371
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
137.
K Vaalu.
Modder-river. 1870.
Philipolis je bila prva naselbina, ki smo jo v zemlji Oraojskej zagledali. Večina stanovnikov so trgovci, živo tržijo z volno, s kožami in z nojevimi peresi. Od tu smo hiteli po širokej planjavi proti Bloemtonteinu, kamor smo srečno dospeli osemnajstega dne po odhodu svojem s Porta Elizinega.
Bloemfontein, sedež prezideuta Oranjske republike, založen je v razmerah velikih, ali dodelanih hiš ima k večemu sto. To so zvečine pritlični domovi, pokriti s plehom. Strehe so le toliko napete, da se deževnica od-ceja, kajti v teh krajih skoro ne vedo, kaj je sneg. Cerkvic imajo pet.
Država Oraojska je razdeljena na štiri okraje: Smitfield8ki, Bloemfonteinski, Winburski in Harrismithski. Vsak okraj ima svojo vlastno upravo in na čelu jej stoji volen prezident. Stalne vojne nimajo. Če je potreba, pograbi vsak sposoben možak orožje in gre. Oroženi pa so slabo.
*
372
Na vzhodne) strani mesta stoji na hribu nekakošna utrdba, ali uže zelo poškodovana. Zgradili so jo pred leti, ko je država Oranjska vojevala z Basuti. Zmagali so sicer Oranjci, ali v dolg so zabredli do vratu. Vlada izdava samo papirnat denar.
Naselniki evropskega pokolenja se nazivajo boeri. Ukvarjajo se s poljedelstvom in živinarstvom. Večina stanovnikov pa so Kafri, ljudje visokostasni in lepega obraza. Odlikujejo se z junaštom. Belce pisano gledajo, beda njemu, ki jih proti sebi nadraži. pii prvej priliki mu zadrgnejo vrat. Kroj jim je čisto jednostaven, hodijo največ goli. Bogata Kaferka nosi krilce z drage robe, in preko ram vrže indijsk šal. Uboge žene se ovijajo s kosom kože okolo pasa. Lepotici jo pa se rade oboje. Tetujejo si obraz, v ušesih nosijo velike naušnice, okrog vratu, po rokah in pod koleni jim visi razna pisana drobnarija z evropskih tvornic. Bogatejši možje nosijo tudi hlače in suknje včasih, ali srajca jim je nepotrebna pravi luksus.
V Bloemfonteinu sem naletel na boera z okolice Jakobsdalske. Pripeljal je volno na prodajo in nazaj je vzel raznih živil: moke. sladora, čaja, kave i. t. d. Pridružil sem se mu in pot 50 angleških milj mi je minula v 4 dneh dosta prijetno. Voz njegov je vleklo 16 volov, in za pomagače je imel dva Kafra, Hotentota in Hotentotko. S potoma smo se zabavali s strelanjem divjačine, ki nam je naproti prihajala. Ubil sem pet gazel, in tovariši so se jako čudili, da imam tako dobro roko. Boer pa ni imel sreče, ali pa ni znal strelati; vselaj je zastonj pomeril.
Jakobsdal je mala naselbina. Štirje judovski trgovci so tu pa še en Nemec, ostalih belcev je malo; stanov-niki so zgolj domačini. Imajo tudi cerkvico. Na vsakih šest tednov prihaja pastor, in okolni boeri se zbero k službi božjej za dva dni. Bila je nedelja, ko sem prišel. Gostilne ni nobene, pijačo prodajajo trgovci. Nastanil sem se pri Nemcu. Ostali došleci so spali ali na vozeh, ali v šatorih, ki so jih seboj pripeljali. Navadno prihaja vsak s celo obiteljo. V torek so vsi odšli in naselbina je postala tiha.
Boeri govore zvečine holandeški, a vzgoja jim je zelo površna. Rasto na samotah in o svetu malo znanjo; oholi pa so oholi. Edino le premožnejši gospodarji najemajo učitelje, da jim deco nauče brati, pisati in računati. Kedar je učitelj učencem nekoliko tege v glavo vtepel, gre naprej, da še drugej poseje malo kulture.
