujejo, nato pa bi te »izde- lovalce oklepov, ostrogarje, sabljarje in druge« na kraljev ukaz zbrali, jim izdali določen red in jih pos- lali na Kranjsko. Da bi jih zadržali v deželi naj bi »posebej izdelovalcu oklepov v Ljubljani priskrbeli za nekaj časa letno opravnino ("Provision")«, vse ostale v drugih mestih pa naj bi za nekaj časa oprostili davkov (>xienselben plainer auch ander hantwercher ain zeytlang bey inen freysitzen lassen«)} Glede na vojaške dogodke, ki so sledili v prvem in drugem de- setletju 16. stoletja (predvsem avstrijsko-beneška voj- na), lahko sklepamo, da je prišlo do uresničitve Mak- similijane ve pobude in s tem do večjega prihoda orožarskih obrtnikov. To število obrtnikov pa se je moralo še povečati, ko je bila v Ljubljani ustanovlje- na cesarska deželna orožarna. Preden spregovorimo o sami orožarni v Ljubljani, njenem pomenu, službah v orožarni, nekaterih vrstah obrti in orožju, moramo opozoriti še na to, da je iz- delavo orožja in opreme na splošno omogočala suro- vinska osnova (predvsem železarsko rudarstvo in proizvodnja železa), samo založenost deželnoknežje orožarne v Ljubljani pa tudi njeno orožarsko zaledje. Na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem je prišlo v železarstvu prav ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja do precejšnjega razvoja in razcveta. To je bilo pove- zano s tehničnim napredkom, ki je fužinarskim obra- tom omogočil povečanje proizvodnje železa in pa s cesarsko vojaško poUtiko, ki je bila glavni konzu- ment železa v oborožitveni proizvodnji. Središče šta- jerskega rudarstva je bil Erzberg, kjer je delalo okoli sedem tisoč delavcev. Prav v letih 1490 do 1520 je proizvodnja železa v tem predelu štajerskega železar- stva narasla od 4000 ton na 9000 ton letno. Na Koro- škem je bilo središče železarstva v Hiittenbergu, proizvodnja svinca pa v Pliberku. Še najmanjša je bi- la produkcija železa na Kranjskem. Toda vsi po- membnejši železarski obrati, koncentrirani na Go- renjskem, so predelovaU tudi surovo železo, uvoženo s Koroškega.' Neposredno s proizvodnjo železa je bi- la povezana potreba po ogromnih koUčinah lesa. Fužine in rudniki so uporabljali kot kurivo le drva in oglje. Poraba lesa in oglja je bila tako v razmerju do proizvodnje železa izredno velika. Za 1 tono surovega železa je bilo potrebno v 16. stoletju 100 m^ lesa. V takem odnosu je zelo narasel pomen gozdov. Da bi zagotovili nemoteno proizvodnjo, je cesar Maksi- milijan uveljavil svojo na regal oprto pravico do kori- sti od rudnikov in fužin in razglasil leta 1515 za ko- morno posest rudnike, rudna ležišča ter visoke in črne gozdove, ki niso bili zasebna last. Obenem je fužinam tudi priznal, da so lahko te in okoli ležeče gozdove v krogu pol milje izkoriščali. Temu rudniškemu redu, ki je fužinarjem omogočal izkoriščanje gozdov pred drugimi, so slediU še drugi leta 1530, 1533, 1575. To- da prekomerno in stihijsko izkoriščanje gozdov je pripeljalo do spoznanja, da je potrebno gozdno go- spodarjenje urediti. Z gozdnimi redi za posamezne dežele (Goriška leta 1505, 1522; Istra, Furlanija in Kras leta 1541) ali tudi za večja teritorialna gospostva (na Koroškem, salzburški nadškof leta 1524, bambe- rški škof leta 1584) so skušali gozdove zaščititi in nji- hovo izkoriščanje racionalizirati.* V premem sorazmerju s proizvodnjo železa je bila oborožitvena obrt — ena je bila z drugo v odvisnostni povezavi. Ta oborožitvena obrt, ki se je, če uporabi- mo izraz J. Burchardta, »demokratizirala«,^ je pre- rasla v velike orožarske centre, od katerih je bila od- visna tudi deželnoknežja orožarna v Ljubljani. Naj- večje in najpomembnejše središče habsburških ded- nih dežel je bil Innsbruck z livarno topov, kovnico oklepov, nožarnico in kovnico mečev. Leta 1500 je dal Maksimilijan zgraditi novo orožarno zunaj mesta ob reki Silil, ker stara orožarna ni več zadostovala. ^ 160 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 19 Poleg umetniško izdelanih oklepov, hladnega in og- njenega orožja za nemške in druge evropske fevdalne odličnike, ki so ga izdelovali nemški, burgundski in milanski mojstri, so v tisoče primerkov izdelovali raz- novrstno orožje za »široko potrošnjo«. Tu je bilo shranjeno orožja za trideset tisoč mož. Drugo tako pomembno središče v začetku 16. stoletja, ki je bilo pomembno za notranjeavstrijske dežele, je bil Thörl na Štajerskem, ki je z orožjem zalagal predvsem oro- žarno v Gradcu. Prav velika deželnoknežja graška orožarna* pa je praktično celo stoletje predstavljala glavno orožarno in preskrbovalni center drugih oro- žarn v slovenskih deželah z zahtevnejšimi vrstami orožja. GeopoUtične in vojaške razmere v začetku 16. sto- letja so ustvarile pogoje za ustanovitev cesarske ozi- roma deželnoknežje orožarne v Ljubljani {»Rom : Mt : etc. Zeughaus zu Laibach«). Poleg že na začetku poglavja omenjene beneško-avstrijske vojne ! in z njo zvezane želje po povečanem številu orožar- skih obrti na Kranjskem, poleg vojne z Ogri, poleg fevdalne agonije na Hrvaškem in turške nevarnosti (v j tem času sicer minimalne), so zahtevali kranjski sta- novi ustanovitev deželnoknežje orožarne tudi zaradi povsem notranjih deželnih vzrokov. S takim j orožarskim središčem so videli možnost, da bi lažje j Rebrasti (maksimiljanski) vojaški ploščni oklep o. 1520. (Narodni muzej) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 161 krotili morebitno neposlušnost kmetov. Poleti 1515 so predlagali cesarju, potem ko se je ta odločil opre- miti orožarno v Gradcu na Štajerskem in postaviti orožarno v Ostrovici na Koroškem,' naj postavi in opremi z denarjem, nabranim kot kazen za kmečki upor, orožarno tudi na Kranjskem — na gradu v Ljubljani.' Nekaj mesecev kasneje jim je cesar oblju- bil, da bo »tudi na Kranjskem uredil na primernem mestu orožarno in jo zadostno in potrebno opremil s topovi in drugim orožjem kot so oklepi, helebarde, sulice, puške, smodnik, krogle in druge stvari, tako da bi (lahko) kjerkoli preprečili nadaljnje uporne zve- ze ali napade... «' Toda Ljubljana je dobila osrednjo orožarno šele po smrti cesarja Maksimilijana.^" Sprva je bila v mestu pri Nemških vratih.