Novi trendi v razvoju in organiziranosti sodobnih organizacij UDK 061.5 (658) Štefan Ivanko Fakulteta za upravo stefan.ivanko@cubus-i.si izvle:ek Prispevek osvetljuje težnje v razvoju in organiziranosti sodobnih organizacij, ki se kažejo zlasti v odvajanju proizvodnje od virov surovin in zaposlovanja, globalizaciji poslovanja in spremembi ciljev ter načinov delovanja. Strnjeno so prikazani viri preoblikovanja in uspešnosti poslovanja sodobnih organizacij, kot so informacije, komunikacije, znanje in upravljanje, ki postajajo temeljni dejavniki uspešnosti poslovanja sodobnih organizacij. Spremenjeni dejavniki uspešnosti poslovanja terjajo tudi spremembe v organiziranosti sodobnih organizacij. Oblike sodobne organiziranosti so predvsem oblike mrežne in virtualne organiziranosti ter skupnosti e - poslovanja. Posebno mesto v mrežni organiziranosti pa zavzema projektna organiziranost, ki postaja pomembna sestavina menedžmenta vsake sodobne organizacije. Ključne besede: globalizacija, informacija, komunikacija, znanje, upravljanje, organizacija, projekt. 1. Težnje v razvoju sodobnih organizacij Informacije so temeljni vir sodobnega delovanja organizacij. Informacije so pri svoji izmenjavi zelo fleksibilne. Niso omejeni s carinami, mejami ali administrativnimi ovirami. Informacije zaradi svojih lastnosti omogo;ajo razširjanje podro;ij delovanja sodobne organizacije. Informacije se razlikujejo od vseh dosedanjih virov, na katerih je temeljil razvoj podjetij. Zna;ilna je njihova dostopnost vsem tistim, ki jih znajo uporabljati. Za to pa je potrebno predvsem znanje, ki postaja edini resni;ni kapital sodobne organizacije. Znanje, potrebno za ustvarjalno in organizirano odzivanje na informacije, postaja odlo;ilna prvina v konkuren;nem boju, a menedžment kot nosilec znanja in organizator posameznega specializiranega znanja, glavni podjetnik v podjetniški organizaciji. Glede na navedeno je možno pri;akovati, da bodo smeri razvoja sodobne organizacije v (Zekic, 1997, str. 28): • odvajanju proizvodnje od surovin in zaposlovanja, • globalizaciji poslovanja, • spremembi cilja in na;ina delovanja. -e- Štefan Ivanko Novi trendi v razvoju in organiziranosti sodobnih organizacij Proizvodnja dobrin se vse bolj oddaljuje od vira surovin in človeškega dela. Svetovni gospodarski trendi se danes gibljejo v smeri reindustrializacije na podlagi visoke tehnologije in integracije svetovnega gospodarstva. Dosedanja rast proizvodnje je temeljila predvsem na izrabi naravnih virov. Naravne surovine, ki postajajo grlo visoke informacijske tehnologije, se postopno zamenjujejo z novo proizvedenimi materiali, ki so rezultat preoblikovanja surovin s pomočjo kemijskih postopkov in tehnik odvajanja, kombiniranja in oblikovanja. Biokemija, na primer, ki se smatra za tehnologijo bodočnosti, pomeni uporabo biologije v tehnološkem procesu proizvodnje, na način, ki ni znan v naravi, privede do tega, da zemljiška renta ni ve; proizvod zemlje, temveč znanja, ki je ustvarjeno v laboratoriju. Dejavniki razvoja se tako spreminjajo od materialnih k nematerialnim, točneje k znanju. Za sedanjo fazo razvoja tehnologije, gospodarstva kot tudi same organizacije je značilno, da se konkurenčna prednost dosega s proizvedenimi, a ne ve; toliko z naravnimi viri. Sodobne tehnologije s svojimi ekonomskimi učinki so močno spremenile potrebe po človeškem delu in delovni sili. Avtomatizirani in robotizirani proizvodni procesi odstranjajo človeka kot izvajalca iz proizvodnih procesov. V takšnih procesih ni ve; potrebna človeška fizična sila. Govek se v takšnih procesih vključuje predvsem kot kontrolor oz. upravljavec teh procesov. Za potrditev navedenega nazorno pri;a dejstvo, da se vrednost čipa, ki največ prispeva k neposrednemu razvoju informacijske tehnologije, sestoji od okoli 70% tehničnega znanja, okoli 12% direktnega dela in samo okoli 3% materiala (Zekic, 2000, str. 37). Dejstvo je, da informacije, komunikacije in znanje ter upravljanje kot sposobnost, da se ustvarjalno