Za dvig avtoritete Razni nezdravi pojavi v naši državi povzročajo ne malo skrbi in tudi mnoge debate; zaradi njih se potoči mnogo črniia, in vse to z edinim namenom, da se omilijo, da se odpravijo. Vse se izprašuje kako ozdraviti nezdrave razmere? Vprašanje je lahko, a težji je odgovor. Za ozdravljenje kateregakoli bolnega poiava, je potrebno predvsem ooznati njegovega povzročitelja. Nikako ugibanje in eksperimentiranje ne more pomagati bolniku, dokler zdravnik ne ugotovi pravega povzročitelja bolezni, dokler ne odkrije okužljivih kali. Sele na podlagi takih povsem točnih ugotovitev je mogoče začeti z uspešnim zdravljenjem. Isto kot za zdravnika pri bolniku, velja za one, ki ,so poklicani, da zdravijo nezdrave pojave in bolne razmere v našem javnem življenju. Ugotovljeno je, da je nujno potrebno dvigniti med našim narodom ljudsko moralo, obnoviti v njem vero v zakonitost in pravičnost, ker le tako se more pripraviti teren za nujno potrebno zboljšanje nezdravih pojavov. Opaža se, da se pojavlja med narodom neka depresija — ki jo povsem tesno povczano spremlja nekaka apatija do vsega konstruktivnega javnega dela. Ljudstvo izgublja zaupanje, ki ga je včasih imelo do svojih voditeljev. — Nič čudnega! Dovolj je inteligentno, da lahko samo občuti, da je ono, kar je bilo včeraj sveto, danes brezpomembnb, pred kratkim nedovoljeno, danes priporočano, lani upoštevano, sedaj zavrženo; zgolj dejstva, ki tudi preprostemu človeku ne ostanejo prikrita, kajti ima jih priliko opazovati že par let in slep in gluh bi moral biti, kdor bi vsega tega ne opazil. Komu verovati, je neizogibno vprašanje mase, a v notranjosti se kopiči nezaupanje — apatija, a iz tega izhajajoča popolna brezbrižnost za obstoječe, je ugoden teren za nekaj nezdTavega, nepravilnega. Ko se sprašujemo po vzrokih, naletimo na splošen odgovor, da je povzročitelj vsega tega in takega stanja svetovna gospodarska kriza, ki je ustvarila popolno stagnacijo v vsem svetovnem, torej tudi v našem narodnem gospodarstvu. Ta stagnacija pa naj bi bila prav za prav pravi in edini povzročitelj bolnega stanja, ki gloda na našem narodnem telesu. Ta naj bi torej bila tudi vzrok včasih neznosnega stanja in vseh njegovih težkih posledic. Ni povsem brez osnove taka trditev, toda svetovna kriza ni in ne more biti edini povzročitelj in pospeševalec nezdravih pojavov. — Iščimo jih tudi drugje. Ze nekaj let sem se pri nas skoraj sistematično ubija avtoriteta onih ljudi, ki naj bi bili med narodom najbolj upoštevani, najbolj spoštovani. In v vrste teh spada predvsem tudi učiteljstvo. Res, naibolj spoštovan, najbolj upoštevan stan bi moral to biti, če bi hotel izvršiti vse naloge, ki se mu nalagajo. Prav gotovo bi svojo najvažnejšo misijo vzgojitelja naroda izvršil vse drugače, v vse večje zadovoljstvo samega sebe in vseh onih, ki mu nalagajo vedno največjc naloge, če bi se mu stalno in sistematično ne ubijala, za njegov poklic in njegovo delo tako nujno potrebna avtoriteta. Ker pa je resnica le to, da se učkeljskemu stanu stalno krati ugled, jemlje avtoriteta in se zapostavlja za drugim, je nemogoče pričakovati tako nujno potrebnih lepih uspehov od njegovega dela. Zakaj? Popolno učiteljevo osebnost označuje pedagogika za vzor pravega vzgojitelja, ki more prebroditi vse tožkoče in vpliva kot osebnost na otroka — svojega gojenca. Ze tu je potrebna osebnost, ki predstavlja neomajno avtoriteto — osebnost, ki uživa zaupanje gojcnca. — In za vzgojitelja naroda? Mar naj bo to človek, pred narodom razgaljen, oropan vsega dostojanstva svojega stanu, postavljen brez vsake moči, na milost in nemilost nizkotnih instinktov maščevalnosti z ene in zasmehovanju z druge strani? Ali more postati. ali more biti tak človek vzgojitelj naroda? Ali naj uči in vzgaja narod oni, katerega premestitev lahko izposluje včeraj gostilničar, danes trgovec, a jutri kateri drugi vaški mogotec? In tako stoji učitelj oropan vse avtoritete med mladino in narodom, ki jima je postavljen za vzgojitelja. Od učitelja se zahteva, da bodi narodu iskren in dober svetovalec pri delu, bodi mu učitelj in vzgojitelj. Učitelj bodi tisti, ki stalno dvigaj med narodom vero v državo, njeno moč in veličino, vzgajaj ga k pravemu rodoljubju, dvigaj prosveto, pospešuj gospodarstvo, skratka skrbi za splošen napredek in dvig moralnega nivoja med narodom. Toda, ko se vse to zahteva od učiteljstva, mu na drugi strani neodgovorni činitelji stalno in sistematično ubijajo avtoriteto, ponižuje se njegov ugled med narodom, krati se možnost vsakega tudi najpotrebnejšega in najkoristnejšega dela. Kako naj bo uspešno delo v katero nima narod že v naprej zaupanja — ker mu je odvzeta vera v osebo, ki naj to delo vrši. Pavšalna obrekovanja in očitki, ubijanje ugleda in kratenje avtoritete učitelj- skemu stanu naleti namreč na neprijeten odmev med narodom. Kar je v očeh nekaterih prav in potrebno, opazuje množica, ki ni vprašana za svoje mišljenje in presoja po svoje — presoja objektivno — toda pravično in od dne do dne bolj izgublja vero v resničnost in pravičnost. In kdo bo zopet poklican, da skuša vrniti narodu zgubljeno vero? Kdo bo pozvan, da zdravi težke rakrane na narodnem telesu, da popravlja težko bolno stanje? Učiteljstvo, ki mu vedno pripada težka naloga biti svetovalec narodu v najtežjih primerih. Toda po vseh teh razmotrivanjih se smemo upravičeno vprašati, kje bo mogoče dobiti narodne učitelje, ki bodo mogli vrniti narodu vero v pravičnost, resničnost in poštenje, ki se mu sedaj na tako krut način jemlje? Kako bo mogel, stan s pavšalnimi obdolžitvami in lažmi oropan vse avtoritete in narodnega zaupanja, ponovno si pridobiti to zaupanje? — Težak bo pravilen odgovor na tako vprašanje. In prav to nas dovede do enega, nc morda najmanjšega vzroka nezdravih pojavov med našim narodom. Če hočemo torej med narodom zboljšati tako nezdravo stanje, ie treba spoznati in proučiti vse povzročitelje, ki morajo biti na vsak način odstranjeni. Ako pa obstoja kje želja, vrniti slovensko učiteljstvo v dobo »Hlapcev« in »Martina Kačurja«, bo moralo ostati le pri želji, kajti narod, ki je danes povsem drugačen nego pred petdesetimi leti bo sam obsodil nezdrave poizkuse. Ako bodo z narodovo sodbo prizadeti ravno povzrotitelji, bodo le poželi ono kar so sejali. Narod, ki ga hočemo očuvati zlega, ga dvigniti v kulturnem in gospodarskem pogledu, mora imeti učitelje osebnosti, ki bodo uživali njegovo zaupanje, a obenem zaščito z merodajne strani za svoje delo. Le tako učiteljstvo, ki mu ne bo smel nihče kratiti nujno potrebne avtoritite, bo lahko obvarovalo narod pred marsikatero hudo posledico sedanjega težkega stanja. —ž.