^"^ Leta 1525 pa so na novo zgradili Nemška vrata in morda se je zaradi tega takrat preselila orožarna na ljubljanski grad, čeprav v času preseUtve sami prostori za orožar- no še niso bih pripravljeni." Sila skromni so bili tudi začetki glede same založe- nosti orožarne. Ob pregledu, ko se je orožarna prese- lila na Ljubljanski grad, so predstavniki deželnih sta- nov ugotovili, da so bili od artilerijskega orožja le tri- je dolgocevni železni topovi t.im. kače, ena bakrena cev z majhno cevjo {min kupfrene puchsen mit klai- nem puchsln in ainem gefas«y^ ter okoU trideset trdnjavskih pušk, arkebuz. Še bolj pa »je bilo videti strašno, do česar pa kneževski presvetlosti, dežeU in ljudem ni malo, da ni (bilo) v gradu niti enega velike- ga topa ("hauptgeschuz"), 5 katerim so se izstreljevali opozorilni streli ob turškem preplahu in tudi sicer«. Upravnik orožarne je skušal omiliti prizadetost nav- zočih s pojasnilom, da je bil tak top na gradu še pred časom, vendar so ga peljali na novo uUti v Celje. V ta- kem stanju orožarna še ni mogla predstavljati orožar- sko središče, ki bi bilo sposobno zalagati z orožjem in smodnikom celo deželo. Stanovi so zato prosili dežel- nega kneza, da vrsto gradov na meji, »ki v glavnem pripadajo knezu in nimajo v času turškega preplaha niti toliko smodnika, da bi izstrelili opozorilne stre- le«, preskrbi s smodnikom in pripadajočim orožjem, na ljubljanski grad pa pošlje nov top za opozorilne strele ter smodnik. Za sprožitev preplaha v Ljubljani naj bi bil odgo- voren artilerijski mojster, ki pa ga mesto v tistem času ni imelo. Stanovi so prosili tudi zanj in predlagali, da bi mu deželni knez oziroma vicedom izročil za stano- vanje vicedomski stolp, »ki ga ima sedaj neki sitar«, za plačilo pa dvajset goldinarjev letne provizije in k temu še doklado {»vnndzw den XX gulden ain pesse- rung geben«).^^ Medtem ko je že nekaj mesecev kas- neje (17. februarja 1526) knez v celoti ugodil zahtevi, da se nastavi artilerijski mojster, je šele 15. aprila 1528 ukazal graškemu upravniku orožarne Hansu Turingu, da pošlje v Ljubljano 500 trdnjavskih pušk in 50 centov (okoli 2800 kg) smodnika.^" Od tega časa dalje lahko z gotovostjo trdimo, da je postala ljub- ljanska deželnoknežja orožarna relativno dobro zalo- žena. Na tak sklep nas navaja predvsem velika turška nevarnost v naslednjih letih (1529, 1532), ki je pogo- jevala pravočasno preskrbo z vsakovrstnim orožjem in pa obsežni inventami popisi orožarne iz posamez- nih let v teku celega stoletja — 1538, 1561, 1587, 1593.^= Glavno poslopje orožarne je bilo v gradu {»im Haubtgschloss im Zeughauss«), vendar pa inventami popisi iz druge polovice stoletja kažejo tudi dmga mesta, kjer se je hranilo ognjeno in hladno orožje, smodnik, soHter, žveplo, raznovrstno orožarsko orodje in naprave. V letu 1561 so se omenjala še nas- lednja mesta: »im Gschloss vnnd in der Zeughütten«, »Vor dem Gschloss auf der Schüt«, »in dem khlain Thum am Egkh beim Closter Thor«, »in helben Statt Thum«; v letu 1587 je popis poleg omenjenih zajemal še hraniUšče »im Neuen weissen Pulfer Thum im Gschlossperg«; leta 1593 pa še hraniUšče »am Was- serfluss Laybach bey Kaltenprun«. Ker sta bili v Ljubljani poleg deželnoknežje še dve orožarni — mestna že najmanj od leta 1545 in stanovska, ki je dobila svoje poslopje leta 1599, je možno, da so imeli mesto in stanovi svoje orožje in smodnik v cesarski orožarni. I. Slokar pravi za stanovsko orožarno, da »ni iz- ključeno, da so imeli stanovi prvotno svoje orožje v cesarski orožarni, toda ločeno od državne zaloge«.'** V inventarnih popisih, kjer je že iz naslova razvidno, da gre za cesarsko oziroma deželnoknežjo orožarno (npr. »Inventary des fürstlichen Zeughauss zu Lay- bach«), so zajeti tudi prostori, kjer naj bi bila mestna orožarna (v stolpu pri samostanskih vratih in na pro- storu med obzidjem in v začetku 18. stoletja postav- ljenim semeniščem) in stanovska orožarna (na graj- skem griču). Popisi sicer ločeno zajemajo pregled orožja, vendar zgolj v smislu, kje je kaj (torej zgolj v lokacijskem smislu), v smislu, čigavo je kaj (torej v smislu lastništva) pa je razvidno, da gre zgolj za orožje deželnoknežje orožarne. Možno je torej, da je bilo orožje mestne in stanovske orožarne »ločeno od državne zaloge« in da so inventarne popise za ti dve orožarni vodih posebej. To pa pomeni, da deželno- knežja orožarna v 16. stoletju ni bila omejena samo na grajski hrib in grajsko poslopje, temveč je imela svoja orožarska skladišča tudi v samem mestu in zu- naj njega. Deželnoknežja orožarna se je opirala glede zalog na dobave glavne orožarne notranjeavstrijskih dežel v Gradcu in lastno proizvodnjo. Včasih je prihajalo na Kranjsko orožje in smodnik tudi iz Ptuja, ki je sicer predstavljal glavno vsestransko oskrbovalno izhodiš- če za Slavonsko krajino. Leta 1553 je Ivan Ungnad, vrhovni poveljnik Štajerske, Koroške in Kranjske, odobril, da na Ptuj »pošljejo gospodje iz Kranjske na dan Filipa in Jakoba (1. maj) po 52 centov (okoli 2900 kg) smodnika, 32 centov (okoli 1800 kg) svinca in 81 trdnjavskih pušk (arkebuz)« in to razdelijo med določene kraje na Dolenjskem.^' Orožarni v Ljublja- ni je tako zaledje omogočilo, da je bila relativno do- bro založena. Preko Ljubljane je delno potekala preskrba veUke orožarne v Trstu. Neposredno pa je šla iz Ljubljane tudi oskrba orožarne v Gorici. Po- 162 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 19 Helebardi, tretja četnina 16. sto- letja. (Narodni muzej) men osrednjega orožarskega centra pa je imela dežel- noknežja orožarna v Ljubljani seveda za deželo Kranjsko in Hrvaško krajino. Obrambna sposobnost praktično cele dežele, zlasti pa najbolj izpostavljenih krajev ob kranjsko-hrvaški meji (Kočevje, Črnomelj, Mozelj, Kostel, Metlika, Lož...) ni bila odvisna samo od trdnih zidov, ampak prav od orožja pripeljanega iz Ljubljane.^* Enak po- men je imela orožarna tudi za kraje v Hrvaški krajini. Z orožjem je včasih zalagala neposredno (npr. Bihač), praviloma pa tako, daje oskrbovala orožarne na Reki, v Senju, Otočcu, od koder se je orožje delilo naprej po drugih utrdbah.^^ Ljubljanska deželno- knežja orožarna je delno zalagala tudi Karlovac, pre- težno pa je to mesto neposredno zalagal Gradec. Oskrba omenjenih področij z vsemi vrstami orožja in opreme je bila vključena v vojaški proračun in tako tudi poravnana iz finančnih odobritev notranjeav- strijskih dežel za vojsko. Za plačilo pa je šlo orožje v bansko Hrvatsko. Tako npr. je zagrebški kapitel v ; Ljubljani kupoval vse vrste orožja za ključno utrdbo Sisak od začetka zidave nove trdnjave pa praktično do konca stoletja.