Jože Toporišič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
O OSEBNIH ZAIMKIH V SSKJ
0. Od osebnih zaimkov je doslej obdelan zaiimek za 1. os., in sicer v treh gesel-skih člankih: pod jaz, mi in midva. Od zaimkov za 3. osebo (vsaj po izvoru) pa so otodelane oblike ga, jih in jo, spet v treh posebnih člankih. Tako je v teh sestavkih tipološko zajeto skoraj vse, kar pri osebnih zaimkih pride v poštev za slovarsko obdelavo. Vendar je obdelava te problematike v SSKJ problematična v naslednjih ozirih.
" I. Frangeš, n. d., 293.
2» N. Milosevic, Zidanica na pesku, 219, 223.
297
1. Najprej smo presenečeni, da osebni zaimki sploh niso tako poimenovani, ampak le z zaim. To je gotovo premalo, saj sicer pri besednih vrstah v slovarju besedne vrste na svoj način zaznamujemo tudi natančneje: samostalnike glede na spol z m, ž, s, pridevnike s prid., prislove s prisL, glagole z dov. ali nedov. Kako to, da to pri zaimkih ne bi bilo potrebno, ko pa so samostalniški zaimki nekaj bistveno drugega kot pridevniški, in oboji se ločijo od prislovnih (ti pa spet v SSKJ niso spoznani za zaimke, ampak imajo samo oznako prisL, tako da se glede tega nič ne ločita doma in tam). Tem »poenostavitvam« v besednovrst-nem označevanju ni videti utemeljenega razloga.
2. Samostalniškim zaimkom manjka oznaka za spol: pri jaz manjkajo torej oznake m, ž, s, pri kaj s, pri kdo m (in enako pni tvorjenkah s sestavinama kdo in kaj). Poseben problem je primer mi me me, kjer prav tako manjkajo oznake za spol, saj gre za samostalniške besede, ki jim je spol imanenten. Prim. oznako sam. pri posamostaljenih pridevnikih v SSKJ. — Zakaj je tu izpadla oznaka za spol, se sprašuješ zaman, ko nam vendar ujemanje (prilastkovno, povedkovo-določilno in povedkovoprilastkovo: jaz sama, Jaz sem bil sam. Ti si prišel sam) jasno kaže, za katem spol gre. (Primer za srednji spol: Jaz, tj. sonce, sem bilo pred teboj na sveti.) Potrditve za kdo in kaj: Kdo je to rekel. Kaj se je tukaj dogajalo. — Ce slovarniki morda mislijo, da Slovenci itak vemo, katerega spola je vse to, potem že moramo pripomniti, da vemo tudi to, da je npr. brat moškega spola, pa je v slovarju vendarle zaznamovan z m.
2.1 Ali je ovira za to nerazumno ravnanje v naših slovničnih delih? — Breznik (SS 1934, 95) ima res spol zapisan samo pri oblikah za 3. oseboj v slovnici štirih sicer na mestu, kjer se zaimki sklanjajo, nii oznake za spol ni^ti pri 3. osebi (1956, 133), vendar takoj na drugi strani iberemo: »Vendar pa sta jaz in ti moškega, ženskega ali srednjega spola, oia kogar se pač nanašata.« V Zakaj ne po slovensko (1969, 46) sem tudi jaz ponazarjal spolnost teh zaimkov s primeri tipa jaz sem (ti si, on je) čakal proti jaz sem (ti si, ona je) čakala, itd. Ko sem pozneje pisal o samostalniških besedah, sem jasno povedal, da je spol ena od-ločevalmh značilnosti vsake samostalniške besede, torej tudi zaimenske.
Nobenega razloga torej ni, da bi imeli samostalniške zaimke za brezspolne (nekako po zgledu na angele). Upati je (pravzaprav ni, kot vemo iz izkušnje), da avtorji SSKJ ne bodo vztrajali pri svoji zmoti še pri vseh drugih samostalniških zaimkih: z kdo ali kaj v podstavi, ti, on. (Mimogrede: V isti slovnici (134) je nerazumljiva naslednja trditev glede množine osebnih zaimkov: »Tudi v množini in dvojini se lahko rabita obliki mi in vi brez razlike za spol, vendar navadno srečujemo za ženski spol obliki me in ve,- za srednji spol ni posebnih oblik.« Ali je knjižno slovensko res mogoče govoriti Mi smo prišle? Saj to čutimo kot izrazit srbokroatizem.)
