I S. Ш. ßidv. Фигдај Gospo dinj sivo Gospodinjstvo. Navodilo za vsa v domačem gospodinjstvu važna opravila. Šolam in gospodinjam sestavila S. M. Lidvina Purgaj, bivša voditeljica „Gospodinjske šole“ v Ljubljani. Zdravstveni del spisal dr. Fr. Dolšak. Drugi, pomnoženi natis s 156 slikami. 1919. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. /ii M h Ч' Vse pravice pridržane. fm V'Srn fzt аншп- Predgovor k prvi izdaji. Smisel za umno gospodinjstvo se vedno bolj širi med Slovenci. Kolikor bolj napreduje naš narod, toliko živahneje se mora razvijati gospodinjstvo, ker brez tega ne more biti uspešnega napredka pri delu v domači hiši. Uvažujoč to okolnost je c. kr. kmetijska družba že pred 12 leti ustanovila gospodinjsko šolo v Marijanišču v Ljubljani. Zadnji čas je tudi deželni odbor kranjski v tem pogledu veliko storil ; ustanovil je na raznih krajih deželne gospodinjske šole, in sicer v Repnjah, na Vrhniki, v Novem mestu. Štajerski Slovenci jo imajo v Teharjih pri Celju, Primorci v Tomaji in koroški Slovenci so zanjo že vse pripravili v Št. Jakobu. Za vse te šole pa nismo dosedaj imeli nobene šolske knjige o gospodinjstvu. Gojenke so si morale gospodinjstvo prepisovati, kar je zahtevalo veliko časa, ki je bil s tem izgubljen za druge potrebne stvari. Zato sem, pozivljana od raznih strani, kot mnogoletna voditeljica gospodinjske šole v Marijanišču na podlagi obilnih izkušenj in najboljših knjig sestavila knjigo o gospodinjstvu. Pri sestavi te knjige sem se prav posebno ozirala na učni načrt, ki je veljaven za gospodinjske šole. Zato bo ta knjiga dobro služila kot šolska knjiga na naših gospodinjskih šolah. Ker pa je primeroma le malo naših deklet tako srečnih, da pohajajo v gospodinjske šole, zato sem pri sestavi knjige gledala na to, da bo knjiga porabna tudi za dom, tudi za take razumne Slovenke, ki sicer ne morejo v šolo, ki bi pa tudi rade imele zanesljivo navodilo za gospodinjstvo. Ta knjiga o gospodinjstvu je torej porabna za šolo in dom, kjer se nahaja vse, kar splošno kmetska in mestna gospodinja rabi pri izvrševanju svojega poklica. Nekateri odstavki so obravnani bolj na kratko ; tako je z navodili za živinorejo, mlekarstvo, sadjerejo, ker imamo o tem strokovne knjige: G. Pirčeva „Govedoreja“ in „Prašičereja“, Dularjeva „Živinoreja“, Leg-vartova „Govedoreja" i. t. d. — Isto velja za pouk o shranjevanju živil, ker o tem obširno ves najnovejši napredek opisuje knjiga „Kuharica“, ki je nedavno izšla s podobami v novi izdaji. Tudi glede perutninstva in vrtnarstva sem se omejila na najpotrebnejše, ker se o tem drugod lehko najde temeljit pouk. Vendar pa je tudi o teh strokah v knjigi toliko, kolikor to ne-obhodno potrebuje naša gospodinja. Zahvaliti se mi je visokemu deželnemu odboru kranjskemu, ki je s podporo omogočil, da se je knjiga izdala; hvala ravnatelju „Gospodinjske šole" c. kr. kmetijske družbe ces. svetniku G. Pircu za razne praktične nasvete ; hvala zdravniku dr. Fr. Dolšaku, ki je bil tako prijazen, da je kot strokovnjak napisal o zdravstvu in o postrežbi bolnikov. Želim, da knjiga med Slovenkami vzbudi vedno več zanimanja za domače gospodinjstvo ; da bo sicer povsod lepo, najlepše pa, najbolj vabljivo in najbolj po domače pri domačem ognjišču. Marijanišče, dne 1. oktobra 1911. S. M. L. Purgaj Predgovor k drugi izdaji. Prvi natis „Gospodinjstva“ je pošel že pred vojno. Takoj se je pripravilo vse potrebno za drugo, pomnoženo izdajo, a prišla je dolgotrajna svetovna vojna in je — če ne popolnoma, vsaj deloma — ustavila ves tok književnega delovanja. Pač je ravno vojska zahtevala na polju gospodinjstva marsikaj nasvetov in navodil in spisale so se cele knjige raznih receptov za kuhinjo — kako gospodinja z malimi sredstvi omogoči prehrano svoji družini —, le navodil za mladenke, matere in gospodinje smo pogrešali. In zdaj, v naši mladi Jugoslaviji bo nanovo prirejen izboljšan natis „Gospodinjstva“. Toliko bolj bo dobrodošel zdaj, ker bo gotovo vsaka mladenka hotela črpati svojo znanost iz naših domačih slovenskih knjig. V drugi izdaji „Gospodinjstva“ se je marsikaj preuredilo in izpopolnilo, tako drugo poglavje o obleki, posebno o krojnem risanju. Da se omogoči krojenje navadne domače obleke, tudi šivanja neveščim bralkam, se je nadomestil nekoliko težki način krojenja z drugim, lažje izvedljivim. Da se ugodi od raznih strani izraženim željam, se je privzelo v novo izdajo nekaj preizkušenih navodil za pranje belega, pisanega in volnenega blaga. Nekoliko obširneje se obravnava tudi snaženje raznih madežev z obleke in perila. Spopolnilo se je tudi tretje poglavje o opravilih, spadajočih v hišno delo, tako snaženje sob in sobne oprave, čiščenje raznih vrst tal, čiščenje kuhinjske posode, oprave i. t. d. Marsikaj novega in poučnega bodo našle bralke v četrtem, petem in šestem poglavju o svečavi in kurjavi, hranitbi, konzerviranju živil i. t. d. Upoštevajoč veliko važnost mlekarstva za slovenske žene in gospodinje, pa tudi da se ugodi potrebam gospodinjskih šol, se je posvetil tej stroki poseben oddelek. Cela snov se opira na teoretična predavanja in praktične izkušnje veščaka v tej stroki in bivšega učitelja mlekarstva na gospodinjski šoli v Marijanišču, g. Pevca. Kdor se želi v mlekarstvu natančneje poučiti, naj bere Pevčevo knjigo „Mlekarstvo“ in razne poučne članke v strokovnem kmetijskem listu „Kmetovalec“ ter brošure, ki jih izdaja Slovenska kmetijska družba. Opozorilo bi se tem potom zlasti na izdelovanje lažjih vrst sira, ki bi se lehko v domačem gospodinjstvu porabil in tvoril del tečne in zdrave hrane. Potrebno je bilo razširiti črtice o vrtnarstvu v sedmem poglavju, da ima gospodinja v eni knjigi zbrane vse tiste stvari, ki jih mora brezpogojno vedeti. Za temeljita proučavanje vrtnarstva lehko rabi Pirčevo in Kopriv-nikovo „Vrtnarstvo“. Z ozirom na to, da je v zadnjem času izšlo nekaj dobrih vzgoje-slovnih knjig, se ni desetemu poglavju o vzgoji nič pridalo. Slovenskim materam priporočamo praktično knjižico „Mati vzgojiteljica“, knjige in spise prevz. škofa dr. Jegliča. Onim, ki imajo že kaj podlage in predznanja, priporočamo Bežekovo „Vzgojeslovje“ in „Vzgojeslovna načela“ dr. Fr, Ušeničnika. V perutninstvo se je med drugim uvrstil pouk o kapunjenju, ki je zlasti po nekaterih krajih na Štajerskem v navadi in donaša lepe dohodke. Oddelek o zdravstvu in postrežbi bolnikov je razširil in spopolnil g. dr. Fr. Dolšak. V Ljubljani, dne 14. decembra 1918. S. M. L. Purgaj KRZÄLO I. Lastnosti dobre gospodinje . 1 1. Bodi verna ....... 1 2. Bodi redna................ 3 3. Bodi snažna.............. 4 4. Bodi varčna............... 6 5. Bodi delavna.............. 9 II. Obleka................... 11 L 0 obleki sploh......... 11 2. Šivanje.............. 22 3. Krojno risanje....... 30 4. Pletenje nogavic 38 5. Pranje............... 39 III. Stanovanje.............. 54 1. Sobe in pohištvo .... 55 2. Kuhinja.............. 64 3. Shramba.............. 71 4. Klet................. 72 5. Veža in podstrešje ... 73 IV. Razsvetljava............ 75 V. Kurjava in kurivo ..... 78 VI. Hrana................... 84 1. Splošno o hrani...... 84 2. Shranjevanje in konservi- ranje živil............ 90 3. Hrana iz živalstva ... 92 A. Meso................... 92 B. Jajca................. 100 C. Tolšča.................104 4. Hrana iz rastlinstva ... 108 A. Moka...................108 B. Sočivje................112 C. Zelenjad...............114 Č. Sadje...................118 D. Gobe...................126 E. Med ali strd.......127 F. Sladkor............129 5. Hrana iz rudninstva . . . 130 A. Voda...................130 B. Kuhinjska sol .... 131 6. Poživila..................132 A. Dišave ali začimbe . . 133 B. Pijače.................133 C. Kis ali ocet...........140 VII. Mlekarstvo...................142 VIII. Vrtnarstvo...................169 1. Vrt.......................169 2. Vrtni pridelki............181 A. Užitni pridelki .... 181 B. Cvetlice...............191 IX. Perutninarstvo..............193 1. O kur j ere ji............193 2. Plemena...................194 3. Valjenje..................207 4. Krmljenje perutnine . . . 210 5. Kurnik....................213 6. Kurje bolezni.............214 X. Domače knjigovodstvo . . . 216 1. Splošno o domačem knjigovodstvu .....................216 2. Inventar ali zapisnik o vsem, kar hiša ima . . . 218 3. Proračun..................221 4. Zapisnik dohodkov in stroškov ........................222 5. Sklepni letni račun . . . 223 XI. Vzgoja v domači hiši . . . 224 1. Vzgoja otrok..............224 A. Telesna vzgoja .... 226 B. Duševna vzgoja . . . 232 2. Kako se ravna s posli . . 237 Zdravstvo. 1. Kratek opis človeškega telesa 241 A. Okostje......................241 Б. Mišice.......................245 C. Prebavila in prebavljanje . 246 Ć. Sečno drobovje...............251 D. Sopila in dihanje...........252 E. Krvotok.....................255 F. Živčevje....................258 G. Čutila......................262 2. Bolno telo.....................265 3. Kako se varujemo kužnih bo- lezni ........................269 4. Boj zoper tuberkulozo .... 271 5. Alkoholizem....................274 6. Postrežba bolnikom.............276 7. Skrb za dojence................280 8. Usmiljeni Samaritan............288 L Lastnosti dobre gospodinje. L Bodi verna! Slepilna je prijetnost in prazna je lepota; žena, ki se boji Gospoda, ona bo hvaljena. S temi besedami sV. pisma je gospodinji dana njena naloga. Dobra, krščanska gospodinja je polna žive vere v Boga: Stvarnika, Odrešenika, Posvečevalca in Sodnika. Ona ljubi katoliškoi Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, da nadaljuje njegovo delo na zemlji: ona se trudi, da spolnuje božje in cerkvene zapovedi. Krščanska žena je prepričana, da brez vere v Boga in brez življenja po veri ni blagoslova pri hiši, ni prave sreče, ni stalne zadovoljnosti, ni moči in tolažbe v poizkušnjah in bridkostih življenja. Kakor se matica v čebelnem panju odpove svetlemu dnevu in prijetnim solnčnim žarkom, ki se jih vesele druge čebele, in vedno v temotnem panju skrbi za srečo svojega zaroda, tako tudi gospodinja ve, da njeno življenje ni brezskrben praznik, ampak delavnik, da se mora odreči marsikateremu dovoljenemu veselju, da se mora truditi, da se mora darovati za srečo svoje hiše. Tega pa je zmožna samo gospodinja, ki je polna žive vere, ki je prepričana, da bo tem bolj srečna in zadovoljna, čim bolj vestno bo spolnovala voljo božjo, čim bolj veselo se bo v njeni hiši razvijalo krščansko življenje. Zato krščanska gospodinja: 1. rada moli. — V molitvi je človek z umom in srcem in voljo pri svojem Bogu, da ga časti, zahvaljuje in prosi, in da mu z dobrim namenom: Vse v čast božjo, posvečuje svoje življenje. — Srečna in vesela je, ko svojemu detetu sklepa ročice, da hvali dobrega Boga — radostno mu pripoveduje o Bogu, o angelih, skrbno ga svari, da naj nikdar Boga ne žali, ker bi ga moral Bog kaznovati. V živi veri vzgaja svoje otroke za versko življenje v svoji družini. Krščanska gospodinja skrbi, da se opravlja skupna molitev zjutraj in zvečer in pri obedih. Nedelja je zanjo posvečen dan. Sama in vsa družina je ob nedeljah in praznikih pri sv, maši in pridigi. Večkrat na leto hodi s svojimi k spovedi in sv. obhajilu, prepričana, da se le z vrednim prejemanjem sv. zakramentov živo, lepo krščansko življenje ohrani. 2. Rada bere lepe knjige in časopise, kolikor ji čas in skrbi dopuščajo; da tudi otroci in družina radi berejo, da se okrepe v verskem življenju in da si pridobe verskega znanja za svoje življenje. 3. Krščanska gospodinja ljubi svojega moža, kakor je ljubila nevesta svojega ženina. Srečna je, ako ji je mož ljubeč, zvest soprog. Zanj živi, z njim dela in se trudi za svojo družino. Ako zapazi pri možu kake napake, ohrani jih zase, goreče zanj moli in trpi kakor mučenica zakonske ljubezni. Premaguje se, da mu ne očita napak, prijateljsko ga opomni, pouči; vesela je, ako kaj doseže, pri Bogu išče pomoči, ako njena prošnja nič ne izda. Čim odurnejši je mož do> nje, tem bolj je ona prijazna, postrežljiva; saj ve, da gre za srečo otrok, za obstanek domače hiše. Toda takega junaštva je zmožna samo živo-verna krščanska gospodinja, ki je vajena stati z Žalostno Materjo božjo pod križem. Morda poka vse okrog nje; odrasli otroci zaidejo, mož se izgublja, blagostanje pri hiši gine, a krščanska mati-gospodinja stoji trdno, vse vzdržuje, popravlja, boljša, vedno upa, prenaša in trpi, ker zajema svoje moči iz studenca molitve in svojega druženja z Bogom pri sv. obhajilu. Krščanska gospodinja podpira res tri vogle hiše. Dokler bomo Slovenci imeli kaj takih mater in gospodinj, se nam ni bati prihodnosti. Lepo urejena krščanska družina je podlaga sreči narodov. Mnogo lepega so ljudje napisali v žensko slavo, a nič se ne more primerjati s slavospevom srčni ženi, ki ga nam hrani sveto pismo v knjigi pregovorov: Kdo bo našel močno ženo? Njena cena je kakor cena stvari, ki se dobe od daleč, od zadnjih pokrajin. Srce njenega moža se nanjo zanaša in dohodkov mu ne bo manjkalo. Ona mu skazuje dobro, nič hudega vse svoje žive dni. Poišče si volne in prediva in dela po umetnosti svojih rok. Ona je kakor kupčeva ladja, iz daljnega si donaša kruha. Še ponoči vstaja in določa delo svojim domačim in jed svojim deklam. Ogleda si njivo in jo kupi; od pridelka svojih rok si zasadi vinograd. Krepko si opaše svoje ledje in utrjuje svojo roko." Preskusi in vidi, da je dobra njena kupčija; njena luč ponoči ne ugasne. S svojo roko sega po delu in njeni prsti objemajo vreteno. Svojo roko odpira ubogemu in odprto dlan potrebnemu. Ne boji se za svojo hišo sneženih mrazov, zakaj vsi njeni domači imajo dvojno obleko. Ogrinjalo si napravlja, tančica in baržun sta njeno oblačilo. Sloveč ob sodnih vratih je njen mož, kadar sedi z deželnimi svetovalci. Ona dela tenko platno in prodaja. Moč in lepota je njeno oblačilo in poslednji dan se bo smejala. Svoja usta odpira modrosti in postava milosti je na njenem jeziku. Pregleduje pota svoje hiše in ne je kruha brez dela. Njeni otroci odraščajo in jo milujejo; njen mož jo hvali. Veliko hčera je nabralo bogastva, ti si vse presegla. Slepilna je prijetnost in prazna je lepota; žena, katera se boji Gospoda, ona bo hvaljena. (Prim. Pregov. 31.) 2. Bodi redna! Kakor je hrana neobhodno potrebna za naše telo, da se razvija, krepi in zdravo ohrani, tako je potrebna redoljubnost za vzdrževanje in blagostanje družinskega življenja. 1. Brez reda ne more.obstati človeška družba, brez redoljubnosti bi bilo zastonj iskati družinske sreče in zadovoljnosti. Redoljubnost matere in gospodinje družini domačo hišo omili. V lepo urejenem domu se mož in otroci čutijo srečne in ne iščejo zabav izven domače hiše. Iz reda proseva vsa duša gospodinje: njena skrb in ljubezen, ki osrečujeta družino in jo z ljubeznijo vežeta na dom. 2. Oglejmo si hišo, v kateri vlada lep red! Sobe so okusno urejene, lepo pospravljene. Nikjer nobene navlake; hišna oprava je čista, tla so snažna. Stopimo! v kuhinjo! Tudi tukaj je vse v najlepšem redu. Lonci slone v vrsti po velikosti in potrebi na snažnih policah. Iz sklednika se bleste čedno pomite sklede, krožniki, skodelice. Kuhinjska miza, police s škafi, razne pokrovke in žličniki, vse snažno, vse vabljivo. Skozi lesketajoče se steklo kuhinjske omare vidiš po velikosti razvrščene steklenice, čaše, posode za razne dišave i, t. d. Isti red, ista snaga, ki jo opaziš v sobah in kuhinji, vlada tudi v shrambi, v kleti, na podstrešju, sploh povsod. Vsakdo blagruje domačijo, kjer vse priča o redoljubnosti gospodinje. Predvsem je pomniti, da mora imeti vsaka stvar svoj določen prostor, kjer se hrani. Gd velikega namiznega prta pa do najmanjše šivanke imej vsaka stvar svoje določeno mesto. V hiši, kjer je vse na svojem mestu, se ne izgublja dragi čas z iskanjem in vsled tega izostanejo vsa ona bridka očitanja in rezke opazke, ki se često ponavljajo, kadar se vsled nereda reči poizgube. V sobah, spalnici in družinski sobi naj bo oprava okusno razvrščena in čedno pospravljena. V omarah mora biti obleka pravilno obešena, v predalih pa perilo lepo zloženo. V večjih in nižjih predalih se zlože rjuhe, mizni prti, više so otirače, prevleke za blazine i- dr. Kolikorkrat se opere perilo, se vselej shrani na istem prostoru, Ljer je bilo prej. Po pranju je zlasti paziti na to, da ne pride perilo v predale, dokler ni zakrpano in popravljeno. Dokaz velike zani-karnosti je, ako gospodinja perilo spravi, preden ga je pregledala. Tu ni gumba, tam je razparan šiv, oni kos je luknjast i, t, d. Če se morata v nedeljo, ko se oblačijo gospodar in otroci, najprej poiskati šivanka in nit, da sploh morejo domači v cerkev, koliko prepira in nepotrebnega besedičenja nastane, ki bi izostalo, ako bi bila gospodinja redoljubna! Za vse to, kar ne bodi v sobah, kakor metla, smetišnica in drugo orodje, naj se določi posebna shramba, ki pa naj ni za vso navlako, ampak tudi tamkaj bodi vse razvrščeno, in sicer tako, da ugaja očesu in da se lahko najde tudi v največji 'temi. Ako je vsaka stvar na določenem in primernem prostoru, se ne zgodi zlahka, da pridejo otroci do vžigalic, orožja ali ostrega orodja, s katerim lahko poškodujejo sebe in druge. Mnogo redkeje bo brati o požarih, ki jih povzroče otroci vsled zanikarnosti staršev. Tudi otroci naj imajo določene prostore, kamor spravljajo svoje igrače. Vselej, kadar jih rabijo, jih vzamejo z določenega mesta in potem ne stikajo po drugih shrambah. A v lepem redu mora biti ne samo hišna oprava in obleka, ampak tudi vsa opravila naj se vrše točno in zvrstoma po določenem načrtu. Kako pametno pač ravna gospodinja, ki že zvečer, ko je zbrana vsa družina, napove, oziroma sporazumno s svojimi določi delo za ves prihodnji dan! Z veseljem gre družina drugi dan na delo, ako vidi tako natančno žačrtano delo pred seboj. Navadila se bo marljivosti in točnosti pri vsakem opravilu, ker ve, da prvemu sledi drugo in tretje, vse pa mora biti opravljeno tisti dan. 3, Eden zelo važnih poslov gospodinjskega reda so pa računi. Nikdar naj gospodinja ne zaupa svojemu spominu, ampak naj redno zapisuje vsak izdatek oziroma dohodek in naj mesečno sklepa svoje račune, da bo imela natančen vpogled v svoje gospodarstvo. Marsikatera nekdaj trdna hiša ne bi bila propadla, ako bi bila gospodinja skrbno pazila na svoje račune in temu primerno urejala svoje gospodinjstvo. — Le na podlagi točnih računov se ohrani zanesljiv red pri gospodinjstvu, 3. Bodi snažna! 1. Roka umiva roko, obe pa obraz. V tako tesni zvezi sta tudi redoljubnost in snažnost. Ni lahko dobiti redoljubne gospodinje, ki bi ne skrbela za snažnost; prav tako si ne moremo misliti čednega in snažnega stanovanja, nad katerim ne bi čulo redoljubno oko gospodinje. To sta torej dve neločljivi družici, ki šele združeni dajeta čednostim ženske pravi sijaj. Kaj koristi lepa, velika hiša, ako je pa notri vse v neredu in nesnagi? Nerad se mudi reda in snage vajen človek v takem umazanem stanovanju, kjer je vse prašno, vse polno navlake, tako da skoro ne ve, ali so se prebivalci ravnokar priselili ali mislijo odriniti. Nasprotno pa, kako vabljiva in mična je tudi preprosta hiša, kjer je vse lepo pospravljeno, hišna oprava čista in urejena. Kuhinja in veža nista ločeni in vendar ne more ravno zaradi reda in snage niti oko najstrožjega opazovalca hiši ničesar očitati. Z veseljem stopiš v tak preprost dom in drage volje se poslužiš ponujenega okrepčila, ki ti ga prinese snažna gospodinja v čisti posodi. Največje bogastvo, najlepša dota mlade deklice je brezdvomno njena ljubezen do reda in snažnosti, ker s tem pripravi svojemu bodočemu soprogu in družini prikupno ognjišče in vzgoji čil in zdrav rod. Bodi torej snažna in redoljubna! Če si še tako štedljiva, ne varčuj z vodo in milom, ne postavljaj metle predaleč strem, ampak vse to ti bodi vsakdanje orožje, s katerim se postavljaš v bran proti najhujši sovražnici — nesnagi. 2. Vse imej v redu, zlasti pa samo sebe. Nikdar ne pozabi, da je tvoje telo svetišče božje. Predvsem se navadi, da se takoj zjutraj, ko vstaneš, lepo umiješ, da si lase spleteš in urediš svojo obleko, kajti rado se pripeti, jda pozneje primernega časa ni dobiti, in tako si primorana, se večkrat ljudem izogniti ali pa stopiti napol opravljena pred nje, kar seveda ni lepo. Obleka, zlasti za dom in delo, bodi vedno čedna, četudi preprosta. Napravljaj si za/ dom tako obleko, ki jo lahko brez škode pereš in snažiš. Ni pa že tista gospodinja vzor snažnosti, ki je vedno nanovo oprana, ampak ona, ki ohrani svojo obleko in sploh vse reči dolgo lepe in čiste. 3. Čedne in snažne imej sobe, čedna in snažna bodi shramba, zrcalo vse snage bodi pa kuhinja. Skrbi, da bo kuhinja, kuhinjska posoda lepo čista. Snaga je najboljša začimba, najplemenitejše zelišče v naši hrani. Ako dobimo jed v lepi čedni posodi, kako nam tekne, če je še tako preprosta! Nasprotno se nam ustavlja in pristudi najboljša jed, če jo dobimo v nesnažni posodi, gnusi se nam najžlahtnejša pijača, če je kozarec umazan. Ista čistost in snaga pa mora biti tudi pri perilu. Oprano perilo naj se natančno pregleda, če je res tudi snažno. Umazanega perila, recimo miznih prtov, prtičev i. t. d., ne spravljaj v omaro, ako si jih rabila; najprej jih izperi, zloži in potem šele shrani. V kako zadrego pride mnogokrat gospodinja, ki ji ni mar snage, ako hoče hitro postreči došlemu gostu. Iz omare vzame prtič, ali v tem hipu vidi, da je poln madežev; vzame drugega, ali tudi ta ni brez njih. Snaga je polovica zdravja. Če ti snagoljubnost ni prirojena, prisvoji si jo iz zgolj zdravstvenih ozirov. Zdravniška izvestja poročajo mnogo manj o boleznih tam, kjer je vse snažno in čisto. Snažen človek ni tako dovzeten za bolezni, zlasti pa ne dobi zlahka raznih kužnih bolezni, ki so najčešće posledica nesnažnosti. Predvsem je treba skrbeti za telesno snago, za snažnost perila, postelje i. t. d. Na red in snažnost privadi zgodaj svoje otroke. Izprva jih sama pridno umivaj z mrzlo vodo in pazi na obleko, pozneje pa strogo zahtevaj, da vse to sami izvršujejo. Le tistemu je ta čednost nekaka potreba, ki je je vajen že izza otroških let. Vsak odrasel človek naj vsaj enkrat na teden premeni perilo, otroci pa še večkrat. Vsa obleka snažna vedno, sobe, vse pohištvo čedno, ' snažne roke, bel obraz — to naj bodi ženski kras. Zamazano perilo škoduje zdravju in nas pristudi drugim ljudem. Nesnažnost nam škoduje sploh pri vsem gospodarstvu. 4. Če pa priporočamo mladi deklici oziroma gospodinji snago, moramo jo svariti pred navideznim ali pretiranim redom. Dobe se gospodinje, ki imajo v boljših, v takoimenovanih sobah za goste res najlepši red. Istotako se mora v kuhinji vse bleščati, ker tja rada povede svoje radovedne prijateljice, ki jo potem hvalijo brez konca in kraja. V manjših sobah, v spalnicah i, t. d., kamor ne seže oko strogega opazovalca, tam je pa vse navlečeno, vse razmetano. Ali taka gospodinja ljubi snažnost? Ona hoče varati druge, vara pa le samo sebe, ker s svojo pritajeno nečednostjo vznevolji svojega soproga in zakrivi, da bodo tudi otroci neredni in nečedni. Tej nasprotna snaga je pretirana. So gospodinje, ki ne pridejo ves božji dan od pometanja in brisanja. Zdaj pospravlja tukaj, potem praši tam, in to se ponavlja venomer. In gorje, če pride gost! Že naprej se boji, da bo spet vse umazano, in komaj odide, ž,e nanovo pospravlja in poravnava. Njena pretiranost bo družini kmalu presedala in le težko se bo dobil posel, ki ji bo znal ustreči. Modra gospodinja bo pač lahko ločila pravo od nepravega, pristojno od pretiranega, ter bo hodila po srednji zlati poti. 4. Bodi varčna! »Obrni vinar trikrat, preden ga izdaš,« pravi slovenska prislo-vica. Navadno je blagostanje le v tistih družinah, kjer skrbna in varčna gospodinja resnično podpira hiši tri ogle. 1. Varčna je ona gospodinja, ki skrbno hrani in množi imetek, ki ga razumno uporablja in po nepotrebnem ničesar ne izda. V tem obstoji prava umetnost, da gospodinja, zlasti ako so dohodki majhni, tako gospodari, da stroški ne presegajo dohodkov. Gledati mora zlasti na to, da se izdatki primeroma še vedno manjšajo, sicer gre gospodarstvo rakovo pot. Pa dobra gospodinja ne skrbi samo za to, da izhaja z dohodki, ampak skuša tudi kaj privarčevati. Dolžna je to svojim otrokom; poskrbeti je pa tudi treba za čas, ko pridejo kaki izredni stroški, bolezen ali kaka druga nesreča. Umna varčnost nam kaže neko srednjo pot med skopostjo in zapravljanjem. In s čim naj gospodinja varčuje? »Varčna gospodinja stopi za kurjim peresom čez plot,« pravi slovenski pregovor. Z vsem je torej treba varčevati. Vsakomur je znana pripovedka o skrivnostni skrinjici. Gospodinja, ki bi nosila čudežno skrinjico okrog, bi pač mnogokrat opazila marsikje v hiši nepotrebno potratnost in škodljivo zanikarnost: kako se v kuhinji malone po celi dan kuri, žge luč pri belem dnevu, pozimi kurijo sobe pri odprtih oknih, kako se tuintam zavržejo še porabne stvari i. t. d. Varčna gospodinja bo imela svoje čuječe oko vsepovsod. Nadzorovala bo posle, kajti tudi njeni posli si bodo morda ustanovili kdaj lastno ognjišče in njej, prejšnji gospodinji, bodo hvaležni, če jih je naučila prave varčnosti. Skrbna gospodinja pazi na vse, nobena stvar ji ni premalenkostna, ker ve, da iz malega raste veliko. Če se n. pr. pusti luč vsak dan samo deset minut brez potrebe goreti, bo ta potrata znašala v enem letu precejšnjo vsoto, in če zgorita vsak dan iz potratnosti samo dve poleni preveč, se bo nabralo v letu par sežnjev. Tako se vsled malorflarnosti izgubljajo stotaki, ki bi kot dota prav prišli otroku, da ne bi moral praznih rok iz hiše. Tudi pri obleki se naredi z zanikarnostjo ogromna škoda. Vsako dekle in vsaka gospodinja dobro ve, koliko novcev, koliko truda stane, da se kupi obleka ali nabavi potrebno perilo. In vendar ji često hi mar, da leži perilo dolgo časa umazano, da šiv za šivom popušča in se obleka para in trga. Tuintam je treba prišiti samo gumb, narediti par vbodljajev, pa je popravljeno, dočim postane vsled nemarnosti obleka in perilo popolnoma nerabno, dasi bi sicer še dolgo služilo. Varčna gospodinja si ne bo kupovala predragocenih oblek, zlasti ako jih rabi le doma. Pri napravljanju domače obleke ne glej preveč na blago in njega barvo, se ne oziraj toliko na splošno mnenje, ali je sedaj ta ali ona barva, ali to ali ono blago v modi. Preziraj vse te enodnevne muhe; tebi veljaj eno pravilo, in to se glasi: Napravljaj si obleko, ki je trpežna in praktična. 2. Varčna gospodinja bo skrbela, da se njene .hčerke nauče šivati. Gorje tisti hiši, kjer deklice doraščajo, pa ne znajo šivati. Vsako! stvar je treba nesti šivilji, ki si svoje delo drago zaračuni, ki brezvestno reže in trga, in nazaj ne dobiš niti krpice, da bi si mogla obleko popraviti. Za denar, ki ga po nepotrebnem izdajaš šivilji, bi si nakupila blaga, skrojila in sešila perilo in obleko, ki bi polnila tvoje omare in bi ti bila v ponos. Čestokrat uprav v tem zagreše kmetski starši. Z neprikritim veseljem opazujejo svojo doraščajočo hčerko, ki se je pričela že precej spretno sukati po kuhinji, ki že razume raznovrstna gospodinjska opravila. Kaj rade se jih polaste sladke nade, češ boljše gospodinje, delavnejše žene ne bo daleč naokpli. Taki starši ravnajo krivično proti svoji hčerki in ji nevede pritrgajo znateh del dote. Vzeli bi rajši za eno leto še deklo, odrajtali bi jo z morebitnim pet-desetakom, hčerka pa bi neizrečeno veliko pridobila, ako bi se medtem naučila krojiti in šivati. Marsikdo bi morda oporekal, češ pri nas imamo veliko gospodarstvo, mnogo poslov i. t. d. Nima-li gospodinja dovolj drugih skrbi in nazadnje naj se ukvarja še s šivanjem? Res je to, da ima marsikatera gospodinja dela čez glavo, da ji često zastajajo najpotrebnejša opravila, toda če je varčna s časom, dobi tudi ona semtertja kak prost trenutek. Pride cela vrsta deževnih dni, na razpolago so ji dolgi zimski večeri. Prijeten ji bo ta odmor ob drdrajočem šivalnem stroju, ob hitro vbadajoči šivanki. 3. Skrbna gospodinja mnogo privarčuje pri nakupovanju živil in drugih potrebščin. Pri vsem, kar kupi, naj se vpraša: Je-li stvar potrebna ali samo koristna, se brez škode še lahko pogreša?* Razsodna gospodinja bo kupovala živila takrat, kadar bodo primerno nizke cene, n. pr. fižol, krompir v jeseni i. t. d. V ugodnem času bo nabavila vsega v večji meri, a obenem jo bo njena varčnost varovala potratnosti. Kaj lahko se namreč pozabijo troški, ako je zaloga polna in zato se tudi brez potrebe rabi. Nikdar naj se gospodinja ne pusti prevladati od hipnega poželenja, če vidi spomladi prvo ze-lenjad, poleti prvo sadje. Počaka naj nekaj dni in dobila bo to za primerno ceno, kar je sedaj kot novina še pretirano drago. 4. Nadalje mora gospodinja varčevati s časom-. »Čas je zlato,« pravi pregovor. Ako bi sešteli vse tiste minute, ure, dni, ki jih prešerno dekle lahkomiselno zapravi z brezposelnim postopanjem, slabim berilom in neprimernimi zabavami, če bi zračunali vsoto vseh dragocenih trenutkov, ki jih zalenari mlada gospodinja z neslanim klepetanjem in z dolgotrajnimi obiski, dobili bi mesece in leta. Varčna gospodinja bo visoko cenila vrednost časa, saj ve, »da ura zamujena, ne vrne se nobena.« Tuintam se sliši: »Teh par minut res ni vredno pričeti z delom, se ne izplača.« To je bridka prevara, Tudi najmanjši drobec časa je vreden, da ga človek ne zavrže, temveč pametno izrabi. Neki francoski pisatelj je moral redno čakati par minut na svoj zajtrk, dasiravno je istega vsak dan ob določenem času zahteval. Da se ni preveč vznevoljil, je začel pisati in čez par let je podal svoji ženi debelo knjigo s sledečimi besedami: »To podarim tebi kot sad onih trenutkov, ko sem moral zaradi tvoje počasnosti čakati na zajtrk.« 5. Varčna gospodinja si bo naredila natančen dnevni red in potem se ji ne bo primerilo, da bi vsled slabo razdeljenega časa zaostajala opravila v hiši, preraščal plevel zelenjad v vrtu i. t. d. Kdor vse stori ob pravem času, si podaljša ure v dneve. Ako pa gospodinja ni varčna, potem tudi njena družina ne bo varčevala in tako se bo naglo manjšalo premoženje. Stroški bodo kmalu presegali dohodke in hiša bo propadla. Obenem pa izginja iz nje zadovoljnost in sreča. Da se bo gospodinja toliko lažje privadila varčnosti, naj si zapomni naslednja pravila: 1. Nikdar naj ne gospodinji brez knjigovodstva. Zapisuje naj si natančno dohodke in stroške, da se bodo ujemali računi koncem tedna, meseca in leta. 2. Plačuje naj sproti, kar nakupi, ker s tem se izogne marsikaki neprijetnosti. 3. Kadar gre kupovat, naj ne nosi brez potrebe mnogo denarja, ker bo sicer najbrže kupila tudi nepotrebnih stvari. 4. O svojem premoženju, t. j. o svojem denarju, mora imeti vedno jasen račun. Ako ima stalne dohodke, si lahko že naprej preračuni, koliko sme izdati za to ali ono stvar. Kakor kaže večletna izkušnja, se rabi: za hrano 60%, za obleko 15%, za stanovanje 12%, za svečavo in kurjavo 7%, za davke in zavarovalnino 3%, za zabavo 2%. Končno bi še ostalo za hranilnico 1 %, 5. Bodi delavna! Vsak človek je že po svoji naravi ustvarjen za delo. »Rja razje železo, lenoba pa mlado telo.« Lenuh živi tjavendan brez vsake volje in zastoče pod vsakim, tudi najlažjim bremenom. Grajevredno je pač mnenje, da je delo nekaj brezčastnega, suženjskega, da samo izčrpa in uničuje življenske moči. Zdrav razum nas uči ravno nasprotno, da uprav delo nudi trajen užitek in veselje in da se pri delu uporabljene moči nadomestujejo in krepijo z novimi silami, ki nam jih ustvarja zmerna hranitev. Delavnost nam pojekleni voljo, daje nam poroštvo srečne večnosti in časne blaginje tja do pozne, zdrave starosti, v kateri nam svetita ljubezen in spoštovanje kot ljubka večerna zarja. 1. Človeško delo je dvojno: 1. telesno, 2. duševno. Ako delamo bolj z umom, je naše delo duševno. Ako pa delamo bolj z rokami navadno delo, pri katerem nam ni treba ubijati si glavo, je naše delo telesno. 2. Gospodinja je mati — vzgojiteljica; ona naj bo torej tudi v delavnosti vzor celi družini. S prvim svitom vstaja in lega pozno k počitku; vedno in vsepovsod najde dovolj opravila. Pospravlja in snaži, kuha in pere, uči in nadzoruje. Vso svojo osebnost porablja svojcem v prid, dobro vedoč, da najurnejše roke ne opravijo ničesar, če jih ne podpira bistra glava, a tudi najstrožji razum ne doseže ničesar, če mu ne pomaga delavna roka. In v hiši obrača se žena domača, vsa skrbna ve mati prav dobro ravnati, učiti dekliče, svariti fantiče. Od zore do mraka ima poslovanja brez vsega nehanja . .. Prava gospodinja naj bo torej vzor delavnosti in požrtvovalnosti, kadar vrši svoje posle v telesni blagor svoje družine, ali kadar nadzoruje in uči svoje otroke — svoj zaklad. Kakega pomilovanja so pač vredne one gospodinje, ki se ponašajo s tem, da jim ni treba delati. Ali obstoji sreča v brezdelju? Preštejte vse tiste dolge noči brez spanja, vse dolgočasne dneve, ki se vlečejo kot večnost kljub temu, da ne manjka zabav in razvedrila, pa povejte, ali ni ravno zmerno delo ona skrivnost, ki sladi spanje, lajša trpljenje, jači duha in krepi telo! V delu najde potrto srce razvedrila in utehe, z delom se krote slaba nagnjenja in hude strasti, delo nam je tudi poroštvo za zasluženo plačilo onkraj groba. Najvažnejša pravila vsake delavne gospodinje so: 1, Vstajaj rano in ne hodi prej počivat, dokler ni vse urejeno. Rana ura — zlata ura, to velja za gospodinjo bolj nego za vsakega drugega. li 2. Vsakdanja opravila izvrši točno ob določenem času; nikdar jih ne odlagaj na poznejši čas. 3. Vsak mesec imej določene dneve za pranje, snaženje sob; vsak teden za pletenje in šivanje. 4. Naročaj in kupuj potrebne stvari ob določenih dneh. 5. Določi si zvečer jedi, katere boš kuhala drugi dan za obed. 6. Na večer preglej račune, stroške in dohodke gospodinjstva. 7. Preden ležeš, poglej po hiši, ali je vse v redu, ali so okna in vrata zaprta, luč in ogenj pogašena. 8. Drži se vselej in povsod reda. 9. Nadzoruj posle v kuhinji, vsaj pol ure pred kosilom pojdi v kuhinjo in pokusi pripravljeno jed. II. Obleka. 1. O obleki sploh. Namen obleke. Naše telo ima, če je zdravo, 36-5—37° C toplote. Ako je je manj, človek peša, ako je toplota nad 37°, se pojavlja vročina ali groznica z raznimi hudimi posledicami. Bolezen s toploto pod navadno mero je redkejša, prevelika vročina je pa jako pogosta. Ko bi bila toplota telesa enaka toploti zraka izvun nas, bi bilo to najbolje za naše telo. Toda zunanja temperatura je jako spremenljiva. Proti nje spremembam se kolikortoliko že sami zavarujemo. .Pozimi, ko je ozračje stalno mrzlo, se v telesu oglaša lakota; čisto umevno. Čim več je treba toplote, tem več je treba snovi, iz katerih nastaja. Mast, sladkor in podobne snovi se porabljajo veliko hitreje, hranilne snovi se manjšajo v vseh organih, zato se pojavlja lakota, ki nas sili, da uživamo več kot sicer. To pa še ne zadostuje. Človek si mora greti svoje stanovanje in se, zlasti kadar gre ob slabem vremenu iz hiše, dobro oblačiti, da se tako zavaruje pred mrazom in pred prehlajenjem, pa tudi pred hudo vročino. Obleka nas torej varuje pred mrazom in pred vročino. Obleka mora biti seveda razumno prirejena, da doseže svoj namen. Obleka je slab prevodnik toplote. Ona je nekaka stena, ki zabranjuje, da gorkota prehitro ne prehaja iz telesa v ozračje in nasprotno. Vsaka obleka seveda nima istih lastnosti. Te so odvisne od kakovosti blaga in od njegove barve. Vsak dobro ve, da je volnena obleka toplejša od platnene in da črna barva vsrkava več toplote kot bela in jo tudi bolj nerada oddaja, da torej kaže nositi v mrazu bolj temno, v vročini bolj svetlo obleko. Glede gostote je pa marsikdo v zmoti, ker misli, da je obleka toplejša, ako je iz goste in debele tkanine narejena. Da to ni res, je razvidno iz sledečega razloga: Zrak je tudi slab prevodnik toplote, celo slabši kakor obleka. Pri redki tkanini izpolni zrak luknjice ter zabrani naglo izpremembo temperature od znotraj na zunaj in narobe. Obleka pa tudi ne sme biti pretesna in preozka. Ako ni med obleko in med životom nekaj praznega prostora, primanjkuje zraka, ki je slab prevodnik, in zato prideta mraz in vročina skozi obleko neposredno do kože. Dokaz za to nam je ozka obutev. Ker zrak nima nobenega prostora med čevljem in med nogo, zato hitro ozebemo, ali pa se vsaj v noge prehladimo. Pri ohlapni obutvi se kaj takega ne bo zgodilo. Med nogo in med obuvalom je zračna plast, ki prva in najbolj zabranjuje toploti odhod in nam prej ohrani noge gorke. Razvidno je, zakaj bomo pozimi oblekli rajši več tanjših oblačil nego eno samo debelo obleko. Splošno pa velja pravilo: Obleka je tem toplejša, čim bolj je naravna. Različno barvanje, strojenje in likanje zoži luknjice, vsled česar izgubi obleka na svoji toplotni vrednosti. Iz enakih ozirov je obleki škodljiv prah in sploh vsaka nesnaga. Poleg navedenih koristi nas obleka varuje pred 'dežjem in pred snegom; vendar velja to samo toliko časa, dokler ni obleka premočena. Trdo tkana in zlikana obleka vode ne sprejema tako hitro kakor redka volnena obleka; toda kadar se zadnja zmoči, ne odda vode zlepa in se rada oprijemlje kože. Človek se vsled tega kaj lahko prehladi, ker izhlapevajoča voda odteguje telesu toploto. Obleka ima tudi to nalogo, da vsrkava pot, ki v večji ali manjši množini prihaja iz znojnic. Za tak posel ima zopet prednost kosmato, redko, nitkasto oblačilo, ki vsrkava telesne izločine kakor goba in jih sproti oddaja ozračju. Trdo tkano, uglajeno perilo jako nerado vsrkava kožni pot in ga, če ga vsrka, jako nerado oddaja. Za izhlapevanje je treba že precejšnje topline, in če je ni od drugod, jo mora oddati telo, kar mu je lahko v veliko škodo. Platnena obleka je pač priporočljiva poleti, ko ni toliko nevarnosti za prehlad, a naj ne bo pregosta, ker bi sicer potenje zadrževala. Kako naj se oblačimo? Glede izbire obleke ni mogoče kar našteti, kaj je dobro in kaj ne, Treba se je ozirati na letni čas, na posle, na starost človeka, ki oblekot nosi, in na njegovo zdravje. Za zdrave ljudi je pozimi ali ob grdemi vremenu obleka iz redkega blaga jako umestna. Ob toplih dneh bo bolj ugajala obleka iz gostih drobnih nitk. Toda tudi to ne velja za vse ljudi. Za delavce, za kmete in druge, ki opravljajo težka dela ter pri tem telesno hudo trpe, je brezdvoma redka in nekoliko debelejša obleka bolj priporočljiva kakor gosto tkana in tenka. Pri delu se jim izloči iz telesa veliko potu; treba je, da ga obleka vsrka in hitro odda in jih tako varuje prehlajenja. Ljudem, ki presedajo dan za dnevom v enakomerno toplih prostorih, bo gotovo platnena spodnja obleka najbolj pogodu; lahka je in telesu jako dobro de; ako pa nosi tak volneno perilo, se mu rado pojavlja na koži srbenje. Seveda je treba platneno obleko premenjati vsaj vsak teden, ker bi sicer človek kolikortoliko trpel na zdravju. Korist in udobnost obleke je odvisna tudi od barve in oblike. Črna barva toplotne žarke vsrkava, bela jih pa odbija. Jasno je torej, da se za poletje priporoča pri obleki bolj svetla, pozimi pa črna ali vsaj črnikasta barva. Najbolj varna je obleka, če je narejena iz take tkanine, ki obdrži svojo naravno barvo. Umetno barvanje je povzročilo že večkrat kako nezgodo, neredkokrat se je že kdo z obleko zastrupil. Kar se tiče oblike, veljaj pri obleki pravilo: Obleka bodi narejena tako, da telesa v razvoju ne ovira. Obtok krvi, dihanje, prebavljanje, izločevanje, vse naj se vrši prosto, brez ovir! Vrat bodi kolikor mogoče prost. Če že nismo tako utrjeni, da bi prenesli tudi kako hujšo vremensko izpremembo, ne da bi si vrat zavijali, glejmo vsaj na to, da ovratniki ne bodo pretesni. Tesen ovratnik ovira tok krvi v možganih, vsled česar nastaja glavobol, omotica in več drugih bolezni v glavi. Iz ničemurnosti se ženske in moški stiskajo čez pas, da postanejo vitkejši in tako lepši. Ta navada je sedaj že splošna, zlasti pri ženskah, a tudi zelo nevarna. Vsled stiskanja je namreč otežkočeno dihanje in prebavljanje, ves krvotok po prsni in trebušni votlini iz-premeni svojo smer, drobovje zapusti svojo prvotno lego in dobi Sl. 1 a. Pravilna lega drobovine. Sl. 1 b. Spačena lega drobovine. vsled tega kaj čudno obliko. (Sl. 1 a, b.) Dolgotrajno stiskanje vpliva celo na razvoj okostja. Prsni koš se zoži, rebra se nenaravno skrive, vsled česar silno trpe pljuča in srce. (SI. 2 a, b.) SI. 2 a. Pravilno razvite ogrodi. SI. 2 b. Spačene ogrodi. v Stiskanje pa ni škodljivo samo okrog pasu, ampak na vsakem delu telesa. Jako nevarno je za noge. Pretesne nogavice zabranju-jejo reden odtok in pritok krvi. Neštetokrat je bila tesna nogavica že vzrok bolezni. Vsled pritiska kri zastaja in se žile razširjajo, noga na dotičnem mestu neprimerno oteče. Zatorej ne natikajmo tesnih nogavic in jih ne prevezujmo pretrdo. Vez naj bo prožna, a ne premočna, da bi se kar zajedala v kožo. Še bolj nevarno kakor ozke nogavice so pa ozki čevlji, ki so čedalje bolj v navadi. Čim: manjša je noga, tem! lepša je, si misli zlasti ženski svet. Toda preozek čevelj je škodljiv. Čevelj naj se v sredi noge stopala dobro oprijemlje; peta, zlasti pa prsti naj bodo na prostornem. Zaostreni čevlji stlačijo prste, jih ogulijo in jim dajejo često nenaravno obliko. Pete naj bodo primerno visoke (2 cm) in ne preširoke. Previsoka peta obtežuje hojo, ker se mišice, ki morajo biti vsled tega vedno napete, brez potrebe trudijo. Preozka peta pa se kaj rada krivi. Komur se noge pote, naj večkrat premeni nogavice. Pa tudi tisti, ki ne poznajo te mučne nadloge, naj vsaj dvakrat na teden premene ovojke in večkrat osnažijo obutev tudi od znotraj. Nečednost razjeda kožo, pospešuje potenje ter ni le na kvar posamezniku, ampak nadležna družbi, v katero taki ljudje zahajajo. Kadar prodre mokrota skozi čevlje do noge, je treba nogavice prejkoprej preme-njati, ker je sicer človek izpostavljen hudemu prehlajenju. Vrhnje čevlje iz kavčuka ali galoše nosimo le v posebno slabem vremenu. Nosimo jih zato, da varujemo noge pred mokroto. Ako nosimo galoše, ne oblatimo čevljev in ne onesnažimo stanovanj tako, kot bi jih sicer. Iz navedenih vzrokov nositi vrhnje čevlje, je dobro. Ker pa je kavčuk, iz katerega so narejeni vrhnji čevlji, iz jako goste ip nepro-dirne snovi, se v njih začno noge potiti, ako jih nosimo dalj časa, zlasti če jih imamo na nogah v zakurjeni sobi; pot nima izhoda, sveži zrak ne more do kože, kar je v vsakem oziru škodljivo. Obuvati galoše v toplem vlažnem vremenu, ni priporočljivo; takrat se noge že itak rade pote in bi galoše potenje le pospešile. Tudi pozimi, ko zmrzuje, je umestneje, da si noge zavarujemo z močnimi čevlji in toplimi nogavicami, nego z galošami. Akoravno je hoja v galošah bolj tiha, vendar je jako utrudljiva in dosti neokretnejša kot v navadnih čevljih. Snaženje obuvala. Vsled vpliva dežja, snega, vročine in mokrote izgubi obuvalo na prožnosti in ličnosti ter postane trdo in nelepo. Napraviti usnje zopet mehko in lepo, je namen snaženja čevljev. Pri snaženju čevljev se je predvsem ozirati na kakovost usnja. Vsakdanji preprosti čevlji se osnažijo s pomočjo krtače blata in prahu. Od časa do časa se lahko zmijejo z mlačno milnico. Nato jih s pomočjo male krtače počrnimo z voščilom, katerega razredčimo z mlačno vodo, nakar jih z mehko krtačo zlikamo. Mesto voščila se uporablja tudi posebno mazilo ali olje za čevlje, ki napravi usnje nepremočljivo. Dobi se v vsaki prodajalni. Trpežnost podplatov se podvoji, ako se novi večkrat namočijo z oljem ali z vročo mastjo. Za čevlje iz finega usnja uporabljamo krem. Z mehko volneno krpo se tenko in enakomerno namaže ter z enako krpo ali mehko krtačo zlika. Čevlji ostanejo dolgo časa lepi, če jih včasih namesto s kremom namažemo z mlekom ali s sladko smetano. Enako se čistijo čevlji iz rumenega, rjavega ali drugobarvnega usnja, le da se vzame krema iste barve kakor je usnje. Tudi pri teh je dobro uporabljati sempatja mleko namesto krema. Za lakaste čevlje uporabljaj nalašč za to pripravljen krem; dobiš ga v prodajalni, ali jih pa namaži z oljem. Samoumevno je, da je treba čevlje najpoprej prahu očistiti in šele potem namazati in zlikati. Da se usnje ne bo grbančilo ali pokalo, natlači lakaste čevlje takoj, ko jih sezuješ, s papirjem ali deni kopito vanje. Suknene čevlje skrtači; ako se nahajajo v suknu madeži, jih odstrani z bencinom. Za čiščenje belih čevljev si napravi gosto kašo iz žgane magnezije in iz bencina. S tem odstraniš madeže. Dalje pa ravnaj z njimi kakor z lakastimi. Uporabljati moraš seveda le bel krem. Galoše izmij z mlačno vodo, pri tem pa pazi, da ne pride voda vanje. Nato jih osuši z mehko cunjo, namaži s kremom, z oljem ali jih drgni s čebulo. Mokre čevlje natlači s papirjem, s senom ali jih napolni z ovsom. Vanje lahko deneš tudi nogavico, v katero nasuj drobnega suhega peska. Na ta način se čevlji ne skrčijo in ohranijo prvotno obliko. Čevlji naj se le počasi suše. Napol suhe namaži z oljem, docela posušene pa najbolje drugi dan s kremom. Pokrivalo, Pokrivala za glavo naj bodo kolikor mogoče lahka, nepremočljiva, in zrak naj ima skozi nje prost dostop do glave. Postelja bodi snažna, ne pretrda, ne premehka. Stoji naj oddaljena od okna in od peči in nikoli ne na prepihu. Posteljnjaki so železni ali leseni. Železni so boljši od lesenih, ker se dado dobro snažiti in ne nudijo zavetja raznemu mrčesu. V novejšem času delajo tudi posteljnjake, ki se dado zložiti, ter nam podnevi lahko služijo kot omare. (Sl, 3.) V posteljnjak devljemo najprej železno mrežo, deske ali posteljni podložek. Nato položimo žimnice ali slamnice ali pernice. Namesto žime jemljemo včasih morsko travo, ovčjo ali drugo volno, seno itd. Vse te snovi so sicer veliko cenejše, a tudi mnogo slabše od žime. Najdražja in najboljša je takoimenovana sibirska žima. Za eno žimnico rabiš 12 do 15 kg žime. Žimnice snažimo tako, da jih stepamo in potem skrtačimo. Trde stare žimnice razderi, žimo prepuli in speri v gorki milnici, splakni in na solncu posuši. S suho nadeni žimnico, katero večkrat prešij, da ostane žima povsod enakomerno razdeljena. Boljše so one žimnice, ki niso narejene iz enega samega kosa, ampak sešite iz več, navadno iz treh delov. Slamnice polnimo s koruzno, z ovseno ali pšenično slamo; plev-nice z ovsenimi plevami. Slamnice in plevnice je treba večkrat pre-rahljati, prezračiti ter premenjati slamo, oziroma pleve. Pernice niso umestne. Ž njimi se človek pomehkuži in vrhutega so nezdrave, ker zrak, ako se v perje takorekoč zakopljemo, ne more do kože, vsled česar se začnemo potiti. Prav mehke postelje so samo Sl. 3. Omarni posteljnjak. za starčke in za bolnike. Za eno pernico vzamemo ponavadi 4 kg perja. Staro perje lahko očistiš, če ga spereš in na solncu posušiš. Podvzglavja so ali žimnata, slamnata ali pernata. Pri postiljanju podvzglavja dobro pretresi. Za žimnato podvzglavje je treba 2 kg žime, za pernato pa 1 do 1% kg perja. Odeje so mnogovrstne. Večkrat jih je treba skrtačiti in prezračiti. Na odeje pripenjamo rjuhe, ker se lažje pero in snažijo. Postelja bodi vedno snažna; zato menjavaj posteljno perilo vsaj vsak mesec. Velike pozornosti in previdnosti je treba pri bolniških posteljah, katere moramo velikokrat prezračiti, po nalezljivih boleznih pa razkužiti. Platnena obleka. Platnena obleka se tke iz lanene preje, ki se prede iz lanenega prediva. Lan je 40 do 50 cm visoka rastlina, ki pod našim podnebjem jako dobro uspeva. (Sl. 4j Ta rastlina je zelo koristna, le žal, da jo pri nas precej opuščajo. Iz njenega drobnega semena pridobivamo laneno olje, ki se rabi za začimbo, največ pa v tehniške svrhe. Kakor hitro je lan dozorel, ga porujejo in ga devljejo godit potem, ko so mu posmukali seme. Godenje ima namen, da se lesna vlakna ločijo od predilnih vlaken. Po nekaterih krajih godijo lan v vodi, drugje pa s pomočjo rose na trati. Kadar je lan goden, ga povežejo in denejo v sušilnice, odkoder ga dobe najprej terice, ki ga s trlicami starejo in s tem odstranijo iz njega lesene dele ter ga pripravijo za prejo. Iz preje se na statvah platno dela ali ga tko v tvornicah. Z ozirom na niti, ki so debelejše ali tanjše, in pa na način, kako so tkane, imenujemo platno z najrazličnejšimi imeni, kakor: toft, keper in |atlas. Platnu dajemo ime tudi po deželah in krajih, kjer se tke, kakor n. pr. češko, šlezijsko, moravsko, loško platno na Kranjskem i. t. d. Platno se izdeluje tudi iz konopnene preje, katero nam daje konoplja, toda to platno ni tako tenko kakor iz lanene preje. Iz konop-nine se izdelujejo močne vrvi in jadra za ladje, mreže, plahte. Iz konopelj dobivamo predivo na isti način kakor iz lanu. Gospodinjstvo. 2 Tudi konoplja je enoletna rastlina, katera pa zraste mnogokrat čez dva metra visoko. (Sl. 5.) Ako je platno narejeno le iz lanene oziroma konopnene preje, je pristno platno, ako se pa jemlje deloma tudi bombaže-vina, je to polplatno. Pristno platno razločujemo od polplatna na ta-le način: Pristno platno čutimo med prsti mrzlo in gladko, bombaževo pa gorko. Lanena ali ko-nopnena nit se ne da lahko raztrgati in se razdraplje po-dolgem, bombaževo nit lahko trgamo in se razdraplje nakratko. Ako sežgemo bombaževo nit, postane kodrasta, lanena pa gladka. Če namočimo polplatno z oljem, ostanejo bombaževe niti bele, lanene se napijejo olja ter postanejo svetle in prozorne. Pod povečalnim steklom se vidijo bombaževe niti trakaste in tenke, lanene pa okrogle in debele. Ako odtrgamo krpico od bombaževe tkanine, je rob gladek, pri platnu pa mole na robu daljše in krajše niti. Oprano laneno platno je rumeno, bombaževo pa rumenobelo. Volnena obleka. Važna pridobitev za človeka je izum izdelovanja obleke iz volnene dlake nekaterih živali, zlasti ovac. Ta volnena dlaka, »volna« imenovana, se primerno predela, preden se more spresti v volneno prejo, iz katere se tke različno volneno blago. Volnena obleka v marsičem nadkriljuje obleko iz drugega blaga. Poleg tega, da uspešno varuje telio prehlajenja, je vendar toliko luknjičasta, da ima zrak prost dohod, da dobro vsrkava pot in ga oddaja le polagoma, kar varuje človeka prehlajenja. Poleg teh vrlin ima volnena obleka tudi slabe strani. Ni ga skoro pripravnejšega sredstva za prenašanje škodljivih gliv, ki morejo biti Sl. 5. Konoplja. vzrok raznim boleznim, kakor volna. Na toplem imajo te škodljivke prav dobro zavetišče in le težko jim je priti do živega, ker se volna ne da tako lahko prati. V volneni obleki se jako rad zaredi tudi molj. (Sl. 6.) V juniju ali juliju odlaga moljev metuljček svoja jajčeca v 'volno ali v kožuhovino. Iz jajčec izvaljene ličinke se žive od dotične tvarine, katero s tem razjedajo. Pozneje se zabubijo in nadaljujejo spomladi z leženjem jajčec svoj škodljivi posel. Imamo pa nekatere tvarine, ki so vsled posebnega vonja tem živalcam tako zoprne, da jim ne pridejo v obližje. K takim tvarinam prištevamo v prvi vrsti naftalin. To je iz premogovega tera ali iz petroleja dobljen ogljkov vodiik, ki pride v obliki močno dišečih belkastih skoro prosojnih listkih v trgovino. Zelo nevšečen jim je tudi duh kafre, ki se dobiva iz hlapnega olja kafrove lavorike. V trgovinah se dobi v obliki neprozornih kristalov,* ki imajo svoj poseben duh. S pridom se uporablja tudi sivka ali lavendelj, pelin, tobakovo listje, debelo stolčen bel poper, trpentin, petrolej. Tudi tiskarskega črnila ne preneso. Zato nalepimo stene zaboja, kamor mislimo spraviti zimsko obleko, s sveže tiskanim časniškim papirjem in ga pogrnemo s platneno rjuho. Prahu in madežev očiščena obleka se lepo zravna ter položi v pripravljen zaboj, kojega dno se potrese s katerim zgoraj omenjenih sredstev. Tudi med zgibe obleke zloži v krpice zavite kafre, naftalina ali v petrolej ali terpentin pomočene koščke platna. Med posamezne kose polagaj sveže tiskan časniški papir. Z obleko napolnjen zaboj prav dobro pokrij in spravi na suhem kraju. Plašče in krila, ki bi zloženi trpeli škodo, obesi v omaro. V žepe in na podlago pripni vrečice z naftalinom in ovij skrbno v platneno rjuho, katero spni zgoraj in spodaj. Tudi na stene in na vrata omare obesi zavojčke naftalina ali sivke. Skrbi, da bo omara vedno dobro zaprta. Pooblazinjeno opravo obvaruješ pred temi škodljivci, če obesiš na notranjo stran vrečice z naftalinom, sivko ali kafro. Tudi, če postaviš pod pooblazinjeno opravo posodico z vodo, pokončaš mnogo nioljev, ki v vodi utonejo. Pri tem pa ne pozabi obleko pridno zračiti in krtačiti, kar je eno najuspešnejših sredstev; vendar tega ne stori v juniju ali juliju, ko leta okrog moljev metulj, s Svilena obleka. Svila je žalibog že vse preveč udomačena med našim ljudstvom. Dasi je pri nas ne izdelujemo, jo pozna že vsako kmetsko dekle. Najboljšo svilo nam pošiljajo Azijatje, Kitajci, Japonci, Indijci, v naši državi pa se pridno bavijo s svilorejo na Primorskem in južnem Tirolskem. Svilo nam dajejo sviloprejke. (Sl. 7.) Beli metulji, ki so precej nerodnih debelih teles, ležejo na leto do 500 drobnih jajčec, iz katerih se zvale male gosenice, ki pa kmalu odebele in se zabubijo. Buba, ki Sl. 7. Sviloprejka s kokoni. ji pravimo kokon ali svilodni mešiček, je velikosti golobjega jajca, spleten nagosto iz jako finih nitk. Štirinajst dni potem, ko se je gosenica zabubila, se pokaže metulj. V tem slučaju so seveda nitke pretrgane in jih skoro ni mogoče porabiti. Da se pa to ne zgodi, pomečejo 'kokone v vrelo vodo ali v paro, da se bube preparijo in zaduše. Zdaj varno odvijejo svilo s posebnim strojem (filatorium). Tvornice, v katerih predejo svilo, se imenujejo filanderije. Najlepšo svilenino izdelujejo na Francoskem, potem na Angleškem, na Laškem, v Švici, v Nemčiji, v Avstriji in v Severni Ameriki. Po vrednosti ima vsak kokon tri vrste svile. Vnanja je najboljša, je trpežna in se lepo rumenkasto svetlika; tista, ki se drži neposredno kokonove lupine, je najslabša. Z ozirom na vrsto svile imajo seveda tudi svileni izdelki različno vrednost. Svilena obleka nam služi pred- vsem za lišp, redkeje kot toplotno sredstvo; trdna pa je, vztrajna in se da tudi barvati. Vendar pobarvana svila ni več lepa, ampak postane cunjasta. Kakor z vsem, tako tudi s svilo brezvestni trgovci kaj radi goljufajo. Namakajo jo v raznih tekočinah, svilenim nitkam vpletajo razne druge nesvilene niti, n. pr. lanene ali bombaževe, ter prodajajo tako blago kot čisto svilo. Kadar kupujemo svilo v večji množini, je dobro, če odrežemo majhen košček in ga zažgemo. Sežgana prava svila se zgrbanči in takoj ugasne, ko jo odmaknemo od plamena in je svetlo-rjave barve, medtem ko lanena ali bombaževa nit prigori do konca. Pristna svila je mehka in voljna. Obleka iz bombaževine. Domovina bombaža so vroče pokrajine Azije in Afrike, odkoder so ga prenesli v vroče pokrajine Amerike. Predivo za bombaževo prejo in tkanino nam daje bomba-žeVec, ki nosi okrogle ali podolgovate glavice orehove velikosti. (Sl. 8.) Zunanja lupina je trda in razpoči, kadar dozori. Glavica je izpolnjena s črnim semenjem, ki ima na koncu šopek finih sre-brnobelih niti. Tem nitim odstranijo v' posebnih strojih črna zrnca, jih stlačijo v bale in pošiljajo v promet kot bombaževino. Izdelovanje se vrši največ v Evropi in v Ameriki. Ženska oblačila so povečini iz bombaževine. - Snaga bodi pri obleki prva skrb. Spodnjo obleko pogosto spiraj, zgornjo pa snaži, če se je naprašila in dobila kake madeže. Oblači se svojemu stami primemo in ne ravnaj se po najnovejši modi, pa tudi stare mode se ne drži trdovratno, da se s tem ne osmešiš pred svetom. Preveč kričečih barv ne izbiraj. Bodo naj vedno lepo ubrane. Rdeč solnčnik n. pr. se lepo sklada z zeleno, nikoli pa ne z vijo- SI. 8. Bombaževec. ličasto obleko. Drži se splošno mavričnih barv in si dobro zapomni, da se prve tri barve: rdeča, oranžna in rumena, skladajo v isti vrsti z naslednjimi tremi: z zeleno, z modro in z vijoličasto. K beli, sivi ali črni obleki pa pristoja skoro vsaka barva. Za mladino so boljše svetle obleke, starim ljudem pa pristojajo temnejše. V nravstvenem oziru naj ti bo obleka čuvajka sramežljivosti in olikane dostojnosti. 