^" Funkcija glavne orožarne posamezne regije je bila tudi ta, da je imela določene vrste artilerijskega orož- ja, ki jih drugi kraji niso imeU. Zato so take vrste orožja posodili za določene akcije in ga potem spet vračali v matično orožarno. To kaže korespondenca med spodnjeavstrijsko komoro in ljubljanskim vice- i domom v času velike krščanske vojaške akcije za po- j novno osvojitev strateško pomembnih utrdb Siska, Petrinje, Gore in Hrastovice poleti leta 1594. Za voja- ški tabor pred Petrinjo je ljubljanska deželnoknežja orožarna dostavila vehke oblegovalne topove kartau- ne. Pri tem so se odločili za rečni prevoz iz Ljubljane do Brežic in naprej proti Zagrebu, kljub »nezaneslji- vosti dostave po reki, zaradi težkega bremena«. Var- nejši prevoz po kopnem je bil zaradi slabih poti težav- nejši in dražji. Po trenutno uspeh akciji so topove po- tem spet vračali nazaj v Ljubljano.^^ O tej oskrboval- ni funkciji oziroma skladiščnem sistemu orožarne nas prepričujejo tudi že omenjeni inventami spisi. Tako kažejo na oskrbovalni in skladiščni sistem, v manjši meri, v teh spisih zajete količine posameznih vrst orožja (po nekaj kosov težkih topov, po nekaj sto lahkih pušk, nekaj sto prsnih oklepov, več tisoč su- lic...), v večji meri pa število kalupov za ulivanje raz- ličnih pušk, lahkih topov, razhčnih vrst krogel, kar kaže na potrebo po sprotni izdelavi in dobavi orožja. Daleč pa je presegalo potrebe Kranjske izredno veliko število različnih vrst večinoma železnih krogel za arti- lerijska orožja (npr. leta 1561 okoh 83.000 krogel, le- ta 1587 okoli 74.000 krogel, leta 1593 okoli 81.000 krogel).^^ Res je, da nas pogosta in pregledna poroči- la vojaških komisij o stanju na Hrvaškem opozarja- jo, da je bila opremljenost vojske in trdnjav z orož- jem zelo pomanjkljiva, kar pa bi po inventarnih spi- sih orožarne sodih obratno. In prav zaradi tega govo- rimo v povezavi z orožarno v Ljubljani o njeni rela- tivno dobri založenosti. Navedeni podatki dovolj jasno kažejo, da je pred- stavljala deželnoknežja orožarna v Ljubljani osred- njo orožarno za oskrbo poleg Kranjske še verige trdnjav, ki se je ob koncu 16. stoletja razprostirala na Hrvaškem od Senja, Brinja, Modruša do Ogulina ter ob porečju Mrežnice in Dobre do Karlovca in naprej ob Kolpi do Siska. Ustanovitev orožarne in njena preskrba v posamez- ni deželi je bila v pristojnosti vladarja, deželnega kne- za, s čimer je bilo delovanje orožarne v bistvu centra- lizirano. To nam kažejo že na začetku poglavja omenjeni vojaški redi v 15. stoletju ter omenjena ce- sarska instrukcija iz leta 1507, iz katere so tudi glede tega vprašanja sledili sklepi, zajeti v libelu iz Miirzu- schlaga leta 1508.^' To je potrdil tudi deset let kasneje izdani innsbruški libel: »Vojaškipoveljnik naj v naši odsotnosti vsepovsod dobro pregleda orožarne, topo- ve in poti.. .«.^* Vojaškega poveljnika in njegovega namestnika pa je v deželi vedno imenoval deželni knez. Vlogo nadzora pri orožarni je imel tudi vice- dom in včasih deželni odborniki. Skupaj z upravni- kom orožarne so bih zadolženi za izdelavo inventar- nih popisov in obračunov orožarne. Ti popisi so mo- rah biti izdelani v treh izvodih, ki so jih prejeli uprav- nik orožarne, vicedom in spodnjeavstrijska komora. Za upravo nad orožarno je bil ustanovljen poseben urad, ki mu je sprva načeloval za zgornjeavstrijske dežele dvorni orožarski mojster (»Hauszeugmeister«), od leta 1503 pa so mu bile podrejene tudi ostale oro- žarne.'^ Z razvojem upravne in politične razdelitve se kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 163 je kasneje ta urad oblikoval pri dvornem vojnem sve- tu (leta 1556) in nato omejil na urad pri dvornem voj- nem svetu Notranjeavstrijskih dežel (leta 1578). Ta urad, ki ga je vodil vrhovni orožarski moj- ster (»Obristzeugmeister«), je skrbel, da so bile deželne orožarne primerno in zadostno založene. Na deželni ravni je skrbel za deželnoknežjo orožarno upravnik orožarne (»Zeugwart«). Bil je uslužbenec deželnega kneza in mu je moral priseči ob nastopu službe. Prevzem službe je spremljal še sprejem vseh ključev^* in izdelava novega popisa »al- le Khriegs Munition, alles gross vnd khlain Geschüz, Spiess, Hellenpartten, Khugln, Pulluer, Pley, Hauen, Schauffln, Krampen, Schanz-oder Prechzeug, Saill- auch Hollzwerck, Desgleichen Schmidt-vnd Zimer- zeug vnnd alles anders... Im Zeughauss Im Haubtg- schloss Laibach, In Der Stat Thurnen (kasneje tudi "vnnd Weissen Thum"), Schmidt -auch Zimerhütten vnnd allen andern Ortten gefunden«. Skrbeti je mo- ral za našteti vojni material, ga izdajati in pravočasno dobiti novega. Upravniki orožarne so bili običajno ljubljanski meščani: — od 27. avgusta 1530?' do začetka leta 1538 je bil Maksimilijan Freundl (njegov priimek se je pi- sal tudi kot Fronndl, Freuntl, Frannkl), lahko da je bil upravnik orožarne že prej? — od 15. febmarja 1538 je bil Krištof (CristoO Grien, morda je bil na tem mestu naslednjih dvaindvajset let, vendar to ni gotovo; — od 22. febmarja 1560 do avgusta naslednjega leta je bil Ivan (Hansen) Tylhopf; — od 6. avgusta 1561 do leta 1582 je bil Leonard (Leonhard) Giesser; — od 1582 (ni točnega datuma) do leta 1586 je bil Wolf Schmidberger; — od leta 1586 (ni točnega datuma) do avgusta naslednjega leta je opravljal posle upravnik vi- cedomskega urada; — od 26. avgusta 1587 do januarja 1595 je bil Martin (Merten) Edlman, po njegovi smrti sta se potegovala za njegovo mesto ljubljanska me- ščana Ivan (Hans) Albin in Jurij (Georg) Kunst^', vendar ni bil izbran nobeden izmed njih; — od 29. maja 1595 je bil Ivan (Hans) Horn, ki je bil pred tem v službi v Ivaniču v Slavonski kra- jini; — od 17. aprila 1597 se omenja kot upravnik orožarne Ivan (Hans) Wiener, vendar ni znano, kdaj je to mesto prevzel. Na tem mestu je ostal vsaj do konca stoletja. A. MelP^ piše, da je imel na Štajerskem upravnik orožarne letno 124 ren. gld. plače in plačano stano- vanje v deželnem dvorcu. V Ljubljani je upravnik orožarne dobival za plačo in druge stroške pri poslo- vanju vsake tri mesece (»Quotemberlich«) 72 ren. gld. — letno 288 ren. gld. Seveda si je ob taki obliki plačevanja prizadeval, da bi bih stroški tekočega pos- lovanja čim manjši. Za pisarniško delo je bil v oro- žarni nastavljen še pisar z letno plačo 32 ren. gld.