France Bevk 
GLOSA O JEZIKU
Razmišljam o naši najnovejši jezikovni pravdi, ki jo je povzročil novi \ Pravopis. Ze precej mesecev je preteklo od takrat, a pri branju novih knjig j zopet in zopet naletim na nesrečno jabolko spora, ki smo mu skušali dati nekam ; široko domovinsko pravico. Kljub temu, da so bili že koj spočetka močni in utemeljeni glasovi proti. Da povem po resnici, tisto pretirano vevkanje me vselej neprijetno zadene. Ne morem si pomagati, tako je, upira se mojemu jezikov- \ nemu čutu. ^
Seveda bi se bilo treba o tem javno porazgovoriti že pred natisom Pravo- \ pisa. Res je, v tem pogledu imajo nekateri prav. A kdo bi bil nam mogel '< razgrniti pred očmi vse primere, da bi nam bilo povsem jasno, kako so nekatere i tuje temu ali onemu narečju našega jezika. A ne le tuje, ampak celo smešne, če ] bi hoteli biti dosledni. Ne morem si misliti, da bi se tudi prejšnji sestavljale! : Pravopisa ne bili kdaj ustavili pri tem vprašanju. Gotovo so se, a niso tvegali, * da bi stopili na spolzka tla. '.
Mi smo stopili in zdaj, kakor kažejo vsa znamenja, vsaj nekateri vztra- i jajo na njih, kakor da gre za osebni prestiž. Baje, tako sem slišal, se bije v tem ] pogledu ponekod tudi tih, a trd zakulisen boj, kot da gre za obstanek naše be- : sede. To pa ustvarja v našem pisanju nepotrebno razcepljenost, negotovost in i zmedo. Pogosto slišim vprašanje, kako je s to stvarjo. Včasih se zdi, da prevla- • duje mnenje, da smo nasprotniki vevkanfa sploh proti novemu Pravopisu '. v celoti. i
Zmeraj sproti moram poudarjati, da je novi Pravopis za Pleteršnikom naj- ] bogatejše besedišče našega jezika. Ze v tem je njegova velika vrednost. Vedno | je pred menoj na mizi, da ga v dvomih vprašam za svet. Vse, kar je v njem \ spornega, da je zbudilo negodovanje, se da stisniti v en sam stavek, ki se ga ] pri dobri volji ni težko zapomniti. Namreč, da naj, kar se tiče končnic -lec in', -vec, do nadaljnjega ostane v veljavi prejšnji Ramovš-Zupančičev Pravopis.'} Stališče, ki ga je že pred meseci zavzela Slovenska akademija znanosti in umet- \ nosti. In ki mu je pritrdil in ga privzel tudi plenum Društva slovenskih književ- .' nikov. Mislim, da bi glasova teh dveh forumov morala zadostovati.'
Prenehala naj bi že enkrat negotovost in zmeda v našem pisanju, ki nima ¦ smisla. Posebno smo to dolžni tudi naši mladini, ki se uči in utrjuje svoje znanje, i Ne begajmo je brez potrebe, točimo ji čistega vina! Kako je to važno, vem iz ' lastne izkušnje, ko sem si v posebnih razmerah pridobival znanje jezika in sem ] pogosto nasedal krivim prerokom. Pustimo našemu jeziku, da se svobodno raz- j vija po svoji notranji zakonitosti in ne natikajmo mu spon. Kadar se bo poka-zala resnična potreba po kaki spremembi, ki bo postala že splošna last, se nihče '. ne bo upiral njeni »uzakonitvi«. \
Povedal sem, kar mi je bilo na srcu. Nisem jezikoslovec, a poklic pisatelja \ mi daje pravico, da povem svoje mnenje. Ce se pa nam hoče boja, se nam nudi] zanj široko polje. S tem mislim na tuje vplive, ki spodjedajo našo besedo in jim, kot brez moči odstopamo korak za korakom. Mislim tudi na obubožanje našega; jezikovnega izraza, ki pogosto v dnevnem tisku zavzema že zastrašujoče oblike.
j
* Medtem je izšel tudi že odlok republiškega Sveta za šolstvo, ki predpisuje ustaljeno pisavo na ' -lec, kakor to določa Ramovš-Župančičev Pravopis. ;
36