172
Književna poročila.
Mossa Lorenzo: Lo check e 1'assegno circolare secondo la nuova legge. Časa editrice Dr. Francesco Vallardi, Milano, 1939. Str. XVIII-520-XVI.
Italija je bila ena prvih držaiv, ki so ratificirale vse ženevske konvencije o menici i/, leta 1950. in o čeku iz leta 1931., bila je tudi ena prvih držav, ki so na podstavi teh konvencij izdale nove zakone o menici in čeku. Lorenzo Mossa je kot ital. delegat sodeloval na ženevskih konferencah in je 1. 1935. izdal v dveh zvezkih obširen sistem meničnega prava .po novem ital. zakonu (ocena v Arhivu za pravne in društvene nauke 1. 1956., fcnj. L, str. 165—170) in po štirih letih gori navedeno delo, ki je tem bolj zanimivo zato, ker se je bil Mossa pred skoro eno generacijo v evropskem ¦ iznanstvenem svetu uveljavil prav tudi z izčrpnim delom o čeku.
V § 1 svojega dela obravnava pisec dogmatsko zgodovino čeka, zlasti torej zgodovino čekovnih teorij, v § 2 poenotenje čekovnega prava, v § 5 daje svoj pojem in svojo teorijo čeka na podstavi novega zakona. Seveda se v bistvu drži svoje menične teorije, t. j. spremenjene in popolnjene teorije pravnega videza (gl. omenjeno oceno).
(Še sledi.)
Književna poročila.
173
V nadaljnjih paragrafih obdeluje čekovno sposobnost, voljo in zastopanje pri izdaji čeka; obliko in sestavine čeka; klavzule, ponareditev, slepi ček; pokritje; kroženje čeka; plačilo; regres; čekovne tožbe, tožbe iz osnovnega posla, obogatitvene; zastaranje. Na straneh 453—497 je — v sličnem redu — obdelam krožni ček, na straneh 498—508 so kratko očrtane posebnosti potniškega čeka.
Delo ima vse prednosti Mossovih del: jasnost, kratkost, točnost, obilica novih zanimivih misli. Posebno maj opozorim na izvajanja o več trasatdh, več plačilnih krajih, domicilu, o razmerju med žirovnim in čekovnim prometom, med menico in čekom, — povsod je naglašeno, da posebnosti čeka izvirajo zlasti iz njegovega svojstva kot plačilno sredstvo; o pokritju; o blanko- in o postdatiranem čeku; o vplivu tra-santovega stečaja; o opozivu; o razmerju med raznimi tožbami iz čekovnih odnošajev; o amortizaciji neizpolnjenih čekovnih obrazcev in čekovnih knjižic. Ni da bi mogel odobriti vsako trditev, vsako misel, vsak izraz (ne zdi se mi na pr. pravilno govoriti o pasivni čekovni sposobnosti trasata, ker trasat sploh ne more priti v čekovno zavezo (str. 136), ne morem pritrditi, da bi se ček mogel sodno razveljaviti, ker je nastal z napako volje, tudi s čl. 69, ital. zak. bo ta trditev komaj v skladu (str. 156), me bi rekel, da indosant, ki plača ček v regresu, dobi n o v e čekovne pravice — pač jih dobi (str. 254) vnovič —, prav dvomljivo se mi zdi, (str. 303), da bi avalist smel spremeniti splošni prečrtaj v posebni; marsikaj pri nas ne bo veljalo zbog razlik med našim sedanjim in ital. zakonom. Toda vse to ne zmanjšuje vrednosti odličnega Mossovega dela tudi za nas. Ne samo, ker smo v tako tesnih gospodarskih stikih z Italijo, temveč tudi zato, ker se bomo slednjič le morali odločiti, da, kalkor skoro