Beseda o naši reorganizaciji. i. [si stanovi, kolikor jih deluje v blaginjo človeštva na tern svetu, imajo vsekdar dovolj posla s svojim internim delovanjem. Nalagajo si sami ta posel, dasi je njega izpolnitev dokaj težavnejša, nego izpolnitev dolžnostij, katere mu nalaga stan. Zadnje so sarae ob sebi umevne: njih se oklene olovek z vserni svojimi silarai zato, ker tnu jih daje stan, kateremu se je posvetil z dušo in telesora. Dostikrat je dosega kononoga zmotra sila težavna. Zakaj? Zato, ker so ga ustvarili razni gospodje za zeleno mizo brez vsake izkušnje. Da se raed nami, ki služimo in delamo v raznih strokah bodisi po 12* tem ali onem nacrtu in ukazu, doseže toliko, kolikor se, kriva je sarao vstrajajoca sila, ki potrebuje vse naše moči, telesne in duševne — da se človek po velikem trudu naposled pripeha do kraja, kjer mora počivati, da ne* obnemore in ne obstane kje na cesti, kot voz, ki se mu kolo razdrobi ob kamenu. Potlej pa pride kdo predstojnikov in tako mogocno pregleda z jednirn pogledom človekovo delo, pa zraven pristavi prav milostno: No, nekaj je že, nekaj! — In ta nekaj je često vse bitje človekovo! Toliko, da ni pustil v svoji delavnici duše in mesa, da bi same kosti šklepetale po svetu, kot strašilo onim, ki hočejo človeku mozeg izsrkati! Umevno je torej, da se družijo posamezni udje jednega stanii tesneje med seboj, da ustanavljajo društva, kjer je raesto onemu zgoraj imenovanemu internemu delovanju. In zakaj je izpolnitev tega težavnejša, nego izpolnitev stanovskih dolžnostij? Odgovor je kratek ali dolg, kakor se vzame. Komur se dobro godi, in kdor se ne briga za nio na svetu, temu bi seveda treba dolge pridige, da bi nazadnje verjel, komur pa bolj tanka prede, ta pozna to stvar brez vsake razlage. Vender nekoliko besedij je treba o tem napisati, ker jih boderao še pozneje v teh člankih rabili, oziroma z njimi opravičili svoj dvom in strah. Stan, ki ni bil rojen v bogati hiši, kateremu je bil začetek beraški, mora skrbeti sam, da si pomaga do boljših časov. On navad.no nima prijateljev, takšnih namreč, ki bi bili res prijatelji iz prepričanja in naklonjenosti, četudi ne iz ljubezni. Tu in tam je pojedinec zasajen v bedno tako življenje, časih se tudi kdo drugih zareče iz dobičkarije in samoljubja in priseže veono prijateljstvo in zvestobo, pa trka in pije v prospeh in slavo, a navdušenost se rau hitro izkadi, kakor vino iz omamljenih raožganov, kadar se pošteno prespi! — Stan pa, ki tako uživa dobroto in neprecenljivo vrednost prijateljstva, a hoče v javnosti vspešno delovati, mora skrbeti, da si pridobi če ne prijateljev, vsaj take ljudi, kateri raorajo, ako sodijo po vesti in ne po principijelni antipatiji, prostodušno priznati, da je stan potreben in da častno vrši svojo nalogo. Koliko truda je pa treba, predno si vzgoji kdorkoli tako občinstvo! Tu ne dosežeš Bog ve kaj, če se opiraš samo na to, kar storiš v mejah svojega stanovskega delovanja. Vse preraalo, ničevo! Treba je v javnost, tu nastopati kot mož, vsako svojo prosto uro žrtvovati obči koristi — brez odmora in počitka! Potlej se šele približa tista raasa, katera prva užije prvi sad tvojega dela. Potem gre dalje, polagoraa sicer, a gotovo. Kdor je jedenkrat pridobljen, ta ne odpade več, drži se trdo, ker najde zvest pristaš zvestega prijatelja in podpiratelja, kateri zida nanj lepšo svojo bodočnost. Prvi korak je storjen. Odslej ne živiš vec samo svojemu poklicu — moči in delo se razcepijo; živiš v javnosti, izpostavljen si javni sodbi, katere pravični izreki te vzpodbujajo, a nepravični bole. Ali