PRIZADEVANJA ZA UVELJAVITEV SLOVENSKEGA URADOVANJA V PODJUNI
V 90 LETIH PRETEKLEGA STOLETJA
TONE ZORN
Spremenjene razmere po koroškem plebis-
citu leta 1920, ko je bilo do kraja odpravljeno
vsakršno uradovanje v slovenskem jeziku na
območju južnega dela Koroške, v marsičem
pomenijo zaključek bolj ali manj namerava-
nega odstranjevanja slovenščine iz javnega
življenja v obdobju pred prvo svetovno voj-
no. Zal še vedno ni na voljo dokumentacije,
ki bi omogočala celotnoistno razlago tega
vprašanja. Delni odgovor nanj najdemo v za-
nimivem dokumentu, ki so ga bili priobčili
koroški Slovenci tik pred prvo svetovno mo-
rijo v iknjižici Aus dem Wilajet Kärnten, Ce-
lovec 1913. Nekaj vpogleda v to problemati-
ko pa nam ob tem delu vendarle — čeprav
fraigmentamo — daje vršita dokumentov iz
devetdesetih let preteklega, stoletja z območ-
ja političnega okraja Velikovec. Zadevno do-
kumentacijo hrani v prepisu arhiv Inštituta
za narodnostna vprašanj^a v Ljubljani.
Iz dostopne dokumentacije je videti, da je
prišlo do vprašanja o uradovanju tudi v islo-
venskem jeziku med posameanimi občinami
na območju Podjune ter tamkajšnjim veli-
kovškim okrajnim glavarstvom v začetku de-
vetdesetih let preteklega stoletja, sprožila pa
sta to vprašanje leta 1892 občimska sveta v
Globasnici in v Bistrici pri Pliberku. Globas-
niški občinski svet je zadevni sklep sprejel
dne 1. marca tega leta in v prihodnjih dneh
zaprosil velikovško okrajno glavarstvo, naj
v bodoče odgovarja na slovenske vloge v
isitem jeziku. Globaisničani so tudi zaprosili za
odloke višjih oblasti v slovenskem jeziku.
Kot je bilo pričakovati, je bila slovenska
vloga odbita, isaj so v naislednjih mesecih
sledile nove intervencije im prošnje s sloven-
ske strani. Globasnicawom se je sredi leta
1892 pridružil občinski svet občine Bistrica
pri Pliberku. Kot je videti, iso iz Velikovca
romale vloge obeh občin v Celovec, kjer so
jih dokončno zavrnili. Tako je 28. decembra
1892 koroški deželni predsednik sporočil, da
sta vlogi obeh prizadetih občinskih svetov,
globaaniškega in bistriškega, »ne glede na
sedanji odlok«, zavrnjeni. V dopisu velikov-
škemu okrajnemu glavarstvu pa je deželni
predsednik še posebej podčrtal ohranitev do-
tedanjega, izključno nemškega poslovanja
okrajnega glavarstva s podrejenimi oblastmi.