odziva na novo informacijo, postajajo najvažnejši dejavniki razvoja sodobne organizacije in da zemlja, delo in kapital, na katerih je temeljila dosedanja proizvodnja in razvoj podjetja, postopno postajajo sekundarni. Znanstveno tehnološki razvoj že sedaj omogoča informatizacijo proizvodnih in menjalnih procesov, pri ;emer postaja informacija odlo;ilni dejavnik sodobnega gospodarjenja. Z avtomatizacjo, računalništvom in robotizacijo proizvodnih procesov nastajajo nove proizvodne sile, ki presegajo tovarniške in državne meje. Te sile terjajo globalna prostranstva razvitih komunikacij in vsestransko izprepletene odnose, ki prisiljujejo razvite dežele, da tesneje povezujejo svoja gospodarstva in da ustvarjajo medsebojno odvisne integracije ekonomskih kompleksov, ki prispevajo k nadaljnjemu razvoju svetovnega gospodarstva. Ustvarjajo se transnacionalna gospodarstva, ki prevladujejo v gospodarstvih nacionalnih držav. Za transnacionalno gospodarstvo so bolj značilni pretoki denarja kot pa blaga in storitev. V transnacionalnem gospodarstvu postajajo tradicionalni dejavniki proizvodnje, kot so zemlja in delovna sila, vse bolj sekundarni. Tudi denar postaja vse bolj transnacionalen in ga je možno nabaviti povsod, zato ni več najpomembnejši dejavnik proizvodnje. V sodobnem podjetju je management odločilen dejavnik, na katerem temelji konkurenčna prednost podjetja. Pri tem zavzema upravljanje z logistiko oz. prostorsko in časovno preoblikovanje proizvodnih dejavnikov in njihovih izdelkov posebno mesto ter postaja strateška določnica sodobne organizacije. Štefan Ivanko Novi trendi v razvoju in organiziranosti sodobnih organizacij Sodobna organizacija mora delovati in biti organizirana kot globalna organizacija, ki mora biti vključeno v svetovni gospodarski sistem. Za globalna tržišča je značilna velika diverzifikacija proizvodnje, ker potrošniki vse več zahtevajo različice enakih izdelkov. Raziskave in razvoj postajajo vse bolj pomembne pri ustvarjanju izdelkov z veliko dodano vrednostjo, z vse večjim deležem znanja in tehnologije. Izdelki sodobnih podjetij se morajo plasirati na vse večjih trgih, da se tako lahko povrnejo investicije v raziskave in razvoj. Temu prispeva tudi sklepanje raznih zavezništev, ki zmanjšujejo tveganja in pospešujejo plasman. V spremenjenih razmerah dela in poslovanja postajajo transnacionalne korporaci-je organizacije bodočnosti, ki jih spremljata tudi procesa globalizacije in decentralizacije. Moč sodobne organizacije ni v njeni velikosti, ker so tudi majhne organizacije lahko transnacionalne. Njihova moč je v tem, da preko raznih oblik sodelovanja in povezovanja, poskušajo obvladovati vse več tujega kapitala. Pri tem ne gre za lastništvo kapitala, temveč za znanje, to je upravljanje in podjetništvo. V sodobni organizaciji so spremenjeni tudi cilji in načini njenega delovanja. Znanje postaja kapital razvitega gospodarstva. Izobraženi zaposleni določajo družbene vrednote in norme. Iz gospodarskega življenja je istisnjen "kapitalist", ki je zamenjan z velikim številom zaposlenih in velim številom prebivalstva z raznimi oblikami organiziranega kapitala. Kapital se pojavlja kot družbeni vir, ki je težko opredeljiv, in njega ne poseduje le kapitalist, temveč velika večina prebivalcev. Ko kapital postane družbeni vir, njegov cilj in cilj organizacije, ne more biti več le maksimalizacija dobička. Simbioza kapitala, dela in samega podjetja z željami in interesi celotnega prebivalstva terja več ciljev, od katerih je temeljni kvaliteta življenja (Zekic, 2000, str. 39). V sodobnih družbah so zaposleni praviloma solastniki kapitala in tudi uporabniki izdelkov ali storitev organizacije, zato zahtevajo od organizacije, da zadovolji njihove naravne in družbene cilje ter interese. Zaščita narave in zdravo življenje prebivalcev je eden od takšnih ciljev, ki terja visoko mesto v hierarhiji sodobne organizacije. Cilj sodobne organizacije je maksimalizacija njene sposobnosti, da proizvaja obilje in bogastvo v polnem pomenu