Razlike med spoloma pri nekaterih simptomih stresa ter intenzivnost doživljanja stresnih simptomov
maja meško
Kontrola zralCnega prometa Slovenije
mateja videmšek Univerza v Ljubljani, Slovenija
jože štihec
Univerza v Ljubljani, Slovenija
zlatka meško štok Univerza na Primorskem, Slovenija
damir karpljuk
Univerza v Ljubljani, Slovenija
Ob dolgotrajni izpostavljenosti stresu se zacne posameznik čezmerno odzivati, kar se izraža na fizični, vedenjski ali psihični ravni. Takšni odzivi lahko povzročijo škodljive posledice v obliki bolezni, čustvenih težav in slabše opravljenega dela. V pričujoči raziskavi so avtorji ugotavljali razlike med spoloma pri stopnji doživljanja stresa pri delu, pogostosti ter intenzivnosti pojavljanja stresnih simptomov. Preverjali so, ali obstajajo razlike med spoloma glede stopnje doživljanja stresa pri delu, ali se spola razlikujeta glede pogostosti pojavljanja stresnih simptomov ter ali med spoloma obstajajo razlike glede intenzivnosti doživljanja simptomov stresa. Vzoreč udeleženčev je zajel 85 managerjev naključno izbranih slovenskih podjetij. Ugotovljeno je bilo, da obstajajo razlike med moškimi in ženskami glede na vse zgoraj naštete dejavnike, in sičer ženske doživljajo statistično značilno višjo stopnjo stresa kakor moški, pri pogostosti pojavljanja stresnih simptomov se razlike med spoloma pojavljajo pri nekaterih simptomih stresa ter prav tako pri intenzivnosti doživljanja simptomov.
Kljucne besede: managerji, delovno okolje, stres, razlike med spoloma
Stres na delovnem mestu
Delo je zelo pomemben del življenja vsakega ččloveka. Ponuja številne možnosti sočialnih interakčij in osebnostnega napredka (rasti). Močno vpliva na samopodobo in na občutek lastne vrednosti ter je izziv za samoizpopolnjevanje (Selič 1999). Na delovnem mestu pa se
vse pogosteje sreccujemo s stresnimi situacijami, ki se vsak dan pojavljajo v razliCnih oblikah. Stres je namreč: specificcen odnos med posameznikom in okoljem, ki ga posameznik oceni kot obremenjujočega ali pa kot takega, ki presega njegove sposobnosti upora in s tem ogroža njegovo blaginjo (Maslach in Leiter 1997; Rungapadiachy 2003; Schmidt 2003). Vsak stres poteka po zakonitem vzorcu, in sicer v treh fazah. V prvi, alarmni fazi povzrocijo stresorji navadno upad in dezorganizacijo delovanja (šok), kmalu pa se pojavijo znaki mobilizacije energije in pripravljanja na spoprijem s stresorji (protišok). Sledi faza odpora, ko se okrepi delovanje in prizadevanje organizma, da bi uspešno obvladal uccinke stresorjev. cCe ta prizadevanja uspejo, se delovanje povrne na obicajno raven, ce pa so neuspešna in takšna tudi ostanejo, zacne delovanje pešati, pojavijo se znaki izcrpanosti in motnje (faza izčrpanosti), v skrajnem primeru se stres kon^a s smrtjo (Musek 1999).
Stres ne prizadene samo posameznika, zaposlenega v organizaciji, ampak tudi organizacijo samo. Organizacijski stres se ugotavlja s stopnjo odsotnosti zaposlenih z dela in s kakovostjo dela samega. Organizacije z visoko stopnjo odsotnosti z dela, z veliko fluktuacijo kadrov in slabimi medosebnimi odnosi izgubljajo na ugledu, kakovosti in javni podobi (Meško Stok 2008). Ker je med nadpovpreccno ogroženimi za tvegano stresno vedenje najvecc aktivno zaposlenih, je pomembno predvsem ukrepanje na delovnem mestu. Stres se moramo naučiti ^im bolj učinkovito obvladovati, da bi nam bil predvsem kot izziv, in ne kot breme. Obvladovanje je vsekakor naloga vsakega posameznika, vendar lahko k temu učinkovito pripomore tudi posameznikovo okolje (Zaletel Kragelj, Pahor in Bilban 2004).