vsi naši .sosedje, tudi mi svoja zakona o menici in čeku prilagodimo ženevskim konvencijam. „Pre-tresljaj" bo pri nas itak mnogo manjši kot je bil v drugih državah, ker sta naša zakona, izdelana na temelju haaškega reglemana o menici in haaških resolucij o čeku, tekstom ženevskih konvencij mnogo bolj sorodna kot so bili zakoni drugih evropskih držav izvzemši Poljsko. Bili smo med prvimi, ki smo izdelali načrte novih zakonov po ženevskih konvencijah, potem je delo zastalo ibrez naše krivde, ker se je mislilo na zenačenje meničnega in čekovnega prava v državah Male antamte in v državah balkanske zveze. No Ruimuniska in Grška nista čakali, da se premakne težki diplomatski aparat; mirno sta uzakonili ženevske konvencije: dejal bi, da lahko tako storimo tudi mi. Ko se to zgodi, bodo Mossova dela o menici in čeku tem važnejša tudi za nas. Že sedaj pa imajo popoln pomen, kar se tiče krožnega čeka (aissegmo circolare), te posebne ital. vrste vrednostnih papirjev, ki je vsaj v ti obliki drugi evropski pravni sistemi ne poznajo — nekaj stičnega ima, mislim. Rumunska —, ki je pa v Italiji ja.ko velikega praktičnega pomena in je tudi za teoretika jako zanimiva.
M. škerlj.
K uči nič Viktor: Veronika Desenička u svjetlu historije. jugo-slavenska štampa. Zagreb, 1939. Str. 67.
L. 1930. je podpisani izdal razpravo „Kazeniska pravda zoper Veroniko Deseniško" kot rektorsko nastopno predavanje. V njej je pre-motril dotlej znane vire o tej pravdi, pa tudi pesniške obdelave nesrečne usode Veronike Deseniške (drame Jurčiča, Zupančiča, No-vačana, Tomiča: Kreftove tedaj še ni bilo). Omenjena razprava je bila namenjena slovenskim izobražencem, izlasti pravnikom. Če je pri slednje navedenih vzbudila količkaj zanimanja, ne bo odveč, da se poni i Klimo vsaj malo časa pri omenjenem delu, da vidimo, v kakšno luč
174
književna poročila.
je postavil hrvatski pisatelj probleme okoli Veronike. Njegovo (telo je pisano publicistično; sprejeto je vanj mnogo slik. Veroniko proglaša na več mestih za Hrvatico, prikazuje iz lastnega opazovanja kraje in zgradbe, ki so v zvezi z usodo nesrečne junakinje. Pri tem piše dosledno za naš ,grad': „bürg", naziva naš Rogatec — „Roič", kar ni v redu. Navaja dalje literaturo, ki se je bavila s problemom. Pri tem ne omenja celjskega kronista Jurija Vinkhn-a. niti mu ni znana uvodoma citirana naša razprava. Vpletel je tudi nekoliko senzačnih odstavkov, n. pr. o čarovnicah, o torturi, opisal celo nesrečno usodo Neže Bernauer iz Augsburga, nekakšne sotrpinke Veronikine. Novo je v brošuri navedeno, da je po nekem viru iz beneškega arhiva Friderik II.. Hermanov sin, prosil signorijo Venecijansko, naj bi mu dala zavetišče, če pribeži s svojo ženo, hčerko ogrskega magnata, s katero se je oženil proti volji ogrskega kralja Žige. Druge nove podatke je posnel po nekih sleških zgodovinarjih. Iz njihovih navedb, ki pa izvirajo šele iz 17. stoletja, naj izhaja, da se je isti Friderik, ki se je bil z Veroniko skrivno poročil, oženil okoli 1. 