^° V zvezi z delovanjem orožarne je bila povezana vrsta poklicev in služb, ki so bile upravniku orožarne podrejene: Livar ognjenega orožja {»Püchsengiesser«). V Ljubljani so v 16. stoletju uUvaU topove in puške. Leta 1545 je bilo za potrebe samega mesta uUtih 10 manjših topov^^ ; dve leti kasneje je zagrebško mestno zastopstvo naročilo v Ljubljani pet topov.^^ Na in- tenzivnejše livarstvo kaže tudi to, da je imela orožar- na številne kalupe za izdelovanje krogel in ognjenega orožja: Karabinka — detajl, 16. stoletje. (Narodni muzej) 164 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 IS Deželni knez je leta 1597 dovolil livarju v Ljub- ljani izdelovati manjše topove in možnaje tudi za Trst, Gorico in Gradiško, ker so bile kovine, oglje in druge za livarstvo nujne potrebščine dostopnejše v Ljubljani kot v omenjenih krajih.'' Z ogljem in žele- zom praviloma ni bilo težav, saj je Kranjska železo celo izvažala.'* Prihajalo pa je včasih do zastojev pri : tistih kovinah, kjer je bila domača proizvodnja draž- i ja od uvoza. Leta 1555 bi morala Kranjska orožarna | poslati v Ogulin dva manjša topa (falkoneta), vendar j pa po zagotovilih vicedoma ni bilo surovin za ulivanje '\ takih topov.'= Verjetno s tem v zvezi se je v začetku naslednjega leta Kranjska pritoževala, da je kositer (potreben za litino) na Kranjskem drag in ga ni bilo mogoče dobiti pod 18 ali celo 20 krajcarjev za funt (okoh 0,56 kg). Zato so cesarja prosih, da bi smeh ljubljanski trgovci uvažati kositer iz Nürnberga, kjer je stal funt čistejšega kositra, kot se je dobil na Kranjskem, 15 ah 16 krajcarjev (cent = 56 kg je stal torej od 25 do 26 ren. gld. 24 kr). Cesar je ljubljanskim trgovcem in kositrarju (»Ziengiesser«) dovolil, da »ker v vaši deželi čistega kositra primanjkuje, lahko kupite in pripeljete v vašo deželo surov in obdelan ("gemacht vnd ungemacht") kositer, za plačilo običajne carine in mit nine, ne samo iz Nürnberga, ampak tudi iz vseh drugih cesarskih rudnikov kositra na Češkem in iz vseh drugih krajev, kjer vam to ustreza«}^ Ne glede na ceno, ki jo je po- večala običajna carina in mitnina, pa si je Ljubljana zagotovila v drugi polovici 16. stoletja bolj nemoteno livarsko produkcijo. Glede na osrednji položaj dežel- noknežje orožarne lahko sklepamo, da produkcija manjših topov in pušk'^ v Ljubljani vsekakor ni mo- gla biti zanemarljiva v odnosu do oborožitve Kranj- ske in hrvaških trdnjav. Livarji ognjenega orožja so bili običajno zvonarji. Podpisovali so se s »Füchsen vnd Glockhengiesser«. To je bilo tudi razumljivo, ker je bilo delo do neke mere podobno: zvonovi in topovi so se izdelovah iz brona. Vendar pa je moral zvonar, če je hotel biti tu- di livar orožja, opraviti preizkus znanja. Tako je npr. Ivan (Hans) Albin, potem ko po smrti Martina Edel- mana (ki se je tudi podpisoval »puchsen vnd glogk- hengiesser«) ni postal upravnik orožarne, napravil na lastne stroške majhen top in možnar kot preizkus znanja. Po skoraj dveletnem postopku — od 1. ja- nuarja 1596 do 19. septembra 1597 — je dobil naziv mojstra za uUvanje majhnih topov in bil sprejet v red- no službo na plačilnem seznamu spodnjeavstrijske komore." Artilerijski mojster (»Püchsenmeister«) je imel v bistvu funkcijo nadzornika nad vsemi vrstami ognjenega orožja. Deželnemu knezu je moral prise- či." Naloga mu je bila vzdrževanje in tudi popravilo ognjenega orožja, poleg tega pa je preverjal kvaliteto in pravilno shranjevanje smodnika. Dostop do orožja in smodnika je povezoval njegovo vlogo tudi s tem, da mu je bila naložena odgovornost za sprožanje opozorilnih strelov na ljubljanskem grajskem hri- bu.*" Artilerijski mojstri so bili praviloma povsod tam, kjer so bile tudi orožarne. Ker je njihovo nasta- : vitev dovoljeval deželni knez, je moral dovoliti tudi njihovo zamenjavo. Ob pregledu trdnjav v Hrvaški krajini leta 1560 so vojaški komisarji pisali deželne- mu knezu, da naj zamenja nekatere artilerijske moj- | stre, ki zaradi starosti niso več mogli opravljati svojih j dolžnosti, z novimi. Prejšnjim naj bi dal letno od- pravnino (»Provision«) ali pa jim omogočil prebiva- nje v cesarskem zavetišču v Ljubljani (>x)der in Iren '¦¦ kaiserlichen Spital zu Laybach versehen«).*'' Ne glede na potrebnost in pomembnost te službe : ter tudi znanje, ki je bilo za to delo potrebno, pa za- ; radi nizke plače to mesto v Ljubljani ni bilo vedno za- \ sedeno. Medtem ko naj bi na Štajerskem imel artile- \ rijski mojster 96 ren. gld. plače,*' je bila na Kranj- ; skem njegova plača veliko nižja. Znašala je okoli 32 •¦ do 40 ren. gld. letno poleg plačanega stanovanja. V • zvezi s tako nizko plačo so deželni stanovi leta 1543 pi- i sali deželnemu knezu, da kljub ukazu vrhovnega upravnika orožarn artilerijski mojster v Ljubljano ni prišel in, kot so pisali, »se ne ve, kdaj se bo to zgodilo in s kakšno vzdrževalnino ("vnnderhalt vnd provi- sion"), kajti v teh hudih letih draginje ni mogoče, da nekdo shaja z 32 ren. gld., temveč raje uide ali pa pri- de naravnost v zavetišče«.*^ Smodnikar (»Pulvermacher«). Po omenjenih j inventarnih popisih orožarne, so hranili smodnik in ; za smodnik potrebne sestavine še v drugi polovici 16. ; stoletja (po inventarnem spisu leta 1561) predvsem v samem mestu »in dem klain Thurn am Egkh beim Closter Thor« ter »in helben Statt Thurn«, šele v po- pisih iz let 1587 in 1593 se omenja kot edino hranihšče i »im Neuen weissen Pulver Thurn« na grajskem hri- \ bu. Verjetno je to tisti stolp, za katerega so let kasne- \ je Valvasor pravi, da je v njem cesarska orožarna, ki i se je kazala kot »velik štirioglat stolp sredi gozda na j grajskem hribu, (ki mu) navadno pravijo smodniš- ' niča«." Smodnik je prihajal v ljubljansko orožarno smod-1 nišnico iz Trsta in iz Gradca.*^ Vsaj od začetka tride- ; setih let 16. stoletja pa se je v Ljubljani tudi izdeloval. ] Leta 1536 je bilo na ljubljanskem gradu le 31 centov j (okoh 1730 kg) smodnika, zato so kranjski poslanci | prosih deželnega kneza, da »spet dovoli trgovati s \ solitrom v Neaplju ali drugih krajih. S tem se bo po- novno lahko izdeloval smodnik, ki ga v deželi močno primanjkuje«.