Stres na delovnem mestu v zadnjih dvajsetih letih silovito narašcca. Tako predstavlja glavno skrb managerjev, saj pomeni škodo za podjetje (Midgley 1997; Rees 1997). V mnogih podjetjih niso seznanjeni z njegovimi posledicami. Posledice neuccinkovitosti posameznikov ali celo managerjev pripisujejo drugim dejavnikom in ne stresu. Prav managerji pa večino svojega ^asa preživijo na delovnem mestu, kar vpliva na nepravilno prehrano in pomanjkanje telesne dejavnosti, oboje pa še dodatno povecuje stres. Stres in preobremenjenost pa zmanjšujeta celotno in normalno delovanje zaposlenih ter managerjev. Posledice stresa se kažejo (Heller in Hindle 2001):
•	v zmanjšanju učinkovitosti pri delu in
•	v stroških poslovanja.
Stres na delovnem mestu, njegovi vzroki in posledice so v cclanicah eu zelo razširjeni. Po raziskavah so managerji v državah pristopni-
cah k eu bolj pod stresom in so bolj obremenjeni z delom kot njihovi zahodni kolegi, kar je zagotovo povezano s prehodom s planskega na tržno gospodarstvo in s povecano konkurenco. Na podlagi številnih raziskav so izraCunali, da gre zaradi izostankov z dela, ki so posledica bolezni, povezanih s stresom, vsako leto v nic vsaj sto milijonov delovnih dni (Looker in Gregson 1993).
Izguba zdravja ni niti najvecji niti edini strošek v organizacijah. Napake in napaccne odloccitve, ki jih delajo zaposleni pod vplivom stresa, stanejo mnogo vec (Traven 1998).
Aparicio (2002) v svoji raziskavi, ki je zajela 147 milijonov vprašanih delojemalcev v Evropi, trdi, da so pri delu pod velikim pritiskom. Od teh ena tretjina ne organizira svojega dela, ve^ kot ena cetrtina pa ne sme sodelovati pri razporejanju svojega dela, nadalje 45% vprašanih trdi, da opravljajo monotono delo, 50%, da izvajajo kratka, po-navljajoca se, rutinska dela. Iz tega lahko izpeljemo, da delovno pogojeni vzroki stresa prispevajo k aktualnim boleznim, saj kar 13% delojemalcev toži o glavobolih, 17 % o bolecinah v mišicah, 30 % o bo-leccinah v hrbtenici, 20% o zaspanosti in 28% o stresu.
Stresne dogodke je mogoče razumeti tudi kot prilagoditvene zahteve, ki povzroccajo psihofiziološko napetost, ki lahko kumulira kot somatska bolezen. Pot od stresnega dogodka do bolezenskih simptomov je zapletena in je odvisna od mnogih vidikov, ki jih je treba proučiti. Ti vidiki so pretekle izkušnje, obrambni mehanizmi, fiziološke reakcije, strategije spoprijemanja s stresom in bolezenska vedenja (Seli^ 1999).
Vse ve^je delovne zahteve, manjša varnost zaposlitve in spremenjeni na^in življenja sodobnega človeka obremenjujejo. Ljudje, ki živijo v stalni ccasovni napetosti, v tekmovalnem okolju in so nenehno zaskrbljeni, ali bodo pravoccasno opravili številne naloge, tudi pogosteje obolevajo za boleznimi srca in ožilja (Možina 1998).