3. Naslednja nepiimemo rešena stvar so t. i. — v našem izrazju — naglasne in naslonske oblike osebnih zaimiov. V že omenjeni slovnici (134) stoji glede tega: »Pri vseh osebah v ednini, pri 3. osebi v dvojiini in množini, ločimo v rodilniku, dajalniku in tožilniku poleg navadnih oblik tudi krajše oblike. To so na-sloiike ali enklitike ali pa kratko poudarjene, kakor so zaznamovane v preglednici. (...) V tožilniku ednine za vse osebe, v tožilniku množine in dvojine pa samo za 3. osebo se en o zložni predlogi vežejo s krajšimii oblikami v eno besedo.«
29$
3.1 Ta »učenost« se sedaj avtomatično prenaša v SSKJ. Poglejmo pri zaimku jaz.
Oblike me mi me se imenujejo »enklitične« (tako v zaglavju), pod 1 b) imajo ime »krajše« (nič se me ne boj), »krajše« pa se imenujejo tudi otolike »z emo-zložnim predlogom v tožilniku« (name so pozabili), »krajše« se imenujejo končno tudi v točkah 2 in 3 (ime mi je Jože, poberi se mi).
Kakšne so torej to oblike: naslanske ali krajše (in glede na SS 1956: naslonske ali kratko poudarjene)? —Prav je tisto, kar piše v zaglavju slovarskega gesel-skega članka: namreč enklitične (v resnici enklitrčne ali proklitične). Med nje pa ne spadajo oibpredložne (če je predlog enozložen in se veže iS tožilnikom), ker je v slovenščini pravilo, da se naslonske oblike ob predlogih ne smejo rabiti (tako nekako sedaj v SSKJ izrecno zapisano): te oblike so naglasne, vendar naglas večinoma oddajo predhodnemu enozložnemu predlogu, torej — me näme ali na me. Ker se lahko navezujejo na predlog (obvezno le nezložne, npr. -nj), jih imenujem navezne. Te navezne oblike pa tudi niso nujno krajše od navadnih naglasniih (prim. njo = nanjo).
3.2 2e v SKJ 2 (1966, 128) sem naslonske oblike zapisal vsem osebnim zaimkom, torej proti novejšemu slovničnemu izročilu (ravno npr. SS 1956, pa tudi SS 1934, 95) — po tiradiciji pa sem mednje napačno uvrstil tudi navezne. Pozneje sem ugotovil, da je naslonske obliike tudi pri needninskih zaimkih za 1. in 2. osebo pravilno pojmoval že Skrabec (Cvetje XIV/1895, 4, d), kjer se navajajo npr. nama, vama, nas, vas in nam, vam. Pač pa je tudi Skrabec imel oblike me in ndme za prvotno naslonske, in bi jim šele predlog prinesel naglas, kar pa ne more biti, saj ga ta nima od kod vzeti. — Kopitar (Grammatik 1808, 280) je odlično ločil mene ali me proti me (po njegovo: mene (me); me), a že pri Metelku je slabše. Da gre v teh primerih resnično za naslonke, se vidi iz popolnoma vzporedne razvrstitve v naslonskem nizu: Nitiče me/nas/naju ne pozna. Nihče ml/ nam/nama ne zaupa, To se ti/vam/vama ne bo posrečilo, Zanima me/nas/naju.
3.3 Nas-lonske oblike lahko dobijo stavčni naglas (navadno pravimo stavčni poudarek, a bi oboje kazalo ločiti): Si si ga privoščil? — Si si ga? — Si si? — S)?, kakor sem pokazal že 1. 1961 v Slovenskem jeziku (knjižica s ploščami). Tak stavčni naglas navadno zaznamujemo kar s krativcem, a prav to seveda ni, bolje bi bilo z drugačno pisavo ali kako drugače). — Pripomnim naj še, da bi naslonske in naglasne oblike bilo treba v geselskem članku spremljati do konca, ne pa da se za zaglavjem ene in druge mešajo (oboje so brez naglasnih ali drugih znamenj).
4. Po našem je neupravičeno ločiti osebne zaimke za isto osebo glede na število, tj. obravnavati na enem mestu edninski jaz, na drugih pa needninske oblike (enako neprimerno je, če je človek obdelan na enem mestu, množina tega samostalnika namreč ljudje pa na drugem. To so samo supletivne (nadomestne) osnove iste besede, dovolj bi bilo, da bi za neprve oblike v slovarju stale samo kazalke (npr. mi gl. jez). Tako, kot je sedaj, prihaja do nepotrebne težave v problemskem orieintiranju in do negospodarne razblinjenosti oz. do ponavljanja stvari; npr. skladenjska raba vseh je enotna, posebnosti je komaj kaj: v resnici se večinoma prav tam, kjer je mogoče rabiti jaz, lahko labi tudi mi, kjer pa se
299
izpušča oni, se izpušča tudi ta. Tudi naglasne oblike se nasproti nenaglasnim rabijo v vseh številih enako, prav tako t. i. ničte nasproti glasovnim (v imeno-valniku): Jaz sem bil = Mi smo bili 4= Bil sem = Bili smo ;ali Mene/Nas je videl + Videl me/nas je itd. (Pri mi me me se nenaglašene, tj. naslonske oblike v za-glavju sploh ne navajajo, pač pa pozneje v članku, kar gotovo ni prav; bralec seveda tudi v tem primeru ne bo vedel, kateri primer je naglašen, kateri nena-glašen in kateri stavčno naglašen: Bi ti nam pomagal? —¦ Bi nam ti pomagal?. — Bi nam ?.)
