Od hišnih vertov.
Veči del kmetov, celo tudi kajžarjev ima zraven hiše al dvoriša vertič, ki je zasajen s sadnim drevjem. Hvale in posnemanja vredna je ta navada okoli hiš verte imeti.
Al kakošni so večidel ti vertje! v kakošnem stanu je toto drevje! Vse rase križem, brez reda stoje drevesa, večidel tako tesno eno pri drugem, da le verhe zamore obsejati sonce, pod drevesom pa je leto za letom senca in temota. Al je čuda, da tako drevje ne more dobrega in lepega sadja do-našati, in da tako zemljiše, prokleto v vedno temo, ne more roditi druzega sada, kot tacega, ki se sovi enak boji sončne svitlobe! Namesto drevja z lepimi košatimi kronami, kaj vidiš? — suhe z mahom obrašene rogovile! Zemlja na tacih vertih, ker je lemež že veliko veliko let ni razgernul in je podnebni zrak ni navdal rodovitnosti, je že vsa preprežena s koreninami, vsa izpita, brez moči. Da bi se ji kadaj gnojilo, ni misliti; še tista mer-vica listja, ki odpade jeseni, da bi zemljo pogno-jila enmalo — se pograbi berž ali za steljo ali za pičo živine. In čeravno vsak dan pred nosom, obirajo vendar spomladi in jeseni gosence drevje, brez da bi nekteri gospodarji kaj druzega storili, kakor da s pipo v ustih drevo ogledujejo in se čudijo rekoč: „dete, kaj je letos spet tega šentanega merčesa na drevji!"
Recite: al ni taka večidel? Al niso hišni vertje večidel bolnišnicam (špitalom) podobni, kjer je več pokvek, hiravcov in bolnikov,  kot zdra-
vega, čverstega drevja? Gorje mladim drevescem, ki pridejo v tak špitai! Ne hrane, ne zraka, ne sonca, ne prostora ne bojo imele; njih stariši to-varši, sami vsi izstradani in gladni, jim bojo jemali vse, česar za veselo rast potrebujejo.
In — namest lepega dobička — kolikšen in k a k o š e n je pridelk v tacih vertih! Bog se usmili!
^Mervica slabega sadja gor na drevesu, in komaj za
*pest trave pod drevesom.
Je li bi se pa ne dalo pomagati takim revnim vertom ? Da! če ima gospodar resno voljo za zboljšanje zanemarjenega verta, in če ravna takole:
1. Pervo je, da se posekajo vse pok veke in na pol suhe ali starosti medle drevesa; za tako šaro ni škode, dobiček pa velik, ako pridejo druge drevesa na njih mesto.
#. Razun teh mora v pregostem vertu se še toliko druzih dreves iztrebiti, da ostalo drevje zamore svoje krone razširjevati, brez da bi se dotaknile bližnjih dreves. Med kronami dveh dreves mora vselej toliko prostora biti, da sončni žarki zamo-rejo od vsih strani do zemlje. Več dobička da eno zdravo drevo, kot deset zatuhlih.
3.  Gospodar naj dalje skerbi, da sčasoma pridejo vse drevesa lepo v versto. Mahoma se scer ne da to storiti, ker stareji in žiahnejši drevesa se ne dajo brez škode presajati. Te naj tedaj ostanejo, kjer so, za nove pa naj se zaznamovajomesta lepo v ver s t ah.
4.  Vert naj se, kakor globoko more, prekoplje; kjer lahko gre, se zna tudi preorati, se ve, brez da bi se korenine dreves oškodovale.
5.   Ako gospodar vert preorje, naj naredi za novo drevje prav velike jame, v ktere naj se nameče dobre zemlje, kadar se drevje sadi.
6.  Ce se vert spet s travo zarase in se nekoliko let ne preorje, naj se vsako leto saj okoli drevesa okoplje, da mokrota m zrak bolje moreta do korenin.
7.  Veje ostalih dreves naj se od zgor doli enmalo porežejo, da rastejo bolj na široko.
Kdor bo tako delal, se bo v kratkem prepričal, da je za svoj dobiček delal.
(Iz »Tydennika«.)