Dalje k Vaalu se ni moči voziti. Hočem peš iti, da-si tu to ni navadno. Tudi ubogi domačini ne hodijo peš, temveč jezdijo, četudi vola. Skozi smrček mu potegnejo železen obroček, napravijo nekake vajeti, na hrbet pripno plahto mesto sedla, pa dirjajo, da se vse kadi za njimi. Kdor potuje peš, njega boer zelo prezira. Dasi je v obč6 jako gostoljuben, na takega potnika pa poščuje pse. Ima ga za klateža, ničemnika, begunca.
Pri trgovcu sem se previdel z vsem, česar človek na potovanju potrebuje. Kupil sem dva koča, potrebnega
streliva, moke, soli, čaja in sldaora, povezal vse v ranec, zadel ga, in spuško v roki sem odvažno nastopil dolgo pot. Bilo je s početka aprila. Peti dan tega mesca je moj god, in lani na ta dan sem pobegnil s Češke, kakor uže veste. Hodil sem dosta dobro. Krajina je bila ravna, pusta, brez lesa. Tu in tam so se pasle gazele, ali vselaj v takej daljavi, da bi jih krogla ne bila zadela. Slednjič sem zagledal na nevisokej skali pasočo gazelo. Na glavi sta jej stala nenavadno dolga roga. Priplazil sem se k njej za dober strelaj. Čudno, da me ni opazila in se splašila. Poželjivo je grizla travo. Sprožil sem in zver se je zvalila 8 skale. Brzo sem zletel k njej, ali gledite, to ni bila gazela, bil je domač kozel, ki se je zgubil od črede. Sreča, da ni bilo pastirja blizu, kozla bi moral plačati. Brzo sem jo pobrisal, kakor lani čez mejo Češke.
Opoludne sem bil uže zelo utrujen in zato sem se položil po tleh v lepej dolinici, da se spočijem. Ko tako ležim, zagledam blizu na griču tri gazele, jako lepe ži-valice. Ovohale so me in oči vpirale v to stran, kjer sem ležal. Nisem se ganil. Ker niso slutile nevarnosti, sklonile so glave in se pasle brez skrbi. Tu jaz tiho pograbim puško, pomerim in sprožim. Gazele so zletele kakor da jih veter nese. Skočim po koncu, letim za njimi, in zapazim, da ena šepa. Še bolje se spustim v tek, in ko se jej približam na strelaj, sprožim z novega in žival je pala. Lepa gazela je bila, velika kot domač kozel. Odrezal sem bedro, spravil v ranec in vesel stopal naprej, ker za večerjo sem uže bil preskrbljen.
Ko se je jelo mračiti, prišel sem k reki, ki jej vele Modder-river. Velika je kot Izera, deroča in čista. Našel sem plitvino, in brodeč do kolen sem prišel srečno na drugo stran. Bregovi so zaraščeni z gostim rastlinjem in nad njim se košate mogočna drevesa. Po vejah so se zibali premnogi ptiči in vreščali, vzlasti neke vrste gerlice so prav glasno krulile.
Poiskal sem primernega mesta na bregu, zagradil se in vavaroval kolikor se je dalo, da me po noči kakov nepovabljen gost ne napade, nagrabil sem suhega listja in postljal. Potem sem šel nabrat suhljadi, da sem mogel zakuriti in večerjo skuhati. Pri vsem tem sem pel, da je bilo veselje. Ali kaj je to? Neka zver se skrivajo po grmovju plazi k meni. Pograbim puško. Zver se mi zgubi v gošči, ali jaz vedno bistro pazim na tisto stran. Ko se mi zopet pokaže, sprožim; zver bolestno zaječi in se zvije po tleh. Priskočim, poberem gorjačo, ki jih je dosta ležalo na okolo, in z jednim mahljejem jo ubijem. Zver je bila črno in belo pasasta, do dva črevlja dolga, dolgega in kosmatega repa. Razparal sem jo, ali vdaril je ižnje tako čuden puh, da sem jo koj pustil. Pozneje sem se poučil, da je bila cibetka. Dragoceno dišečo tvar, cibet nazivano, prodajajo v lekarne.
Na to sem se vsedel k večerji. Solnce je zašlo, a jaz sem se zamislil. Blodim po svetu kot kakov Ahas-ver. Mnoge bridkosti in težave so mi zbrazdile lice in pobelile lase. Na nebesu so zamigljale nebrojne zvezde, čisto
373
in jasne. Pozdravljena domovina majo! Po tebi hrepe flim v samoti afriškej! Zaspal sem. Krasne sanje some obletavale vso noč.