Dolgotrajna izpostavljenost stresu in z njo povezana kronicna fiziološka vzburjenost pomeni moccno obremenitev presnovnih, kardiovaskularnih in imunskih funkcij, zato je lahko dejavnik v razvoju psihičnih in psihosomatskih motenj ter bolezni (Sket in Živin 2001). Dolgotrajna izpostavljenost delovnemu stresu pa vodi tudi do izgo-relosti na delovnem mestu. Izgorelost je specificen sindrom, ki je značilen predvsem za poklice, ki jih oznacuje obsežno delo z ljudmi (Maslach in Leiter 1997). Bilban (2009) opisuje, daje izgorelost opaziti pri posameznikih, ki so obcutljivi, imajo veliko empatije, so topli, predani, zavzeti v odnosih z ljudmi, k ljudem obrnjeni idealisti, ki so obenem notranje negotovi, nemirni, napeti, pretirano navdušeni in se hitro primerjajo z drugimi.
Med poklicne stresorje, ki najveckrat povzroccajo težave pri zaposlenih, spadajo delovne razmere, delovni ccas, samo delo, slog vodenja, delovna klima, obeti kariere, nadlegovanje in nasilje na delovnem mestu, intolerantnost in narava organizacije, ob tem pa še hrup, vibracije, prah, neugodno toplotno okolje, svetloba in nevarne snovi. Stres na delovnem mestu se najveckrat pojavlja zaradi neustrezne politike informiranja, metod vodenja, pomanjkanja kompetenc, pomanjkanja zaupanja, metod dela, oblikovanja delovnega mesta, nor-miranosti dela in hierarhiccnega reda (Lanz 1998).
Vecina ljudi domneva, da so managerji v podjetjih najbolj riziccna skupina za podvrženost stresnim uccinkom. Luban - Plozza in Pozzi (1994) se sprašujeta o managerskem stresu, ali ni to morebiti bolezen karierizma. CCeprav so managerji skupina z največjim tveganjem, jih mnogi radi posnemajo. Podvrženi so pretiranim obremenitvam zaradi odgovornosti, ki zahteva nenehno pozornost, in stresu, ki pogosto postaja neznosen. Pojavi se nespečnost, anksioznost, kaže se sindrom utrujenosti, pa tudi že prava bolezen (zvišan krvni tlak, angina pektoris, miokardni infarkt itn.). Tej populaciji zaposlenih se iz tako imenovane skupine managerskih bolezni še posebno pogosto pripisuje infarkt. Mednarodna organizacija dela - ilo (angl. International Labour Organization) priporoca, da se tudi bolezni, ki so posledice stresa, uvrsti na seznam poklicnih bolezni.
Vemo, da vsi managerji potrebujejo uspeh, hkrati pa tudi svojo opaznost, zato se za^ne tekmovalni boj, ki je prav tako zelo pogost vzrok stresa. Ker se situacija lahko konca tudi z neuspehom, prikrivanje tega vodi tudi v depresijo. Pojavi se apatija, izguba entuziazma in samospoštovanja. Taki bolniki so pogosto prepričani, da gre za znake fiziccne bolezni (Lancaster 1995). Nemalokrat se zgodi, da poskušajo managerji svojo napetost omiliti s pitjem alkoholnih pijacc in s tem polepšati svojo realnost (Ramovš 1995).
Managerji iz razliccnih držav po svetu so zaznali pri lastnem delu podobne stresorje. Obsežna mednarodna primerjalna študija delovnega stresa je zbrala podatke 1065 managerjev iz desetih držav: iz Brazilije, Velike Britanije, Egipta, Nemcije, Japonske, Nigerije, Sin-gapurja, Južne Afrike, Svedske in Združenih držav Amerike. CCasovni pritiski in skrajne meje v smislu preobremenjenosti so bili najbolj pogosto omenjeni viri delovnega stresa. Bili so navedeni kot stresor pri 55% vseh respondentov. Med druge pogoste identificirane stresorje so se uvrstili tudi predolg delovnik, spremljanje sestankov in konflikti med delom in družino ter socialnimi odnosi (Luban - Plozza in Pozzi 1994).