*^ Že F. Gestrin ugotavlja, da sta žveplo in soliter prihajala v naše dežele s posredova- njem južnoitalijanskih trgovcev, toda uvoz do Ljubl- jane je moral potekati v pretežni meri preko Trsta, ; saj je bil uvoz teh snovi preko Reke ugotovljen le v kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 1988 165 zelo majhnih količinah.*' Po letu 1536 pa je očitno, da je deželni knez uvoz dovolil. Smodnišnica je bila namreč dve leti kasneje relativno dobro založena in je ohranila to založenost tudi kasneje: leto smodnik soliter žveplo 1536 okoli 1730 kg ni podatka ni podatka 1538 okoli 5945 kg 1345 kg 1680 kg 1561 okoli 22726 kg ni podatka ni podatka 1587 okoli 1057 kg ni podatka 4018 kg 1593 okoli 3127 kg 224 kg 7396 kg • Količine se v virih navajajo v centih, funtih, librah, laglih, i sodčkih. Zaradi nazornosti smo vse preračunah v kilogra- i me. Ker te mere v različnih primerih do določene stopnje i odstopajo, smo upoštevali srednje vrednosti. Pri količi- i nah smodnika predstavlja navedba seštevek smodnika za topove in za puške. V inventarnih popisih se ti dve vrsti navajata posebej. Izdelovanje smodnika je predpisoval poseben red. Leta 1531 ga je oblikoval Hans Turing, ki je bil v \ Gradcu upravnik deželnoknežje orožarne, poleg tega ; pa tudi artilerijski mojster in livar. Red je potrdil ; vrhovni vojni orožarski mojster na Dunaju, nato pa ; je bil 13. maja izdan in poslan v Ljubljano.** Smod- i nikarju je predpisoval pravilo-način izdelovanja dveh vrst t.im. črnega smodnika: smodnik za puške {»Khurnpulver«) in smodnik za topove in možnarje , (»Zeugpulver« ali »Gemainpulver«), Prvi se je od drugega razlikoval le po večji količini vsebovanega solitra. Sestavine in razmerja za smodnik so bile nas- j lednje: i za puške: 5 centov dobrega čistega solitra, 1/2 cen-1 ta dobrega čistega žvepla, 1 cent dobrega oglja; za topove: 4 cente dobrega čistega solitra (če je slabše kvalitete 1/2 centa več), 1/2 centa dobrega či- : stega žvepla, 1 cent dobrega oglja. V drugi polovici 16. stoletja je stal 1 cent (okoli \ 56 kg) solitra 12 ren. gld., 1 funt (0,56 kg) pa okoh 7 ¦ krajcarjev 2 denariča; 1 cent žvepla 4 ren. gld., 1 funt i pa okoli 2 krajcarja; cena oglja se ne omenja; 1 cent i smodnika je stal 16 ren. gld., 1 funt pa okoh 9 kraj- i carjev i Za izdelavo smodnika je moral smodnikar zagoto- ' viti predvsem suhe sestavine, ker je že minimalen pro- j cent vlage povzročil neuporabnost smodnika. Zmes j je moral napraviti tako, da je »vsako posebej zmlel ; ah zdrobil, potem pa, v štiriindvajsetih urah ali tako dolgo, da je (bilo) dovolj, v stopah med seboj sphal in zmešal«. Po izdelavi sta upravnik orožarne in artile- rijski mojster opravila vzorčni preizkus z ognjem in ugotovila kvaliteto ter suhost smodnika. Za opravlje- no delo je smodnikar dobil plačilo delno v denarju in delno v naturi. Od vsakega centa izdelanega smodni- ka je dobil po 4 šilinge (30 krajcarjev), za očiščenje stop po vsakokratni izdelavi določene količine smod- nika pa je dobil še 1 funt smodnika.^" Upravnik orožarne, livar, artilerijski mojster in smodnikar so bile ključne osebe, ki so skrbeh za ogn- i jeno orožje. Učinkovitost tega orožja v smislu določ- enih popravil, izdelave določenih delov, možnosti prevoza itd. pa je bila odvisna tudi od drugih obrti, ki so sicer skrbele za hladno orožje in zaščitno opremo. Tako so imeU svoje mesto v orožarni tudi kovač, ključavničar, pasar, kolar, tesar, mizar in vrvar. Izde- lovalec oklepov (»Platner«) seje omenjal le leta 1538, vendar po številu shranjenih oklepov, železne, bakre- ne in pocinkane pločevine, lahko sklepamo, da so za- ščitno opremo omenjeni obrtniki tudi izdelovaU. Enako lahko trdimo tudi za izdelovanje enostavnega hladnega orožja kot npr. sulice, bojne sekire itd. V vojaško opremo in s tem v deželnoknežjo orožarno je sodilo tudi številno in raznovrstno orodje, s katerim so opremljaU okopnike (»Schanzknechten«): lopate, krampi, rovnice, škripčevje itd. Natančnejših podatkov o plačilu teh obrtnikov nis- mo zasledili. Po podatku o plači kolarja iz leta 1595 je mogoče sklepati, da so nekateri obrtniki delali v orožarni samo občasno, sicer pa so bili predvsem obrtniki v samem mestu. Prejemali so letno čakarino (»Wartgeld«). Ta jih je obvezovala, da so bili na raz- polago za delo v orožarni, kadar je bila potreba. Za dneve, ko so v orožarni delali, so prejemaU še določe- no plačilo.^^ V ilustracijo navajamo, kohkšne so bile cene neka- terih vrst orožja, orodja, priprav in drugega materia- la v zadnji tretjini 16. stoletja:^^ Kartauna 3450 ren. gld. — težak dolgocevni trdnjavski ali oblegovalni top. Obstajale so tričetr- tinske, polovične in četrtinske kartaune. V našem pri- meru gre za tričetrtinski top, ki je izstreljeval 36 fun- tov težke železne krogle. Za prevoz je bil potreben poseben sedlasti voz, ki ga je vleklo 16 konj. Pevka (»Singerin«) 1593 ren. gld. — vrsta kar- taune srednje velikosti (dolžine). Topovi te vrste so izstreljevali železne krogle, težke od 24 do 30 funtov. Za prevoz je bilo potrebnih 12 konj. Pomožna kača (»Notschlange«) 1775 ren. gld. — poljski dolgocevni top. Topovi te vrste so izstrelje- vali železne krogle, težke od 10 do 18 funtov. Za pre- voz je bilo potrebnih 8 do 12 konj. Falkon (»Falkhaune«) 980 ren. gld. — poljski dolgocevni top srednje teže. Tovrstni topovi so iz- streljevali 4 do 10 funtov težke železne krogle. Za pre- voz je bilo potrebnih od 4 do 6 konj. Falkonet (»Falkhaneth«) 388 ren. gld. — lahki poljski top. Topovi te vrste so izstreljevali 1 do 3 fun- te težke železne ah svinčene krogle. Za vleko sta bila potrebna dva ali trije konji. Možnar (»Feuer Mörser«) 475 ren. gld. — v našem primeru je šlo za deset centov težki železni možnar s stojalom in kolesi. Izstreljeval je 20 funtov težke kamnite krogle. K ceni je bilo vračunano tudi 12 centov krogel in smodnika. To so bili kratkocevni topovi, ki so se uporabljali za streljanje na skrite cilje znotraj oblegane utrdbe ali okopa. Krogle so bile pra- viloma kamnite, pa tudi prevlečene s svincem. Pri nas poznamo v glavnem signalne možnarje majhnih kali- brov, i 166 : kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 Težka trdnjavska puška (»Topplhaggen«) 10 ren. gld. — arkebuza velikega kalibra od 15 do 24 mm z dvojnim odbojnim kavljem (v nasprotju z lažjo trdnjavsko puško — Haggenpiichsen). Krogle so bile svinčene. Puška je bila težka od 9 do 14 kg in je