Za rana me prebudi mnogoglasen zbor ptičev. Vsta-nem, namečem suhljadi na žive ogorke, ki so bili pod pepelom , in koj veselo zaprasketa ogenj. Skuhal sem, pa tudi čaja sem zvaril za pot. Človek v teh krajih ne ve, kedaj pride do vode. Vržem janec čez rame, pregledam puško in revolver ter na ves glas zapojem: „ Vzdigni se vzdigni, stari češki lev!*
138. K Vaalu.
Na samoti blizu Vaala 1870.
Šel sem naprej po širnej rodovitej krajini. Tu in tam sem opazil raztresene kolibe črncev. To so leni ljudje, ne ukvarjajo se dosta s poljedelstvom, tudi drevja ne zasajajo okrog kolib, da bi se hladili pod njim, raje se žgo na solncu. Pač niso vredni krasne prirode, ki jih obdaja. Smer potami je bil na sever. Ker se reka vije na zapad, moral sem se od nje oddaljiti. Nerad sem pustil to hladno čisto vodo. Ali pot je imela drugih dražesti, vedno sem se imel čemu čuditi. Krasne doline so se vrstile z griči, in povsodi je bilo dosta drevja, ne sicer visokega, ali jako lepega; imelo pa je bodeče trnje. Po vejah so visela čudna ptičja gnjezda, spodaj odprta. Roji ptičev so jih obletavali.
Ko sem se utrudil od hoje, položil sem se v grmovje v senco. Šum in hreščanje me zbudi s prijetnega spanja. Vzdignem glavo, sežem po puški in gledam, kdo me moti v spanju. Vidim, da je neka žival rumeno in belo progasta pocenila blizu mene; v krempljih drži plen in trga. Sprožim. Hitim gledat ranjenca. Panter je bil. Zvijal se je v poslednjih mukah.
Nabijem puško, ker je dobro imeti orožje vedno v redu. Ko sedim nekaj minut, zapazim v senci drugega grmovja, okrog katerega je ležalo dosta kamenja, da se nekaj sveti. Dobro napnem oči in spoznam kačjo glavo. Pritisnem puško k licu in zrna zlete tje, kjer sta se svetita prešerna očesa. Glava zgine. Ko stopim k grmu in razgrnem veje, ugledam lepo, šest črevljev dolgo strupeno kačo z razbito glavo. Čas je, da greš naprej, velim sam sebi, čemu po nepotrebnem zapravljaš strelivo. Po-padel sem toraj ranec in jo mahnil naprej.
Solnce se je uže nagibalo v zaton. Zelo sem bil truden, rad bi nogi ustavil in dal počitka utrujenemu telesu, ali vode nisem imel. Plehač svoj sem uže davno izpraznil, a žeja me je hudo klala. Svet ni bil videti suha krajina, voda mora biti, ali kje? Ves utrujen sem se vlekel dalje. Tu zdaleč, v silnem košatem drevesu, vidim nekaj sedeti. Zdelo se mi je, da je veča zver. Šel sem bliže, predmet se ne premakne. Sedaj opazim, da okolo njega poletavajo čebele, kajli? Kaj je to? Videti moram.  Ali opreznosti je tudi treba.   Pregledam   puško
in revolver, potegnem nož iz nožnice in stopam k drevesu. Kar sem menil, da so čebele, bili so drobni ptički. Videl sem, da ima drevo vodoravno vejo, in na njej da visi nekaj kakor otep slame. Bila je naselbina ptičjih gnjezd na vejo obvešenih in z eno samo skupno streho pokritih. Odprta so bila spodaj. Take stavbe delajo ne. kaki vrabci.
Šel sem dalje in iskal vode. Nikjer je ni bilo u-gledati. Nevoljen vržem ranec po tleh in sedem. Stemnilo se je. Klala me je huda, huda žeja. Premišljam to in ono. Na misel so mi prišli prijatelji in znanci, ki se doma veselo razgovarjajo pri penastem hladnem pivu. Pa kaj bi si skomine delal. Noč je bila dolga, grlo pa suho. Oj to ni bila navadna žeja, kakor jo imate pri Vas doma, to je bila prava afriška žeja, in kakošna je ta, tega Vam ne morem dopovedati.