Odziv na stres ob krajših, obvladljivih izzivih (stresorjih) omogocca ohranjanje integritete organizma (preživetje) in pomembno prispeva
k njegovemu razvoju - tako se uččimo in prilagajamo izzivom nenehno spreminjajočega se okolja. Vendar pa enaki mehanizmi, ki nam ob soočenju z nevarnostjo omogočajo preživetje, ob kronični izpostavljenosti neobvladljivim stresorjem povzročijo bolezenska stanja, kot so zvišan tlak in večja končentračija maščobe v krvi, nalaganje maščevja okoli pasu, napadi panike in depresija. Poleg tega pa lahko kroniččni stres z značčilno podaljšanim in premoččnim stresnim odzivom nanj poslabša ali sproži zdravstveno težavo, h kateri smo sičer nagnjeni, pa se dotlej še ni razvila, npr. astmo, alergije, glavobole, sladkorno bolezen ali sindrom angine pektoris (Rakoveč -Felser 2002).
Najpogostejši znaki stresa oziroma simptomi porušenega ravnovesja zaradi stresa so (Looker in Gregson 1993):
1.	telesni simptomi:
•	nespečnost ali prevelika potreba po spanju,
•	zmanjšan ali povedan apetit, slabost, prebavne motnje,
•	boleččine v mišičah, prsih ali okoli srča,
•	pogosti glavoboli, vrtoglaviče,
•	kroniččna utrujenost, nizka stopnja ali izbruh energije, ki mu sledi depresija,
•	pogosti prehladi, alergije;
•	pretirano uživanje nikotina, kofeina, pomirjeval, alkohola;
2.	duševni simptomi:
•	tesnoba, nemir, napetost, zaskrbljenost,
•	nezadovoljstvo, slaba volja, razdražljivost,
•	potrtost, občutek nemoči, obupa, depresija,
•	pretirana občutljivost, zmedenost, nagle spremembe razpoloženja,
•	no^ne more, pogost jok,
•	vzponi in padči samospoštovanja, občutki manjvrednosti;
3.	simptomi na področju medsebojnih odnosov:
•	želja po samoti, skrivanje, izolačija,
•	težave v komunikaciji,
•	zmanjšan stik s prijatelji,
•	nezaupanje, nestrpnost,
•	motnje v spolnosti;
4.	simptomi stresa, ki se kažejo na delovnem mestu:
•	občutek preobremenjenosti, nizka produktivnost, izguba perspektive,
•	pomanjkanje zanimanja za dejavnosti, ki so vas nekocc veselile,
•	pomanjkanje novih idej, neodločnost,
•	nedokonccanje nalog, lotevanje vedno novih nalog,
•	težave z zbranostjo, pozornostjo, pozabljivost,
•	odpor do dela.
Rezultati raziskave, ki jo je opravil Burke (2002), so pokazali, da se moški in ženske statistično pomembno razlikujejo v nekaterih vidikih doživljanja stresnih situacij ter simptomih stresa. Ugotovil je, da ženske pri svojem delu doživljajo statistično značilno višjo stopnjo stresa kot moški. Ugotovil pa je tudi, da se pri ženskah statistično znaccilno pogosteje pojavljajo psihološki simptomi kakor pri moških.
Iwasaki, MacKay in Ristock (2004) so ugotovili, da doživljajo ma-nagerke stres bolj emocionalno kot managerji. Za glavni razlog te ugotovitve so omenili družbena priccakovanja, ki ženskam narekujejo, da so odgovorne za druge in zanje tudi skrbijo. Managerji pa so, po njihovih ugotovitvah, v nasprotju z managerkami osredotočeni nase in imajo pod lastnim nadzorom stvari, za katere tudi odgovarjajo.
Rezultati drugih študij so prav tako pokazali, da ženske pogosteje doživljajo stres na »emocionalni naccin«, moški pa pod vplivom stresa pogosteje podležejo fizičnim boleznim (Jick in Mitz 1985).
Znano je, da individualne razlike med posamezniki igrajo pomembno vlogo na vplive stresa. Razliccni modeli stresa identificirajo spol kot pomembno personalno ali demografsko karakteristiko, ki vpliva na posameznikovo doživljanje stresa (Jick in Mitz 1985).