je s tera že vse gotovo? Ne — treba je še ranogo! Kdor je poklican, da deluje v javnosti, ta mora paziti pred vsem, da ne zaostane za tekom časa, v katerera živi, da paralelizuje svoje razraere in potrebe z razmerami in potrebarni d 6 b e, v kateri rau je delovati: on raora napredovati vsestranski, napredovati v svoji naobrazbi, t. j. duševno, napredovati v svojem gmotnem položaji, t. j. raaterijelno. Tako napredovanje pomeni napredek, bodočnost in zraago; smrtno stanje, nekako zimsko spanje znači stanovsko nazadovanje, ki je za sleharni stan nečastno, ono je črv, ki izpodjeda korenine ter onemogoči nadaljnje vspešno in koristno delovanje. Tudi če so v stanu le posamezniki, kateri drže leno roke križera in si mislijo: MBo že ljubi Bog dal, da bo drugače" — so velika ovira na potu k absolutno potrebnenm napredku. Vsak brez izjeme, najsi nima veselja ali najsi ne čuti potrebe, mora se udati časovnirn zahtevam, raora starokopitnost vreči od sebe, mora bitj napreden, mora iraeti svojo voljo, katere ne sme nikdar zatajiti! Težko je to pri starih ljudeh, ki so se že popolnoma uživeli v svoj položaj - a ne poraaga nič, tega primoranja ne more in ne sme opravičiti noben izgovor. Kadar se začne tako vrvenje in odločno hotenje po zboljšanji v stanu, o katerem vlada prepričanje, da so njega udje pohlevne ovčice brez lastne volje in brez svojega prepričanja, tedaj ga začno višje oblasti pisano gledati in bolj napno vrvi, s katerimi so premikali svojevoljno lesene in popirnate možičke tako, kakor jim je bolj kazalo. Stavijo se takemu početju vse mogoče in nemogoče zapreke, kaznuje se z raznimi ukazi in odredbami, da bi se zadušilo že v svojem početku. Ge se odneha z zahtevami, ki so pogoj k boljšim časom, tedaj je igra za dolgo vrsto let, če ne za vedno — izgubljena. Vrnemo se potem na staro mesto, zapademo starim tožnim razraerara, niraamo nikakoršne bodočnosti. A stan brez bodoČnosti je stan brez življenske sile, on je nepotreben, ker ne more zadostiti potrebara, katere mu stavi napreduj oče člo vešt vo. Zal, da smo prepričani, da nam naše višje oblasti ne bodo nikdar same ob sebi zboljšale našega gmotnega stanja. Dokler se pa to ne zgodi, ni mogoče, da bi bil naš napredek vsestranski, ker dlje ne morejo naše moči vzdrževati breraena, katero nam nalaga sedanji vek. Graotno stanje — denar! Stara pesera starega, hreščečega, sto in sto ušesom gabnega napeva, ki je ostala doslej brez ublaženega, ppijetnega odmeva. Trd je bil in jednako hreščeč vsak onih ranogih odpevov, kateri so zadoneli v preteklih letih iz visokih dvoran in zbornic na naša ušesa., Zalilo nas je v dno duše, ko smo se odganjali od praga z neznatnim darilcera, če nas niso kar praznih rok pognali v zaduhle ucilnice delat pokoro zato, ker učimo in izobrazujemo našo mladino. Tako ne more iti dalje! Napeti je treba vse strune, da se postavimo na trda tla. Zahtevati nam je odlocno, da se dostojno uravnajo naše gmotne razraere. Uradnikom so se sedaj regulovale in znatno zboljšale plače — prej se že nismo raogli rneriti ž njimi, sedaj je razlika velikanska, in samo ob sebi nastane vprašanje: kako bo mogoče živeti svojemu stanu dostojno sedaj, ko smo ostali ob vznožji, raed tem ko so se drugi, ki lažje posle opravljajo v človeški družbi, prenesli na zeleni, cvetoči vrh? Tarakaj zori sočno sadje, vre iz skalnete razpoke mrzla studenčnica — nam ostane kukavna, nedozorela lesnika in mlačna, kalna voda! — Obljubovalo se nam je ob prilikah, ko so nas rabili, mnogo in mnogo, a izučila nas je skušnja: Ne verjemi sarnim besedam in obljubam!