teh pojmov, kar terja večstranskost ciljev, a ne samo maksimalizacijo dobička (Zekic, 2000, str. 39). Ko postane kapital družbeni vir, postane dobičkonosnost družbena odgovornost (Drucker, 1992, str. 4). Organizacije, ki ne ustvarjajo ta cilj oz., ki ne zaslužijo dovolj za stroške kapitala, v resnici kradejo družbi, ker družbi ne vračajo sredstev, ki jim jih je dala na razpolago, da jih koristno uporabijo za zagotavljanje temeljnih ciljev. Dobiček postaja nujno sredstvo za ustvarjanje temeljnega cilja, to je proizvodnja blaginje in bogastva tako za lastnike kot za kupce in tudi za celotno družbo. Organiziranost sodobnih organizacij postaja začasna in nestabilna. Slabša se tudi navezanost ljudi z organizacijo, čeprav se odnos organizacije do zaposlenih humanizira; humanizira se tudi odnos organizacije do njenega gospodarskega in družbenega okolja. V sodobni organizaciji, ki je tudi sposobna samoorganiziranja, se povečuje sposobnost za reševanje zapletenih problemov. V sodobni organizaciji so tudi ustvarjeni pogoji, da si človek organizacija, organizacija in organizacija in organizacija ter družbene institucije več ne nasprotujejo druga drugi, temveč da se skupno usmerijo na reševanje skupnih problemov. Štefan Ivanko Novi trendi v razvoju in organiziranosti sodobnih organizacij 2. Viri preoblikovanja in uspešnosti poslovanja sodobne organizacije Spremenjeni dejavniki, ki odločilno vplivajo na uspešnost organizacije so posledica tehnološkega in celotnega dru/benega razvoja. Temeljni dejavniki uspešnosti sodobne organizacije so in bodo zlasti (Zekic, 2000, str. 40): • informacije, • komunikacije, • znanje in • upravljanje. 2.1 Informacije kot vir prestrukturiranja sodobne organizacije Informacije so viri za prestrukturiranje sodobnih organizacij. Informacije postajajo najpomembnejša substanca sodobnih izdelkov ali storitev in so osnovni dejavnik sodobne organizacije. Informacijo moremo obravnavati kot negacijo entropije, kot mero reda, mero organiziranosti in kot konstitutivno prvino sodobne organizacije (Uzelac, 1994, str. 83). Razvoj sodobne organizacije temelji na informacijah in njihovi izmenjavi z okoljem. Dejstvo je, da po začetku osemdesetih let, zaposlitev v klasični proizvodnji nazaduje in da se glavnina zaposlitve prenaša na informacijski sektor. Edini omejitveni dejavnik pri uporabi informacij je človeška sposobnost oz. znanje. Informacija odločilno vpliva na vsak izdelek ali storitev. Informacija je temelj večji ali manjši konkurenčni sposobnosti vsake organizacije. Informacija je enako donosna v veliki ali majhni organizaciji (Sundac, 1992, str. 21). Informacije imajo odločilen vpliv na prestrukturiranje sodobne organizacije. Hitra in tvorna izmenjava informacij znotraj organizacije in tudi z njenim okoljem, kot pogoj uspešnega delovanja organizacije, terja tudi zamenjavo vertikalne organiziranosti v vodoravno. Tako kot se sodobna organizacija vse bolj usmerja h kupcu in porabniku, tako tudi narašča pomen informacij kot dejavnika njene uspešnosti. Z informacijo sta povezana dva temeljna dejavnika, tj. prostor in čas. Čas vstopa organizacije na neko tr/išče do pojava konkurence je velika njena tr/na prednost, ki se odra/a v dobičku. Hitrost gibanja proizvodnih tvorcev in izdelkov ka/e na to, da se prostor kot ekonomska sestavine vse hitreje in la/je obvladuje, medtem ko se čas v komunikacijskem in informacijskem pomenu vse bolj skrajšuje. 