V pri^ujo^i raziskavi smo ugotavljali razlike med spoloma pri stopnji doživljanja stresa pri delu ter pri pogostosti in intenzivnosti pojavljanja stresnih simptomov. Postavili smo si naslednje hipoteze:
hi Med spoloma je zaznati razlike glede stopnje doživljanja stresa pri delu.
h2 Med spoloma obstajajo razlike glede pogostosti pojavljanja simptomov stresa.
h3 Spola se razlikujeta glede intenzivnosti doživljanja stresnih simptomov.
Metoda
udeleženci raziskave
Vzorec udeležencev je zajel 85 naključno izbranih managerjev iz zasebnega in javnega sektorja, od tega 43 žensk in 42 moških. Najštevilčnejša je bila starostna skupina med 31 in 40 leti starosti (49,4%),
34,1% managerjev, udeleženih v raziskavi, je starih 41-50 let, najmanjši delež managerjev pa pripada skupini, mlajši od 30 let (16,5 %). Največji delež pripada skupini z visoko izobrazbo (92,9% managerjev, udeleženih v raziskavi). 41,2% managerjev, vključenih v raziskavo, se uvršca v skupino z delovno dobo med 11 in 20 let, 27,1% pa med 6 do 10 let; ostali imajo vec kot 20 ali manj kot 6 let delovne dobe. Raziskava je bila opravljena leta 2008. Udeleženci so v raziskavi sodelovali prostovoljno in anonimno.
pripomocCki
Za namen raziskave je bil sestavljen vprašalnik Stresne obremenitve na delovnem mestu managerja. V vprašalniku je uporabljena Liker-tova lestvica. Vprašalnik je sestavljen iz treh delov, in sicer:
•	sociodemografski podatki udeležencev raziskave;
•	vprašanje, povezano s subjektivno oceno stopnje stresa;
•	seznam, namenjen identifikaciji simptomov stresa; ta je sestavljen iz niza 48 poccutij in stanj, za katere je iz literature razvidno, da se lahko pojavijo kot posledica stresa (Braham 1994; cCernelic 1999; Luban - Plozza in Pozzi 1994; Powell 1999). Managerji so jih ocenili dvakrat, obakrat po 5-stopenjski Likertovi lestvici, in sicer glede na:
1.	pogostost njihovega pojavljanja - na skali od nikoli (ocena 1) do zelo pogosto (ocena 5),
2.	njihovo mote^nost oz. neprijetnost - na skali od povsem ne-motece (ocena 1) do izjemno motece (ocena 5).
obdelava podatkov
Podatki so bili obdelani s pomočjo statističnega programa spss za Windows. Uporabljene so bile naslednje statistične metode obdelave podatkov:
•	deskriptivna statistika ter frekvenčna porazdelitev za spremenljivke,
•	^-test - za preverjanje statistične pomembnosti razlik med spoloma med simptomi stresa.
Vse statistično pomembne ugotovitve smo sprejemali na 5-odstotni ravni tveganja.
Rezultati in interpretacija
deskriptivna statistika Preglednica 1 prikazuje strukturni delež udeležencev v raziskavi glede na število zaposlenih v podjetju. Iz nje lahko vidimo, da je
Meško, Videmšek, Stihec, Meško Stok in Karpljuk preglednica 1 Strukturni delež managerjev glede na število zaposlenih v podjetju
Stevilo zaposlenih	Frekvenca Delež udeležencev*
10 in manj	12 14,1
20-50	15 17,6
51-250	29 34,1
251 in več	29 34,1
Skupaj	85 100,0
opombe *V odstotkih.	
preglednica 2 Strukturni delež managerjev glede na vrsto podjetja	
Vrsta podjetja	Frekvenca Delež udeležencev*
Proizvodno	15 17.6
Trgovinsko	17 20,0
Storitveno	28 32,9
Zdravstvo	4 4,7
Solstvo	4 4,7
Drugo	17 20,0
Skupaj	85 100,0
opombe *V odstotkih.
najvec managerjev, udeleženih v raziskavi, zaposlenih v podjetjih, ki imajo med 51 in 250 ter vec kot 251 zaposlenih (68,2%).
