NEBO NAD I. JUH I. JANO Tea Štoka Emblemi in ikone "Bogovi niso mrtvi, umrlo je le naše zaznavanje bogov. Oni niso odšli, le mi jih ne vidimo več ... Megla, nekaj se je vrinilo med njih in nas. Toda oni so še vedno lam in še vedno živijo." (Fernando Pessoa) Neko mesto dobi svoj prostor v spominu natanko takrat, ko si ob njegovem imenu prikličemo pred oči neko določeno podobo, ki ne predstavlja ničesar drugega kot ravno to mesto, z naključji in redundanco tovrstnega znaka. Pisa prikliče predse viseči stolp, New York Kip Svobode in viseči most, Pariz Hifflov stolp. Rim Kolosej in podobno. Ore pravzaprav za zgoSčene ikone. Katero podobo vzbudi imenovanje Ljubljane? Verjetno grad s pravljičnim zmajem ob vznožju. Na svojem letu trči roj muSic ob grajske zidove, se zlekne na zgornjo ploSčad mestnega stolpa, ponovno vzleti, tokrat na nazobčane nadstreške obrambnega zidu. Skoz pajčevino prozornih žilic se prikaže masivna struktura zidakov in liSajev na kamnih. "Zaman si prizadevate, da bi s svojimi prozornimi krili prekrile grajsko obzidje," pravi trdnjava. "Samo ta, ki je sezidan tako, da traja vekov veke, si lahko domiSlja, da je. Jaz trajam, torej sem; ve pa ne." "Me naseljujemo zračni prostor, merimo čas z utripi kril. Kaj pa naj bi drugega pomenilo bivanje?" odgovorijo krhka in drobna bitja. "Ti si nasprotno oblika, postavljena sem, da bi označevala konec časa in prostora, ki ju me poseljujemo." "Čas beži mimo mene: jaz. ostajam," vztraja trdnjava. "Ve se samo dotikate povrhnjice bivanja, nežno kol gladine potoka." Muhe enodnevnice pa: "Me tonemo v prazno, kot se črke pogrezajo v belino lista in zvoki tlavte v tišino. Brez nas bi ne bilo drugega kot vsepričujoča in vseobsegajoča praznina, tako gosta in težka, da bi pod seboj strla svet. Praznina, katere uničujoča moč se povrača v čvrstih trdnjavah, praznina-polnost, ki se lahko napolni le z lahkotnim, hitrim in krhkim." I.ela 1972 je italijanski pisatelj ltalo Calvino (1923-1985) objavil Nevidna mesta, kompleksen pripovedni tekst, ki je po Fourierovi teoriji štirih gibanj ena najlepSih knjig na temo mesta. Francoski utopični socialist Charles Fourier (1772-1837) se izčrpava v podrobnih opisih razdrobljenega in v zraku visečega utopičnega mesta 66 I I T K R A T U R A države, ki se je porodila iz liberalne, kar najbolj smotrne morale, sloneče na natančnosti in zavezništvu med erosom in kibernetiko, vizionarstvom in matematičnim redom, temnimi in svetlimi silami, skratka, na zlitju dveh diametralno različnih duhov. Kakor večino francoskih mislečih glav 18. in 19. stoletja je tudi Fouriera privlačil model srečnega mesta, ki se ga da neposredno čutno doživeti, zaznati in ga je treba potemtakem preveriti v empirični resničnosti. Mesto kot u-topos, ki ga ne more zgraditi človeški rod, ampak se mora samo zgraditi znotraj njega, v njegovi notranjosti. Fourier si zamišlja mesto, ki nas naseljuje, namesto da bi ga mi poselili, mesto, porojeno iz spopada, trčenja notranjih in zunanjih dejavnikov. Utopistova naloga ni ustvarjati plastično podobo mesta v nedosegljivi prihodnosti, marveč tiči v skritih ranah, komaj zaznavnih razpokah, v številnih nehotnih učinkih, ki jih še tako pretehtan, preračunan sistem nosi s seboj. Prav v teh razpokah tiči resnica. Prihodnost je treba iskati v preteklosti. Naj se sliši še tako paradoksalno, verjetno drži stara modrost, ki se glasi: "Vedno napredujemo v preteklost, vsako potovanje je le vračanje." Če po eni strani topografske karte mest namigujejo na opis neba in kozmosa, pa po drugi strani aludirajo na geografijo človekove notranjosti, /.nam so fotografski posnetki