2.2 Komunikacija kot na;in delovanja sodobne organizacije Informacije so temeljni vir uspešnosti delovanja sodobne organizacije. Svoj namen in cilje dosegajo le z ustrezno izmenjavo med pošiljatelji in prejemniki informacij. Izmenjava informacij se opravlja v procesih komuniciranja. Informacijske komunikacije povezujejo informacijske procese ustvarjanja, prenosa, uporabe in shranjevanja informacij. {tefan Ivanko Novi trendi v razvoju in organiziranosti sodobnih organizacij V sodobnem podjetju je komuniciranje pogoj za obstoj in delovanje organizacije v konkuren;ni borbi na trži[;u. V sodobnem tržnem gospodarstvu se kupec obravnava predvsem kot vir informacij in [ele nato kot uporabnik oz. potro[nik. Pogoj za uspe[no gospodarjenje z informacijami je izgradnja ustreznega informacijskega sistema, ki je sestavni del vsakega upravljavskega in ciljno usmerjenega poslovnega sistema. Cilj informacijskega sistema je nenehno oskrbovanje z informacijami vse ravni upravljanja in odlo;anja v danem tehnološkem in organizacijskem sistemu. Uspe[no poslovanje organizacije terja prenos informacij na vse ravni delovnih mest v organizaciji. Šele s prenosom informacij na mesta izvr[itve, postanejo informacije vir poslovanja. Komunikacijski sistem tako predstavlja svojevrstno infrastrukturo, ki omogo;a hitro in ve;smerno izmenjavo informacij, v kateri je vsak udeleženec so;asno vir informacij in tudi njihov prejemnik (Zekic, 2000, str. 42). To omogo;a, da zaposleni postanejo resni;no sodelavci, kar tudi omogo;a ustvarjanje znanja kot temeljnega ustvarjalca vrednosti v sodobni organizaciji. 2.3 Znanje kot ustvarjalec vrednosti Uporaba informacij kot temeljnega vira uspešnosti delovanja sodobne organizacije predpostavlja ustrezno znanje za razumevanje in uporabo informacij. Znanje je posrednik in transformator v pretvarjanju informacij v nove oblike in nove vsebine, v novo znanje, nove tehnologije in nove izdelke. Spremembe v okolju, spremembe v tehnologiji, nastajanje novih možnosti in potreb terjajo tudi spremembe nosilca vsega tega, to je ;loveka. Klasi;ni proizvodni delavec se vse bolj spreminja in postaja informacijski delavec. Informacije in zanje so njegovi predmeti in sredstva dela. Ustvarjalno ;love[ko delo oz. znanje postaja ustvarjalec vrednosti izdelkov in tudi same organizacije (Zekic, 2000, str. 42). Za optimiranje poslovnih rezultatov, je potrebno upravljanje z znanjem in same organizacije postajajo tudi proizvajalci znanja. V razmerah negotovosti in turbulentnega okolja znanje postaja edini trajni vir sposobnosti organizacije za njen obstoj na trži[;u. Pri tem seveda ne gre za vsakr[no znanje, temve; za znanje, ki omogo;a uporabo sodobne tehnike in tehnologije. Za trajen obstoj podjetja v sodobnem okolju je potrebno nenehno inoviranje vseh aktivnosti. Novo znanje ne nastaja z enostavno obdelavo obstoje;ih informacij. Glavne spodbude za ustvarjanje novega znanja prihajajo od osebnega angažiranja vseh zaposlenih, njihovih spretnosti in motiviranosti, da se poistovetijo z organizacijo. Da bi se udeležba doseženega znanja zaposlenih lahko aktivirala in spremenila v nove tehnologije, nove izdelke, je potrebna prenova celotne organizacije zlasti v obna[anju zaposlenih. V resnici gre za oblikovanje u;e;e se organizacije. V tem tudi odseva podjetniška vloga in odgovornost menedžmenta. 2.4 Upravljanje kot ciljno usmerjanje virov in procesov V splošnem je upravljanje usmerjanje in vodenje organizacije ali procesov proti želenim ciljem oz. rezultatom. Za upravljanje organizacije ali procesov in usmerjanja na -e- Štefan Ivanko Novi trendi v razvoju in organiziranosti sodobnih organizacij obnašanje zaposlenih, ki vodi k uresničevanju ciljev, so potrebne informacije, ki morajo omogočiti odpravo motenj in doseganje /elenih ciljev delovanja organizacije ali procesov. Sodobna organizacija je odprt sociotehnični sistem. Pri sprejemanju vhodnih sestavin je organizacija izpostavljena delovanju okolja. Za normalno delovanje in svoj obstoj se mora prilagajati delovanju vplivov iz okolja. Povratno delovanje oz. informacijsko zrcaljenje med rezultati in podjetniškimi aktivnostmi mora omogočiti korekcije nepredvidenih vplivov iz okolja. Zunanji in notranji vplivi ter cilji organizacije vplivajo na aktivnosti za izrabo virov in oblikovanje organiziranosti sodobne organizacije. To omogoča odvijanje poslovnih procesov in doseganje /elenih rezultatov. Stalne spremembe vplivov iz okolja terjajo dinamično obnašanje organizacije do svojega okolja. V takšnih razmerah je upravljanje lahko učinkovito le, če je zasnovano