Preglednica 2 nam prikazuje strukturne deleže udeležencev raziskave glede na vrsto podjetja. Največ managerjev dela v storitvenih podjetjih (32,9%), najmanj pa v zdravstvu in šolstvu. 49,4% udeležencev raziskave ima poleg rednih delovnih obveznosti še dodatne zadolžitve.
preverjanje hipotez in diskusija
Hipoteze smo preverjali s pomocjo ^-testa za preverjanje statistične pomembnosti razlik med spoloma in simptomov z delom povezanega stresa.
hi Med spoloma je zaznati razlike glede stopnje doživljanja stresa pri delu.
Iz preglednice 3, kjer so predstavljeni strukturni deleži, lahko vidimo, da je 27,1 % managerjev svoje delo ocenilo kot zelo do izjemno stresno. 61,2% managerjev ocenjuje svoje delo kot zmerno stresno, 11,8% pa kot nekoliko stresno. V raziskavi je sodelovalo 43 žensk in 42 moških. Ženske v povprecju doživljajo z delom povezan stres s stopnjo 2,68, moški pa z 2,38, kar pomeni, da štejejo ženske stres za bolj motecc kot moški (na lestvici od 1 do 5, kjer 1 pomeni, da stresno
preglednica 3 Strukturni delež odgovorov na vprašanje v zvezi s stopnjo stresa, ki ga managerji doživljajo pri svojem delu
Odgovor	Frekvenca	Delež*	Kumulativni delež*
Povsem nestresno	0	0,0	0,0
Nekoliko stresno	10	11,8	16,5
Zmerno stresno	52	61,2	77,6
Zelo stresno	14	21,2	94,1
Izjemno stresno	5	5,9	100,0
Skupaj	85	100,0	
opombe *V odstotkih.
preglednica 4 Rezultati t-testa za ugotavljanje obstoja razlik med spoloma glede
na stopnjo doživljanja stresa pri delu Postavka	F	t	df	p	(1)
Stopnja stresa
1,944 -2,058
83
0,043* -0,26523
opombe (1) Razlika v aritmetičnih sredinah med skupinama. * p < 0,05.
stanje oseba doživlja kot povsem nemotene, 2 kot nekoliko motele, 3 kot zmerno motele, 4 kot zelo motele in 5 kot izjemno motele). T-test za preverjanje statistične pomembnosti razlik med spoloma je pokazal, da razlika med skupinama (spol) pri 5-odstotnem tveganju (p > 0,05) ni statistično značilna (stopnja značilnosti = 1,27).
S pomočjo t-testa za neodvisne vzorče smo ugotovili, da se mana-gerke in managerji razlikujejo v stopnji doživljanja stresa pri delu, in sičer ženske pri delu doživljajo višjo stopnjo stresa kot moški.
Tudi Burke (2002) je v svoji raziskavi ugotovil, da ženske pri svojem delu doživljajo statistično značilno višjo stopnjo stresa kot moški. Razlika v doživljanju stresa glede na spol se verjetno pojavlja tudi zaradi kulturnih razlik med spoloma, kajti za povprečno žensko naj bi bilo značilno, da nežne emočije, vključno s simpatijo, sočutjem in starševsko ljubeznijo, doživlja v večji meri kot povprečni moški.
h2 Med spoloma obstajajo razlike glede pogostosti pojavljanja simptomov stresa.
V pregledniči 5 so prikazane statistično značilne razlike v postavkah med spoloma glede pogostosti pojavljanja simptomov stresa. Hipotezo 2 lahko sprejmemo, saj se med spoloma pojavljajo razlike v nekaterih postavkah, kjer merimo pogostost pojavljanja simptomov stresa. Glede pogostosti pojavljanja simptomov stresa se razlike med spoloma pokažejo pri naslednjih postavkah: zbujanje, tesnoba, depresivnost, pretirana občutljivost, želja po opustitvi pokliča, kofein in nikotin ter pogostejše poseganje po pomirjevalih. Managerke se statistično značilno pogosteje zbujajo sredi no^i ali v zgodnjih jutra-
preglednica 5 Rezultati t-testa za ugotavljanje obstoja razlik glede pogostosti pojavljanja simptomov stresa
Postavka	F	t	df	P	(1)
Zbujanje	1,246	2,117	83	0,037*	0,54596
Tesnoba	18,974	3,931	83	0,000**	0,68217
Depresivnost	9,870	2,158	83	0,034*	0,42082
Občutljivost	0,880	2,631	83	0,010**	0,45349
Želja po opustitvi poklica	14.955	2,098	83	0,039*	0,33001
Kofein, nikotin	7,322	2,218	83	0,029*	0,49945
Pomirjevala	75-903	3,728	83	0,000**	' 0,44075
opombe (1) Razlika v aritmetičnih sredinah med skupinama. * p < 0,05; ** p < 0,01; ***p < 0,001.
