Romanje 
22. Pravijo, da mora vsak človek enkrat na svete Višarje romati; če ne živ, 
pa mrtev. 
Ko je šla nekoč neka žena na svete Višarje, je srečala krastačo na poti. 
Pobrala jo je pa v rdečo ruto zavezala. Na Višarjah jo je nesla trikrat okoli 
oltarja, pa se je spremenila v zalo deklico. Prelepo se je ženski zahvalila: 
»Sedem let sem hodila na svete Višarje. pa me je vsak s ceste vrgel. Neki 
furman me je celo povozil, da sem se še bolj martrala. Zdaj šele si se me ti 
usmilila!« 
(Zehcula, Malenski Vrh) 
248