1445. s „Fräulein Veronika von Teschen", hčerko sleškega vojvode. Kučinič, ki je dobil za vso razpravo pobude od zgodovinarja Emila Laszonskega, ne trdi, da bi bili ti dve Veroniki identični, ampak namigava vendarle na to, rekoč, da je Veronika Deseniška legendarična oseba. Gre pa v svojih domnevah tako daleč, da določa njeno poreklo in jo proglaša po imenu za Veroniko Kunze, doma iz Kunče-sela na Kočevskem, češ iz sela Desiniča ni bila, ker tam ni bilo plemičev, .niti narodno izročilo o njej ne ve ničesar. (Čudno, da jo Kučinič navzlic tej razlagi o poreklu smatra za Hrvatico!) — Naša misel je, da opozoritev na zakonsko zvezo Friderika II. z Veroniko Tešinsko ne more premakniti doslejšnjih zaključkov o usodi Veronike Deseniške v nobenem ozirn. Kajpada niti ti zaključki še niso trdni. Toda naniigavanje, da bi bila povest o usodi teh dveh Veronik spletena vendarle o eni sami osebi — tudi Neža Bernauer naj bi služila kot ozadje take domneve — se ne da s pravnozgodovinskega ozira opravičiti. V naši uvodoma citirani razpravi smo prišli do sklepa, da ni moglo biti nobene pravde zoper Deseniško Veroniko, — ako pa bi bila — to dodajemo sedaj — identična s Tešinsko, torej s sleško princesinjo, bi pa pravde zoper njo ne moglo biti — razen pred stanovsko istovrstnimi sodniki, o čemer pa ne poroča noben vir; saj tudi Enej Sil vi j Piccolomini sploh ne omenja nobene pravde. — Samo mimogrede naj omenimo, da je trditev na str. 46 o ptujskem ,prangeru', češ da je „jedini koji još u Jugoslaviji postoji", popolnoma napačna. Že v Sloveniji jih je ohranjenih precej, samo da jim pravimo namesto „panger" sramotni oder ali steber. Dr. Metod Dolenc.
Glungler Wilhelm, Theorie der Politik: Grundlehren einer Wissenschaft von Volk und Staat. Fritz & Joseph Voglrieder. München und Leipzig, 1959, str. 744
L. 1957 smo v tem časopisu na str. 191 si. zabeležili G. delo „Vorlesung über Volk und Staat", 1. 1959 na str. 36 si. pa njegovo razširjeno izdajo, naslovljeno „Lehre von Volk und Staat". Kakor pove že podnaslov gori označene zajetne knjige, imamo tudi to pot opravka z istim predmetom, le da je njegova obdelava in obravnava še narasla v širino. Namenoma poudarjamo širino, zakaj poglobitve ne najdemo, saj je pisec že v prvem zametku tega dela točno določil vsebino, katere se misli lotiti, in znanstveno pot za doseg njenega ustreznega duhovnega prijema in oblikovanja. S te strani ne prinaša sedaj zabeleženo delo nié novega. Tudi razporeditev snovi je ostala ista, kakor je bila v obeh omenjenih predhodnicah. Razširitev se je v glavnem
Književna poročila.
175
izvršila tako, da je ostal stari stavek, v katerega so bili uvrščeni razni vrinki. Ti bodisi razlagajo podrobneje že prejšnje trditve, bodisi prinašajo nov dokumentaričen material, (dede na novi naslov „Theorie der Politik" je podano bistvo teoretične politike v .samostojnem oddelku in v obsegu, kakor se to v preddelih ni zgodilo, a na koncu knjige podaja pisec v zaključku razloge, zakaj da se je odločil za omenjeni glavni naslov.