2. Šivanje. Namen naše knjige ni, vsestransko poučiti gospodinjo v strokovnem šivanju, temveč ji le nakratko podati glavna navodila, kako se perilo in obleka šiva, krpa in kroji. Šivanje perila. Prejšnje čase se je rabilo za izdelovanje perila le laneno ali konopno platno, ki je bilo, doma pridelano in izdelano, največji ponos vsake gospodinje. Ker so se pa sčasom razmere iz-premenile ter se le še malokje seje lan in izdeluje domače platno, rabijo gospodinje bombaževo tkanino za izdelovanje posteljnega in drugega perila, katero pa seveda ni tako močno in nima tiste vrednosti kakor platneno ter se tudi mnogo slabše pere. Perilo je trojno: posteljno, životno in namizno. Životno perilo je moško, žensko in otroško perilo. Posteljno perilo. Prevleka za odejo. (Sl. 9.) Za prevleko rabimo tkanino 240 icm dolgo in 174 cm široko. Dolgost navadne odeje znaša 180 cm in širokost 120 cm. Za zagib ali zlek vzamemo vedno 20 cm in za rob 5 cm. Odmerimo torej pri prikrojevanju najprej za oba zleka dvakrat po 25 cm, t. j. 50 cm, za pranje 10 cm in pri-računimo temu pravo dolgost odeje 180 cm ; skupna dolgost znaša torej 240 cm. Ko imamo tako povoljno dolžino tkanine, odrežemo še ogle. V to svrho odmerimo ob robu proti sredini na obe strani dvakratno širino zleka in enkratno širino roba, torej 45 cm, in nato na ta način nastali trikot odrežemo. Kakor pri celi prevleki, znaša tudi tukaj rob samo 5 cm. Potem se začne izde* Sl. 9. Prevleka za odejo. lovati. Pri tem sešijemo najprej ogle skupaj, nato zarobimo in napravimo gumbnice. Prevleka za vzglavnik. (Sl. 10.) 95 cm dolgost gotove prevleke ; 70 cm širokost gotove prevleke; 2V2 cm širokost gotovega roba za gumbnice. Prevleka za pernico. (Sl. 11.) 180 cm dolgost gotove prevleke ; 120 cm širokost gotove prevleke; 3 cm širokost gotovega roba za gumbnice. Žensko perilo. Ženska srajca brez rokavov. (Sl. 12.) Za to srajco rabimo 250 cm tkanine, 80 cm široke. Dolgost srajce (o—b) 125 cm ; širokost tkanine (o—c) 80 cm; širokost stanu (d—e) 60 cm ; rokavna izreza podolgem (d—/) 20 cm ; rokavna izreza po širini (/—g) 13 cm; ramnica (g—h) 3 cm; vratna izreza zadaj (/—j) 10 cm; vratna izreza spredaj (/—k) 12 cm. N avadna ženska srajca z dolgimi rokavi. (Sl. 13.) Za to srajco rabimo 3 m tkanine, 80 cm široke. Dolgost srajce (o—6) 125 cm; širokost tkanine (o—e) 80 cm; kozica (b—c) 14 cm; ramnica (c—d) 8 cm; vratna izreza zadaj (g—h) 10 cm; vratna izreza spredaj (g—/') 12 cm. Odprtina spredaj (/—j) 20 cm. Vodoravni prerez (ft—j) je širok 4 cm na vsaki strani. Zadnji del (d—/) naberemo ter za-ožimo na 30 cm. Na sprednjem delu d—/—f naredimo robce ali naberemo in potegnemo toliko skupaj, da meri sprednja izreza d—1—f 34 cm; torej meri vsa vratna širina 64 cm. Dolgost rokava e—m je 40 cm ; širokost dvojno položenega blaga e—s 40 cm; spodnja širina rokava p—rl5cm; rob o—r 2 cm. Krojenje rokava: odrežemo določeno dolgost rokava, po našem merilu 40 cm, sešijemo skupaj s strojem, ali kar je še bolje, z roko, in sicer z ometnim vbodom; potem zložimo tako, da prideta šiv in zgiba tkanine skupaj. Nato si narišemo rokav, kakor je razvidno na sliki 13 b. Navadne ženske hlače. (Sl. 14.) Za ženske hlače rabimo 180 cm tkanine, 80 cm široke. Dolgost [a—b) 90 cm; širokost (o—c) .Sl. 11. Prevleka za pernico. Sl. 10. Prevleka za vzglavnik. 40 сш dvojno položene tkanine. Dolgost spodnjega dela (c—d) 40 cm ; širina spodnjega dela (j—o) 25 cm. Podpasni del [d—e) 40 cm, (e—-/) 10 cm, (/—g) 10 cm. Pas napravimo iz ravnega blaga, dolgost (/e—/) 70 cm, širina (/—m) 10 cm. Sl. 12. Ženska srajca brez rokavov. Spodnje krilo. (Sl. 15.) Za tako krilo rabimo navadno'trikratno dolgost blaga po 78—80 cm širokega. Dolžino spodnjega krila dobimo, ako od dolžine gornjega krila odštejemo 8—10 cm. Prikrojimo ga tako : Odrežemo si tri enako velike pole, po našem merilu (o—6) 100 cm. Eno polo razdelimo na dve polovici, en del porabimo za sprednjo polo, drugi za zadnjo. Pri sprednjem delu odrežemo kozico (a—b—d), ki je zgoraj [b—d) široka 5 cm. V sredini zaokrožimo sprednji del za 1—2 cm. SO Ctrl SL 13 a. Ženska srajca z dolgimi rokavi: stan. Zadnji del je raven ; odprtina (e—/) meri 30 cm. Ostala dva dela uporabimo za stranske pole, in sicer položimo blago tako, da sta obe pravi strani skupaj. Zgoraj |odmerimo od b do h 20 cm, spodaj od Л do c tudi 20 cm. Točki h—h zvežemo z ravno črto in pristrižemo obojno blago; tako dobimo štiri stranske pole. Pri točkah h—/ po- režemo po sešitvi tako, da je krilo povsod enako dolgo. Pas (b—m) je 70 cm dolg, širok (m—/) 10 cm. Nočna jopica. (Sl. 16.) Krojenje sprednjega dela. Najprej zmerimo sprednjo dolžino (o—h), po našem merilu 55 cm, nato merimo točki h—b 8 cm in prostor 6—/ 8 cm. Sedaj zvežemo točki h—/ z zaokroženo črto ; to je vratna izreza sprednjega dela. Nadalje merimo prostor /—j 16 cm in točki j—k 3 cm, nato zvežemo točki i—h ; to' je ramnična črta. Sedaj merimo od točke Л do / 6 cm, od tukaj proti desni 22 cm do točke g \ to je prsna širina. Nato merimo od 6 do d 20 cm in od tukaj naravnost proti desni 31 cm. Sedaj od- merimo od točke a proti desni 40 cm do c, od te točke navzgor 3 cm do /. Sedaj zvežemo točki o in / (spodnja širina), nato točki e in / (stranska dolžina) in /-------------------- ----------------------f še točke k—g—e (ro- "" kavna izreza). Krojenje zadnjega dela. Najprej zmerimo hrbtno dolžino (a—b), ki znaša po našem merilu 60 cm, in od 6 do c 2 cm, od točke c do d 5 cm. Nato zvežemo točki b in d, to je vratna izreza zadnjega dela. Od točke d 16 cm do e ; od te točke navzdol 5 cm do /. Nato zvežemo točki din/, to je ramnična črta. Sedaj odmerimo od točke b navzdol 8 cm Sl. 14 b. Pas. do ^; od te točke proti desni merimo 20 cm do Л ; to je hrbtna širina. Merilo nanesemo zopet na točko c ter merimo navzdol 20 cm do /, od tukaj proti desni merimo 28 cm do /. Sedaj nanesemo merilo na točko a in odmerimo od tukaj proti desni 36 cm do k, od tukaj navzgor 3 cm do /. Sedaj zvežemo točki o in / (spodnja širina), točki j in / (stranska dolžina), točke /—h—j (rokavna izreza). Za rokav (sl. 16 c) vzamemo dvojno po- £ Sem loženo blago. Nato merimo dolgost rokava, ki znaša po našem merilu brez zapestnice 40 cm, torej merimo od točke a do b 40 cm. Od točke b proti levi merimo navadno 22 cm do c, od točke b navzgor 15 cm do d. Kakor pri b—c, merimo tudi pri d—e 22 cm. Od d do / merimo poševno 8 cm, od / do ^ 6 cm. Sedaj zvežemo z vijugo točke b—/—e (zgornja rokavna izreza) in še točke b—g—e (spodnja rokavna izreza). Spodaj napravimo rokav navadno ožji, zato • odmerimo od točke a proti levi 6 cm do h in zvežemo še točki b—h (rokavna dolgost). Zapestnico (sl. 16 d) napravimo navadno 27 cm dolgo (o—6) in 6 cm široko (6—c). Moško perilo. Moške hlače. (Sl. 17.) Za moške hlače rabimo 220 cm tkanine, 80 cm široke ; pri zadnjem delu dostavimo kozico [g—d—■/), ki smo jo odrezali od strani. . Dolgost hlač merimo od pasu pri kolku do tal ter odštejemo 8—10 cm. Hlačnica : Dolgost (o—c) 72 cm, spodnja širina (a—/) 18 cm; razporek (/—j) 15 cm. Stop (h—c) 39 cm, ker širina stopa meri 3 cm več od tretjine prave dolgosti, Podpasni del: Visokost (c—ч______________ j^- Cr Cfti IJtcm ^5, Sl. 18 e. Zapestnica. 9. Vratna širina se meri od vratne jamice okrog vratu. Pri tem mora biti vrat popolnoma prost. -F- Sl. 18 f. Ovratnik. '7* Sl. 19 a. Otroška srajca. Sl. 19b. Otroška srajca, dovršena, od zadaj. / Sl. 20 a. Merilo života spredaj in zadaj. Gospodinjstvo. 3 10. Za rokav rabimo dvojno mero: dolgost rokava od znotraj in širokost za pestjo. Pri krojnem risanju ravnamo tako: Vzamemo polo papirja, veliko približno 60 cm v kvadratu. S centimetrskim trakom odmerimo od spodnjega ro-^ ^ c rj^t* ba navzgor 10 cm ter potegnemo v tej višini čez celo polo prvo vodoravno črto in si jo zaznamujemo s črkama A—Ai. Od te črte navzgor potegnemo v višini stranske dolžine, katera znaša pri našem merilu 20 cm, drugo vodoravno črto zopet čez celo polo in si jo zaznamujemo s črkama B—B\. Ko sta ti dve črti narejeni, potegnemo še eno navpično črto čez celo polo in jo zaznamujemo s črkama C—Cj. Prva vodoravna črta (A—Лј) nam služi za merilo spodnje širine, druga vodoravna črta (B—ßj) za merilo zgornje širine in navpična (C—Ci\ za merilo životne dolžine. Nato rišemo zadnji del. Najprej zmerimo hrbtno dolžino, ki znaša po našem merilu 39 cm. Merilo nastavimo na prvo vodoravno črto v točki Ai ter merimo v navpični črti 39 cm in si točko zazna- Sl. 20 a. Sprednji del bluze. ci Zi- mujemo s črko oi. Nato merimo zopet od točke сц navzgor 2 cm ter zaznamujemo novo točko s črko b\. Od te točke odmerimo vodoravno proti levi strani SVz cm, napravimo črto s pikami in zaznamujemo s črko C]. Točki 01—ci zvežemo z zaokroženo črto. To je vratna izreza zadnjega dela. Sedaj merimo od točke ci proti levi strani vodoravno 13 cm, napravimo črto s pikami ter zaznamujemo s črko d\. Od te točke potegnemo navpično navzdol približno 10 cm dolgo črto s pikami d\—D. Da pa dobimo pravo visočino ramnične črte, moramo zmeriti križno dolžino, ki znaša po našem merilu 82 cm. Ker je zadnji del vedno nekoliko krajši od sprednjega, zato vzamemo polovico križne dolžine in odštejemo 3 cm, dobimo torej 38 cm. Sedaj nastavimo merilo na točko A\ ter zmerimo proti črti di—D 38 cm, napravimo s pikami nekoliko poševno črto, dobimo točko ei. Nato zvežemo točki ci—ei s poševno črto, ki jo imenujemo ramnična črta. Treba nam je še zmeriti hrbtno širino, za katero odmerimo od točke oi navzdol 12 cm. To zaznamujemo s črko /i. Od te točke proti levi merimo hrbtno širino, ki znaša pri nas 17 cm, in napravimo vodoravno črto s pikami f\—g\. Da dobimo širino zadnjega dela na vodoravni črti B—B\, moramo razdeliti celo zgornjo širino — pri nas 100 cm — na štiri dele. Ker je zadnji del zopet nekoliko ožji od sprednjega, zato vzamemo za polovični zadnji del eno četrtino zgornje širine, ki znaša po našem merilu 25 cm, odštejemo 3 cm; ostane torej 22 cm, in to točko zaznamujemo s črko h\, od katere po- Sl. 20 b. Zadnji del bluze. tegnemo navzdol navpično, približno 6 cm dolgo, črto s pikami h\—E. Da dobimo pravo širino zadnjega dela v pasu, razdelimo spodnjo širino, ki znaša tu 64 cm, na štiri enake dele ter vzamemo za polovični zadnji del eno četrtino, kar znaša po našem merilu 16 cm. Od točke /tj merimo proti levi 16 cm in zaznamujemo s črko i\. Od točke /i nanesemo na črto h\—E 20 cm — kolikor znaša dolgost stranske višine — in dobimo točko j\. Nato zvežemo točke ei—9\—h z zaokroženo črto in dobimo rokavno izrezo. Zadnji del je gotov. Sedaj rišemo sprednji del, in sicer potegnemo zopet na nasprotni strani navpično črto C2—C3. Nato nanesemo merilo na prvo vodoravno črto v točki A ter zmerimo navzgor prsno dolžino, ki znaša po našem merilu 35 cm. Zaznamujemo si s črko o. Od točke a merimo navzgor 8 cm ter zaznamujemo s črko b. Od b zmerimo proti desni zopet 8 cm, napravimo črto s pikami in si zaznamujemo to točko s c. Od te točke podaljšamo črto s pikami proti desni še za 13 cm do točke d. Kakor pri zadnjem delu, napravimo tudi pri sprednjem od te točke navzdol približno 10 cm dolgo črto s pikami d—F. Da dobimo pravilno višino ramnične črte, moramo zopet zmeriti križno dolžino. Ker smo pri zadnjem delu vzeli 3 cm manj od polovice križne dolžine, moramo za prednji del vzeti 3 cm več od polovične križne dolžine, po našem merilu torej 44 cm. Merilo nanesemo na prvo vodoravno črto v točki A, zmerimo proti črti d—F 44 cm, tako dobimo točko e, katero zvežemo s točko A po poševni črti s pikami. Nato združimo točki c in e s črto, ki je ram-nična črta. Treba nam je zmeriti še prsno širino, ki znaša 18 cm. Zato zmerimo od vratne izreze točke a navzdol 6 cm in zaznamujemo s črko /. Od tu zmerimo proti desni naravnost 18 cm, napravimo vodoravno črto s pikami in zaznamujemo to točko s črko g. Treba nam je še dobiti širino sprednjega dela na vodoravni črti B—Bi. V ta namen moramo vzeti za sprednji del en četrt zgornje širine in 3 cm več, ker smo za zadnji del vzeli za 3 cm manj kot četrt, po našem merilu torej 28 cm. Zato nanesemo merilo na črko B ter zmerimo proti desni 28 cm in zaznamujemo s h. Ker se sprednji del ne prileže životu kakor zadnji, zato napravimo ta del zgoraj in spodaj enako širok in kakor na črti B—Bi, merimo tudi na črti A—Ai 28 cm ter dobimo tako točko i. Nato zvežemo točki /—h z ravno črto, ki mora meriti 20 cm, kolikor znaša stranska višina. Treba nam z zaokroženo črto ; Opomniti je še, da to je rokavna iz-smo že v začetku je še zvezati točke e—g—h reza. Sprednji del je gotov, risanja pustili od roba navzgor 10 cm, ko smo potegnili prvo vodoravno črto. To smo storili zato, ker bluza ne sega samo do pasu, ampak je nekoliko daljša, da lehko zapnemo krilo čez njo; torej meri od pasa navzdol dolgost zadnjega in sprednjega dela 10 cm. Od točke / in i\ potegnemo proti robu poševno črto, dolgo približno 8 cm, ter zaokrožimo na obe strani kozice, kakor je razvidno iz naše slike. Za bluze vzamemo navadno rokav z enim šivom. Rokav narišemo tako: napravimo si pravokotnik, čigar dolgost mora imeti pravo dolgost rokava in še 15 cm za zgornje in 2 cm za spodnje okrožje rokava. Dolgost rokava znaša brez zapestnic po našem merilu 42 cm. Torej narišemo pravokotnik, dolžina 59 cm, širina 24 cm. Na levi strani zgornjega roba pri točki a odmerimo navzdol 15 cm in zaznamujemo novo točko s črko b. Ta del je za zgornje rokavno okrožje. Od točke b navzdol merimo rokavno dolžino brez zapestnice, kar znaša po našem merilu 42 cm — zaznamujemo s črko c. Nato potegnemo od točke a vodoravno 24 cm dolgo črto do točke d. Potem narišemo v desnem kotu Sl. 20 d. Rokav. pri a kvadrat v velikosti 11 cm, torej točke a—e—f—g- Sedaj odmerimo pri točki e proti desni 3 cm, si zaznamujemo s Л in od točke g navzdol zopet 3 cm, kar zaznamujemo z /. Od a zmerimo še proti desni 18 cm, zaznamujemo to točko s k, in od točke d proti levi 2 cm ter zaznamujemo z /. Točke 6—h—/—k zvežemo z zaokroženo črto. To je zgornja rokavna izreza ali zgornji del rokava. Potem še zvežemo z vijugo b—f—/. To je spodnja rokavna izreza ali spodnji del rokava. Spodnjo širino rokava naredimo navadno 6—8 cm ožjo od zgornje, zato odmerimo od c proti desni 6 cm, zaznamujemo z m ; za spodnje okrožje rokava pustimo 2 cm, točki m—n. Nato zvežemo b—m z zaokroženo črto, ki mora meriti dolgost rokava brez zapestnice, katero napravimo navadno 6—8 cm široko ; pri našem kroju je zapestnica 6 cm široka, 24 cm dolga; rokav je dolg 42 cm. Za ovratnik narišemo pravokotnik, dolg 19 cm in širok 8 cm-Potem odmerimo točke a—b 4 cm, e—d 3 cm, e—/ 3 cm. Nato zvežemo /—d in b—g z zaokroženo črto. Sl. 20 f. Ovratnik. Sl. 20 e. Zapestnica. 4. Pletenje nogavic. Nogavica (sl. 21.) ima dva glavna dela: 1. mečo, 2. stopalo. Meča ima štiri stranske dele : rob ali vslec, gornji ravni del, snemanje, spodnji ravni del. Stopalo ima štiri dele : peto s kapico, srček, ravni del stopala, nadprstje ali stepalni konec. Za navadno žensko nogavico nasnujemo na štiri pletenke po 32 petelj. Čez nasnutek pletemo eno vrsto petelj naokoli. Rob ali vslec je navadno visok toliko vrst, kolikor je petelj na eni pletenki. Pri nas 32 vrst. Pletemo navadno dve levi in dve desni. Gornji ravni del je visok pri dolgi nogavici toliko šivčkov, kolikor je petelj na eni pletenki, pri ravni pa tvori ravni del brez roba kvadrat. Snemanje : Snemamo na vsaki strani šivčka, in sicer tolikokrat, da postane nogavica za eno četrtino ožja. Pri naši nogavici 32 krat, 'TMISĆstrtCCO na vsaki strani šivčka 16 krat. Med prvim in drugim snemanjem napravimo dva šivčka, med ostalimi enega. Spodnji ravni del je pri navadni nogavici visok toliko šivčkov, kolikor znaša tretjina petelj na prvotni pletenki. Pri naši nogavici 10 šivčkov. Petlje preložimo tako, da imamo na vsaki pletenki enako število petelj. Peta: Za peto vzamemo polovico petelj: pri naši nogavici 48. Na koncu vsake pletenke delamo šivček z verižno petljo, in sicer napravimo tri šivčke manj, kot imamo petelj na pletenki. Kapica ali mala peta: Petlje razdelimo na tri enake dele in snemamo tako dolgo, da ni na desni in ne na levi strani nobene petlje. Ko smo gotovi, naberemo verižne petlje in jih pletemo. Srček: Pri srčku tolikokrat snamemo, da imamo ravno toliko petelj, kot smo jih imeli pred peto. Ravni del stopala: Ta ima toliko vrst, kolikor je vseh petelj po peti. Nadprstje : Snemamo lehko na več načinov : a) na dveh straneh; 'lcyvtcny človeška hrana sledeče redilne snovi v sebi: 1. beljakovino, 2. sladkorinškrob, 3. tolšče, 4. redilne soli, 5, vodo. Naše telo je sestavljeno iz zelo majhnih, le z drobnogledom vidnih stanic ali celic, izmed katerih je vsaka zase nekako organsko bitje, ki se more razviti in ohraniti, ako ima dovolj zgoraj naštetih snovi na razpolago. Seveda ne potrebujejo vse stanice teh snovi v enaki meri — to je odvisno od njih lege v telesu in naloge, katero izvršujejo. Nekatere potrebujejo več beljakovin, kakor n. pr. stanice v mišicah, živcih, možganih, hrbtenjači; druge hočejo več tolšče, kosti pa zahtevajo mnogo apnenih soli, da se ne omaja njih trdnost. f Ker so pa jedila različna po vsebini redilnih snovi in imajo nekatera mnogo beljakovin, pa malo tolšče, ali druga skoraj sam škrob in nič beljakovin, zato mora umna gospodinja spoznavati naše najna-vadnejše jedi po njih redilni vrednosti, da jih more mešati in združevati zdravju družine v korist, sebi v čast. Med redilnimi snovmi smo našteli prve beljakovine, imenovane po beljaku ptičjih jajc, kjer so bogato zastopane, dejali bi, v najčistejši obliki in kjer je njih lastnosti najlažje opazovati. Druge, sorodne vrste beljakovin pa se nahajajo tudi v krvi, mesu, mleku, v siru, pridobljenem iz mleka, v žitnem semenju, v moki, v stročnem sočivju, kamor prištevamo bob, fižol, grah, lečo. Ta jedila se odlikujejo uprav // radi obilnih beljakovin po izredni redilnosti in tečnosti, dasi niso vsa enako lehko prebavljiva. Lažje prebavljive so, da navedemo le em zgled, beljakovine v mesu kakor v stročnem sočivju, o čemer se vsakdo, ki nima krepkega želodca, sam lehko prepriča. 'j Beljakovine služijo telesu kakor zidarju kamen, da zgradi iz njega stavbo; iz njih se tvori zlasti meso, kite, kri, živčevje. Brez njih bi telo ne moglo dorasti, in doraslo telo bi začelo razpadati; rast otroškega telesa bi bila onemogočena, ako mu zaužita hrana ne donaša zadostne množine beljakovin. Tako bi vzgoja telesno, a tudi duševno trpela. Zatorej je otrokom v prvi dobi življenja narava odločila kot prvo hrano mleko, ki je bogato lehko prebavljivih mlečnih beljakovin. 41 Pomen beljakovin je tudi zato tako velik, ker jih ni mogoče popolnoma nadomestiti s kako drugo hrano; so in ostanejo torej prvo nenadomestljivo, telotvomo in telesu neizogibno potrebno gradivo, K drugi skupini redilnih snovi prištevamo razne vrste sladkorja •— grozdni, mlečni, sadni, trsni sladkor —- in škrob, tvarino, ki jo rabijo gospodinje tudi pri perilu. Škroba je največ v rastlinskem živežu, v žitu, zlasti v rižu, v krompirju in v podobnih poljskih pridelkih. Ker sestojita sladkor in škrob iz ogljika ter onih prvin, katere se nahajajo v vodi, imenujejo to skupino redilnih snovi ogljikove vodane ali hidrate! Kakor navadno oglje rado gori in daje veliko toplote, prav tako kurivo so našemu telesu ogljikove spojine, kojih ogljik se s pomočjo življenjskih sil telesa spaja z vdihanim kisikom zraka v ogljikovo kislino. Veš li, da se vrši pri tem prav taka izprememba, kakor če žgeš doma v peči drva ali če ti gori svetilka na mizi. Znan ti je gotovo stari pregovor,« da kjer luč ne gori, tudi človek ne more živeti. Živo telo zdravega človeka je toplo, vedno enako toplo,, po Celzijevem toplomeru približno 37 stopinj, le pri nekaterih boleznih, ko strese bolnika mraz, se dvigne telesna toplota, včasih celo do 41. stopinje. Normalno toploto presikrbujejo telesu sladkorne in škrobove snovi s tem, da se spajajo s kisikom, katerega so vdihala naša pljuča, da v nas samih zgorevajo. Kakor smo spoznali v beljakovinah telo gradeče in ohranjujoče tvarine, vidimo v ogljikovih vodanih snovi, ki so izvor naše telesne toplote. Pa bi kdo lehko oporekal češ, če ima sladkor isti pomen v telesnem gospodarstvu kakor škrob, čemu uživati še škrobovo moko, ki ni tako okusna in sladka/^Škrob je kot nadomestilo za sladkor potreben, ker sladkor sam bi nam začel mrzeti, ako bi ga uživali v toliki meri, da bi dopolnil celo, za človeka potrebno množino ogljikovih hidratov. Zato uživa človek poleg sladkornih snovi tudi škrobnate rastlinske primeske, kakor n. pr. močnata jedila, krompir i. t. d.HfV telesu pa se med prebavljanjem škrob deloma spreminja v sladkor, ki more kot raztopna tvarina preiti v kri^V zadostni meri uživan pa pospešuje škrob tudi telesno tolščo. Saj je znano, da dajemo domačim živalim, ki jih hočemo opitati, hrano, polno škrobove moke, n. pr, koruzo ali kaj sličnega. It T o 1 š č e pridobiva človek od raznih živali kot loj, slanino, ribje olje in iz rastlinskih semen in plodov v obliki olja; uživa pa jih tudi z mlekom vred ali pa s presnim maslom ali s tolstim siromrTolšče* igrajo v telesnem življenju isto vlogo kakor sladkor in škrob, so iz istih prvin sestavljene ter so le v drugačnem razmerju in drugačni sestavi. Njih ogljik, s katerim razpolagajo v obilni meri, zgoreva še hitreje in popolneje in razvije pri tem mnogo toplote. Zato potrebujemo 19 v mrzlem zimskem času bolj mastne, bolj zabeljene hrane kakor v poletni vročini; zato se nam tudi ne sme zdeti čudno, da použijejo prebivalci severnih krajev toliko tolšče, da bi našim želodcem gotovo presedala. Pri zdravem, dobro rejenem človeku se tolšča nabira pod kožo in ponekod okoli notranjega drobovja kot nekak rezervni zaklad za sedem suhih let. V hudem času lakote skrbe prihranjene tolšče, dokler jih je kaj, telesu za stalno toploto, ko so ostale gorkoto snujoče snovi že porabljene. Primerjaj, kako se založe živali s tolščo za čas zimskega spanja. Soli ne izboljšujejo samo okusa jedil, ampak so tudi bistveno potrebne za življenje. Brez kuhinjske soli bi želodčni sok ne imel potrebne prebavilne moči in bi ne mogel prebavljati mesa. So pa še druge vrste soli, brez katerih bi se nam zelo slabo godilo, zlasti apnene soli, fosforno in ogljikovo kislo apno, ki tvorijo bistveni del okostja. Brez njih bi ostale kosti mehke, o čemer bi se lehko prepri-j čali s poizkusom na živalih, katerim bi izločili iz hrane apnene soli./ Nekaj podobnega opazujemo pri mnogih otrocih, večinoma pri bolehnih in zanemarjenih: kosti se jim ne utrdijo pravočasno, kar imenujejo zdravniki angleško bolezen ali rahitis. Tudi v krvi, v mišicah in drugih organih nahajamo razne soli kot nujno potrebne sestavine./ Redilnih soli je največ v živalski hrani, v mesu, v mleku in v jajcih, pa tudi v raznem sočivju; vrednost marsikatere zelenjave bi bila sploh neznatna, da nima v sebi precej redilnih soli. Redilne soli spadajo torej tudi med ona redilna sredstva, ki so zdravju in življenju nujno potrebna. Glede kuhinjske soli pa se nam zdi potrebno poudariti, da preobilna raba ni zdrava. V sedanji modemi družbi se kuhinjske soli gotovo več porabi, kakor je telo resnično potrebuje; gotova omejitev je tem bolj priporočenja vredna, ker vemo, da nekateri divji narodi jedil sploh ne sole; zadošča jim sol, ki jo jedi že po naravi vsebujejo. S tem nismo hoteli trditi, da uživajmo jedila neosoljena, marveč opozarjamo le na zlorabo. Končno naj nakratko omenimo še v o d o kot peti poglavitni del človeške hrane; o njenih lastnostih bomo na drugem mestu obširneje govorili, nje absolutno potrebnost pa je odveč posebej poudarjati, saj zavzema voda tri četrtinke cele telesne teže. Več ali manj vode je skoraj v vsaki jedi, in samo z jedjo použije odrasli človek na dan približno 2800 g vode. Odrasel moški, ki osem ur na dan težko dela, potrebuje hrano, v kateri je 118 g beljakovin, 56 g tolšče, 500 g ogljikovih vodanov, 30 g redilnih soli, 2800 g vode (v hrani); polegtega je za življenje potreben tudi zrak, iz katerega v štiriindvajsetih urah vdihamo 750 g kisika. Skupna množina vseh teh snovi, s katerimi moramo nadomeščati vsak dan izgube svojega telesa, znaša približno dvajseti del telesne teže. Moški, ki težko ne delajo, in ženske sploh potrebujejo seveda nekoliko manj. Glede beljakovin, o katerih je znanost po dolgotrajnih poizkusih ugotovila, da jih potrebuje človek na dan 118 g, pa kažejo novejša opazovanja, da uspeva človek tudi z nekoliko manjšo količino. Sicer se je pa treba ravnati po teži dela, po letnem času, podnebju in telesnih posebnostih posameznikov. Varuj se enostranosti; preobilna mesna hrana je zdravemu človeku gotovo v kvar. Nikar ne zametuj mleka in mlečnih jedil; steber vse prehranitve bodi kruh in močnate jedi, zraven pa nebroj različnih pridelkov, ki jih nudita polje in vrt, okusne zelenjave in sladko sadje. Le taka preprosta, a raznovrstna in redilna hrana bo ohranila telesne sokove zdrave in sveže. Zanimivo je tudi vprašanje, ali naj človek uživa živalsko ali rastlinsko hrano. Takozvani vegetarijanci se boje živalskih jedil in ne uživajo mesa. Res je sicer, da so tudi v rastlinski hrani vse potrebne redilne snovi, vendar so marsikatere izmed njih znatno težje prebavljive, in človeško zobovje in prebavila človeška izpričujejo po izreku zdravnikov, da je človek ustvarjen za mešano hrano. Modro in previdno naj druži darove iz živalskega in rastlinskega sveta in bo s tem najbolje ustregel sebi in svojemu zarodu. Na sledečih straneh imaš pregled o redilnih snoveh raznih živil. Primerjaj zgornji pouk s tem pregledom, potem sčasoma spoznaš, kako potrebno je razumno in previdno menjavati razne jedi, ki jih postavljaš družini na mizo. — Te tabele so povzete po znanstvenih računih strokovnjakov König, Fleischman, Stutzer in drugov. Pregled redilnih snovi v hrani. • Beljakovina % Tolšča % Ogljikovi vodani ali hidrati °/o Voda %. Mesna hrana: Govedina, tolsta, boljša 17 26 i 555 Govedina srednje vrste 21 5-5 — 725 Govedina najnižje vrste - 21 1-5 — 76-5 Teletina 15-3 1-3 . — 78 Svinjina 13-9 24-9 . — 60-2 ; Janjčevina, mastna . . 15 36 — 48 Divjačina 22 5 1 — .1 75 Kurje meso 20 4 — 75 Gosje meso 16 45-5 38 Kri 18 0-2 '1 81 j Srce 18 8 — 73 Jetra 20 4 — 74’5 Belfako-vina % Tolšča 7o Ogljikovi vodani ali hidrati °/o Voda % Ledvice ’ 18-5 4 76-5 Jezik 14-5 17 — 67-5 Klobase, povprečno . . 11—12 11—39 6—25 27—58 Ribe, povprečno: a) tolste 10—21 7—28 _ 37—80 b) puste 16—80 0-4—1 — 17—81 Kaviar ....... t 31-5 16 — 43-5 Mleko in drugi mlečni izdelki: Sveže mleko .... 3-4 3-6 4-8 87-5 Otopljeno mleko . , . 3-1 0-7 4-8 90-7 Presno maslo .... 0'6 83-3 0-6 14-5 Sir, tolsti 25 29 2-2 39 Sir, pusti ... . . 43 7 — 40 Umetno maslo (margarin) — < 85 — 14 Jajca 15-5 , 12-5 — 71-1 Hrana iz rastlinstva: , Fižol 23 2 53-5 14 Grah 23 2 52 15 Leča 25-5 2 54 12 Ovsena moka .... 14-5 6 65 10 Ječmenova moka . . . 11 1-5 71-5 15 Riževa moka .... 8 1 76-5 13 Ržena moka .... 11'5 2 695 14 Škrob ....... — — 85 15 Pšenična moka . . . 11'2 1-2 73 13 Ržen kruh 6 0-5 495 42 Pšeničen kruh .... 7 0-5 55-2 36 Makaroni 9 0-5 765 13 Zelenjava: Krompir 2 0-3 21-8 75 Koleraba 1-3 > — 95 ' 87 Repa 1-7 — 10-6 867 Beljakovina % Tolsča % Ogljikovi vodani ali hidrati % Voda *>/ /o Zelje, povprečno . . . 2-5' 0-05 6—7 88—91 Kislo zelje 1*7 0-3 7-9 88-8 Špargelj 2 ' — 25 94 Špinača . . . . . . 2-5 0-5 6 88 Solata Г5 0-5 2 94 Fižol v stročju 5'5 0-5 7 84 Grah v stročju . . . 6-4 . 0-5 12-1 78 Sadje: a) sveže 0-5 — 10 85 b) suho 2-5 1 1 55 30 2. Shranjevanje ali konserviranje živil. Ker je mnogo živil, ki se ne dobe v vsakem letnem času in tudi ne povsod sveža, nadalje, ker se vsaka jed prej ali slej pokvari, zato je zelo važno in potrebno, da ve in zna gospodinja, kako se to ali ono živilo ohrani dalje časa dobro in nepokvarjeno, zlasti za čas,'ko ga ji narava ne nudi. Ker pa bomo pozneje o hranjenju ali kopserviranju posameznih živil natančneje razpravljali, omenimo na tem mestu samo nekatera splošna navodila. Nekatera živila, kakor: sveže sadje, zelenjava, opojne pijače se drže v hladnih kleteh prav dolgo. Meso ostane na ledu cele tedne in mesece nepokvarjeno, ker mraz omeji delovanje in razvijanje glivic, ki bi sicer povzročale gnitje, V ladjah z velikimi hladilniki se posebno v zadnjem času dovaža mnogo mesa iz Južne Amerike, ki dospe v Evropo, četudi po večtedenski vožnji, in to v najhujši vročini, popolnoma sveže. Za krajšo dobo ohranimo meso tudi v mleku, v pinjencu ali v kisu. Jabolka, hruške, češplje, črešnje, po južnih krajih grozdje in smokve, nadalje fižol, ohrovt i. t. d. sušimo na solncu ali v posebnih pečeh. Toplota odvzame sadju in zelenjavi vodo, vsled česar se uničevalno delujoče glivice ne morejo razvijati. Meso osolimo in ga osušimo v dimu, da ga ohranimo čez vroče poletje. Sol odvzame mesu vodo in deloma zamori škodljive glivice, ravnotako tudi dim zabranjuje gnitje. Sl. 32. Sterilizator. ^т- -7Г^~ Sl. 33. Sterilizirni lonec. Kislo zelje in repo ohranimo na ta način, da jih nekako zavremo, podomače kisamo. Pri tem vrenju se tvori takozvana mlečna kislina, ki zabrani, da se zelje in repa rie pokvarita; to pa le tedaj, ako mlečne kisline ni preveč in ne premalo. Skrbna gospodinja naj torej gleda na to, da zelje večkrat snaži in umiva, ker sicer postane mehko in neokusno. Enako repa. Mnogo živil lehko ohrani gospodinja celo za več let, ako se ravha po pravilih, katere je določil kuhar Rihard Appert (izgovori Aper). On pravi: Pri konserviranju živil glej predvsem, da zabraniš v njem vsako gnitje in vrenje. To pa dosežeš: 1. če s pomočjo toplote, to je, če s kuhanjem zamoriš v jedilih vse glive, ki povzročajo pretvarjanje, 2. če tako očiščeni jedi zabraniš vsak stik z zrakom, in 3. če jo vložiš v nasičeno sladkorno ali v slano vodo, v rum, salicilno kislino, kis ter posode kolikor mogoče dobro zapreš. Do najnovejših časov nismo imeli nič kaj pripravnih posod za tako vkuhavanje živil po Appertovem načinu, a sedaj se je posrečilo dobiti posode, ki se nepredušno zapirajo, kakor: Weckove, Reksove in Stölzlesove posode, katere se le malo razločujejo druga od druge. Pri nas je najbolj razširjen Weckov aparat. Vsak aparat. tak aparat ima: 1. podlago in stebrič s pomožnimi peresi, kamor se postavijo in pritrde z zelenjavo, s' sočivjem, s sadjem ali z mesom napolnjene posode (sl, 32,); 2. lonec s termometrom, v katerem kuhamo ali steriliziramo imenovane stvari (sl. 33.); 3. razne steklenice ali posode z gumijevimi obročki in zamaški (sl. 34.). Sl. 34. Posode. Weckov aparat nam pomaga, da vkuhavamo živila bolj zanesljivo. Delo se vrši tako-le: Posodico napolnimo s sadjem in z vodo ter jo postavimo v mrzlo vodo, tako da ji sega do vratu. Vodo polagoma segrevamo. V posodi, napolnjeni z vodo in sadjem, se nahaja še vedno nekaj zraka. Ta se pri segrevanju razširja in išče novega večjega prostora. Ker ga ne dobi, odrine elastičen zamašek in uide iz posode na prosto. Zamašek se sam zapre, ko ni več zraka v posodi, in tako v steklenico ne more nov zrak. To se ponavlja toliko časa, dokler je v posodi kaj zraka. V steklenici nastane odznotraj prazen prostor in na zamašek ni nobenega pritiska več. Zunanji zrak trdo pritiska zamašek na steklenico in si tako sam zastavlja vanjo pot. Kadar zamašek malo odneha, je znamenje, da je v steklenici še nekaj zraka. Ako bi bila nevarnost, da se steklenica odpre, ravnamo z njo zopet tako, kot smo popisali zgoraj. Te steklenice za vkuhavanje se same urejajo in prihranijo s tem gospodinjam veliko časa in nadležnega dela. Ker so splošno priznane, smemo upati, da se bodo priljubile tudi slovenskim gospodinjam. 3. Hrana iz živalstva. I A. Meso. Kadar govorimo o mesu, imamo v mislih mišičevje živalskega telesa, prepojeno s tolščo in s slabšimi kitami, ki vežejo posamezne dele med seboj in jih priklepajo na okostje. Meso se odlikuje po sorazmerno veliki množini beljakovin in raznih redilnih soli; je tudi v njem več ali manj tolšče. Množina redilnih snovi pa je odvisna od starosti živali, od vrste, v katero spada, in od hrane, s katero se je preživljala. Upoštevati pa je, da tudi meso iste živali nima v vseh svojih delih enake redilne vrednosti. Brez dvoma so boljši tisti deli, ki imajo v sebi več beljakovin, tolšče in raznih soli. Za mlekom je meso najboljša hrana, ker ima v sebi največ takih snovi, ki so potrebne za ohranjenje našega telesa. Preden pridemo na posamezne vrste mesa in si ogledamo njihovo vrednost, še nekaj navodil, ki jih ne sme prezreti nobena gospodinja. Dolžnost vsake gospodinje je, da strogo pazi na to, da se kuha samo zdravo meso. V dobro prekuhanem mesu se sicer navadno zamori vsaka živa kal bolezni, vendar še ni popolnoma izključena nevarnost, da pride bolezen tudi na človeka. To se je zgodilo' že večkrat. Meso kupuj pri zanesljivo dobrih mesarjih, ki so pošteni in koljejo pod oblastvenim nadzorstvom. Meso izbiraj' samo po potrebi in se ne daj pregovoriti od mesarja ali od koga drugega. Pazi na tehtnico in ne dovoli, da bi teža kosti znašala več kakor petinko celotne teže. V kuhinji razločujemo štiri vrste mesa: meso četveronožcev, ptičje, ribje meso in meso dvoživk. Po vrednosti je prvo najboljše; ima jako dober okus, je najlažje prebavljivo in vsebuje največ redilnih snovi. Za tem pride ptičje meso, nazadnje ribje in meso dvoživk, ki je sicer jako prijetnega okusa, pa je precej manj redilno kakor prvo. V prvo vrsto štejemo meso vseh domačih in divjih četveronožnih živali. To je bolj ali manj okusno. Užitno je pa povečini vse in tudi redilno. Pri nas se sicer meso nekaterih živali ne uporablja za hrano. Okus je odvisen od podnebja, od kraja, kjer kdo živi, in od šege. Pri nas pride kot hrana v poštev predvsem meso domačih živali: govedi, prašičev, ovac, koz, kuncev,-perutnine, divjačine, rib, pomalem tudi od konj. Goveje meso. Največjega pomena je goveje meso. Danes, mislim, je ni več hiše širom naše domovine, kjer bi ga ne poznali. Od največjega mesta do zadnje gorske vasi oslaja po vežah bogatina in reveža — pri poslednjem sicer ne pogostokrat, pa vendar vsaj ob največjih praznikih — ozračje prijeten duh okusne goveje juhe. In to je čisto prav. Glede na redilne snovi je goveje meso poleg mleka naj-izdatnejša hrana. Tudi ni predrago v primeri z drugimi živili, dasi je v zadnjem času njegova cena silno poskočila. Goveje meso delimo v tri vrste: a] Volovina in bikovina. Dva do tri leta stari pitani voli dajejo najokusnejše in najtečnejše meso. Njegova vlakenca so lepo napeta, nekoliko prožna, polna mesnega soka, ne preveč prepletena z žilami in kitami, tolšča jih ne ovija preveč nadebelo, ampak ravno za potrebo. Maščoba je lepo bela in ima prijeten duh: Tako meso daje izvrstno juho, ki zelo krepi, je lehko prebavljiva in je zategadelj bolnikom jako priporočljiva. Med vsemi vrstami govejega mesa ima volovina najmanj vode, le 52 %, in največ beljakovine, do 20 %. Zato se tudi po ceni razlikuje od ostale govedine. b) T e 1 e t i n a ali telečje meso. Barva tega mesa je v rednih razmerah bledordeča, malo belkasto nadahnjena, posamezni deli sestoje iz finih vlakenc, ki se jako tesno prilegajo drug drugemu. Meso mladih telet je sicer jako lehko prebavljivo in zaraditega primerna hrana bolnikom, a preveč vodeno (do 70 %) in ima v sebi manj redilnih snovi. Okusno je, zato pa tudi precej drago. Okoli šestega tedna so teleta najpripravnejša za klanje, prej je meso prevođeno, pozneje pa manj okusno, ker od šestega tedna naprej tele navadno več ne dobiva samo mleka. c) Govedi navobč e. Vobče ima navadna govedina vse tiste lastnosti kakor volovina in se od nje razlikuje samo po kakovosti. Njena vlakenca so bolj suha in upala, ker nimajo v sebi toliko mesnega soka. Med njimi se nahaja več kit in žil, manj tolšče in več vode (70—75 %). Zaraditega je te vrste meso manj redilna in manj močna hrana. Tudi navadna govedina ni vsa enaka; starost živali in krma tu odločujeta. Čim mlajše je govedo — vendar ne sme biti premlado — in čim tečnejšo hrano je uživalo, tem boljše meso daje. Za pečenko meso starega in suhega živinčeta ni dobro; pretrdo je, preveč žilavo in se precej skrči. Že prej smo omenili, da niso vsi deli živalskega telesa enako dobri. Izkušnja nas uči, da se razlikuje goveje meso po kakovosti takole: Prva vrsta: 1. orepje, 2- poledje, 3. prednje zareberje, 4, bedro in 5. pleče. — Druga vrsta: 6. in 7. podlaktje, 8. mišice, 9. srednje zareberje in 10. nadlaktje. — Tretja vrsta: 11. bočje, 12. sprednje podlaktje, 13, koš ali grudi in 14. sprednje pleče. — Najmanjše vrednosti so: 15. vrat, povratje ali poprsje, 16. in 17. noge in 18. glava. — Podobno delimo meso tudi pri drugih živalih. V splošnosti velja pravilo: Zadnji deli so boljši nego prvi. (Sl. 35.) Svinjina. — Medtem ko se po mestih in v večjih krajih rabi navadno govedina, se na deželi uživa bolj svinjina, To je čisto umljivo. Kmet si preskrbi na spomlad prašička, in ker živalca ni izbirčna, ampak je vse, tudi najpustejša zelišča, samo da so malo oblojena, m pre-hranitev navadno težavna. Na jesen ali na zimo kolje, in ker se dobro presoljeno in prekajeno meso ohrani jako dolgo, mu zaleže veliko. Svinjino uživamo kuhano, oziroma pečeno, ali pa tudi sirovo, kadar je dobro prekajena. Vendar bodi tukaj povedano, da je uživanje sirovega svinjskega mesa jako nevarno. Globoko v mesu, nevidno prostemu očesu, žive včasi med vlakenci skriti jako fini črvički, ki jim pravimo ikre, Použite se v človeku spremene v zelo nevarno glisto, »trakuljo« imenovano. Trakulja povzroča silne bolečine in celo smrt. Svinjina ima jako veliko tolšče, ki je navadno snežnobele barve in zelo prijetno diši, Manj ima beljakovine, pa več vode (do 78 %), zato je težje prebavljiva; pri pečenju naraste in dobi belkasto barvo. Za kuho so najpripravnejša: rebra, glava in noge; iz ostalih delov se pripravlja izvrstna pečenka. Najboljši deli: pleče, gnjat in krače, slove dobro razsoljeni in prekajeni kot »gnjat« ter so zdrava in redilna hrana in posebno slabotnim zelo priporočljiva. Ker je torej svinjina take važnosti zlasti za kmetsko gospodinjo, zato je neob-hodno potrebno za gospodinjo, da zna z njo prav ravnati, da jo ohrani dobro, zdravo in okusno. Vedeti mora, kako se koljejo prašiči, kako je treba meso soliti, prekajati in shranjevati. a) Klanje. Najpripravnejši čas za klanje je zimski čas, ker se meso v mrazu ne spridi tako kmalu in se tudi lehko prekadi. Ob takih prilikah se potrebuje mnogo posode, dišav i. dr., kar je treba preskrbeti in urediti že dan poprej. Prejšnji večer se ne da svinji nič jesti. Kri zaklane živali je ujeti v podstavljeno posodo. Kri se mora pridno mešati, da se ne strdi prehitro, in tudi pozneje naj se skrbi za to, da ne zmrzne. Ko je žival mrtva, se položi v veliko korito, kjer se nekoliko pomoči z vodo, potem se potrese s stolčeno kolofonijo, nato se vlije preko vse živali vrele vode ter očisti ščetin in kosmičja. Pri razkosavanju mladega prašiča se vzamejo pleča in bedra kakor tudi glava s kožo vred od ostalega trupla, da se potem prekade. Drugi deli se lepo razkosajo. Ako se rabijo prav kmalu, se polože na hladen prostor, da se ne spridijo. Deli mesa, ki se namerjajo sušiti, se osolijo, ko se je meso ohladilo; meso iz vratu in trebuha se zreže za klobase. Srce in pljuča se skuhajo, drobovina se osnaži. Pri razkosavanju večje svinje se odloči slanin^, z mesom pa se potem ravna kakor prej. Izdelovanje klobas. Za klobase se porabijo slabši kosif meso med slanino na vratu, trebuhu in na glavi. Za napolnjevanje klobas imamo poseben stroj, kjer pa ni stroja, se porabijo porezani goveji rogovi. Imamo več vrst klobas, kakor: klobase za pečenje, hrenovke, jetrnice, krvavice, kranjske klobase, klobase za prekajanje in druge. Pečenice. Nareže se svinjsko meso prav tanko in med 2 kg tega narezanega mesa se dene ^2 kg slanine, ki se ravnotako prav dobro zreže. Ko se oboje pomeša, se pridenejo začimbe: sol, poper, ko- riander, nato se vse tanko stolče, polije z vodo in precedi. K vsej tej zmesi se pridene še 1U 1 vode. Potem se dobro zgnete in klobase se napolnijo. Klobasice ali hrenovke. Za klobasice se drobno nareže trebušno meso, takozvani (Zajec1. Pridene se poper, timijan, majoran in sol ter dobro pomeša. Te klobase se zvežejo prav nakratko; kuhajo se le kratek čas in se dado na mizo s hrenom. Ravnotako se prirede klobase iz telečjega mesa. Krvavice. Ko se svinja zakolje, se prestreže kri v posodo, kjer se prav pridno meša, da se ne strdi prehitro. Od te krvi se precedi ^ 1 in k tej precejeni krvi se deneta 2 zdrobljeni žemlji. Primeša se še sol, majoran, timijan in mleko. Nareže se — 'ne naseka — kuhano meso iz glave, trebuha, ledvice, srce. Vse skupaj se polije z zabelo, v kateri se je cvrlo nekoliko čebule. S to zmesjo se napolnijo večje klobasice, ki se morajo potem nekaj časa kuhati v vodi. Dosti kuhane so takrat, ko se pokaže iz njih tam, kjer se prebodejo z vilicami, voda, ne pa kri. Te klobase pa niso stalne in jih zato ne hrani predolgo, in še tedaj le na kolikor mogoče mrzlem kraju. Kranjske klobase. Za te klobase se rabi mastno meso s svinjskega trebuha in z glave. Nareže ali naseka se kolikor mogoče drobno, primeša se soli, popra, nekoliko solitra, česnove vode, dobro premesi ter pusti vse skupaj na zračnem kraju. Nato se z brizgalno cevjo napolnijo daljša čreva, ki se v sredi zasučejo in obesijo v dim, da se prekade. Salame se delajo iz mesa s stegen pitanih, kolikor mogoče velikih prašičev. Čim trše je meso, tem boljše so klobase. En dan pozneje, ko se je žival zaklala, se meso tanko zreže. Na 3 kg mesa se porabi 1 kg slanine in vse skupaj zmelje v stroju; kar se ne zdrobi zelo tanko, se odstrani, ker se sicer klobase ne dado tanko rezati, K mesu se pridene 12 dkg solitra, 1 dkg celega popra in nekoliko vina. Nato se dobro umesi in pusti čez noč. Drugi dan se napolnijo snažna goveja čreva, ki se najpoprej namočijo v topli slani vodi. J e t r n i c e. Za te se rabijo jetra in čeljustno meso. Vse se popari z vrelo vodo, ki mora biti poprej soljena. Ko se meso do-dobrega ohladi, se zreže in seseka v majhne kosce, To se zabeli s slanino in čebulo (ocvirki smejo biti le rumeni) in potem prav dobro zmeša. Nato se še pridene, kolikor treba, soli, popra in drugih dišav ter polije z juho od glave. Pridenejo se lehko v juhi zmehčane zdrobljene žemlje. Prekajenke, ki se kmalu rabijo. Za te klobase se vzame goveje in svinjsko meso z beder, se osnaži še gorko dlake in ščetin, se Stolče z lesenim kladivom, da je prav mehko in tanko, Pomalem se pridene na vsak kilogram mesa % kg slanine, nekoliko soli, za nožno konico solitra, ravno toliko sladkorja in 6 žlic precejene česnove vode ter se dobro pomeša. Vsa zmes se pusti čez noč. Drugi dan pa se znova pridene soli ter nekaj popra. Za te klobase se lehko vzamejo večja čreva. Te klobase se ne kade dolgo ih se porabijo, dokler so še sveže. b) Soljenje mesa. Da se ohrani meso dalje časa okusno in dobro, je treba, da se osoli in prekadi. Za osoljenje mesa se vzamejo navadno boljši kosi, kakor: gnjati, plečeta. Tudi jezik, posebno goveji, se na ta način najdalje ohrani. — Kako se mesb soli? 1. Soljenje s suho soljo. Za 10 kg mesa se vzame 1 kg soli, 2 dkg solitra ter nekaj stolčenega sladkorja, ki okus mesa še izboljša. Meso se osoli na notranji strani, ne na kožni. Stolčena ali ribana šol mora biti suha. Potem se položi meso na desko in drgne s soljo toliko časa, da postane vlažno. Nato se vzame še ena žlica brinjevih jagod, 2 dkg kumne, 2 dkg korijandra, 2 dkg popra ter se stolče v možnarju in meso zopet takisto drgne. Tudi česen, čebula, timijan in lavorikovo listje se lehko uporabi. Sicer pa te dišave niso neobhodno potrebne. Meso se nato položi v kad, ki ima spodaj čep, ter se dobro obteži z deskami in kamenjem. Tako se pusti 3—6 tednov. Med tem časom se meso enkrat preloži, pri čepu pa voda večkrat odcedi ter polije po mesu. Najbolje je, ako se meso poliva skozi šest tednov vsak dan. Potem se z vodo omije in pusti, da dobro odteče ter obesi v dim. 2. Soljenje s solnato vodo, V ta namen se vzame sol, soliter in sladkor kakor zgoraj ter se pomeša z 8 1 vode in pusti vreti toliko časa, da plava v tej tekočini sveže jajce na vrhu. Ko se do dobrega ohladi, se polije v kad položeno meso, ki se je poprej na kakem mrzlem kraju osušilo in ohladilo. Potem se položi pokrov nanj in se obteži tako, da voda prestopi v meso. Voda naj se vsak dan pri čepu odtoči ter znova polije. Tako postane meso kaj tečno in trajno. Soljenje traja sploh 3—6 tednov. Manjši kosi se vzamejo čez 2—3 tedne iz soli, dočim se gnjati in pleča, ki se pred soljenjem večkrat iztisnejo in znova denejo v sol, puste v njej 3—6 tednov. Tudi 'pozneie, ko se meso že prekaja, se mora često dobro stisniti v zato nalašč pripravljeni stiskalnici. 