Konec januarja ter v začetku februarja le-
ta 1893 sta prizadeti občini vložili priziv proii
omenjenemu sporočilu koroškega deželnega
predsednika na dunajsko notranje ministr-
stvo ter sta pri tem izhajali iz znanih dolo-
čil člena 19. ä-wstrijske ustave iz leta 1867 o
zagotovitvi narodnostne enakopravnosti na-
rodov avstrijske polovice monarhije. Ne le
za takratni čas, ampak tudi za prihodnje ob-
dobje pa nedvomno velja v obeh pritožbah
opozorilo o protizakonitem ravnanju koro-
ških deželnih oblasti s slovenskimi sodežela-
ni: »Enak korak (namreč zavrnitev sprejema-
nja slovenskih vlog po vdlikovškem okraj-
nem glavarstvu op.) se pač dozdaj ni dogo-
dil pri nobenem oblastvu v celi Avstriji, do-
zdeva se nam torej, kakor da oblastva na
Koroškem mislijo, da za koroško zemljo dr-
žavni temeljni zakoni nimajo veljave, in da
je slovenska narodnost, akoravno je Slove-
cev na Koroškem dobra tretjina prebivalcev
dežele — v narodnem oziru in glede sloven-
skega jezika brezpravna — mnenje, ktero je
uprav nevarno za obstanek države«. Iz do-
stopne dokumentacije je videti, da je dunaj-
sko notranje ministrstvo ukrepalo takoj po
sprejemu obeh slovensikih vlog, vendar na
škodo Slovencev (!), ne da pa se reči, ali se
je o tem vprašanju še dodatno pozanimalo
tudi ipri kanoških deželnih oblasteh, M so
siredi februarja znova naročile velikovškemu
okrajnemu glavarstvu poslovanje s podreje-
nimi v nemškem jeziku in zavračanje sloven-
skih vlog. Tako kot pred mesecem dni sta pri-
zadeti občini 14. in 24. marca vložili pri pri-
stojnih oblasteh ponoven priziv proti temu
odloku. Podobno kot v poprejšnji pritožbi no-
tranjem ministrstvu je slovenska stran v
prizivu podčrtavala (kot poprejšnji priziv je
bil tudi ta v slovenskem jeziku): »Rekuri-
rani ukaz . .. okrajnega glavarstva, kakor tu-
di... odločba . .. deželne vlade . .. (je) v
avstrijskem političnem življenju nekako no-
vum, kajti odkar so ise izdale državne temelj-
ne postave, iS katerimi se zajamčuje vsem v
deželi narodnim jezikom enakopravnost, ni
nikdo dvomil, da ima vsaka oseba in tudi
vsaka občina z vsemi uradi v vseh zadevah
posluževati se svojega jezika.« Na trditev de-
želnih oblasti, da mora na podlagi veljavnega
občinskega reda župan v vsem slediti naro-
čilom višjih oblasti, tudi v jezikovnem
(»da mora župan zadeve izročenega občinske-
ga področja izpolnjevati tako, kakor to za-
ukazujejo oblastva«), je slovenska stran od-
govarjala, da ne morejo deželne postave
uveljavljati »izjeme od obče veljavnih držav-
nih temeljnih zakonov« ter opozarjala, da
ustrezno določilo koroškega občinskega reda
^»nima v mislih jezika, v katerem morajo
župani občevaiti s političnimi oblastmi, ampak
način postopanja« pri urejevanju posameznih
vprašanj. Ob tej zanimivi transformaciji ve-
ljavnega občinskega reda na škodo Slovencev,
45
sta priziva podčrtala tudi upravičenost slo-
venskega poslovanja z višjimi oblastmi ter
poudarila: »... glede jezika pa, v katerem
občinski uradi smejo dopisovati političnim
oblastem, nima občinski red nobenih določb,
in če bi jih imel, bi iste izgubUe veljavo po
poznejših državnih temeljnih zakonih«, se
pravi, po znanem členu 19 ustave iz leta
1867.
V začetku leta 1893 je v nasprotju s pri-
čakovanjem slovenske strani dunajsko no-
tranje ministrstvo znova pritegnilo stališčem
koroškega deželnega predsednika ter zavrnilo
obe omenjeni vlogi slovenskih občin. Zavrni-
tev notranjega ministrstva je velikovško
okrajno glavarstvo sporočilo prizadetim 24.
februarja tega leta.