C. je smisel in vsebina vsega družbenega življenja delovanje, udejstvovanje, delo odnosno točneje uspevek dela. To je edini vidik, s katerega po njegovem mnenju lahko pravilno zajamemo družbeni svet in njegove probleme. Način njihovega spoznavanja, obdelave in osmisljenja more zato biti samo progmatično energetičen. Edino tako zares uspešno spoznavamo, kaj se je godilo, zakaj in kako se iz spoznanega naučimo za bodočnost, kaj da se lahko zgodi. Vse to je in mora biti predmet vede. Vprašanje, kaj naj se zgodi, kot vprašanje končnih ciljev in smotrov posameznih družbenih kolektivov pa ni toliko stvar vede kot vere in priznavali ja. A tudi o njihovi pravilnosti bo dala edino merilo sodba zgodovine in sicer pragmatične zgodovine. Če tako gledamo na družbeni svet, vidimo v njem vse polno dejstvov alnih enot, ki v skupnem delu svojih članov bolj ali manj namerno snujejo in delujejo. G. je glavna, rekli bi, temeljna, naravna nadosebna dejstovalna enota narod. Krvna skupnost in isto življenjsko prirodno okolje sta pogoj za enako kulturo, ki se kaže v istem jeziku, istih mraveh, isti duhovni usmerjenosti. Tako je narod po vseh naštetih lastnostih ustvarjena usodnostim skupnost doživetja, morda celo izključna zgodovinska osebnost, zakaj pri rodna istovrstnost njegovih udov in iz nje izvirajoča enaka usmerjenost njihovih duhovnih in sploh ustvarjalnih sposobnosti jih nujno veže v dejstvovalno skupnost, katero narekuje narava sama. Gre torej za nekak prvinski organizem današnjega družbenega sveta. Za tako aksiomatično motrišče ne more biti dovršena ter pravilna državna oblika nič drugega nego popolna narodova dejstvovalna enota. Ona je z ene plati narodova organizacijska oblika, vendar s tem smislom, da narod poveže v sposobno delovno skupnost: zato je ona z druge strani aktivna nosilka in usmerjevalka narodovega dela. Pod tem vidikom je G. izdelal ves svoj nauk o narodu in državi, katerega smatra obenem za današnje bistvo teoretične politike. Vendar G. večkrat poudarja, da je namenoma utesnil polje svojega proučavanja na medsebojni odnos države in naroda in podoba je, da se tudi dobro zaveda, da je ta njegov izbor pogojen po pojavu, ki ga poznamo kot nacionlano državo in ki je v prvotni narodno socialistični ideologiji dobil svojo posebno značilnost. Zakaj v zaključku njegove sedanje knjige lahko beremo, da je predmet pragmatično energetičnega nauka dejansko mnogo širši od proučavanja vzajemnega razmerja med narodom in državo, kajti on objema vse družbeno dogajanje, izvajajoč ga iz enotnega načela dejstvovanja (das Wirken) in končno iz sveta kot stvarstva in pozitivnega oblikovanja, (dede pojma politike pravi G., da so svoj čas označevali kot praktično politiko vodstvo države, državniško umetnost in tehniko ukrepanja, ki je smotrno glede na državne zadeve. Teoretična politika pa je bila znanost o državi, predvsem o umetnosti in tehniki državnega vodstva. Ustrezno svojemu življenjskemu nazoru je G. raztegnil vidokrog na delovno narodno skupnost. S tem je postala politična teorija nova znanost in on jo je prvotno imenoval nauk o narodu in državi. Sedaj govori o tej znanosti bolj neopredeljeno in pravi, da gre za teorijo skupnostnega življenja, kateri je predmet resničnost in stvarnost (die Wirklichkeit) skupnostnega  življenja ljudi, njegova  narava, oblika njegove  ureditve  (die
176
Književna poročila.