3. Lehko se pa soli tudi na sledeči način. Ko je meso zaklane živali dobro ohlajeno in razkosano, se drgne kos za kosom s soljo, 7 Gospodinjstvo. zmešano s solitrom in stolčenim brinjem; pri tem je posebno paziti, da se meso tudi pri kosti dobro osoli, zlasti gnjati in plečeta, Nato se poleže večji kosi na dno posode, katera je bila prej s soljo potresena, prav tesno drug poleg drugega. Ko je spodnja vrsta vložena, se potrese zopet s soljo in naloži druga vrsta i. t, d. Na vrh se potrese še vsa ostala sol, soliter. Za 50 kg mesa se vzame 2^2 kg — 3 kg soli in 5 dkg solitra. Naposled se poškropi še s česnovo vodo. Ko je meso 5—8 dni tako nasoljeno ležalo, se obteži z deskami in kamenjem in oblije z zavrelo, a pozneje shlajeno vodo, kateri se pridene nekaj soli in lorberjevega listja; voda mora pokriti vse meso. Črez 14 dni se meso preloži, t. j. vsi kosi se vzamejo iz posode in znova nalože tako, da je sedaj druga stran zgoraj. Potem se meso zopet obteži kakor prvič, oblije s slanico ter pusti tako tri tedne. Po preteku treh tednov se meso vzame iz posode, se poskrbi, da dobro odteče in dene v dim. Ako bi bilo meso preveč slano, se lehko dene za par ur v mrzlo vodo, preden se prekadi. c) Prekajanje. Meso za prekajanje se vzame iz solne vode, se dobro obriše ter obesi na železne kline ali drogove v sušilnici. Ta mora biti kolikor mogoče zračna in mora imeti hladen prepih, ker se meso pri vročem dimu rado spridi. Da se dobi obilo dobrega dima, ki ne smrdi, se kuri počasi s smrekovimi ali brinjevimi vejami; ko se je nehalo kaditi, se sušilnica navzkriž odpre, da se meso ohladi, nato se pa zopet zakuri. Majhni kosi mesa se okade na ta način v štirih dneh, gnjati in plečeta v štirih tednih. Predolgo kajenje vzame mesu dober okus in ga preveč posuši. Ko se je meso dobro ohladilo, naj se posuši do dobrega na zračnem prostoru, in ko je dovolj suho, se hrani v zaseki. Koštrunovina zaostaja jako malo za govedino; je precej redilna, ima prijeten okus, vlakenca so tenka, kite mehke, sempatja malo sluzaste. Ako koštrunovina ni prestara, je lehko prebavljiva; ker je cenejša kakor govedina in vendar močna hrana, se je pri nas precej poproda. Meso čisto mladih živali te vrste je znano kot janjčevina, iz katere se prireja okusna pečenka, ki jo često najdemo na gosposkih mizah. Domači kunci Jako fino, mehko in precej redilno meso nam dajejo domači kunci. Tega lehko privošči svoji družini tudi siromašna gospodinja. Ako imaš le malo prostora, ki ga sicer lehko pogrešaš, si vzrediš obilo tega zaroda, ki ti pride v zadregi jako prav. Domači kunci so zadovoljni z vsakovrstnimi odpadki; zato je njihova prereditev precej lahka. Perutnina. Tudi tukaj lehko ločimo dvojno vrsto: meso domačih in divjih živali. Med divjimi in domačimi živalmi te vrste je jako malo razločka, Oboji spadajo pravzaprav v isto vrsto, uživajo skoro isto hrano, samo način življenja je različen. Zato bomo govorili o obeh skupaj. Perutnina je jako redilna; ima do 20% beljakovine in 70—75% vode. Po svojem okusu presega skoraj vse do zdaj omenjene vrste mesa. Tolšče — razen gosi — ima manj in je lehko prebavljiva. Bolnikom de jako dobro. Kakor vedno prej, velja tudi tukaj pravilo: prestaro meso ni dobro. Le mlade živalce pečemo ali pražimo; starejše navadno kuhamo; dajejo nam izvrstno meso in jako tečno juho. Mladiče spoznamo prav lehko; nožna kožica je tenka in mehka; imajo ostre kremplje in se jim perje jako lehko puli. Koščice njihovega mesa so upogljive, meso belkasto. Ako je žival že precej od-rastla in je težko spoznati njeno starost takoj na prvi pogled, tedaj ji spuli pero; ako je spodnji del peresa mehak in napolnjen s krvjo, bodi prepričana, da žival ni stara. Kadar kupuješ že osnaženo kure-tino, dobro pazi na kožo. Dobro in zdravo meso ne sme imeti modrih lis. Ako se ti zdi kuretina sumljiva, jo malo podrgni s čimerkoli; pretkani prodajavci jo včasih potresejo z moko ali s čim drugim, da je na videz lepša. Kuretina je sicer jako tečna, a silno draga. Srednje premožna gospodinja bo pač s čim drugim postregla svoji družini, če ni ravno kake posebne prilike. Divjačina. Meso divjih živali je precej pusto, ker mu manjka maščobe. Sicer je pa redilno in od mladih živali tudi lehko prebavljivo. Ekstraktivne snovi, ki se nahajajo v njem, mu dajejo oni posebni okus, ki ga dela tako priljubljenega. Meso starih živali napravimo lažje prebavljivo s kvašenjem, pri čemer se mesna vlakna narahljajo in omečijo Meso samcev je navadno boljše, a nekoliko trše kakor meso samic. Divjačina je za premožnejše ter razvajene ljudi velikega pomena in vsaka boljša pojedina mora imeti vsaj po eno jed divjačine. Ribje meso. Med vsemi vrstami mesa se pri nas použije najmanj ribjega mesa. Vzrok je čisto jasen: ribe so primeroma jako drage in zato le za premožnejše ljudi. Kar se tiče redilnih snovi, so odvisne od vrste, v katero ribe spadajo. Pravtako imajo tudi jako različen okus, ki je precej odvisen od starosti. Premlado meso nima pravega okusa, prestaro je trdo in lasasto. Pri nakupovanju rib bodi gospodinja jako previdna. V mrtvih ribah, ki že dolgo leže, se razvija neki strup, ki je zelo nevaren. Če je riba sveža in zdrava, ima svetle luskine in jasne oči. Stare in skvarjene ribe spoznamo sicer prav lehko; vendar so nepošteni ribiči že marsikoga prekanili, ker včasih ribe umetno posvežijo. Zlasti jim prav radi namažejo škrge s svetlordečo barvo. Ribe delimo v rečne in morske. Uživamo jih navadno pečene, ocvrte, redkeje kuhane, včasih tudi sirove, če so dobro presoljene, prekajene in marinirane. Konjsko meso. Nekoliko manj v navadi je pri nas konjsko meso. Od govejega mesa se razlikuje po temnordeči barvi, debelejših vla-kencih in je tudi bolj redilno. Ako ni- prestaro, je zelo okusno in prebavljivo kakor malokatero. Nevede se sicer tudi pri nas poje precej konjskega mesa, pa pod drugim imenom. Ker je redilno in tečno, zraven pa med vsemi dozdaj naštetimi vrstami najcenejše, se je po nekaterih drugih krajih uživanje konjskega mesa že jako razširilo. Kako se meso hrani. Sveže meso je treba skrbno varovati, da se ne spridi. Meso, ki ga hočeš shraniti za dalje časa, ne sme biti ne v vodi, ne neposredno na ledu, ker tako dobi hitro rdečo barvo. Zavije naj se v suho ruto ter položi v suh pesek, v zrnje ali zdrobljeno oglje, da se ohrani okusno in obvaruje pred nadležnimi muhami. Lehko se tudi obesi zavezano v ruto nad vodo v studencu. Ako hočeš odposlati meso poleti, ko je vroče, ga zavij v pergamentni papir, katerega si prej v kisu namočila, ter ga dobro zaveži. Perutnina in divjačina se pozimi lehko dalje časa hrani, pa jo je treba varovati, da ne zmrzne, ker s tem mnogo izgubi na okusu in soku. Da se divjačina ohrani sveža, se pusti navadno koža na mesu in se potem drgne notranji del mesa z začimbami (poper, timijan, lorberjevo listje), nato položi v lesen sodček ali škaf, kjer se obteži, ali pa se vsak posamezen kos zavije v ruto, ki je bila namočena v jesihu. Jesih namreč meso pred gnilobo najbolj varuje. Da se okajeno meso ohrani dobro, se spravi v zaseko, mast ali v presejan pepel; tudi se lehko dene med drobno narezano seno v sode ali zaboje. B. Jajca. Poleg mleka in mesa so jajca brezdvomno najizdatH&jše' hranilo. V njih se nahajajo v večji ali manjši meri vse tiste snovi, ki so potrebne našemu telesu: beljakovina, tolšča, voda, razne rudninske snovi. Za navadno rabo imamo ptičja jajca, le za okuske, n. pr. kaviar, se rabijo tudi ribja jajčeca, to so ikre. Največ se rabijo ona od kokoši, potem pa tudi ona od rac, od gosi, od kibijev in od nekaterih močvirnih ptic. Po svoji sestavini se jajca med seboj kaj malo razlikujejo, t, j. malone vsa so enaka, Ali so jajca dobra ali ne, je pač odvisno od njih starosti, od živali, ki so jih izlegle, in od krmljenja perutnine. Kokoši, sploh perutnina, ki se krmi z mesnimi odpadki, črvi, zrnjem 7 F % % Ka izAbo*r~. АЧ*лЛ^ Vi ■P n. in semenjem, leže veliko bolj okusna jajca, kakor pa 7* U 7c 'f % — perutmna, ki 101 dobiva le krompir ali pa malovredno prašičjo pico. Tudi zelena trava. solata i. t, d. veliko pripomore k okusu jajc. Na zraku preležana jajca/i'/V '. л'v se pokvarijo. Pri nakupovanju jajc bodi gospodinja jako previdna. Ali so jajca sveža ali stara, spoznamo že, če jajce malo potresemo; če jajce klo- 'V ' 1 pota, je to slabo znamenje. Sveža jajca imajo lepo belo lupino, so prosojna, ako jih držiš v temnem prostoru proti luči, ter imajo le majhen zračen mehurček na šgjgggjem koncu. Ako pa se vidijo ... v.- , v jc/vfc,'L***' jajcu črne pege, tedaj je jajce pokvarjeno, in to tem bolj, čim večje^ so pege. Jajca, ki so spodaj popolnoma črna, a zgoraj svetla, so popolnoma gnila. /Ua», O starosti jajc se lehko tudi na sledeči način prepričaš: Zmešaj ^ t • u 60 g soli v pol litra vode, in če pade jajce, ki ga deneš v toliko slanofj?/'. r?,7 vodo, na dno, je popolnoma sveže. Jajca, ki plavajo v sredi ali celo------- . na vrhu tekočine, niso več sveža. Če priliješ tej zmesi četrt litra vode, tedaj so jajca, ki padejo na dno, stara kakih štirinajst dni. Prav stara plavajo celo na površju čiste studenčnice. Kadar se za porabo prebije lupina, je treba velike previdnosti. Gospodinja se vselej prepričaj, še preden primešaš vsebino jajca drugim stvarem, če je porabno ali ne. To se zgodi na prav lahek način' samo poduhati je treba jajce, pa vemo, pri čem da smo. To je dobro v dvojnem oziru: Prvič ne izgubimo časa, ki bi ga sicer izgubili, če bi morali jed pripravljati še enkrat, in drugič se izognemo škodi, ki nam nastane, ako stepemo sprideno jajce v jed, ki postane vsledtega nerabna. Nepremišljenost bi imela lehko še kake druge neprijetne posledice, n. pr. da morda kdo zboli, če použije iz pokvarjenih jajc pripravljeno jed. Jajce ima lupino, beljak in rumenjak. Lupina sestoji iz ogljiko-kislega apna. Rumenjak je redilnejši od beljaka in okusnejši, ker ima več tolšče. Navadno se računa, da ima 18—20 kokošjih jajc toliko redilnih snovi kakor 1 kg volovskega mesa. Zavoljotega in zaradi dobrega okusa in razmerno nizke cene so jajca velike važnosti za vsako kuhinjo. Jajca uživamo sirova, kuhana, pražena ali primešana drugim jedilom. Sirova so sicer manj v navadi, toda najbolj zdrava. Ker imajo jajca mnogo mastnih snovi v sebi, zato se ne sme pri njih nikdar rabiti preveč drugih tolšč, sicer so težko prebavljiva. Iz beljakovine se delajo kaj okusne primesi za jedi, kakor n. pr. sneg. Mehko kuhana jajca naj vro 3—ЗУ2 minute, tedaj je beljak le malo trd, rumenjak tekoč. Ako se kuha 5—6 minut, tudi rumenjak zakrkne; če se kuhajo drobna jajca 8, debela 10 minut, so trdo kuhana. Mehko kuhana jajca so lehko prebavljiva in zato zlasti bolnikom dobra in tečna jed. Ker prodre pri kuhanju vselej nekaj vode skoz lupino v jajce, se morajo kuhati le v čisti vodi. Ako kuhana jajca deneš takoj v mrzlo vodo, se jim lupina lepo odlušči. Ako jajca zmrznejo, jih devljemo v slano vodo, kjer se odtalijo in postanejo zopet porabna. Kako naj se hranijo jajca? Ker kokoši navadno ne nesejo jajc vse leto, posebno pozimi ne, zato jih je treba shraniti tedaj, ko jih je obilo, n, pr, meseca maja in avgusta ali septembra. V miaju zato, ker so kokoši tačas najbolj rodovitne in jajca zato najcenejša, v avgustu in septembru pa, ker so vsled žitne hrane jajca takrat najboljša in za hranjenje najsposobnejša. Najhitreje se spridijo jajca, če se iz gnezda poberejo nesnažna in tako puste. Treba jih je vsakikrat izmiti ali vsaj obrisati. Starih jajc nikoli ne shranjuj, ampak le sveža, ravnokar iz gnezda vzeta. Dobro je tudi, da si zaznamuješ dan, kdaj si jih vzela iz gnezda, da veš, kako dolgo jih približno smeš hraniti. Pa tudi snažna jajca se spridijo, ako so dalje časa na zraku. Že v jajcu samem se nahajajo glive, vsled katerih se jajca pokvarijo, pa tudi skoz luknjičasto lupino prihajajo vanje. Zoper glive, ki se nahajajo že prej v jajcu, ni nobenega pripomočka, pač pa se lehko zabrani pristop gliv skozi lupino. Tako se n, pr, jajca prevlečejo ali namažejo z glicerinom, z lanenim oljem, z vazelinom, kar pa ni nikakor priporočati, ker prodro take snovi skozi luknjice jajčne, Kapine do beljaka in često tako prevzamejo vso jajčno vsebino, jUr'je vsled neprijetnega vonja skoraj neužitna. Lehko se pa polože tudi v suh pesek, v otrobe, v zrnje, v žaganje, v pepel. Najenostavneje je, da jih polagamo na luknjasto stojalo (sl. 36.) drugo poleg drugega, tako da se ne dotikajo med seboj, in jih vsaj enkrat na teden preložimo in obrnemo. Na ta način se ohranijo jajca na suhih, zračnih, bolj hladnih prostorih prav dolgo. Najnavadnejši in najstarejši način je pa ta, da se polože v apneno vodo, kateri se prida nekoliko soli, in sicer drugo tesno poleg drugega, s špičastim koncem navzdol. Vendar ne smejo dolgo biti v apnu, ker se lupine prerade stro ali pa dobe jajca neprijeten duh in okus po apnu. Novejša metoda Sl. 36. Luknjasto stojalo za jajca. shranjevanja jajc je polivanje jajc s tekočino, imenovano vodotopno steklo V 1 1 te tekočine, pomešane z 10 1 vode, ohraniš lehko do 200 jajc precej dolgo užitnih. Dobro se je obneslo tudi konzerviranje jajc z garantolom, (Sl. 37.) Čisto posodo napolnimo do polovice z navadno vodo. Na vsak liter vode se vzame 1 dkg garantola. Nato mešaj to vodo, v kateri je primerna množina garantola, 5 minut. Del garantola ostane neraztopljen. Zdaj vlagaj počasi jajca v posodo in jih pusti v oni legi, kakor se pri vlaganju sama postavijo. Nazadnje jih še potresi z garantolom. Vloži pa samo toliko jajc, da sega voda štiri prste nad vrhnje. Vrhnjo plast jajc potresi z garantolom, nad tekočino položi pergamentni papir in potem čez tega garantola in čez vse to pa skrbno položi antikarbo- Sip fe- si. 37. V garantolu konzervirana jajca. irrrrrrrrrr Irrrrrrrrrr Irr-rrrrrrrr Icrünnnrnpn IrcmcnricFic Irrrrrrrrrr? Irrrrnrrrrr Irrrrrrrrrr irrrrrrrrrr шггггггггг irrrrrrrrrr '^мНмМВБшл .. Sl. 38. Prevozna škatla za jajca. natni papir. Posodo po potrebi pokrij, poveži ali zavij in jo postavi na miren in hladen kraj. Pri nas manj navadno je konzerviranje jajc s hipermanganom in s soljo. Dobro pregledana, snažna jajca se vložijo čez noč v prekuhano in zopet ohlajeno vodo, v kateri si raztopila precej soli in toliko hipermangana, da je tekočina temnordeča. Drugo jutro jih razloži na pivni papir ali na mehko ruto, da se dobro osuše. Posamezno zavite v papir vloži v suh pesek, v proso ali v kaj sličnega. Dobra ostanejo osem in še več mesecev. Ako imajo jajca, kd si jih vzela iz tekočine, tam, kjer so se stikala, bele pege. jih poleži še par ur nazaj. Tekočini pa prideni prej soli in hipermangana. Kadar se jajca razpošiljajo, jih je najbolje zaviti v mehek papir in zložiti med seno ali v zato posebe narejeno škatlo, (Sl. 38.) C. Tolšča. V jedilih použijemo veliko tolšče, ki se presnavlja v telesu v ogljikovo kislino in v vodo, vsled česar se razvija pri človeku v normalnih razmerah do 37° C visoka toplota, torej toliko, kolikor potrebuje njegovo telo. Če bi ne imela tolšča prav nobenega drugega namena, bi bila za človeka že zato neprecenljive važnosti. Iz tega se razvidi, da mora dobiti vsakdo na dan zadosti tolšče na korist svojemu zdravju. Tolšča pa ima še drug pomen. Ošlaja nam namreč jedila, jim daje boljši okus in jih dela, če ni preobilna, lažje prebavljiva. V prav veliki množini zaužita pa prebavljanje celo ovira. V takem slučaju zalije zaužito hrano od vseh strani, da želodčni sok, ki povzroča razkrajanje, ne more do nje. Tako nastajajo razne želodčne bolezni; večkrat tožijo ljudje, da jih vedno nekaj tišči v želodcu. Ker nima želodčni sok na tolščo nikakega vpliva in se ta pretvarja v druge snovi šele v črevih, nam z mastjo zalita jed navadno jako malo ali pa nič ne koristi. Zatorej si dobro zapomni gospodinja zlato pravilo, ki pravi: Ne preveč, ne premalo! V gospodinjstvu ločimo tri vrste tolšče: 1. živalsko, 2. rastlinsko in 3, umetno napravljeno tolščo. 1, Živalska tolšča. — To tolščo nam dajejo vse živali, katerih meso uživamo. Največ se je nahaja pod kožo na hrbtnih delih in ob straneh, veliko je je med drobovjem in v obližju obisti. a) Svinjska maštali slanina. Dobra svinjska mast je mehka in lepo bela ter ima jako prijeten duh. Ker se slanina rabi skoro pri vsaki jedi, je treba, da skrbi gospodinja za okusno zabelo, če hoče prirejati okusna jedila. V ta namen je treba koj v začetku previdno ravnati. Ko se je slanina, ločena od mesa, ohladila, se osoli; navadno se potrebuje za 2 kg po 1 žlica soli. Potem se položi polovica slanine na drugo polovico tako, da je koža odzunaj, ter se dene na hladen prostor. Tam se dodobrega strdi in potem zreže v majhne kocke. Te se nato cvrejo v loncih, kotličkih ali ponvah, in sicer v začetku pri močnem, pozneje pri kolikor mogoče majhnem ognju. Ocvirki naj lepo zrumene; zato jih je treba pridno mešati. Ko se spuščena slanina shladi, se precedi mast posebe, ocvirki posebe v za to pripravljeno posodo. Ko je delo dovršeno in posoda polna, se dobro pokrije. Trebuševina naj se najprej skuha, potem shladi in zreže ter dobro precvre in shrani. Ker ta zabela ni tako okusna in trpežna kakor navadna zabela, zato naj se porabi najprej, Počrevina in druga mast se dobro zreže, pomeša s čebulo, z vodo, s soljo ter precvre; skuhana mast se potem precedi. Ocvirki, ki se dobe pri kuhanju slanine, se shranijo v posodo, ki se da na zračen in hladen prostor, kjer jo ima gospodinja vedno pri rokah za žgance, štruklje i. dr. Ohlajeno slanino lehko tudi takoj zrežemo in denemo cvret. Ko so ocvirki že bledorumeni, se prida nekaj drobno zrezane čebule in soli. Za 5 kg slanine zadostuje 1 žlica soli in Vs žlice čebule. Ko je čebula svetlorumena, se mast precedi v izbrano posodo, da se ohladi, ocvirki pa zopet v posebno posodo, kjer se močno stlačijo in premešajo tako, da stopi mast na površje. Hladni ocvirki se potem shranijo. Zračna slanina. Za to slanino se vzame debela slanina na hrbtišču s kožo vred in se položi na desko tako, da je kožnata stran na deski; potem se osoli in obteži. Tako se pusti kake tri tedne, potem se c besi na suhem, kolikor možno mrzlem kraju do pomladi-Spomladi se zreže na kose in ti se polože v kuhano ali razcvrto mast. Takisto se naredi s prekajeno slanino, preden se obesi v dimnik ali v shrambo, v kateri se prekadi. Prekajevanje traja do pet tednov, in sicer se mora slanina prekajevati pri ohlajenem dimu na prepihu. Potem se obesi na zračnem, hladnem kraju. Paprikovana slanina, ki se rabi pogostoma za golaž in druga podobna jedila ter pozimi n. pr. na lovu, je najboljša od debele svinje, katero so pitali s koruzo. Vendar ne sme biti slanina predebela, sicer ni okusna. Zato se odreže od debele slanine toliko, da je ostali del s kožo vred debel 3 cm; ta se potem zreže v 8—10 cm široke kose. Potem se zmešajo trije deli soli in en del stolčene paprike ter se s tem slanina drgne. Obteži se ravnotako kakor zračna slanina in se potem kadi 10-—14 dni ter slednjič obesi na mrzlem in zračnem kraju. Nasekana slanina, takozvana zaseka, se poprej okadi ali samo posuši. Preden se naseka, se mora položiti v skledah ali kakršnikoli posodi v peč, iz katere se je bil vzel kruh. Tam se pusti toliko časa, da se s pečjo vred ohladi. Potem se drobno nareže in s sekiro kolikor mogoče drobno seseka. Ko je sesekana, se stlači v dežo; paziti pa je treba, da ne ostane nikjer nič praznega prostora, in je zato dobro, da se vrh zaseke polije vroča zabela, ki zamaši vsako luknjo. Ako se to opusti, se prav rado zgodi, da zaseka začne plesniti, obenem pa ima tudi neki žarek, neprijeten okus. Kjer kuhajo veliko mesa in vsakovrstne klobase, se nabere na tekočini cela plast masti. Tako mast posnemajo in prodajajo jako poceni. Rabljiva je, toda ker ima v sebi veliko vode, jo je treba pred uporabo razcvreti, da se očisti. Za hranjenje pa ni dobra. Prav pogosto se prodaja takoimenovana amerikanska svinjska mast. Dasiravno je jako poceni, vendar ni priporoč- Ijiva. V njej se nahaja vse polno drugih snovi; celo moko ji primešajo. Če se že uporablja, se mora na vsak način precvreti; tako ostanejo vse primesi na dnu, kar je čistega, se pa lehko odlije. Pri nakupovanju masti mora biti gospodinja zelo previdna. Tu velja pravilo: dobro poglej, potiplji, poduhaj in pokusi. Sprijena mast skvari ne samo okus jedi, ampak često tudi njeno barvo. Kadar se tolšča cvre, je treba velike pazljivosti. Ogenj, zlasti plamen, ne sme biti prehud, ker mast izhlapeva in se lehko vname. Mast se ne sme kuhali v lončeni posodi, ker ta rada poči; tudi se ne sme preliti vroča, ampak nekoliko ohlajena. b) Goveja mast ali loj je rumenkastobele barve in precej trda. Ker je okusna in poceni, se je veliko porabi. Goveja mast se skuha ali z govejim mesom ali posebej. Kadar se naredi mast na juhi, se ohlajena lehko posname z žlico z nje. Kuhana mast se ohladi in drugi dan se zreže na male kosce, kateri naj se kuhajo v mleku toliko časa, da se mleko ukuha ali izhlapi in kosci masti lepo porumene. Potem se gorka mast precedi, ocvirki se ali porabijo za perutninsko ali svinjsko pičo ali se pa zmešajo z ocvirki svinjske masti ter tako porabijo za zabelo. c) Gosjamast. Debele in krmljene gosi imajo v drobovini maščobo, ki naj se iz drobovine lepo izreže in dene za kakih štiriindvajset ur v vodo. Voda naj se večkrat premeni. Potem se mast zreže in se ji pridene nekaj narezanih jabolk, poprovih zrn in nekoliko soli ter se vse skupaj peče toliko časa, da je mast lepo rumena; nato se v suh lonček precedi, trdo zaveže in shrani v hladnem prostoru. Včasih primešamo gosji masti, kadar jo cvremo, tudi malo svinjske tolšče. Jako je okusna in razširja prijeten duh; raditega jo devajo sempatja na kruh namesto presnega masla. č) Ribjamast. Med živalsko tolščo štejemo tudi ribjo mast, ki se v kuhinji sicer ne rabi, pač pa se prodaja kot posebno zdravilo. Pripravlja se iz ribjih jeter in je naprodaj ali sirova in še neočiščena ali pa dobro precvrta. Prva je rjava in težko prebavljiva, druga svetlo-rumene barve in prijetnega vonja. d) Presno maslo. Najlažje prebavljivo je presno maslo. Napravlja se iz sladke ali kisle smetane, o čemer bomo še podrobneje razpravljali v mlekarstvu. e) Kuhano maslo. Presno maslo se kuha toliko časa, da je lepo rumeno in čisto, Na dnu se nabere neka rumena snov (tropine), ki se ne sme mešati s čistim maslom. Pene na maslu je treba z žlico posneti. Posoda za maslo mora biti suha, čedna in trdna. Najboljša je posoda iz lončevine ali pločevine ali pa lesena deža. Ako je v loncu še odprej kaj kuhanega masla, naj se to preluknja, da se staro in novo maslo dobro pomeša. 2. Rastlinska tolšča. Rastlinska tolšča se imenuje olje, Lehko bi ločili dve vrsti: domačo in tujo rastlinsko tolščo. Najnavadnejša domača olja so: oljčno, makovo, laneno, orehovo, bučno, bukovo olje. Olje se večinoma nahaja v zrelem plodu ali v semenu dotičnih rastlin. Olje se dobi iz semena s tem, da se zdrobi in s stiskalnico iztisne. Iz semena iztisnjeno olje ni čisto, ampak se mora šele očistiti. Iztisnjeni semenski ostanki se imenujejo oljne tropine, noglice ali perge. Ker so mastni in imajo v sebi veliko beljakovine, so močna in zdrava živinsko klaja. Olja rabimo: za jedila: oljčno, bombaževo, laneno, makovo, orehovo, bučno olje i. t. d.; za razsvetljavo: repično, konopljeno, laneno, sezamovo olje i. t. d.; za milo: repično, konopljeno, palmovo olje i. t. d. Rastlinska tolšča ima skoro iste lastnosti kakor živalska, kot hranilo pa isto veljavo, dasi se glede cene in uporabe precej razlikujeta. V kuhinji pride najbolj vpoštev oljčno olje. Rabimo ga pri praženju, z njim belimo jedi, najrajši ga pa devljemo na solato in na druge zelenjave. Čisto olje ima svetlorumeno barvo in jako prijeten duh. Zove se tudi namizno olje. Olje se prodaja jako različne vrednosti. Pri kupovanju je bolje kupiti boljše in malo dražje kakor cenejše, pa slabe vrste olje. Kjer se kupüje olje v večji množini skupaj, naj se hrani v dobro zaprti posodi, da ne pride v dotiko z zrakom, ker se sicer rado pokvari. 3, Umetno napravljene jedilne masti so pravzaprav samo zmes posameznih delov živalskih in rastlinskih ali le raznih rastlinskih tolšč, ki se v tvornicah izdelujejo. Ker so umetno napravljene jedilne masti dandanes že precej v rabi in si pridobivajo vedno večjo veljavo, je dobro, da jih vemo ločiti od naravnih jedilnih masti. Najimenitnejše mesto med umetnimi jedilnimi mastmi zavzema margarina, ki je, prav izdelana, tako dobra, redilna in prebavljiva tolšča kakor presno maslo in je v tem slučaju vsak predsodek proti njej neopravičen. Glavni obstojni del margarine je oleomarga-rina, ki se dobiva iz svežega govejega in ovčjega loja, Oleomargarina se v posebnih strojih dobro umede skupaj z neposnetim ali posnetim mlekom s pridevkom 10—15 % izčiščenega bombaževega olja ter se končni izdelek imenuje margarina. Vsled posebne postave se margarina sme prodajati le v sodih z rdečim pasom ali zavita v rdeče- pasasti papir, in sicer zato, da se prepreči sleparska prodaja cenena margarina pod imenom dragocenejšega presnega masla. Na podoben način kakor margarina se v tvornicah izdelujejo še druge umetne masti s pomočjo raznih rastlinskih tolšč in pridejo v kupčijo z raznimi imeni, kakor Palmin, Ceres, Lavreol, Kunerol, Molol. Dobro napravljene umetne jedilne masti se ne pokvarijo kmalu in ne postanejo žarke kakor naravne živalske tolščobe (presno in kuhano maslo, prašičja mast), zato so posebno porabne za izdelovanje tinega slaščičarskega peciva, ki se da dolgo okusno ohraniti. 4. Hrana iz rastlinstva. A. Moka. Najizdatnejša in najnavadnejša rastlinska hrana je moka. Pridobivamo jo iz različnih zrn: pšeničnih, rženih, ječmenovih, koruznih, ovsenih, prosenih in iz ajdovih. To zrnje nam daje moko raznih vrst, ki se razlikuje druga od druge po barvi, okusu, vonju, zlasti pa po množini redilnih snovi. Pa tudi iz zrnja iste vrste ni moka vedno enaka. V čem obstoji razlika? Vsako zrnce je sestavljeno iz štirih delov, iz luščine, ki je trda in jako težko prebavljiva, iz beljakovina-ste plasti, ki obdaja pravo zrno in se imenuje lepivo ali vlečec, iz pravega zrna in iz kali. V zrnu samem' se nahaja vse polno redilnih snovi: največ je škroba, 40—78%, beljakovine 7—18 %, 14 % vode in malo soli ter v kali nekaj tolšče. Največ redilnih snovi ima lepivo, ki se pri mlenju često odstranja z luščino vred in tvori takoimenovano posevko ali otrobe. Posevka ima jako veliko redilnih snovi. Lepo osnažena se dostikrat pognete med drugo testo ter daje jako izdaten in okusen kruh. Od trde lupine jo je težko odstraniti, zato se je nekaj skoraj vedno porazgubi. Da ne pride v nič, mešamo posevko med drugo hrano ter jo dajemo kokošim, svinjam ali pa govedi med rezanico. Z ozirom na množino redilnih snovi stoji na prvem' mestu črna pšenična moka, za njo pride ječmenova, ržena, ovsena, koruzna, prosena, ajdova moka. Bela pšenična moka, ki ima malo lepiva ali vlečca, je sicer lehko prebavljiva, toda manj redilna. Kar se tiče barve, so moke iz navedenih zrn kaj različne. Bela moka, če je dobra, vleče malo na rumenkasto in je osladnega okusa. Kadar se moka seje, se tvorijo majhne grudice, ki kmalu zopet razpadejo; iz nje napravljeno testo se lepo vleče. Kadar je njena barva ^VTWVU^W, _ ^ /Po * 5. . _ .....J1 ■ '-UvtsVxL, "’I^-VT. ." --'’ /O-V^ ot^v-» 0,'T~zS>? ’»-{iA^yO, • /Vv^>, *V"» — 109 modrikasta, vedi, da so notri še kake druge primesi. Morda je nalašč kaj pridejanega ali pa se ni pazilo pri čiščenju žita ali morda pozneje v mlinu. Včasi so žita polna majhnih glivic, snet imenovanih, vsled katerih postane moka neokusna in nezdrava. Zdravju najbolj škodljiva je snet rženega klasu, kateremu pravimo rženi rožiček. Ta je rogu podoben izrastek iz rženega klasu. Zunaj je temnordečkast, znotraj bledejši in nosi rumenkasto ali rjavkasto kapico na koncu, ki pozneje odpade. Kapica je sestavljena iz neizmerno tankih niti, ki narejajo navzgor brezštevilna, s slizavo kožico obdana klična zrna (tros), navzdol pa gosto tvarino rženega rožička, Rožiček odpade in se šele naslednjo spomlad razvija dalje v tleh. Ako dohaja rženi rožiček v želodec, četudi v mali meri, je vendar jako škodljiv. Po dolgotrajnem uživanju take moke se razvija tako-imenovana žitna božjast, ki se pokaže v dveh oblikah: ali v omotici, v bolečinah in krčenju telesnih mišic, ali pa v prisadu, zlasti na nogah. Rženi rožički so silno nevarni brejim živalim. Ravnotako ni okusna moka iz svežega in neposušenega zrnja; poleg tega, da ima vedno duh po novini, se hitro spridi in postane nerabna. Kadar ima moka razne rudninske primesi, kakor kredo, sadro, apnenec ali kaj podobnega, jo najprej spoznamo kot ponarejeno, če je malce vržemo v kozarec sveže vode. Ker so omenjene primesi od moke precej težje, padejo hitro na dno, prava moka pa plava na vrhu. Težje se izvrši poizkus, če je žitni moki primešan krompir ali kaj sličnega. e Moka se porablja na najrazličnejše načine. V zvezi z vodo in soljo brez kakih drugih primesi in dobro prekuhana daje žgance, močnik, polento in druge jako redilne jedi; pomešana z jajci in dobro pregnetena je fino testo, iz katerega pripravljamo najrazličnejša močnata hranila; pražena se prideva raznim prikuham, največ pa se je porabi za peko. Kruh je tak, -kakršna je moka. Kruh iz prav bele moke, ki nima v sebi veliko kleja, ni prav posebno redilen, če se mu kot nadomestilo ne dodenejo razne druge redilne snovi, kakor: jajca, med, meso, orehi, rožiči, fige ali kaj podobnega. Moko imamo navadno kje na suhem kraju v snažni leseni skrinji. Dobro je tudi, če jo večkrat premešamo, ker se sicer radi zarede v njej črvi ali podoben mrčes. Kruh. Kakor se premnoga jedila s kuho, tako se moka s peko pripravi in izpremeni v kruh, da jo želodec lažje prebavlja. Škrob se namreč pri peki izpremeni v škrobov klej. Veliko bolj je prebavljiv HO pečen kruh kakor pa iz enake moke skuhana jed. Da pa se dobi zdrav in tečen kruh, je treba posebne skrbi. Ako se n. pr. moka umesi z vodo in se kruh takoj speče ter se ne pusti, da testo vzide, potem ' kruh ni zdrav in je težko prebavljiv, najsi je pečen še iz tako dobre in redilne moke. Ako testo vzide, je kruh lažje prebavljiv pa tudi bolj okusen. Zato je vzhajanje kruha zelo važno. Snovi, iz katerih se nareja kruh, so: moka, voda, kvas (drože), sol, včasih tudi začimbe. Pri linem pecivu se rabi tudi mleko, presno maslo, jajca, sladkor. Pri navadni peki kruha rabimlo le kvas ali drože. Kvas je navadno staro testo, katero sestoji iz majhnih kožnatih mehurčkov, kvasovih glivic imenovanih. Kvas mora biti shranjen na suhem, zračnem prostoru, ki ne sme nikdar imeti več kakor 8—10 0 C gorkote. V Vlažnih in gorkih sobah prekmalu splesni in potem ni več za rabo. Je-li kvas dober ali ne, se lehko prepričaš tako-le: Vzemi 'A 1 vode in raztopi v njej 45—50 g čistega sladkorja, ogrej vodo do 25" C, prideni 5 g kvasu in ga dobro pomešaj z vodo. Dober kvas plava na vodi, slab, pokvarjen pade kmalu na dno. Ako pustiš to zmes, da nekaj časa stoji, začne vreti ter razširja prijeten, vinskemu duhu podoben vonj. Slab kvas vre počasi ter razširja smrdljiv, neprijeten in kisel duh. Drože se delajo iz vinskih drož in iz prosene moke, in so nekoliko boljše od kvasu, kajti od njih kruh ne kisa, kar se pri kvasu več ali manj vedno godi. Kakor kvas, tako morajo biti tudi drože na suhem, zračnem, a ne pregorkem kraju. Voda za kruh mora biti čista ig dosti gorka. Navadno se pogreje na 35 0 C, sicer kruh ne vzhaja. Mleko za kruh ne sme biti okisano, ker tako pokvari dober okus. Presno maslo bodi kolikor mogoče sveže in dobrega okusa. Nekatere finejše testenine se rahljajo s tem, da se testu doda malo ogljenčevokislega natrija, sode ali pepelike. Peka. Navadno se naredi že zvečer iz drož in malo moke prav mehko testo, ki vzhaja čez noč, in sicer se vzame za 100 kg moke, ki se bo drugi dan umesila, 'h kg kvasu. Drugo jutro se potem pomesi z ostalo moko in vodo ter se tako naredi pravo testo. Nikdar naj se ne umesi hkrati vsa moka, ki se odloči za eno peko. Polagoma naj se prideva moka, priliva voda; umesi naj se dobro, zgnete in pomeša, kar se da. Čim bolj je,testo umešeno, tem bolj je kruh tečen. Paziti je treba, da se ne naredi pretrdo, ali premehko testo. Zato je treba gospodinji posebne vaje, da zadene pravo. Tudi vsaka moka ni enaka, tako n. pr. mora biti za pšenično moko več vode nego za rženo, za moko iz novega zrnja manj nego iz starega, dobro posušenega zrnja. — lil Ne da se torej določiti, koliko vode naj se vzame za določeno mero moke, ker je moka povsem različna. Na 100 kg moke se pridene 1 kg soli. Toplina testa bodi 30 0 C. Ko je moka z vodo zgnetena v testo, se takoj začne škrob izpreminjati v škrobov klej in sladkor in ta zopet v ogljikovo kislino in v vinski cvet. Ogljikova kislina izkuša v podobi plina uhajati iz testa ter s tem rahlja in vzkipuje testo. Pravimo, da kruh vzhaja. Testo naj vzhaja eno do dve uri. Sčasoma postane prav prožno, polno majhnih luknjic, mehurčkov. Iz te mehke, gibljive snovi se narejajo hlebi, pogače. Testo se vzame ali z roko ali z zato pripravljeno žlico ter se naredi iz njega hlebček, ki se položi v za to pripravljeno posodo. Na kmetih se za to večinoma rabi okrogel, slamnat pehar. Lahko pa se testo dene v posodo iz črne pločevine; v tem slučaju se testo s posodo vred vsadi v peč. Bodisi peč te ali one vrste, vsaka mora biti dosti razkurjena. Prepogosto se dogaja, posebno na kmetih, da zakurijo peč z drvmi, vejevjem ali celo s slamo in je peč navidezno dosti gorka, a se kmalu razhladi in kruh je napol pečen. Peč mora biti zidana iz opeke, torej iz slabih prevodnikov toplote. Ne sme biti previsoka, da toplota lehko tudi od zgoraj vpliva na kruh, ter se mora povsem enakomerno kuriti. Peči, ki so večkrat zakurjene, np potrebujejo toliko kuriva, kakor one, v katerih se le redkoma kuri. Toplina, ki je potrebna, da se speče kruh, je odvisna od kruha samega kakor tudi od velikosti hlebov. Pri velikih hlebih ržene moke ne sme biti več kakor 250—270 0 C. Pri majhnih pšeničnih hlebih zadostuje že 200° C. Toplina pa se da zmeriti le z dragimi aparati, ki jih navadna kmetska gospodinja nima. Gospodinja bo po večkratnih poizkusih kmalu vedela, koliko toplote je treba za to ali ono pecivo. Ako potrosiš po peči nekoliko moke in če ta lepo zrumeni, je peč dosti zakurjena, ako pa postane moka črna, je peč preveč razgreta. Ko se ogenj pograbi iz peči in peč lepo pomete, naj se gospodinja prepriča, je-li peč dosti ali premalo gorka. Če je prevroča, se še nekoliko počaka s kruhom, da se peč malo ohladi, če bi bila premrzla, bo morala še kuriti. Ko je peč popolnoma pripravljena, se kruh vsaja v peč. Gledati je posebno na to, da pridejo hlebi lepo drug poleg drugega, vendar tako, da se ne stikajo. Ako se namočijo hlebi z vodo, preden se vsade v peč, dobe svetlo skorjo, ker se v vročini nekoliko škroba izpremeni v klej ali v dekstrin. Ogljikova kislina in alkohol se izločita, voda izhlapi in kruh postane rahel in luknjičast. Če je bila peč pregorka, se narede hitro na hlebih mehurčki in v sredi hleba se nabere preveč vodene sopare, lako da se skorja od hleba loči. Sčasoma skorja začrni in kruh je ožgan. A še slabše je, če je peč premalo zakurjena. Naredi se slabotna, bleda skorja, testo razpade in tak kruh je docela nezdrav, neokusen in težko prebavljiv. Ko se začne kruh peči, mora biti peč napolnjena z vodeno soparo, da se naredi lepa skorja, da se vzdigne s sredico vred, ne da bi se ločila od nje, in da postane sčasoma skorja pšeničnega kruha rumenkasta, rženega pa temnorjavkasta. Dober kruh je visok, luknjičast, rahel in okusen. Da se to doseže, je treba prave toplote; tudi pomakanje hlebov z vodo k temu mnogo pripomore. Koliko časa naj se peče kruh, je odvisno od tega, kakšni so hlebi. Če tehtajo 4 kg, naj se puste v peči 90—100 minut, torej blizu poldrugo uro; 3 kg težki 1 uro, 1 kg težki 40—50 minut in manjše pecivo še manj časa. Povprečno se dobi iz 100 kg moke 130—140 kg kruha, včasih nekaj več, včasih manj, kakršna sta moka in peka. Kako naj se kruh shranjuje? Kruh, ki je vzet ravnokar iz peči, je mehak, torej se ne sme položiti en hleb na drugega. Ako ga denemo na presuhe, zračne prostore, se prekmalu posuši in je neokusen. Na zadehlih in vlažnih krajih ostane sicer dalje časa mehak, a kmalu splesni. Čim starejši je kruh, tem trši je in tem bolj kisel. Najboljši prostor za kruh je ne presuh, ne na prepihu, bolj hladen kol gorak in vendar ne vlažen. Ta prostor naj bo snažen in čist ter brez vsake golazni. Za polaganje kruha se rabijo posebne police, takozvane krušnice. B, Sočivje. Sočivje je med raznimi vrstami rastlinske hrane najbolj trpežno in najbolj izdatno živilo. V njem se nahajajo vse redilne snovi: beljakovina, tolšča, škrob, razne rudninske soli. Jako veliko je beljakovin; te se nahajajo v stročnem sočivju v posebni obliki, imenovani legu-min. Tolšče je malo, zato je treba sočivje precej zabeliti, da je jed okusnejša in redilnejša. Razne vrste sočivja, K sočivju prištevamo: fižol, bob, grah in lečo. Prve tri vrste porabljamo, najsi so zrele ali nezrele, lečo porabljamo le zrelo, ker nezrela ni prebavljiva. Fižol uživamo tudi nezrel, še zelen v stročju; seveda strok ne sme biti prestar, ker sicer oleseni in je neokusen ter poleg tega še težko prebavljiv. Tudi semena sama imajo trdo lupino, ki je tem trša, čim bolj je sad dozorel. Zaradi lažjega prebavljanja je dobro, če lupino odstranimo. Najbolje je, če zrnje dobro prekuhamo in ga potem stlačimo skoz drobno sito; pri tem gre vse mehko skoz mrežo, nerabne in škodljive luščine pa ostanejo na situ. Tako pretlačevanje je neobhodno potrebno, kadar hočemo dobiti snovi, iz katerih priredimo okusno in tečno juho. Sočivje je za kuhinjo velikega pomena. Iz njega se pripravljajo jedila, ki dohajajo na mizo sama zase, brez kakih drugih primeskov, ponajveč pa služijo razne vrste sočivja kot izvrstna prikuha k mesu. Stročno sočivje se v trdi apneni vodi nikdar mehko ne skuha. Dobro je, če nimamo mehke vode pri rokah, da si jo iz trde prej pripravimo; trdo vodo dobro prekuhajmo ali pa vrzimo vanjo pred uporabo žlico sode, ki apnenec obori. Ako pridenemo kuhanim stročnim semenom kisa, da se ž njim deloma prepoji, se začne legumin razkrajati, kar olajša želodcu prebavljanje. Okisan, fižol, grah ali leča je torej zdrava hrana, ki je poleg tega, da ima v sebi lepo množino redilnih snovi, tudi lažje prebavljiva. Ker se taka hrana, kuhana ali pražena, ne obdrži dolgo, zato je pripravlja varčna gospodinja samo toliko, kolikor je ravno potrebuje družina. Ostanki so dobro porabljiv^a piča za živali. Voda, kjer so se stročnice kuhale, se porablja zelo različno. Jako prav pride pri živalski krmi, pa tudi človeku je koristna, ker je v njej precej redilnih snovi, ki jih je voda izraztopila in izžela iz semen. Kako sočivje ohranimo? Zeleno sočivje ohranimo tudi za poznejši čas, ako ga dobro presušimo ali vložimo v lesene, steklene ali lončene posode. Sočivje, ki ga hočemo presušiti, nekoliko prekuhamo ter ga potem denemo sušit na solnce ali v ohlajeno peč. Posušeno sočivje se hrani v vrečah. Preden rabimo tako posušeno sočivje, ga nekaj ur v vodi namakamo in mehčamo. Sočivje pa shranjujemo tudi z vkuhavanjem. Preden pa ga kuhamo, je treba odstraniti vse težko prebavljive, trde snovi; sadeže narežemo, nekatere vrste pa puščamo take kakor so. Sočivje vkuhavamo tako, da ga najprej nekoliko prevremo in potem vložimo v steklenice in ga vkuhamo. Vlaganje sočivja se vrši tako-le: Dobro osnaženo posodo, ki je lehko tudi iz lesa, samo da ne pušča, posujemo po dnu nadrobno s soljo ter naložimo plast sočivja; to sočivje stlačimo nekoliko, vendar ne tako, da bi ga zmečkali, in ga potresemo s soljo, ki ji prilijemo toliko vode, da se ravno razleze. Na to pride plast sočivja, kakor prvič, povrhu sol, Zadnjo plast zadelamo z zeljnatimi listi in deskami, na katerih leži precej težko kamenje. Da je vse dobro zavarovano pred zrakom, mora stati voda nekaj centimetrov nad deskami. Pri 8 Gospodinjstvo. primerni toploti (8—10° C) začne sočivje polagoma vreti in se kisati; njegov sladkor se izpreminja v mlečno, kislino, in prav ta kislina varuje sočivje, da ne gnije, in mehča olesenele dele in trde snovi. Včasih se razvija kislina prehitro in prevzame vloženo sočivje v toliki meri, da je zoprno in težko užitno. V takem slučaju izmijemo vloženo sočivje v mrzli vodi in ga potem šele porabljamo. Ako še to ne pomaga, tedaj sočivje prekuhamo, odlijemo prvo vodo, ga zalijemo z drugo in postavimo posodo na ogenj, da prevre. V laganje sočivja po tem opisanem načinu je bilo do novejših časov splošno v navadi. Tako spravljeno sočivje pa ni ostalo dolgo časa dobro in okusno, ampak se je rado pokvarilo. Sedaj ohranimo sočivje mesece in celo leta sveže s pomočjo Weckovega aparata. C. Zelenjad. K zelenjadi prištevamo najrazličnejše dele rastlin, kakor korenine, gomolje, cvetje, plodove in sadje. Navadno pa mislimo, kadar govorimo o zelenjadi, na liste, cvet ali deblo posameznih rastlin, redkeje na korenine in na sadeže. Redilnih snovi ima zelenjad razmeroma malo. Zelenjad ima vobče beljakovine, nekaj sladkorja in škroba, tolšče pa le neznatno. Zelenjad sicer ni kdovekaj redilna, vendar je jako važno hranilo, ker pospeši prebavljanje in zdravju koristi. Naša hrana bi bila brez nje preenolična in bi se je kmalu naveličali. Ako pa pridevamo močnatim ali mesnim jedem iste vrste danes to, jutri drugo zelenjad, se nam zdi, da se jedi menjavajo, ker je okus različen in oblika, v kateri se nam jed donaša, popolnoma drugačna. Poleg tega pa zelenjad telo sveži, krepča in nam vzbuja in ohranja tek. Zelenjad uživamo sirovo ali kuhano. Vsaka ima svojo prednost. Kuhana je okusnejša in lažje prebavljiva, ker se žilice in rastlinske kite v vreli vodi dobro omehčajo. Vendar se pri kuhanju izgubi marsikaka redilna snov. Voda ima, kakor smo že drugje omenili, to lastnost, da raztaplja raznovrstne snovi in jih vsrkava vase; to velja še posebej o vreli vodi, ki jo porabljamo pri kuhi. Na tak način se slabi redilna moč naših živil, trpi pa tudi okus. Sirova zelenjad je torej močnejša in izdatnejša hrana kakor kuhana, vendar težje prebavljiva. Kar velja o vseh živilih, velja tudi o zelenjadi: prestara ni okusna in je težko prebavljiva, premlada pa tudi ni dobra, ker je prevođena, torej manj izdatna in včasih tudi nezdrava. Kjer pri hiši zelenjad ne raste doma, mora gospodinja skrbeti, da kupi zanesljivo, dobro blago; vele, že načete in morda celo nagnite zelenjadi nikdar ne kupuj, če je tudi poceni. Naš pregovor pravi jako modro: Kdor dobro blago drago kupi, kupi poceni. Zelenjad in gomolji. Najnavadnejša zelenjad je: zelje, ohrovt in razne solate, med gomolje pa štejemo: krompir, korenje, repo, kolerabe in peso. Zelje. O velikem pomjenu zelja nam ni treba govoriti posebe. Zelje ima v sebi izmed vseh zelenjav skoraj največ kalija, ki je važna prehranjevalna snov. Zelje uživamo sirovo kot solato, kuhano kot prikuho in skisano. Kuhano zelje je lehko prebavljivo, a ker nima tolšče, ga je treba dobro zabeliti. Kadar pripravljamo zelje za kisanje, ravnajmo takole: Popolnoma dozorelo zelje se poreže ter čedno otrebi vse gnilobe in druge nesnage, pa tudi zelenih listov, tako da ostane le bela glava. Le i^ čisto osnaženih glav se da napraviti zelje, da je, kadar je kislo, lepo citronovorumene barve, ki očem posebno prija. Če bi se pa za kisanje porabilo tudi zeleno listje, bi kislo zelje imelo neprijetno, temnozeleno barvo. Razrezati se mora zelje lepo in kolikor mogoče drobno; le tako napravljeno zelje se lehko jemlje iz posode, kadar se rabi. Rezalnik bodi tako narejen, da so rezala dolga in ostra. Pogledati je treba, ali se ni kje na njem nabrala rjavina. Pred uporabo ga je treba dobro obrisati, deska naj se z mlačno vodo pomije. Preden pa se zelje vloži v kad, jo je treba dobro pregledati, kajti odkar se je zadnje zelje vzelo iz nje, so se morebiti na dnu napravile kake luknje ali razpoke, skoz katere bi utegnila odtekati zelnica. Vsledtega bi zelje v kadi porjavelo, ostalo bi trdo ter bi se talko popolnoma izpridilo. Dobro je torej kad kakih pet do osem dni, preden se vanjo dene zelje, do vrha naliti z vodo ter jo tako pustiti. To pa je že zato koristno, ker jo je mogoče potem odznotraj popolnoma osnažiti. Jako napačno pa je, da semtertja puščajo v kadi vso nesnago prejšnjega leta ter ndvonarezano zelje denejo kisat v ne-osnaženo posodo. Kakor povsod, poudarjati je treba tudi tukaj, da je in mora biti tudi pri kisanju zelja snaga vedno prva! Ko je kad pripravljena, se morajo pripraviti tri deske, ki se polože na potlačeno zelje, kadar je kad polna. Razume pa se, da deske ne smejo presegati dolgosti dna. Kadi so namreč navadno tako napravljene, da se proti dnu počasi zožujejo, in če bi bile deske predolge, uprle bi se v kad in zelje bi se gotovo izpridilo, če bi se ne opazilo to še o pravem času. Ko je vse to pripravljeno, se očedi primerna množina kamenja, ki jo mislimo naložiti vrhu zelja. Kadar je kad pomita, osnažena in na svojem mestu, se dene vanjo kaka dva jerbasa razrezanega zelja ter se prav dobro potlači. Ko se to zgodi, se po zelju potrese kalki dve pesti soli. Na to se zopet dene zelje in nanje sol ter se tako nadaljuje toliko časa, dokler ni posoda polna do vrha, V nekaterih krajih natresejo med zelje tudi nekoliko kuminovih zrn, kar mu daje posebno prijeten duh. Vrhu zelja se polože celi zeleni listi, tako da pokrivajo vse zelje. Na to se polože deske, nanje pa se naloži kamenje. Kadar se nalaga kamenje, se mora paziti posebno na to, da se naloži ravnotežno, da se pri vse-danju zelja ne podere, kar se jako rado zgodi. Kad, v kateri se kisa zelje, mora imeti kakih 10 cm od zgornjega roba luknjo, skoz katero se po cevi odteka zelnica. Ako smo delo pravilno izvršili, se pokaže čez nekaj dni par centimetrov debelo nad zeljem zelenkast sok. Ako se to ne zgodi, moramo zelju priliti vode. Pri zadostni toplini 8—12° R začne zelje kipeti, njegov sladkor se začne pretvarjati v mlečno kislino, ki ima to lastnost, da vse trše snovi omehča in obvaruje zelje pred gnitjem. V nekaj tednih je dobro za porabo, če se je vse zvršilo pravilno. Zelje moramo snažiti vsaj po enkrat na teden. Prekislo zelje je nezdravo in težko prebavljivo. Končno naj še omenim, da je treba vedno paziti na to, da zelje v kadi ne zmrzne, preden je kislo. Zelje, ki zmrzne mčd kisanjem, dobi bledo, neprijetno barvo in se nikdar popolnoma ne skisa. Ohrovt se pripravlja za jed kakor sladko zelje ter je še boljši in redilnejši. Krompir. Do šestnajstega stoletja v Evropi krompirja nismo poznali. Ko so ga pa pripeljali iz Amerike, se je v kratkem splošno prikupil in udomačil. Danes je ni hiše, kjer bi krompirja ne poznali. Veljavo zagotavlja krompirju njegov izboren okus in pa dobra lastnost, da uspeva skoraj po vseh krajih, je rodoviten in zato poceni. Redilnih snovi nima veliko. Največ je vode, 70 —80 %, 16 —23 % škroba, beljakovine 2—2'5 %, tolšče pa prav nič. Iz navedenih odstot-♦ kov vidimo, da sam krompir ne zadostuje za ohranjenje telesa. Za-raditega ga samega redkokdaj uživamo. In če ga že uživamo, mu moramo pridejati obilo zabele, da tolšča vsaj nekoliko nadomesti pomanjkanje telesu potrebnih snovi. Ljudje, ki veliko sede in otroci, ki se nezadostno gibljejo, naj ga ne uživajo preveč. Kdor bi jedel samo krompir, bi kmalu opešal. Ljudem, ki se veliko gibljejo v naravi, pa tudi veliko krompirja ne škoduje. Vobče je krompir lehko prebavljiva hrana. Krompir ločimo v več vrst. Splošno ga delimo glede na čas, kdaj dozoreva, v zgodnji in pozni krompir. Glede barve ga ločimo v rdeči, beli in rumeni krompir. Dober krompir mora biti cel, trd in ne sme imeti globoko ležečih očes; če je nagnit ali mehak in gobast, ni dober in je to znamenje, da je že star. Pri lupljenju moramo dobro gledati, da osnažimo vse očesne jamice. Kali so strupene, Ta strup v majhni meri ni nevaren, v večji je škodljiv. Pred uporabo devljemo olupljen krompir v vodo, da ne počrni. Lupiti ga morämp prav drobno. Pod kožo se nahajajo beljakovine, katere je v krompirju že tako malo in katere odstranimo, ako ne pazimo, z debelimi olupki vred. Zato krompir strgajmo, kolikor časa se da. Krompir hranimo v kleteh, ki morajo biti suhe, hladne in temne. Če je klet mokra, obložimo stene s cunjami ali z deskami, če je svetla, ga naložimo, pa ne v predebelih plasteh, v lesene shrambe, ki se dobro zapro. Krompir shranjevati v premrzlih prostorih, je nevarno. Ako zmrzne in se zopet odtali, začne gniti ali se drugače često spridi. Korenje se prideluje v najrazličnejših vrstah. Za kuhinjo se porablja samo drobno rumeno korenje, ki je sicer manj redilno, a ima prijeten duh in dober okus. Hranimo ga najbolje v nalašč zato izkopanih jamah, kjer se obdrži jako dolgo. Kadar ga kuhamo, naj ne bo posoda pokrita, da pare lehko odhajajo; tako izgubi korenje nekaj svojega duha. Repa, koleraba in pesa so z ozirom na svoje redilne snovi korenju skoro enake. Repo zrežemo in jo ponajveč uživamo kislo, ker ima dober okus in se poda k fižolu, mesu. Sladka repa je kot prikuha jako priljubljena. Ker je repa precej občutljiva, moramo biti pri spravljanju previdni. Najdalje jo ohranimo v jamah. Da ne zmrzne, denemo nanjo slame ali jo pa zagrnemo s plastjo prsti. Razne solate, kakor: poletno, zimsko solato, endivijo, motovilec, regrat, krešo, uživamo ponavadi sveže. Špinača in špargelj. K zelenjavi prištevamo poleg že imenovanih tudi špinačo, špargelj, kumare, buče in dinje. Najimenitnejša sta špinača in špargelj. Dokler je špinača še mlada, je mehka, ima jako fin okus in je prav lehko prebavljiva. Špinača ima, kakor vse druge zelenjave, precej vode, a malo beljakovine, pa precej rudninskih hranilnih soli, zlasti železa,. Špargelj kot hranilo nima posebnega pomena, a ker se kot posebnost večkrat pokaže na boljših mizah, je prav, da ga omenjamo. Porabljajo se samo mladi poganjki, ki niso bili izpostavljeni svetlobi, ker sicer otrde in olesene in niso užitni. V obilni meri uživan draži obisti in mehur in povzroča vnetje; zmerno uživan pa dobro vpliva, da se voda iz mehurja pravilno odteka. Tudi zelenjavo hranimo kakor sočivje za poznejši čas, n. pr. za zimo s sušenjem in z vkuhavanjem s pomočjo Weckovega aparata. Č. Sadje. Glede redilnih snovi je sadje jalko različno. Splošno lehko rečemo, da nima prav nobeno sadje toliko redilnih snovi, da bi mogel človek zdrav in krepak živeti samo ob njem. V sadju je največ vode; poleg tega pa več ali manj sladkorja in sadnih kislin. Sadna kislina je deloma spojena z alkalijami, zlasti s kalijem in kalcijem v soli; te soli so človeškemu telesu jako koristne, ker svežijo in čistijo kri ter ji donašajo potrebne rudninske hrane. Poleg tega pa deluje sadna kislina jako dobro pri prebavljanju, ker pomnožuje sok v želodcu in črevih. Poleg omenjenih snovi imajo nekatere vrste sadja v sebi jako veliko škroba in tolšče. Tudi sladkorja je v sadju več ali manj. Nekatere sadne koščiće, kakor n. pr. grenki mandeljni, imajo v sebi neke vrste strup, in zato je treba pri njih velike previdnosti. Iz navedenega razvidimo, da je sadje jako zdravo; pospešuje prebavanje, daje nam pa tudi nekaj redilnih snovi. Jako veliko vlogo igra kot poživilo. Zlasti za otroke je sadje neprecenljive vrednosti. Razne vrste sadje. Sadje delimo navadno v štiri vrste: košči-často, pečkavo, jagodičasto in lupinasto sadje. Koščičastemu sadju prištevamo: breskve, marelice, češplje, slive, češnje i. t, d. Pečka-vemu sadju: jabolka, kutine, hruške, pomaranče, limone. Jagodičasto sadje so: maline, borovnice, ribez, kosmulje, rdeče jagode i. t. d. Lupinasto sadje pa so: kostanj, orehi, lešniki in mandeljni. Z ozirom na čas, kdaj sadje dozoreva, ga delimo v pomladno, poletno, jesensko in zimsko. Kako sveže sadje spravljamo in shranjujemo. Kadar je sadje živahno barvano in popolnoma razvito, se prične zadnje delo pri sadnih drevesih, namreč obiranje sadja. Zimsko sadje se navadno obira oktobra meseca, uživati pa ga je mogoče šele pozneje, kadar je popolnoma obležano, kar pri različnih plemenih ni zmeraj v enakem času. Torej razločujemo pri zimskih plemenih dvojen čas zrelosti, prvi za obiranje, drugi za uživanje sadja; pri poletnih in jesenskih plemenih pa je zrelo obrano sadje tudi takoj užitno; zategadelj se mora takšno sadje obrati kakšnih osem dni pred dozorenjem, če ga hočemo razpošiljati. Da pa povišamo vrednost sadja in ga moremo dolgo časa hraniti, ni samo treba, da ga oberemo o pravem času, ampak se mora to zgoditi kolikor mogoče skrbno in v redu, na kar se, žal, vse premalo pazi. Za obiranje pa je treba različnega orodja, ki ga je treba preskrbeti o pravem času. V prvi vrsti je treba krajših in daljših lestev (lestvic), za starejša drevesa lestvenih kozlov. (Sl. 39.) Take kozle si lehko napravi vsakdo sam. Za mlajša drevesa priporočajo povsod samostojne lestve. Čeprav je najbolje, da se vsak sad odtrga д z roko, in sicer tako, da se pri jabolkih sad zasuče, pri hruškah pa privzdigne, vendar ni mogoče vsakega sadu doseči, torej je potrebno, da se pri tem poslužujemo takozvanih obiračev. (Sl. 40.) Teh .pa je mnogo in različnih sestav, bolj ali manj rabnih.’ Pri orodju za obiranje sadja je potreben jerbas, kamor se sadje polaga. Posebno'pripravni so jerbasi, ki so znotraj mehko podloženi. Tudi si lehko vsakdo sam napravi vrečo, ki je zaradi svoje oblike jako pripravna. Ta vreča je iz iste snovi, iz kakršne so navadne vreče, in zadošča zanjo blago 1 m2 velikosti. Na eni strani se nabere v gube in se obšije s 17 cm širokim robom. Vogli se zvežejo s 30 cm dolgimi, prišitimi ručami, da se vreča ž njimi opaše. Da se sadje lažje spravlja na vozove ali v za to namenjene shrambe, je treba še drugih, večjih jerbasov in košev. A ne samo na to je treba paziti, da se sad ne poškoduje, tudi drevje se mora varovati, da se s sadjem obenem ne potrgajo tudi mladike ali celo veje. Če se v tem oziru dobro pazi, se poplača trud s sadjarstvom, in z večjim upanjem smemo pričakovati plodonosnosti v prihodnjih letih, kajti pri peclju vsakega sadu se nahajajo majhni popki, ki se v enem ali dveh letih razvijejo v cvetne popke. V tem oziru greše posebno pri sadju, odmenjenem za tolčenje ali ^ ^ stiskanje, in pri takem, ki je izpostavljeno tujim j estva rokam in se vsledtega prezgodaj obere. V prvem obiranje slučaju se priporoča, sadje dvakrat spravljati, sadja. i Slika 40. Obirač. '/ĆSS'/'/S/S'fA ШУ/ЈМШ. штш&л v drugem slučaju je takšna plemena saditi, ki naravnost z drevesa niso užitna. Neizogibno je, da pri obiranju preveč zrelo, črvivo ali drugo sadje samo odpade ter se, če ni preveč poškodovano, rado dene k zdravemu sadju. Največkrat pa tako sadje začne gniti ter tudi med zdravim sadjem in pri najboljših plemenih povzroča gnilobo. Bolje je torej, da se takšno sadje že poprej loči. Otresemo in otepemo pa sadje lehko, kadar ga, kot n. pr. jabolka, stiskamo, ker je v tem slučaju vseeno, ali je jabolko celo ali ranjeno, samo da ni gnilo. Za hranjenje ni vse sadje enako sposobno. Mehko, zgodnje sadje rado gnije, četudi ni ranjeno. Nekaj dni se morda hrani, a kmalu se pokaže gniloba, ki v kratkem uniči vse sadje. Zato je najbolje, da taka jabolka prejkoprej posušimo, spreša-mo ali použijemo. Za nekaj časa jih hranimo na svetlih, suhih prostorih, a jih ne nalagajmo preveč nadebelo, da se ne obtišče in ne prično prehitro gniti. Dve do tri plasti je čisto zadosti. Trša jabolka, ali kakor jim pravimo, zimska jabolka, so vztrajnejša, manj občutljiva, zato ravnamo z njimi malo -_______I drugače. Takoj ko smo jih obrali, jih nesemo v zračno, bolj temno klet, kjer jih lehko naložimo v več plasti. Sl. 41. Lesa za sadje. Klet ne sme biti mokra; gnile in troh- neče stvari, kakor deske, slamo ali kaj podobnega, je treba odstraniti, ker je gniloba nalezljiva. Ako pri hiši ni za to primerne shrambe, ki bi ustrezala vsem potrebam, in je klet mokra, tedaj pa obloži vse stene s slamo in deskami in ne prislanjaj nanje polic, kjer imaš jabolka. Paziti je treba tudi, da je shramba primerno topla. V premrzli sadje zmrzne, v pregorki se prehitro suši; voda izhlapeva, sadje vene in se tako pokvarjata njegova oblika in okus. Navadno zadošča 2 do 10° C toplote. Prav fina jabolka polagamo drugo poleg drugega tako, da je pecelj obrnjen navzgor in se jabolka med seboj ne dotikajo. Včasih shranjujemo sadje tudi v zabojih, katere zakopljemo kakih 60 cm globoko v zemljo. Sadju jako nevarni sovražniki so miši in podgane. Najvarneje je seveda, če jih moremo pregnati iz shramb. To pa ni vedno lahko. Da se jih vendar obranimo, je dobro, če nalagamo sadje na take priprave, ki stoje na precej visokih nogah in niso prislonjene na steno. (Sl, 41.) Te noge pomažimo potem z oljnato barvo ali pa nabijmo nanje ploščate deščice v obliki strehe, 64 cm od tal in 15 cm široko, da jih živali ne preplezajo. Jabolka je treba prebirati; kjer se pokaže gniloba, jih odstranimo, ker se tudi popolnoma zdravo sadje lehko okuži. Kako se sadje uporablja in ohrani? Sadje uživamo sirovo, kuhano ali posušeno. Za bolnike je bolje kuhano nego sirovo ali sveže sadje. Iz sadja delamo tudi dobro pijačo, n. pr. jabolčnik, hruševec i. dr. Iz češpelj, jabolčnih in nekaterih drugih tropin kuhajo žganje. Iz nagnitega sadja pridelujemo navadno kis. Sadje pa tudi lehko ohranimo za poznejše čase s tem, a) da sadje posušimo, b) da ga vkuha- , in c) da narejamo iz sadja različne pijače in tekočine. Sl. 42. Priprava za rezanje sadja. • Sl. 43. Priprava za lupljenje sadja. a) Sušenje sadja. Za sušenje odberemo zdravo, zrelo, ne-črvivo in samo tako sadje, ki ima sirovo dober in prijeten okus. To velja predvsem o jabolkih in o koščičastem sadju. Pri hruškah je izjema. Prav fina plemenita vrsta je primerna za vkuhanje, rezke, dražljive hruške, kakor tepke, so kakor nalašč za sušenje. Hruške in koščičasto sadje sušimo tako, kakršno je, samo umijemo ga prej, jabolka pa lupimo in jim odstranimo peške in lupinice. Vzrok, zakaj tako delamo, je jasen; jabolčna lupina in peške se namreč ne dajo mehko skuhati in so težko prebavljive. Kjer se sadje suši v veliki množini, bi bilo tako delo jako zamudno, če bi ne imeli za rezanje in lupljenje sadja pripravnih strojev. (Sl. 42., 43.) S pomočjo teh gre pa delo jako hitro od rok. Ker je tak stroj jako poceni, bi ne smela biti prav nobena gospodinja brez njega. Olupljena jabolka, ki jih pripravljamo za sušenje, devamo v vodo, ker na zraku prav hitro porjave in sčasoma celo počrne. Še bolje je, če denemo prej v vodo malo soli. Suši se sadje, ker izhlapeva iz njega voda, ki je je prav veliko v sadju. Vodne kapljice se izpremene v plin in prehajajo v zrak toliko časa, dokler ni ta popolnoma nasičen. Ta s hlapi prepojen zrak zavira sušenje, ker ne more ničesar več sprejeti vase. Zato ga je treba odvajati. Sušilnice morajo biti tako prirejene, da se lehko zračijo. Odhajati pa zrak ne sme svobodno; v začetku ga moramo celo pridrževati, da se sadje takorekoč prekuha v lastni moči. Take sušilnice, pri katerih ni priprav, da si notranji zrak lehlko poljubno pridržimo in zunanjemu lehko zabranimo vhod, niso pravilno narejene. Za sušenje sadja v mali meri se priporoča sušilna peč, katero postavljamo na ognjišče in ki je jako pripravna in primerna zlasti zato, ker je ni treba posebej kuriti. (Sl. 44.) Najenostavnejša sušilnica je peč. To razkurimo kakor za peko, naložimo vanjo posode s sadjem in jo nekaj časa popolnoma zapremo, da se sadje skoraj prekuha. Čez nekaj časa jo malo odpremo, da se hlapi odstranijo in pride na njihovo mesto svež zrak. Sadje polagamo drugo poleg drugega; hruške tako, da je pecelj obrnjen navzgor. Za dobro, pravilno sušenje je potreba v začetku 70 do 100° R toplote, potem 50 do 60° R. Pri češpljah je pa ravno narobe, v začetku manj, da ne pokajo, potem jih devamo v polno toploto. Ako je toplota prehuda, se sadje ožge vrši sušenje prepočasi in nazadnje še nismo gotovi, da se nam sadje ne spridi. Ker se sadje ne posuši vse v istem času, ga moramo večkrat prebrati. Suho denemo na zračen kraj, da se dobro ohladi, in ga hranimo na suhem prostoru. Če se pozneje pokaže na njem plesen ali če se sadje porosi, ga denimo pri prvi priliki zopet v peč. Sadje se jako usuši; za 1 kg suhih jabolk je treba 6 kg svežih, za 1 kg suhih hrušk 5 kg svežih, za 1 kg suhih češpelj 3—4 kg svežih i. t. d. Posušeno sadje je jako v navadi in se uporablja na različne načine. Lehko je uživamo kuhano ali sirovo. Kuhano je jako okusno in nam daje priljubljeno pijačo, Ako sadje sušimo v večji množini, je najbolje, da ga obesimo v primernih vrečah na suh kraj ali ga denemo v posode, ki pa ne smejo biti prenatlačene in trdo zaprte. Treba ga je večkrat pregledati. Pred uporabo sadje dobro osnažimo in denimo nekaj časa v vodo. liEtuiil Sl. 44. Sušilnica za sadje, in zogleni; pri nizki toploti se b) Vkuhavanje ali zavarjenje sadja. Vkuhavanje sadja je na deželi pri srednjih slojih še premalo v navadi, marsikje še nepoznano; drugje pravijo, da je to celo neka potrata in zapravljivost. Da gospodarji sovražijo vkuhanje sadja, je vzrok predrag sladkor. Navadno se je računalo na vsak kilogram sadja tudi kilogram sladkorja in raditega je bilo vkuhavanje res precej drago. Sedaj pa vlagamo na 1 kg sadja le 1U—'U kg sladkorja. Za vkuhavanje vzamemo le ono sadje, ki se ne more dolgo časa sveže ohraniti, kakor: breskve, marelice, črešnje, hruške, jagode, ribez, kosmulje, češplje, slive, grozdje. Vsako sadje, katero hočemo vkuhati, mora biti popolnoma zrelo, a vendar ne prezrelo. Gnilega sadja ne vkuhaj nikoli! Ako si hoče gospodinja nabaviti dober kompot in ohraniti tudi občutljivemu sadju njegov naravni okus in prvotno svežost, mora vedeti tudi tukaj predvsem pravilo, katero je določil kuhar Rihard Appert (1804). On pravi: Pri vkuhavanju sadja glej predvsem na to, da zabraniš v njem vsako gnitje in vrenje. Vkuhavanje sadja se vrši takole: Sladkorno vkuhavanje. — Sladkor polijemo z vodo, in sicer samo toliko, da se ravno razleze, ter ga segrevamo na ognju. Pene, ki se po vrhu nabirajo, odstranimo. Posode s sadjem vred postavimo v gorko vodo, da se segrejejo, ter jim prilijemo razgretega sladkorja. Potem jih trdno povežemo s pergamentnim papirjem ali mehurjem, da zabranimo s tem stik z zrakom. Sadje kuhamo v sopari 15—30 minut. V sadju se na ta način zatro vse škodljive glivice, sadje pa ohrani svoj prijeten duh in okus. Pri sladkornem vkuhavanju ne smemo biti s sladkorjem ne preskopi, ne preradodarni. Ako je sladkorja premalo, se vkuhano sadje sčasoma spridi. S tem se naše gospodinje ne pregreše prevečkrat. Večkrat pokvarijo kompot s preobilnim sladkorjem, ki sadju ne izpremeni samo oblike, ampak mu odtegne tudi ves prvotni okus. Sladkorja je treba več ali manj, kakor je pač sadje, ki ga kuhamo v njem. Vkuhavanje sadja v kisu in sladkorju. —Nekatere sadeže, kakor češplje, hruške, črešnje slive i. t. d., vkuhavamo tudi v kisu. Da pa ta ne odtegne vsega sadnega sladkorja in se na ta način ne izgubi prvotni okus sadja, raztapljamo v njem kakih 10 % sladkorja. Na sličen način kakor v sladkorju in kisu, vkuhavamo sadje tudi v rumu in konjaku; čestoikrat mu pridenemo še nekoliko salicilne kisline. Redkeje vkuhavamo sadje brez vsakršnih dodatkov samo v navadni vodi. Tudi ta način vkuhavanja je dober, toda sadje vendar ni tajco okusno, zato mu je treba pred porabo dodati sladkorja. c) Žolica, omaka, odcedek ali sok, vino iz različnih jagod. Žolica je prekuhan sadni sok, kateremu je primešanega precej sladkorja. Ta sok vsebuje pektin in je jako lehko razkrojljiv. Žolico pridobivamo na tale način: Jabolka razreži nadrobno in jih ne lupi, ker se z lupljenjem razgubi največ pektina. Vse skupaj deni v snažno, emajlirano posodo, nalij jo z vodo in prekuhaj, a vendar pazi, da se kosci ne razkuhajo. Potem vzemi dva stola in ju položi enega na drugega, da mole noge stola v zrak. Noge pregrni s snažno platneno ruto, jo dobro pripni, ji podstavi čisto posodo in stresi nanjo kuhano sadje. (Sl. 45.) Stiskati pa ne smemo, če hočemo, da bo žolica čista in lepe barve. Kar se nateče, denemo zopet na ogenj, primešamo po potrebi sladkorja, približno 500--800 g na liter soka; kakor je ravno sadje, iz katerega žolico kuhamo. Da ima sok boljši okus, mu primešamo kako dišavo, n. pr. vanilijo, ali kaj drugega. Prekuha naj se vrši hitro, pene odstranjajmo sproti. Kadar se tekočina zgosti toliko, da nadebelo kaplja od kuhalnice, je to znamenje, da je gotova. Zaradi večje varnosti pa lehko napravimo poizkušnjo. Nekaj kapljic tega soka denemo na porcelanast krožnik; ako se strde, je dovolj kuhan. Pripravimo čiste posode, ki so se ogrele v gorki vodi, in jih napolnimo. Ko se je posoda z vsebino vred zadostno ohladila, jo dobro zamašimo s pergamentnim papirjem in spravimo na hladen prostor. Za to porabo so ozke iq visoke posode najpripravnejše. Na enak način pripravljajmo omako ali mezgo. Omaka. Zrelo sadje razrežemo v koščke in jih polijemo z vodo, vendar samo toliko, da se ne osmode, ter jih mehčamo na ognju. Ko so mehki, jih dobro pretlačimo in precedimo na drobnem situ, da se odstranijo trde, težko prebavljive snovi. (Sl. 46.) To se potem prekuha kakor žolica; dišave pridenemo, ko je že vse gotovo. Dobro zaprta omaka se hrani več let in ne izgubi prav nič svojega finega okusa. Odcedek. Za odcedek se vzamejo prav zrele maline, ribezelj, bezgove jagode i. t. d, Najprej se dobro zmečkajo in precede; nato se sok, kateremu se pridene nekoliko sladkorja, nekaj časa kuha. Ohlajeni sok se napolni v steklenice, katere se dobro zamašijo in hranijo na suhem in hladnem kraju. Sl. 45. Priprava za izdelovanje žolice. Vino. Iz različnih jagod, kakor: rdečih jagod, malin, robidnic i. t. d., pripravljamo jako okusno pijačo, ki se lehko meri z marsi-kakim vinom po okusu in po trpežnosti. Te vrste pijača je jako poceni in si jo lehko omisli vsakdo, kdor premore le toliko, da si preskrbi nekaj sladkorja. Skoraj vsako leto rde naši gozdovi od samih malin in po izsekanih planinah obrodi robidovje tako bogato, kakor bi ga najskrbneje obdelovali. Žalibog, da se pri nas ljudje premalo zmenijo za to, in če se zmenijo, ravnajo kar po svoji glavi ter se prav nič ne drže pravil, kar je ravno tukaj neobhodno potrebno, če hočemo dobiti dobro pijačo. Predvsem moramo gledati na to, da ublažimo jagodni sok. Ta sok sestoji večinoma iz vode, sladkorja in kisline. Pri Sl. 46. Pretlačilnik za sadje. Sl. 47. Stiskalnica za jagodno sadje. vseh omenjenimi vrstah je kislina zastopana v večji množini kakor pri grozdju in bi se čutila preveč, ako bi je ne razredčili. Soku prilijemo vode; s tem sicer ne uničimo močnih snovi sladkorja in vinskega cveta, ampak jih porazdelimo med več delov vode ter jih tako nekako oslabimo. Da se to oslabljenje ne pozna preveč, pridevamo jagodovemu soku poleg vode tudi primerno množino sladkorja. Jagode so tem boljše, čim bolj so zrele. Negodne imajo več kisline in malo sladkorja, pri zrelih je ravno narobe. Vendar ne smejo biti prezrele, ker se kislina deloma porazgubi, deloma izpremeni, in izgine prvotni okus. Obiranje naj se vrši ob suhem vremenu. Obrane jagode zmečkamo v nalašč zato pripravljeni, dobro osnaženi posodi. Nekaj ur potem, ko so bile zmečkane, ali morda šele drugi dan, odcejamo ostalo tekočino v drugo posodo in iztisnemo iz zmečkanih jagod vso močo. Včasi so opravljali vsa ta dela samo z rokami, dandanes se to skoraj več ne izplača. Mečkalni stroji in stiskalnice v vseh velikostih se dobe jako poceni, tako da si jih lehko nabavi vsakdo po svoji potrebi in okusu. (Sl. 47.) Ker sveže jagode tudi v stiskalnici ne dajo vse moče iz sebe, zato jih še namakamo v vodi kakih 24 ur in jih zopet iztisnemo. Vso to iztisnino zmešamo s sladkorjem in vodo in napolnimo s to zmesjo čisto posodo, kjer se začne vrenje — nov razvoj, od katerega je zavisna vrednost vseh vin. Od sladkorne primesi je odvisna moč pijače. Sladkor se izpreminja pri vrenju v ogljenčevo kislino in vinski cvet; prva odhaja, drugi ostaja v tekočini in določa pijači vrednost in njeno moč. Jagodam se primešava voda in sladkor po naslednji tabeli: imajo Na 201 ali 12 kg jagod se primeša Jagode slad- kis- vode kilogramov sladkorja za • korja line % domačo pijačo namizno vino močno vino liker 1 Ribezelj 64 21 30 5-0 6*6 9-0 13-0 Kosmulje 7-0 1 '4 18 3-2 4-3 60 88 Robide 4-0 0-2 0 1-0 1 '4 2-0 30 Borovnice 50 1 '7 24 4-2 5-6 76 110 Maline . . . . . . 3-9 1-4 18 3-2 4-3 60 88 Rdeče jagode . *. . 6/3 09 8 20 2-6 3-7 5'5 Da se vse dobro izvrši, je potreba: 1, primerne toplote 17—20° C in 2. snovi, ki vzdržujejo vrenje. Kjer ni v jagodah zadosti za popolno vrenje potrebnih snovi, tam pridenemo drožje, in če treba, primešamo na 100 1 soka kakih 20—30 g kloramonija in stvar gre pravilno svojo pot. Ako je pokipeno vino predolgo izpostavljeno zraku, se začne pretvarjati alkohol v kis; od dne do dne postaja vino «zoprnejše, pijača se ne čisti, ampak postaja še gostejša nego je bila prej. Temu zlu je danes lehko odpomoči z Neslerjevo vrelno cevjo, ki je jako pripravna, ker zadržuje zrak in se dobi prav poceni. D, Gobe. Zanimanje za gobe raste od dne. Že stari narodi so poznali nekatere užitne gobe. V Evropi jih uživamo že do 40 vrst. Še bolj se zanimajo zanje Japonci in mongolska plemena sploh. Tam jih celo umetno goje in jih izvažajo letno za nad 50 milijonov kron. Gobe imajo primeroma jako veliko beljakovine (2—8 %), nekaj tolšče in sladkorja, so torej redilne, a včasih težko prebavljive. Pri nabiranju in kupovanju gob moramo biti jako pazljivi. Užitne gobe so navidez strupenim tako podobne, da jih je skoraj nemogoče ločiti. Vobče so strupene gobe prav žive barve (mušnice), izpremene barvo, ako jih prelomimo (vražji goban), so opolzke, sprijemljive kakor Hm (drvojedka), pote mlečnat sok. Včasih jih izdaja neprijeten in omam-Ijiv duh. Strupene gobe povzročajo razne bolezni, često pa tudi majhna množina zaužitih strupenih gob človeško življenje celo uniči. Ako se kje primeri, da kdo zboli na takem zastrupljenju, je takoj treba poklicati zdravnika; bolnik naj pa poizkuša vreči iz sebe zaužite snovi. Če je mogoče, naj izpije čašico močne črne kave. Pri gobah je treba jako velike pazljivosti. Kuharice in gospodinje bi morale poznati vse razlike strupenih in nestrupenih gob, ker se vsled brezbrižnosti in lehkomiselnosti lehko pripeti velika nesreča. Glavno pravilo bodi, da ne kuhaj gob, o katerih z gotovostjo ne veš, da so užitne. Užitne gobe se kuhajo sirove ali posušene. Za sušenje se jemljejo le sveže, mlade in čvrste gobe, ne pa stare, od polžev in od črvov objedene. Tudi užitne gobe so škodljive ali celo strupene, ako so prestare. Preden se gobe narežejo za sušenje, se lepo očedijo prsti, potem se lahno potegne kožica z gobnega klobuka in gobe se zrežejo v prav tanke kose. Ti se polože na rešeto, na steklene ploče ali pa tudi na lesene deske ter se denejo na vroče solnce, v jesenskem času pa na gorko peč. Ko se dodobrega posuše, se shranijo na gorkem kraju. Najnavadnejše užitne gobe so: dedci, žlahtni, kravji, rumeni goban, halimaš, hruševka, kapucinčki, kozje ustnice, lisičice, mahovka, mavrah, medvedje tačice, pihalka, prusnice, sirovke i. dr. Gomoljke ali jajčnice, ki rastejo le po listnatih gozdih v toplejših krajih na Francoskem, razpošiljajo se daleč po svetu. Kukmak ali šampinjon raste po travnikih, njivah in kraj gozdov; goje ga tudi v posebnih gredah. Užitni rajček ali sirovka se kaj lehko zamenja s strupeno brezovo sirovko in s strupenim rajčnikom; razločuje se od zadnji dveh osobito po Soku. Užitna sirovka ima rumen, žafranu podoben sok, brezova sirovka in strupeni rajčnik pa bel sok. — Med strupene gobe štejemo: mušnico, razne gobane in platnice, drvojedko, kostanjevo mlečnico, rdečo krvnico, pihalko, poprovec, strupeni rajčnik, brezovo sirovko. E. Med ali strd. Med živila štejemo tudi med. Ta sicer ni človeku tako neobhodno potreben, da bi brez njega ne mogel živeti, a vendar mu moramo z ozirom na redilne snovi odkazati med hranili in zdravili častno mesto. Razen vode je v njem veliko sladkorja, 74 %, nekaj beljakovine, nekaj gumija, malo oljnatih snovi in tolšče. Med, ki mu pravijo ponekod tudi strd, nabirajo čebele. Pravega medu ne dobe sicer nikjer, ampak neko sladko tekočino, katero iz-premene v strd šele v svojem želodcu in jo dobro predelano oddajo iz sebe. Kako in kdaj naberejo čebele tolike množine medu, nam je skoraj neumevno. Ljudje, ki se pečajo podrobneje s čebelarstvom, so izračunih, da mora čebelica obleteti 60.000 deteljic, da nabere 500 g medu. Med je po svoji kakovosti jako različen. Največ je skoraj odvisno od rož, iz katerih ga čebela nabira, in od pripravljanja. Najčistejši med dobimo, če satovje poveznemo, da iz njega izteče med sam. Ako satovje stiskamo, dobi med rjavo barvo; še več snovi pa se medu primeša, če satovje prekuhamo. Med gorskih cvetlic je posebno finega okusa in duha. Priljubljen je tudi lipov in akacijev. Najneokusnejšo strd daje jelka in smreka, toda za bolnike, ki so na pljučih bolni, je ta med zelo priporočljiv. Jesenski med zaostaja za pomladanskim; v maju nabran je najboljši. Ako med ni pokvarjen, je zlatorumene barve, lepičast, teče la-sasto in se raztaplja v vodi, ne da bi se na dnu posode kaj nabiralo. Pri nakupovanju medu je potreba velike pozornosti. Brezvestni trgovci, ki jim ni mar ne zdravja,, ne življenja drugih ljudi, med ponarejajo, kjer se le da in kakor ga morejo. Mešajo ga z moko, pridev-Ijejo mu krompirjevega sirupa in raztopljenega sladkorja. Tak ponarejen med spoznamo najhitreje, ako ga zmešamo z alkoholom in čez nekaj časa preiščemo. Ako se v tekočini nahajajo kosmi, med ni čist, ker bi se sicer popolnoma raztopil v alkoholu. Čist med hranimo v steklenicah, v pločevinastih posodah ali v smrekovih dežah na suhem prostoru. Ker med jako vleče nase vlago, je najbolje, da se posode zadelajo s papirjem ali kako kovinsko snovjo tako trdno, da zrak sploh ne more do njega. Vlaga vpliva na med jako škodljivo; skisa se in postane sirov neužiten, Ako hočemo med kakorkoli porabljati, ga moramo prej lehko prekuhati. Vsak naraven med postane sčasoma zrnat ali gost kakor maslo; pravimo, da kandira ali kristalizuje. Ako hočemo, da postane zopet tekoč in čist, ga moramo postaviti za kake pol ure v vročo, a ne vrelo vodo. Med je lahka, tečna in jako zdrava jed. Uporablja se kot izvrstno zdravilo proti vnetju sluznic, posebno v dihalih; iz medu se napravlja medica in medeno vino. F. Sladkor. Že tedaj, ko smo splošno govorili o hrani, smo poudarjali pomen sladkorja za človeško telo. Rekli smo: Po vplivu kisika zgori sladkor v našem telesu ter mu tako oskrbuje potrebno toploto. Razdelili smo ga v več vrst, in sicer v a) trsni, b) grozdni, c) mlečni, č) sadni sladkor. a) Trsni sladkor je najbolj razširjena vrsta sladkorja. Kadar govorimo o sladkorju sploh, mislimo vedno na to vrsto, Svoje ime je prejel od sladkornega ali cukrovega trsa, ki raste v tropičnih deželah in se v Siriji imenuje »cukra«. Nahaja se pa tudi v sladkorni pesi, v javoru, v koruzi, brezi in v marsikaterem sadju. Popolnoma očiščeni trsni sladkor je bleščeče bele barve, zelo trd, kristalnat in močno sladkega okusa. Ako ga segrejemo, se raztopi pri temperaturi 160° C v brezbarvno tekočino, ki se strjuje v brezliko, steklovini podobno tvarino, v sluzni sladkor. Če ga razgrejemo do 200° C, razvija neki posebni vonj, odda nekoliko vode ter se pretvori v rjavo tvarino, katero imenujemo karamel. V vodi se zelo rad topi, iz nasičene raztopine kristalizuje v poševnih, šeststraničnih stebričkih. Take kristale imenujemo kandis ali kandelj. Sladkor nam služi, da z njim sladimo jedila in pijače; v koncentriranih raztopinah hranimo sadje, s karamelom barvamo jesih, vino, sladčice. b) Grozdni sladkor je bela, mehka, v zrnih kristalujoča tvarina, manj sladka nego je trsni sladkor in v vodi tudi manj raztopljiva. Nahaja se malone v vseh plodovih, ki so sladkokislega okusa, n. pr. v grozdju, figah, češpljah, črešnjah, hruškah i. t. d., v medu in v raznih živalskih tekočinah. Lehko ga dobimo iz vsakega ogljikovega hidrata; v tovarnah ga izdelujejo iz škroba. Iz grozdnega sladkorja izdelujejo alkohol ter slade ali celo ponarejajo vina, kar je seveda prepovedano. c) Mlečni sladkor se nahaja v mleku in se dobiva iz sladke siratke. č) Sadni sladkor se nahaja poleg grozdnega sladkorja v kislih plodovih in medu. Svojstva ima malone ista kakor grozdni sladkor, vendar ne kristalizira. Za bolnike, ki ne smejo uživati s sladkorjem napravljenih jedi, se uporablja »Saccharin«, Saharin je 300krat slajši od sladkorja. Redilne vrednosti nima. V večji meri uživan, ima lehko škodljive posledice. Dobiva se pri destilaciji premogovega katrana. Saharinu podoben dulcin je 200 krat slajši od sladkorja. Okusa je prijetnejšega kot saharin. 5. Hrana iz rudninstva, A. Voda. Vode je več ali manj v vsaki hrani, dasi je vselej ne zapazimo, ker je z raznimi snovmi na kaj čuden način spojena. Tudi naše telo ima izmed vseh sestavin največ vode. In sicer se računi pri živih bitjih 72 % vode. Za naše telo je voda neprecenljive vrednosti. Brez nje bi sploh ne bilo življenja. Voda mehča použite snovi; ona raztaplja v ustih, želodcu in črevah sladkor in razne soli ter jih vodi s krvjo vred po vsem telesu, zalaga ž njimi potrebne dele in vse nepotrebno in nerabno odvaja v izločila (pljuča, ledvice in luknjice v koži). Izkušnja nas uči, da se izloči iz telesa vsak dan mnogo vode. Da se telo ohrani zdravo, je treba izgubljeni vodi nadomestila, in sicer na ta način, da pijemo vodo ali druge pijače, ali pa da použijemo dovolj vodene hrane. Kadar telesu vode zmanjka, pravimo, da smo žejni; to čutimo predvsem v ustih in v požiralniku. Misliti pa si ne smemo, da je žejno samo grlo. Kadar čutimo žejo, je to znamenje, da manjka vode celemu telesu. Da pa čutimo žejo predvsem v grlu, tiči vzrok v tem, ker odtegne strjujoča se kri slinam po grlu vso močo, vsled česar se nam vzbuja neprijeten čut, ki mu pravimo žeja. Poleti čutimo žejo mnogo bolj nego pozimi, to pa zato, ker se v hudi vročini zelo potimo in izgubimo na ta način mnogo vode. Za žejo je najboljša mrzla, čista pitna voda. Čista studenčnica poživi-, usta, grlo in želodec mnogo bolj nego vsaka druga pijača. Ljudje, ki ne pijo vode, se navadno ne pote, vsaj redno ne, kar pa za zdravje ni dobro. Pitna voda. Pri uživanju vode je "treba seveda tudi pameti. Pre- -mrzla voda' je jako nezdrava, ker odvzame želodcu preveč toplote. Primerna toplina je 9—10° C. Če ni voda čista, je ne pij, razen če je prekuhana in ohlajena. Ako se nahajajo v vodi gnilovine, ki sestoje iz prav majhnih, a jako škodljivih glivic, potem vedi, da se taka voda ne sme piti. Vodnjaki, ki so preblizu stranišč, greznic in gnojišč, imajo ponavadi tako nezdravo vodo. Po njej se najrajše razširjajo nekatere prav nevarne bolezni, kakor: legar kolera. Zdrava pitna voda mora biti čista, brez barve, duha in okusa. Če ima voda v sebi preveč raztopljenih rudnin, sadre, grenke soli, tudi ni vselej zdrava. Ali naj pijemo vodo med jedjo, to vprašanje še ni rešeno. Trda in mehka voda. Trda voda je tista, ki ima v sebi jako veliko raztopin. Te raztopine so rudninske. Pod zemljo preteče voda veliko različnih plasti, železne, svinčene, kamenite, prstene. Iz teh plasti se izločijo njih sestavine in se v vodi tope, med potjo pa se pridružujejo še razni plini v različnih množinah. Talko nastane trda voda, ki ji pravimo v navadnem življenju studenčnica in ki ima več ali manj raztopin, kakršna so tla, kjer se pretaka. Druga vrsta vode je mehka voda, tako imenovana, ker ima malo ali pa nič raztopin v sebi. Človeškemu zdravju bi zadoščala že kemično čista voda, to se pravi taka voda, ki sestoji samo iz vodika in kisika. Razvajenemu okusu pa ne zadostuje. Ljudje pravijo o taki vodi, da nima nič v sebi. Vendar pa se dobe kraji, kjer se morajo ljudje zadovoljiti z jako prazno vodo — deževnico, ki je zelo podobna kemično čisti vodi. Za pranje, snaženje pa je mehka voda jako dobra. Tudi za kuho je bolj priporočljiva kot trda. Trdo ali z raznimi raztopinami nasičeno vodo lehko poljubno iz-premenimo v mehko. Treba nam je samo naliti posodo ter jo pristaviti k ognju. Ko se segreva in se njena toplina vedno bolj bliža vrelišču, zapazimo, da se na dnu in ob posodi sploh nekaj zgoščuje. Voda se je izčistila, raztopine so se strdile in se prijele posode. Če hočeš mehko vodo napraviti pitno, ravnaj tako-le: Deževnica naj teče, preden priteče v kapnico, po precej globokem kanalu med apnencem in drugim kamenjem. Tik pred vodnjakom nasuj v nalašč zato izdelano kotanjo kovaškega oglja in poskrbi, da se voda odteka le polagoma. Tako si deževnica vsaj nekoliko opomore in dobi nekaj okusa. Navzame se ogljenčeve kisline, dobi več kisika in se nasrka še drugih snovi. V takih vodnjakih se dobi pitna voda, ki ni kdo-vekaj slabša od studenčnice. Voda nam je torej potrebna za naše telo, a tudi sicer je veliko rabimo pri vsakdanjih opravilih. Neizogibno potrebna je vsaki gospodinji, kadar snaži posodo, ko pere ali kuha. Pri teh opravilih rabimo mrzlo, toplo ali vročo vodo. Z mrzlo vodo čistimo -posodo, obleko; rabimo jo za namakanje, splakovanje. Topla voda se rabi za pranje, odmako perila, snaženje posode. Končno omenimo še morsko vodo, ki zaradi obilnosti soli ni ne za pijačo, ne za kuhanje, ne za pranje. B. Kuhinjska sol. Sol se nahaja v vseh delih človeškega telesa. Največ je ima kri in celo kosti niso brez soli. Gotova množina soli mora biti vedno v našem telesu, da se počuti zdravo. Pri prebavljanju je sol največjega pomena. Poleg tega rabimo sol za začimbo. Naša jedila imajo ali že po naravi premalo soli v sebi, ali jo pa izgube pri pripravljanju; zato jim moramo pridevati več ali manj soli, da so okusnejša. Pa tudi za ohranjenje nekaterih živil, kakor n. pr. mesa, je sol velike važnosti. Ako namreč meso osolimo in prekadimo, se nam ohrani dolgo časa dobro in nepokvarjeno. V kuhinji rabimo dvojno vrsto soli: kameno in morsko sol. Kamena sol se lomi v solnikih kakor druga ruda po rudnikih. Veliki solniki se nahajajo v Galiciji in na Solnograškem, Kamena sol navadno ni čista, ampak ima primešanih več ali manj zemeljskih snovi. Zato jo pred uporabo tope in pretakajo po nalašč zato pripravljenih prostorih, da se očisti. Morsko sol dobivamo iz slane morske vode. Ta se napelje na posebne gredice, kjer vsled solnčne topline in toplih vetrov voda iz-hlapeva. Dobljena morska sol se mora še čistiti, preden jo rabijo. Dobra kuhinjska sol je bela, svetla in mora imeti pravilne kockaste kristale. Shranjevati jo moramo na suhih, zračnih prostorih v lesenih, steklenih ali kamenitih, nikdar pa ne v kovinskih posodah. 6. Poživila. Zgodovina vseh časov in narodov nas uči, da uživa človek poleg redilne hrane še druge jedi in pijače, ne zato, ker je lačen, ampak da se ž njimi poživlja. Utrujenemu telesu dajejo občutek prejšnje moči, ker razdražijo živce, nekatere pa gredo tudi radi prijetnega okusa ljudem v slast. Zmerno uživane so dar božji in človeštvu v prid, v preobilni meri uživane pa so človeku v kvar. Za zgled vzemimo kavo; ta nima skoraj nič redilnega v sebi, toda zmerno uživana ne škoduje, ampak utrujenemu telesu ugaja, nezmerno uživana pa razburja živčevje, škoduje srcu in slabi prebavila. Med poživila štejemo poleg kave tudi čaj, čokolado, katera pa je redilnejša in bi se lehko tudi prištevala k hranilom, čisto mesno juho, vino, pivo, kis, razne dišave in začimbe. Skoraj vsa poživila vplivajo poživljajoče ali pravzaprav dražljivo na človeško telo zaradi posebnih snovi, katere so v večji množini celo strupene. Iz kave se je učenjakom posrečilo dobiti močno snov, kofein imenovano, kateri je pripisovati značilni vpliv kave; čisti kofein v majhnih množinah je močno zdravilo za srce, seveda le v zdravnikovih rokah, v prekoračeni meri je hud strup, V vinu, v pivu in v žganju je vinski cvet ali alkohol, zaradi katerega nekateri tako ljubijo opojne pijače. Pri opojnih pijačah je nevarnost posebno velika, ker ima alkohol to lastnost, da vzbuja toliko večjo slast, kolikor več ga kdo zaužije! Za svoje zdravje skrbi najbolje tisti, kateri se alkoholnih pijač popolnoma izogiblje. Otrokom naj se poživil, razen juhe, sploh ne daje, ker je njih živčevje še zelo nežno in občutljivo in bi jim vsled takih dražljivih pijač lehko za celo življenje oslabelo. Otrokom torej ne dajati ne vina, ne piva ali celo žganja, ruskega čaja, razen kot zdravilo po naročilu zdravnikov. Tudi za pravo kavo imamo, kakor bomo še pozneje omenjali, mnogo jako zdravih nadomestil. A. Dišave ali začimbe.. Imamo dve vrsti dišav: domače in tuje dišave. Domače dišave so: koper ali janež, pražiljka, korijander, kumina, lorberjeve jagode in lorberjevo listje, čebula, česen, peteršilj, majoran, rožmarin, španski poper, šetraj, krebulja, zelena, pastinak, paradižnik, materina dušica, sivka, brinje. Pri teh rastlinah porabljamo seme, ali pa listje in cvetje, ali pa koreninice in stebelca. Neobhodno potrebne za vsako kuhinjo so: čebula, česen, peteršilj, kumina, janež in poper. Inozemske dišave imajo močnejši duh in okus; njihova začimba je mnogo izdatnejša nego začimba z našimi domačimi dišavami, zato se morajo zelo previdno rabiti, sicer se z njimi pravi okus in duh pripravljenih jedil popolnoma pokvari. Tudi za želodec bi bile škodljive; prebavljanju z začimbami preveč pomešane jedi sploh niso koristne. Tuje dišave so: poper, klinčki, muškat, vanilija, cimet, ingver i. t. d. Žafran je domač in tuj. Imamo črni in beli poper. Črnipoperni dozorel ter je bolj močen in grenak kakor beli. Klinčki so osušeni, nerazcveli popki žebičnika. Cimet je skorja dreVesa, ki spada med lavorike. Muškat je dvojni, orešček ali pa cvet. Dober orešček mora biti čvrst in tehten. Vanilija je semenski strok neke amerikanske rastline. Ingver je koren neke rastline, ki raste v Zahodni Indiji. Vanilija in ingver se morata shranjevati na suhem prostoru. Stolčene ali zmlete začimbe naj se hranijo le v zaprtih posodah, da ne izgube duha in prijetnega okusa. Tudi naj se ne kuhajo predolgo v jedilih, temuč naj se jim pridenejo šele tedaj, ko so jedi že malone kuhane. B. Pijače. a) Tople pijače. Med najnavadnejše tople pijače prištevamo: juho, kavo, čaj, čokolado in kakao. Čista juha ima v sebi malo redilnih snovi in je zato le kot poživilo važna, zlasti za bolnike, ki jo pijo tudi kot pijačo. Poživlja- joča juha ima svojo moč od kalijevih soli in drugih iz mesa izvlečenih snovi. Najboljšo juho nam daje meso dobro rejenih starejših volov. Zelo okusno juho dobimo, če jo kuhamo v steklenici, kar se takole godi: Zreži Vi ali Vs kg pustega mesa na drobne kosce, stresi ga brez vode v steklenico s širokim vratom, postavi steklenico v lonec vode in jo pristavi k ognju. Kadar voda v loncu 20 minut vre, odstavi, vzemi steklenico iz lonca in odlij juho, kolikor se je je nabralo, v čašo. Tako kuhana je posebno tečna in lehko prebavljiva. Umetna juha, ki se v sili najhitreje napravi, je iz »Maggijeve kocke«. To polijemo s kropom, jo premešamo in juha je gotova, seveda to ni najboljša juha in se rabi le v sili. Kava se napravlja iz kavnih zrn, ki so jako različna. Znana so arabska kavna zrna ali moka kava, bledo-rumene barve. Te vrste kava pri nas ni posebno v navadi. V naših krajih je jako priljubljena vzhodnoindijska kava, zlasti ona z otoka Jave, ki se prodaja v različnih vrstah, dalje sure-namska in cejlonska kava. V trgovinah prodajajo do 24 raznih vrst kave. Naša zrnata kava je plod kavovca, katerega prvotna domovina je Abesinija in Sudan. Od tu se je razširil kavovec po vsem vročem pasu. Že v 16. stoletju so kuhali iz kavov-čevih zrn v Arabiji neko pijačo, katero so nato sprejeli Evropejci, za temi še drugi narodi in sedaj jo pijo že po celem svetu, m visoko drevo z vitkim deblom in s tankimi vejami, ki so obrastle s podolgastimi zgoraj temnozelenimi, spodaj belimi listi. (Sl. 48.) Beli, dišeči cveti se razvijejo v jagode, spočetka zelenkaste, pozneje vijoličastordeče. Jagode se na solncu posuše in zrna izluščijo. Vsaka jagoda hrani dve kakor rog trdi, spredaj ploščnati, na hrbtu izbočeni kavni zrni. Glede redilnih snovi pride kava komaj v poštev, Praženo kavno zrnce ima jako malo beljakovine, nekaj tolšče, malce olja, sladkorja karamela, čreslove kisline in neke posebne snovi, ki ji pravimo ko- Sl. 48. Kavovec. Arabski kavovec je 5—6 fein. Te tvarine so vsled male množine tako neznatne, da bi telesu ne zadoščale, tudi ko bi se dale popolnoma izrabiti; v resnici pa še teh vseh ne zaužijemo. Najboljša snov, beljakovina, se ne razkroji, temuč ostaja v gošči in nima za nas nobenega pomena. Seveda se stvar iz-premeni, če kavi primešamo mleka. Njena redilnost se znatno pomnoži, a zasluga gre mleku, ne kavi. Kava osveži duha, poživi ude, odvrača in odganja spanec, vpliva blagodejno na srce in živčevje ter pospešuje prebavanje. A preveč tudi tukaj ni dobro. Preobilno zaužita kava povzroča glavobol, neredno delovanje srca in želodca, nervoznost, omotico in druge take bolezni. Mladini ne dajajmo črne kave. Sirova kavna zrna so trda in imajo včasih neprijeten duh. Pred uporabo jih pražimo. Pri praženju se razvijajo lepo dišeče snovi, zrna se nekoliko zrahljajo, so bolj lehka in debelejša. Pri praženju nastane nova snov, karamel, to je pražen sladkor. Od te snovi je odvisna kavna barva, ki nam kaže, kako dolgo smemo zrna pražiti. Ako zrna vlečejo na belo, je to znamenje, da se dišeče snovi še niso razvile v zadostni meri; ako so prečrna, so se izpremenila v oglje. Ravno zadosti pražena in najboljša je kava, če so zrna rjavkastorumene barve. Pri praženju moramo zrna neprenehoma mešati, da se žgo enakomerno. Za praženje imamo dandanes posebne aparate, ki so jako pripravni in splošno priporočljivi. Praženo kavo hranimo v kositrnih posodah, ki se dobro zapirajo. Ker izgubi kava, četudi je zaprta, nekaj svojega duha, zato je dobro, da se praži sproti ali kvečjemu za nekaj dni. Varčnost in pazljivost sta tudi tukaj potrebni. Kavo meljemo ravno pred uporabo, da se ne razgubi preveč njenega duha. Pri mletju bodimo previdni; čim drobneje je zmleta, tem izdatnejša je; v nerabni gošči se že itak razgubi beljakovina, in če meljemo kavna zrna debelo, je gre še več v izgubo. Kadar pripravljamo kavo, polijemo ponavadi zmleto kavo s kropom in je nič ne kuhamo, ker pri vrenju izgubi kava preveč svoje moči. Če jo pa kuhaš, bo toliko slabša, kolikor jo dalje kuhaš. Pri nakupovanju kave je treba zelo paziti. Predvsem naj gospodinja ne kupuje zmlete kave. Dobe se trgovci, ki so tako brezvestni, da mešajo v kavo raznovrstne reči, ki so ne samo neokusne, ampak celo nezdrave. Tudi pražene kave ne kupuj, če ni ravno sila, ker ne veš, koliko časa je že stala; s praženo kavo lehko kupiš blago, ki se je popolnoma izdišalo. Trgovci praženo kavo glasirajo, to se pravi, polivajo jo s krompirjevim sirupom in s sladkorjem, da je očesu prijetna in se zdi sveža. Ponarejeno kavo spoznamo, če jo denemo v vodo, kjer izgubi svojo barvo in vodo pobarva. Kavna zrna te ali one vrste so primeroma jako draga, zato so si začeli ljudje iskati raznih žitnih nadomestil, ki so veliko cenejša in redilnejša in imajo vsaj kavno barvo in malo podoben okus. Vsa podobnost in sorodnost teh surogatov s kavo je seveda le zunanja. Tistega kavnega olja in kofeina nimajo in vsled tega tudi ni učinkov, kakršne povzroča kava v organizmu. Kdor si ne more kupovati kave in komur okus in vonj teh nadomestil ugaja, ta naj jih le uživa. Povečini so se jih ljudje že tako privadili, da pije čisto kavo redkokdo. Primeskov je treba, in če drugih ne, vsaj nekaj cikorije, ki je izmed vseh surogatov najslabša in celo škodljiva želodcu, ker ovira pre-bavanje. Poleg navadne cikorije nam novejši čas ponujajo Kneippovo in Franckovo kavo. Ta primes daje kavi splošno jako dober okus in lepo barvo; največ pa je vredno to, da s to primesjo prištedimo lehko dvakrat več prave kave kot z drugimi. Kathreinerjeva Kneippova sladna kava se izpočetka ni prav posebno obnesla; manjkalo ji je kavnega vonja in sladu. Pozneje so dobili iz kavnih lupin neki poseben izvleček, ki so ga mešali sladni kavi, in res je nova vrsta precej zaslovela pod imenom »Kneippova sladna kava« ter se splošno razširila. Tudi Vydrova žitna kava se precej rabi kot dodatek k pravi kavi; znana je tudi Kolinska kavna primes, Boljša, pa dražja od pravkar imenovanih primesi je »figova kava«, ki jo delajo iz stolčenih in praženih fig. Kavin pridatek si pa lehko tudi vsaka gospodinja napravi -sama. Osnaženo korenje ali peso narežemo na tanke koščke. V to svrho je najpripravnejši strgalnik za repo. Nato korenje oziroma peso posušimo najbolje v peči, iz katere smo pravkar vzeli kruh. Ko je korenje toliko suho, da se lehko drobi, ga še požgemo kakor kavo. Ko postane lepo rumenorjawkasto, ga potrosimo s stolčenim sladkorjem. Nato ga še zmeljemo kakor navadno kavo. Čaj. Prava čajeva domovina je: Indija, Kitajska in Japonska. Čaj je pijača, ki jo pripravljamo na ta način, da polijemo cvetje ali liste raznih rastlin z vrelo vodo ali pa jih prekuhamo v njej. Prekuhavanje ni dobro, ker se blagodejen duh, ki ga pri polivanju voda posrka, povečini razgubi in se preveč izžame čreslovina, ki povzroča, da dobimo namesto okusne pijače, neprijetno dišečo, črnorjavo pobarvano vodo. Čaj se dobiva od grma čajevca, (Sl. 49.) Vedno zelen grm daje od 3. do 7. leta največ in najboljšega listja. Kasneje rodovitnost ponehava. Listje se na leto štirikrat osmuče, na solncu ali na železnih ploščah posuši, posvalka in prodaja. Pri nas je posebno v rabi ruski, kitajski in cejlonski čaj. Po barvi in učinku imamo, zeleni in črni čaj. Prvi je jako močan, celo neprimeren našemu telesu, ki ni navajeno nanj. Brezvestni trgovci goljufajo s čajem kakor z malokatero stvarjo, Primešavajo mu razne, včasih naravnost škodljive snovi, polivajo ga z opojnimi pijačami, če je izgubil svoj naravni duh, prodajajo peclje čajevega grma, ki nima tistega okusa, — Kako pripravljamo čaj, smo že povedali. Dovolj je, če se listi namakajo v vreli vodi pet minut. S predolgim namakanjem se izgubi okus, in tak čaj je naravnost škodljiv, ker ovira prebavljanje. •Kot hranilo stoji zeleni čaj skoro na zadnjem mestu. Teina je največ, potem beljakovine in pa nekaj čreslovine, ki pa bolj škoduje nego koristi. S primesjo sladkorja, mleka se čajeva redilna vrednost nekoliko poviša. Ako uživamo čaj v majhni meri, de našemu telesu jako dobro, poživlja možgansko delovanje, nas splošno osvežuje, pospešuje kroženje krvi, izločuje s potom in z vodo marsikatero slabo snov iz telesa. Prevelika množina čaja pa pušča v telesu slabe nasledke: nervoznost, neenakomerno utripanje srca, treslico, nam krati spanje, povzroča glavobol, moti prebavljanje in povzroča razne druge bolezni. — Zlasti otroci naj ne pijejo čaja. Kot zdravilo nam priporočajo zdravniki čaj iz raznih domačih zdravilnih rastlin, kakor n, pr. lipov, bezgov, kamiličen čaj, zlasti se priporoča čaj iz posušenih listov rdečih jagod. Kakao. Prvotna domovina kakaovca so pragozdi vroče Amerike. (Sl. 50.) Sedaj je udomačen že skoraj v vseh vročih krajih; goje ga kakor pri nas sadno drevje. Do 8 m visoko drevo z gladkim lubom je obrastlo s svetlimi vedno zelenimi listi in z rdečkastimi cveti, ki zrasto šopkoma iz luba po deblu in po vejah. Plod, po obliki podoben naši kumari, hrani v sebi kakih 40 grenkih zrn ali bobov. Početkom bela zrna se posušijo, spražijo in izluščijo. Zdrobljena se v stiskalnicah oprostijo olja in zmeljejo v prah, iz katerega napravljamo prav okusno in redilno pijačo. Kakao ima vse polno redilnih snovi in je zaraditega jako koristen. Njegove sestavine so: teobromin, tolšča, beljakovina in ogljikovi hidrati. Teobromin je neka posebna snov, podobna kofeinu in teinu, je grenečega okusa in se hitro topi v topli vodi. Kakao pripravljamo takole: V ^ 1 mleka ali vode primešamo zvrhano žlico kakava in denemo vse skupaj kakih deset minut na ogenj, medtem dobro mešamo, da se ne zapali, in pridenemo tej mešanici primerno sladkorja, da se okus zboljša. Pijača je jako zdrava, redilna in posebno bolnikom in mladini priporočljiva. V Čokolada je neka mešanica iz kakava, sladkorja in dišav. Čim več je v njej kakava, tem redilnejša je in zato seveda dražja. Dobra čokolada ima navadno vsaj polovico kakava, druga polovica je iz sladkorja in dišav, dišav pa je komaj ena desetina, Taka čokolada, kakršna se prodaja po navadnih branjarijah, ima navadno samo duh po čokoladi, drugo je pa vse samo moka, škrob, sladkoi in malo dišav. Moramo se torej varovati, da ne kupimo ponarejenega blaga, četudi je morda malo cenejše, Dobra.čokolada se v vodi raztopi in se porazdeli enakomerno med tekočino, ne da bi je ostalo kaj na dnu. Ako se nabira na dnu plast neraztopljivih snovi, ali če se tekočina vsled čokolade mreni, je to znamenje, da je blago ponarejeno, Čokoladno pijačo pripravljamo takole: V vodo denemo 25 g čokolade,, če jo pa kuhamo na mleku, zadostuje že 15 g, Voda ali mleko naj bosta mrzla in se šele s čokolado vred postavita na ogenj. Ako je čokolada zanesljivo dobra, jo lebko denemo v posodo kar v kosih, slabšo vrsto pa prej dobro zribamo. Vse skupaj naj bo kake pol ure na neprehudem ognju; kadar začne vreti, moramo pridno mešati. Sladkorja ji ne pridevljemo nič, ker ga ima že sama dovolj. b) Mrzle pijače. Kadar govorimo o mrzlih pijačah, imamo predvsem v mislih alkoholne pijače: pivo, vino in žganje. Redilnih snovi imajo alkoholne pijače tako malo, da pridejo komaj v poštev. Pivo ima poleg vode 3—5% alkohola, nekaj beljakovine, malo sladkorja, nekaj soli. Pivo pripravljajo iz ječmena in iz hmelja. Pivo je v primeri z množino svojih redilnih snovi jako drago. Za enako ceno dobimo mleka, ki ima desetkrat več redilnih snovi kot pivo. »Pivo je hladilna pijača, krepi telo, vzpodbuja voljo k novemu delu,« tako vedno in vedno poudarjajo zagovorniki piva in alkoholnih pijač. Da, pivo je pač hladilna pijača, a ne edina. Dandanašnji imamo že vse polno hladilnih pijač, ki so boljše od piva, najboljša je pa voda, ki hladi in najbolj gasi žejo ter je prikladna vsakemu telesu. Vino pripravljamo iz grozdja v takozvanih stiskalnicah, Iz zmečkanega grozdja dobimo sladak in okusen mošt. Spravimo ga v posode, kjer čez nekaj časa zavre. V moštu je 87—90 % vode, nekaj sladkorja in beljakovin, poleg tega pa se nahajajo v njem še različne kisline. Potom vrenja se te sestavine izpremene v alkohol in ogljikovo kislino. Alkohola je v naših navadnih vinih 4—10%, močna tuja vina ga pa imajo 14—18%. Vino se često tudi ponareja; pripravlja se namreč iz različnih, zdravju jako škodljivih snovi. Kar se tiče redilnih snovi, jih ima vino še manj nego pivo. Zato ga kot kako hranilo ne moremo upoštevati. Pri bolnikih in starih ljudeh vpliva včasih ugodno kot poživljajoče sredstvo, toda to je skoro njegova edina zasluga in še ta izgine vpričo silne škode, ki jo povzroča sicer dannadan. Žganje se dela iz alkoholnih pijač, ali pa iz češpelj, krompirja, riža, borovnic in iz drugega sadja. Žganje seveda ni redilno. Do polovice je alkohola, druge snovi se razgube v njem in so brez učinka. Kvečjemu kot zdravilo bi ga priporočili v kakem slučaju, pa še to poredkoma, ker imamo dandanes v tem oziru boljših zdravil kot je alkohol. Da alkoholne pijače krepe telo in podžigajo voljo k čilemu in vztrajnemu delu, je čisto napačna domneva. Nekaj trenutnih uspehov ima res; človek je nekako vesel, samemu sebi se zdi lažji in sposobnejši za delo. Toda to kmalu izgine. Vsled alkohola postane telo trudno in za delo nerabno. Po daljšem pitju peša spomin, boleha živčevje, človek hira dušno in telesno. Ti učinki niso vselej takoj vidni; nast'opajo počasi, toda gotovo. Na mladih telesih se pokaže razdejanje veliko prej kakor na odrastlih. Za otroke so alkoholne pijače tud£ v malih množinah strup; v tem so vsi zdravniki edini. Zatorej ne'dajajmo otrokom ne piva, ne vina, žganja pa še celo ne! Otroci, ki so zmladega navajeni na pivo in vino, postanejo topi, zabiti, leni, razposajeni, in če dorastejo, pijanci in zapravljivci brez upanja, da se;kdaj zmodre. Jako zdi-ave in hladilne pijače nam dajo o d c e d k i, katere pripravljajo iz jagod, kakor iz: malinja, borovnic, rdečega grozdja i. t, d. Bolnikom je^za žejo priporočljiva-limonada in mandeljnovo mleko. C. Kis ali ocet. Kis se nareja iz opojnih pijač (žganja, vina, sadnega mošta, piva) na ta način, da se izpremeni alkohol imenovanih pijač pod vplivom kisika v ocetno kislino. Iz žganja se nareja kis le v tovarnah, dočim se doma prireja iz vina, sadnega mošta in sadja, Vino se kaj rado samo izpremeni v kis in to pri toplini 27 do 28° C. Za vinski kis se porabijo navadno ostanki vina v sodu, vendar se mora vino najprvo izčistiti, ker le čisto vino daje dober kis. Na najnavadnejši način dobivamo kis takole: Sodček ali velik vrč napolni z močnim kisom, da se posoda navzame ostrega kisovega duha in okusa. Črez 14 dni odtoči polovico ter prilij 14 posode vina. Sodček ne sme biti poln. Kakor hitro je kis kisel, prilij vnovič nekoliko vina. Ko se je vino prvič prililo, se pusti še nekaj časa na gorkem kraju, da se okisa. Ko je sod poln, iztoči kis v steklenico. Če je ocet zelo kisel, se pridene včasih nekaj deževnice ali snega, sicer se spridi. Dvakrat v letu ga prelij in očisti posodo. Ocet se sme polagoma vedno dolivati z vinom. Če ga hočeš imeti posebno dolgo, ga ogrej na 50" R in ohlajenega shrani v dobro zadelani posodi. Sadni kis ali ocet se nareja na podoben način. Ne popolnoma poln sod sadnega mošta se dene na kraj, kjer je 20" R topline. Nato se prilije še nekaj prav kislega octa in se pusti sod na zraku, t. j. z odprtim čepom, dalje časa. Ko je ocet dosti kisel, se pretoči v drug sod, ki se pa ne sme dopolniti do vrha, ker se mora kis vedno dolivati z vodo, sicer se spridi. Imamo še drug način izdelovanja kisa, ki obstoji v tem, da spravimo z alkoholom veliko kisika v dotiko, vsled česar se vrši kisanje jako hitro. Temu namenu določeni sod ima na dnu več majhnih luknjic, ki so zaJbite s čepi. Skoz gorenjo čepno odprtino se sod napolni z bukovo strugotino, ki se na sod nabije. Potem se nalije četrtina soda z vinom ali z jabolčnikom. Sedaj se odprejo luknjice na zgornji polovici dna. Po preteku 24 ur se luknjice zamaše in sod se obrne tako, da se namaka druga polovica strugotine. Medtem se spet gornje luknjice odpro, da tako pride alkohol v dotiko z zrakom, oziroma s kisikom. Po 24 urah se sod zopet prevrne in tako se vrši 14 dni. Nazadnje se kis iztoči in na strugotino se iznova natoči vino ali jabolčnik. Na isti strugotini se kis lehko pripravlja skoz celo leto; nato se mora sod temeljito očediti in izmiti in potem je iznova poraben. Iz jabolk in hrušk se nareja prav okusen kis tudi takole: Sadje se stolče, stisne in pusti povreti. Povret mošt se postavi na zračen, gorak kraj, kjer se jame pod vplivom zračnega kisika in ocetnih glivic pretvarjati alkohol v ocetno kislino. Za domačo uporabo so pripravne nekoliko stožčaste posode iz kostanjevega lesa, ki imajo na pokrovu in na zgornjem delu po dve vrsti luknjic. Te omogočujejo pristop zraku. V sredi pokrova pritrjena cev sega v kis. Skozi to cev se kis doliva z jabolčnikom, da se ne pretrga mrenica ocetnih glivic na površju. Spodaj se pritrdi pipa, da se kis po potrebi toči. Da se kis tem hitreje skisa, je dobro, da se pridene nekaj že močnega, zavretega kisa ali pa ocetnine, ker je kis potem v nekaj dneh dosti kisel. Kis se nareja tudi iz češminovih jagod. Te se stisnejo v škafu, obteže s pokrovom, nakar se nalije nanje nekoliko mlačne vode. Ko je tekočina na gorkem kraju zavrela, se precedi in pretoči v steklenice. Ravnotako se iz gozdnih malin prireja malinov kis. Največ kisa se pač napravlja v tovarnah na umeten način iz najrazličnejših, kupovavcem nepoznanih snovi. Naravno je torej, da se tovarniškega kisa gospodinja brani in da mnogo rajši rabi domači kis, ki si ga je pripravila iz domačih pridelkov. Kis ali ocet ponarejajo često iz žveplene kisline, ki je raditega tudi zelo škodljiv. Tak ponarejen kis spoznamo na kaj enostaven način. Posodico kisa postavimo na gorko in vržemo vanjo nekoliko sladkorja. Čez malo časa izhlapi kis, sladkor pa ostane-na dnu. Ako sladkor počrni, je znamenje, da je kis ponarejen. Dober kis pospešuje prebavljanje in pretvarjanje škroba v sladkor. Kis dela posamezna jedila okusnejša, druga spet varuje plesnobe in gnitja. V preveliki množini použit škoduje zdravju; razne želodčne in črevesne bolezni so posledica prekislih jedi. Kis tudi razredčuje kri in je zato škodljiv bledičnim ljudem. Jedi, ki so prirejene s kisom, se ne smejo shranjevati v ko-vinastih ali pločevinastih posodah, ker se ocetna kislina združi z rudninskimi snovmi kovine in napravlja strupene snovi. VII. Mlekarstvo. Mleko je najkrepkejša hrana izmed vseh živil, ker se v njem nahajajo v lehko prebavljivi obliki skoraj vse hranilne snovi za telo, Malo dete živi popolnoma ob samem mleku. V gospodinjstvu se rabi z majhnimi izjemami samo kravje mleko, le poredkoma tudi kozje in ovčje. Zato hočemo na tem mestu govoriti le o kravjem mleku. O sestavinah mleka. Mleko je tekoči izdelek mlečnih žlez ženskih živali, ki prihaja iz vimena, ter ni enotna snov (kemijska spojina sama zase), temveč je tekoča zmes (emulzija) iz raznih samostalnih suhih snovi z vodo. Suhe snovi .v mleku so ali v vodi raztopljene, ali z vodo prav temeljito zmešane. Sestava mleka glede množine njegovih sestavin je pri raznih vrstah živali različna, različna celo pri mleku raznih krav. V 100 kg kravjega mleka je 83 do 90 kg, torej 83 do 900/0 ali povprečno 872/;! kg ali °/o vode. Če mleko posušimo in suhe snovi sežgemo, ostane od 100 kg posušenega in sežganega mleka 60 do 90 dkg pepela, torej je v 100 kg mleka 0 6 do 0'9 kg ali 0/0 pepela. Suhe snovi v mleku so tolšča, razne dušičnate spojine (simina, mlečni beljakovec in druge dušičnate snovi), mlečni sladkor in razne rudninske snovi. Tolšče je v 100 kg mleka 0-8 do 8 kg ali ravno toliko odstotkov, povprečno je je 3-4°/o. Sirnine in drugih dušičnatih spojin je v mleku povprečno 3-70/0. Mlečnega sladkorja je povprečno 41/20/0 in rudninskih snovi 0-75°/0. Dušičnate spojine so v mleku deloma raztopljene, največ jih je pa nekako zakrknjenih in silno fino ter enakomerno v mlečni vodi porazdeljenih. Mlečni sladkor in rudninske snovi so v mleku raztopljene. Tolšča se nahaja v mleku v obliki silno majhnih tolščobnih kroglic, ki se imenujejo tudi mlečne kroglice. Te kroglice so v ravnokar namolzenem mleku enakomerno porazdeljene in so tako majhne, da jih gre, če se mislijo druga poleg druge položene, preko 400 na kvadratni milimeter. Da je mleko neprozorno, gre največ na rovaš mlečnih kroglic, ker ne puste svetlobe skoz, temveč јо> odbijajo. Tolšča je v mleku najvažnejša sestavina. Mastnejše mleko je okusnejše in sladkejše, je zato kot živilo priljubljenejše in dragocenejše; tako mleko da seveda tudi več in boljše smetane, vsled česar je v gospodinjstvu bolj porabno. Iz toišče se dela maslo, ki je najbolj splošen in tudi dragocen izdelek iz mleka. Iz mleka se pa dela tudi sir, čigar vrednost je bistveno odvisna od množine toišče, ki je v njem. Cena, oziroma vrednost mleka je zavisna od njegove toišče, sicer ne zaradi njene redilnosti, katero prekašajo mlečne dušičnate spojine, temveč zaradi njene gospodarske važnosti. Druga važna snov v mleku je sirnina, ki je zelo redilna in iz katere se izdeluje sir. Sirnina v kislem mleku zakrkne, kar povzroči mlečna kislina, ki se razvija iz mlečnega sladkorja; ako mleko dalje časa stoji. Da se mlečni sladkor razkroji v mlečno kislino, povzročijo glive, ki se nahajajo redno v mleku. Tudi toplota pospešuje razvoj gliv. Čim bolj gorko je, tem bolj se glive razmnožujejo; vsled tega se mleko v poletnem času prej skisa nego v zimskem. Mlečni sladkor se nahaja v mleku raztopljen in daje mleku sladek okus. Rudninske snovi mleka so važne hranilne snovi za tvorbo kosti; med njimi se nahaja apno, fosforova kislina, železo, natrij, kalij i. t, d. Iz teh sestavin mleka je razvidno, da ima vse snovi, ki so potrebne za prehranjevanje ljudi in živali. Kakovost in množina mleka je odvisna: a) od pasme in individualnega razpoloženja krav. Ne daje nam vsaka pasma enako dobrih molznic. Pa tudi med kravami iste pasme so nekatere.boljše, druge slabše molznice. Zlasti je tolščnost mleka odvisna od imenovanih dveh dejstev in je ne moremo z nobeno krmo stalno zvišati. Iz tega sledi, da je treba pri izbiri živine za pleme največje pozornosti. Dolgoletna izkušnja je pokazala, da se kakovost mleka sigurneje podeduje, kakor mlečnost in oblika živali; b) od starosti kfave in od časa mlečnostne dobe. Do 7, ali 8. leta je mlečna množina največja. Potem prične polagoma upadati. Mlečnostna doba, ali doba molzenja, ko daje krava neprestano mleko, traja okrog 300 dni, Največ mleka daje krava v teku 2 do 3 mesecev po teletenju. Mleko, ki ga dobimo v prvih dneh po tele-tenju in ki ga imenujemo mlezivo ali mlezavo (kolostrum), je drugačne kakovosti in sestave kakor normalno mleko. Razlikuje se od tega po rumeni barvi in po tem, da se vleče, po nekoliko slanem okusu in po tem, da je zelo bogato na beljakovinah — 16% in še več — in ima precej rudninskih snovi. Tolšče, sirnine in mlečnega sladkorja ima pa manj kot navadno mleko. Mlezivo je zbog lehko prebavljivih beljakovin, ki jih vsebuje, jako važna hrana za teleta. Poleg tega deluje kot čistilo, ker je bogato na rudninskih snoveh in odstrani vse smolikaste snovi v črevih. Mleko dobi svojo navadno kakovost v 3 do 14 dneh; c) od krme. 7 dobrim, preudarnim krmljenjem se dvigne množina mleka. Nasprotno vpliva na sestavo mleka krma le malo. Pač pa je od nje odvisen duh mleka in kakovost mlečne tolšče. Presno maslo je trdo in krhko, ali pa mehko; kakor imajo krmila več ali manj o 1 e i n a v sebi. Krma se mora polagati redno ob določenem času; d) od dela in od paše. Krave, ki se preveč upregajo, dajo malo mleka in še to je večkrat nenormalno. Nasprotno pa vpliva gibanje in dobra paša zelo ugodno na množino in na sestavo mleka. Tako ima mleko krav iz gorskih pašnikov dobro dehteč, aromatičen okus; e) od načina molže. Z nezadostnim in s slabim molzenjem oslabi in ugasne izločevalno delovanje mlečnih žlez. Da dobimo zdravo in okusno mleko, nam je skrbeti za dober hlev. Dober hlev mora biti suh, svetel, zračen in snažen; zdrav hlev, ki ima omenjene lastnosti, pospešuje pravilno presnavljanje zaužitih krmil. V takih hlevih je molzna živina zdrava in daje več in boljšega mleka. A ne samo za snago hleva, temveč tudi za snago živine je treba skrbeti s krtačenjem in z nastiljanjem. Mlečne napake. Najnavadnejše mlečne napake, ki se pojavljajo pri nas, bi bile nastopne: a) sirasto mleko. Mleko se nam zasiri včasi še sveže, včasi pa, ko ga prekuhamo. Vzrok zasirjenja je nesnažnost pri molži, pretopla mlečna shramba, včasi pa tudi kaka notranja bolezen; b) rdeče mleko povzroči krma, ki ima v sebi rdeče barvilo, ali pa glivice, ki se nahajajo že v vimenu, ali popadajo iz zraka v mleko. Ako pa najdemo pri mleku, ki je že dalje časa stalo, na dnu drobce krvi, je vzrok krvavitev vimena; c) modro mleko je namolzeno naravne barve in navadnega okusa. Črez nekaj ur se pojavijo na mleku modre lise, ki se hitro razširijo tako, da je kmalu vsa smetana modra. Modro mleko povzroči posebna vrsta glivic, ki se nahaja v kravjem vimenu ali v zraku; d) vodeno mleko pride največkrat od slabe, vodene krme; e) slano je navidez normalno, le okusa je neprijetno slanega. Vzrok tej napaki je večinoma slaba molža, pri kateri še ostane rialeko v vimenu in povzroča njegovo vnetje; f) grenko mleko diši po plesnobi in je zoprno-sladkega okusa, ki nazadnje pogreni. Smetana je umazane barve, se težko umede in daje slabo, žaltavo maslo. Vzrok je lehko v pokvarjeni ali v grenki krmi. Pride pa tudi od nesnažne mlečne posode, od nesnage pri živini in v hlevu, ali je posledica slabe prebave. Praskajoči in grenki okus povzročajo tudi gotove bakterije. Pri tem se tvori maslena kislina; g) vlačljivo mleko se potegne med prsti in je zoprnega okusa. Včasih se pojavi napaka že koj v namolzenem mleku, včasih po preteku par ur. Slaba prebava, nesnaga V hlevu ali mlečni shrambi, prenagla sprememba krme so največkrat vzrok tej napaki. Vlečljivost mleka povzročajo tudi glivice, ki pretvarjajo mlečni sladkor v druge snovi. Ako povzročajo mlečne napake glivice, se morajo vsi prostori in tudi posoda, s katero pride mleko v dotiko, razkužiti. To se zgodi z izmivanjem z vodo, kateri se pridene apna ali sode. Razkužiti se mora tudi obleka ljudi, ki imajo z mlekom opraviti. Če so vzroki v nepravilni molži ali krmi, moramo to izboljšati. Pri boleznih v prebavilih in v vimenu je umestno povprašati za svet živinozdravnika. Molža in ravnanje z mlekom. Mleko dobimo iz vimena z molžo. Prvo mleko, ki pride iz vimena, je bolj vodeno, a čim dalje se molze, tem mastnejše je. Izmolzti se mora do zadnje kapljice. Po de Vrieze-ju preiskano mleko je imelo: v prvem curku...................................1'2% tolšče, do četrtine izmolzeno.........................2-l°/0 » do polovice izmolzeno.........................3’60/0 » do tri četrt izmolzeno........................5-2°/o ,» zadnje mleko . , . 