5. V rabi osebruih zaimkov se SSKJ de facto močno naslanja na SKJ 2, 1966. Npr. pri rabi :imenovalniške oblike: če je del priredne zveze ali ima kako določilo, za izražanje domačnosti oz. pogovomosti (Le ti meni povedi) — v SSKJ: kadar je del osebka ali kadar ima prilastek, pogovorno, ekspresivno.
5.1 Nekatere oznake v SSKJ pač niso prave. V zvezi poznam jaz tebe in tvojo pridnost se na osebni zaimek upravičeno nanaša le oznaka pog., ne pa tudi iron. (v SKJ že zgoraj navedeni primer Le ti meni povedi.)- v reva jaz oznaka ekspr. ni primerna (v SKJ: jaz je v tem primeru za identifikacijo predhodnega samostalnika); tudi oznaka elipt. za »kdo je to ukazal?« Jaz (v SKJ: Kdo je bil v
kuhinji?--laz.) se ne tiče zaimenskega osebka, ampak povedka. — Po Brezniku
povzeta misel, da se imenovalnik rabi, »kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja«, se verjetno ne nanaša na ponazorovalni primer Jaz grem domov, ti pa moraš ostati, saj je težišče stavkov (t. i.»poudarjenost«) tu gotovo na domov in ostati (prim. tudi: Domov grem, ti pa le ostani). V protivnih priredjih različna osebka (in sploh udeleženca) pač morata biti izražena; ničte zaimenske oblike je v obeh stavkih takega priredja mogoče rabiti le, če je osebek (udeleženec) v obeh stavkih isti: Ne grem domov, ampak moram ostati. (To tudi v mojih delih ni dovolj izkazano.)
Takih stviari bi se nabralo tudi še v preostalem delu slovarskega članka zaimka jaz. Tako pri rabi nepredložnih rod., daj. in tož. bralcu ni jasno, na kaj se nanaša oznaka pog. v primerih kot mi ni znano, kdaj pride: dejansko se ne nanaša na dajalnik mi kot tak (nemara v razmerju do meni), ampak na njegov začetni položaj. — Pač pa je v SSKJ primemo izpostavljeno pravilo, da se s predlogi rabijo daljše oblike; čisto prav bi se to glasfilo tako: s predlogi se rabijo naglasne oblike, torej tudi krajše tožilniške tipa me, ki ob enozložnih predlogih rade oddajo naglas le-tem (name). (Seveda na tem mestu SSKJ navedena oblika z menoj ni daljša.)
5.2 Za vsakdanjo jezikovno kulturo je važno še vpirašanje rabe variant tipa na mene, näme in na me. V SKJ 2 (130) glede tega piše: »Oblike ndme, ndse ipd. so danes bolj v rabi kot na mene, na sebe, te pa bolj kot na me, na se itd.« V SS 1956 (136) je manj eksplicitno: »v tožilniku navadno uporabljamo s predlogom strnjene oblike«, v SSKJ še zmeraj ne dovolj določno: »Z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika«; za rabo daljše oblike ni nobenega primera (pa dvomim, da jih v slovarskem gradivu ni kaj), čeprav jo izraz »navadno« predvideva, pač pa je zabeležena veliko redkejša oblika v me z oznako raba peša. — (Opombo o rabi neimenovalniških oblik za izražanje logičnega osebka nekako ne spada prav za količka pod rabo daljših oblik s predlogi.)
300
6. V SKJ in SSKJ se navaja še raba dajalnika za izražanje svojine (So črni lasje mi in čine oči — ime mi je Jože). Ne vem, ali te primere ustrezno označuje pripomba SSKJ, da se tako izraža enkrat »nepoudarjena svojina, pripadnost«, drugič pa ekspresivnost fvsi so mi priča) in tretjič vznesenost (bodi mi brat). Kdaj eno, kdaj drugo, kdaj tretje, ni povedano. (In ali je to res mogoče samo z naslonske obliko?) SKJ navaja prav tako natančnejše določitve potreben primer Kaj pa ti je ta človek (»neke vrste prislovno določilo«).
7. Problemi slovarskega gnezda bi se dali pretežno obravnavati v okviru posameznih že obravnavanih kategorij. Tip toliko me je že trgovca (pri Brezniku 1934, 97: Ni ga lasu na glavi več) je pri tem mogoče posebna kategorija (prim. podobno ti hudič, boš mene zafrkaval).
8. Iz povedanega se vidi, da SSKJ v obdelavi osebnih zaimkov še daleč ne dosega ravnsi, ki bi jo glede na sodobno jezikovno zavest o tej problematiki lahko. Seveda se v tem. primeru slovar ne bi smel zapirati v »bleščečo osamo« izbrancev in »položajriiikov«.