na prenosljivosti informacij in kakovostnem komunikacijskem sistemu oz. če je zasnovano na znanju. Drucker meni, da je upravljanje v resnici "uporabno znanje", a nova tehnologija ni nič drugega kot podjetniško upravljanje oz. tehnologija sistemskega namenskega vodenja podjetništva (Drucker, 1992, str. 20). Meni tudi, da je mened/ment ta nova tehnologija, ki uporablja razpolo/ljive vire in ki pretvarja klasično organizacijo v sodobno podjetniško organizacijo. V takšni organizaciji zaposleni, ki razpolagajo z informacijami, komunikacijami in znanjem, postajajo podjetniki, ki jih usmerja mened/ment k doseganju skupnih ciljev. Mened/ment je voditelj in usklajevalec njihovih podjetniških aktivnosti in agens pretvorbe te ustvarjalnosti v stalni proces ustvarjalnega ustvarjanja novih vrednosti, da bi se tako ustvarili njihovi cilji, cilji organizacije in celotne dru/be. Klasična industrijska organizacija je bila proizvodno usmerjena. Delovala je v stabilnem okolju. Organizacijsko je bila oblikovana za doseganje maksimalne učinkovitosti proizvodnih virov v procesu proizvodnje določenih izdelkov ali storitev. Vse to je terjalo togo hierarhično organiziranost in natančno opravljanje dodeljenih nalog od mened/erjev, da bi se tako zagotovila uspešnost poslovanja. Pospešeni tehnološki razvoj in stalne spremembe okolja prisiljujejo mened/ment sodobne postindustrijske tr/no usmerjene organizacije, da uspešnost poslovanja temelji na dinamičnih sestavinah organizacije, to je človeških potencialih, ki morajo biti motivirani, da s svojim znanjem in ustvarjalnostjo prispevajo k dinamični optimizaciji poslovanja organizacije, ki se v takšnih razmerah ustvarja predvsem z logističnim prilagajanjem spremembam v okolju (Zekic, 2000, str. 45). 3. Vloga mened/menta v sodobni organizaciji Temeljni dejavnik uspešnosti poslovanja sodobne organizacije je mened/ment. Mened/ment obsega proces planiranja ciljev, organiziranja virov in aktivnosti, upravljanja s človeškimi potenciali in materialnimi viri, potrebnimi za delovanje in učinkovito doseganje ciljev v spremenjenem okolju. V razmerah sodobne podjetniške ekonomije, ko kapitalist ni več edini lastnik kapitala, ker imajo kapital široki sloji prebivalstva, se terja zdru/evanje kapitala, ker njegovo oplojevanje terja organizirano proizvodnjo večjega obsega. Štefan Ivanko Novi trendi v razvoju in organiziranosti sodobnih organizacij Sodobne korporacije z veliko družbeno odgovornostjo in ustrezno menedžersko strukturo, lahko privabijo velike vire zasebnega kapitala, proizvajajo širok asortiment izdekov, združujejo tveganja in koristijo ekonomijo velikih raziskovalnih enot in menedžerskega znanja (Samuelson & Nordhaus, str. 106). V takšnih razmerah je dobiček, čeprav ni več edini cilj delovanja sodobne organizacije, še vedno pomemben, ki zagotavlja razvoj oz. zagotavlja neprekinjeno odvijanje reprodukcijskih ciklusov. Kapital se torej vlaga zaradi doseganja dobička, ki je pogoj za razvoj sodobne organizacije. Sodoben menedžer prevzema podjetniško vlogo od lastnika kapitala in postaja odločujoč dejavnik uspešnosti sodobne organizacije. Poleg tradicionalnih nalog menedžmenta menedžer tu organizira proizvodnjo, uvaja nove ideje, izdelke in postopke, sprejema poslovne odločitve in je odgovoren za uspeh ali propad organizacije. Sodobna organizacija se mora prilagajati spremembam poslovnega okolja. Poslovno okolje sodobne organizacije, ki se globalizira, označujejo nepredvidljivi poslovni dogodki in hitrejše spremembe, kot pa je sposobnost prilagajanja organizacije tem spremembam. To dejstvo terja od organizacije spremenjeno obnašanje, ki je bilo usmerjeno v pretekle izkušnje organizacije v inovativno podjetniško obnašanje, ki mora biti usmerjeno v novosti, nekontinuiranost in večja tveganja. Takšna transformacija terja od organizacije, da poleg razvijanja sodobne proizvodne in informacijske tehnologije, razvijajo tudi sodobne upravljalne tehnologije. Upravljanje sodobne organizacije ne more biti več