( hdnungsform), nosilca njegovega dela (der Wertriiger). Značilna je G. ugotovitev, češ danes lahko imenujejo tako teorijo še nauk o državi ali nauk o narodu in državi, jutri jo bodo znabiti že drugače imenovali. Zato je že sedaj izbral za glavni naslov knjige označbo „Theorie (1er Politik", ker je splošnejši od podnaslova. Gotovo je, da je hotel G. na ta način opravičiti predvsem novi naslov knjige, ki se bavi vseskozi s stvarmi, ki jih je že večkrat poprej obdelal v knjižni obliki. Vendar se nam zdi, da je s to prekrstitvijo priznal vso časovno odnosnost nauka o narodu in državi. Vzor, po katerem je on izoblikoval svoj nauk, je bila prvotna narodnosocialistična nemška država, ki si je zastavila za cilj, doseči državnopravno strnitev vsega nemškega naroda v etničnem smislu besede, kolikor prebiva na sklenjenem narodnostnem ozemlju. Toliko časa se je G. teorija skladala z narodnosociali-stično ideologijo o odnosu naroda in države. Čim pa je postala narodnostno homogena država nosilka imperialistično ekspanzivnih stremljenj tega naroda na rovaš drugih narodnosti in po njih naseljenega ozemlja, nima G. odnos naroda do države, katerega označuje kot načelnega, nobenega smisla več. Lahko je sicer ideologiji opravičiti tako ekspanzivnošt tako1, da jo enostavno „nacionalizira" z geslom, da je etično in prav vse, kar je potrebno in v korist nemškemu narodu, a teoriji o načelnem odnosu naroda in države so izpodmaknjena zanesljiva tla. Zato smo mnenja, da je metodološko pravilno izhodišče za vsako teoretično politiko, a za pragmatično energetično to še posebej velja, država in ne narod kot etnično kulturna skupnost. Država je zares prisilna organizacijska oblika na njenem ozemlju bivajočega ljudstva ter do neke mere usmerjevalka in nosilka njegovega skup-nostnega udejstvovanja. Tudi je njen pravilni namen goto\x> služiti blagru te ljudske skupnosti v sedanjosti in v prihodnjosti. Od prigod-nosti zgodovinskega dogajanja pa zavisi, ali je in bo ta skupnost narodno homogena ali ne. Smatramo, da gre etnično kulturni narodni skupnosti nadvse važno mesto med politično upoštevnimi činilci in silami, vendar se nam zdi, da nas že površen pogled na družbeno stvarnost pouči, da narodnost, lahko rečemo na žalost, ni osrednji pojem praktične politike, zaradi česar tudi' ne more služiti v tem svojstvu teoretični politiki.
V ostalem je treba priznati, da se G. trudi v nasprotju z drugimi narodnosocialističnimi pisci, da bi objektivno prikazal tudi državne politične organizacije, ki se ne skladajo z narodnosocialistično zasnovo o državi in njegovi ureditvi. Prav tako je v knjigi mnogo življenjskih političnih opazovanj in dognanj kakor n. pr. o veliki vlogi histerikov v politiki, o škodljivosti zaničevalcev mednarodnih pogodb in preziralcev mednarodno dane besede, o vojni in vojnih pripravah, ki služijo brezvestnim politikom kot najbolj primerno sredstvo za borbo proti brezposelnosti itd. Bati se je, da bo knjiga v Nemčiji sedaj nekoliko manj zaželena kakor je bila še pred kratkim, ker vsebuje mnogo pikrih opazk, ki merijo na vodilne osebe sedaj prijateljske ZSSR in njihove politične metode. Tako velja v današnjih neustaljenih časih za politično literaturo, tudi če ima znanstvena prizadevanja, v totalitarnih državah stavek .difficile est scribere de rebus politicis", v ostalih pa .difficile est satiram non scribere". j)^ Gorazd Kušei.
Les tribunaux du travail (Etude internationale des systemes judiciaires en vigueur pour le reglement des conflits du travail). Mednarodni urad dela, Ženeva, 1958.
Mednarodni urad dela je v- svoji zbirki študij in dokumentov izdal razpravo o delovnih sodiščih. Prvi del obsega pravno-primerjalno
Književna poročila.
