IZBRALI SMO . . .
Po bitki
Četa od boja utrujenih partizanov se ob luninem siju pomika po tebri navzgor. Z obraza jim odseva tiha odločnost, sti-skajo zobe, bliskajo z očmi, tihi logi, vi-soke smreke, bistri potočki, vse to jih va-bi, a oni se ne smejo ustavljati. Hodijo odsotno, molče, ne odzdravljajo ne vetru, ne mesecu; preinišljujejo o padlih tova-riših. Borci se spotikajo in opotekajo, to-da njihova pot je naprej!
Jutianje meglice se dvignejo kot za-stor in po giapah, hostah in gmajnah se mzlije sončna svetloba, a tudi to ne vzne-miri čete. Enakomeren je njih korak, stis-njene njihove pesti, otožen njih pogled. Naenkrat pa začno komaj vidno piemi-kati ustne in po vsej pokrajini se začuje otožna pesem, v spomin junakom — bor-cem, ki so jih izgubili v boju s sovražni-kom.
Trost Samo, 4. a Osnov. šola Z. Runka Literarni krožek