umetnost, ki se lahko obvladuje z malo naravnega talenta in zadostnimi izkušnjami, temveč postaja vse bolj znanost. Informacije in znanje so instrumenti sodobnega menedžmenta; pripravljenost za prevzemanje podjetniškega tveganja pa postaja pogoj za obstanek organizacije, s katero upravlja. V sodobnem nestabilnem okolju mora upravljanje organizacije temeljiti na znanju, biti mora aktivno in prilagodljivo novim razmeram. Sodobni menedžment mora aktivno iskati možnosti in priložnosti, premišljeno tvegati, uvajati spremembe in izboljšave, naslanjati se na ljudi in ne na stvari, da bi zagotavljal uspešnost poslovanja organizacije. Menedžerji tako postajajo vodje, ki morajo misliti in delovati kot podjetniki. Sposobnost organizacijskega prilagajanja spremenjenim zahtevam, ciljem in nalogam poslovanja, opredeljuje podjetniško vlogo sodobnega menedžmenta. Zaposleni v organizaciji predstavljajo dinamično substanco organizacije. Upravljanje s človeškimi potenciali in njihovo vključevanje v upravljanje organizacije postaja najvažnejša funkcija menedžmenta in strateška usmeritev sodobne organizacije. Hitro spreminjajoče okolje prisiljuje sodobni menedžment, da se mora odločiti za gibko prilagajanje in prilagodljivo obnašanje v svojem poslovnem in celotnem družbenem okolju. Z razvojem tehnologije oz. s pojavom visoko sofisticiranih tehnologij se dogaja paradoksalni pojav, da je uspešnost organizacije vse bolj odvisna od ljudi, njihovega znanja, ustvarjalnosti in podjetniškega obnašanja. Barlett meni, da morajo menedžerji zato spremeniti svoj sistem "organizacijskega človeka" s sistemom "individualizirana korporacija", ki temelji na ciljnem vodenju, temelječem na procesih in ljudeh (Zekic, 2000, str. 46). Štefan Ivanko Novi trendi v razvoju in organiziranosti sodobnih organizacij Za sodobne razmere je značilno vse hitrejše poenotenje tehnoloških osnov proizvodnje, občutno skrajševanje življenskega cikla izdelkov, vse bolj izražena raznovrstnost potreb in želja vse bolj zahtevnih kupcev, kar terja od menedžmenta, da opusti sistem upravljanja, ki zagotavlja kontrolo in usklajenost, ker to omejuje ustvarjalnost in iniciativnost zaposlenih. V novih razmerah so motivirani zaposleni osnovni kapital organizacije, izboljšanje komunikacij in medsebojno sodelovanje na vseh področjih je osnovni pogoj za doseganje uspešnosti poslovanja sodobne organizacije. V sodobnem svetu postajajo zaposleni vse bolj solastniki organizacij in hkrati tudi uporabniki njihovih izdelkov ali storitev. Zaposleni so tudi ljudje, ki sočasno trpijo posledice podjetniškega delovanja, kar vpliva na to, da poslanstvo sodobne organizacije ne more biti več izključno ekonomsko in da se organizacije morajo vse bolj obvladovati na načine, ki jih uporablja celotna družba. Uspešnost sodobne organizacije se ne meri samo z merili ekonomske učinkovitosti pri doseganju ciljev organizacije. Poleg ostvarjenega dobička, porasta prodaje idr. postajajo pomembni kazalnik kakovostnega položaja na trgu, kot so poslovni ugled in pozitivni image, število stalnih kupcev, poslovni partnerji idr. Uspeh poslovanja je prvenstveno odvisen od strokovnosti in sposobnosti menedžmenta in njegove motiviranosti za učinkovito sodelovanje z vsemi udeleženci svoje organizacije. Konkurenčna prednost sodobne organizacije se vse težje ustvarja v proizvodnji. Težišče aktivnosti za povečanje uspešnosti sodobne organizacije se prenaša na prostorsko - časovno preoblikovanje dobrin oz. na področje logistike, ki jo je težko avtomatizirati, ker je njena učinkovitost posledica človeške ustvarjalnosti, organizacijskih sposobnosti in inovativnosti (Zekic, 2000, str. 47). Skladno z razvojem gospodarstva se dejavniki njegovega razvoja pomikajo od materialnih k nematerialnim oz. od naravnega in proizvedenega kapitala k človeškemu kapitalu to je znanju. V 29 razvitih državah je človeški kapital kot dejavnik bogastva udeležen že s 67 odst. (Zekic, 2000, str. 47. 