177
gradivo in — žal nedovoljno izdelano — problematiko te panoge sodstva. Po kratkem zgodovinskem uvodu, po katerem izvirajo delovna sodišča kot (Conseils de prudTiomes) iz Napoleonovega zakona za liou-sko industrijo (1806), je očrtana na splošno ustanova in sestava delovnih sodišč. Naslednje poglavje obravnava pristojnost teh sodišč ter se pri tem dotika tudi vprašanja pravnih in interesnih sporov; pri tem se trdi pogrešno (str. 20), da izhaja razlika med navedenima vrstama sporov iz razlike med sodstvom in posredovanjem, ko vendar i sodstvo i posredovanje lahko rešuje pravne interesne spore. V poglavju o stvarmi pristojnosti delovnih sodišč se omenja, da samo v nekaterih, tam naštetih državah sodijo ta sodišča o sporih poljedelskega pomožnega osebja. Med te države spada tudi Jugoslavija spričo čl. 4/4 uredbe o razsodiščnih odborih (z dne 3. julija 1936), po kateri spadajo v pristojnost teh odborov tudi delovni spori tistih službojemnikov, ki jih je § 453 obrtnega zakona pritegnil v delovno pravo tega zakona; ta napaka se ponavlja tudi v drugem delu knjige v monografiji o Jugoslaviji (str. 229), češ da so ti odbori pristojni samo za spore pomožnega osebja, zaposlenega v industriji in obrti. V zvezi z obravnavano osebno pristojnostjo delovnih sodišč je zanimivo, da po tej razpravi zelo redke države poverjajo delovnim sodiščem spore med službodavci samimi, dočim pa velja pristojnost za spore med službojemniki istega obrata, pri nas po avstr. zakonu o obrtnih sodiščih (18%), ki je ostal še v veljavi, seveda za edino obstoječe obrtno sodišče. Sledeče poglavje je posvečeno postopku pred temi sodišči, kjer so podčrtane posebnosti glede pokrenitve postopanja po uradni dolžnosti, glede vloge strokovnih organizacij, glede zastopanja in poskusov poravnave. O postopanju in sodbi ugotavlja razprava, da se ne razlikujeta bistveno od rednega postopanja; več posebnosti velja glede izvršbe in pravnih si edstev.
Drugi del knjige obsega monografije o delovnih sodiščih 25 držav, med njim tudi Jugoslavije (str. 226). Vendar je poslednji oris pomanjkljiv, ker upošteva samo določbe obrtnega zakona o razsodniških odborih, dočim zanemarja ne samo zgoraj omenjeno uredbo o teh odborih ter pravilnik o sestavljanju teh odborov in postavljanju njih članov (z dne 20. junija 1956), marveč tudi vse druge številne ustanove, ki jim je poverjeno sodstvo delovnih sporov, posebno redna sodišča. Poleg tega vsebuje več bistvenik napak, na pr. trditev, da je stopil obrtni zakon v veljavo na temelju uredbe z dne 20. junija 1956 (s tem je mišljen pač zgoraj navedeni pravilnik, ki pa ni uveljavil niti določb obrtnega zakona o razsodniških odborih, marveč stopijo te določbe v veljavo samo tam in takrat, kadar se z odločbo bana osnujejo ti odbori), da razlikuje obrtni zakon med delavci, zaposlenimi v tovarnah in obrti, ter navadnimi delavci (str. 228) in da veljajo glede pravnih sredstev zoper odločbe razsodniških odborov določbe cpp. o prizivu, dasi je mogoče izpodbijati te odločbe samo iz razlogov ničnosti (št. 2 do 9 § 691 cpp.) po § 352(6 ob. z. Očitna pomanjkljivost je tudi v tem, da za razliko z monografijami o drugih državah ni navedena glede naše države nobena literatura.
Razprava je prvi enotni pravno-primerjalni oris delovnega sodstva. Omejila se je v glavnem na ureditev snovi, dočim v jedro_šte-vilnih problemov ni posegla. Navzlic temu je prepričevalno nakazala važna vprašanja, ki terjajo smotrne ureditve. To velja posebno za našo državo, saj šteje nekih — 40 ustanov, ki jim je — pač ne po premišljenem načrtu — poverjeno sodstvo v socialno in gospodarsko vendar tako pomembni snovi.   , Bajič.