za- poslovala enega ali dva moža. Pri nas so jo uporab- ljali tudi za opozorilno streljanje. Ročna cev (»Handtrohr«) 6 ren. gld. — v ceno je bil vštet še pripadajoči svinec (25 funtov) in smod- nik (15 funtov). Glede na ceno smodnika in svinca je stala cev okoli 3 ren. gld. Ročne cevi so imeli kaliber od 14 do 25 mm, podobno kot arkebuze, le da je bila zanesljivost streljanja pri cevi precej manjša, toda streljanje samo je bilo precej enostavnejše. Oprema vojaka najemnika (»Landtsknecht Riisstung«) 8 ren. gld.: Helebarda 45 krajcarjev, Metalno kopje (»Federspiess«) 45 krajcarjev, Tarda 35 krajcarjev. Copia 35 krajcarjev, Dvoročni meč 2 ren. gld., Rapir (vrsta meča) 2 ren. gld.. Napadalna čelada (»Sturmbhüett«) 1 ren. gld., Danica — bojni bič (»Morgenstern«) 10 krajcarjev. Napadalna bojna sekira 10 krajcarjev. Ročna sekira 10 krajcarjev, Sekač (»Hagmesser«) 10 krajcarjev, Rovnica 10 krajcarjev. Lopata 10 krajcarjev. Kramp 10 krajcarjev, Kovano železo (Geschlagenes Eisen) v kosih 1 cent 2 ren. gld., ^/eznap/očev//ifl (»Eisenplech«) 1 cent 3 ren. gld.. Bakrena pločevina (»Kupferplech«) 1 cent 18 ren. gld.. Pocinkana pločevina (»Vberzinndterplech«) 1 cent 20 ren. gld.. Svinec 1 cent 3 ren. gld., Kovaška oprema za štiri pomočnike 60ren. gld.. Ključavničarska oprema 100 ren. gld.. Mizarska oprema 40 ren. gld., Kolarska oprema 40 ren. gld., Tesarska oprema 40 ren. gld., Pasarska oprema 30 ren. gld., Vrvarska oprema 20 ren. gld., Rušilna oblegovalna miza s pripadajoičim škripčevjem in vrvmi 100 ren. gld. K vsem topovom in k mnogim drugim stvarem so so- dili še vozovi, jermeni, vrvi... V ilustracijo npr. le, da je k topu kartauni za njen prevoz sodilo za 12 ren. gld. vrvi.'' Deželnoknežja orožarna v Ljubljani je predstavlja- la v 16. stoletju s shrambami orožja, streliva in smod- nika ter delavnicami, osrednji preskrbovalni center z orožjem za Kranjsko in Hrvaško krajino v še izključ- no obrambnem vojaškem sistemu vseh notranje- avstrijskih dežel. Širše gledano, je bilo z osrednjo orožarno v Ljubljani in njenim delovanjem zvezanih niz gospodarskih dejavnosti: gozdarstvo, ogljarstvo, rudarstvo, topilnice, vrsta drugih obrti, trgovina, ki so predstavljale, če jih strnjeno imenujemo, oborožit- veno gospodarstvo, ki je moralo imeti tudi na Kranj- skem precejšen delež v celotnem gospodarstvu dežele. Kranjsko oborožitveno gospodarstvo je sicer ustvar- jalo le majhen del profita (od npr. prodaje orožja), niti ni z orožjem dosegalo ozemeljskih osvojitev ali pri nasprotniku izsililo določene privilegije, ki bi omogočili povračilo vloženega kapitala v proizvodnjo orožja. Vendar je imelo produktiven delež v celotnem gospodarstvu dežele v tem smislu, da so na eni strani gospodarske dejavnosti vezane na oborožitev dajale zaslužek posameznikom in pospeševale določen raz- voj samih dejavnosti, na drugi strani pa se je z orož- jem v bistvu obvaroval večji kapital, kot pa je bil v orožje vložen. OPOMBE 1. Npr. leta 1431 v vojalkem pozivu avstrijskega vojvoda Friderika IV. proti Husitom, ali leta 1445 v vojaSkem in davčnem redu za Štajersko, Koroško in Kranjsko, kjer je bi- lo predvideno v vsaki deželi najeti in vzdrževati orožarskega mojstra (»Zawgmaister«), v mestih in trgih pa koncentrirati večje količine orožja, B. Seuffert-G. Kogler, Die ältesten steirischen Lantagsakten (Teil I, 1396—1452), Graz-Wien- München 1953, Str. 65, 66 (št. 15), 88, 89 (št. 34) (in še kas- neje passim). — 2. Instrukcija je bila izdana 18. aprila 1507 v Strassburgu, DSKS, št. 11, str. 9, 10. — 3. H. Wies- flecker, Kaiser Maksimilian I, Band III, R. Oldenburg, München 1977, str. 392, 393; A. Müllner, Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien, Wien-Leipzig 1909; F. II- wof, Steirisches Eisen und Waffen in den Zeiten Maksimi- lians I. und Ferdinands I., MHVSt, 1886, 34, str. 78—102. — 4. V. Valenčič, Gozdarstvo (Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I.), Ljubljana 1970, str. 441—447. — 5. Ugotovitev J. Burchardta, »da se je vojna veščina tako rekoč demokratizirala«, ker »so v vojskovanju zavzele prvo mesto vede, kot inženirstvo, ulivanje topov in artilerija, sposobnosti, ki si jih je mogel prisvojiti vsak meščan« (Re- nesančna kultura v Italiji, Ljubljana 1963, str. 75), ne velja seveda zgolj za Italijo, ampak praktično za vso Evropo. Po- leg vrste ljudi (poklicev), ki so bili posredno in neposredno vezani na oboroževalno dejavnost, se prav v tej dejavnosti kažejo tudi zgodnji elementi kapitalizma. Na Štajerskem v tem času predstavljata tak značilen primer Sebald Pögl in Peter Hofkircher, ki sta bila pomembna izdelovalca in do- bavitelja orožja (H. Wiesflecker, n. d., str. 394, 395; O. Pickl, Peter Hofkircher, ein steirischer Waffenschmid dur Zeit des Frühkapitalismus, ZHVSt, 53, 1962). —6. E. Egg, Der Tiroler Geschützguss 1400—1800, Innsbruck 1961; H. Wiesflecker, Kaiser Maksimilian I, Band III, R. Oldenburg, München 1977, str. 393—395; Der Grazer Harnisch in der Türkenabwehr, Veröffentlichungen des Landeszeughauses, Graz 1971; F. Tremel, Die Eisenproduktion auf dem steiri- schen Erzberg im 16. Jahrhundert (v zborniku: Die wirt- schaftlichen Auswirkungen der Türkenkriege, Hsgg. Oth- mar Pickl), Graz 1971, str. 319—332. —7. 7. avgust 1515, Dunaj, DSKS, str. 153, št. 119; spomladi 1518 pa cesar spo- roča, da bo postavil orožarno v Celovcu, DSKS II, str. 202, št. 148. —8. 24. avgust 1515, Ljubljana, DSKS, str. 155, št. 120; 24. avgust 1515, Ljubljana, DSKS, str. 158, št. 121; 22. oktober 1515, Ljubljana, str. 161, št. 123; glej tudi B. Gra- fenauer, Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana 1962, str. 141.-9. Oktober ali november 1515, s.l., DSKS, str. 163, št. 124. —10. Stanovi so jeseni leta 1517 ponovno prosili ce- sarja, da postavi na Kranjskem orožarno. Cesarje spomladi leta 1518 to odklonil, DSKS II, str. 196, št. 143; str. 202, št. 148. Po tem datumu se do smrti cesarja Maksimilijana ja- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 167! nuarja 1519 niso več pojavljale zahteve kranjskih stanov za ] postavitev orožarne. — lOa. I. Slokar, izdelovanje orodja, strojev in orožja, orožane in skladiSča smodnika v Ljublja- i ni. Kronika 8, 1960, str. 177. — 11. »Ir. f.d. haben ira be- j ruertra hauptschlos ain Zeughaus zwpauen beuolchen, wie- wol dasselb Zeughaus angefanngen, aber doch nit gar ver- pracht, ist zubesorgen...