4. Organiziranost sodobne organizacije Nova ekonomija nudi tudi nove možnosti organiziranja organizacij. Internet in drugi spremljajoči proizvodi informacijskih tehnologij prinaša možnosti drugačnega organiziranja poslovanja. Osnovna njegova značilnost je, da poslovanje ni več zaprto v okvirje obstoječih organizacij, temveč se povezuje z drugimi organizacijami v različne oblike poslovnih mrež. Omejitveni dejavniki pri tem so le znanje, inovativnost in sposobnost izpeljave novih poslovnih idej v prakso. V novi ekonomiji postajajo mreže glavna oblika organiziranosti poslovanja. Z različnimi mrežami so med seboj povezani ljudje, predmeti in organizacije, ki tako postajajo vedno bolj povezana celota. Organiziranost organizacij nove ekonomije ne omejujejo več razpoložljivi viri organizacije, kot je to bilo značilno v času industrijske dobe, ki so pri svojem delovanju bile bolj ali manj zaprte v okvire svojih proizvodenj. Organizacije nove ekonomije iščejo nove načine in oblike, kako najbolje uporabiti tudi zunanje razpoložljive vire, ki so jim dosegljivi prek različnih mrežnih povezav. Omejitveni dejavnik torej niso več lastni viri, {tefan Ivanko Novi trendi v razvoju in organiziranosti sodobnih organizacij temve; znanje, inovativnost, ideje, sposobnost inovativnih rešitev. Novodobne organizacije koristijo sodobno informacijsko tehnologijo in telekomunikacije za vzdrževanje in razvoj svojih konkuren;nih prednosti. Novo poslovno okolje, ki je nastalo s pojavom tehnologije spletnih strani, omogo;a vrsto novih oblik poslovnega delovanja in povezovanja. Uspešnost sodobnih organizacij terja tesnejše poslovno in razvojno povezovanje s svojimi dobavitelji, kupci in drugimi partnerji in skuhajo oblikovati optimalne poslovne verige dodajanja nove vrednosti. Taksnih poslovnih povezav si ne moremo zamisliti brez elektronskega poslovanja (e-poslovanje). Nastajajo "skupnosti e-poslovanja (SEP)". Tapscott (Semoli;, 2001, str. 17) opredeljuje SEP kot mrežo dobaviteljev, distributerjev, prodajalcev, kupcev in drugih, ki uporabljajo internet kot podlago za sodelovanje in konkuriranje. SEP pomeni v novi ekonomiji nov konkuren;ni prostor, ki omogo;a uveljavljanje zakonov nove ekonomije. SEP postavlja organizacijam tudi nova pravila poslovanja in konkuren;nosti, spreminja kriterije vrednosti in mobilizira vire in ljudi v nove inovativne oblike sodelovanja in poslovanja. Sodelovanje organizaciij v SEP terja druga;ne poslovne odnose in obnašanje. Prinaša jim dolgoro;ne ugodne razmere poslovanja za vse sodelujo;e v SEP. Pogoj za to je potreba po koreniti spremembi na;ina razmišljanja in odnosov do poslovnih partnerjev. Organiziranost organizacij, gledano razvojno, se je spreminjala v skladu s spreminjanjem tehnologije zlasti tekomunikacijske in informacijske ter sprememb v družbenoekonomskih odnosih danih družb. Nastanek in razvoj oblik organiziranosti organizacij je možno obravnavati z razli;nih vidikov. Tapscott npr. razvr^;a razvoj organiziranosti podjetij in drugih organizacij v tri temeljne zna;ilne skupine oziroma faze (Tapscott, 1988 in Semoli;, 2001, str. 18): • organiziranost podjetij in drugih organizacij industrijske dobe, • virtualna organizacija in • skupnost e-poslovanja (SEP). Prvo skupino oziroma fazo zajemajo podjetja in organizacije industrijske dobe, ki so organizirana in delujejo po klasi;nih organizacijskih na;elih. Osnovni tipi klasi;nih organizacijskih oblik so funkcijska, divizijska, matri;na in delno tudi projektna organiziranost (Ivanko, 2000, str. 29 - 62). Glavne zna;ilnosti te faze oziroma tega razvojnega obdobja so stabilne tehnologije in poslovni ter proizvodni procesi. Organiziranost poslovanja je bolj ali manj hierarhi;na in primerna za serijsko in množi;no proizvodnjo. Ponudniki blaga in storitev dominirajo. Kupci in uporabniki izdelkov ali storitev imajo malo možnosti za zadovoljevanje svojih specifi;nih potreb, želja in na;rtovanja v okviru proizvodnih ciklov. Drugo razvojno fazo zavzemajo bolj prilagodljive oblike organiziranosti. Taksne oblike organiziranosti so