178
Književna poročila.
Dr. Matijevič I. — dr. čulinovič F.: Komentar zakona o izvršen ju i obezbedjenju. V. knjiga. 2. 5. §§ 2% do 321. Štamparija Svetlost. Beograd, 1940. Str. 2115—2274.
Mchorič Ivan: Poreska reforma 1939/40. Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. Ljubljana. 1940. Str. 295.
Dr. Peric Živojin: Jugoslovenska Savezna država. Posebni odtis iz Pravne Misli. Beograd. 1940. Str. 10.
Dr. Polec Janko: Ob dvajsetletnici slovenske univerze. Ponatis iz Časa, XXXIV, 1939/40. Ljubljana. Str. 179—184.
Dr. Steska Henrik: Naše ustavno sodstvo. Ponatis iz Trgovskega lista. Ljubljana. 1940. Str. 12.
Dr. Steska Henrik: Pokopališča in občine. Ljubljana. 1940. Str. 7.
Dr. Tcmac Dragutin: Da li su gradjanski sudovi, pri rešavanju bračnih sporo va, vezani ranijom presudom katoličkog crkvenog suda? Ponatis iz Arhiva, Beograd L VI I, 3. Str. 8.
Dr. Urbane Anton: Slovenska bratovščina sv. Hieronima v Vidmu iz leta 1452. Posebni odtis iz Glasnika Udruženja aktuara Kraljevine Jugoslavije, IV, št. 1—2. Ljubljana. 1940. Str. 25.
Dr. Vogelnik Adolf: Gradivo k poklicni statistiki slovenskega prebivalstva za razdobje od 1890 do 1931. Posebni odtis iz Tehnike in gospodarstva, VI, št. 1—2. Ljubljana. Str. 17—48.
Dr. Vogelnik Adolf: Pomen empirično statističnega proučevanja konjunktur. Posebni odtis Tehnike in gospodarstva, VI, št. 5—4. Ljubljana. 1940. Str. 11.
Članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv, LVH, 3: Mar-kovič B.: Analogija i delo Živana Spasojeviča. Lazarevič A.: Nadležnost za dozvolu i provodjenje privremene naredbe. Djordjevič j.: Stva-ranje nacije u američkoj federaciji. Zivadinovič S.: Metoda i pravo. Mihajlovič J.: Spoljna trgovina neutralnih država. Radovanovič Lj.:
0 stavljanju pravnosnažnih upravnih akata van snage. — Arhiv L VII, 4: Tasič Dj.: Teorija i praksa. Škerlj M.: Upravljanje poslovima pri-vredne zadruge. Jankovič D.: Vodji i učesnici prvog ustanka. Bulatovič M.: Zastarelost po vojnom kriv. zakoniku. Radovanovič Lj.: Karakteristike noveg izbornog sistema. Nedeljkovič B.: Novi grčki Gradjanski zakenik. Dukanac Lj.: Uredba o finansiranju banovine Hrvatske od 30. marta 1940 god. Je vtič Lj.: Novi takseni režim kod Državnog sa-veta i upravnih sudova. — Branič 3: Popovič M.: Sreski sud za grad Beograd. Kostič L.: Promatranje uredbe o banovini Hrvatskoj. Vukče-vič R.: Odnosi izmedju advokata i njihovih pripravnika. Pešič L.: O potrebi pune autonomije disciplinske vlasti i vlasti odbora Komore advokatskog reda. Bogdanovič Z.: Ideja društvene solidarnosti i za-drugarstvo (kooperativizam). Jelič R.: O potpisivanju sudskih odluka
1 akata. Vagner Lj.: Pitanje uredbe o najužem područnom krugu i § 297 kz. Fine M.: Preuzimateljevo pravo zastupanja u gradjanskim parnicama u slučaju smrti advokata. — Branič 4: Simič V.: Branič organ Advokatskih komora u Beogradu i Skopi ju. Miličevič P.: O advokatskom zastupanju tuženika u parnicama po tužbama advokata za dužnu nagradu. Ivkovič D.: Smisao § 320 grpp. Mitrovič A.: Da li je slobodno sudijsko uverenje ograničeno u pogledu ocenjivanja dokaza i ako jeste — kada je? Radovič N.: Pravni karakter potraživanja Državne hipotekarne banke. Kukoljac M.: Sadašnji problem organizacije i rada naših sudova. — Mjesečnik 3—4: Stefanovič J.: O pravu raspuštanja parlamenta. Digovič P.: Novo ustavno stanje. Bazala B.: Uredjenje medja prema vanparničnom i ovršnom postupku. Polak M.:
Razne vesti.