Občutljivo slovensko jezikovno vpraša-
nje pa s tem še ni bilo končano. Dejstvo, da
si je slovenska stran še nadalje prizadevala
za uveljavitev materinščine, opozarja na od-
porno moč podjunskega slovenstva, ki se je
kljub nasprotovanju večinskih oblasti, tako v
deželi kot v državi prizadevalo za uveljavi-
tev narodnostne enakopravnosti. Tako kot
v poprejšnjih mesecih je v začetku avgusta
slovenska stran znova naslovila ustrezen apel
na dunajsko notranje ministrstvo. Iz dostop-
ne dokumentacije je videti, da je velikovško
okrajno glavarstvo ob tem grozilo z denarno
sankcijo obema prizadetima županoma, glo-
basniškemu in bistriškemu, kolikor bi še na-
dalje poslovala z nadrejenimi v slovenskem
jeziku, o ponovnem ugovoru dunajskemu no-
tranjemu ministrstvu pa zapisalo, da je taka
vloga »-komaj dopustna«, ker da je pisana v
slovenskem jeziku. Očitno je, da je koroška
deželna vlada velikovško pobudo pozdravila,
saj sta bila oba prizadeta župana obsojena na
denarno kazen najprej 5 in nato 10 goldinar-
jev. Iz nadaljnjega historiata tega vprašanja
so zanimiva stališča obeh slovenskih župa-
nov, obsojenih zaradi doslednega upoštevanja
materinščine svojih občanov. Tako je globas-
niški župan Janez Jokel v uvodu svoje pritož-
be najprej zanikal svoje znanje nemškega je-
zika »ne v besedi, še manj pa v pisavi«, oba
župana pa sta, vsak v svoji pritožbi, opozar-
jala na potrebo slovenskega poslovanja ter
poudarila, da »ima politična okrajna oblast
pravico samo tiste občinske prestojnike kaz-
novati, kateri svoje dolžnosti v zadevah iz-
rečenega področja zanemarjajo oziroma pre-
kršijo«. Sama denarna sankcija je tudi pro-
tizakonita, saj nasprotuje z zakonom zajam-
čeni enakopravnosti slovenskega jezika in to
toliko prej, ker je na Koroškem, »posebno pa
v velikovškem okraju ... slovenski jezik ... v
deželi navaden (= običajen) jezik«. V pri-
tožbi, poslani tudi dunajskemu notranjemu
ministrstvu, sta prizadeta župana zahtevala
prepoved velilkovškega odloka o nemškem
poslovanju z nadrejenimi oblastmi, prav ta-
ko pa tudi odpis kazni.
Nedostopnost vse dokumentacije žal one-
mogoča celotnostni oris uveljavljanja sloven-
skega jezika na prizadetem področju. Dejstvo
pa je, da se je to vprašanje vsaj za občini
Globasnica in Bistrica pri Plibetrku vlekla
vsaj do srede leta 1894, ko je notranje mini-
strstvo vendarle prisluhnilo slovenskim pri-
tožbam ter ugodilo prizadetima občinama.
Dostopno gradivo zajema tudi odgovor veli-
kovškega okrajnega glavarstva Dunaju, iz
katerega je videti, da so velikovške oblasti
vse doslej odgovarjale na slovenske vloge iz-
ključno v nemškem jeziku. Maja 1894 je kon-
čno po dveh letih vendarle sledilo naročilo
dunajskega notranjega ministrstva, ki je raz-
veljavilo denarni obsodbi globasniškega in
bistriškega župana ter s posebnim odlokom
uveljavilo slovensko uradovanje obeh priza-
detih občin z nadrejenim velikovškim okraj-
nim glavarstvom, svojo odločitev pa uteme-
ljilo z dejstvom, da sta prizadeti občini »sko-
ro izključno naseljeni s Slovenci« in da se
jima zato »ne sme odrekati na podlagi nika-
kega zakonskega določila« pri njihovem po-
slovanju z nadrejenimi oblastmi »slovenski,
na Koroškem običajni jezik«. Kot vse kaže,
pa je ob tem dogajanju ostalo odprto vpra-
šanje uveljavljanja slovenskega jezika med
veUikovškim okrajnim glavarstvom ter pod-
rejenimi oblastmi za ostalo slovensko področ-
je Podjioine (z izjemo popolnoma nemške ob-
čine Pustrica). — Kot je znano, je plebiscit
leta 1920 odpravil tudi to drobtinico, ki so
si jo Podjunčani priborili sredi devetdesetih
let.
46