predvsem prve oblike klasi;ne mrežne organiziranosti in procesne organiziranosti podjetij in drugih organizacij. Zna;ilnosti teh oblik organiziranosti so, da povezujejo organizacije, dobavitelje, distributerje, prodajalce in celo kupce v skupno mrežo. Elektronska izmenjava podatkov (EDI - Electronic Data Interchange) in ra;unalni^ka mreža (client/server) je temeljna tehnologija povezovanja organizacij (Semoli;, 2001, str.18). -e- Štefan Ivanko Novi trendi v razvoju in organiziranosti sodobnih organizacij Klasična dinamična mre/a je /e ustaljena oblika poslovne organiziranosti. Značilnost te strukture je, da je v resnici nevidna. Bistvo te strukture so povezave organizacij, ki med seboj sodelujejo pri proizvodnji kompleksnega izdelka, storitve ali določenega projekta preko računalnikov. V dinamično strukturo so povezani vsi udele/enci pri proizvodnji kompleksnega izdelka ali pri uresničevanju zahtevnega projekta. Pri projektu, dinamični mre/i, sodelujejo vsi, ne da bi bili fizično zdru/eni v kaki drugi /e znani obliki strukture organiziranosti. Prednosti strukture organiziranosti v obliki dinamične mre/e so v visoki stopnji fleksibilnosti, izrabi človeških virov in večji učinkovitosti ter poslovni uspešnosti. Ta oblika organiziranosti omogoča, da se pri nekem projektu zbere veliko več znanja, kot bi se ga v drugih tipih struktur in to brez dodatnega zaposlovanja. Posebna oblika mre/ne strukture organiziranosti je tudi znana kot virtualna (mo/na, potencialna, navidezna) organiziranost. Virtualna organiziranost je začasna mre/a organizacij, od katerih ima vsaka določene kompetenčne sposobnosti in ki so se zdru/ile za izvajanje določene naloge, da bi izrabila nekatere hitro spremenljive polo/aje v svojem poslovnem okolju. Potrebe po virtualni organiziranosti nastopijo takrat, ko se organizacija sreča s prezahtevno nalogo. Pojav takšne naloge je lahko tudi posledica lastnih raziskav, kjer so odkrite neke mo/nosti, ki presegajo kompetenčne sposobnosti organizacije in jih organizacija sama ne more izpeljati, ali vsaj ne dovolj kakovostno in ekonomično. Sama organizacija ima lahko pomanjkljive sposobnosti za raziskave in razvoj ali nima dovolj finančnih sredstev, distribucijske mre/e itn. Zdru/itev organizacij je lahko začasna ali trajnejša, odvisno od cilja zdru/evanja. Značilnost zdru/enih organizacij je, da imajo skupno usodo, skupaj razvijajo nov izdelek, skupaj delijo dobiček, med seboj delijo stroške in tehnološke dose/ke, dostop na trge, distribucijske kanale idr. Organizacije so medsebojno odvisne druga od druge. Zdru/ena organizacija se mora odpovedati delcu svoje prostosti v zameno za skupni uspešni izid. Zadnja razvojna faza je skupnost e-poslovanja (SEP). Sestavina mre/e SEP je "omre/eno podjetje/organizacija", ki sodeluje v mre/i s svojo ponudbo in povpraševanjem. Temeljna podlaga komuniciranja je sta internet in tehnologija spletnih strani (www). V SEP so znane tri ravni povezovanja (Semolič, 2001, str. 18): • omre/eno podjetje/organizacija, • skupnost e-poslovanja (SEP) in • gospodarska panoga. Prva raven se nanaša na posamezno organizacijo. V drugem primeru gre za določeno skupino sodelujočih organizacij, ki sodelujejo v SEP. Tretja raven pa zajema več SEP, ki medsebojno konkurirajo v okviru določene gospodarske panoge. Tip SEP organiziranosti ni enoten. Že omernjeni avtor Tapscott razlikuje več različnih tipov SEP glede na ekonomski nadzor (hierarhični ali samoorganizirajoč in integracijo vrednosti (nizka ali visoka) (Semolič, 2001, str. 19). Glede na omenjeni -e- razsežnosti Tapscott razlikuje nekaj tipov SEP organiziranosti, in sicer ( Semolič, 2001, str. 19): • združevalec, • povezovalec, • vrednostna veriga in • prostor vrednosti. SEP združevalec je tip mreže, za katerega je značilno, da je v ospredju organizacija, ki povezuje druga podjetja in organizacije SEP v odnosu do kupca. Slika 1: Zvrsti skupnosti e-poslovanja samoorganizirajo nadzor hierarhija odprt trg povezave združevanja vrednostna veriga