7'l°/o » zadnja kapljica ....'.......................10 °/o >J Mleko se izloči glede množine kakor glede tolšče, ako se molze v krajših presledkih. Čim krajši so presledki med posameznimi molžami, tem manj mleka dobimo pri vsaki molži, toda mleko je tol-stejše. Čim daljši so presledki, tem več mleka namolzemo, a to je manj mastno. V praksi se lehko izvaja le trikratna ali dvakratna molža. Trikratni molži se daje prednost, ker dobimo 5 do 15% več mleka in je to tolstejše. Molža naj se izvrši na način, kot to dela tele. Ko ne teče več obilno, se vime obdeluje in seski izstiskavajo, dokler je kaj v njih. Stiskanje in obdelovanje vimena oživlja delovanje mlečnih žlez, kar vpliva ugodno na tvorbo mleka. Pri pravilni molži se primeta seska z vso roko in se dobro izstiskavata. Nikdar pa se ne vleče za seska samo s prsti. Molze naj se navzkriž. Taka molža povzroča bolj močno, na obeh straneh enakomerno razdraženje mlečnih žlez. Molze naj se pred ali po krmljenju, nikoli pa ne med taistim. Pred molžo se vime po potrebi umije in dobro zbriše. Med molžo bodi v hlevu mir. Vpitje nad kravami in sirovo ravnanje z njimi je večkrat krivo, da krave mleko pridržujejo. Sl. 51. Cedilnik z dvojnim dnom. Sl. 52. Hladilnik. Oseba, ki molze, naj si pred molžo umije roke. Biti mora snažno oblečena. Pomolženo mleko se nese takoj iz hleva in se precedi. Za precejanje nam služi fino sito iz žime ali iz medene žice. Posebno primerni so cedilniki z dvema sitoma, ki sta v gotovi razdalji drug od drugega. (Sl. 51.) Na spodnje sito pritrdimo nalašč zato prirejen steriliziran bombaž ali gosto laneno platno. Ako precejamo več mleka, moramo platno oziroma bombaž večkrat spremeniti. Sicer splakne zadnje mleko skozi cedilo mnogo manjših umazanih delov, ki so se raztopili med precejanjem. Nadaljnje ravnanje s svežim mlekom, zlasti v poletnem času, se nanaša na hlajenje. Ako mleka ne shladimo, se nam začne zlasti v gorkem času pretvarjati v mlečni sladkor, v mlečno kislino in mleko se zasiri. Mleko se zanese v mrzlo klet, ali se postavijo pločevinaste posode z mlekom v mrzlo vodo. Nikoli pa se ne sme gorko večerno mleko prilivati mrzlemu opoldanskemu. Za hlajenje večjih množin mleka je pripraven hladilnik, to je iz kositrnih cevi sestavljen aparat, v čigar notranjosti se pretaka voda, po zunanji strani pa teče počasi mleko in se tako hladi. (Sl. 52.) Hladilnik je velike važnosti za mlekarne in za ona gospodarstva, ki se bavijo z odpošiljanjem mleka v oddaljene kraje. Za prevažanje mleka so pripravni vozovi na vzmeiih, ki naj bodo v poletnem času preskrbljeni s streho, da se obvaruje mleko pred solnčnimi žarki. Za pošiljanje imamo počinjene pločevinaste posode, ki se dobro zapirajo. (Sl. 53.) Pripravne so tudi posode s cevjo, ki so napolnjene z ledom, ter se tako hladi mleko med prevažanjem. (Sl. 54.) V mlekarnah mleko pred razpošiljanjem tudi pasterizirajo in nato močno shladijo. Mleko se segreje v aparatu, pa-ster imenovanem, na 80° C za par sekund. Da se izgubi okus in duh po kuhanju, se mora naglo shladiti. Ako hočemo, da mleko ohrani naravni okus in vonj, ga pasteriziramo pri 70° C pol ure do ene ure. Posodo z mlekom lehko postavimo v drugo, večjo, leseno posodo, napolnjeno z vročo vodo, in jo pokrijemo. Medtem pa mleko večkrat premešamo. Po določenem času pa mleko urno shladimo. S pasteriziranjem se glivice deloma zamore, deloma se omeji njih razvoj in delovanje. Nekuhanega mleka ne bi smeli uživati, zlasti ne otroci, ker na ta način se lehko prenesejo bolezni po glivicah, ki so v mleku, in povzročajo bolezen v človeškem telesu. Tako se lehko prenese bolezen, sušica, tifus, kolera in druge, če se nahaja v mleku glivica, ki povzroča sušico, tifus itd. Glivice takih bolezni ne tvorijo nikakih trajnih trosov in jih lehko že pri razmeroma nizki toplini zamorimo. Da uničimo najbolj vztrajne in uporne trajne trose različnih bakterij- skih vrst, je potreba, da deluje na mleko višja toplina. Ako segrejemo mleko najmanj na 100° C, kar imenujemo steriliziranje. Vse za otroke določeno mleko naj bi bilo sterilizirano. V gospodinjstvu lehko steriliziramo mleko s Soxhletovim aparatom. (Sl. 55.) Kot mleko za dojenčke, namenjeno za steriliziranje, je sposobno le prav snažno, neokuženo mleko. Mleko za otroke stanjšamo z vodo in s sladkorno raztopino. Množina vode ali sladkorne raztopine, ki se mleku primeša, je odvisna od otrokove starosti. Nato se napolnijo steklenice, kolikor jih rabi dojenček na dan. Te steklenice se zamašijo s posebnim zamaškom in se vlože v vložek in z vložkom vred v lonec. V loncu je voda, ki jo segrejemo do vrenja, potem ko smo ga pokrili s pokrovom. Po 35—40 minut trajajočem kuhanju vzamemo vložek s steklenicami iz lonca ter jih hranimo na hladnem. Preden damo otroku mleka, denemo stekleničico v gorko vodo, da se segreje. Preizkušanje mleka. — Ker mleko ni vedno dobro, ker ga ljudje večkrat za prodajo posnemljejo ali mešajo z vodo, in ker je cena, oziroma vrednost mleka zavisna od njegove tolščobe, zato je z marsikaterega stališča, zlasti pa z gospodarskega, potrebno vedeti, koliko tolščobe ima kako mleko v sebi. Povprečno ima kravje mleko okroglo 3 V2 °fo tolščobe. Ta znana povprečna množina tolščobe je pa število, ki pri umni živinoreji, oziroma pri umnem mlekarstvu, ni porabno; večkrat nam namreč mora biti znana resnična množina tolščobe mleka posameznih ali več krav v različnem času in v različnih razmerah. Kupec predvsem gleda, da je mleko dovolj mastno; prodajalec, v tem slučaju kmetovalec-živinorejec, se pa tako mora vedno ravnati po kupčevih željah. Vid in okus že kažeta, katero mleko je boljše ali slabše. Izurjen mlekar ima v tem pogledu vsled vaje zelo razvite čute in določi že z očmi in jezikom precej dobro, dasi vedno le približno kakovost mleka in more brez posebnega preiskovanja in brez posebnih priprav izreči svojo približno sodbo o mleku. Taka približna sodba seveda ni vselej merodajna, ker je velikokrat treba določiti množino mlečne tolščobe na desetinke odstotka natančno, in v to svrho oko in jezik najizurjenejšega mlekarja ne zadostujeta. Zato je potrebno mlečno tolščobo natančno določiti na podlagi vestnega preiskovanja. Natančna določitev mlečne tolščobe je vselej potrebna, kadar je treba razsoditi, čejemleko, ki pride na prodaj, pošteno, t. j. daniposnetoali z vodo zalito. Ali je' mleko naravno ali ne, to se pravi, da nima pridejane ali odvzete nikake snovi, nam pove tudi specifična teža mleka, ki jo določamo s pomočjo mlečnega gosto-mera -— laktodensimetra. (Sl. 56.) Specifična teža destilirane vode pri 4° C je 1 kg. Teža 1 1 celega mleka pa je Г028—Г033 kg. To pove, da je 1 1 mleka pri 15° C specifično 28—33 g težji od 1 1 vode. Ako je mleku pridejana voda, pade specifična teža na laktodensimetru pod 28. Ako se je mleku odvzela smetana ali se mu je prililo posneto mleko, se dvigne specifična teža nad 33. Preizkušanje mlečne kakovosti, oziroma vrednosti, se poglavitno tiče določanja množine tolščobe, ker daje ta mleku največjo vrednost. Načine, kako se dožene množina tolščobe v mleku, moremo deliti v dve veliki skupini. Prvo skupino tvorijo tisti načini, po katerih strokovno izvežban kemik v svoji Laktoden-delavnici določa množino tolščobe s pomočjo analitičnega simcter. tehtanja. Teh načinov ne bomo popisovali, ker oni imajo veljavo samo za izučene kemike. Drugo skupino delajo tisti načini, ki z njimi more razumen človek, ki ima vajo in četudi ni kemik, precej hitro določiti bolj ali manj natančno množino tolščobe v mleku. Te načine nam je v praktičnem mlekarstvu vpoštevati, •— Množina mlečne tolščobe se da razmeroma hitro po naslednjih potih dognati: 1. z merjenjem smetane, 2. s pinjenjem in 3. z izločevanjem tolščobe s pomočjo kemijskih snovi ali s pomočjo sredobežne sile. Naravna je domneva, da je mleko tem mastnejše, čim več smetane da. Če v enake posode denemo enake množine različnega mleka, ki pod enakimi razmerami izločujejo smetano, potem moremo po preteku nekega časa, recimo štiriindvajsetih ur, reči: to mleko je mastnejše, ono bolj prazno. Če so posode primerno prirejene iz stekla in imajo na sebi začrtano merilo, potem se da zmeriti debelost plasti smetane, in po tej se more sklepati na množino tolščobe. Posoda za ta namen prirejena se imenuje smetanomer (kremometer). (Sl. 57.) S smetanomerom pa se množina mlečne tolščobe ne da natančno določiti, in sedaj je tudi dognano, da razno mleko različno izločuje smetano, in sicer z ozirom na svojo posebno sestavo, na svojo vlečljivost in na velikost mlečnih kroglic. Merjenje smetane more služiti, da se izreče površna^sodba o kakovosti ali pristnosti mleka, nikakor pa ni porabno niti za približno natančno določanje mlečne tolščobe. Čim več masla mleko da, tem mastnejše je seveda. Na tem dejstvu tudi sloni določanje mlečne tolščobe. V to svrho so priredili priprave, ki iz majhnih množin mleka hitro narede maslo. To določanje mlečne tolščobe pa za natančno preiskovanje mleka istotako ne velja, kakor ne merjenje smetane, kajti množina dobljenega masla ni samo zavisna od množine tolščobe, marveč je tudi zavisna od toplote, ko se mleko pini, od slabšega ali močnejšega kisanja mleka, od kakovosti sirnine, od velikosti mlečnih kroglic, izkratka, po izpinjenju mleka se pač more izreči površna sodba o kakovosti ali pristnosti mleka, vendar se tem potom množina mlečne tolščobe ne da natančno določiti. V novodobnem mlekarstvu je določanje mlečne tolščobe kemijskim potom dobilo največjo veljavo, kajti preizkušanje mleka po tem načinu more zvršiti vsak količkaj razumen in izvežban mlekar naenkrat, naglo in natančno. Ta način se vrši raznovrstno. Cela vrsta kemikov je izumila različne tozadevne načine, ki jih pa ne bomo tukaj posebej popisovali, kajti najboljši je oni od dr. Gerberja v Curihu, ki ga tu popišemo. Po načinu dr. Gerberja se s pomočjo žveplove kisline raztope v mleku vsi njegovi obstojni deli, ki niso tolščoba, in v segretem takem mleku se tolščoba popolnoma odloči in jo je zato prav lehko meriti, in sicer zelo natančno. Dr, Gerberjev način merjenja se imenuje s tujim imenom butirometrija, in sicer butirometrija s kislino, pripravo pa zovemo butiro-meter. (Sl. 58.) Za navadne potrebe je ta način najboljši in se tako-le vrši: Mlečne zmesi se denejo v tolščemer. Te se postavijo v pripravo, v kateri se voda na 60—70° C segreje, V tolščemer se odmeri natančno in le po naslednjem redu: 10 cm3 žveplove kisline, 11 cm3 mleka in 1 cm3 amilovega alkohola. Odmerjena žveplova kislina se spušča v tolščemer, ki se nekoliko nagnjen drži, tako da se vrat tolščemera ne zmoči, ali vsaj ne veliko. Mleko, ki pride za kislino v tolščemer, se izpušča počasi na kislino, in sicer tako, da se konica posode nasloni znotraj v tolšče-meru na njegovo izbuhnjeno steno. Nikakor se ne sme mleko v kislino spihati ali pustiti, da bi mleko kapalo na kislino, drugače se ti tekočini prezgodaj zmešata in segrejeta. Na mleko se slednjič vlije amilov alkohol. Kislina, mleko in alkohol ostanejo v tem redu v tolščemeru nezmešani, v čistih plasteh, ostro ločeni drug od drugega. Posamezne napolnjene tolščemere je prav dobro zamašiti z nerazpokanimi kavčukovimi zamaški ter jih je hitro in krepko stresati, dokler se mleko v kislini ob tvorjenju znatne toplote in temno-rjave barve ne raztopi brez kosmov. Ko je mleko raztopljeno, se tolščemer še parkrat zaguga semtertja, da se vsa tekočina dobro premeša. Kadar je vse tako v redu, se tolščemeri vlože v vrtelo v kovinske Paše, in sicer z zamašenim koncem * proti robu vrtela. Zaradi ravnotežja je vselej dva tolščemera vložiti drugega proti drugemu in je potem pokrov trdno Pritrditi z vijakom na vrtelo. Če tolščemeri niso enako-raerno v vrtelu porazdeljeni, potem vrtelo ne teče enakomerno, ropota in se ziblje, vsled česar vrtelo trpi, se hitro obrabi in je moteno osredotočenje vse priprave. Ko so tolščemeri pravilno vloženi, se vrtelo nažene in naj teče tri minute dolgo, in sicer naj se zavrti 700—800 krat v minuti. Če se držimo tega časa in te hitrosti, potem se tolščoba izloči v lepi plasti in se more na tolščemeru njena množina na merilni cevi takoj določiti v odstotkih. Pravilno merjenje tolščobe v tolščemerovi merilni cevi je zelo važno, če naj bo določanje tolščobe res zanesljivo. Po izganjanju v vrtelu je tolščoba v tolščemeru izločena, in sicer v njegovi merilni cevi, in se more njena množina v odstotkih s pomočjo začrtanega merila določiti. Pri določanju tolščobe v kislinskem tolščemeru bodi poizkušnja 60—70° C, najbolje 65n C gorka, ker je merilo na to toplino uravnano. Zato je kislinske tolščemere pred določitvijo tolščobe segreti v vodi Sl. 59. Holsteinska latvica. Sl."60._Holsteinska posnemalka. na 65° C, in sicer tako, da je tolščoba v merilni cevi tudi pokrita z gorko vodo. Kadar je tolščemer, oziroma merilna cev, dovolj gorka, se tolšče-mer vzame v roko in se drži proti luči v višini oči. Kolikor ra z de In ih črt ali stopinj tolščoba v merilni cevi po dolžini zavzema, toliko desetink utežnih odstotkov tolščobe imapreizku-š a n o m 1 e k o , n. pr. 35 stopinj ali “/10% ali 3'5% tolščobe. Posnemanje mleka. Že prej smo povedali, da nastaja smetana na ta način, da specifično lažje tolščne kroglice splavajo na površje ter stvorijo debelejšo ali tanjšo skorjo, ki jo lehko posnamemo na več načinov. Da nam posnemanje ne dela neprilik, nam je potrebna dobra mlečna klet. Shramba, v kateri imamo mleko,- naj bo obrnjena proti severni strani. Tla naj bodo iz tvarine, ki se lehko snaži. Klet mora biti zračna in suha. Okna naj bodo zastrta z gosto železno mrežo, ki brani muham do mleka. Mlečna klet ne sme biti obenem shramba za jedila. Sploh se ne sme v njej hraniti nobena ostro dišeča stvar, ki bi lehko škodljivo vplivala na mleko. Le v snažni, zračni in suhi kleti nam bo mogoče ohraniti mleko dobro in trpežno. Najnavadnejši način posnemanja je holsteinski, ki pride zlasti pri majhnih mlekarjih v poštev. V nizke in velike sklede iz pločevine (sl. 59.) se nalije mleko in pusti stati 24—36 ur; potem se smetana pobere, in sicer tako, da mleko odlijemo in nam ostane v posodi samo smetana, lehko jo pa tudi s posebno pripravo (sl. 60.) posnamemo. Ta način je sicer zamuden, a siguren in zato splošno v navadi. Swartzov način. Za posnemanje po tem načinu je potreba visokih, ozko stisnjenih posod. (Sl. 61.) Prostornina teh posod lehko znaša 10—60 litrov. Posode naj se napolnijo z mlekom le do 9/io prostornine. Z mlekom napolnjene posode se postavijo v cementen basin, napolnjen z ledeno mrzlo vodo. Temperatura se uravnava na ta način, da priteka sveža voda v basinovo dno, gor-kejša pa, ki se zbira na vrhu, odzgoraj odteka. V krajih, kjer ni mrzle vode, si pomagamo na ta način, da denemo led v kosih Sl. 62. Swartzova posnemalka. v vodo. Ko se je raztopil, ga pridenemo znova. Smetana se posname lehko že čez 22—36 ur. (Sl. 62.) Po Swartzovem načinu posneto mleko ostane sladko in se uporablja za izdelovanje polmastnih sirov. Da se posnemanje posreči, je potrebno, da ni mleko premrzlo, ko se postavi v vodo. Najbolje se izločuje tolšča, če se postavi takoj pomolzeno, torej še gorko mleko v vodo. Mrzlo mleko pa je bolje poprej na 36° segreti. Najboljši način posnemanja pa je s posnemalnikom, centrifugo, ker je mogoče mleko takoj po molži posneti, vsled česar so izdelki popolnoma sladki, torej še za vsako porabo. (Sl. 63.) Za mlekarne, kjer izdelujejo večje množine presnega masla ter morajo hitro delati, je ta stroj neobhodno potreben. Sl. 61. Swartzova posoda. Posnemalniki so različni, Posnemalnik ima veliko prednost pred drugimi načini posnemanja, in sicer: a) daje nam sladko smetano in sladko mleko obenem; b) prihrani nam veliko več prostora, kakor če bi mleko pustili odločevati smetano v posodah; c) dobimo veliko več in boljšega presnega masla. Sestava posnemalnika je sledeča. Stojalo iz litega železa, gonilno kolesje, po-snemalni boben, krožniki za odtok smetane in posnetega mleka. Boben je prazen ali napolnjen s skledicami, kakršen je sistem posnemalnika. Posnemalniki se gonijo z roko ali z mehanično silo. Pri uporabi posnemalnika je paziti na sledeče : 1. da napravi boben v eni minuti toliko vrtincev, kolikor jih je za dotični stroj predpisanih. Pri ročnih posnemalnikih se navadno nahaja na ročici število, ki znači, kolikokrat naj se zavrti v eni minuti; 2. da jemljemo vsaj 12—16% smetane. Če je vzamemo manj, stroj slabše posnema. Odstotna množina se uravnava z zato določenim vijakom, odvisna je pa tudi od hitrosti vrtenja, od mlečne gorkote in od dotične množine mleka; 3. dotok mleka v posnemalnik mora biti vedno enakomeren; 4, gorkota mleka pri posnemanju mora biti vsaj 35—40° C. Merimo jo ponavadi z mlečnim termometrom, (Sl. 64.) Višja gorkota ne škoduje. Pri nižji ostane v mleku preveč tolšče; Sl. 63. Posnemalnik. 5. stroj mora biti pravilno sestavljen, snažen in potrebni deli z oljem dobro namazani. Prvo mleko, ki priteče iz stroja, je preslabo posneto in se vlije nazaj. Ko se je vse mleko posnelo, se vlije v posnemalnik še nekaj posnetega mleka, da spravimo v bobnu se nahajajoče polno mleko ven, Posnemalnik bodi vedno snažen. Obrabljeni deli se morajo pravočasno zamenjati z novimi. Prehitro vrtenje je nevarno; stroj se rad razleti. Prepočasno in neredno vrtenje da premalo smetane. Mleko za posnemanje se segreje na štedilniku, a še bolje v vroči vodi. Izločevanje smetane se vrši pod vplivom sredobežne sile, pri čemer se dviguje lažja smetana v sredini ob dovodni ^ cevi navzgor in se izteka v pripravljeno posodo. Posneto mleko, ki je težje od smetane, odteka po spodnji odvajalni cevi. Posneta smetana se mora hitro ohladiti, sicer je iz nje napravljeno presno maslo mehko. Ravno-tako se mora hitro ohladiti posneto mleko. Izdelovanje presnega masla. Presno maslo se izdeluje iz sladke ali iz kisle smetane. Maslo iz sladke smetane je manj trpežno in kaj hitro spremeni okus. Tudi dobimo iz sladke smetane manj presnega masla kakor iz okisane. Najfinejše presno maslo dobimo iz pasterizirane in potem umetno zakisane smetane. S pasteriziranjem se uničijo škodljive glivice in z umetnim okisanjem se vsade koristne, ki se v primerni toploti hitro razvijajo in v teku 10 do 12 ur zadostno okisajo smetano. Gospodinja si okisa smetano na ta način, da pridene sladki smetani kislega posnetega mleka. Napačno je pustiti smetano, da se okisa na mleku, in ravnotako napačno mešati k sladki smetani v svrho okisanja kislo. Presno maslo, ki ga prinesejo naše kmetske gospodinje na trg, ima večinoma slab, žaltav okus. Vzrok je navadno prestara smetana in nesnažna mlečna shramba. Tako presno maslo se prične kmalu razkrajati in se slabo plačuje. Smetana oziroma presno maslo se kaj rado navzame vonja zraven stoječih stvafri. Prostor, kjer se smetana kisa, mora biti zračen in primerno hladen (15—20° C). Toplota nad 20° C škoduje kakovosti presnega masla. Pri gorkoti pod 15° C se vrši kisanje le počasi. Upoštevati je potreba tudi letni čas. Pozimi je lehko shramba za 2° C toplejša. Toplino smetane za pinjenje uravnamo: 1. po množini v pinji se nahajajoče smetane, Bolj ko je polna pinja, s tem manjšo močjo udarjajo tolščobne kroglice ob zapreke Sl. 64. Mlečni termometer. in tem počasneje se vrši pinjenje. Toplina mora biti v tem slučaju višja; 2. po kakovosti smetane. Sladko smetano medemo pri 121’ C, kislo pri 14° C. To je srednja toplina; 3. po letnem času. Pozimi rabimo pri medenju 4—5° C višjo toplino kakor poleti, ker je zimska sestava tolšče bolj trda in se težje umede. Med pinjenjem se toplina smetane zlasti v poletnem času zviša, kar moramo upoštevati. Če začne smetana med medenjem šumeti in se peniti, je bolje, če pustimo delo do drugega dne, ko pene upadejo in se toplina za 2—3° C zviša. Sl. b5. Navadna lesena pinja. Sl. 66. Lesena pinja. Sl. 67. Steklena pinja. Pinjenje ne sme trajati predolgo. Vzrok predolgemu pinjenju je premajhna toplina ali prepočasno vrtenje. Tudi se ne sme med delom prenehati, ker se potem nerado umede. Prekratkotrajno pinjenje povzroči preveliko tolščobnost pinjenca. Ako vlivamo med pinjenjem v smetano vročo vodo, dobimo mazavo presno maslo. Normalno pinjenje traja Va—3/'4 ure. Velike važnosti je, da imamo dobro pinjo. Dobra pinja se mora dati dobro snažiti, zračiti, dobro zapirati. Mora se lehkotno vrteti in obdržati enakomerno toploto med pinjenjem. Najboljša je iz trdega lesa. (Sl. 65., 66. in 67.) Pri nas so v navadi pinje, v katerih se mede sunkoma, in navadne pinje, ki se vrte. Za večja gospodarstva in za mlekarne je priporočljiva holstein-ska pinja. (Sl. 68.) Na osi pritrjen četverokotnik se vrti z roko ali z mehanično silo in meče smetano na tri ozke, na dogah pritrjene deščice. Pinja se napolni do dveh tretjin s smetano. Pokrov obstoji iz dveh delov. V enem je vdolbena luknja za toplomer. Za manjše potrebe je priročna pinja Viktorija, (Sl. 69.) To je navaden sod, pritrjen v sredini na vodoravno os tako, da se lehko vrti. Pokrov se neprodušno zapira. Umede se na ta način, da udarja smetana ob spodnje dno pokrova. V začetku medenja se mora ventil večkrat odpreti, da se odstranijo plini; sicer lehko pinjo razžene. Napolniti se sme samo do polovice. Vzrok, da se smetana umede, je ta, ker se tekoče tolščne kroglice v pinji strdijo, druga z drugo združujejo in toliko časa zbirajo, da se med njimi odstrani skoro vsa mlečna tekočina in nastane maslo. Pinja se pred medenjem izplakne z vodo, ki bodi primerna toplini smetane. Nova pinja se namoči pred uporabo z vrelo vodo, ki se menjava toliko časa, da je čista. S tem se odstrani iz lesa barvilo, ki bi lehko smetano oziroma presno maslo pokvarilo. Nato se še za dva dni nalije z mrzlo vodo. Kakor hitro se začnejo pri medenju tvoriti drobna zrnca, medemo počasneje. Medenje ustavimo, ko so zrnca grahove debelosti. Le tako dobimo rahlo presno maslo. Ako pinimo toliko časa, da se združi presno maslo v kepe, dobimo mazavo maslo. Zrnca poberemo s sitom, ki pa ne sme služiti obenem v kuhinjske svrhe, iz pinjenca, potaknemo jih v čisto mrzlo vodo, v kateri je dobro raztopiti nekoliko soli, in jih zgnetemo na gnetilniku. (Sl. 70.) Ako nimamo tega pri roki, gnetemo z leseno žlico ali lopatico. (Sl. 71.) Ponekod gnetejo maslo kakor kruh. Roka pa mora biti vedno mrzla in mokra, sicer postane presno maslo lojevo. Gnetilnik se pred uporabo splakne z gorko in potem z mrzlo vodo. Ko smo delo končali, ga zopet umijemo z vročo vodo, v kateri smo raztopili sode. Najpri-pravnejši in najboljši so gnetilniki, kot je razvidno iz slike 70. Sl. 68. Holsteinska pinja. Kadar maslo ne da več pinjenca od sebe, je pinjenje končano. Predolgotrajno gnetenje in izpiranje masla škoduje njegovi kakovosti. Slabo presno maslo moramo večkrat izpirati. Voda vzame nase duh in okus masla. Dobrega masla pa ne smemo veliko izpirati. Slabo maslo tudi izboljšamo na ta način, da pinimo že narejeno maslo v dobrem pinjencu ali v smetani. Mleko vzame nase slab okus masla. Maslo moramo poprej dobro razdrobiti. Presno maslo vsebuje 83—86 % tolšče, 12—16 % vode, 0‘5 % dušičnatih in 0'5% nedušičnatih snovi ter 1—2% pepela. Ponekod, zlasti v mlekarnah , kjer razpošiljajo presno maslo v daljne kraje, ga tudi malo solijo. Soljeno maslo je trpežnejše od nesoljenega. Da nam ostane presno maslo dolgo časa sveže in dobrega okusa, ga hranimo na temnem, hladnem in suhem prostoru. Gorkota in svetloba najbolj škodujeta njegovi trpežno-sti. Zgneteno maslo se oblikuje z lopaticami (sl. 72.) ali pa s pomočjo oblikoval (sl. 73.). Ta se morajo namočiti najprej v vroči in potem v mrzli vodi. Maslo za na trg zavijemo v pergamentni papir, ki smo ga poprej namočili v slani vodi in ga potem zbrisali. Dokler masla ne razpečamo, ga vsak drugi dan preložimo. Dobro presno maslo ne sme biti lisasto, ampak lepo rumenkaste barve z nekoliko bleskom. Biti ne sme premehko, pa tudi ne pretrdo in krhko. Ako se prereže, morajo biti drobne kapljice čiste, ne smejo biti mlečne barve. Okus in vonj dobrega masla je aromatičen, maslen. Pri pravilnem pinjenju dobljen pinjenec ima v sebi 2—4 % tolšče. Svež ne gasi samo žeje, ampak je zelo zdrava in redilna pijača. Fino zdrobljena simina, ki se nahaja v njem, je lehko prebavljiva tudi za slab in občutljiv želodec. Na hladnem ga ohranimo v snažnih posodah čez 24 ur dobrega. Sl. 69. Pinja Viktorija. Sir. Izdelovanje sira je umestno v krajih, kjer se ne more razprodati sveže mleko. Med živili zavzema sir odlično mesto. Bogat je redilnih snovi, posebno beljakovin, ter je, dobro zgrizen, lehko prebavljiv. Košček, zaužit po kosilu, znatno pospešuje prebavo. Sl,- 70. Gnetilnik. Izdelovanje sira je težavnejši del praktičnega mlekarstva. Uspeh je poleg drugega odvisen od kakovosti mleka, od prostorov za izdelovanje in pa od strokovne izobrazbe ter od praktične izkušnje zaposlenih ljudi. SI. 71. Lopatica za gnetenje Sl. 72. Lopatica za oblikovanje presnega masla. presnega masla. Je pa nekaj vrst sira, katerih izdelovanje je v vsakem večjem gospodinjstvu mogoče in ne zahteva posebnega znanja. Dobro, snažno dobljeno mleko je prvi pogoj, ki jamči ugoden uspeh pri sirarstvu. Mleko ne sme imeti nikakega zoprnega- okusa in duha, ne sme biti prenapolnjeno z glivicami in ne sme biti od bolnih krav; le tedaj bode sir dober. Sir delamo: a) iz polnega, polprenetega ali posnetega mleka, b) iz pasteriziranega mleka, c) iz kislega mleka. Po zunanjosti delimo sire: 1. v trde, ki zorijo 1h—2 leti, 2. v poltrde, ki zorijo 3—6 mesecev, 3. v mehke, ki zorijo 3—12 tednov. Sirova kuhinja mora biti svetla, zračna in snažna. Sirova klet pa dovolj temna, dovolj vlažna, dovolj gorka pozimi in dovolj hladna poleti. Sirjenje. Mleko za sir mora biti vležano, kar pomeni, da je oddalo razne v hlevu vsrkane pline in so se mlečnokislinske glivice nekoliko razmnožile. Zato pustimo sveže namolzeno mleko vsaj nekaj ur v svežem zraku (2—24 ur), preden mu pridamo sirilo. Pred Sl. 73. Oblikovala za presno maslo. pridatjem sirila segrejemo mleko na toplino, pri kateri sirilo najbolje učinkuje, to je 30—40° C gorkote. Mastno in sveže mleko zahteva višjo toplino kakor posneto in starejše mleko. Za segretje mleka rabimo ogenj, vodo ali paro in se poslužujemo bakrenih ali pločevinastih kotlov ali štirioglate amerikanske banje ali raznih manjših posod. Po potrebi, zlasti pozimi, se mleko barva s pridatkom 4—10 g ali 1 cm'1 sirove barve, narejene s pomočjo špirita iz žafrana ali iz orleana. Omenjena množina barve velja za 100 kg mleka. Mleko zasirimo s sirilom. Zasiriti imenujemo proces, pri katerem izloči mleko pod vplivom sirila v sladkem stanu svoje sirove snovi (oziroma s fosforokishm apnom združena beljakovinasta telesca). Tako nastalo sesedeno mleko imenujemo strd, Ako se pa mleko zasiri vsled okisanja, tedaj dobimo mohant ali žmitek. Strd se razločuje že po zunanjosti od žmitka. Strd je elastična, se ne razkroji v vodi in ni lepljiva ali mazasta. V žmitku se nahajajo skoro same mlečnokislinske glivice, v strdi pa jih najdemo le malo poleg raznih drugih glivic. Sirilo je kvas, ki se najde v želodcu mladih sesavcev v prav veliki meri, dokler se hranijo edino le z mlekom. Najnavadnejše oblike sirila, ki se uporabljajo v sirarnah, so: a) sirilni izvleček, tekočina, napravljena iz siričnika in iz raznih ohranjevalnih sredstev. Učinkuje z močjo 1 : 10.000, t. j. z enim delom izvlečka lehko zasirimo 10.000 delov mleka pri 35° C v 40 minutah. Hraniti se mora na hladnem. V teku leta izgubi za eno četrtino svoje sirilne moči; b) sirilni prašek, ki je najbolj trpežno sirilo. Hraniti se morajo pločevinaste škatle z rumenobelim prahom na suhem kraju. Na vlažnem izgubi prašek svojo moč. Pred uporabo se mora raztopiti v vodi. Učinkuje 1 : 50.000—100.000. 1 g sirilnega praška zasiri pri 35° C 50 do 100 litrov mleka v 40 minutah; c) sirilne tablete, narejene s stiskanjem sirilnega praška. Tudi te se raztope v vodi. Kadar vlivamo sirilo v mleko, ga moramo mešati od spodaj navzgor, da učinkuje v celi masi enakomerno. Nato ustavimo mleko, da se umiri; ako tega ne storimo, dobimo valovičasto strd ; ako pa sirimo takoj sveže namolženo mleko, je umestno, da ga nekoliko okisamo s tem, da mu pridenemo %—3% dobrega kislega mleka ali siratke. Potrebno je to osobito pri trdih sirih. Zasirjeno mora biti mleko pri trdih sirih v 20 minutah do % ure, pri poltrdih % do lYs ure in pri mehkih v 1 do 24 urah. Kdaj je strd dovolj strjena, poskusimo s prstom, ki ga vtaknemo v strd, zakrivimo in ga zopet vzamemo ven; če se strd pri tem oglato cepi in ne opazimo na prstu nikake bele tekočine ali mehkih drobcev strdi, je zrela za obdelavo. Med sirjenjem naj bo posoda pokrita z lesenim pokrovom radi gorkote. Vzroke morebitnih nepravilnosti pri procesu stmjenja je iskati v slabem mleku ali v slabem sirilu. Ako se med časom, ko traja sirjenje, nabere na površju mleka kaj smetane, se ta posname s siratke, potem ko je strd razrezana, in se porabi za maslo. Obdelovanje strdi. Obdelovanje strdi je različno in pri vsaki vrsti sira drugačno. Ko je strd dovolj trda, se pri trdih in pol- __________Л C Sl. 74. Sirarski meč. Sl. 75. Sirarska harfa. Gospodinjstvo. 11 trdih sirih v svrho zenačenja toplote gornjih plasti zajema in preklada, nato razreže s sirarskim mečem (sl. 74.) ali s harfo (sl. 75.) v majhne, enako velike, po možnosti kvadraitne kose. Pri mehkih sirih se pa strd sploh ne razreže ali pa le v velike kose. Rezati se mora previdno, da se ne izgubi preveč tolšče in ne napravi preveč sirnega prahu. Sirarski meč je lesen in zelo tanek, da reže gladko in ne kruši preveč strdi v drobce» Ako opazimo, da strd, potem ko smo jo razrezali, rada izločuje siratko, ki stopi takoj v obilici na površje, tedaj lehko počakamo nekaj minut, da ne oviramo izločitve. Nato se strd prevleče, t. j. se zdrobi s sirno lopato, da nastanejo kosi kot pest, kot jabolko ali fižol debeli, po vrsti sira. To se zgodi tako, da postavimo sirno lopato pri najbolj oddaljeni steni posode v razrezano sirno maso in jo počasi vlečemo k sebi. S tem primoramo notranje plasti, da pridejo na površje, temperatura se zenači, strd razpade in se drobi. Sedaj pričnemo z mešanjem ali z drobljenjem, poslužujoč se mešalnice (sl. 76.) ali pa harfe. Z njo se zdrobi strd na ono debelost, ki jo mora doseči drobljenje za gotovo vrsto sira in ki je navadno prosene ali pšenične debelosti. Če je drobljenec suh, smejo biti zrna večja, če je mehak, manjša. Ko je drobljenec dovolj droban, ga pustimo, da se vsede (5—10 minut). Nato pričnemo z dogrevanjem na toplino, ki je potrebna za dotično vrsto sira; pri trdih sirih 48—58° C, pri poltrdih 38—46° C, pri mehkih sirih odpade. Posneto, polposneto ali nekoliko kislo mleko se manj do-greva, ker se drobljenec hitreje suši. Dogrevanje traja 20—35 minut. Ko smo dosegli potrebno toplino, se izvrši sklepno mešanje, ki traja 20—30 minut in ima namen, zrna po možnosti osušiti. Pri trdih sirih se zahteva, da je drobljenec elastičen in cvili v ustih; če se pa napravi iz njega kepa, da ista zopet razpade. Pri poltrdih tega ni treba, ampak zahteva se le pri drobljencu gotova suhota in da je dovolj sočnat. Končno vzamemo drobljenec iz posode in ga denemo v oblikovala. (Sl. 77.) Napolnjena oblikovala pridejo v stiskalnico. Stiskanje sira. Namen stiskanja sira je: a) da podelimo siru lepo obliko; b) da odstranimo siratko iz njegovih notranjih delov; c) da damo zunanjim delom, t. j. skorji, več trdnote ali elasti-citete in tako postane sir bolj trpežen. Sl. 76. Plitva mešalnica. Stiskanje se vrši s pomočjo stiskalnic; kamnov, utežev i. t. d. Trpež stiskanja uravnamo po trdnosti drobijenca in po velikosti sira; traja 24- 48 ur s pritiskom 10—20 kg na 1 kg sira. Velike sire stiskamo bolj, male manj. Sir iz mastnega mleka se stiska močneje, kakor oni iz posnetega mleka, ker prvi težje oddaja siratko. Poleti mora biti pritisk večji kakor pozimi, ker se poleti sir rad napenja. Pritisk mora biti od pričetka manjši, proti koncu močnejši. Obenem se sir prvi časi pogosto obrača, da siratka lažje odteka. Vsakikrat, ko se obrne, se zavije v svež, suh prt, izvzemši prvikrat. V 12 urah se sir že dovolj osuši in ga nadalje ni treba več obračati, ako smo ga v prvih urah obrnili 4—Škrat in nadalje vsako 1—2 uro. Sl. 77. Oblikovala za sir. Soljenje. Sir solimo, da postane bolj trpežen in okusen, da dobi potrebno trdoto in da se uravnava vzhajanje. Razločujemo trojno vrsto soljenja: a) soljenje s suho soljo, ko je hleb še v oblikovali! ali potem zunaj oblikovala, b) osoljenje v slanamurji, c) osoljenje droblienca v kotlu. Suho soljenje se vrši v primerno vlažni kleti z zdrobljeno kuhinjsko soljo, ki se enakomerno potrese po zgornji površini hleba, Potem ko smo hleb obrnili. Stranice hleba se vsakikrat drgnejo s soljo. V 2—3 urah se solni drobci raztopijo, nakar se kaplje razmažejo s posebno ščetko ali z mokro krpo. Ako teh kapljic ne raz- il* mažemo, se zbirajo in tečejo po hlebu, zapustivši male grape; raztopina se ne vsrkava enakomerno, ker najdemo na površini mesta brez solnih kapljic. Solimo od početka počasi, da se sirna skorja preveč ne utrdi, ampak da ostane mehka, da more sol lažje skozi njo proti sredini hleba. Ako je sir premehak, se pri tem načinu rad razleze; temu odpomoremo, ako ga pustimo toliko časa v obodu, da se je dovolj utrdila njegova skorja. Ta način je najnevarnejši in se uporablja le tedaj, če imamo na razpolago dobro mleko in znamo sir dobro izdelovati. Uporablja se predvsem pri mehkih sirih. Soljenje v slanamurji. Slanamurjo zovemo vodo, katero smo nasitili s soljo s tem, da smo dali vanjo toliko soli, da je voda ni mogla raztopiti. Sire položimo v slanamurjo takoj, ko smo jih vzeli iz stiskalnice in jih vsakih 12 ur obrnemo in natresemo na njih zgornjo površino soli. V slanamurji ostanejo siri 24 ur, pa tudi 2—4 dni, nakar pridejo v klet in se še po potrebi sole ali izmivajo s slano vodo. Uporablja se ta način soljenja pri trdih in poltrdih sirih posebno, če ne razpolagamo z dobrim mlekom in nismo v izdelovanju sira dovolj izurjeni. Soljenje drobljenca v posodi se uporablja osobito pri poltrdih sirih in pri sirih iz centrifugiranega posnetega mleka. Potem, ko se je odvzela skoro vsa siratka, pridenemo drobljencu 4a kg soli na 100 kg mleka in ga obdelujemo z mešalnico toliko časa, da se je sol raztopila. Ko pride sir v klet, se po potrebi še suh soli in umiva s slano vodo. Preobilo soljenje zavira vzhajanje sira in sir ostane slep, to je brez luknjic, ali kozav, to je z neštevilnimi malimi luknjicami. Tudi je neokusen. Ako se premalo soli, rad gnije in dobi slab okus ali pa se napihne. Kolikor večji so siri, toliko dalje časa jih je treba soliti. Zorenje sira. Zorenje imenujemo prehod sirnih snovi iz težko se razkrajajočega stanja v lehko se razkrajajoče in lehko prebavljivo stanje. Potem dobi sir zaželjeni okus in trdoto. Tega preobrata sirnih snovi so krive glivice, ki se nahajajo že v svežem mleku ali jih pridenemo posebej. Zorenje delimo v vzhajanje in v pravo zorenje. Vzhajajo siri v prvem mesecu, ko pridejo v klet. Trdi siri se nekoliko napihnejo ter ob robih in na stranicah nekoliko izbočijo. Vzrok temu je v siru se nahajajoča siratka s svojim sladkorjem, ki je hrana raznim mlečnokislinskim glivicam. Vsled tega vzhajanja nastanejo v siru luknjice, takozvana očesa. Ako je kipenje premočno, vsled preobile siratke, radi previsoke kletne topline ali vsled prevelikega števila drugih glivic, se tvorijo plini in se pojavi napenjanje sira. Pravo zorenje nastopi, ko so mlečnokislinske glivice uporabile mlečni sladkor. Siri zorijo najbolje v temnih ali v zelo mračnih kleteh. Gorkota v zorilnih kleteh bodi 10—20° C. Pri višji toplini zorijo hitreje, vendar pa na škodo okusu in kakovosti. Za mastne sire je primerna nižja toplina, za puste pa višja, poleti nižja, pozimi bodi višja. Vlaga mora biti primerna. V presuhi kleti zorjen sir je trd in neokusen. V prevlažni kleti sir rad gnije. Za mlade sire bodi klet bolj suha, za stare bolj vlažna. Za določevanje zračne vlage nam služi Avgustov psihrometer. Ta obstoji iz dveh toplomerov, kojih eden visi prosto v zraku, a pri drugem je kroglica zavita v vlažno cunjo. Iz razločka topline teh dveh toplomerov se da s pomočjo tabele določiti stopinja zračne vlage. Oskrba sirov med zorenjem se osredotoči v tem, da se sprva vsak dan, pozneje vsak drugi dan obrnejo in umijejo s slano vodo (trdi in poltrdi siri), ali da se na njih površini zbrana maža razmaže enakomerno po vsej površini ali se nekoliko odstrani prebujno rastoča plesen (francoski plesnivi siri). ^ Sirne napake. Napake sira so raznovrstne po obliki in po vzrokih. Izvirajo iz slabega mleka, nepravilnega izdelovanja, zanemarjanja oskrbe med zorenjem, ali so jih pa povzročili zunanji vplivi zraka, mrčes ali orodje. ' Napihovanje sira izvira iz slabega mleka, če ima preveč glivic, od nesnažne sirarne in slabega sirišča. Tudi visoka kletna toplina je vzrok napihovanju. Napihovanje se omeji z vsaditvijo čistih mlečno-kislinskih glivic mleku v posodi, v kleti pa z mrazom, če napihnjen sir polivamo z vodo, ali ga položimo na mrzli betonski tlak. Slepi sir rad razpade pri rezanju v kosce. Luknjic ima malo ali prav nobenih. Okusa je finega, a se na trgu manj ceni in slabo plačuje. Vzrok napake: Kiselasto mleko, preveč segret, suh drobljenec in Prehladna klet. Kozave imenujemo sire, ki imajo mnogoštevilne male luknjice. Sir je bolj trd in usnjat. Vzroke je iskati v slabi krmi, v nesnagi in v nepravilnem izdelovanju. Kiselasti siri so narejeni iz kiselastega mleka. Masa je podobna kredi in je nekoliko zelenkasta, če so siri iz pustega mleka. Okus 1e grenak. Sir ne vzhaja, temveč upade le na površini in na stranicah. Ako ga režemo, se zdrobi, Ako je mleko za sir kiselasto, naj se zasiri pri nižji toplini, se nižje dogreje in čas izdelovanja naj se po možnosti skrajša. Trdi in drobljivi siri. Siri s to napako pridejo mehki in elastični Iz stiskalnice, v kleti pa postajajo čedalje bolj trdi in grapavi. Sirna masa dobi enake lastnosti, kot so omenjene pri kislem siru. Razpoklina skorje. Skorja poči vsled zanikarne oskrbe, vsled napihavanja ali zunanjih poškodb. Na takih mestih sir rad gnije in postane, če so muhe v kleti, črviv. Razpoklina se zamaši s tanko cunjico in zamaže z mažo dp sira; če gnije, se gniloba odstrani, sir pa namaže s tekočino iz špirita, popra, borove kisline, kisa in soli. Plesnoba raznih vrst. Na siru se napravilo plesnive lise, ki se hitro širijo posebno v vlažnih kleteh. Siri se namažejo z borovo kislino. Pri dobri oskrbi se plesen ne pojavi. Gniloba. Vsled zanikarne oskrbe nastanejo na površini bele gnilobne lise, ki razjedajo sir proti sredini. Taka mesta se namažejo s soljo in z borovo kislino in sir se položi na pokrov, ki smo ga na solncu in na ognu ogreli. Rdeče lise na siru pridejo od prevlažnih desk, na katerih sir leži. Deske se morajo večkrat na solncu presušiti. Škodljivci sira so muhe in mušice, ki zarede svoje ogrce ali črve v siru. Muham se prepreči dostop s popolno temo v kleti. Razjedena mesta se namažejo z borovo kislino. Pršica ali sirna grinja razjeda sir v suhih kleteh. Uniči se s slano vodo, s katero je sire umivati. Razne vrste sira. Vsaka vrsta sira ima svoje tipične lastnosti v okusu in v zunanjosti, po katerih se siri razločujejo drug od drugega. Te lastnosti so deloma uspeh načina, po katerem se vsaka vrsta izdeluje, deloma so pa odvisne od različnih glivic, ki se nahajajo v krmi in v mleku Drobilnik. 1® v gotovih krajih. V prejšnjih letih se gotove vrste sira niso mogle z uspehom izdelovati drugod kot tam, kjer so že po naravi razpolagali s potrebnimi glivicami. V današnjih časih dobimo potrebne glivice za vse vrste sira iz bakteriologičnih pre-izkuševališč. Tilsitski sir (Vzhodno Prusko) je priporočljiva vrsta za naše razmere. Polno mleko se vsiri pri 34° C, manj mastno pa pri 28 do 29° C v 30 do 40 minutah. Ko je strjeno, se razreže z mečem, posoda se pokrije in se pusti 15 minut v miru. Potem se zmeša, pusti 10 min., zopet zmeša in nato zdrobi z drobilnikom. (Sl. 78.) Sedaj se segreje polno mleko na 42° C, manj mastno pa za 2° C nad toplino, pri kateri se je vsirilo. Nadalje se drobi z drobilnikom ali z veslom, pri čemer odstranjujemo siratko iz kotla. Pri tem siru se morajo drobljenci utrditi bolj z vplivom kisanja, nego s segrevanjem. Ko je drobljenec goden, odvzamemo vso siratko; nato pridenemo % kg soli na 100 kg mleka in jo vmešamo z drobljencem. Potem napolnimo oblike brez prta; ta se jim da, ko se čez 10 minut prvič obrnejo. Čez dan se večkrat obrnejo in se nič ne stiskajo. Prve štiri dni se solijo obilno, nadalje se pa le zmivajo s slanamurjo. Klet mora biti temna, vlažna in hladna (13 do 15° C). Dozorijo v dveh do treh mesecih. Testo ima mnogoštevilne majhne luknjice. Okus je izboren. Za obliko mu služijo cilindrične luknjičaste posode. Liptavski sir. Doma je v Slavoniji in se izdeluje iz ovčjega mleka, navadno se mu pridene nekoliko kozjega in kravjega mleka. Zasiri se pri 30° C v 10 do 15 minutah. Strd se razreže in v 6 do 8 minutah zdrobi, zmeša in pusti, da se drobljenec vsede. Nato se odvzame siratka, drobljenec pa dene v vrečo, v kateri se pusti in obesi tri do pet dni, da odteče siratka. Površina sira postane v tem času suha in napravi se skorja. Ko je odtekla siratka, se siri polože na vrbovo pletenino in se vsak dan obrnejo. Na skorji začne rasti plesen. Skorja tudi rada razpoka. Sir dozori v 12 dneh. Sedaj se odstrani z nožem skorja in sirna masa se pregnete; obenem se pridene soli in sir se na ta način osoli. Pregneteno in osoljeno testo se sedaj dene v sodčke ali v druge posode, ki se zatlačijo tako, da ni nikjer praznega prostora, kjer bi se mogla ugnezditi plesen in uničiti sir. Hrani se v kleteh. Najboljši je poleti, ko je še svež. S presnim maslom, s papriko, z drobno zmleto kumino in s fino stolčeno čebulo zmešan se maže na kruh in je izbornega okusa. Trapistovski sir. Sveže namolženo mleko se vsiri pri 28 do SO0 C v pol ure. Strd se razreže in zelo počasi z večkratnimi presledki zdrobi. Segreje se na 38° C. Nato se drobljenec meša pol do ene ure, da postane bolj suh, vendar pa dovolj sočnat. Drobljenec je pšenične debelosti. Potem se da v obliko, v kateri se nahaja sirni prt; z ogli prta se pokrije in z roko lahno pritiska. Dobi 2 do 5 kg pritiska s tem, da se položi en hleb vrh drugega ali z uteži. Prvi dve uri se sirni prt večkrat zamenja. Stiskanje traja 12 do 24 ur. Nato pride sir v klet, kjer se čez 12 ur prične s soljenjem. Soli se počasi in polagoma skozi 15 dni. Kletna toplina je 12(l C. Skorja je suha. B o n d o n. Izdelovanje tega sira je prav priprosto. Sveže namolženo mleko se barva (25 litrov 1 g) in zasiri.. V poletnem času ga pustimo 24 ur, v zimskem 48 ur na primerno gorkem prostoru. Čim počasneje se zasiri, tem boljši izdelek dobimo. Po preteku 24 ur stopi strd na vrh, nakar se vlije v vrečo, katera se obesi, da siratka odteče. Nato se obteži, vendar ne sme biti strd pretrda. V slučaju, da je pretrda, ji prilijemo siratke. Dobro zgneteno denemo v oblike, ob straneh jih prirežemo, vzamemo previdno ven in jih povaljamo v soli. Nato jih postavimo drugega poleg drugega na desko, katero smo prej obložili s slamo. V Meti se vsak dan previdno obrnejo, da se ne okrušijo. Tudi ne smemo postavljati sirčkov preveč skupaj, da se ne sprimejo. Čez nekaj časa se pokaže plesen, ki se ne sme odstraniti. Za en sirček se rabi V« litra mleka. Siriz kislega mleka. Pinjeno ali kislo mleko se segreje na 40° C in takoj spet ohladi. Čez nekaj časa se strd usede, siratka se odcedi skozi tanko vrečo, katero potem napolnimo s strdjo. Vreča se kam obesi ali pa dene v stiskalnico. Strd se pregnete z rokami, potrese s soljo in s kumino. Mali sirčki se posušijo na zraku in vložijo v zaboje. Med zorenjem se zmivajo s slanamurjo. Večkrat se zmočijo s pivom ali z vinom, kar pospešuje zorenje in jim daje boljši okus. Apetitni sirček se naredi iz starih trdih sirov, ki so se s strojem nadrobno nastrgali. Temu drobljencu pridenemo nekoliko sesedene strdi, malo sardel, malo žganja, vse skupaj dobro obdelamo, oblikujemo z deščicami, zavijemo v stanijolpapir in sir je pripravljen za porabo. Drugi mlečni izdelki. Kondenzirano mleko se dobi, ako s pomočjo posebnih aparatov izhlapi pri nizki toplini (50 do 60° C) skoraj vso vodo. Bela gošča, ki pri tem nastane, se zmesi z navadnim sladkornim prahom in prodaja v ploščevinastih, neprodušno zaprtih škatlah. Pri uporabi se zmeša kondenzirano mleko s tri- do štirikratno množino mlačne vode in se prekuha. Mlečni prah se dobiva iz kondenziranega mleka, ki se v nalašč zato pripravljeni posodi izsuši in tako nastala trda skorja zmelje v prah. Dobava prahu, ki bi imela vse lastnosti svežega mleka, se še dosedaj ni posrečila. Mlečni prah vsebuje 5 do 6% vode, kondenzirano mleko 25 do 50%. Joghurt se izdeluje na Bolgarskem iz ovčjega mleka, ki se dve uri kuha, da postane zelo gosto in potem zakisa s starim kislim mlekom, ki vsebuje joghurt-glivice. Drugod se izdeluje iz kravjega mleka, katero se zakisa z joghurt-glivicami. Joghurt-glivice se prvikrat kupijo, in če se z mlekom snažno ravna, se ohranijo mesece in leta. Joghurt je dobro zdravilo pri driski, zaprtju, vnetju slepiča i. t. d. Kumys je alkoholna pijača, narejena s pomočjo glivic kvasovk. Mlečni sladkor se dobiva iz čiste siratke, ki se izpari, da sladkor na dnu kristalizira. Izčiščen se uporablja zlasti v lekarnah. G a 1 a 1 i t je izdelek, ki se dobiva iz čiste sirnine. Zunanje je podoben roženi tvarini. Iz njega se izdelujejo glavniki, ročaji, gumbi in druge slične reči. VIIL Vrtnarstvo. 