skrivnostnih grafitov, ki so se pred nekaj leti pojavili na zidovih novega mesta Fes v Maroku. Takrat so odkrili, da jih je narisal neki nepismeni vagabund, razseljeni kmet, ki se ni vključil v življenje mesta. Da bi našel svojo identiteto, je začutil potrebo po vrisovanju poti s svojega skritega zemljevida, prekrivajoč tako topografijo modernega mesta, ki mu je ostalo tuje in negostoljubno. Obnemel, s paralizirano desnico, pozabljiv, pogosto plen mističnih vizij in strahu pred grehom je imel italijanski duhovnik z začetka 14. stoletja po imenu Opicinus de C-anistris obsesijo, da je dešifriral smisel geografskih kari. Ni počel drugega, kot da je risal zemljevid Sredozemlja, obliko njegovih obal po dolgem in počez. 1/. teh zemljepisnih čačk so se mu izvile človeške in živalske prikazni, osebe iz lastnega življenja in teološke alegorije, seksualne penetracije in angelski liki, ki jim je postavil ob bok gosto popisan komentar k zgodbi o lastnih nezgodah in prerokbe o usodi sveta. Če podrobneje razmislimo, je omenjeni nori duhovnik enkratni primer art bruta. V svoji kartografski norosti ne počne drugega, kot da projicira lastni notranji svet na zemljevide kopnega in vode. /. nasprotnim procesom poskuša družba precioz iz 17. stoletja predstaviti psihologijo, upoštevajoč kod zemljepisnih kart: "zemljevid miline", kakršnega si je zamislila Mile. de Scud6ry, v katerem pomeni jezero Brezbrižnost, skala Ambicijo in podobno. Omenjena topografska in takrat zelo razširjena predstava o psihologiji kaže na razmerja med posameznimi strastmi in njihova naziranja, projicirana na prirejeno ploskev, in se s Freudom umakne geološki in vertikalni predstavi globinske psihologije, ki jo tvorijo prekrivajoče se plasti. Calvinova Nevidna mestu vsebujejo večino malo prej zapisanih namigov in miselnih nastavkov. Spomini, želje, strahovi, sanje, prazna mesta so le gradbeni kamni in ulice, s katerimi vsak izmed nas gradi strašljivo arhitekturo notranjega mesta, /jc Sigmund Freud se je ob opisovanju človekove duše pogosto zatekal k arheološkim metaforam, človeški spomin je primerjal s podobo Rima, kjer so plasli zgodovine in časa naložene L i T E R A T U K A 67 v vidni obliki, to je v arhitekturni formi. l£tos spomladi sta na tla svetle dvorane mestne palače Loža v Kopru dva francoska umetnika Anne in Patrick Poirier postavila sedem krat pet metrov veliko skulpturo z zagonetno arhaičnim naslovom Mnemosyne. Na galerijska tla sta postavila v belo prebarvan lesen model utopičnega mesta v obliki elipse. Sporočilnost njune estetsko večplastne umetnine je preprosta, prav zato tako učinkovita: oblika idealnega mesta je krožna, kar je obenem oblika kronosa, časa in kozmosa, vesolja. Ta oblika pa nas hkrati spomni na obliko človeških možganov. Verjetno s tem še ni konec zapletenih podobnosti. Toda kako razumeti in si razložiti neskončno podobnost vsega, kar nas poseljuje in kar mi sami poseljujemo: človeških možganov-mesta-vesolja? Eno od ključnih mest v omenjeni pripovedi je tisto, kjer pisec vključi v kompleksno pripovedno strukturo motiv šahovnice. V šahovski igri med Kublaj kanom in Markom Polom sta si postavljena nasproti geometrijski ratio in intuitivno dešifriranje občutij, ki jih predmeti, zgovorni emblemi človekove pričujočnosti v svetu, sporočajo. Kublaj kan da šah mat Marku Polu, le-ta pa razveljavi neizogibnost takšne situacije z mise-en-abymom, ki ga odkrije v razkošni intarziji šahovnice. Kublaj kan skuša poznavanje lastnega imperija zvesti na kombinacijo šahovskih figur na šahovnici iz ebenovine in javora. Marko Polo ga opozori, da se predmet njegovih osvajalskih p