Ko se je toliko zdanilo, da se je pod noge videlo, šel sem dalje. Nisem bil vesel, tiho sem brenčal pogrebno pesen: „De profundis clamavi ad te Domine". Zdelo se mi je, da se bliža zadnja ura, da sem prišel na cilj po-zemeljskega potovanja. No nič čudnega to! Kedar je človek 59 let star nima več daleč do groba, in če navale nanj še take težave, pripravljen bodi vsak čas na smrt. To premišljanje o smrti mi je zvabilo na misli besede neke pesni, ki je pa ne znam dobro na pamet; veli nekako tole: ,Kje so grobi mojih prednikov? Tudi jaz hočem ležati v dragej zemlji domačej !" Begala me je misel, da bode pač treba v tej tujej, daljnej zemlji položiti kosti k počitku. Slab sem bil kot muha, in vsak čas sem moral počivati. Nekolikokrat se mi uže ni hotelo vstati. „Kar tu ostanem in počakam smrti", dejal sem.
Zvezde se ugašale in na vzhodu je zabelila zora. Kako krasen pogled! Oj kje so časi, ko sem doma gledal solnce vzhajati! Kam so zginila leta, zlata leta moje mladosti!
Misel na drago domovino me je osvežila in ojačila za silo. S tako močjo me je prešinila želja še enkrat videti drago domovino, da sem pozabil vseh slabosti, in zapel sem s hripavim glasom : „ Jeste Polska nezhynula !" Še mi ne zvoni! In vlekel sem se naprej.
Solnce je stopalo čedalje više in žarki njegovi so zlatili širno krajino. Bistro zrem na okrog. Gledi, tam se nekaj sveti v solnčnem žaru. Stopam dalje in za-slišim grlice. O mile ptičice, kjer ve bivate, tam še klije življenje. Prišel sem k jezeru s krasno goščo zaraščenem. Petje ptičev je glasno odmevalo. Stopil sem k vodi. Hladna je bila in čista. Rad bi se bil koj napil, ali je treba previdnosti. Sedel sem na breg in požiral vodo po kaplicah.
Malo v stran je stalo pohištvo. Ravnokar so črnci spustili govedo, da jo ženo na pašo. Jeden se mi je približal ter me izvedavo in nezaupno gledal. Jaz sem ga prijazno nagovoril, tudi on je odgovoril, ali razumela se nisva.   Kazal   sem   mu,   da   bi rad   za šiling  mleka.
374
Podal sem mu plehač in novec. Kmalu mi je prinesel mleka in po vrhu velik kos kruha. Belca nisem dobil nobenega na spregled, edinole črnci so me hodili gledat in se mi čudit kot nekemu čudu. Prav do mene se ni upal nobeden.
Dve uri sem se tu mudil, potem sem vstal in močno zapel: „Hej Slovane!" Glasovi te pesni so zelo zdražili pse, katerih je bilo deset v staji. Vdarili se v oglušno ščeketanje in dober kos pota so šli in lajali za menoj. Vesel sem stopal naprej. Popoludne sem ugledal z daleč vodo, in pri njej zopet pohištvo. Na bregu sem si napravil ležišče in se ogradil kakor mi je kazalo. Potem sem zakuril in skuhal večerjo. Opekel sem ptiča, ki sem ga bil spotoma vstrelil. Nasičen in napojen sem se zakopal v suho listje in spal mirno in sladko do belega dDe.
Prebudivši se, sem šel v hišo po mleko. Zalajalo je do šest psov name. Črnci in črnke so me debelo gledali. Prišel je boer ter me ves zavzet povprašal po holandeški: Kako pa ste vi, stari mož, prišli le-sem?" — „Ino, po nogah," odvrnem šaljivo ter ga poprosim za šiling mleka. Dal mi je naliti plehač, a novca ni vzel. Tega dne nisem daleč prišel. Krajina je bila ravna in pokrita s samim trnjem. Spotoma sem ujel dva zajca in dva tiča. S hrano sem bil toraj preskrben. Na večer sem prišel k skalnatemu navršju, pod katerim je zijala zamočvirjena votlina. Nabral sem vode, napravil s tičev okusno polivko, spekel zajca, povečerjal in šel spat.
Drugi dan je bila nedelja. Po starej navadi ima se človek praznično obleči. Kaj pa jaz? Kar imam, nosim na sebi. Samo perilo sem preoblekel. Da bi ta dan kolikor toliko praznoval,   prepeval   sem  zgol  svete pesni.
(Dalje prihodnjič.)