1. Vrt. Vrt ima pri hiši trojen namen: 1. v njem gojimo razno zelenjavo in sočivje, ki zalaga kuhinjo, 2. v njem raste drevje, ki rodi plemenito sadje, in 3. vanj sadimo raznovrstne cvetke in košato senčno drevje. Ta trojen namen se da nemalokrat lepo strniti, ako je pri hiši gospodar, ki se razume na sadjerejo, ter hišna mati, ki ljubi cvetlice in je obenem tudi praktična in varčna gospodinja. Lega vrta. Vrt mora biti zavarovan pred mrzlimi vetrovi in odprt solncu. Lega bodi torej ravna in zavetna. Pri viseči legi se kaj rado zgodi, da odplavijo nalivi rodovitno prst raz gredo. Če je le mogoče, bodi vrt v bližini hiše. Ne le, da se lažje varuje pred nepovabljenimi gosti in ima gospodinja zelenjad pri roki, uporabi se lehko vsak prost čas za delo v njem. Samoumevno je, da mora ležati zelenjadni vrt na takem kraju, kjer je pri rokah zadostna množina vode, ali kjer se vsaj lehko z njo preskrbimo. Vrtna zemlja naj bo srednje težka ali srednje lahka. Čim več ima primešane črne humozne prsti, tem boljša je, V humozni zemlji uspevajo rastline brez posebnega obdelovanja; nasprotno se nam , v slabi zemlji pri najskrbnejšem negovanju ne pokažejo povoljni uspehi. Dobra vrtna zemlja se lehko obdeluje; spomladi se hitro osuši in ogreje ter v poletni vročini ne oddaja preveč vlage. Ako nimamo na razpolago dobre vrtne prsti, moramo gledati, da zemljo izboljšamo. To dosežemo z močnim gnojenjem, z globokim prekopavanjem v jeseni in dovažanjem dobre zemlje. Težka ilovnata zemlja postane rahlejša, če ji dovažamo apna. Apno je važen del rastlinske hrane, pomaga, da se redilne snovi v zemlji hitreje tope, ter vsrkava škodljivo kislino v mokrotni zemlji. Ker zemljo rahlja, postane ta zbog tega tudi gorkejša. Na gredah napravimo male kupe živega apna in ga pokrijemo z zemljo. V 3 4 tednih se apno s pomočjo zračne vlage ugasi in razpade v prah, katerega raztrosimo po gredah in ga takoj zakopljemo. Posebno dobro deluje, če ga spomladi raztresemo na gredo, katero smo v jeseni dobro pognojili in prekopali. Težko ilovnato zemljo tudi izboljšamo, ji primešamo peska ali lesnega pepela. Če zraven tega še dobro gnojimo in grede v jeseni prekopljemo, da zemlja dobro prezebe, bomo imeli v par letih vrt, v katerem nam bo zelenjava dobro uspevala in nam donašala lepega dobička. Vrt naj bo ograjen. Ograja mora biti močna in trdna. Ograja je raznovrstna; imamo: a) železno ograjo, ki je najlepša in najdražja; b) zid, ki je najtrdnejši; c) lesen plot iz desk, ta je najcenejši in najmanj trpežen; č) živo mejo, ki je jako lepa, a daje veliko dela s snaženjem in s striženjem. Živa meja je lehko: gabrova, glogova, smrekova, iz španskega bezga, iz cipres i. t. d. Mora se vsako leto dvakrat ostriči in osnažiti. Gnoj in gnojenje. Ker pridelamo na vrtu v enem letu več vrst zelenjadi na istem prostoru, zemljo tudi bolj izčrpamo kakor druga zemljišča. Izrabljene redilne snovi povračamo zemlji v obliki gnoja. Najvažnejši in za vrt najboljši je hlevski gnoj, ker vsebuje vse za rastline potrebne redilne snovi in vpliva ugodno tudi na izboljšanje zemlje, V gnoju se razkrajajoče snovi delajo zemljo črno in rahlo. Konjski gnoj je suh in bogat na dušiku; hitro se razkraja in proizvaja mnogo toplote. Priporočljiv je posebno za težko zemljo, ker jo rahlja in greje. Svež se rabi za napravo toplih gredic. Goveji gnoj je vlažnejši, se počasi razkraja in ne razvija toliko toplote. Z dobro steljo — slamo — pomešan, naredi težko zemljo rahlo, peščeno pa bolj zvezno. Svinjski gnoj je manj vreden ter ga rabimo pomešanega z drugim gnojem. Sam zase napravi zemljo mrzlo in vlažno. Bogat na dušiku je kozji in ovčji gnoj. Posebno prikladen je za težko in mrzlo zemljo. Dober je tudi kurji gnoj, ki nam v vodi razmočen nadomešča gnojnico, ter se v vrtnarstvu z velikim uspehom uporablja. Hlevski gnoj ima za rastlino najvažnejše redilne snovi v sebi, fosforovo kislino, dušik in kalij. Ker niso vse redilne snovi v njem enako raztopne, izda hlevski gnoj za več let. Kompost. V vsakem vrtu bi moral biti prostor za napravo komposta. Kompost je velike važnosti za vrtnarstvo, posebno tam, kjer je vrt šele nanovo urejen. Napravlja se tako: Vse leto se nabira na kup zemlja, gnoj, smeti, pepel, plevel in kar je še drugih odpadkov. Po potrebi se poliva z gnojnico in se meša s straniščnim gnojem, ki posebno pomaga, da se različne tvarine hitreje razkrajajo. Kompost moramo parkrat na leto premešati. V dveh letih je dober za uporabo. Na kompost ne smemo spravljati plevelnih rastlin, ki že napravljajo seme. Umetna gnojila. Z umetnimi gnojili ne moremo nikoli nadomestiti hlevskega gnoja, ker imajo le po eno ali dvoje redilnih snovi, Fizikalno zemlje ne zboljšajo, ker je niti ne bogatijo na hu- možni prsti, niti ne rahljajo. Vendar jih rabimo z dobrim uspehom, če hočemo povečati pridelke pri takih rastlinah, ki potrebujejo ene ali druge redilne snovi v večji meri. Dušičnata gnojila vplivajo zlasti na razvoj stebel in listja in se z uspehom rabijo pri solati, pri zelju, pri špinači. Na dušiku bogat je čilski soliter. Solitrna kislina, ki se v njem nahaja, deluje takoj. Zato se gnoji z njim tik pred setvijo, ali ko so rastlinice vzklile. Za 10 nr zadostuje 2 kg. Kakor dušik vpliva tudi kalij ugodno na razvoj rastline. Posebno veliko kalija potrebujejo gomoljčnice, korenstvo in sočivje. Precej kalija vsebuje pepel bukovih drv. Dobimo ga tudi 40% v kalijevi soli. Na 10 nr 3 kg. Fosforno kislino dovajamo zemlji s Thomasovo žlindro in s super-fosfati. V superfosfatih je fosforöva kislina lažje raztopna kakor v Thomasov! žlindri; vsledtega se mora s slednjo gnojiti že v jeseni, s superfosfatom pa tik pred setvijo. Za gnojenje s fosfati je zlasti hvaležen fižol, grah; splača se pa tudi pri kumarah in pri drugih zele-njavah. Za 10 m5 zadostuje 5 kg enega ali drugega gnojila. Pri nakupovanju umetnih gnojil je najbolje, da se obrnemo na kmetijske družbe. Razdelitev vrta. Vrt moramo tako razdeliti, da dobi kolikor mogoče lepo podobo in vsaka vrsta rastlin svoj določen prostor; tako naj bodo n, pr. enoletne, dvoletne in mnogoletne rastline porazdeljene na svojih prostorih. Najprej razdelimo večje oddelke za posamezne nasade, kakor: za drevesnico, za trtnico, poljske sadike, vrtno ze-lenjad in cvetlice. Velike oddelke razdelimo v manjše lehe, ki naj bodo 1 m 20 cm široke. Okrog oddelkov za zelenjavo se lehko narede obrobki ali rabate za cvetlice in vrtnice. Posamezni oddelki se omejijo z opeko, s kamenitimi ploščami, z deskami, z zeleniko ali z dišečimi rastlinami, kakor: z majaronom, s timijanom, s pehtranom, z esdragonom, s šatrajko i, t. d. Zelenika je lepa meja, a je skrivališče za polže. Meja brani, da se ne posiplje rodovitna zemlja na pota, ker to pospešuje rast plevela po stezah, ki morajo biti vedno čiste in snažne. Kolobarjenje. Setev rastlin po gotovem redu imenujemo kolobarjenje. Podobno kakor pri pridelovanju poljskih rastlin, moramo paziti tudi pri vrtnarstvu, da se ne seje na eno gredo vedno ista vrsta rastlin, ampak da se razne zelenjadne vrste stalno menjavajo. Akoravno potrebujejo vse rastline enakih redilnih snovi za rast in za razvoj, porabijo vendar nekatere dosti več kake posebne redilne snovi kakor druge. Že prej, ko začnemo z obdelovanjem, si moramo sestaviti načrt, po katerem bomo zasadili posamezne zelenjadne vrste. Naš načrt nam kaže vrt, razdeljen v štiri oddelke. (Sl. 79.) Temu odgovarjajoče razdelimo tudi zelenjadne vrste, ki jih hočemo pridelati, v nasledne vrste: 1. zelenjadne vrste, ki zahtevajo veliko zalogo rastlinskih hranil, torej močno pognojeno zemljo (kumare, špinača i. t. d.); Sl. 79. Načrt vrta s štirimi oddelki. 2. zmerno vsrkavajoče rastline, kakor koreninske in gomoljnate rastline; 3. skromne zelenjadne vrste; kakor fižol in grah; 4. večletne rastline. Pri obdelovanju se postopa na ta način, da se posadijo rastline prvega oddelka na prostor a, ki smo ga poprej dobro pognojili s hlevskim gnojem. Na istem se pridelajo drugo leto rastline drugega oddelka, v tretjem letu rastline tretjega oddelka. Oddelek b lehko gnojimo z lesnim pepelom, oddelek c s fosfati. Ko smo sadili drugo leto na prostor a korenjske in gomoljnate rastline, sadimo rastline prvega oddelka na prostor b, ki smo ga prej dobro pognojili s hlevskim gnojem. Tretje leto sadimo v a skromne rastline, v b zmerno vsrkavajoče in končno v c one, ki stavijo največ zahtev. Na prostoru d, kjer so večletne rastline, tudi več let ničesar ne spremenimo. Šele približno čez 15 let se vsadijo v ta prostor one rastline, ki se vedno menjavajo, za rastline trajnice se pa izbere drug prostor. Na ta način se ze-lenjadne rastline menjavajo in dobivajo v večji meri redilnih snovi. Za rastlinami, katerih glavno hrano tvori dušik, pridejo take, katere potrebujejo več kalija ali fosfatov. Tudi na ustroj posameznih rastlin se moramo ozirati. Za takimi, ki iščejo s pomočjo dolgih korenin hrane v globljih, plasteh, sadimo druge, ki razprostirajo svoje korenine bolj na površju. Vrtnih leh ne smemo razen pozimi, nikoli pustiti praznih. Kakor hitro pospravimo en pridelek, hitro posadimo ali posejemo drugega, da se zemlja izkoristi. S smotrenim kolobarjenjem preprečimo marsikatero rastlinsko bolezen in zatiramo živalske škodljivce. Sl. 80. Gorka greda, obložena z gnojem. Pota. — Pota na vrtu so neobhodno potrebna, a vendar je paziti, da se v to ne porabi preveč prostora. Glavna ali velika pot naj ne bo nikdar čez 2 m široka; navadno je široka 1 m 25 cm do 1 m 50 cm; za manjša stranska pota zadostuje 1 m. Da bo pot tudi ob deževnem -vremenu suha, mora biti dobro napravljena. V ta namen se odvzame nekaj zemlje in vloži debelo kamenje, ki se trdno zbije. Na vrh se nasuje peska, ki se z valjarjem dobro potlači. Pot mora biti nekoliko vzbočena, da se lehko deževnica odteka. Vsako pomlad se očisti plevela in se nasuje s peskom. Gorke grede. Gorka greda je umetno prirejena greda, ki je za vzgajanje zgodnje zelenjadi, zgodnjih sadik ter za setev drobnega ter težko kaljivega semena neobhodno potrebna. Gorka greda nam služi tudi za prezimovanje zelenjave, kakor: endivije, kolerabe, ohrovta, zelja, zelene i. t. d. Imamo dve vrsti gorkih gred: stalne in premične. Stalna gorka greda je lehko lesena, zidana ali iz ce- menta. Lesena greda je najtoplejša, najcenejša, a tudi najmanj trpežna. Zidana je dražja in trpežnejša. Najdražja je cementna, a traja najdalje. Glavni deli stalne gorke grede so: a) jama, ki je poljubne dolgosti, globoka navadno 60 cm do 1 m; b) obod, ki je lehko lesen ali zidan; zgornja stena mora biti zmeraj 20 cm višja kakor spodnja, da solnce lažje vpliva na rastline in da se voda ob času dežja lehko odteka; c) oboj, ki je narejen iz hrastovega ali mecesnovega lesa; č) okna, katerih okviri so navadno iz mecesnovega lesa; počez se- gajo dve ali tri železne palice; šipe morajo biti iz zelenega stekla, položene druga vrh druge kakor opeka na strehi, da se ob dežju voda lepo odteka; d) slamnate odeje, ki služijo za varstvo proti mrazu; ob hudem zimskem mrazu se naspe okoli grede od zunaj še slamnatega gnoja (sl. 80); e) lesene deske ali plohi, f) količki, ki se postavljajo pri prezračevanju pod okno. Premično gorko gredo lehko napravimo iz zaboja, ki ga pokrijemo s kakršnimkoli steklom. Ta greda se uporablja ravnotako kot stalna, a je cenejša in seveda tudi manj dobičkonosna. Meseca januarja se lehko začne delati gorka greda. Najprej na-sipljemo svežega konjskega gnoja, dobro ga potlačimo in pokrijemo gredo. Vrhu tega nasujemo čez par dni zemlje, ki sestoji iz komposta in iz navadne vrtne zemlje, katera se pa mora že v jeseni v ta namen presejati na nalašč za to pripravljeni mreži, (Sl. 81.) Zemlje se nasiplje na gnoj 15 do 20 cm visoko. Dobro storimo, če damo med posamezne plasti gnoja nekaj z gorko vodo poškropljenega listja. Pri razkrajanju listja in gnoja se proizvaja višja in bolj enakomerna toplina. Gorko gredo delamo navadno od meseca januarja do meseca marca. Da jo ohranimo gorko, nasujemo ali naložimo okoli zunanjega oboda svežega gnoja. Topla greda mora biti zmerno vlažna. Dokler semena ne vzkale, jo imamo lehko zaprto, nato pa jo moramo pridno zračiti, sicer se rastline ne razvijajo dobro. Slamnate odeje in deske lehko odvzamemo zjutraj, kakor hitro se zrak nekoliko ogreje. Zvečer, dobro uro pred solnčnim zahodom, gredo> skrbno pokrijemo, da se ponoči ne izgubi nabrana toplota. Zračenje in zalivanje tople grede zahteva največje vestnosti in skrbi. Od začćtka zračimo le malo. Šele ko se je zunanja temperatura zvišala za par stopinj, smemo dalje časa imeti gredico odprto. Za odpiranje se poslužujemo posebnih klinov, s katerimi okna podpremo. (Sl. 82.) Odpirati se mora vedno v smeri, ki je nedostopna vetrovom. Kakor hitro čutimo, da postaja ozračje hladno, okna zaprimo. Zaliva naj se samo, kadar je res potrebno, in sicer le z ogreto vodo. Najboljše je zalivanje opoldan, da se gredica do večera še dobro ogreje. Ko smo rastline s smotrenim zračenjem privadili na zunanji zrak, snamemo ob toplih dneh okna za par ur. Čim toplejši so dnevi, tem dalje časa jih imamo lehko odprte. Ob posebno gorkih dneh jih tudi ponoči ne zapiramo. Tako postanejo rastlinice krepkejše in lažje kljubujejo pozneje, posajene na stalno gredo, vremenskim vplivom. Delo na vrtu za zelenjad. Najpoglavitnejše vrtnarjevo delo je prekopavanje, okopavanje, setev, saditev, pletev in zalivanje. Prekopavanje opravljamo z lopato ali z motiko in ga delimo v globoko in v plitvo. Plitvo prekopavanje se vrši pred vsako novo setvijo ali saditvijo, globoko prekopavanje ali rigolanje pri napravi novega vrta ali če se n. pr. drevesnica nanovo zasadi ali če hočemo zemljo zboljšati ali za druge nove kulture pripraviti. Rigola naj se v jeseni. Potem se pusti zemlja čež zimo v grudah, da dobro pre-mrzne. Kamenje, plevelne korenine in ogrce, ki se najdejo v zemlji, pridno odstranjujmo. Navadno prekopavanje z gnojenjem se vrši spomladi. Dobro pa je zlasti pri težki ilovnati zemlji, da storimo to že v jeseni; pozimi zemlja premrzne in postane prhkejša. Pri prekopavanju gnojimo najbolje tako, da postržemo plevel in raztrosimo gnoj po gredi. Zemljo obračamo z lopato, da pridejo plevelne korenine na dno, kjer strohnijo. Pri težki zemlji moramo gledati, da ne pride gnoj pregloboko v zemljo, ker se potem le počasi razkraja ali pa celo ne. Obrnjeno zemljo je še z lopato ali z motiko zdrobiti in z železnimi grabljami poravnati. Ko je ves oddelek pripravljen, se razmerijo lehe. Od enega konca do drugega potegnemo vrvico in hode ob nji napravimo 30 cm široka pota. Važen del vrtnarstva tvori okopavanje. V prerahljani zemlji se koreninice lažje razraščajo; zrak, voda in toplota imajo lažji pristop, vsledtega se gnoj in zemlja hitreje razkrajata in redilne snovi se hitreje tope. Tudi se prerahljana, plevela prosta zemlja ne osuši tako hitro, kakor zarastla. Pri pletju si pomagamo s srpatico in z mo-tikico. Plevel moramo izrvati, preden napravi seme. Zemlje otresenega vržemo na kompost. Setev. Seme za setev mora biti dobro, to se pravi popolnoma razvito in zrelo, da ima kal dovolj hrane; biti mora čisto, pristno in kaljivo. Slabo kaljivega semena moramo več nasejati, ker ga veliko ne izkali; zato kupujmo seme le od zanesljivih trgovcev, in sicer prvovrstno, četudi nekaj več stane. Če pridelujemo seme doma, moramo odbrati za to najlepše rastline. Pri naročanju semena iz tujih krajev moramo gledati tudi na to, da ni ondotno podnebje preveč različno od našega. Seme iz mrzlejših krajev uspeva pri nas bolje, kakor iz južnih. Seme, ki nam preostane pri setvi, hranimo na zračnem, suhem kraju; v zatohlih, vlažnih prostorih jame prhneti in izgubi ka-Ijivost. Kaljivost semena je različna. Tako ohranijo stročnice, zelena, špinača kaljivost 3 do 4 leta, endivija 6 let, kumare 5 do 6 let, glavnata solata, korenje, peteršilj 3 leta, paradižnik, čebula 2 do 4 leta i. t. d. Sejemo lehko na stalno mesto v gorke grede ali pa na posebne gredice v svrho presajanja. Če nimamo na razpolago gorke grede, si lehko vzgojimo zgodnje sadike tudi v zabojih ali v cvetličnih lončkih. Na stalno mesto sejemo peteršilj, solato berivko, čebulo, grah, fižol, korenje, črni koren, radič. Rastlinam za presajanje odločimo gorko, zavetno gredico. . л * o * V > t''' ‘ ^ **< * 0 .****' * ^ • X * 4 * ' * ^ ' ** S ч J • » > v ' " ^ - * % - * * „ -V % • - % n * ~ \ ' , . O < ‘ Sl. 83. Setev naširoko. Na stalno mesto sejemo ali naširoko (sl. 83), n. pr. berivko, korenje, ali v vrste (sl. 84), kakor špinačo, grah, črni koren, peteršilj, ali v jamice, n. pr. fižol. Pri setvi nam je paziti, da ne sejemo pregosto; v tem slučaju dobimo slabotne, ničvredne sadike in glejmo še, da ne zagrinjamo semena pregloboko. Tudi ne sejmo preveč naenkrat, ampak v presledkih po 14 dni do 3 tednov. Tako nam ne bo celo leto primanjkovalo zelenjave. Utrjene sadike z dobro obrastlimi koreninicami dobimo, če rastline pikiramo. Pikiranje imenujemo presajanje SL. 84. Setev v vrste. rastlinice, ko ima še komaj dva do tri lističe. Pri tem vzamemo rastlinico rahlo iz zemlje, prikrajšamo nekoliko srčne koreninice in jih nasadimo v razdalji 5—6 cm. Presajanje na stalno mesto se vrši najbolje po dežju'ali zvečer. Suho zemljo je treba par ur pred saditvijo dobro namočiti. Tudi posajene sadike moramo takoj, ko so prišle v zemljo, zaliti ali zaklatiti, da se zemlja trdo oprime korenin. Sl. 85. Sajenje v štirikotno zvezo. Sl. 86. Sajenje v trikotno zvezo. Razdalja vrst in posameznih sadik med seboj se ravna po velikosti dotične povrtnine. Sadimo tako, da tvorita dve vrsti štirikotno ali pa trikotno zvezo. Trikotna zveza je bolj priporočljiva, ker se prostor bolje izrabi. (Sl. 85. in 86.) Da sadimo ravno, potegnemo čez gredo vrvico. Ko jemljemo sadike iz zemlje, moramo paziti, da ne poškodujemo korenin. Poslužujoč se ročne lopatice (sl. 87.), dvignemo rastlinice previdno iz grede, odščipnemo nekoliko korenin in jih pomočimo pred sajenjem v zmes, narejeno iz ilovice, kravjeka in vode. Nekaterim prikrajšamo tudi liste, n. pr. solati, da ne izhlapevajo. Ker se poškodujejo zlasti lasne koreninice, ki vsrkavajo vlago in redilne snovi, se rastline ne morejo hitro razviti. Prikrajšan list pa zadržuje vlago. Rastlinam, katerih listi imajo voščeno plast, ne prikrajšamo listov, ker jim ta brani izhlapevanje. Slabotnih rastlin ne sadimo. Sadike sadimo tako, da napravimo s klinom jamico (sl. 88.), v katero vtaknemo rastlino, ki mora priti tako globoko v zemljo, kot je rastla na gredici; ob strani pritisnemo s klinom zemljo h koreninici, da trdno stoji. Pri tem moramo paziti, da ne poškodujemo nežnega debelca. Solate in čebule ne smemo saditi globoko; nekoliko globlje v zemljo pridejo zeljne sadike, por, paradižniki in kumare. Med ze-lenjad, ki počasi dorašča, sadimo kaj takega, kar ne rabi dosti časa, n. pr. solata ali redkvica. Zalivanje in druga dela, — Voda je rastlinam prav-tako potrebna kakor človeku. Ako ni vode, ne morejo rastline srkati Sl. 87. Ročna lopatica. Sl. 88. Sadilni klin. hrane iz tal in čisto naravno je, da zvenejo, ker jim primanjkuje soka. Najbolje zaliva rastlinam narava sama z dežjem, samo njeno zalivanje ni redno. > Kadar pritiska suša, moramo priti rastlinam na pomoč z zalivanjem. Najprimernejši čas za zalivanje je zjutraj in na večer, ko zatone solnce. Nekateri menijo, da se trditev, kako je zalivanje ob vročem splncu škodljivo, ne da utemeljiti. Pa je le resnična. Zalij ob polni solnčni toploti fižol in mu poškropi liste, pa se bodo čez nekaj dni pokazale na njem rjavkaste lise, ki se polote tudi stročja. Vsled škropljenja se je pojavila na rastlini neka bolezen, ki ji pravi narod fižolova rja. Toliko je pa tudi res, da nekaterim rastlinam ne škoduje, če jih zalivaš zjutraj, opoldne ali zvečer. — Voda za zalivanje ne sme biti premrzla. Rastline so jako občutljive, hitro občutijo vsako nenadno izpremembo. Kadar so rastline v cvetju, potrebujejo primeroma največ vode. Za zalivanje je najboljša deževnica ali pa voda iz potokov in iz ribnikov, ki se je na solncu ogrela. Ako razpolagamo le z vodo iz studencev ali iz vodnjakov, jo moramo vsaj par ur pred zalivanjem izpostaviti solnčnim žarkom. Da bo imelo zalivanje kaj uspeha, zali- vajmo rajši poredkoma, a takrat močno, da se zemlja napije vlage. Površno zalivanje ne zaleže veliko, ker voda ne pride do korenin. Vrč držimo pri zalivanju nizko, da zemlje preveč ne zablatimo. Ko se zemlja nekoliko osuši, jo zrahljamo, da se zabrani izhlapevanje. Veliko vlage potrebujejo: solata, kumare, koleraba, karfijol, nanovo zasajene gredice ter gredice, na katerih si vzgajamo sadike. Po dežju zalivamo z gnojnico, kar izdatno pospeši rast in razvitek ze-lenjadi. Stročnic, čebule in solate ne zalivamo z gnojnico. Da rastlina tembolje uspeva, ji je treba odstranjati zamrle liste. Toda samo zamrle, nikdar ne še zelenih, ker se tako odstranja rastlinam hrana, ki jo dobiva zeleno zdravo listje iz zraka. Nekatere olesenele rastline obrezujemo pozno v jeseni, da se drugo leto tembolj okošatijo. Ako je zelenje dalj časa izpostavljeno toploti in solncu, tedaj nekateri njegovi deli popolnoma olesene. Če hočemo to zabraniti, pokrijemo rastline, a vendar tako, da imajo tudi pokrite popolnoma prosto rast. Pokrite rastline sicer oblede, a so vendar še okusne. Najnavadnejše rastline, ki jih pokrivamo, so: beluš, endivija, neka posebna vrsta artičoke. Dozdaj omenjeni pogoji so za pravilno rast neobhodno potrebni. Neredkokrat se pa zgodi, da posežejo v naše delo razni nepoklicani gostje, kakor rastlinske bolezni, škodljiva golazen, voluharji i. t. d. Rastlinske bolezni se lehko razvijejo vsled neugodnega vremena, vsled nepravilnega ravnanja z rastlinami, vsled nepravilnega gnojenja i. t. d. Čim slabotnejša je rastlina, tem težje kljubuje bolezni. Skrbeti moramo torej za močne sadike in za čvrsto rast. Sočivnate rastline, posebno grah, rada napade neka plesen, takozvana medena rosa. Isti bolezni so tudi podvržene kumare in buče. Proti njej še nimamo uspešnih sredstev. Pri grahu se je obvarujemo z zgodnjo saditvijo. Ako pri odbiranju krompirja nismo pazni, se rada pojavi krompirjeva plesen, ki se silno hitro širi, tako da je v kratkem času vse listje uničeno, To kakor grahovo plesen povzročajo glivice. Varujemo se je s tem, da sadimo popolnoma zdrav krompir. Škropljenje z mešanico modre galice in apna, preden se bolezen pojavi, tudi pomaga. Izmed živalskih škodljivcev omenjamo ogrce. To so ličinke rjavega hrošča, ki napravljajo s spodjedanjem korenin veliko škode. Posebno požrešni so na solatni korenini. Zatiranje rjavega hrošča in pobiranje ličink pri obdelovanju zemlje je najboljše sredstvo za po-končavanje tega škodljivca. Bolhe so mali hrošči, ki skačejo bolham podobno. Ob suhem vremenu napadajo zlasti listje zeljnatih sadik, redkev i. dr., katero tako uničijo, da ostanejo včasih sama gola stebelca. Škropljenje s 1/2 % raztopino tobakovega izvlečka še najbolje pomaga. Veliko škodo dela na zelju tudi gosenica kapusovega belina. Gosenice se izvale iz drobnih rumenih jajčec, katere polaga metulj na spodnjo stran listov. Izležene gosenice obžro včasih zelje do golega. Zatiramo jih s pokončavanjem jajčec in z obiranjem gosenic. Zelnate rastline tudi objedajo razne zelne stenice. Zlasti je razširjena rdeče in črno pegasta stenica. S potresanjem pepela in cestnega prahu ne opravimo mnogo. Najbolje jih je otresati v posodo s petrolejem, v katerem poginejo. Grabar leže svoja jajčeca na grahovo stročje. Iz teh izležena ličinka se prerije do zrna in ga razjeda. V .tem slučaju segrejemo zrnje za 1 ali 2 uri na 50° C. Ličinka oziroma hrošček pogine, zrnje pa ne izgubi svoje kaljivosti. Voluharja lovimo v nalašč za to pripravljene pasti. Poljske miši, ki delajo včasih tudi po vrtih veliko škode, pokonču-jemo z ovsem ali s pšenico, otrovano s strihninom. V novejšem času uporabljajo tudi Löfflerjev tifusni bacil, kateri se polaga s kruhom v mišje luknje in povzroči kužno bolezen, na kateri miši poginejo. Pri zatiranju vrtnih škodljivcev nam pomagajo tudi nekatere živali. To so razne ptice, krt, katerega še vedno pokrivici preganjajo, jež, žaba, krastače i. dr. Prezimovanje. Nekaterim zelenjadnim vrstam mraz ne škoduje, zato jih lehko pustimo čez zimo na vrtu. Za mraz neobčutljivo je rožnato in kodrasto zelje, por, peteršilj, korenčki, motovilec in špinača. Občutljivejše vrste prezimimo v kleteh. Korenje zagrebemo v pesek, zeleno in peteršilj pa posadimo v gredice ali v kupe peska, (Sl. 89.) Pri zeleni moramo paziti, da so srčni listi prosti. Zelje posadimo; paziti moramo, da ga prav nič ne poškodujemo. Odrezane glave položimo narobe na desko. Solate endivije ne smemo saditi preveč skupaj, da ne začne gniti. Glavno pri spravljanju zelenjadi v kleti je, da delamo to ob suhem vremenu in spravljamo le popolnoma zdrave rastline. V zimskem Sl. 89. Prezimovanje korenik v kupih. času odbiramo gnilo listje in, če dopušča zunanja temperatura, pridno zračimo. Če imamo na razpolago gorke grede, prezimimo v njih solato, karfijol in ohrovt. Kletna temperatura bodi 7—10° C. 2. Vrtni pridelki. A. Užitni pridelki. Ker ima vrt v prvi vrsti namen, da si vzgojimo na njem razno zelenjad, poglejmo nekoliko natančneje, kaj si lehko pridela marljiva gospodinja, ki ima pri hiši vrt srednje vrste. Kapusnice. H kapusnicam prištevamo razen zelja ohrovt, kodrasto zelje, karfijol i. t. d. Kapusnice zahtevajo močno v jeseni po* gnojeno zemljo. Posebno dobro uspevajo v ilovnato-peščeni zemlji. Globoko rahljanje, pridno okopavanje in zalivanje sadik, včasih tudi z razredčeno gnojnico, so najvažnejša pravila, ki se morajo pri pridelovanju kapusnic uvaževati. Vse kapusnice so dvoletne rastline, to se pravi, da šele drugo leto cveto in narede seme. Za seme pustimo najlepše rastline ; čez zimo jih spravimo v klet in spomladi nasadimo na gredo, da narede seme. Glavnato zeljne. (Sl.'90.) Imamo zgodnje, srednje ali pozno zelje. Za zgodnje zelje si jlehko vzgojimo sadike že v jeseni in jih oktobra posadimo na stalno mesto. Na gredo se nasade v treh vrstah ;fposamezneJsa- dike 40 do 50 centimetrov vsaksebi. Vmes lehko nasadimo solato. Spomladi sejemo zgodnje zelje koncem februarja in posadimo sadike sredi aprila na stalno mesto. Koncem julija jih lehko že rabimo. Pozne vrste sejemo aprila; sadike presadimo sredi junija. Priporočljive vrste so: zgodnje ekspresno, veliko holandsko. Za pozno saditev domače, če je dobro, ali brunšviško pozno, Karfijol (sl. 91.) zahteva največ skrbnosti in postrežbe. Na gredo sadimo po tri vrste, 40—50 cm vsaksebi. Večkratno zalivanje z razredčeno gnojnico pospešuje rast listja in razvoj cvetja. Dobro je napraviti na gredo gnojno odejo, to je pokriti gredo z gnojem, ki zadržuje v poletni vročini vlago in raztaplja ob dežju redilne snovi. Zgodnji karfijol sejemo koncem februarja; ko dobi prve lističe, ga Sl. 90. Zelje ali kapus. pikiramo in sredi aprila nasadimo na grede. Rani karfijol je Haagejev rani pritlikavi in danski pritlikavi. Več uspeha kakor z zgodnjim karfijolom, ki navadno v poletni vročini ne uspeva, imamo s poznimi vrstami. Pozni karfijol sejemo aprila in ga že pikiranega presadimo Sl. 91. Karfijol. okrog sredine maja na gredo. Koncem septembra jame napravljati cvete. Pozni karfijol dobro prezimi. Vrste: frankfurtski veliki, non plus ultra. Ohrovt se oskrbuje kakor zelje, a raste še hitreje. Za zimo ga sejemo koncem junija in presadimo avgusta na prosto. Na gredo vsadimo po tri vrste, 35—45 cm vsaksebi. Kodrasto zelje ne napravi glav, ampak se visoko in široko razrašča. Listi so podobni ohrovtu in se tudi v kuhinji uporabljajo kakor ohrovt. Kodrasto zelje uspeva v vsaki zemlji in ne zahteva posebne postrežbe. Seje se meseca julija in avgusta se presadi na stalne grede. Na gredo sadimo po tri vrste v razdalji 30—40 cm. . Koleraba. (Sl. 92.) Kolerabo lehko vse leto pridelujemo, a najbolje uspeva pomla- Шш Sl. 92. Koleraba. danska in jesenska posetev. V poletni vročini postane rada lesnata in razpoka. Koleraba doraste v 6—7 tednih. Zgodnjo kolerabo sejemo meseca februarja in presadimo sredi aprila. Na gredo sadimo po pet vrst v razdalji 20—25 cm. Vrste: Dunajska plava, non plus ultra. Gomoljčnice in korenike. Krompir. Na vrtu pridelujemo navadno zgodnji krompir. Uspeva v rahli z razkrojenim hlevskim gnojem pognojeni zemlji. Koncem februarja razgrnemo za saditev namenjen krompir na gorak svetel prostor, da se razvijejo kali. Meseca marca, ko postane topleje, ga posadimo. Ako so pomladne noči še mrzle, ga pokrijemo s smrečjem ali s slamo, da ne zmrznejo mlade kali. Posajati smemo le zdrav krompir, ki se mu že poznajo kali. Razdalja posameznih vrst 50—60 cm in v vrstah 30—40 cm. Polagamo ga 6 cm globoko v zemljo. Vrtno korenje. (Sl. 93.) Zgodnje vrste sejemo že koncem februarja na solnčno gredo. Paziti moramo, da ne sejemo pre- Sl. 93. Korenje. Sl. 94. Redkev. gosto, sicer dobimo drobno in slabo korenje. Korenje poznejše setve je lehko za zimo. Čez zimo ga moremo pustiti v zemlji. Pokrijemo ga s slamo ali z listjem, da ne zmrzne. Redkev. (Sl. 94.) Redkev zahteva dobro zrahljano, prejšnje leto pognojeno zemljo. Imamo mesečno, letno in zimsko redkev. Mesečna redkev ne prenaša vročine in se najbolje razvija spomladi in v jeseni. V gorkih gredah se lehko prideluje vso zimo. Na prosto jo sejemo meseca marca. Poletno redkev sejemo meseca majnika in jo potem razredčimo, da pride 15—20 cm narazen. Zimsko redkev sejemo junija. Dobre vrste so: monakovska, okrogla, bela, erfurtska. Zelena (sl. 95.) uspeva v globoko prerahljani, v jeseni pognojeni zemlji. Zalivanje z gnojnico po dežju ji prav dobro stori. Seje se meseca februarja, Male rastlinice se pikirajo in meseca maja presade na stalne grede. Za zimsko porabo lehko sejemo zeleno tudi sredi marca in presadimo pikirane sadike koncem maja na prosto. Tako dobimo srednje debele gomolje za zimo. Zelena se bolj debeli' in ima lepšo obliko, če ji v avgustu porežemo stranske korenine in samo glavno pustimo. Pesa. (Sl. 96.) Sadike vzgojimo v gorki gredi ali na prostem. V gorko gredo sejemo meseca februarja in presadimo sadike koncem marca na grede. Sredi marca sejemo lehko na prosto. Na gredo sadimo po pet vrst, 25 cm narazen. Peso za zimsko porabo sejemo meseca maja. Pesa ljubi rahlo, v jeseni pognojeno zemljo in solnčno lego. V senci zrastla pesa je neokusna; tudi nima lepe barve, Ko peso populimo, ji odrežemo toliko listja, da ga za prst ostane, Tudi moramo paziti, da je med spravljanjem ne ranimo, da pri kuhanju sok ne izteče. Peteršilj (sl. 97.) sejemo spomladi, kakor hitro dopusti vreme, na gredo. Ako sejemo v vrste, jih napravimo pet na eno gredo. Pridno okopavanje zelo pospešuje rast. Za spomladansko rabo ga lehko pustimo zunaj, ker mu mraz ne škoduje. Kar ga bomo rabili za zimo, ga spravimo meseca oktobra v klet. Špinača. (Sl. 98.) Za spomlad sejemo špinačo že koncem avgusta. Če sejemo v vrste, napravimo štiri ali pet vrst na gredo. Ker napravi špinača veliko listja, ji moramo dati dobro pognojeno zemljo. Ob suhem vremenu jo je treba zalivati, sicer dobimo pusto in brezsočno listje. Zalivanje z gnojnico po dežju ji dobro dene. Pregosto špinačo je treba pre-puliti, posebno važno je to za zimski čas, sicer nam jame gniti. V poletni vročini gre navadna špinača hitro v cvet. Manj občutljiva v tem oziru je špinača iz Nove Zelandije. Seme te špinače zelo nerado kali, zato ga denemo spomladi, preden ga nasadimo, namakat par dni v mlačno vodo. Posamezna semena posadimo v cvetlične Sl. 97. Peteršilj, lončke, kateix, postavimo v razdalji 30 do 40 centimetrov z zemljo vred na prosto. Špinača se zelo razraste in daje obilno listja. Solata, (Sl. 99.) Solate imamo veliko vrst. Zgodnjo glavnato solato nam daje zimska vrsta. Seme se naseje koncem avgusta in sadike se presadijo na prosto meseca oktobra. Na grede napravimo pet ali šest vrst, 25^—30 cm narazen. V zimi, ko še ni snega, po- Sl. 98. Špinača. Sl. 99. Solata. krijemo gredo s smrečjem. Spomladi prerahljamo zemljo in zalijemo solato z razredčeno gnojnico. Sredi maja jo lehko že režemo. Dobre vrste je rjava in rumena zimska solata. Kakor hitro dopušča vreme, sejemo berivko in jo jamemo zbirati ali rezati, takoj, ko napravi nekaj lističev. Za zgodnjo glavnato solato si vzgojimo sadike v gorki gredi. Da nam je ne zmanjka, je vsake tri tedne nekoliko posejemo. Dobra je ljubljanska ledenka, brazilijanka, pariška, majnikova kraljica. Solata zahteva dobro pognojeno, rahlo zemljo. V pusti zemlji je trda in gre hitro v cvet. Zalivanje z razredčeno gnojnico ob deževnem vremenu ji zelo koristi. Za seme moramo pustiti solato, ki napravi najlepše glave. Endivijo sejemo junija do avgusta. Sadike posadimo na gredo v pet vrst, 25 cm narazen. V 6—8 tednih doraste in se lehko poveže. Širokolistnata endivija ni tako občutljiva kakor kodrasta. Za zimsko uporabo priporočljiva je velika zelena eskar-jol. Dobro solato za zimski čas nam daje cikorija. (Sl. 100.) Seje se meseca aprila in čez 3—4 tedne presadi na gredo. Koncem oktobra ali, če vreme dopušča, novembra jo presadimo v mračni kleti v pesek. Lehko pa damo korenine tudi v kako posodo, prilijemo nekoliko vode in postavimo na gorak, teman kraj. Na ta način so listi še nežnejši in krhkejši. Vrste: postorovka, bruseljska zelena. Vrtni motovilec (sl, 101.) sejemo za jesensko rabo meseca avgusta, za spomlad v začetku oktobra. Prvi se oktobra že lehko nabira. (Jlede zemlje motovilec ni izbirčen. V pusti zemlji ni tako nežen in sočnat kakor v dobri vrtni prsti. Čebulo (sl, 102.) pridelujemo na dva načina. Z drobnimi čebulicami ali s semenom. Seme nasejemo marca meseca v gorko gredo Sl. 101. Vrtni motovilec. in presadimo sadike koncem aprila na prosto. Na gredo sadimo šest vrst, 10—15 cm narazen. Čebulice za saditev kupimo ali si jih vzgojimo sami. Seme nasejemo meseca aprila v pusto zemljo. Ko začne listje veneti in so čebulice za lešnik debele, jih izrujemo in razgrnemo na solnce, da dobro dozorijo. Spomladi, marca meseca, sadimo čebulice 2 cm globoko. Na gredo damo 6—£ vrst, 12—15 cm narazen. Ko se začno stebla sušiti, jih vzamemo iz zemlje, sušimo še nekaj časa na solncu in spletemo s slamo v kite. Šalotka ima finejši okus kakor navadna čebula. Sadimo jo lehko meseca septembra ali meseca marca, in sicer šest vrst na gredo, 15 cm narazen. Sl. 102. Čebula. Julija meseca jo vzamemo iz zemlje, posušimo na solncu in jo razberemo. Debelejšo za kuhinjo, drobno pa spravimo za saditev. Čebulnice ljubijo lahko zemljo in solnčno lego. Zemlja mora biti prejšnje leto dobro pognojena. V sveži, pognojeni zemlji sicer dobro rastejo, a niso trpežne. Česen. Posamezne čebulice, iz katerih je sestavljen česen, se sade koncem marca, po 15 cm narazen. Na gredo damo šest vrst. Česen uspeva v vsaki zemlji, posebno mu je pogodu rahla prst. Por (sl. 103.) zahteva močno zemljo. IZa zimsko rabo sejemo por koncem marca in presadimo sadike sredi maja na grede. Sadimo ga v 10 cm globoke brazdice, ki se sčasoma same zasujejo. Na gredo sadimo pet vrst, 15 cm narazen. Kar ga rabimo za zimo, ga zagrnemo v kleti ali v gorki gredi, da se ubeli. Za spomlad ga pustimo na prostem. Por se rabi za prikuhe in za juhe. Najbolj cenjen je erfurtski zimski por. Stročnice ljubijo rahlo, apna bogato zemljo. V sveže gnojeni zemlji napravijo mnogo listja, a malo stročja. Imamo nizek in visok fižol. Nizek ali pritlični fižol sadimo proti koncu aprila. Za mraz je občutljiv, zato ga moramo ob mrzlih večerih pokrivati. Na gredo sadimo tri vrste in polagamo tri ali štiri zrna v 5—6 cm globoko jamico. Do julija lehko sadimo fižol vsake tri tedne. Tako bomo do pozne jeseni z njim preskrbljeni. Visok fižol (sl. 104.) sadimo maja. Najprej si postavimo kole, kakor kaže slika, in sicer dve vrsti na gredo v razdalji 40—50 cm. (Sl. 105.). K vsakemu kolu vsadimo pet ali šest zrn. Če ne razpolagamo z dobro vrtno prstjo, lehko pokrijemo jamice s kompostom. Dobre vrste nizkega fižola: sedmograški špeho-vec, ki zahteva zelo dolge kole, erfurtski rubin. Grah sadimo navadno za korenikami. Imamo sladkorni grah in grah za luščenje. Sladkorni grah se uživa zelen s stročjem vred, pri drugem pa samo zelena, izlu-ščena zrna. Mraz prenaša grah precej dobro, zato ga lehko sadimo že koncem meseca februarja. Po prvi rani setvi lehko napravimo še tri v presledkih po tri tedne. Zemlja za grah mora biti v jeseni prekopana, da dobro prezebe. Nizke vrste sejemo po tri vrste na gredo. Za visok grah napravimo gredo le 90 cm široko in vsadimo na gredo dve vrsti. Seme polagamo v brazdice 1—2 cm narazen. Visokim vrstam postavimo, ko je grah 10 cm visok, veje za oporo. Pritličnim vrstam tega ni treba, ampak se samo osuje. Vrste: zgodnji majnikov,, amerikanski čudež, najranejši nizki, Dippesov rani. Kumare (sl. 106.) zahtevajo močno pognojeno zemljo, enakomerno toploto in precej vlage. Najzgodnejše kumare pridelujemo v topli gredi; pa tudi na prostem si lehko vzgojimo precej zgodnje. Aprila denemo kalit v male, z lahko prstjo napolnjene lončke, katere postavimo na gorko. V začetku maja napravimo v sredi grede 25 cm globok in 40 cm širok jarek in ga napolnimo s svežim gnojem. Na vrh nadevamo izmetano zemljo ter vsadimo sadike z zemljo vred 45 do 50 cm narazen. Ob mrzlih večerih jih pokrijemo, koncem maja jih lehko še enkrat sadimo. Ko dobe rastlinice četrti listič, se vršiček odščipne, kar zelo pospešuje nastavek cvetja in ploda. Kumare moramo med rastjo večkrat zalivati s postano vodo in ob deževnih dneh z razredčeno gnojnico. Ko pa postanejo večje, se osipljejo. Med kumare lehko nasadimo solato ali nasejemo redkvico. — Za zgodnje pridelovanje so priporočljive: Hampelove rane, Rollisonove, telegraf- kumare. Paradižnik (sl. 107.) zahteva mnogo toplote in svetlobe. Seje se meseca februarja v gorko gredo ali v lončke, kateri se postavijo na toplo. Aprila meseca jih pikiramo. V drugi polovici majnika jih presadimo na gredo in obenem dobro pognojimo s kompostom. Razdalja med posameznimi sadikami je 50 cm, Preden sadike posadimo, jim potrgamo toliko stranskih mladik, da ostanejo le še tri ali štiri. Po dežju jih zalijemo parkrat z gnojnico. Paradižniku moramo postaviti kole ali napraviti opore, na katere se priveže. Priporočajo se vrste: Alice Roosevelt, kralj Umbert, fikarazzi. Paprika (sl. 108) potrebuje mnogo toplote in dozori le v zavetni solnčni legi. Seje se koncem januarja v gorko gredo ali v lončke. Male rastlinice pikiramo in koncem maja presa- Sl. 105. Preklasto ogrodje za fižol. Sl. 106. Kumare. Sl. 107. Paradižnik. dimo na prosto. Rastline moramo večkrat zamakati. Dobre vrste so: pristna španska rdeča, škrlatnordeča, kitajska oglata. B. Cvetlice. Vrt je odmenjen v prvi vrsti zelenjavi in sadnemu drevju. To nam prinaša največ dobička. Vendar s tem še ni rečeno, da bi ne smelo biti malce prostora odmenjenega cvetlicam. Na obeh straneh vrtnih potov in steza, kjer često ne uspeva zelenjad, tam posejmo cvetlice. Očesu je treba tudi razvedrila. Samo zelenjava, kapus, solata, razne kobulnice, to je pre-enolično in utrudljivo. Cvetlice v vseh najrazličnejših barvah se kot mejniki gredic podajo jako lepo. Cvetke so človeku v veselje, blaže mu srce, Sl. 108. Paprika, krepe mu duha in razširjajo često blag vonj. Poleg tega potrebujejo cvetlice primeroma veliko manj negovanja kakor zelenjad. Ako jih redno zalivaš, pa jim zadostuje ; včasih nekatere vrste preneso tudi sušo. Če že krasimo vrt s cvetlicami, je treba seveda skrbeti v prvi vrsti za to, da ga lepotičimo celo leto, tudi na jesen, kolikor se da. V to svrho sadimo cvetlice času primerno in ne pomladnih koncem poletja ali pa narobe. Najbolje je seveda, če se oskrbimo s takimi vrstami, ki cveto celo leto. Za vrt so razen vrtnic jako pripravni: tulipani in hiacinte, marjetice, narcisi, zvončki, razni jegliči, enciane, perunike, reseda, raznovrstne košarice, potonike, klinčki, levkoje in astre. Naštete rastline si povečini vzgojimo sami, ker kupljene včasih niso zanesljive. V ta namen poberimo prejšnje leto semena in ga posejmo v nalašč za to pripravljene lesene posode, kjer se nahaja fina zemlja. Ako to potem redno zalivamo in hranimo posode na toplem kraju ter jih izpostavljamo svetlobi, vzkale semena prav kmalu, mlade rastlinice uspevajo od dne do dne lepše. Ko so se zadostno okrepile, jih lehko brez vse skrbi presadimo na prosto. Ako nam je do lepih zvončkov, hiacint in tulipanov, posadimo trde, ne- pokvarjene čebule že meseca oktobra v zemljo, da na pomlad lehko krepko poženo. Oskrba rastlin po stanovanjih. Pravi prostor, kjer naj se gojijo cvetlice, je pravzaprav vrt in cvetličnjak. Včasih pa ni ne tega, ne onega na razpolago; vrt posadimo rajši z užitnimi rastlinami, cvetličnjaka pa povečini ni. Zato negujemo cvetlice po sobah. Gojenje cvetlic ima dvojen namen: a) z njimi si zaljšamo svoje bivališče, b) rastline nam čistijo sobni zrak s tem, da vsrkavajo ogljikovo kislino, ki jo mi izdihujemo, in nam sproti dajejo koristnega in prepotrebnega kisika. Rastline ne napravljajo gospodinji bogve kakšnega dela in truda; kar same od sebe pa tudi ne rastejo, nekaj brige je vendarle treba. Oglejmo si vsaj glavna pravila, ki jih mora znati vsakdo, kdor neguje rastline v svojem stanovanju, Majhne rastlinice je treba posejati v lončke, velike v prostorne posode, in sicer oboje tako, da se koreninice obrastejo ob posodi čimprej in premrežijo vso zemljo. Ako se to ne zgodi, se tvori v prazni zemlji, zlasti če je precej namočena, neka škodljiva kislina, ki rastlino uniči. Posode ne smejo biti ne odznotraj, ne odzunaj glasi-rane, ker sicer nima dostopa zrak, kj je neobhodno potreben. Najboljše so hrapavega površja, lončene, lesene i. t. d. Oblika ne pride tu v poštev, vendar je, kakor se v tem oziru izjavljajo veščaki, najbolje, če so tako visoke, kolikor znaša njihov premer ob vrhu. Zemljo premenjaj cvetlicam vsako leto. V 12 mesecih se je tako izžela, da nima več toliko redilnih snovi, da bi zadostno zalagala rastlino. Toda rastline se ne presajajo kar poljubno. Pri rastlini je treba razločevati dve dobi; dobo rasti, v kateri se razvija rastlina vsestransko, in dobo počitka ali mirnega uživanja. Presajanje naj se vrši le v prvi dobi, ker je samo takrat rastlina sposobna, da se nanovo prime in krepko razvije. Rastline, ki preveč rastejo, ki podivjajo, kakor pravimo v navadnem življenju, presajamo dvakrat do trikrat na leto. Najtežje je zadeti rastlinam pravo zemljo. Ilovnata ni dobra, čista zemlja vsaj povečini tudi ne ugaja rastlinam. Še najbolje je, če si napravimo neko mešanico iz ilovice in peščenca in iz čiste vrtne zemlje; tako je vsaj nekoliko zadoščeno vsem potrebam. Preden nasujemo v posodo prsti, pokrijemo dno luknjice, vendar tako, da voda še vseeno lehko polagoma odteka. Zastajanje vode v posodi rastlini jako škoduje. Pri sajenju napolnimo najprej tretjino posode z zemljo, potem postavimo rastlino, ji prerahljamo in lepo razvrstimo korenine, nasujemo nove zemlje in jo dobro pretlačimo, da voda prehitro ne odteče in se zemlja preveč ne sesede, kadar jo zalijemo. Čebulnicam in oleandru podsujemo nekoliko peska, da so korenine tembolj zavarovane pred gnitjem. Čebulo devamo tako v zemljo, da se ravno skrije pod površjem; globlje ni treba. Če hočeš, da ti rastline lepo uspevajo, jim preskrbi luči in zraka. To sta poleg pravilnega sajenja in rednega zalivanja dva najvažnejša pogoja, brez teh bo tvoj trud in delo zastonj. Zato postavljamo lončke z rastlinami prav blizu okna( če je mogoče proti južni strani, kjer je največ solnca. Da jim preskrbimo dobrega zraka, odpirajmo okna, postavljajmo rastline včasih na prosto, pa ne ob grdem vremenu. Prahu je treba varovati rastline kar najskrbneje. Široko-listne rastline večkrat izbrišimo, ozkolistne poškropimo in zmivajmo. Zalivanje se ravna po rastlinah, po času in po kakovosti. Čim večja je rastlina in čim topleje je, tem pogosteje je treba zalivati. Nekatere rastline potrebujejo več, druge zopet manj moče; to mora vrtnar dobro vedeti. Za zalivanje je posebno ugodna mehka voda, ki je že nekaj ur stala v posodi. Paziti je treba, da se temperatura vode ujema s temperaturo tal; kakor škoduje hitra izprememba človeku, tako vpliva slabo tudi na rastlino. Na kake štiri tedne primešamo vodi nekoliko umetnega gnojila. Da se nam rastline v sobi preveč ne sestarajo in sčasoma ne zamro, poskrbimo za dober naraščaj. Deloma se to zgodi s pomočjo semena, povečini zadošča, če pravočasno odrežemo sposobno mladiko in jo vtaknemo 3—4 cm globoko v zemljo, kjer se kmalu okorenini. IX. Perutninarstvo. 1. O kur j ere ji. Gospodinja ima rada pri hiši perutnino, nekaj zato, ker ima rada lepo žival, posebno pa zato, ker jo tolikokrat pri hiši potrebuje. Ona dobro ve, kako zdrava in tečna jed so jajca od kokoši; znano ji je, koliko je drugih jedil, ki so le tedaj prav okusna, ako jim pridene kaj jajc. Prikrade se bolezen v hišo; kako prav ji pride debela kokoš, ki le malo nese, da jo zakolje in napravi bolniku, ki je že najhujše prestal, krepko kurjo juho. Ako je v zadregi za denar, hitro polovi nekaj porednih petelincev ali par starejših kokoši, pa gre z njimi na trg in si za prodano žival nakupi, kar rabi za vsakdanje potrebe. Pridejo lepi prazniki, povabi se prijatelj ali sorodnik, kako prav ji pride perutnina, da izjemoma z njo obogati prazniško mizo. Znano pa je tudi, da sta si gospodar in gospodinja večkrat navzkriž zaradi kokoši. Gospodarju ni všeč, da mu kure razbrskavajo gnoj, da mu puščajo v travi in klaji perje, ki škoduje živini, da so vedno pod kozolcem v žitu, da pride zaradi kokoši tako rad prepir med sosedami, da toliko požro in nič ne zaležejo. Gospodinja jih seveda zagovarja in možu dokazuje, da so pri hiši potrebne, toda večjidel po takih živahnih razgovorih gospodar in gospodinja ostaneta vsak pri svoji misli. Ali se reja perutnine izplača ali ne, je odvisno od razmer. Kjer je pri hiši zadosti prostora, da se živali lehko prosto gibljejo, in toliko jedilnih ostankov, ki bi se sicer porazgubili brez kakega dobička, da se perutnina lehko z njimi primerno preživi, tam se kurjereja gotovo izplača. Jajca, meso in perje — in vse to je v naših časih jako drago — nam pridejo ob ugodnih razmerah napol zastonj. Kjer seveda ni omenjenih pogojev, kjer živali nočindan zdehajo po ozkih kurnikih, kjer imajo le toliko prostora, da se komaj gibljejo, kjer je treba zanje nalašč krmo kupovati, tam je perutninstvo samo breme, ki nam je vsekakor le v izgubo. Prvič ne neso zaprte živali še za potrebo ne, drugič pa bi dobili za denar, ki ga izdamo za krmo, neredkokrat dovolj jajc, mesa in perja. Nekaj dobička ostane pa vendarle, ako imamo živali v ograjenem prostoru, če pazimo, da se žival pravilno oskrbuje. Imeti moramo pri hiši za perutnino toliko ograjenega prostora na razpolago, da pride na vsako posamezno kokoš vsaj po 4 m2, da se prosto giblje. Kokošim je treba suhega prostora, race in gosi morajo imeti pa tudi vode, kjer se lehko po svoje razvijajo. Bogastva si torej pri kurjereji gospodinja ne bo napravila, a gojila bo vedno primerno število perutnine, ker jo izkušnja uči, da bi brez tega pri gospodinjstvu velikokrat prišla v zadrego, 2. Plemena. Jako važno in potrebno je za vsako gospodinjo, da natančno razločuje plemena in pozna njihove lastnosti. Ni vseeno, ali je pleme te ali one vrste, ali je čisto ali mešano, krepko ali že opešano. Priporočajo se čista plemena, toda naša domača kokoš, ki je križana iz raznih plemen, nam kaže, da je križano pleme tudi krepko, zdravo in koristno glede mesa in jajc. V tem oziru se moramo varovati vsakega pretiravanja. Marsikdo, ki je silil samo po čistem plemenu in ga kupoval za drag denar, se je prepričal, posebno če je plemensko žival kupoval zunaj dežele, da ni vsak kraj za vsako žival, da tuja plemena pri nas slabo uspevajo. Glavno pravilo pri perutninstvu, kakor sploh pri živinoreji, je to: Skrbi za dobro, v naših krajih že utrjeno in preizkušeno pleme in to izboljšuj, plemeni, križaj s krepko tujo živaljo. Kdor tako ravna, bo izhajal najbolje. Sl. 109. Zaklopno gnezdo. Sl. 110. Obroček s številko. Sl. 111. Jajčna tehtnica. Razna plemena seveda niso v vsakem oziru enako koristna in priporočljiva. Dobre jajčarice imajo slabše meso, se manj rede in so navadno bolj divje kot druge. Da spoznamo, je li kokoš dobra ali slaba jajčarica, se poslužujemo zaklopnih gnezd. (Sl. 109.) Razen tega damo vsaki kokoši na perutnico številko ali na nogo obroček s številko in letnico. (Sl. 110.) Zaklopno gnezdo je tako urejeno, da je zaklopnica vedno odprta, dokler je gnezdo prazno. Ko vstopi kokoš, tedaj se za njo zapre gnezdo in ostane tako dolgo zaprto, dokler je kdo ne reši. Ta pogleda številko na obročku na nogi, jo zapiše na zneseno jajce, ga stehta na posebni tehtnici (sl. 111.) ter zapiše številko, težo in datum v zato pripravljen zapisnik. Tako vidi gospodinja na koncu leta, katere kokoši najbolj neso'. Najnavadnejše in najboljše jajčarice so »italijanke«, (Sl, 112.) To pleme je raznih barv. Razlikujemo belo, črno, rjavo in rumeno laško pleme. Ta kokoš je tako velika kakor naša domača kokoš, petelin je nekoliko večji, močne in prikupljive postave. Kokoši nesejo jako redno ter zneso na leto 170—190 jajc; meso pa ni posebno okusno. Neko prednost pred drugimi vrstami jim daje tudi to, da zvale zgodaj pi-ščeta, ki so prvih štirinajst dni sicer slabotna, a se kmalu okrepe in se pod ugodnimi pogoji lepo razvijajo. — Omeniti pa moramo, da jajčarica nerada koka, da si je torej treba kokljo poiskati od kake druge vrste. Ako se križa čista italijanka z domačim plemenom, tedaj je dobra tudi za kokljo. Jako dobre jajčarice so »minorke«. (Sl. 113.) Prava kokoš te vrste znese na leto 130—150 jajc, ki so težka in okusna. Minorka rada koče, zato je manj priporočljiva za pitanje. Piske ne potrebujejo posebnega negovanja, hitro si opomorejo ter začno nesti že po petih mesecih. Ker so minorke vkljub svoji živahnosti veliko krotkejše kakor Italijanke, zato jih ima gospodinja rada. Te vrste kokoši imajo jako lepo postavo. Razlikujemo dve vrsti minork: prva je čisto bela, druga pa črna. Če je pleme čistokrvno, mora biti žival ali popolnoma bela ali popolnoma črna. Pri črnih minorkah, ki so preveč na solncu, se opazi včasih rjavkast, pri belih pa rumenkast nadih, kar pa seveda nič ne škoduje, pleme je kljubtemu lehko popolnoma čistokrvno. Roža obeh vrst mora biti živordeča; ako bledi, je to znamenje, da pleme ni več čisto. Sl. 112. Jerebičarice ali italijanke. Ne tako dobre jajčarice, a zaradi mesa znamenite so zlasti: plymouth-rocki ali skalnato pleme, orpingtoni, wyandotti, Brahma, sulmdolsko pleme i. t. d. Plymouth-rocki. (Sl. 114.) To pleme je prišlo iz Amerike ter se razširilo skoraj po vsej Evropi. Kokoši tega plemena dajo pri dobri oskrbi letno 120—160 jajc, ki imajo temno barvane rumenjake in rumeno lupino. Za pitanje so zelo priporočljive ter imajo dobro in fino meso. Teža kokoši je —4 kg, petelinov ЗУ2—5y2 kg. Polna postava, široke, polne prsi, širok, srednje dolg hrbet so glavni znaki čistokrvnosti, Srednje velika glava je nekoliko podol-gasta, rumen kljun je kratek in čedno zaokrožen, Mali greben je nekoliko nazobčan in pokončen. Srednje dolgi nogi sta močni. Barva perja je kaj različna. Največ se rede plymouth-rocki v sdvograhasti 5« ^ - Sl. 115. Orpingtoni. Sl. 118. Sulmdolsko pleme. barvi. Pri čistem plemenu morajo biti svetle ali temne proge enako široke, omejene in ne zalite. Ako se plymouth-rocki dobro krmijo, so za naše kraje prav priporočljivi. Utrjeni so ter se vsakega podnebja hitro navadijo. Orpingtoni so mesno pleme ter obenem dobre jajčarke. (Sl. 115.) Zneso letno 130—180 jajc s temnorjavo lupino ter so posebno v tem znamenite, da neso zelo pridno od meseca januarja do aprila, torej v času, ko so jajca najdražja. Orpingtoni dajo veliko finega mesa, čigar koža ima belkastordečo barvo; to torej ustreza predvsem zahtevam fine kuhinje. Orpingtoni so nizkih nog, zadnji del života je širok in poln. Znaki čistokrvnosti so nadalje mesnobarvne ali bele noge, rdeča uhlja ter majhen enostaven greben. Barve so orpingtoni črne, bele ali rumene. Perje črnih mora biti temnočrno, zeleno se svitajoče. Pri rumenih in belih bodi barva povsod enakomerno rumena ali bela. Ako je mešana z drugo, je to znamenje, da žival ni čistokrvna. Wyandotti so po postavi zelo podobni pVymouth-roökom. (Sl. 116.) V glavnem se razločujejo od drugih plemen po rožnatem grebenu, ki ima polno okroglih malih izrastkov. Kratka glava je široka in na-okrožena, kljun rumen in zapognjen. Svetlordeča uhlja sta brez bele barve. Imamo zlatoprižne, bele in še drugobarvne wyandotte. Wyandotti so čislani ikot dobre jajičarice ter so fine mesne živali. Pri dobri oskrbi neso tudi v hudi zimi. Letna množina jajc znaša 140—150, pri nekaterih tudi več. Ker niso požrešni in si znajo tudi sami iskati živeža, so posebno za kmetovalca priporočljivi. Brahma spada med težka azijatska plemena. (Sl. 117.) Barve je svetlo- ali temnorjave. Kot dobičkonosno pleme zavzema brahma skoro prvo stališče. Posebno se prilega kmetijam v krajih s suho, peščeno zemljo. Tu se vzdržuje njih nožno operjenje pri pravilni reji vedno čedno, kar bi se težko doseglo na mokrih tleh. Dajejo nam jako fino meso in so obenem tudi dobre jajčarice. Sulmdolsko pleme (sl. 118.) se prišteva v vrsto najbolj čislanih mesnih plemen in je osobito na Štajerskem močno razširjeno. Kokoš znese povprečno 120—130 jajc na leto, kojih teža znaša 65—75 g. Svetovnoznani so štajerski kapuni, ki so ponajveč sulmdolskega plemena. Opitani tehtajo čez 5 kg. Sulmdolke se zelo hitro debele. Rediti se jih splača le po dve leti in nato opitati, ker dajo tudi v tej starosti imenitno pečenko. Natančno popisovati, kakšne so posamezne vrste kurjih plemen, bi ne koristilo mnogo. Najbolje je, če si jih človek ogleda ali žive, ali pa vsaj naslikane. Splošno omenimo o kurjereji to-le: Družina kokoši je en petelin in 10—14 kur krepke rasti. Kure nesejo najbolj prva tri leta. Petelini naj se nadomeste vsako drugo leto s petelini tuje krvi. Praviloma se mora glavno pleme spomladi izpopolniti ali nadomestiti z mladimi živalmi. Če ima kdo kure samo radi jajc, tedaj je nujno potrebno, da jeseni oskrbi kurjo družino z mladimi, krepkimi živalmi, ki so piščeta dobrih jajčaric. Te piske bodo nesle že v novembru, če imajo dobro krmo in primeren kurnik. Petelinčke, katerih ne mislimo pustiti za pleme, lehko kapunimo. Kapuni nam dajejo fino, jako čislano pečenko in se zbog tega drago prodajajo. Kapunjenju se najhitreje priučimo, če poskušamo parkrat pri zaklanem petelinčku. Pri tem si natančno ogledamo lego drobu in spolovil, kakor tudi hrbtenice in v obližju spolovil