179
Preuredjenje pravosudja U Banovini llrvatskoj. Gortan V.: Zemljo-radnički zakon. Dabinovič A.: Nomos georgikos. Čulinovič F.: Naši bezprizorni. — Mjesečnik 5—(t: Stefanovič J.: O pravu raspuštanja parlamenta. Licht A.: Tumačenje § 19 mz. Lenac R.: Nešto o gradjanskom pravosudju. Stanoš L: Preuredjenje pravosudja u Banovini llrvatskoj. Prebeg P.: Nešto o zakonu o unutarnjem uredjenju, osnivanju i ispravljanju zemljišnih knjiga, i to s obzirom na osnivanje nove grun-tovnice kod Sreskoga suda u Velikoj Gorici. Andrassv J.: Novo ustavno uredjenje Hrvatske. Kiršner S.: Jemci i zadužnici. Kulišie M.: Da li je nužno, da se uz prizivno pismeno priloži i punomoč, koju je stranka izdala odvjetniku, ako ovaj stranku nije zastupao kod suda prvoga stepena. Fischer A.: Iz teorije i prakse gradj. parničnog postupnika. Škerlj M.: Nekoliko napomena na predgovor knjige Tumač trgovačkog zakona od 28. listopada 1937. — Policija 2: Kirac P.: O nazivu gradsko poglavarstvo. Mišic' D.: Zaštita zakona u gradjanskoj oblasti. Gajič N.: .Stečena prava po Zak. o radnjama i trgovački običaji sa gledišta istog zakona. Andjelkovič N.: Zlokvarno osustvo kao uzrok za razvod braka. Radič Z.: Prevare kod osiguranja. — Policija 3: Ginič V.: Zaštita opština (i sela) u gradjanskim sporovima od strane državnog pravobranioca. Milovič A.: faušalni iznos i privatni učesnik, oštečenik. Nedeljkovič V.: Zastarelost istupa. Pavlovič J.: Opštinski uslužbenici i uslov odslu-ženja bojnog- roka. — Pravosudje Živanovič T.: Medjunarodno krivično pravo. Škerlj M.: Nadležnost skupštine kod pri vrednih zadruga. Miikovič Dj.: Pravna priroda pravila trgovačkih društava. Čulinovic I'.: Socijalnost u izvršenju. Jeremič J.: Za obaveznost crkvenog braka. — Pravosudje: i—5: Politeo L: Uvod u Radno pravo. Škerlj M.: Nadležnost skupštine kod privrednih zadruga. Mirkovič Dj.: Pravna priroda pravila trgovačkih društava. Čulinovic F.: Socijalnost u izvršenju. Jeremič J.: Za obaveznost crkvenog braka. Raškovič D.: Uredba o zaštiti seljačkog posjeda od ovrhe u Banovini Hrvatskoj. Jelič R.: Pro-tivrazlozi. Stanojevič D.: O TBr. 2't i 29 zak. o sudskim taksama. Le-kič V.: O Tbr. 21 i 29 Zak. o sudskim taksama. Solovjev A.: Sudska reforma g. 1864 u Rusiji. I.azarevič A.: Šta univerzitetska omladina misli o našem pravosudju.