preglednica 6 Rezultati t-testa za ugotavljanje obstoja razlik glede na intenzivnost doživljanja simptomov stresa
Postavka	F	t	df	P	(1)
Nervozni trzljaji	0,136	-2,707	83	0,008**	-0,54430
Zbujanje	14,001	2,268	83	0,026*	0,61849
Utrujenost	0,110	3,200	83	0,002**	0,77962
Spremenljivo razpoloženje	0,140	2,561	83	0,012*	0,54983
Pozabljivost	4,364	2,565	83	0,012*	0,75692
Raztresenost	1,591	2,516	83	0,014*	0,73145
Neodločnost	0,617	2,448	83	0,016*	0,64286
Težave s koncentracijo	1,206	2,585	83	0,011*	0,66667
Občutek neuspešnosti	13,900	4-114	83	0,000**	* 1,18217
Pomirjevala	1,781	2,502	83	0,014	0,74252
opombe (1) Razlika v aritmetičnih sredinah med skupinama. * p < 0,05; ** p < 0,01; ***p < 0,001.
njih urah, pogosteje občutijo simptome tesnobe in depresije, so bolj nagnjene k pretirani občutljivosti, imajo ve^jo željo po opustitvi poklica, pogosteje pretirano uživajo kofein in nikotin ter pogosteje kot moški posegajo po pomirjevalih.
V	raziskavi, ki jo je naredil Burke (2002), je bilo prav tako ugotovljeno, da se pri ženskah statistično znaccilno pogosteje kot pri moških pojavljajo psihološki simptomi. Pri ženskah se pogosteje pojavlja depresivna motnja kot ena od posledic stresa.
h3 Spola se razlikujeta glede intenzivnosti doživljanja stresnih simptom^^
V	preglednici 6 so prikazane statisticcno znaccilne razlike med spoloma, in sicer v postavkah za intenzivnost doživljanja simptomov stresa. Hipotezo 3 lahko sprejmemo, saj se med spoloma pojavljajo
razlike v nekaterih postavkah, kjer merimo intenzivnosti doživljanja simptomov stresa. Razlike med spoloma se glede intenzivnosti doživljanja stresa pojavljajo pri naslednjih postavkah: nervozni trzaji, zbujanje sredi no^i ali v zgodnjih jutranjih urah, utrujenost in pomanjkanje energije, spremenljivo razpoloženje, pozabljivost, raz-tresenost, neodločnost, težave s koncentracijo, obcutek neuspešnosti in pogostejše poseganje po pomirjevalih. Simptom stresa - nervozne trzljaje - bolj neprijetno oz. motecce doživljajo moški, vse druge omenjene simptome pa kot manj prijetne oziroma bolj motece doživljajo ženske.
Sklep
Stres postaja zelo velik problem delovnega sveta. Svetovne zdravstvene organizacije z veliko skrbjo opazujejo narašcanje problemov, ki so povezani s stresom na delovnem mestu (Perimäki - Dietrich 2002). Stres na delovnem mestu, njegovi vzroki in posledice so v članicah eu zelo razširjeni. Po raziskavah so managerji v državah pristopnicah k eu bolj pod stresom in preobremenjeni z delom kot njihovi zahodni kolegi, kar je zagotovo povezano s prehodom s planskega na tržno gospodarstvo in s povecano konkurenco. Na podlagi številnih raziskav so izracunali, da gre zaradi izostankov z dela, ki so posledica bolezni, povezanih s stresom, vsako leto v nic vsaj sto milijonov delovnih dni (Looker in Gregson 1993).