se nahajajoče krvne cevi. Ranjenje teh krvnih žil povzroči pri kapunjenju izkrvavitev in smrt petelinovo. Petelinčki so navadno godni za kapunjenje v starosti 4—5 mesecev, t, j. ko jim postane glas krepak in sc začneta brada in greben močno rdečiti. Težka, posebno azijska plemena niso tako hitro godna. Najlažje je kapunjenje petelinčkov laškega plemena, a za mizo niso posebno cenjeni. Dan pred kapunjenjem ne dobe živali nič jesti. Za kapunjenje si pripravimo: ostre škarje in nož, čisto, zakrivljeno šivanko, nekaj niti surovega sukanca, 2 % lizolove vode in snažne brisače. Petelinčka je treba trdno prijeti in držati na kolenih s hrbtom navzdol. Nato se odstrani med zadnico in grodinico (prsno kostjo) vse perje tako, da se vidi čista koža v velikosti petkronskega novca. Koža se še očisti las in razkuži z lizolovo vodo, Ta koža se prime tako, da se napravi precej velika, podolgasta guba, ki se v prečni črti prereže z zelo ostrim, v lizolovi vodi pomočenim nožem. Ta prerez naj se napravi bolj proti prsni kosti, ker bi se sicer lehko ranil mastnik. Po tem prerezu se pokaže tanka prozorna kožica, trebušna mrena, ki se previdno prereže $ škarjami. Pri tem je paziti, da se ne ranijo čreva, ki rada izstopijo. Kazalec desne roke se namoči v lizolovi vodi m namaže z oljem. Nato se vpelje prst v trebušno votlino, in sicer tako, da se premiče neposredno ob zadnji strani trebušne votline naprej in istočasno navzdol. Prst mora ostati vedno med trebušno steno in med drobom. Prav vpeljani, vedno stegnjeni prst poišče najprej ob levi strani (na hrbtu ležečega petelina) proti prednjemu delu se stekajočo ostro kost. Ob tej se porniče prst proti spredaj, na kar bo zadel na levo spolovilo, ki je pritrjeno ob hrbtenici. Spolo- Sl. 120. Rouenska raca. Sl. 121. Pekinška raca. Sl. 123. Emdenska gos. Sl. 125. Maltez. Sl. 126. Golob pismonosec. vilo se prime z nekoliko zakrivljenim prvim členom prsta, previdno odloči od zgoraj, spredaj in ob strani, ter počasi izvleče iz trebušne votline. Ako se izmuzne in izgubi v trebušni votlini, ga brez škode pustimo. Na isti način se vpelje prst tudi ob desni strani in se odloči spolovilo. Krvavitev, ki nastane ob prerezanju kože, ni nevarna, pač pa, če se ranijo velike krvne žile ob hrbtenici in nastopi močno krvavenje. V tem slučaju se mora žival zaklati. Ko sta spolovili odstranjeni, se rana zašije s takozvanim krznarskim šivom. Pri tem se primejo robovi rane, nekoliko privzdignejo ter prešijejo s V2 cm dolgimi šivi, katere je treba posamezno potegniti tako, da se rana trdno sklene. Konec niti se zadela. Obrezovanje grebena in podbradka je nepotrebno trpinčenje živali. Prvi čas po kapunjenju živali izredno veliko in pogosto pijejo. Skrbeti jim je za dovolj sveže pitne vode. Veliko dobička daje gospodinji tudi umna purjereja, katera še pa po naših krajih še veliko premalo upošteva in goji. Purje meso spada med priljubljene pečenke finih miz. Po barvi so pure jako različne, bele, črnopisane, živorjave. (Sl. 119.) Mladiči so jako občutljivi in zato je njih vzreja precej težavna. Gor kota je za te nežne živalce prve dni glavni pogoj; prehlajenje in napačno krmljenje jim zelo škoduje. Opitana pura tehta 10—15 kg. Druge vrste domače perutnine, n. pr. race in gosi, slove kot jajčarice, dajejo pa tudi izvrstno meso. Zlasti pridejo tu v poštev race, med katerimi se posebno odlikuje rouenska ali francoska raca. Rouenska raca spada med največja račja plemena ter združuje skoro vse lastnosti, ki jih zahtevamo od dobre race, (Sl, 120.) Mlade račke prično hitro nesti ter dajo letno 70—115 zelenkasto-belih jajc, ki so okoli 70—80 g težka. V postavi je slična domači'raci, le da ima zelo kratke noge. Jako dobra je tudi pekinška. Domovina pekinške race je Kitajska. (Sl. 121.) Pokončna postava, paralelogramu slična oblika njenega trupla in bela barva z bledorumenim nadihom so glavni znaki čistokrvnosti. Ker se hitro in lehko opita ter ni izbirčna v hrani, jo je lehko rediti. Pitana doseže težo 6 kg. Meso je fino in okusno. Znese povprečno 80—100 jajc na leto z bledozelenkasto lupino. Indijsko letalno raco prištevamo dobičkonosnim racam. (Sl, 122.) Neobčutljiva je proti vremenskim vplivom ter začne že s petim mesecem nesti in nese, čas misatve izvzemši, celo leto. Letna množina jajc znaša 150—190 komadov, težkih 80—90 g. V oskrbi in v hrani je zelo skromna. Če je prosta, si poišče živež sama. Njena pokončna postava, lepo rjava barva na beli podlagi jo delata kras perutninskemu dvoru. Postave je manjše od drugih rac. Njeno meso je zelo fino in okusno. Mladiči se kmalu obrede ter so v 8—-10 tednih že godni za klanje. Izmed gosi je najbolj znana emdenska vrsta. Emdenska gos prekaša v teži razen tuluške vse druge gosi. (Sl. 123.) Dve leti stara neopitana gos doseže težo 10—14 kg, gosjak pa še več. Meso emdenske gosi je jako fino in okusno. Znese letno 15—20 jajc, kojih povprečna teža je 160—200 g. Mladiče, ki so spočetka precej občutljivi, je varovati mokrote in mraza, kasneje se pa utrdijo in hitro dorastejo. Za pleme je odbirati že večletne, a ne pretežke gosi. Gosja družina obsega 4 gosi in 1 gosjaka, nikdar pa ne več, sicer jajca ne bodo oplojena. Znaki emdenske gosi so dolga glava s ploščnatim čelom, velik, na koncu rdečkast kljun, dolg, ne predebel vrat, široke prsi, dolg in širok hrbet ter kratke in krepke noge. Perje emdenske gosi je snežnobelo, le v prvem letu tuintam sivo barvano. Fazani prihajajo na mizo le kot delikatesa. (Sl. 124.) Njih meso, zlasti samic in mlajših živali, je sicer jako okusno, a je zaradi visoke cene našim razmeram neprikladno. Njih reja se izplača le v velikem, v takozvanih fazanerijah, V malem se ne izplača. Med golobi so posebno znameniti: rimi jan, maltez ali kokošnjak in golob pismonosec. (Sl. 125. in 126.) Kot golobe za pitanje in pridobivanje obilnega in finega mesa moremo malteze ali kokošnjake najtopleje priporočati, 3. Valjenje. Ako hočemo imeti perutnino domače reje, je treba zgodaj skrbeti za valitev. Majnik je za nasajanje zadnji čas. Dozdaj je po naših krajih povsod še navada, da koklje vale. Umetni valilniki, ki vale piščeta s pomočjo toplote brez koklje, se za gospodinjstvo v malem obsegu, kakršno je v naših razmerah povečem, ne izplačajo. (Sl. 127.) Za valjenje je treba jemati le oplojena, normalno težka (60 g), ne prestara (do 14 dni), navadno bolj okrogla jajca, in sicer od najboljših jajčaric. Tudi na to je treba paziti, da se za valjenje odločena jajca pri prenašanju ali prevažanju preveč ne pretresejo. Kadar kokoš nasajaš, k ravnaj takole: Za valjenje poskrbi primeren prostor, ki mora biti popolnoma suh, ne premrzel, zračen in varen pred ljudmi in pred živalmi. Če si je kokoš sama izbrala gnezdo na pripravnem kraju, jo kar pusti na njenem gnezdu. Gnezdo napravi iz drobne slame ali iz mehkega sena, vanj deni 12—15 jajc, kakršna je ravno koklja. Za kokljo izberi mirno žival, zanesljivo, ki je morda že prej kdaj valila. Ves čas valjenja je treba skrbeti koklji za primemo hrano. Najboljše je zrnje. Včasih se ji prileže tudi kaj mehkega. Sveže vode naj ji ne manjka noben dan. Hrano postavljajmo precej daleč od gnezda; če Sl. 127. Umetni valilnik. koklja ne gre sama iz gnezda, jo vzemimo rahlo iz njega; takisto jo po-sajajmo zopet nazaj, ako tega ne stori sama. Po šestih dneh poglejmo jajce za jajcem natančno, da vidimo, katera so oplojena in se bodo brezdvomno zvalila. To se spozna prav lehko. Jajce vzemi narahlo iz gnezda, ga omij v topli vodi, dobro izbriši in obrni proti svetlobi; ako je jajce prosojno in enako svetle barve, ni oplojeno ter se še lehko porabi v kuhinji. (Sl. 128.) Oplojeno jajce ima peti dan že temno točko z razpredenimi privodnimi žilicami. (Sl. 129.) To so krvne cevi zarodka, Jajce s temno, nerazločno liso brez teh žilic ima napačen zarodek ali pa prične gniti. Tako jajce se mora odstraniti, skuhati in se potem lehko porabi kot piča za piščeta. — Za poizkušnjo, ali so jajca oplojena ali ne, rabijo jajčno svetilko (sl. 130.), ki prav zanesljivo pokaže, kaj je znotraj v jajcu. Pri tej poizkušnji je treba seveda rahlo ravnati, da se zaplodek v jajcu ne pretrese ali da se jajce ne ubije. Ako gre vse po sreči, se v treh tednih izvale domalega vsa jajca. Mladički naj ostanejo pod kokljo, dokler se ne posuše, potem jih odstranjajmo za toliko časa, dokler niso vsa jajca izvaljena. Race potrebujejo do 32, gosi 33 dni, da sc izvale. Ako pa po določenem času ostane še kaj jajc, o katerih ne vemo, ali je kaj življenja v njih ali ne, jih poberimo izpod koklje in denimo v 40—42’ C gorko vodo. Če so živalce v njih še pri življenju, se jajca v vodi premaknejo. Taka jajca zbrišimo, jim prav pre- Sl. 130. Preizkuševalec za oplojenost jajc. Sl. 131. Preizkuševalec redilnosti jajc. vidno naredimo z nožem ob peti v lupino razpoko in jih denimo zopet nazaj pod kokljo. Čez 12 ur mora žival iz lupine. Ako se to ne zgodi, vedi, da'ne bo nič; lehko jih odstraniš brez škode in skrbi. Skušnja uči, da se čestokrat tudi iz oplojenih jajc ne izvale pi-ščeta, ali pa da se pišče le težko reši lupine, in če se izleže, je ponavadi slabotno in kmalu pogine. Vzrok temu je to, da ima jajce preveč vode in premalo drugih redilnih snovi in rudnin; treba je torej, preden damo jajca valit, preizkusiti njih redilno vrednost. V ta namen imamo dokaj preprosto pripravo. (Sl. 131.) Kovinasta cev, ki je zaznamovana od zgoraj navzdol s številkami 1—12, nosi na spodnjem koncu klešče, v katere se vlaga jajce, Ako vtaknemo to pripravo z jajcem v vodo, se potopi, če je jajce normalno, srednjeveliko, 60 g težko, do št, 1. Iz takšnih jajc se izvale Sl. 132. Pitne posode. ponavadi najboljši piščanci. Njegova vrednost je 1. Čim manj se ta priprava z jajcem pogrezne, tem slabše je jajce. Za težja jajca prištejemo za vsakih 5 g po 1, Vzemimo n. pr,, da se pogrezne 70 g težko jajce do št. 1; njegova vrednost je vendarle samo 3, t. j. enaka oni 60 g težkega jajca, ki se pogrezne do št. 3. Tehta jajce manj kot 60 g, tedaj se za vsakih 5 g ena odšteje. Vzemimo, da tehta jajce 50 g in se pogrezne do št. 3, tedaj je njegova vrednost 1, t. j. ista kot 60 g težkega, ki se potopi do št. 1. Za valjenje jemljemo jajca, ki imajo vsaj vrednost 3. 4. Krmljenje perutnine. Prvih 48 ur ne dajemo piščetom nikake hrane, ker jim popolnoma zadošča rumenjak. Pozneje jim dajemo kuhana in drobno narezana jajca, kake močnate jedi, drobtinice, Fattingerjevo mesno vlakno, kuhan riž, zdrobljeno žito, posebno oves, pšenico, ajdo, proso, in jih tako polagoma navadimo na zrnje. Tudi zelenja jim ne sme manjkati nikoli. Pijejo naj živalce prve dni prekuhano in popolnoma ohlajeno mleko, potem svežo, čisto vodo, ki pa ne sme biti pregloboka, da ne utonejo v posodici. (Sl. 132.) Dokler so piščeta še na gorkem, je hranjenje IcTko, ker jih nihče ne moti. Pripravno posodo za krmo kaže sl. 133, Kadar jih hranimo na prostem ali v kurnikih, jim pokladajmo krmo v ločenih prostorih, da jim starejše ne pojedo odmenjene hrane, n. pr, v nalašč za to napravljenih koših. Piščeta so jako občutljiva. Skrbno jih je treba čuvati, da ne trpe ne mraza, ne mokrote, ne žeje in ne lakote. Dokler ni zunaj stanovitne toplote, naj ne hodijo vun, in če že gredo na solnce, naj ne ostajajo na prostem več kakor eno uro. Da koklja ne sili vun, ji preskrbimo hrane in peska, kjer se vsaj nekoliko razkoplje. Primerno hranjene živali se krepko razvijajo, dobro in stalno neso ter so manj dostopne raznovrstnim kurjim boleznim. V aprilu izležena piščeta jeseni že neso in preskrbe gospodinji pozimi jajc za prikuho. Dorastlr perutnini trosi prave hrane, daj ji prostora, da se po svoje razvija, in skrbi za snago, pa bo tako uspevala, da ti bo njena reja prinašala dobiček. To pravilo je jako važno, a se žalibog med našimi gospodinjami vse premalo vpošteva. Živalsko telo potrebuje, kakorj človeško, posebnih snovi, da se ohrani zdravo. Kjer ni hrane, ni govora o kakem razvoju; telo pola- Sl. 133. Krmilne posode. goma hira. Kakor smo že pri človeku poudarjali, da mu enostranska hrana ne de dobro, tako moramo isto trditi tudi o perutnini. Predobro in preenostransko krmljena kokoš se odebeli in ne nese, kakor uči izkušnja. Posebno pri zaprtih živalih moramo gledati na to, da jim nikoli ne manjka zelenja in peska. Proste živali si same poiščejo v naravi, česar jim manjka, zaprtim pa to ni mogoče. Navezane so na človeka, in ako jih ta zanemarja, morajo hirati. Gospodinjo pač ne stane veliko truda, ako vsak dan prinese in zopet odnese nekaj peščenih snovi, pomešanih s pepelom, perutnini pa je to v veliko korist. Trdih snovi potrebujejo kokoši, da se napravi okrog rumenjaka in beljaka jajčna lupina, pesek imajo kokoši za kopel, kjer se osnažijo nadležnega mrčesa in umazanosti. Za tvorjenje jajčne lupine je treba apnenca ali peska; najboljše so zdrobljene jajčne lupine in kosti, pomešane med drugo hrano. Seve morajo biti te lupine suhe in drobno zmlete; dva razloga govorita za to: prvič bi bila kokoš, ki bi trla cele lupine ali vsaj večje kose, jajcem nevarna in drugič bi kokoš iz požrešnosti pogoltnila kak večji kos, ki bi se ji lehko zataknil v goltancu ali prerezal golšo. Z zelenjem ne bodimo skopi; tudi za zimo ga poskrbimo. Ako nismo imeli dovolj detelje, zlasti rdeče, ki je jako dobra piča za kure, da bi jo posušili za zimo in jo perutnini pokladali, potem posušimo v ta namen vsaj kopriv, ki rastejo skoraj ob vsakem plotu skoz celo leto; tudi akacijevo listje je jako dobro. Krmljenje naj se vrši na-- tanko ob določenem času dvakrat ali trikrat na dan. Zjutraj dajajmo perutnini kaj mehkega, n. pr. krompir in otrobe, razne jedilne odpadke, zelenjavo i. dr., a vse to mora biti pozimi kolikor mogoče toplo; na večer ji trosimo zrnja. Kjer perutnina nima zadostne in pravilne hrane, opažamo često na njej razne bolestne pojave: puli si perje in ga požira, nese jajca brez lupine, postopa klavrna po dvorišču. Ljudje iščejo ob takih prilikah raznih vzrokov in dolže vse drugo prej, samo svoje zanikarnosti nikdar, Kure ne smejo biti nikdar brez vode; pozimi in ob času, ko se misijo, je koristno priliti nekoliko kapljic železnega vitriola. Ker je torej pravilno in umno krmljenje perutnine tako velike važnosti, da je od tega odvisna škoda ali dobiček, podajemo v naslednjih vrsticah zgled, kako jo krmimo, da nam donaša v resnici dobiček. Krma za družino, obstoječo iz 1 petelina in 14 kokoši. a) ob poletnem krmljenju in prostem gibanju; b) ob zimskem krmljenju in omejeni prostosti; c) ob zimskem krmljenju s porabo rdeče detelje ali kopriv. a) Zjutraj: 60 g mesnega vlakna (3 velike žlice), 160 g pšeničnih otrobov (1 1), 450 g krompirja (4 srednje krompirje), 38 g zmletih kosti (2l/s velike žlice); zvečer: 750 g ječmena (1 1). b) Zjutraj: 120 g mesnega vlakna (6 velikih žlic), 300 g pšeničnih otrobov (2 1), 750 g krompirja (7—8 srednjih krompirjev), 76 g zmletih kosti (5 velikih žlic); zvečer: 750 g ječmena (1 1), Ob času misenja: 75 g mesnega vlakna (21/г velike žlice). c) Zjutraj: 60 g mesnega vlakna (2Чг velike žlice), 450 g pšeničnih otrobov (3 1), 750 g krompirja (7-—8 velikih žlic), 38 g zmletih kosti (2l/s velikih žlic) in 300 g poparjene detelje; zvečer: 750 g ječmena ali ovsa (1 1). Rdečo deteljo ali koprive je treba prejšnji večer z vročo vodo popariti in čez noč pustiti pokrite. Pozimi se daje opoldne 1U ječmena in zvečer 2/з. 5. Kurnik. t Perutninski hlev ali kurnik stoji lehko popolnoma sam zase, ali naslonjen na kako gospodarsko poslopje, ali pa pod streho z drugimi prostori vred. Hlev prve vrste je navadno precej mrzel, pozimi ga je treba obkladati z deskami in s slamo, da živali ne trpe prehudega mraza. Na kako gospodarsko poslopje prislonjen hlev je v tem oziru že boljši. Vsaj od ene strani je zavarovan pred mrazom in vetrovi; ako še proste strani zavarujemo, uspevajo živali dobro. Tretja vrsta je za zimo najboljša. Tak hlev je zavarovan pred slabim vremenom. Pa naj bo že hlev te ali one vrste, skrbeti moramo: 1. za primemo toploto, t. j. najmanj 4° C, in 2. da ni v prostorih od časa do časa prevelike toplotne razlike. To škoduje živalim še bolj kot mraz, lotijo se jih razne bolezni, ki so prav težko ozdravljive. Kadar pozimi živali hranimo ali jim snažimo prostore, zapirajmo za seboj; tudi zračenje naj se vrši jako hitro. Perutninski hlev naj bo dvignjen od tal; pod hlevom naj ima perutnina pesek za kopanje. Dobro je, da je kurnik razdeljen v več oddelkov. Najbolje, če je vsako pleme samo zase; tako lehko ohranimo čisto pleme in tudi bolezni se ne razširjajo tako pogosto. Zelo moramo paziti, da so kumiki snažni. Najbolje je, če so tla cementna; naj bodo vedno čista in snažna, stene dva do trikrat na leto pobeljene. Gnezda morajo biti ločena od stalnega bivanja. Blizu, vendar ne tik nad gnezdom, napravljajmo precej široko desko, seveda ne previsoko, in nad njo par decimetrov od zida drog, kjer kokoš sedi. Ako je le mogoče, naj bo kurnik obrnjen proti jugu ali jugovzhodu, ker živali ljubijo toploto. 6. Kurje bolezni. Najnavadnejše kurje bolezni, ki pa vedno izvirajo iz nesnažnosti in nepravilnega ravnanja s perutnino, so: a) Pika, katera je skoro vsaki gospodinji znana, prihaja navadno od prehlajenja, prepiha, dima, prahu, umazane vode, zlasti pa od vroče piče. Vsled notranje vročine se pri tej bolezni začne konec jezika sušiti. Gospodinje imajo prazno vero, da se ta bolezen ne da drugače ozdraviti, kakor da se bolni živali suhi del jezika odreže ali iztrga. Da pri tem ravnanju žival trpinčimo, je samoobsebi umevno in zato ga ni nikoli priporočati, zlasti ker imamo druga sredstva zoper to bolezen. Da ozdravimo tako obolele živali, je predvsem potrebno, da jih spravimo v tople prostore. Potem jim damo v malih množinah piti olja, zlasti ribjega. Nosnice, ako so gnojne, osnažimo in mažemo z oljčnim oljem ali z vazelinom; ravnotako se osnaži tudi ustna votlina. b) Srbeč. Kokoš dobi na nogah belo skorjo. Ako obolele dele namažemo s petrolejem ali s kakimi drugimi razkuževalnimi sredstvi, odpravimo bolezen kmalu. c) Hitrica. Na hitrici obolela žival rada postaja, perje se ji šopiri, golša je prazna, blato belkaste barve. Najhitreje ozdravi taka kokoš, ako jo imamo na gorkem in jo hranimo z mehko, mlačno krmo. Dobro stori tudi železni vitriol na vodi, včasih tudi železnate kapljice. č) Driska. Driska je pogostna bolezen, ki se pa nazunaj ne pozna toliko. Blato je jako redko, kakor pri hitrici, samo da je tukaj sluzasto in zelenkaste barve. Včasih pojenja ta bolezen sama od sebe. Topla hrana, gorkota, riževa voda ali kafra v špiritu drisko prežene. d) Perutninska kolera. Perutninska kolera je najnevarnejša bolezen, ki neredkokrat opustoši cele kurnike. Perutninska kolera je nalezljiva bolezen, živali krvave, blato je včasih kar vse gnojno in penasto. Kadar se pojavi ta bolezen, ni misliti na kako zdravljenje. Takoj odstranimo bolne živali, jih pokopljimo ali sežgimo. Kurnik je treba popolnoma prenoviti in ga docela razkužiti. Stene in strop prebelimo, osnažimo tla, dobro odstranimo iz kurnika vsako najmanjšo kepico blata, prekadimo ves prostor z žveplenim dimom. Medtem je treba gledati, da so zdrave živali dobro spravljene. Opazujmo jih, ali se kje morda ne pokaže znak bolezni, in jim dajajmo koncentrirane ŽfimZne kisline in železnega vitriola na vodi. Šele čez kakih 14 dni spravimo perutnino v staro bivališče. e) Difterija je bolezen, pri kateri obole razni sopilni in preba-vilni organi, kakor: ustna in nosna votlina, grlo, goltanec, sapnik; 7, 'i Hu, 1 / c м r -vAt^ 4 0/ ! ■'i 'X'^vj^v '^Vv'Vr • _- —, л I <> f • -i i .' ?- f ledvični živci, i j '»l хт •• i • & ledvični pletež, / krizni ucrne družbe« INe sme se prezreti, da. se živčne živci, Л vidni živec, rmali bolezni tudi podedujejo od staršev na otroke, roožgani, rf vonjalni ži- kar je upoštevati pri sklepanju zakonov. Prenos VCC' C ltni P atGZ na zarod se opazuje v raznih oblikah ; oče pijanec, otrok epileptik ali pa narobe. Mati umobolna, hči samomorilka; oče zločinec [ter alkoholik, hči od rojstva duševno omejena ter nagnjena k vlačugar- stvu i. t. d. Ti zgledi nam pojasnjujejo dalekosežni vpliv duševno- živčnih bolezni na posameznika, na rodbino in na cel narod. Sl. 144. Osrednje živčevje od spredaj. G. Čutila. Znano je, da imamo pet glavnih čutov; vid, sluh, okus, tip in vonj. Sedež čutov so čutila, orodja, katera v zvezi z dotičnimi čutnimi živci sprejemajo zunanje vtise. Najvažnejše izmed čutil je brez dvoma oko, silno modro ustvarjen organ, s katerim gledamo stvari okoli nas, njih velikost in oddaljenost, ločimo svetlobo od teme, zaznavamo raznoterost in kras barv. Svetlobni žarki, ki padajo od raznih predmetov v naše oko, se zbero v najnotranjejši očesni kožici (mrežnici) in tam nastane slika dotičnega predmeta, kakor nastajajo slike v fotografskem aparatu na svetlobo-čutnih ploščah. V mrežnici se končuje vidni živec, razprezajoč se v nešteto vejic; slike, ki nastanejo na mrežnici, razdražijo konce vidnega živca in ta mik se po bliskovo po vsej dolžini vidnega živca prenese noter do možganske skorje, kjer se zavemo, da smo predmet zagledali. Poleg koščenih sten, ki obdajajo očesno votlino, ščitijo oko še druge varnostne priprave. Obrvi pod čelom branijo, da se znoj ne steka v oči, V e j i c e se nehote same zatvorijo, kadar preti očem nevarnost, bodisi udarec ali premočna luč. Med očesom in vejicami je vedno nekolikoi vodene tekočine, solz, ki izpirajo oko in ga čistijo prahu. Solze izločuje solzna žleza nad zunanjim očesnim kotom; iztekajo pa se skozi malo luknjico, ki jo lehko opaziš s prostim očesom na robu spodnje vejice ob notranjem kotu, in od tam po ozki cevi v nosno votlino. Oko se solzi, kadar človek joka; včasih veselje, največkrat pa žalost privabi solze iz oči, da curkoma lijejo po obrazu. Ko se je izjokal, se čuti človek večinoma olajšanega; močno objokane oči so kakor bi bile vnete. V starosti vidijo normalni ljudje na daleč zelo dobro, na blizu pa so prisiljeni rabiti naočnike; ta hiba je starostna dalekovidnost, ki se začne pojavljati okoli 50. leta. V mladostnih letih postane mnogo ljudi kratkovidnih, deloma vsled prirojene razpoloženosti, deloma pa tudi vsled utrudljivega gledanja drobnih stvari pri branju, pisanju, ročnih delih. Tudi tem revežem je treba naočnikov, toda v nasprotnem smislu brušenih kot za dalekovidnost. Ne kupuj pa naočnikov, ne da bi vprašal zdravnika za svet, ker si lehko oči še bolj pokvariš. Ne muči oči z delom v mraku, navadi se imeti oko pri branju in pisanju oddaljeno 25 do 30 cm; če ti oči postanejo trudne, prenehaj z delom in glej nekaj časa v daljavo. Ne zanemarjaj očesnih vnetij, postanejo lehko nevarna in izgubiš dragoceni dar pogleda; nekatere izmed njih so tudi nalezljive, kakor n. pr. egiptovska bolezen (trahom) in pa očesno vnetje novorojencev; izučena babica, katero naj bi klicali k vsakemu porodu, ima potrebno proti- sredstvo pri rokah in lehko prepreči to bolezen. Če pade kaka smet ali mušica v oko, ne drgni ga, marveč potrpi neka} časa mirno z zaprtimi očmi, ker je mogoče, da ti izperejo solze nadležno stvar. Če se to ne posreči, treba je gorenjo vejica zaobrniti, kar bo pa bržkone malokdo znal in bo treba zdravniške pomoči, V ušesih je sedež sluha; tukaj zaznavamo glasove zunanjega sveta, govorico ljudi, blagodoneče petje in godbo, šumenje viharja; vse to povzroči tresenje zraka in tresoči zračni valovi udarjajo na bobnič, mrenico, ki loči vnanje uho od notranjih delov; od bobniča se nadaljujejo tresljaji v notranje uho, v katerem so silno umetne slušne priprave v zvezi s slušnim živcem. Močni zvoki močno stresajo zrak, in je znano, da ob grmenju topov šipe pokajo na oknih; tako škoduje močno pokanje tudi ušesnemu bobniču, da se lehko pretrga. Kdor mora biti v obližju močnega ropota, naj odpre usta in si zamaši ušesa z bombaževino. Udarci na glavo in zaušnice istotako lehko pokvarijo notranji ustroj ušesa. Na otroke naj se pazi, da ne mašijo v ušesa graha, gumbov in sličnih stvari. Če se nabere mnogo ušesne smole v ušesih, ne koplji je z iglami in drugimi orodji, marveč si daj po zdravniku uho izbrizgati. Nesrečneži, ki so od rojstva gluhi, ostanejo tudi nemi, ker se ne morejo priučiti govora; skušajo naj se oddati v gluhonemnico, kjer se bo njih žalostni položaj s primerno vzgojo in s strokovnim poukom znatno olajšal in bodo postali koristni člani človeške družbe. Sedež vonja je v nosni votUni, v koje sluznici se nahajajo končne vejice vonjalnega živca; okušamo pa jedila z jezikom, in sicer je okus najbolje razvit v zadnjem delu jezika, kjer so v sluznici okusne bradavičice; vsaka izmed njih je v zvezi z vejico okusnega živca. Če so usta zelo izsušena in je jezik, kakor pri mnogih boleznih, prevlečen s sivo skorjo, nima tudi najboljša sladčica pravega okusa. Jedila z mnogimi ostrimi dišavami, močne pijače in tobak, otope okusne živce. Kakor nas vonj opozarja, če je zrak pokvarjen s smrdljivimi tvarinami, tako nas okus varuje pred uživanjem slabih jedil. Vtisi, ki jih imamo na površju telesa, če se dotaknemo kakega predmeta, kakor n, pr. vročina, mraz, bolečine, oblika, trdota potipane stvari, tvorijo čut tip a;, živce pa, ki pri tem čutu posredujejo, tipne živce, izvirajoče po večini iz hrbtenjače. Kakor kažejo novejša raz-iskavanja, so v tipnih živcih razna vlakna, izmed katerih občutijo nekatera le gorkoto, druga le bolečine ali pa tip v ožjem pomenu besede. Glavni sedež vseh teh občutkov je koža, kjer se poslednje vejice tipnih živcev končujejo v takozvanih tipalnih telescih; največ jih je v koži koncem prstov na roki, na dlani in na koncu jezika, zato so ti kraji najobčutljivejši. Tip nam v temi nadomešča oko. Pri slepcih je tip izredno visoko razvit; z njegova pomočjo se priuče čitanja. Koža pa ni samo kot sedež tipa znamenita, marveč zasluži še iz drugih ozirov našo pozornost. Telesu je koža najprvotnejša in najnaravnejša obleka; njena odeja ščiti notranje telesne dele pred mrazom in vročino, kakor tudi pred poškodbami. Vsak udarec zadene najprej kožo, katera je mehka in prožna, tako da udarec v njenih plasteh oslabi. Tam, kjer koža mnogo trpi vsled trajnega tlaka trdih orodij, se odebeli nje vnanja plast ter postane žuljava in manj občutljiva. V spodnjih kožnih plasteh nahajamo poleg prej omenjenih tipalnih telesc še dvoje vrste žlez, znojnice in lojnice; poslednje imajo podobo mešička in izločujejo na površje kože lojasto tolščo, da ostaja koža mehka in volna ter ji pot preveč ne škoduje. Znojnice pa obstoje iz dolgih, v klopčiču zamotanih cevi, ki imajo svoj izhod v koži kot male, s prostim očesom nevidne luknjice; pri njih prihaja znoj na površje telesa. Z znojem vred se izločujejo iz telesa razne škodljive snovi. V slučaju, da ohole obisti in je izločevanje seči otež-kočeno ali celo prekinjeno, izvršuje koža z obilnim potenjem nalogo obisti. Poroženeli deli gorenje kožne plasti so nohti in lasje. V nesnagi, ki se nabira za nohti, so dostikrat tudi bolezenske kali; zato jih je treba redno snažiti. Sploh je pa za gospodinjo tudi nespodobno, ako pripravlja za družino jed z rokami, na katerih so dolgi, črno obrobljeni nohti. Pravtako smemo od gospodinje zahtevati, da skrbi, da so v redu njeni lasje. Sedanji rod toži veliko o preranem izpadanju las in že med mladeniči je videti precej plešastih glav; vzrok je deloma splošna oslabelost, deloma pa posebne bolezni kože in las, ki so nalezljive in se prenašajo na glavnikih, krtačah in Škarjah. Glava se mora začeti zdraviti takoj, ko se pojavi bolezen, in pri mladih ljudeh se bo dalo izpadanje las pogosto ustaviti. Vse obsodbe vredna je navada, ki je pri toliko ženskah razširjena, da si lase palijo z razbeljenimi orodji; to je lasem zelo škodljivo. Pač pa je potrebno večkrat glavo izmiti z mlačno vodo in s katranovim milom, zlasti, ako se koža na glavi močno lušči. Prva skrb za zdravje kože bodi snaga; kopanje ali pa vsaj redno umivanje celega telesa ohranjuje kožo svežo in lepo ter jo utrjuje, V to svrho se naj rabi najraje topla voda, ki kožo očisti potu in nesnage, potem pa naj sledi kratek obliv z mrzlo vodo. Radi ničemurnosti si ženske rade lepotičijo obraz z dragimi mazili in ga potresaju z moko raznih vrst; koži pa to škoduje, da se prezgodaj postara. Pri mnogih kužnih boleznih je koža močno prizadeta, ker se pojavijo po telesu raznolični izpuščaji, kakor n. pr. pri kozah, ošpicah, rdečicah, Škrlatici i. t. d. Sledovi izginejo navadno po prestali bolezni, le koze zapuščajo za celo življenje več ali manj globoko razorano kožo. 2. Bolno telo. Čudovito modro in namenu ustrezajoče je ustvarjeno človeško telo, a navzlic temu je izpostavljeno mnogim nevarnostim, ki spravijo njegovo redno delovanje iz ravnotežja. Poškodbe vsled ne-* z g o d in razne bolezni motijo telesne organe v njih rednem poslovanju. Učinek ni vedno enak; največkrat se posreči čilim silam narave zaceliti rane, prizadete vsled nezgod, in zmagonosno preboleti težke bolezni. Dostikrat pa hoče imeti usoda tudi žrtve; izgubiš lehko posamezne ude, roko, nogo, oko ali celo življenje. In ta poslednja in glavna žrtev nikomur ne izostane, kajti če ne prej, nastopi smrt vsled starosti, zoper katero ni leka. Vsako organsko življenje je omejeno le na neko določeno dobo. Kdor dočaka 80 let, je dočakal že visoko starost, in 90. leto je skoraj skrajna meja človeškega življenja; kar je več, so le prav redke izjeme. K nezgodam prištevamo vse po kaki zunanji sili, večinoma naenkrat povzročene telesne poškodbe. Ostra orodja, noži, žage, sekire, bodala povzročijo na telesu ostrorobate rane, ki jih z ozirom na orodje imenujemo vreznine, vsečnine ali ubodnine. Udarcem s topim orodjem in padcem ob tope predmete slede podkožne krvne podplutbe ali se pa koža in drugi mehki deli pretrgajo; v takih slučajih so robovi ran nepravilno natrgani, Močnim silam se niti trdno • okostje ne more ustavljati in tako se dogajajo prelomi kosti in izpahi sklepov. Krogle iz strelnega orodja predero kožo, drobovje in razdrobe kosti. Opekline in opare so posledice hude vročine, bodisi da vplivajo na naše telo vroči žarki poletnega solnca, vrele tekočine, razbeljene kovine ali vroči pari. Elektrika, najsi bo izpod neba v podobi strele, ali umetna od električnega stroja, umrtviči živčevje in prizadene lehko tudi opekline. Posebna vrsta nezgod onemogoči dihanje, da se nesrečnik zaduši; to se pripeti, če pride komu večji grižljaj v sapnik, ali komur je vrat zadrgnjen, utone v vodi, ali ga podsuje snežni plaz. Zaduši se človek tudi z vdihavanjem dušljivih plinov, n. pr, ogljikove kisline, ki se nabira v kleteh, kjer vino vre, v vodnjakih in jamah; ali svetilni plin, kadar se razpoči cev in napolni spal- nico, ogljikov okis iz štedilnik ognjišč in peči, ki nimajo pravega odduška. K nezgodam prištevamo naposled še razna zastrupljenja. Tako vidimo, da je vrsta nezgod, ki nam strežejo po zdravju in življenju, dolga; najneznatnejše orodje postane lehko nevarno — vbod šivanke je dostikrat že bil smrten, — da ne govorim o mogočnih elementarnih katastrofah, potresih, povodnjih, eksplozijah, ki v tre-notku pobero lehko tisoče žrtev. Do gotove meje se nezgod obvarujemo s potrebno previdnostjo in pazljivostjo. Pri nevarnem delu je treba vedrih živcev, in ne morda omamljenih z alkoholom; ponočnjak prihaja zjutraj na delo zaspan in ne more biti pri delu pazljiv; tudi ne kaže delovnega časa preveč raztegniti, da ne opeša pozornost in ne trpi točnost mišičnega delovanja. V novejšem času se tudi na kmetih precej s stroji dela in so * nezgode žalibog pogostne. K nevarnim strojem naj se pripuščajo le popolnoma trezne, zanesljive osebe. Pogostne so nezgode pri otrocih; igrajo se z vžigalicami, zažgo hišo in se večkrat ponesrečijo za vse življenje. Zapirajte pred otroki vse nevarne stvari, ostra orodja in vse strupene tekočine; matere, nadzorujte otroke, ker če je otrok povzročil nesrečo radi vaše neprevidnosti, vas ima sodnija pravico zasledovati. V nasprotju z nezgodami prištevamo k boleznim vse ostale nepravilnosti v delovanju posamičnih organov ali organskih skupin. Po svojem izvoru so bolezni ali prirojene ali pridobljene v poznejšem življenju. Prirojena je marsikatera slabost, ki jo prinese marsikatero slabo razvito dete na svet, prirojeni so dalje razni izpački in potvare udov, vseh vrst kile (dimeljske, stegenske, popkove i. t. d,), mnogo duševnih napak i. t. d. Z ozirom na način, kako se bolezni prično in razvijajo, govore zdravniki o naglih ali a k u t n i h boleznih, ako se hitro pojavijo, kmalu dozore do viška in se v doglednem času končajo z zdravjem ali smrtjo; sem spadajo vsa akutna vnetja in ve- * čina kužnih bolezni. Kronične ali dolgotrajne bolezni pa so one, ki se počasi, rekel bi, hinavsko razvijajo iz neznatnih začetkov, tako da jih radi prezremo, ki pa dolgo časa ali celo življenje trajajo; pa tudi akutne bolezni, ako so bile od začetka zanemarjene, preidejo lehko'v kronično obliko. Odkod toliko bolezni? Človek je, kakor ostala v naravi živeča bitja, po svojem telesu vezan na naravne zakone; zakoni narave pa velevajo boj med posameznimi vrstami živih bitij, krut in neizprosen boj. V ta boj je zapleten poleg živalstva in rastlinstva tudi človek, ki se nazivlje gospodarja narave. Poleg rastlin in živali, ki jih s prostim očesom vidimo, je v naravi še mnogo vrst silno malih, le z močnim drobnogledom, vidnih životinj, ki so jako preprosto ustvarjene in obstoji njih telo le iz ene stanice. Te male stvarce hočejo tudi živeti, in sicer na škodo drugim. Nekaj jih spada med živalstvo, večina pa je rastlinskega značaja, in sicer iz velikega plemena gliv, in jih s tujo besedo splošno bakterije ali bacile imenujemo. Hrane si iščejo v više razvitih rastlinah, živalih in — ljudeh. Rja na porumenelem listu drevesa, snet na žitnem klasu, strupena rosa vinske trte je pravtako bolezen, povzročena od gliv-zajedalk, kakor živinska kuga, ki prazni hleve naših gospodarjev, ali kakor množica nalezljivih bolezni, ki uničujejo človeški rod. V bistvu sćf vsi ti pojavi enaki, le sovražniki se drug od drugega nekoliko ločijo. Dasi se jih organizem brani, kolikor more, prihajajo vendar po raznih potih v telo; skozi kožo, kjer je nekoliko poškodovana, skozi rane, bezgalke v žrelu, skozi sopila in prebavila. V telesu se hitro pomnože, kajti hrane je dovolj in toplota primerna; tvorijo strupe, ki prehajajo v kri in zastrupijo telo. Vse to imenujemo nakratko okuženje ali infekcijo; bolezen, ki je na ta način nastala, pa kužno, infekcijsko bolezen. Znamenja bolezni se ne pokažejo takoj po okuženju, marveč je vmes krajša ali daljša doba, ki traja n. pr, pri ošpicah 10, pri iškrlaticf 4—7 dnj, pri legarju 7—21 dni in pri steklini celo več mesecev. /Vvw Nalezljivost nekaterih kužnih bolezni je zelo velika, tako da v kratkem času oboli več oseb v istem kraju za isto boleznijo; širijo se kužne kali ali neposredno od človeka do človeka, ali pa posredno po zraku, hrani, obleki, orodju. Nastopanje nalezljive bolezni v večji množini zovemo e p i d e m i j o. V prejšnjih stoletjih so nepremagljive epidemije prepotovale cele dele sveta, da so mrliči v kopah ležali in jih ni bilo mogoče pravočasno zagrebsti. Koze, kolera, legar, predvsem pa kuga ali »črna smrt« so bile prave šibe božje za človeški rod. Kuga in kolera sta doma v Aziji, kjer še sedaj morita ondotno prebivalstvo; v Evropo jo tudi tu pa tam zanesejo, pa ju zdravstvene oblasti takoj v začetku zatro. Koze so iz naših krajev izginile, ker se je uvedlo postavno cepljenje, ki ga je znašel angleški zdravnik Jenner (1798). Pravilno cepljenje varuje človeka vsaj deset let pred kozami; ker pa ni pozneje to varstvo več zanesljivo, je treba ponovnega cepljenja. V okuženem telesu se prične močen boj med tujimi usiljenci in med obrambnimi silami živega organizma. Zdrava kri ima lastnost, bakterije do neke gotove množice uničiti; vzporedno s strupi bakterij se tvorijo v obolelem telesu tudi protistrupi; njih naloga je, po-gubormsni vpliv bakterijalnih strupov zmanjševati ali celo popolnoma preprečiti. Tedaj slavi telo zmago nad boleznijo. Po zaslugi slavnih zdravnikov je prišla veda do spoznanja, da je mogoče priti telesu v tem boju na pomoč s tem, da vbrizga v kri protistrupe, umetno pridobljene iz krvi živali, ki so bile na isti način okužene. Na tem načelu sloni zdravljenje davice (difterije) z ubrizgavanjem Behringove zdravilne sokrvce (seruma); odkar je to zdravilo znano, umrje malo otrok za davico. Zanesljive uspehe je mogoče doseči, kakor so pokazale skušnje za časa svetovne vojske, s takojšnjim ubrizgavanjem protistrupa zoper krč ranjencev (krčevito odrevenelost, tetamiis), smrtno nevarno bolezen, ki nastopa vsled okuženja rane z nesnago, zlasti s prstjo. Mišic po telesu se poloti močna, krčevita napetost, pojavi se mrzlica in konec je največkrat smrt. (Z močnim protistrupom se bolezen lehko v kali zatre. Nekateri ljudje še sedaj ne morejo verjeti v nalezljivost kužnih bolezni, češ, da ostane marsikdo zdrav vkljub priložnosti okuženja. To dejstvo je istinito, pa ne dokazuje drugega, nego da ima telo nekaterih ljudi prirojene lastnosti, ki ne pustijo bakterijam, da bi se mogle v njem uspešno razvijati. To sredstvo je naravno varstvo (naravna imuniteta), s katerim so nekateri oblagodarjeni. Zdravniška veda pa pozna poleg naravnega tudi pridobljeno varstvo, ki velja za nekatere bolezni in se kaže v tem, da človek, ki je dotično bolezen srečno premagal, vnovič več ali vsaj kmalu več ne oboli. Ošpice imajo ljudje le po enkrat v življenju, kdor je imel koze enkrat, bo celo vrsto let varen pred njimi in če se ga pozneje vendar le primejo, bo bolezen mileje potekla. Koze zapuščajo torej v telesu za dalje časa pridobljeno varstvo, ki je tako močno in učinkuje tudi tedaj, če se je bolezen le v malenkostni obliki treh po živalskem cepilu nastalih gnojnih mozoljev pojavila, kar dan za dnevom opazujemo pri cepljenju koz. Ta znameniti naravni pojav smo zato natančneje razložili, da bodo matere tudi razumele, zakaj da morajo nositi otroke koze stavit. Sedaj cepijo z dobrim uspehom tudi zoper trebušni legar. Vsaka kužna bolezen pa ne daje pridobljenega varstva, ampak se celo rada večkrat ponavlja, n. pr. angina in pljučnica. Tudi ti dve bolezni prištevamo infekcijskim boleznim, ker je dokazano, da jih povzročajo posebne bakterije in tudi nalezljivost se je že večkrat opazovala. Splošno niso kužne bolezni navezane na posebno starost, vendar jih je nekaj, ki napadajo v pretežni večini otroke. Take bolezni so ošpice, rdečice, mumps, norice, Škrlatica, oslovski kašelj, davica. Obole pa tu in tam tudi odrastli ljudje, in sicer včasih prav nevarno. Poleg bakterij imamo pri postanku infekcijskih bolezni uva-ževati še razne vnanje okolnosti, ki pospešujejo okuženje ter zmanj- šujejo odporne sile telesa. Take okolnosti so neugodne vremenske razmere, nezmernost v jedi in pijači, kakor tudi lakota, nesnaga, nedostatna obleka, nezdrava stanovanja, uboštvo. Zelo razširjene so poleg imenovanih infekcijskih bolezni še nekatere druge zelo opasne bolezni, kojih povzročitelji pa dosedaj še niso znani. To so razne zle otekline in izrastki, med katere prištevamo tudi raka. V najnovejšem času se je temu zlu napovedala vojska in se je sklenilo ljudstvo poučiti o tej bolezni. Zato naj se tudi na tem mestu ne prezre opomin, da ni s čakanjem zanemarjati oteklin, ki se počasi razvijejo, dostikrat sprva nič ne bole, naposled pa te s smrtjo končajo. Naj se pravočasno vpraša zdravnik za svet. Ženske čutijo včasih leto in dan trdo oteklino v prsih, pa ne poiščejo zdravnika prej, kakor ko je že prepozno in operacija brez gotovega uspeha. 3. Kako se varujemo kužnih bolezni. Okužen človek je nevaren za svoje obližje in zdravstvena oblast ga ukaže osamiti, če je nalezljivost njegove bolezni mogoča, verjetna ali dognana. Dostop k bolniku je prepovedan; streže naj mu le ena oseba, ki pa naj pride z ostalimi člani rodbine kolikor mogoče malo v dotiko. Kjer je pa stanovanje tako majhno, da ni mogoče bolnika v posebni sobi osamiti, naj se odda v bolnico. Na deželi je to seveda težko mogoče, ker je še vse premalo občinskih bolnic za silo, kamor naj bi se oddajale nalezljivo bolne osebe. Vse, kar je bilo z bolnikom v dotiki, postelja, perilo, obleka, posoda, naj se razkuži, to se pravi, bolezenske kali, ki se jih morebiti še drže, naj se pomore. Stvari, ki nimajo posebne vrednosti, pa so bile z bolnikom močno v dotiki, je najbolje sežgati; perilo naj se v vrelem lugu dalj časa kuha. Posodo popari z vrelo sodino raztopino, ki jo pripraviš, če dodaš k 10 litrom vrele vode pest sode. Tla in pohištvo izbriši s krpami, namočenimi v 3% lizolovi raztopini. Čisti lizol, ki se prodaja v lekarnah in drogerijah, je temnorjava, ostro dišeča tekočina, ki povzroča na koži hude opekline. Otroci so se že večkrat z njim zastrupili; spravi naj se na varnem kraju pod ključem. Za razkuženje zadostuje raztopina ene velike žlice lizola v litru mlačne vode, V tej raztopini naj si tudi bolniška strežnica večkrat na dan umije roke, potem ko si jih je z milom dobro odrgnila. Zlasti naj ne opušča tega pred jedjo, Lizolova raztopina se pozneje lehko porabi za razkuženje nočne posode, stranišč i. t. d. Posebno skrbno je treba paziti na bolnikove iztrebke in izločke, ki naj se dodobra razkužijo. Mesto lizola se lehko uporablja v to svrho živo apno; k 1 delu žganega apna priliješ 4 dele vode. V podrobnostih pa se je ravnati po navodilu zdravnikovem. Vsekako pa je v prvi vrsti gledati na red in snago, ki sta, kakor v vseh strokah gospodinjstva, tudi tukaj nujno potrebna. Da v osrednji Aziji še toliko ljudi vsako leto umre za kužnimi boleznimi, sta kriva največ brezbrižnost in nesnaga ondotnega prebivalstva; Evropejci, ki se tam naselijo, veliko redkeje obole. Vročinska bolezen ali legar, azijatska kolera, kakor tudi kolera naših krajev, ki je azijatski vsled bljuvanja in driske podobna, vendar mnogo milejša, dalje griža, ki pri nas zlasti jeseni rada nastopa, se prenašajo največ z vodo, nesnažno posodo, sadjem in zelenjavo, ki ni dobro prekuhana. Z bolnikovimi iztrebki prihajajo bakterije v greznice, in če te nimajo trdnih sten, pronica gnojnica skozi zemljo v bližnje vodnjake, potoke ali stoječe vode ter vodo v njih okuži. V mestih, kjer so vpeljali dobre vodovode, so legar skoraj popolnoma zadušili. V krajih, ki nimajo dobrega vodovoda, in se legar večkrat pojavlja, naj bi se uživala le prekuhana, potem pa ohlajena voda, kateri se doda radi boljšega okusa še limonovega soka ali citronove kisline. Surovo sadje naj se vselej olupi, preden se uživa; tudi neprekuhane solate niso v okuženih krajih brez nevarnosti. Usta si večkrat na dan izpiraj in grgraj z raztopino kalijevega permanganata. Malo zrnce zadostuje za več kozarcev vode. Raztopina bodi svetlordeča. Druga skupina infekcijskih bolezni išče vhoda kar na površju telesa, skozi rane ali kožne odrtine, ki jih dostikrat niti ne vidimo ne. Zanesejo se ali iz zraka, ali z nesnažnimi obvezili, z roko, ali pa da devljejo ljudje ponekod najostudnejše stvari na rane. Ob robovih rane se pojavijo znamenja vnetja; rana jame boleti, koža okoli nje zateče in zardi, bolnika strese mrzlica; če ostane prisad krajevno omejen, se bolezen kmalu poleže, lehko pa se zgodi, da zaidejo bakterije v celotni krvotok in povzročijo splošno zastrupljen}© krvi. Tudi že omenjeni krč ranjencev ima svoj začetek v okuženih ranah. Glivica, ki ga povzroča, prebiva kaj rada v prsti in zato opazujemo v mirnih časih to bolezen večinoma pri ljudeh, ki delajo na polju in na vrtu in imajo na nogah ali rokah odprtine na koži. Šen se začenja največkrat na obrazu, kjer ima marsikdo v nosu, dkrog ust ali ušes zanemarjene razpoke ali odprtine, skozi katere prihajajo bakterije v kožo in jo razvnamejo. Tudi vranični prisad se pogosto prikaže najprej na koži v podobi velikega črnikastega, z gnojno krvjo napolnjenega mehurja, in sicer pri ljudeh, ki imajo opraviti z bolnimi živalmi ali samo z njihovimi sirovinami, kakor n. pr. s kožami, dlako, rogovi i. t. d. Zoper pasjo stelklino imamo uspešno sredstvo v Pasteurjevih zavodih — za naše (kraje na Dunajtf kamor pošlje pristojna oblast človeka, ki ga je vgriznila stekla žival. Da se steklina ne razširi, skrbi gosposka s kontumacijskimi odredbami. Gospodarjem in gospodinjam pa veljaj opomin, da ne puščajo psov brez hrane in vode in naj bi sploh nihče ne imel psa, kdor ni pripravljen zanj skrbeti. Zelo opasna bolezen je otročniška vročica, ki pobere leto za letom dokaj otročnic, ki morajo v cvetu življenja zapustiti svet, izročivši svoje dete tujim rokam. K porodom naj se kličejo le izšolane babice, ki vedo natančno ravnati, da ne pridejo kužne kali v telo in v kri otročnice; že prej pa je skrbeti za snago telesa, perila in postelje. Med skrajno nalezljive in po svojih dalekosežnih posledicah uprav usodne bolezni, ki se prenašajo skoraj vedno neposredno od človeka do človeka, štejemo tudi s p o 1 n e b o 1 e z n i. Njih razširjanje pospešuje največ spolno občevanje izven zakona. Čisto življenje pred sklepom zakona, v zakonu pa medsebojna zakonska zvestoba, je sredstvo, ki bo najzanesljiveje omejilo število teh bolezni. Ker sp pa tudi v naših krajih, zlasti od časa svetovne vojske že močno razširjene, naj bi se pred vstopom v zakon zahteval dokaz, da sta oba zaročenca zdrava. Le tako moramo njiju in njun zarod obvarovati pred nesrečo. Napačna in po znanosti ovržena je tudi misel, češ, da je spolna zdržnost zdravju škodljiva. 4. Boj zoper tuberkulozo. V mislih imamo, kadar govorimo o tej grozni morilki človeškega rodu, večinoma pljučno jetiko; vedeti pa je treba, da se naseli prav pogosto tudi v drugih delih telesa. Bezgalke na vratu škrofuloz-nega otroka so po svojem izvoru tuberkuloznega značaja; nadalje poznamo tuberkulozo prsne, trebušne in možganske mrene, čreves, sklepov, kosti in kože. Tudi nekatere domače živali, zlasti govedo, so podvržene tej bolezni in ni izključeno, da se more ta bolezen prenesti od živali na človeka. Toda, če se meso in mleko jetičnih živali dobro prekuha, je nevarnost od te strani primeroma neznatna. Glavna nevarnost za družbo je jetični bolnik — človek. V pretežni večini slučajev se od njega širi jetika na zdrave ljudi. Prirojena je jetika zelo redkokdaj, skoraj vedno se prime človeka šele po rojstvu, in sicer zgodaj.1 Že v otroški dobi je človek silno sprejeml j ivza tuberkulozo. Pri otrocih, ki so umrli v otro- 1 Posneto po članku, ki sem ga objavil v »Zlati dobi« 1917. Zdravstveni po- ški dobi, se opažajo po smrti približno že v tretjini slučajev znamenja tuberkuloze. Četudi je bila neposreden vzrok smrti morda kaka druga bolezen, je vendar s tem nepobitno dokazano, da je njih mlado telesce že postalo gnezdo tuberkuloze. Čim bolj pa gre mladina v leta, tem bolj narašča tudi pogostnost te bolezni in doseže pri odrastlih neverjetno višino 97 %. Od 100 odrastlih mrličev jih razodeva nič manj kakor 97 v raztelešenem truplu sledove nekdanje, več ali manj razširjene, sveže ali zastarele, včasih že ozdravljene tuberkulozne obolelosti v tem ali v onem delu telesa. Z napredujočo starostjo1 pojema umrljivost vsled tuberkuloze, pri odrastlih in pri starih ljudeh nahajamo dostikrat ostanke te bolezni le še kot postranske spremembe, ki so brez bistvenega pomena in ki jim v življenju niso delale posebnih težav; umrli so vsled kake druge bolezni, vsled nezgode ali vsled starosti. Drugače je pri otrocih. Tuberkuloza se tem rajši konča s smrtjo, čim mlajši je človek; najprej ji podleže dojenček, ako se ga je lotila kruta morilka. Treba je torej v prvi vrsti obvarovati otroka, ako hočeš obvarovati človeštvo. To resnico je tem lažje umeti, ako upoštevamo, da je jetika, ki se kaj rada pojavlja med odrastlo mladino med 16. in 30. letom, torej v najlepši dobi življenja, v žalostni podobi pljučne jetike ali sušice, največkrat le pozna posledica zgodnjega okuženja izza rane otroške dobe; prvotno obolenje je ostalo celo vrsto let brez posebnih znamenj in je šele kasneje, morda v zvezi s kako drugo boleznijo, planilo na dan. Na pljučih jetični bolnik hudo kašlja; na drugem mestu smo že omenili, da so izkašljanemu zraku primešane drobne kapljice in v njih pa tuberkulozo povzročujoče kali. Te se na ta način pridružijo zraku, ki bolnika obdaja, in človek, ki je v obližju, jih vdiha v svoja sopila. Malega otroka se taka bolezen prime, če le nekaj ur preživi v neposredni bližini kašljajočega jetičnika. To velja tudi za govorjenje, smeh ali kihanje. Tudi pljuvanje na tla bodi zabranjeno, ker se tudi s prahom bolezen raznaša: Tuberkulozo zatreti pomeni torej toliko, kot preprečiti možnost okuženja. Ko bi te možnosti ne bilo, bi bila bolezen v 30 letih zatrta. To je pa ideal, ki ni dosegljiv. Kajti dokler bodo jetični bolniki na svetu, bo vedno dana možnost okuženja, pa naj bodo varnostne naredbe še tako popolne. Vemo pa iz prejšnjih izvajanj, da nima oku-ženje pri človeku v poznejši dobi, vsaj po 6. letu, daleko tako zlih posledic, kakor pri malem otroku, in zatorej ne bo težko najti potov do bližnjih dosegljivih ciljev. Stremiti moramo, da obvarujemo vsaj otroka do končanega drugega leta pred tuberkulozo. Kje jo pa lehko otrok v tej dobi naleze? Od ljudi, s katerimi je v stiku. Od jetične matere je treba otroka nemudoma ločiti in oddati v kako oskrboval-nico za dojence. Jetičnega očeta ali kakega drugega člana družine pa v zdravišče za bolne na pljučih, vsaj za toliko časa, da dopolni otrok drugo leto. Poslov in drugih sostanovalcev ne sprejemati, ako se ne skažejo z natančnim zdravniškim spričevalom, da so glede jetike popolnoma vami. Težke naloge čakajo državo in dežele ter velike žrtve, ki edino vodijo k cilju. Treba je zdravišč za ozdravljive in posebnih bolnic za neozdravljive, ali bolje rečeno za lažje in težje slučaje; treba je mnogo denarja. Omejitev osebne svobode je potrebna v interesu celokupnosti; marsikaj ne boi posameznikom prav, pa se bodo morali ukloniti javni blaginji. Vse, ki trosijo tuberkulozne bacile, bi morali zdravniki naznaniti oblastem, prav-tako kot velja to za druge nalezljive bolezni. Dotične bo oblast nadzorovala in jim zabranila najemati stanovanje pri družini z majhnimi otroki. Obratno pa tudi družine, kjer je jetika v hiši, ne bodo smele sprejemati otrok na rejo. Vse pestunje, otroške strežnice in uslužbenke v zavodih za dojence, kakor sploh v otroških zavetiščih, naj bi bile pod rednim nadzorstvom in bi se morale od časa do časa preiskati. Stroge so sicer navidezno te odredbe, a kadar bomo imeli dovolj zavodov, kjer se bodo na pljučih bolni lehko oskrbovali in zdravili, kjer se jim bo nudilo udobno in prijazno bivališče, izgubi postava takoj svojo trpkost. Zdravišča, kakor jih imamo v mislih, so ljubki, v lepi pokrajini in v zdravem podnebju ležeči domovi. Bivanje v čistem zraku in uživanje naravnih krasot, jasnost neba in solnčna svetloba, zdrava in tečna hrana, zaposlenost s primernimi opravili, vse to bo olajšalo ločitev od doma in družine. Zdravilni uspehi, ki so v vzornih zavodih nepričakovano dobri, bodo utrdili zaupanje v bodočnost in dvignili duševno pobitost. Na Kranjskem je prostor za talko zdravišče že kupljen; ima izborno lego, je zavarovan pred mrzlimi severnimi vetrovi, s košatimi gozdovi v ozadju, na solnčnatem in celo pozimi toplejšem kraju, namreč na Golniku v tržiški okolici. Vselej, ko oddamo bolnika v zdravišče, dosežemo v boju zoper tuberkulozo obenem dva uspeha. Prvič izločimo iz družbe, zlasti iz bližine otrok, človeka, ki bi bil sicer vir nadaljnjih okuženj. Drugič * pa damo njemu samemu priložnost zdravljenja in zelo verjetno možnost ozdravljenja. Drugega izhoda ni. Gotovo število tuberkuloznih bolnikov pa moramo žalibog smatrati za izgubljene, To so slučaji, pri katerih je napredujoča bolezen vsekala hirajočemu telesu že težke, neozdravljive rane. Le smrt jih Gospodinjstvo. 