«, iz stanovske instrukcije kranjs- kim deželnim poslancem 26. oktobra 1525, AS, fase, j 86/135, snopič 5, str. 25; B. Reisp piše, da je bila orožarna postavljena na ljubljanski grad leta 1524 (Ljubljanski grad — zgodovinski oris, v zbirki: Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov 144, Ljubljana 1985, str. 12). ; Vendar je bil takrat izdan ukaz o postavitvi te orožarne na ; gradu, dejansko pa je začela delovati orožarna na gradu šele ; leta 1525, kot je razvidno iz pričujočega vira. — 12. Izraz ; »puchsen«, »biichsen« se uporablja na splošno za ognjeno i orožje in ni nujno, da pomeni puško (arkebuzo). V našem ¦ primeru mislimo, da gre za ognjeno orožje t.im. strelno cev I (»Rohr«) večjega in manjšega kalibra. Na to sklepanje na- : vaja vrstni red zapisa v viru in pa predvsem poudarek, da i gre za bakreno ognjeno orožje na stojalu. Prav cevi so bile i zlasti po italijanski orožarski maniri pretežno bakrene (iz li- ! tine 8 do 12 delov cinka na 100 delov bakra). — 13. Iz sta- novske instrukcije kranjskim deželnim poslancem 25. okto- bra 1525, AS, fase. 86/135, snopič 5, str. 23, 24, 25. — 14. AS, fase. 207/301, ni pagine (pismo 17. februarja 1526); fase. 281/409, str. 501 (pismo 15. aprila 1528). — 15. AS, fase. 522/752, No, 78 (za leto 1538); Vie. fase. 1-127/240 (za leto 1561, 1587, 1593). — 16. 1. Slokar, Izdelovanje orod- ja... Kronika, 8, 1960, str. 177, 178, 179. — 17. Količina odobrenega orožja in materiala (v centih) je bila namenjena kot dodatna oskrba naslednjim krajem takole: smodnik za puške smodnik za topove svinec trdnjavske puške Kočevje 3 3 3 10 Vinica Volfji potok 3 3 3 10 4 Novo mesto 3 3 3 5 Silentabor 4 4 4 5 Črnomelj 3 3 4 12 Metlika 3 3 4 12 za gradove grofice Blagajske 4 4 5 14 I. Lenkoviču 6 — 6 — Skupaj 29 23 32 82 AS, fase. 145, 146/246, str. 82, 83. — 18. AS, Vie. fase. 1-119/224, ni pagine (v zavitku Zeugwart und Zeughaussa- chen Meist Laibach betreffendt); Vie. fase. 1-127/240 (v za- vitku Militarla, Lit. M. XXXIX). — 19. AS, Vic. fase. I-l 18/223, ni pagine (o preskrbi Senja, Reke, Otočca pisma, datirana 11. 5. 1594, 23. 5. 1594, 17. 3. 1595, 4. 4. 1595, 19. 4. 1595, 24. 4. 1595, 10. 5. 1595, 11. 12. 1595). — 20. M. Kruhek, Stvaranje i utvrdživanje obrambene granice na Ku- pi u toku 16. i 17. stolječa (zbornik: Vojna Krajina. Povijes- ni pregled — historiografija — rasprave), Zagreb 1984, str. 228, 229; AS, Vie. fase. 1-118/223, ni pagine (npr. pismo 10. marec 1592). — 21. Trenutno uspelo akcijo smo zapisali zato, ker so Petrinjo po osvojitvi 9./10. avgusta naslednji mesec Turki spet zavzeli. Ponovno jo je krščanska vojska zavzela šele naslednje leto septembra 1595. O prevozu topov do Petrinje in spet nazaj v Ljubljano od maja 1594 do kon- ca avgusta 1594 pa kažejo naslednja pisma: AS, Vie. fase. 1-118/223, ni pagine (6. 5. 1594,5.6. 1594,6. 6. 1594,24.7. 1594, 1. 8. 1594, 19. 8. 1594,27. 8. 1594). —22. Glej opom- bo 15. navedene signature teh inventarnih popisov, iz kate- rih so vzeti podatki. — 23. M. Wutte, Vom alten Land- sturm, Carinthia 1, 1916, str. 35. —24. Lands-Handvest des löblichen Herzogthumos Crain, 1687. — 25. H. Wies- fleeker, Kaiser Maksimilian I, Band III, R. Oldenburg, München 1977, str. 394. — 26. Zanimiv je v zvezi s tem za- pis mestnega sodnika 4. februarja 1595, kako sta po smrti upravnika orožarne Martina Edelmana izginila »dva tovora oziroma štirje sodčki« smodnika (okoli 320 kg). V času, do- kler niso bili predani vsi ključi, je namreč vdova Martina Edelmana naročila svojemu hlapcu, da je omenjeni smod- nik odpeljal in ga skril, AS, Vie. fase. 1-118/223, ni pagine (4. februar 1595). —27. Podatki so navedeni iz inventarnih popisov (glej opombo 15) ter še AS. Vie. fase. 1-118/223, ni pagine (preverbo omogočajo v tekstu omenjeni datumi spi- sov). — 28. AS. Vie. fase. I-l 18/223, ni pagine (30. januar 1595, 21. februar 1595). — 29. A. Meli, Grundriss der Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte des Landes Steier- mark, Graz-Wien-Leipzig 1929, str. 517. — 30. Plača upravnika orožarne AS, Vic. fase. 1-118/223, ni pagine (29. maj 1595; plača pisarja AS, Vic. fase. 1-127/240, zavitek Militarla, Lit. M. XXXIX, ni pagine (22. februar 1560); do tega časa ni bil nastavljen, ampak je posel pisarja opravljal upravnik orožarne sam, za kar je kot nadomestilo poleg svoje redne plače prejemal še 34 ren. gld. —31. 1. Slokar Iz- delovanje orodja.... Kronika 8, 1960, str. 176, 177; isti. Rokodelstvo in industrija v Ljubljani od konca srednjega veka do leta 1732 (Publikacije Mestnega arhiva ljubljanske- ga. Razprave 3), Ljubljana 1972, str. 101, 102. —32. M. Šercer, Naoružanje i vojna oprema u Hrvatskoj u 16. stolje- ču, Vesnik vojnog muzeja u Beogradu, 19—20, Beograd 1974, str. 37. 33.AS, Vie. fase. 1-118/223, ni pagine (19. september 1597). — 34. Npr. leta 1538 je beneška republika kupila na Kranjskem 200 miliarijev (okoli 112 ton) železa, A. Müllner, Geschichte des Eisens..., str. 461; F. Gestrin, Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem, SAZU, Ljubljana 1972, passim. —35. M. Šercer, Naoružanje..., Vesnik vojnog muzeja u Beogradu, 19—20, Beograd 1974, str. 37. —36. AS, fase. 207/302, str. 893, 894, 906, 907. — 37. I. Slokar, Izdelovanje orodja..., Kronika, 8, 1960, str. 177, pravi: »Puške se v Ljubljani spričo premočne konku- rence v Borovljah niso izdelovale«. Konkurenca puškarskim Borovljam seveda ni bila, vendar pa podatkov o puškah iz Borovelj nisem zasledil. Tudi kalupi v orožarni in sorazmer- no enostavno ulivanje železnih strelnih cevi in pušk govori v prid, da je bila v Ljubljani tudi tovrstna dejavnost. —38. Celoten postopek preizkusa znanja in nastavitev ljubljan- skega meščana Ivana Albina dokumentira vrsta pisem, ki jih zaradi zanimivosti navajamo vsebinsko skrajšane: —22. januarja 1596 pismo iz Gradca (Spodnjeavstrijske komore) stotniku Gradiške Francu Formentinu. Pismo je odgovor na pismo iz 1. januarja, ki sta ga poslala Franc Formentin in Joseph Rabatta (vicedom na Kranjskem), in v katerem sta predlagala preizkus znanja za Ivana Albina. Spodnjeavstrij- ska komora se je sedaj strinjala in je dovolila, da Ivan Albin opravi preizkus na lastne stroške, če hoče postati livar v Go- rici. — 4. februarja 1596 piše Frane Formentin iz Gradiške Ivanu Albinu v Ljubljano, da je spodnjeavstrijska komora pristala na preizkus znanja ter da naj sporoči, kdaj bi preiz- kus opravil. — 19. februarja 1597 fleto dni kasneje) piše Ivan Albin iz Ljubljane v Gradec, da je preizkus, kot ga je predvideval ukaz z dne 22. januarja 1596, opravil. Ulil je majhen topic in možnar na granate (»Feuerkugln«). Glede na to prosi za pregled in odobrenje. — 24. februarja 1597 piše Franc Formentin iz Gradiške v Gradec, da je Ivan Al- bin zaradi livarne v Gorici preizkus na lastne stroške opra- vil. Ker sta njegova izdelka na voljo v Ljubljani, naj bi o 168. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 tem poročal še vicedom. —28. februarja 1597 piše spodnje- avstrijska komora iz Gradca vicedomu v Ljubljano, da so dobili obvestilo o opravljenem preizkusnem ulitju topica in možnarja ljubljanskega meščana in zvonarja Ivana Albina. V Ljubljani naj se izbero ljudje, izkušeni v teh stvareh, ki naj si ogledajo izdelka in nato obvestijo spodnjeavstrijsko komoro. —17. aprila 1597 piše v Gradec gospod Paradeiser (upravitelj vicedomskega urada), da so si glede na pismo iz 28. februarja 1597 izdelka Ivana Albina ogledali vicedom, upravnik orožarne in on (Paradeiser) ter ugotovili, da »sta oba kosa... tako narejena, da sta za vsako potrebo popol- noma uporabna«. — 19. septembra 1597 sporoča spodnje- avstrijska komora vicedomu v Ljubljano, da so poročilo upravitelja vicedomskega urada iz 17. aprila 1597 prejeli. Knez glede na to omenjenega Albina poslavlja na mesto li- varja orožja, vendar pa naj male vrste topov in možnarje, ki jih potrebujejo orožarne v Gorici, Gradiški in v Trstu, izde- luje v Ljubljani. To pa zato, ker je po mnenju omenjenega Albina veliko bolje in lažje ulivati v Ljubljani, ker v Gorici ni na zalogi ne bakra ne drugih kovin, poleg tega pa je v Ljubljani tudi lažje in ceneje narediti oglje in druge potrebš- čine, kakor pa vse to voziti v Gorico. S tem deželni knez ne izdaja zgolj sklepa Albinu za dovoljenje livarstva ognjenega orožja, temveč tudi potrdilo o redni službi. — 13. oktobra 1597 piše spodnjeavstrijska komora vicedomu v Ljubljano, da naj gre »mojster« Albin v Gorico, Gradiško in Trst in poizve, koliko topov je potrebno na novo izdelati. — 13. oktobra 1597 (istega dne) pa so bila poslana pisma iz Grad- ca še v Trst, Gradiško in Gorico, v katerih je spodnjeav- strijska komora ukazala, da naj vsako od teh mest natančno napiše, katere vrste topov, možnarjev in malih topov v nji- hovih utrdbah primanjkuje oziroma katere vrste tega ognje- nega orožja bi bilo potrebno pretopiti in na novo uliti. Vsa- ko mesto naj napravi predračun ne vštevši plače livarja, ker bo to izdelal sedaj Ivan Albin, ki je plačan od komore. O potrebah naj obveste Albina, ko bo prišel v Trst (Gorico, Gradiško). Vsa pisma glej AS, Vie. fase. I-l 18/223, ni pagi- ne. — 39. AS, fase. 1-119/224, ni pagine (1. marec 1582). — 40. Leta 1525 — glej opombe 13 in 14 in tekst, ki se nana- ša na te opombe; leta 1553 je Ivan Ungnad predlagal kralju Ferdinandu v poročilu o utrdbah na Kranjskem, da naj bi zaradi pogosto pokvarjenega in zanemarjenega orožja po- stavili artilerijske mojstre tudi v izpostavljene kraje ob hrvaško-kranjski meji v Vinico, Kostel, Poljane. Tu naj bi artilerijski mojstri skrbeli tudi za opozorilne strele in ognje, AS, fase. 162/282, str. 36—46. —41. AS, I 86r, str. 12'. — 42. A. Meli, Grundriss..., str. 517. —43. AS, fase. 207/301, str. 587; podatke o letnih plačah artilerijskega] mojstra smo zasledili še naslednje: — leta 1518, 1. marca sporoča cesar Maksimilijan letno plačo za artilerijskega mojstra v Gorici 40 ren. gld. za službo in čakarino; AS, Vie. fase. 1-119/225, — leta 1525, 25. oktobra 20. ren. gld. opravnine, doklada k plači in stanovanje v vicedomskem stolpu v Ljubljani, AS, fase. 86/135, snopič 5, str. lA,—le- ta 1543, s.d., 32 ren. gld., AS, fase. 207/301, str. 587, — Ze- rn 1579, 24. maja, 32 ren. gld. in »po stari navadi« hrano in stanovanje v samostanih, MSHSM 15, Zagreb 1884, str. 86, ; — leta 1582, 1. marca 60 ren. gld. za delo art. mojstra in ko- larja skupaj v Ljubljani, AS, Vie. fase. 1-119/224, ni pagi- ne, — leta 1628, 16. septembra 78 ren. gld. letna plača art. mojstra v Trstu, AS, Vie. 1-119/224, ni pagine. —44. J. W. Valvasor, Die Ehre..., Laibach 1689, Buch XI, str. 665. — 45. Po omenjenih inventarnih popisih je leta 1538 prišlo iz Trsta 23 centov in 9 funtov (okoli 1290 kg) smodnika, leta 1593 pa iz Gradca 46 centov 20 funtov (okoli 2590 kg) smodnika, sig. navedena pod opombo 15. —46. AS, fase. 136a/231, ni pagine (iz instrukcije kranjskim poslancem 19. junija 1536, točka pet te instrukcije). —47. F. Gestrin, Mit- ; ninske knjige..., SAZU, Ljubljana 1972, str. 139, 154, 183, 193. —48. AS, Vie. fase. 1-119/225, ni pagine (13. maj 1531). —49. AS, fase. 90/140, snopič 2, str. 64. —50. Isto kot opomba 48. — 51. Dve pismi poleti 1595 nas seznanjata ; s plačilom kolarja Simona Anža (»Ansch«), ki je dobival 32 \ ren. gld. letne čakarine in 10 krajcarjev za vsak dan dela v ¦ orožarni. Na njegovo prošnjo o povečanju te dnevne plače, ; ki jo je spodnjeavstrijska komora odbila, je vicedomski i urad priporočal, da se kolarju dnevni zaslužek v orožarni poveča vsaj na 12 krajcarjev, AS, Vie. fase. 1-118/223, ni pagine (29. julij 1595, 28. avgust 1595). —52. Spis, po kate- rem navajamo cene, je iz srede osemdesetih let 16. stoletja in vsebuje polovico celotne opreme za večjo trdnjavo na Ogrskem, po vsej verjetnosti Kanižo, ki so jo poslale in obračunale notranjeavstrijske dežele. Iz obsežnega spisa smo izbrali nekatere najznačilnejše vrste ter ceno, ki je pre- računana na posamezni kos omenjenega orožja in opreme, AS, fase. 90/140, snopič 2, str. 60—64. —53. Glede oznak orožja in bojne opreme so bili uporabljeni naslednji priroč- niki: Kriegsingenieur-Artillerie-vnd See Lexicon..., her-^ ausgegeben von Johann Rudolph Faesch, Dresden vnd \ Leipzig 1735; W. Boeheim, Handbuch der Waffenkunde, i (Akademische Druck-u. Verlagsanstalt), Graz 1966; H. : Müller, Deutsche Bronzegeschützrohre 1400—1750 (Deut- scher Militärverlag), Berlin 1968; F. Tancik, Orožje in boj- ' na oprema od naselitve Slovencev do konca 17. stoletja, \ (katalog razstave), Ljubljana 1971; Vojna enciklopedija,; drugo izdanje, Beograd 1970—1976.