Dolžnosti delodajalcev pri omejevanju in odpravljanju stresa so: prizadevati si preprecciti stres v organizaciji, oceniti tveganje za nastanek stresa in s tem odkriti pritiske na delovnem mestu, ki bi lahko povzro^ili ravni stresa; delodajalec lahko tudi določi, kdo in katero delovno mesto je izpostavljen/-o ve^ji oceni tveganja; po navodilu Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu morajo delodajalci sprejeti ustrezne ukrepe za preprečitev škode.
Literatura
Aparicio, J. C. 2002. Stress am Arbeitsplatz - ein wachsendes Problem. Magazine 5:14-15.
Bilban, M. 2009. Stres in izgorelost postajata glavni poklicni bolezni. Nedelo, 29. marec, 8.
Braham, B. J. 1994. Managing stress: keeping calm under fire. Burr Ridge, ny: Irwin.
Burke, R. J. 2002. Organizational values, job experiences and satisfaction managerial and professional women and men: advantage men? Women in Management Review 17 (5): 228-236.
CCernelic, M. 1999. Izvori stresa. Primorska srečanja 23 (219-220): 573576.
Heller, R., in T. Hindle. 2001. Veliki poslovni priročnik. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Iwasaki, Y., K. J. MacKay in J. Ristock. 2004. Gender-based analyses of stress among professional managers: an exploratory qualitative study. International Journal of Stress Management 11 (1): 56-79.
Jick, T. D., in L. F. Mitz. 1985. Sex differences in work stress. The Academy of Management Review 10 (3): 408-420.
Lancaster, R. 1995. Stres. Ljubljana: Videocenter.
Lanz, H. A. 1998. Die Stressfreie Organisation. Kilchberg: Smartbooks.
Looker, T., in O. Gregson. 1993. Obvladajmo stres: kaj lahko z razumom naredimo proti stresu. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Luban - Plozza, B., in U. Pozzi. 1994. V sožitju s stresom. Ljubljana: dzs.
Maslach, C., in M. P Leiter. 1997. The truth about burnout: how organizations cause personal stress and what to do about it. San Francisco, ca: Jossey-Bass.
Meško Stok, Z. 2008. Menadžeri i stres menadžment. Svet rada 5 (3): 323-334.
Midgley, S. 1997. Pressure points (managing job stress). People Management 3 (14): 36.
Možina, S. 1998. Management kadrovskih virov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Musek, J. 1999. Uvod v psihologijo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Perimäki - Dietrich, R. 2002. Stress gemeinsam bekämpfen. Magazine 5: 14-15.
Powell, T. 1999. Kako premagamo stres. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ramovš, J. 1995. Slovenska sociala med včeraj in jutri. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno.
Rakovec-Felser, Z. 2002. Zdravstvena psihologija. Maribor: Visoka zdravstvena šola.
Rees, D. W. 1997. Managerial stress: dealing with the causes not the symptoms. Industrial and Commercial Training 29 (2): 35-40.
Rungapadiachy, D. M. 2003. Medosebna komunikacija v zdravstvu: teorija in praksa. Prev. N. Mesner. Ljubljana: Educy.
Schmidt, A. 2003. Najmanj, kar bi morali vedeti o stresu. Ljubljana: samozaložba.
Selič, P. 1999. Psihologija bolezni našega casa. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Sket, D., in M. Živin. 2001. Patofiziolške osnove psihosomatskih motenj. V Izbrana poglavja iz patološke fiziologije, ur. S. Ribarič, 335-342. Ljubljana: Medicinska fakulteta.
Traven, S. 1998. Management cloveških virov. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
Zaletel Kragelj, L., Pahor, M., in Bilban, M. 2004. Tvegano stresno vedenje. V Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije: rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih slovenije (z zdravjem povezan življenjski slog), ur. L. Zaletel Kragelj, Z. Fras in J. Maučeč Zakotnik, 107-148. Ljubljana: cindi Slovenija.