18 bo v doglednem času rešila zemeljskega trpljenja. Bolniki na zadnji stopinji te bolezni so kot širitelji bolezni še prav posebno nevarni. Gnojne, deloma tudi krvave izmečke izkašljuje bolnik v obilni množini; vse okoli njega sprejema dan za dnevom strupeno snov. Odrast-lim v njegovi bližini se ni toliko bati kakor otrokom. Za težke slučaje se nameravajo zgraditi v zvezi z obstoječimi bolnicami posebni oddelki v samostojnih poslopjih; ne hiralnice, ampak prave, z vsemi pripomočki opremljene bolnice, kajti tudi razmerno težki slučaji tuberkuloze niso vedno absolutno neozdravljivi. Tudi tam naj bi se vse poskusilo, kar je v človeških močeh, za pridobitev zdravja, in če se bo to zgodilo, izgine tudi strah, ki bi ga drugače ljudstvo imelo pred njimi. Skratka, poleg fklimatičnih zdravišč za lažje, potrebujemo še posebnih bolnic za težje slučaje; tudi te morajo biti vabljivi, udobni in zahtevam zdravilstva v vsakem oziru ustrezajoči domovi. Gospodinjam je odločena v boju zoper tuberkulozo velika naloga. Za pouk dovzetne, izobražene in požrtvovalne žene bodo v okviru svoje hiše lehko mnogo storile za omejitev te bolezni. Kaj pomagajo najboljše vladne odredbe in vsa navodila zdravnikov, če jih ljudstvo ne razume in radi neumevanja smatra za nepotrebna. Jetika spada med nalezljive bolezni kakor tudi črna kuga, kolera, koze in druge; kakor je bilo mogoče te bolezni tako temeljito omejiti, da jih pri nas skoraj nikdar več ne vidimo, pravtako bo mogoče tudi tuberkulozo znatno omejiti, ako se v boju zoper njo složno združijo vsi sloji ljudstva. 5. Alkoholizem. Zloraba alkoholnih pijač je za družine vir nesreče, kerizpodkopuje dušno in telesno zdravje, uničuje premoženje, neti neslogo, seje prepir, zastruplja zarod. Vse to lehko opazuješ dan za dnevom na stoterih zgledih v družinah, kjer sta oče ali mati, ali pa še celo oba vdana pijači. Protialkoholno gibanje, ki ima tudi med Slovenci odločne zastopnike, je dalo povod, da se je o škodljivem vplivu alkohola na telo že mnogo predavalo in pisalo, tako da se nam zdi odveč ponavljati znane stvari. Nakratko bodi le v spomin poklicano, da pivci po pretežni večini prezgodaj umirajo vsled spridenja drobovja (srca, krvnih žil, jeter, želodca, obisti) in da je alkoholizem vzrok cele vrste bolezni obmejnega in osrednjega živčevja; višek dosegajo te bolezni v blaznosti pijancev. Odporne sile telesa oslabe, in nenadne bolezni, n. pr. pljučnica, zahtevajo v krogu alkoholikov nepričakovano mnogo žrtev v letih, ko bi morale telesne sile biti še na vrhuncu. Gospodinja sama bodi v pijači skrajno zmerna; da ne bo dvoumja, kaj je treba smatrati za skrajno zmernost, dostavljamo: najbolje je, ako daje s popolno zd rž nosit j o celi družini bodrilni zgled. Abstinenca je bolj varna in bolj priporočljiva, dočim zmernost v marsikaterih slučajih in okolnostih ni brez nevarnosti. Ljudje niso vsi enaki in značaji ne vsi enako trdni. Sčasoma se lehko resnost volje omaje, in razum' positane v svojih sodbah prelahek, tako da imaš za dovoljeno mero, ki v resnici ni več praJva. Tako prekorači zmemik mero neškodljivosti in postane nezmemik, da sam ne ve, kdaj. Najmanj pa, kar moramo od ženStva zahtevati, da so sovražnice žganja, tudi domačega. Pristni brinjevec, slivovka, tropinovec in podobne pijače so sicer po svoji kakovosti in po okusu boljše blago kot navadno trgovsko in tovarniško žganje; pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da je tudi domači izdelek močna alkoholna pijača, ki gori prižgana s prav tako višnjevim plamenom kakor špirit. Žganje-pitje naj bi za vselej izgini loiz naših kraj ev ! Zatorej tudi poslom ne dajati žganja kot priboljšek ali kot nadomestilo za hrano. Redilne vrednosti nima in poživljajoči vpliv, ki se hipno pokaže, je prevara. Delozmožnost in telesno moč daje le zdrava in tečna hrana; žganje pa telo slabi. Včasih smo slišali, da ponekod brez žganja ni dobiti delavcev in hlapci, ali pa menda še celo dekle, ne ostajajo pri hiši, če jim ni žgana pijača zagotovljena. Če bodo vsi gospodarji in vse gospodinje edine, bodo take zahteve kmalu potihnile. Nedorastlim otrokom ne dajaj niti kapljice vina, tudi če je z vodo zmešano; drugače lehko vcepiš otroku tudi z manjšimi množinami poželenje po pijači, ki bo postajalo vedno močnejše in bo morda prešlo naposled v neukrotljivo pivsko strast. Če že ne more biti drugače, kakor da vzameš otroka v družbo, kjer se pije, daj mu rajši brezalkoholnih pijač, ki so zdrave in sladke; otrokom bodo prijale, in ne bodo prosili vina. Tako dosledno postopaj, in dosegla boš, da bo ostalo mlado' telo lepo število let prosto alkohola. Zakonske zveze sklepati z osebami, ki so že zmlada vdane pijači, je nevarno; nekateri se sicer v zakonu poboljšajo, drugi zopet ne, posebno ne sinovi pijančevanju podvrženih staršev. Nagon, ki jih šiloma žene k alkoholu, jim je prirojen in je bolestna posledica dedne obremenjenosti; celo njihovo duševno razpoloženje je pravzaprav že neke vrste duševna bolezen. Če bodo dekleta temu poglavju posvečala več pozornosti kakor doslej, si bodo prihranile veliko bridkih ur, obenem pa bodo dobro vplivale tudi na moško mladino; strožje stališče deklet bo služilo nehote tudi mladeničem kot krepek nagib k treznosti. Pri mladini obeh spolov mora zmagati prepričanje, da je pijanost in pijančevanje ter vse, kar vodi k. temu in je s tem v zvezi, nekaj sramotnega, dostojnega človeka nevrednega. Neredkokrat pa se žalibog tekom zakonskega življenja dogaja, da se mož, prej delaven in trezen, sčasoma spremeni in začne popivati. V takem slučaju je žena prva poklicana, da ga zopet spravi na pravo pot, seveda z lepo besedo in z ljubeznijo. Mož naj uvidi, da mu hoče žena le dobro in da ne svari le raditega, ker mu ničesar ne privošči. Če je sprememba sploh mogoča, se bo mož predrugačil. S prepirom in prerekanjem bo težko kaj dosegla. Nepoboljšljivi pijanci, ki zapravljajo premoženje in spravljajo celo obitelj v pogubo, naj se brezobzirno naznanijo sodišču, da izreče nad njimi preklic in s tem odvzame priložnost, trositi imetje. Sedanje postave dajejo ugodno priložnost, da se pijancem pravočasno prekrižajo računi in se tako reši premoženje. Vse, kar se stori v javnem življenju zoper alkohol, naj najde v ženskih vrstah živahen odmev. Naj prihaja protialkoholno stremljenje od katerekoli strani, ženstvu veleva lastna korist, da ga krepko podpira. 6. Postrežba bolnikom." To poglavje obsega eno najvažnejših, pa tudi najtežjih nalog pridne in vestne gospodinje. Nje srce je polno bridkosti, ko pride bolezen med ljubljeno družino in plava smrtni angel nad glavami njenih ljubljencev. Gotovo se bode z vso požrtvovalnostjo in ljubeznijo posvetila svojemu poklicu, toda potrebno je, da tudi razum ohrani jasnost in trezni preudarek. Brez tega si ne moremo misliti prave bolniške postrežbe. Zato je izobraženi gospodinji svetovati, da se nekoliko pripravi za ta težavni posel, tem bolj, ker pri nas še nimamo dovolj izučenih strežnic. Bolniška strežnica, bodisi ona po poklicu, ali domača gospodinja, bodi desna roka zdravnikova. Vse njegove odredbe naj točno izvršuje; od nje je v prvi vrsti zahtevati zaupanje v zdravniško pomoč. Zaupanje v zdravnika pa bo tem večje in lažje, čim bolj se bo mogla strežnica umisliti v dejanski položaj bolezni. Zato se je uvedel v višje dekliške in gospodinjske šole pouk o zdravstvu, kjer si je mogoče pridobiti nekaj osnovnih pojmov o človeškem telesu in njega pojavih v zdravju in bolezni. Nekoliko poučena iz šole, bode temeljiteje in z večjim veseljem izvrševala zdravnikove predpise in težko se ji bo primerilo, da bi kaj storila, kar bi utegnilo bolniku škodovati. Zlasti pri infekcijskih boleznih se bodo pokazali lepi uspehi, če se bodo gospodinje zavedale bistva okuženja ter strogo izvrševale oblastvene predpise, in jih ne smatrale za nepotrebno sitnost. Soba, v kateri leži bolnik, naj bode v pravem pomenu besede bolniškasoba, namenjena v prvi vrsti le bolniku. V to svrho naj se izbere soba, ki ni v obližju cestnega ropota ali kakega drugega šuma. Solnčne svetlobe se ne boj, vendar skrbi za primerne zavese na oknih, da sobo včasih tudi lehko zatemniš, če potrebuje bolnik spanja. Zrak v sobi naj bo čist; zato naj se soba večkrat na dan zrači, vendar tako, da ne pride do bolnika prepih. Toplota v sobi naj znaša 16 do 18 stopinj Celzijevega toplomera. Bolniško posteljo postavi tako, da se samo ob zglavju dotika stene, od ostalih strani pa ima prost dohod; izpostavljena ne sme biti prepihu od oken in vrat, kakor tudi ne preveliki vročini od peči. Za posteljno opravo prija najbolje dobra žimnica, ne preveč mehke blazine in volnena odeja. Pri bolnikih, ki močijo posteljo, skrbi za podlogo iz povoščenega platna, ki ne propušča vode. Samoobsebi je umevno, da mora biti vse perilo lepo snažno in postelja večkrat prestlana; če mogoče, dvakrat na dan. Tla pometaj z mokro cunjo, da ne delaš prahu. Bolniška soba naj ne služi ostali družini za spalnico ali obednico. V odsotnosti zdravnika ima strežnica dolžnost, bolnika mirno in neprisiljeno opazovati in vse, kar na bolniku posebnega opazi, zdravniku sporočiti. Dobro je, če zna meriti telesno toploto in šteti udarce žile; v ljubljanski gospodinjski šoli kmetijske družbe se vrše med letom tozadevne praktične vaje v hišni bolnišnici. V boljših hišah imajo v to svrho vedno tudi toplomer pri rokah, ki je namenjen merjenju bolnikove toplote. Vsakokrat naj se visokost gorkote zapiše na listek. K lastnostim dobre strežnice spada predvsem hladnokrvnost v vseh okolnostih; če se bolezen še tako na slabo obrne, ne sme bolniku kazati strahu, žalosti ali obupa. Biti mora bolniku ne samo strežnica, ampak tudi tolažnica. Nadalje je potrebna telesna sposobnost; slabe, bolehne osebe naj se preskrbe s kako drugo pripravno pomočnico, ker bi sicer vsled napora, ki mu niso kos, same lehko obolele in v hiši bi imeli dva bolnika mesto enega. Naposled mora imeti mnogo potrpežljivosti in se znati zatajevati; bolniku, ki je nadležen, siten ali celo osoren proti njej, ne sme zameriti, pač pa je upravičena, izlepa, a odločno zahtevati, da ne nasprotuje predpisanim odredbam. Posebno pozornost je obračati na bolnike, ki se jim je omračil um; ne smejo se puščati sami, niti naj ne bo v obližju kako nevarno orodje, nož, škarje i. t. d. Vedeti je treba, da se tudi duševno zdravim pri hudi vročini začne blesti in si lehko kaj žalega Store; nekateri prav radi iz postelje uhajajo. Obiskovanje zelo slabih bolnikov naj se, če ni tehtnih razlogov, sploh oipušča; tudi drugače naj ne bodo obiski prepogostni in predolgotrajni. Ne omenjaj v razgovoru ničesar, kar bi bolnika žalostilo in mu jemalo pogum. Težko je v bridkih trenutkih bližajoče se smrti premagati se, toda uprav v zatajevanju se kaže moč ljubezni. Kakor vsa bolniška soba, pohištvo in orodje, bodi čisto tudi bolnikovo telo, obraz in roke mu vsak dan umivaj z mlačno vodo; pa tudi ostalo telo naj se večkrat izpere s platneno krpo, v vodi namočeno. Še umestnejše so večkratne kopelji, ki se pa smejo rabiti le, če in kakor zdravnik dovoli. Tudi bolnikovih ust ne zanemarjaj; če ne more tega sam storiti, mu je treba izbrisati zobe in jezik z vodo, kateri si dodal par kapljic kisa. Suhe, razpokane ustnice namaži večkrat na dan z glicerinom ali oljem. Bolnikom, ki so dolgo v postelji in vsled mučne bolezni zelo shujšani, se rade napravijo na nekaterih delih telesa, zlasti na hrbtu, križu, komolcih in petah, šene. Na preležanih mestih se pojavijo najpreje rdeče in boleče pege, pozneje pa tudi obsežna in globoka uljesa, ki segajo včasih noter do kosti. Položaj bolnika, ki je že prej mnogo trpel, se poslabša do neznosnosti. Skušaj postanek sen po možnosti preprečiti s tem, da bolnika večkrat preložiš in skrbiš za snažnost kože s pridnim umivanjem; dobro je dotična mesta večkrat umiti s francoskim žganjem, citronovim sokom ali z vodo in jesihom. V vseh težjih slučajih pa si bo treba omisliti zračni svitek iz kavčuka, napolnjen z zrakom ali mlačno vodo; na njem bo ležal bolnik mehko in oni del telesa, ki bi sicer utegnil ali ki je že postal preležan, bo počival brez pritiska. Bolniška strežnica sodeluje pogosto tudi pri izvrševanju zdravniških opravil, ki so že izven delokroga navadne postrežbe. Zdravnik naroča razne ovitke, obkladke, kooelji, masiranje, polaganje obližev, izpiranje z irigatorjem, — stvari, ki zahtevajo že precej strokovne izobrazbe. Tam, kjer ni izšolanih strežnic na razpolago, bo zdravnik rade volje taka opravila razjasnil in pokazal, kako se izvršijo, da bo gospodinja tudi v njegovi odsotnosti si znala pomagati. Bolnik potrebuje, kakor vsako živo bitje, tudi jedi in pijače; ker pa je njegovo telo vsled bolezni v spremenjenem položaju, zahteva tudi drugačne hranitve, kakor telo zdravega človeka. Na svojo roko ne sme gospodinja bolniku hrane določati; taka neubogljivost in malomarnost bi imela za bolnika lehko najhujše posledice. Tudi naj se nikar ne boji, da bo bolnik preveč opešal, češ, da mu je zdravnik premalo dovolil. Zdravniki dandanes dobro vedo, da je treba bolnemu telesu redilnih snovi, in vestno preračunijo, koliko bolnik potrebuje in koliko more brez škode prenesti. Ako je zdravnik izprevidel, da bi bilo za bolnika najbolje, da se odda v bolnico, naj se to tudi izvrši; če se bolnik tega boji, ga je treba tolažiti in izpodbujati, ne pa ga morda celo odvračati. Pogosto zdravnike prebirati, ni dobro, pač pa se lehko v težlkih in dvomljivih slučajih v sporazumu s hišnim zdravnikom pokliče še kak drug v posvet. Splošna želja naših gospodinj je, da bi znale tudi raznovrstna domača zdravila za prvo pomoč uporabljati pri tej ali oni bolezni. Na prodaj je mnogo knjig, večinoma od nezdravnikov spisanih, ki navajajo ljudstvo k domačemu zdravljenju, a dolžnost nam veleva, odkrito povedati, da tako berivo malo koristi, pa veliko škoduje. Predpogoj zdravljenja je poznanje bolezni, to dela večkrat težave celo onim, ki so se dolgo vrsto let šolali na zdravniških šolah. Vsako rokodelstvo, vsaka stroka kliče po izučenem strokovnjaku, le zdravništvo naj bi bilo tako enostavno, da bi smel vsakdo brez škode poskušati svojo umetnost na svojem ali na telesu svojega bližnjega, medtem ko še strganega čevlja ne zaupamo drugemu kot izučenemu čevljarju. Menim, da bo vsakemu jasno, zakaj ni mogoče navesti zdravil za posamezne bolezni, kakor to delajo nekatere knjige kar po abecednem redu. Vzemimo zgled iz vsakdanjega življenja, V družini je nekdo obolel in ima bolečine v trebuhu. Gospodinja skuša z domačimi zdravili, s čajem iz rož, in s tem in z onim, kar je kdo nasvetoval, bolniku pomagati. Mogoče je, da po topli pijači bolečine nekoliko odnehajo, a se kmalu zopet ponove. Tako se izgublja dragoceni čas, bolnik ima morda vnetje slepiča in ko pride zdravnik in pošlje bolnika v bolnico, je bolezen že močno pospešila korake; do bolnice je pa marsikje tudi pot zelo dolga in tako je prišel bolnik prepozno do operacije. Takih zgledov bi navedli lehko vse polno. Bodite torej previdne in ne zanašajte se na lastno znanje. »Nekaj pa vendar moram dati bolniku za prvo silo, ker takoj ni vedno zdravnika pri rokah,« čujem to ali ono ženo ugovarjati. Smeš, prav; nikakor nismo trdili, da moraš držati roke križem, ako kdo od družine oboli; celo dolžnost imaš, skrbeti za prvo pomoč. Pripravi bolniku dobro, čedno bolniško postelj, in skrbi, da bo njegovo počitka potrebno telo čim p r e j üdobno počivalo, in imej zavest, da si s tem že v e č z a b o 1 n i k a s t o r i 1 a , k akorčeb išla is kat zdravil po raznih knjigah. Kolikokrat zanemarjajo ljudje bolnika, ki se mu bolezen razločno pozna na obrazu, ga trese mraz in kuha vročina, je brez teka, je izmučen m betežen, pa še vedno kakor senca lazi okrog hiše, se sili k delu ali ga pa celo priganjajo. Bolno telo si želi najpreje počitka, saj vsi vemo, da tudi bolna žival, sledeča naravnemu nagonu, poišče miren kotiček in leže k počitku. Bolniku vprvisilitudistemmnogokoristiš, davse opustiš, o čemer zagotovo in od. zanesljive strani ne veš, da je prav. Slavni zdravniki so celo svojim učencem kot prvo pravilo priporočali: prvo je, da ne škoduješ! Ugibati in na slepo srečo poskuišati na bolniku učinek raznih od prijateljic, sosed in mazačev nasvetovanih pripomočkov, se lehko bridko maščuje. Skrb za jed in za pijačo je prvi hip tudi odveč; če daš bolniku nekoliko mleka, mu bo za prvo silo zadostovalo in vsaj pri večini bolezni gotovo ne škodilo; za žejo požirek dobre pitne vode ali oslajene z malinovim odcedkom bo največkrat popolnoma ustregel. Pri vseh resnih obolenjih pa slast do jedi skoraj vedno tako globoko pade, da bolniku vsaka jed mrzi in ga ne smeš takoj začeti siliti z jedjo. Kdaj je treba iti po zdravnika? Za vsako malenkost ni potrebno, in tudi ni izvedljivo, zlasti na deželi ne. Zagotavljamo pa gospodinje, da, čim resneje bodo presojale tudi malenkosti, ki so včasih le navidezne, tem manj pomot se jim bo pripetilo. Ne moremo popisati vseh znakov, s katerimi se začenjajo nevarne bolezni; med mnogo drugimi zgledi navajamo, da zaslužijo vse bolezni naše pozornosti, če se začenjajo z zvišano telesno toploto (nad 37'5°C); resna znamenja preteče nevarnosti so razne krvavitve, globoka nezavest, ponovno bljuvanje in obenem bolečine v trebuhu, združene z zatvoro blata in vetrov, nezmožnost odcejati vodo, zelo otežko-čeno, piskajoče dihanje, temne ustnice in višnjevkast obraz, zatekajoče noge, naglo hujšanje i. t. d. Vsaka slovenska gospodinja naj pridno prebira knjigo o »postrežbi bolnikom«, ki jo je izdala pred leti Družba sv. Mohorja. V njej je še veliko podrobnosti, na katere se v tej knjigi nismo mogli ozirati. 7, Skrb za dojence. Otroško telo je v prvem letu po rojstvu zelo nežno, občutljivo in tolikim nevarnostim izpostavljeno, da v nekaterih krajih od sto živorojenih detet dobra petina ne dočaka konca prvega leta. Zakaj? Kriva je temu največ n e p r i m e r n a h r a n a,. Narava je odločila novorojenemu detetu materino mleko kot prvi in edino pravi živež. Pri otrocih, ki tega živeža nimajo, je umrljivost 17 krat tako velika, kakor pri onih, ki so vzrastli pri materinih prsih. Žalibog, da dandanašnji mnogo mater svoje svete dolžnosti do otroka ne izpolnjuje, bodisi, da ga ne more dojiti, ga ne sme ali celo noče. Zadnje je velik zločin, prvo pa neveseli družabni pojav, ki priča o žalostnih socialnih razmerah človeške družbe. V revnih družinah je.dostikrat žena prisiljena, izven hiše iskati zaslužka in je zato večji del dneva z doma. Ne smejo pa dojiti one matere, katerim je zdravnik radi bolezni dojenje odsvetoval. To velja zlasti za nalezljive in duševne bolezni. Premožne hiše morejo v takih slučajih najeti d o j n i c o , ki pa mora biti glasom zdravniške izjave popolnoma zdrava in tudi drugače zanesljiva oseba. Toda, če pomislimo, da izročajo dojnice dostikrat lastne otroke tujim ljudem na rejo, odrekši jim svoje mleko, da ga morejo za denar nuditi tujim otrokom, se nam ta pripomoček ne more vselej zdeti priporočljiv. Zatorej naj bi za dojnice šle služit le one zdrave matere — zakonskim pripada vsekako prednost —, katerih otrok je umrl, ali pa one, ki morejo obenem dojiti dvoje otrok, kar pri zdravih, krepkih ženah z dežele pri primerni hrani ni redko. Vemo, da bo povoljna rešitev tega vprašanja velikokrat povzročala težave, in zato polagamo materam tole navodilo na srce: Če že ni mogoče novo- rojencaizključno s človeškim mlekom prehranjevati, naj se mu ga nudi vsaj toliko, kolikor je mogoče, drugo pa nadomesti z umetno hrano. Nika rte pozabiti, da je vsaka kapljica materinega mleka za otroka neprecenljivo blago. Če so težave še tako velike, vsaj prve štiri mesece naj se skuša otrok dojiti, drugače pa, če ni nepremagljivih zadržkov, je dolžnost vseh mater, revnih in bogatih, da doje svoje otroke celo dojniško dobo. Na koncu devetega meseca se otrok brez škode lehko odstavi, pa ne naenkrat, temveč polagoma, tako da dobiva poleg materinega odnosno dojničnega mleka tudi kravje mleko, po enkrat na dan nekoliko mesne juhe, v katero je vkuhan pšenični zdrob in raz katero je posneta vsa tolšča. Tu in tam bodo razmere hotele, da bodemo pričeli s tako primesjo že po šestem mesecu. Čas odstavljanja je odvisen tudi od letnega časa in od telesnega razpoloženja matere. Sredi vročega poletja ne kaže nikdar otroka odstaviti; rajši počakati hladnejših tednov; nosečnost zahteva, da se dojenje prekine; nikakor pa ne velja to, ako dobi mati mesečno perilo; le če bi se pokazalo, da otrok očividno več ne uspeva pri tej hrani, bi bilo treba premembe. Pri nas na deželi se dobe matere, ki doje še preko prvega leta dalje; to je nepotrebno in neumestno. Izgovor mnogoterih mater, češ da nimajo dovolj mleka, največkrat ne velja. Ako smo dognali pri njih veliko telesno onemoglost ali posebne bolezni, bodo opravičene v naših očeh. Največkrat pa jim manjka pravega veselja, dobre volje in vztrajnosti, tako da po prvih ponesrečenih poskusih takoj obupajo; glavni vzrok pa je nevednost. Ne zavedajo se, da je tudi majhna množina materinega mleka za otroka dragocene vrednosti, in da se bo otroku, ki dobiva nekaj živeža pri materi, drugo pa od drugod, še vedno bolje godilo, kakor če bi se moral zadovoljiti edino le z živalskim mlekom. Novorojencu se pogosto zaželi po hrani; vendar prvi dan po rojstvu otrok prav lehko prestane brez vsake hrane, kar nekateri zdravniki celo priporočajo. Pozneje je treba otroka privaditi posebnemu redu, kar bo njemu in materi v korist. Povprečno lehko rečemo, da zadostuje, ako sesa otrok šestkrat v 24 urah, in sicer prvič zjutraj, ko se zbudi, in zadnjič med 10. in 11. uro zvečer, V prvem tednu pa naj se postopa od slučaja do slučaja z vpoštevanjem danih razmer po nasvetu babice. Ko se otrok pri prsih nasiti, preneha sesati in zaspi; iz spanja ga nikdar ne budi samo radi obeda. Materino mleko vsebuje vse snovi, iz katerih je sestavljeno otroško telo in katerih potrebuje za nadaljnji razvoj. Neprimerna hrana doječe matere vpliva neugodno na sestavine njenega mleka. Zdravniki odsvetujejo preveč osoljena, zelo kisla ali mastna jedila, ostre dišave, pretežno mesno hrano, zlasti svinjino in alkoholne pijače; priporočajo pa v prvi vrsti mleko in mlečna jedila, sadje in lehko kuhano zelenjavo, nepretežke močnate jedi, dobro precejene juhe od stroč-nega sočivja. Samega fižola, leče in graha kot težjih in napenjajočih snovi se je doječim materam ogibati. Pusto meso v nepretirani meri uživano je dovoljeno. Predvsem pa morajo uživati precej mleka, ki zelo blagodejno vpliva na množino in kakovost materinega mleka; to naj bi uvaževale posebno matere, ki imajo premalo mleka za dojenje, kajti od kave, čaja in alkohola jim ne bodo dajale prsi mleka. Kaj pa tedaj, če nikakor ni mogoče preskrbeti otroku človeškega mleka? Takrat nam služi v sili kravje mleko, ki je namenjeno teletom, in nam mora biti prvi hip jasno, da ne more popolnoma ustrezati potrebam dojenčkovega telesa. Kravje mleko je njegovemu drobovju pretežko prebavljivo, ker ima razmeroma preveč beljakovin in premalo sladkorja; zato ga je treba razredčiti z'vodo, in sicer se prida v prvem tednu po porodu na del mleka tri dele vode, od drugega do petega tedna dva dela vode, od tedaj do petega meseca vsakega pol, potem vedno manj vode in od desetega meseca dalje naj se daje otioku nerazredčeno kravje mleko1. Razen vode dodaj kravjemti mle- ku še nekoliko mlečnega sladkorja, ki ga dobiš v lekarni; najbolje je* da stopiš sladkor v vodi prej ko jo priliješ mleku, in sicer zadostuje, če ga dodaš za vsak obed eno čajno žličko. Ako pa nimaš mlečnega sladkorja pri rokah, smeš vzeti tudi navadni sladkor, toda za dobro polovico manj. Umetno s kravjim mlekom pitanim otrokom naj se daje hrana v za spoznanje večjih presledkih, kakor če bi jih dojile matere. Vsakokratne mere ni mogoče vsem umetno pitanim otrokom enako določiti, ker je treba od slučaja do slučaja, večkrat tudi po zdravniškem nasvetu upoštevati posebna svojstva posameznih otrok. Nekateri se prej nasitijo kot drugi; vsled prenapolnjenega želodca jame otrok bljuvati in si lehko pokvari prebavila; lačni otroci jokajo in nimajo spanja. Splošno priznano je pravilo, da naj prvi mesec vsakokratna mera zaužite hrane ne presega 100 g (prve dni po rojstvu primeroma manj); polagoma pa naj se stopnjuje tako, da bo znašala v zadnjem četrtletju posamezna južina kakih 250 g. V tem času zadostuje povprečno liter nerazredčenega in neposnetega kravjega mleka na dan poleg druge primesi k navadni hrani, katero v tem času otrok lehko dobiva; drugače seveda bi bilo treba dati nekoliko več mleka. Od četrtega meseca naprej dajejo v nekaterih družinah v mlečno raztopino tudi še malo množino te ali one takoimenovane otroške molke, ki je lehko od pšenice, ječmena, ovsa ali riža. K temu je treba pripomniti, da veliko otrok, zlasti slabotnih, v mestih v prvi polovici leta močnate hrane ne prenaša dobro; vsekako ne kaže začenjati z močnato primesjo pred sedmim mesecem, in še tedaj le iz posebnih razlogov po zdravnikovem nasvetu. Res je sicer, da marsikateri otrok, ki se umetno prehranjuje, tudi dobro uspeva, vendar pa je zanj nevarnost obolenja in smrti veliko večja; izmed otrok, ki jih že v prvem letu pobere smrt, je pretežna večina takih, ki so bili umetno hranjeni. Tukaj je namreč dana priložnost, da prihaja s hrano vred dan za dnevom nešteto bakterij v otroška prebavila in jih draži k vnetju. Odrastlemu človeku bi te bakterije največkrat ne škodile, nežnemu otroškemu drobovju pa so smrtno nevarne. Otroka se poloti driska, bljuvanje, splošna ovenelost in onemoglost, nazadnje večkrat smrt. Ta bolezen razsaja med dojenci zlasti v vročih mesecih poletja, ko se bakterije v mleku najbuj-neje -množe. Sedaj lehko spoznaš, slovenska mati, kako dobroto da izkazuješ otroku, če ga sama dojiš. Mleko iz tvojih prsi prihaja neposredno v otroško telo in je brez vsakih bolezenskih kali; ne more se onesnažiti ter okužiti v posodi in je tako pripravljeno kakor narava zahteva. Živalsko mleko pa prihaja v dotiko z razno nesnago, največkrat že pri molži radi nesnažnih vimen, umazanih rok in nečiste po- sode; tudi v mleku samem se naglo, zlasti poleti, zaplode bolezenske glivice in v njem izborno uspevajo. Da se pri umetnem pitanju tej nevarnosti izognemo, moramo žive kali v mleku z vročino zamoriti in mleko prevreti. Takoj, ko je prinesla dekla mleko iz hleva, naj ga odmeri za enkratni obed, mu doda predpisano količino vode in sladkorja ter nemudoma zavre, posodo pokrije in postavi na hladno, da se ohladi do 370 C, Pri tej toplini namreč se sme dati mleko dojencu, tako da ni. prevroče in ne prehladno. Ker ni povsod toplomera pri rokah, se prepričaš o pravi toplini mleka s tem, da položiš sesalno steklenico na zaprto oko; ako je toplota, ki jo pri tem občutiš, taka, da jo oko lehko zdrži, je za otroka prava. Nikakor pa ni dovoljeno, mleka okušati z jezikom ali s prstom. V premožnejših hišah naj bi si gospodinje, ki so iz tehtnih razlogov prisiljene, otroka umetno rediti, omislile Soxhletov aparat, v katerem je mogoče, kravje mleko zanesljivo1 in priročno razkužiti. Tej pripravi je tudi priloženo tiskano navodilo za uporabo; posluževati se ga zna tudi vsaka izprašana babica. Kjer pa vsled uboštva ni mogoče te priprave nabaviti, tam naj si pomagajo, kakor svetuje profesor Valenta, na sledeči način; Preskrbi si toliko čistih stekleničic — navadno takih od zdravil — po 150—200 g vsebine, kolikorkrat nameravaš otroka tekom 24 ur pitati, napolni jih z razredčenim in oslajenim mlekom, zamaši z vato, zamašeno odprtino obdaj še enkrat z vato in pritrdi vato ob grlu ste-kleničice z nitjo. Stekleničice postavi v lonec, ki je napolnjen tri prste visoko z vodo, na dnu lonca pa bodi slama ali cunja. Pokriti lonec pristavi k ognju, da zavreta voda v loncu in mleko v steklenicah; vrenje naj traja četrt ure. Nato odstrani pokrov, odstavi lonec in ga postavi na bližnjo mizo. Po preteku četrt ure vzemi stekleničice iz lonca ter jih spravi na varnem kraju. Pred vsakratno uporabo je treba ohlajeno stekleničico zopet segreti; deni jo v lonček vode, pristavi k ognju in počakaj, da se mleko v stekleničici segreje do 37° C. Potem odstrani vato od steklenice in natakni nanjo ustnik (cuzek). Stekle-ničice se morajo vsakikrat pred uporabo obdrgniti s špiritom in s posebno ščetko ter nato splakniti s čisto vodo. Potem se poveznejo na snažno polico. Ustniki naj se operejo po vsaki uporabi v vodi, ki je bila že prevreta in potem ohlajena in v kateri je bilo raztopljene nekoliko sode (noževo konico na četrt litra vode); hraniti jih je v kupici čiste vode in vrhutega še vsak dan prekuhati v loncu s stekle-ničicami vred. (Pl. Valenta, Učna knjiga za babice str. 98.) Gospodinji ne bo pri teh podrobnih navodilih težko spoznati, kako važnost da polagajo zdravniki pri umetni reji otrok na čim večjo snažnost. Če se pa ozremo po hišah v naši domovini, osupnemo, ko vidimo, koliko se v tem oziru greši. Umazane in zanemarjene so živali, hlevi, roke, posoda za mleko, sesalno orodje, skratka vse, s čimer prihaja otroku namenjeno mleko v dotiko. Otroku je padel ustnik na tla, mati ga pobere in morda le nekoliko ob predpasnik obriše in ga zopet položi otroku v usta. Vse to bi ne smelo biti. Tudi na culice se otroci ne smejo navaditi Ni brez pomena, od kake krave da jemlješ mleko za otroka. Žival mora biti popolnoma zdrava in v snagi negovana; pokladaj ji dobro suho ali zeleno krmo; pase naj se na zdravem pašniku; ne sme pa dobivati pese in tudi ne raznih odpadkov iz tovarniških podjetij. Navzlic največji pozornosti in skrbnosti, ki jo imajo domači za otroka, pa se dogaja, da umetno gojeni otrok slabo ali sploh ne uspeva. Najboljša umetna reja je pomanjkljiva in daleč zaostaja za naravno materino. Še celo nevarne bolezni se utegnejo pojaviti pri takih otrocih in tedaj bo moral zdravnik odrediti spremembo v hrani. To spada že v zdravniško vedo in ni namen te knjige, pisati obširneje o posameznih otroških boleznih. Koncem prvega leta je treba začeti otroka pripravljati na prehod od otroške hrane k hrani odrastlih oseb. Vendar se mora prehod vršiti počasi, kajti šele po preteku drugega leta more otrok uspevati pri popolnoma mešani hrani. Celo drugo leto je otrok, dokler nima vsega mlečnega zobovja, navezan na posebno, zanj primemo hrano. Tudi v drugem letu bodi kravje mleko še poglavitni steber otroške hrane, in sicer okroglo po en liter na dan v štirih obrokih; poleg tega pa se mu še lehko da peciva, juhe, zdroba, rezancev, nekoliko lahke zelenjave (n. pr. špinače). Mesa in težjega sočivja tudi sedaj še ne dajati! Prvič ker so otroci tudi brez tega lepo debeli in rdeči, in drugič, ker še prebavila niso toliko utrjena, da bi se ne bilo bati bolezni. Poleg prave hrane je za otroško zdravje potrebno, da se opuste vse škodljive, med našim ljudstvom žal še tako globoko ukoreninjene grde navade, ki omejujejo naravni razvoj dojenčevega telesa. Sem spada v prvi vrsti pretesno povijanje, ki ovira pravilno rast okostja, mišic in drobovja, otežuje dihanje, delovanje srca in celotni razmah mladega življenja. Marsikatera nevedna in trdosrčna mati detetu niti ročic ne pušča prostih. Dete sme biti le prav narahlo zavito in pokrito; obleka ne sme delati njegovemu telesu najmanjše sile in zabranjevati kretenj, ki so otroku vled naravnega nagona zaželjene. To pravilo je tako važno, da so vsi ugovori, ki bi jih matere utegnile navesti, neupravičeni. Pri opisu okostja je bilo omenjeno, da so otroške kosti še mehke; zlasti pri bolehnih, rahitičnih otrocih se primeroma pozno utrdijo; taki otroci so včasih že poldrugo leto stari, pa še ne morejo hoditi. Otroka ne smeš šiloma navajati k hoji. Otrok bo že sam dal spoznati, kadar mu bodo moči pripuščale pokončno hojo; dotlej pa naj si rajši pomaga z vsemi štirimi udi. Vsled prezgodnje hoje bi se otroku ušibile kosti v nogah in ostale ukrivljene za celo življenje. Tudi ukrivljenje hrbtenice ima pogosto izvor v napačnem ravnanju; matere in strežnice otroka v tej dobi dostikrat niti pestovati ne znajo. Do šestega meseca naj leži otrok več ali manj vodoravno na rokah, potem ga imej poševno in tekom druge polovice prvega leta šele v pokončni legi v naročju. Nosi pa otroka tako, da bode njegovo telo z glavico vred na tvoj život varno in udobno naslonjeno, da ti ne bo otrok omahoval v naročju in se mu glavica povešala navzad. Grdo in nevarno je tudi, otroka vzdigovati le za eno roko in ga tako morda še prenašati. Telesna snaga — za matere važna naloga! V to svrho služijo gorke k op e 1 j i brez mila, in sicer pri otrocih v prvem letu vsak dan, v drugem letu. dvakrat na teden, pozneje redkeje. Toplota vode mora biti v prvi polovici leta enaka toploti človeškega telesa, torej imeti mora 36° do 37° C. Pozneje sme biti za spoznanje hladnejša (34° C). Kopelj bodi kratka, v začetku par minut, pozneje 5 do 10 minut; po kopelji otroka skrbno obriši in potem naglo z njim v toplo postelj, kajti otrok je v prvih letih življenja zoper mraz zelo občutljiv. Novorojence kopljejo sprva babice; potem mora ta posel prevzeti mati, oziroma kaka druga zanesljiva oseba, kateri mati to delo izroči. Treba pa je pri tem poslu vedno pozornosti, da bo imela voda pravo toploto. Pripetilo se je že, da je dobil otrok v prevroči vodi opekline, radi katerih je umrl, in se je morala neprevidna mati zagovarjati pred sodiščem radi lahkomiselne usmrtitve svojega otroka. Pri krepkih in dobro rejenih otrocih rabijo od četrtega leta naprej zlasti v toplem letnem času tudi hladno vodo v obliki kratkih oblivov in umivanja, kar je priporočila vredno. Otroška s p a 1 n i c a mora biti splošno dovolj svetla in vedno zračna; moti se, kdor misli, da mora otrok ležati vedno v temi, in da se bo prehladil, ako vsaj dvakrat na dan zračiš sobo. Čisti zrak in solnčna svetloba sta otroku še bolj potrebna kot odrastlim. Okna dtroške spalnice naj nikar ne bodo vedno zagrnjena in odpiraj jih tudi ob slabem vremenu vsaj dvakrat na dan, da dobe dojenčeva pljuča dovolj kisika. V otroški sobi ne sme biti ničesar, kar bi okuževalo zrak, kakor n. pr. vlažno perilo, tobakov dim, močno dehteče cvetice in tudi nočna svetilka je pri zdravih otrocih odveč. Dojenec potrebuje mnogo spanja; zbudi in kriči le, kadar je lačen. Če otrok mnogo kriči, še to ni dokaz, da je bolan. Vzrok temu je lehko lakota, mokre plenice, pretesni povoji, mrčes i, t, d. Drugače je, ako otrok nima spanja pa tudi ne slasti do hrane. Ako smo odstranili vse, kar je otroka nadlegovalo, in otrok še vedno joka, je slutnja utemeljena, da njegovo zdravje ni v redu, in tedaj imamo dolžnost, poklicati zdravnika. Nepotrebno in včasih celo škodljivo je zibanje ; ljudje menijo, da otrok brez zibanja ne more zaspati, To je le razvada; kriva je mati, ki je otroka razvadila. Zdrav in nerazvajen otrok zaspi in mora zaspati, ako je nasičen, vsled lastne telesne potrebe, brez vsakega drugega pomočka. Pogostno in dolgotrajno zibanje je otroškim možganom celo v škodo! Kako naj pa sodimo o onih brezvestnih materah, ki dajejo otrokom žganje ali makovo seme, da bi jih uspavale! Oboje je strup, ki otroka le omami, da zaspi. Otrok, ki ima premalo spanja, je slabe volje, čmeren in jokav. Matere to dobro vedo in vendar mu dostikrat brez potrebe kratijo to veliko dobroto in jemljejo potrebni počitek. Včasih radi pretirane skrbnosti, ker menijo, da morajo vedno kaj z otrokom opraviti imeti, drugič, ker ne skrbe za potrebni mir v spalnici. Loputanje in preglasno zapiranje vrat, kričanje in drugi nemiri otroka begajo in strašijo, da ne more zaspati ali pa da se prezgodaj zbudi. V tem oziru se posebno greši v hišah, kjer imajo nepotrpežljive in k togoti nagnjene posle. Da se more nežno telo pravočasno utrditi in privaditi vplivom podnebja in vremena, ga je treba zgodaj začeti nositi na svež zrak, pri zdravih otrocih v ugodnem vremenu poleti že nekaj tednov po rojstvu, pozimi po treh mesecih. Tedaj naj se jim glava, ki naj bo sicer v sobi nepokrita, pred mrazom zavaruje z volneno čepico in se tudi drugače topleje oblečejo. Pri prezgodaj rojenih, slabotnih in bolehnih otrocih pa je treba večje previdnosti in naj se v takih slučajih postopa sporazumno z zdravnikom. Vpliv zraka in solnčne svetlobe je za otroško telo silno dobrodejen in v poznejših mesecih so v zelo toplih dnevih postale takozvane zračne kopelji običajne. Za nekaj minut izpostavljajo otroka popolnoma slečenega na kraj, ki je zavarovan proti sapi, kamor pa prihaja dovolj solnčne toplote in svetlobe. Otrok se takrat imenitno počuti, je dobre volje in po taki kopelji sladko in trdno zaspi. 8. Usmiljeni Samaritan. Ponesrečencem še pred prihodom zdravnika v prvi sili priskočiti na pomoč, je dolžan vsakdo. To je neomajna zapoved krščanstva, ki jo lepo osvetljuje krasna prilika o usmiljenem Samaritanu. Kako bi bilo gospodinji hudo pri srcu, če bi videla koga iz svoje družine ponesrečenega, pa bi mu ne znala v prvi sili pomagati. Dočim je po severnih deželah pouk o prvi pomoči tudi med preprostim ljudstvom močno razširjen, se je pri nas dosedaj v tem oziru še malo storilo. Namen prve pomoči je, ponesrečencu bolečine olajšati, hujše posledice preprečiti, včasih c elo življenje rešiti. a) Rane, ki malo ali skoraj nič ne krvave. Le če so osnesnažene z blatom, s prstjo ali z drugo nesnago, jih izmij s Sl. 145. Pritisk na vratno odvodnico. Sl. 146. Pritisk na podključnično odvodnico. kuhano ali vsaj s popolnoma čisto vodo, drugače pa samo obveži z oprano belo ruto, ako nimaš pri roki primernejših obvezil, katera pa naj bi imeli v vsaki hiši za slučaj kake nezgode na razpolago. V lekarni kupi nekaj povojev, Bruns-ove vate in sterilizirane gaze (to je redko tkana tkanina, katero prvo položi na rano). Ko si nekaj plasti dala na rano, povij poškodovani del s povojem ne prelahko in ne pretesno; med povoj in gazo je dobro podložiti še nekoliko vate. b) Krvaveče rane. Nevarnost preti vsled izgube krvi in je lehko smrtna. Ako je ranjena žila dovodnica, zadostuje večinoma trdna obveza; take krvavitve iz dovodnic se dogajajo zlasti pri ženskah, ki imajo na nogah krčne žile, ki niso dnigega kot močno razširjene dovodnice. Tudi krvavenje iz malih odvodnic se ustavi, če Sl. 147. Pritisk na glavno odvodnico gorenje lehti. : S 1 -J" Sl. 148. Pritisk na glavno stegensko odvodnico. Sl. 149. Podveza spodnjega uda pri močnih krvavitvah. Sl. 150. Podveza spodnjega uda pri močnih krvavitvah. Gospodinjstvo. 19 rano trdo obvežemo; pri večjih pa to ne zadostuje. Da bode pritisk na krvavečo odvodnico jačji, zavij kako trdo telo, kamen, kos lesa ali kaj podobnega, s snažno belo ruto, ako nimaš pri roki sterilizirane gaze, položi je na krvavečo rano ali nekoliko više nad njo, kjer moreš tudi še odvodnico stisniti, in obvezo krepko nategni. Najenostavnejše sredstvo pri nevarnih krvavitvah na rokah ali nogah je podveza celega uda; ker se pretaka kri po odvodnicah v smeri proč od srca, podveži ud med rano in životom. Za podvezo vzemi elastično cev iz kavčuka, kakor jo imajo n. pr. za pretakanje vina, ali pa močen povoj; vrv se ne sme uporabljati, ker bi se zarezala v kožo. Vsekako pa je takoj poslati po zdravnika. Podveza uda pa naj ne traja nad tri ure, ker bi sicer ud otrpnil in zamrl. Na nekaterih mestih se da za prvo silo krvavenje iz odvodnic tudi na ta način ustaviti, da se s palcem tišči odvodnica ob kost, ki se nahaja v njeni bližini; ko omaga palec ene roke, naj prevzame to opravilo druga roka ali naj se vrsti več ljudi. Na ta način je mogoče, se z uspehom boriti zoper najnevarnejše krvavitve po več ur, dokler ne pride zdravniška pomoč. Žile odvodnice ni težko poiskati, ker se spoznajo po udarcih. (Glej slike 145.—150.!) Notranje krvavitve; to so one, pri katerih prehaja kri iz notranjih delov telesa, zlasti iz sopil in prebavil. Če se kri iz nosa kmalu ne ustavi, bo moral zdravnik zamašiti nosni votlini. Dotlej imej glavo pokonci, roki pa visoko dvignjeni nekaj časa. Svetujejo se mrzli obkladki na tilnik in srce; zanimivo je vedeti, da tudi zelo vroči obkladki na tilniku dobro vplivajo. Če imaš pri roki led, daj košček ledu v krvavečo nosnico. Krvavitev iz pljuč se spozna po svetlordeči, penasti krvi, katero bolnik večinoma izkašljuje. Kri iz želodca pa je temnordeča, dostikrat sesedena, in jo bolnik izbljuva. Prva pomoč in sploh najvažnejše zdravilo pri vseh notranjih krvavitvah je popolni mir. Komur se je vlila kri na cesti, prenese ali prepelje naj se previdno brez tresenja v bližnjo hišo ter položi na posteljo; prepove naj se mu govoriti ali se kaj premikati. Vse drugo prepusti zdravniku. Zoper krvavenje sopil učinkuje dobro kuhinjska sol, ki je staro preizkušeno sredstvo; raztopi veliko žlico soli na pol kozarca hladne vode in daj bolniku po požirkih piti. Ta pripomoček pa se sme rabiti le, če se zanesljivo ve, da prihaja kri iz pljuč. Med' opeklinami razlikujemo tri vrste. Če je koža le rdeča in boleča, položi nanjo platno, namočeno v navadnem olju; pri opeklinah druge vrste se odloči gorenja plast kože v obliki mehurjev, napolnjenih s prozorno, rumenkasto tekočino. Zelo napeti in boleči mehurji se smejo predreti z izžarjeno iglo ali škarjami. Potem pa obvezi opečeno mesto, kakor je bilo za navadne rane svetovano. Najhujše so opekline tretje stopinje, kjer je koža ali še celo kak drug del telesa v pravem pomenu besede obžgan in raditega črnorjave barve. V tem slučaju ne moreš drugega storiti, kakor rano skrbno zavezati. Ako začne na človeku obleka goreti, naj se valja po tleh sem in tja, da tako ogenj zaduši; ako si priča taki nesreči, pokrij ponesrečenca s kakim plaščem ali odejo in ga valjaj po tleh; voda ne pomaga drugače, kakor če jo imaš zelo veliko pri rokah. Če si na ta način ogenj udušil, izrezi čevlje in obleko raz nesrečnika, ne pa ga poskušati sleči. Ozebline. Zmrzlega človeka, tudi če je navidezno mrtev, prenesi v hladno sobo, drgni ga po celem životu s snegom ali mokrimi cunjami in če ne opaziš na njem več dihanja, poskusi z umetnim dihanjem. (Sl. 151. in 152.) To pa po sledečem pravilu : Ponesrečenca položi vodoravno na hrbet, le pleča naj bodo malce podložena. Poklekni ob koncu njegove glave, primi za roke pod komolci in jih dvigni preko glave, nato pa deni roki zopet v prejšnjo lego, tako da jih pritisneš ob koš. Ko si mu roki dvignil, se je prsna votlina razširila in potegnila vase zrak; ko si pa z rokami koš stisnil, je šel zralk zopet iz nje, kakor pri vsakem izdihljaju. To ponavljaj v minuti približno-šestnajstkrat; tu in tam seveda malo ponehaj, da vidiš, ako pljuča že sama dihajo, ako ne, nadaljuj umetno dihanje po več ur, za kar je treba več oseb. Ko je prišel nesrečnik k zavesti, daj mu piti močne črne kave ali konjaka. Potem se sme šele prenesti v nekoliko zakurjeno sobo. Pri odstranjevanju obleke raz zmrzlo osebo bodi zelo previden, da ne zlomiš udov. Kadar so omrznili samo posamezni udi, drgni jih toliko časa s snegom ali mokro cunjo, da postanejo zopet topli in občutljivi. Utopljencu odpni obleko do pasu, položi ga na trebuh ali sebi preko kolen, tako da bo zgornja polovica života za spoznanje nižja. Lahki udarci po hrbtu bodo pospešili odtok vode skozi usta. Poglej v usta ali nos, če se ni ondi nabralo blato in pesek, kar je treba odstraniti. Ne pozabi na dihanje; ako je redko, ali ga sploh ne opaziš, ne odlašaj tudi v tem slučaju z umetnim dihanjem, kar velja sploh za vse ponesrečence, ki so navidezno mrtvi in ni na njih opaziti razločnega dihanja. To velja zlasti tudi za obešence in one, ki so se zadušili vsled dušljivih plinov. Obešencem odstrani zadrgo, vendar tako, da ne pade truplo na tla. Kdor se je pa z a d u š i 1 v prostoru, polnem škodljivega zraka, prenesi ga na prosto, odpni mu obleko, drgni ga po životu z mokro krpo in polij včasih z vodo. Pripomniti pa je, da je reševanje zadušencev nevarno. Prej ko stopiš v prostor, kjer so se nabrali škodljivi plini, potegni globoko vase sapo, pusti za seboj vrata Sl. 151. Umetno dihanje. odprta, odpri hitro okno ali razbij šipe, ker je vsak trenotek dragocen. Ko se je ponesrečenec začel zavedati in zopet diha, daj mu piti črne kave. Še hitrejša pomoč je potrebna, če je kdo v nevarnosti, da Sl. 152. Umetno dihanje. se zaduši vsled tega, ker mu je prišlo kako tuje telo v golt ali sapnik in ne gre nazaj. Ne zamudi niti trenotka ter pošlji po več zdravnikov z jasnim obvestilom, kaj da se je zgodilo. Kajti v skrajnem slučaju bo treba prerezati sapnik in tuje telo odstraniti. V tem času naj se poskusi, poseči s palcem in sredincem v žrelo in tuje telo izvleči. Tudi se svetuje, ako se prvi poskus ni obnesel, kratko udariti ponesrečenca, ki se naj s trebuhom tišči ob kako omaro ali mizo, po hrbtu med pleči. Kadar se pa da z ozirom na dane razmere sklepati, da bi bila pomoč v bližnji bolnišnici preje pri rokah, nemudoma z bolnikom v bolnišnico. Tuja telesa, ki povzročajo tako nevarnost, so grižljaji, umetna zobovja, pri otrocih fižoli, gumbi, kamenčki i. t. d. Od strele zadetim ljudem odpni obleko, škropi jih z mrzlo vodo in skrbi, da začno zopet dihati. Isto velja tudi za ponesrečence, katere je zadel električni tok iz močne žice; električno žico jim takoj odstrani od njihovega telesa, vendar se je z golo roko ne smeš dotakniti, niti njihovega telesa, ker bi sicer tudi tebe elektrika omamila. Ovij si roke s suhimi, suknenimi krpami ali s suho obleko in se postavi na suho desko ali slamo. Te vrste nezgode so bile v naših krajih doslej redke, toda, ker je pričakovati, da se bodo električne sile vedno bolj uporabljale, je ta pouk za ljudstvo potreben. Pogostnejše kakor dosedaj omenjene nezgode so poškodbe posameznih delov okostja in sklepov. Izvini in izpahi sklepov ter prelomi kosti spadajo med dogodke vsakdanjega življenja. V mestih, kjer je zdravniška pomoč naglo pri rokah in so rešilne postaje, ima ljudstvo manj povoda deliti ponesrečencu prvo pojnoč. Drugače je na deželi. Kakor smo že pri opisovanju sklepov omenili, se mora uravnavanje izpahnjenih sklepov prepustiti zdravniku, in sicer čim preje, tem bolje. Dotlej pa polagaj na poškodovani sklep mrzle obkladke in skrbi s primemo obvezo, da bo imel sklep mir; na gorenjih udih najbolje s pomočjo oramnice (sl. 153.); v to svrho porabiš lehko vsako trikotno ruto. Ako pa je posledica poškodbe prelom kake kosti, tedaj ima prva pomoč namen, preprečiti, da bi se kostna odlomka premikala; to povzroča hude bolečine in se zdravljenje pozneje zelo zakasni; tudi se more pripetiti, da bi ostri odlomek prebodel mišice in kožo. Obleko in čevlje zreži raz poškodovani ud. Ako je zlomljena ključnica, lopatica ali pa kaka kost v lehteh, deni takoj poškodovani ud v naramnico. Slutiš li, da je zlomljeno rebro, povij život s širokimi povoji v obliki kolobarjev. Kadar so zlomljene podolgovate kosti, kakor na primer nadlehtnica, kosti v spodnji lehti, stegnenica in kosti v goleni, tedaj je umestno, če imaš še kakega pomočnika pri'sebi, zlomljeni ud nekoliko uravnati, kar se zgodi na ta način, da primeš roko ali nogo nad mestom, kjer se je izvršil prelom, pomočnik pa prime spodnji konec in vlečeta oba počasi, a krepko vsak k sebi. (Sl. 154.—156.) Tako spravimo odlomke v pravo lego in šele sedaj napravimo zasilno obvezo. Roko, oziroma nogo, ovijemo z navadno sivo vato, če pa te nimamo pri roki, je dober tudi mah, seno, slama, in položimo na vsako stran uda po eno deščico iz lesa ali trdega papirja. Vse to povij z večjimi rutami, povoji, jermeni ali oprtavnicami. Namesto deščic vzameš lehko tudi druge podobne predmete, palico, puško i. t. d.; sploh dela sila človeka iznajdljivega, kakor se je že večkrat pokazalo pri nezgodah v gozdih in gorah, kjer so iz najpreprostejših predmetov, kakor n. pr, iz vej, sestavili nosilnico za ponesrečenca. Kjer pa vidimo poleg preloma kosti še kako vnanjo rano, jo moramo najprej zavezati po Sl. 153. Oramnica. Sl. 154. Prelom golenice. splošno veljavnih pravilih s čistim obvezilom in šele potem obložiti zlomljeni ud z deščicami. Zastrupljenj a. Med strupi razločujemo živalske, rastlinske in kemične; ti so večinoma tovarniški izdelki. K zastrupljenjem z živalskim strupom prištevamo pik strupenih žuželk, pajkov in kač. Kogar je pičil gad ali modras, naj si rano izsesa, če ima zdrava usta; bolje je, jo izžgati z razžarjeno debelo iglo ali gorečo smotko; pičeni ud naj trdo podveže med rano in životom, da ne more strup v sredino telesa; piti se pa da takemu bolniku mnogo dobrega žganja. Tudi s salmijakovcem je dobro rano izprati, kakor tudi, če te je pičila strupena žuželka. Rastlinski strupi se nahajajo v nekaterih neužitnih gobah (v mušnici, vražjem gobanu i. t. d.) ter v mnogih stru- SL 155. Zasilne obveze pri prelomu spodnje lehti. penih zeliščih. V naših krajih najbolj navadne strupene rastline so: volčja črešnja, volčja jagoda, mišjek, pasji peteršilj, zobnik, svinjska dušica, čmerika, razhudniki, zlatičnice, omotna ljulika i. t. d. Če še ni preteklo dolgo časa, skušaj si strupeno tvarino odstraniti iz želodca s tem, da segečeš žrelo s prstom ali kurjim peresom, vsled. česar nastane umetno bljuvanje, obenem se pritiskaj na želodec. Kot proti-sredstvo pij mnogo močne črne kave, ruskega čaja ali čaja od hrastove skorje. Pravtako je ravnati, če se je kdo zastrupil s pokvarjenim mesom ali s klobasami. Zdravnik bo skušal tudi z raznimi protisredstvi storiti strup neškodljiv ali ga neposredno odstraniti iz telesa s tem, da izpere želodec. Kemični strupi škodujejo lehko na dva načina/ Jedki strupi razjedo in obžgo organsko tkanino, s katero so prišli v dotiko. Sem spadajo vse razjedljive kisline, žveplena (hudičevo olje), solna, soli-terna, ocetna in karbolna kislina ter njej sorodni lizol; dalje zgoščeni lugi, kalijev in natrijev. V teh slučajih se ne sme povzročiti umetno bljuvanje, pač pa je treba dati bolniku, ki se je zastrupil s kako kislino, vode, v kateri je raztopljena sodabikarbona, magnezija ali milo. Tudi kreda ali pa apno, raz steno postrgano, je dobro. Poleg tega daj potem še bolniku mleka, jajčjega beljaka z vodo ali olja ; te snovi lajšajo bolniku hude bolečine, ki jih ima vsled opeklin V ustih, po- S1-156' Zasilne obveze pri prelomu golenice, žiravniku in želodcu. Nasprotno pa učinkujejo izborno razredčene kisline kot proti-sredstvo pri zastrupljenjih z lugi. V teh slučajih daj bolniku piti jesiha z vodo pomešanega ali limonovega soka; pozneje pa še mleka, beljaka ali olja. Kisline in lugi se spajajo namreč v neškodljive soli, zato jih uporabljamo kot medsebojna protisredstva. Drugi kemični strupi pa vplivajo pogubonosno tudi na ostalo telo, ker pridejo po krvnem toku v dotiko z vsem drobovjem. Iz skupine teh strupov naj omenimo arzenik — v navadnem življenju znan kot mišica — in f o s f o r, ki so ga v prejšnjih časih mnogo rabili za izdelo- vanje navadnih vžigalic. Kjer se je kdo zastrupil z arzenikom, naj se poskusi, povzročiti umetno bljuvanje; medtem naj hiti kdo v bližnjo lekarno in zahteva izrecno »protistrup zoper arzenik« in ga bo gotovo dobil. Če je pa lekarna kakor tudi zdravnik zelo daleč, daj piti bolniku v presledkih magnezijo — eno žlico v kozarec vode. Drugače pa je ravnati, če se je kdo zastrupil s fosforjem. V prvi vrsti je treba vedeti, da se ne sme dati mleka, olja ali sploh kake tolšče. Pač pa je umestno takoj v začetku umetno bljuvanje. Vse drugo je prepustiti zdravniku. Nevarno zastrupljenje si nakoplje tudi marsikdo s preobilnim za-uživanjem alkohola in tobaka; oba strupa, zlasti pa prvi, delujeta po-gubonosno na osrednje živčevje. V večjih mestih se dogajajo zastrupljenja deloma po nesreči, deloma v slabem namenu še z mnogimi drugimi kemičnimi strupi, ki pa za naše razmere nimajo pomena. Za gospodinje je važno, da omenimo še patino (ocetnokisli baker), ki se kot zelena prevlaka tvori na slabo počinjenih bakrenih posodah. Tudi v tem slučaju se ne sme dati bolniku kake tolšče; pač pa naj se mu da piti v vodi raztopljene magnezije in jajčje beljakovine ter pokliče hitro zdravnik. Popravki. Str. 19, 15. vrsta, namesto »vodiik«, pravilno »vodik«. Str. 33, slika 20, namesto »zgodnja« p. š., pravilno »zgornja« p. š. Str. 42, 13. vrsta, namesto z »oljem«, pravilno z »ogljem«. Str. 55, 23. vrsta, namesto »luč«, pravilno »svetilko«. Str. 57, 13. vrsta, namesto »ali« masivno, pravilno »in« masivno. Str. 66, 8. vrsta, namesto »kladivo«, pravilno »klade«. Str. 81, 17. in 18. vrsta, izpuste se naj besede: »n. pr. 1 kg kuriva, ga sežgimo in ž njim segrejmo«, vstavi se naj »segrejmo« namesto »sicer«. Str. 137, 11. vrsta, namesto »zeleni čaj«, pravilno »čaj«. Str. 145, 34. vrsta, namesto »Mleko se izloči glede množine...«, pravilno »Mleko se izloči najpopolneje tako glede množine...« Str. 166, 4. vrsta, namesto »z mažo do sira«, pravilno »z mažo od sira«. Str. 172, slika 79. Oddelki morajo biti označeni kakor kaže tekst a, b, c, d. Str. 177, 15. vrsta, namesto »trdo«:, pravilno »trdno«. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIENICA 00000466355