Pavel Oblak
Pavel Oblak ŠEST SONETOV
ZAGRENJENEC
Nekoč vam bom povedal in razkril, kdo sem, kako vseskoz sem živel mučno, kako sem v vrhu svojih let naključno spoznal, kaj sebi v brk sem zagrešil.
Ker po naravi nisem lahkoživ, preziral zlahka sem življenje bučno, le v tem, kar se mi zdelo je poučno, v samoti sem kot pesnik se mojstril.
Dosegel nisem mnogo, a dovolj
za svoj talent in skromno svoje znanje,
ki bi lahko razširil ga še bolj,
če vedel bi za pridnost in garanje -
tako pa zdaj mi gledati je zgolj življenja zlom in pokopane sanje.
989_______________________                            .          ________ŠEST SONETOV
BESEDE IZ GROBA
Jaz sem minil, ti mirno živi dalje! Nikar se ne žalosti in ne daj, da bi bridkost premagala te kdaj in te vodila v pogubljenja žalje.
Življenja dan odplaknil časa val je in smrt prišla je lepa kot smehljaj na tvojem licu, me odvedla v kraj, ki ne poznajo zemeljske ga dalje.
Jaz sem minil in z mano je minilo sto tisoč muk in tek tegobnih let, od jutra rojstva, dokler v groba krilo
omahnil nisem in za sabo sled prekril s pepelom, ki za večni čas pred svetom je izbrisal moj obraz.
Tu v zemlje nedrju v svoj nič prenikam; ob črvih, ki so bratje mi postali in ob trohnobi, ki kot ciankalij prinaša smrt življenja vsem oblikam.
Tu le še hladne se prsti dotikam, in vse od dne, ko so me pokopali, visim na misli, ki mi dušo žali -je smrt moj konec, ali ga zanikam?
Ne, konca ni, sicer bi nehal biti, ne vedel bi, da bil sem živ nekoč, kar trdim zdaj tu v jami, svetu skriti.
Nadme samo se je zgrnila noč in pregrnila moje ni nekdanje, ki zdaj od tu jih gledam kakor sanje.
Pavel Oblak
990
3.
Tu sem na varnem, tu se ni mi bati, da kdo lahko še s čim me prizadene; laži in podlosti sveta strupene ostale vse za zemskimi so vrati.
Tu je moj mir, z njim slaj pozabe hkrati: teh vrat do tu nihče več ne odklene, smrt dobro ve, do kje so meje njene, zato ni moči v tem ji kljubovati.
Minil je čas, prešlo življenje moje, prešla ljubezen in z njo hrepenenje, a iz pepela še mi duša poje!
Le datum mojih dni, zakaj zgubljen je? Sto svojih let bil živ sem pričujoč ljudem in svetu, ko sem tonil v noč.
V SPOMINU MOJEM JE ZAPISAN DAN
V spominu mojem je zapisan dan, ko sem te videl sužnjo pri »Aidi«, ko nisem klical še: daj, pridi,
da iz mojih dni bo črni mrak pregnan!
Jaz nisem vedel, da ti polno ran tičalo za preteklosti je zidi in duša ni zaznala, da te vidi, ker tvoj obraz mi bil je nepoznan.
Odprlo se nebo je, ko iznenada sem prepoznal v obličju te sijočem kot ženo, ki sem vedel - tebe hočem! da mojim dnem boš blagoslov in nada,
da boš nekoč po dnevih pretrpljenih spočila mrtva srečna se ob meni.
991                                                                                             ŠEST SONETOV
CE ME JE ČESA STRAH, ME JE ZATONA
Če me je česa strah, me je zatona življenja tvojega, ko ura pride, ki me že zdaj skoz žalosti privide ob tem pomisli zla spreleta zona.
Ti mojih dni si in ljubezni krona, dobrota, ki ji sonce ne zaide, ki v hrepenenju sanj in lepe Vide si ljubica mi, angel in Madona!
Ne ugasni mi, o prosim, ne umri mi,
a če ti živi več ne bo obstati,
jaz bom skrbel, da v pesmi, žlahtni rimi,
ko stala pred nebeškimi boš vrati, te vrnem svetu, da v njega veličje odtisnem tvoje ljubljeno obličje.
I
4