VHTEC. časopis s podobami za slovensko mladino. «st* «I/* «ft» Uredil V« AHTOH KSŽIC. jr 1 ■ "i . ' Q vM^ g Šestintrideseti tečaj 1906. V Ltj'ublj ani. Založilo društvo „Pripravniški dom-J'. JSfatisnila Katoliška Tiskarna. VII, 28137 Vr Pridržujejo se vse pravice do sestavkov priobčetiih v „ Vrtcu" KAZALO. Stran Pesmi. Zimska slika..........................1 Veselje po zimi ......................1 Zunaj mraz pritiska..................6 Je pač zima........................13 V zimskih dihih......................14 Bolna Mirka..........................14 Postrv ...............................17 Blagor ti..............................17 Po zimi: Snežinke padajo. — Ptiček po zimi — Jelčice. — Zimska burja. - Ob peči .......23 Skrbi. — Starček po zimi. — Kje? 34 Iz tujine........................33 Sveča . ..............33 Zima se poslavlja: Solnce. Oj, odpihaj proč od nas..............42 Pridi. — Sneženi mož. — Starček. — Zgodnji cvetovi................43 Na stepi..............................49 Moje sanje..................49 V pomladni dobi: Čez plan. — Pri- plula je vesna. — Vse veselo... — V pomladni prostosti . ...........58 Na polju. — Pomladni zanos. — V pomladnem jutru. — Pomladnja radost 59 Zvonček. — Pomlad v tujini. Vzbudi še ti se srce I — Težka vest . 60 Zvončki............................65 Pred ulinjakom........................65 Pomladni cvet........................73 Prvi maj............................79 Lisica in volk........................80 Naprej..............................83 Res, krasen gozd si ti pomladni 1 ... 86 Skrjančku........ .... 88 Odprite svoja okenca..................94 Na zeleni gori........................94 Vesela pesem ........................94 Mladih dni nebesa....................97 Kres................................97 Šopek posavskih popevčic: Pesem koscev. — Posavski zaspančki. — Ob mlinu. — Naša lepa cerkvica 109 Bliža, bliža... - Tiha noč.....110 Sanje................113 V poletni noči...........113 Poletje: Poletni večer. — Pesem o klasju. — Ko sniva še gora in njiva 125 Poleti v gozdu. Cvetlice. — V goro. Lipa, ti zelena lipa.......126 Zora. — Oj, v polje zeleno bi legel. - Pred vihro. — Vesela pesem . . 127 Počena struna............129 Stran Mladeniču.......*......134 Na počitnicah . . . •........134 Od vročini .............134 Komarjeva smrt...........142 Mladenič—starček..........145 Po dežju .............145 Moja pesem.............148 Deci ...............152 Z Bogom.............152 Neposlušni Vinko ..........159 Zviti ribič..............159 Jesen.............. . 161 Naročilo ........................161 Jesenski odmev..........174 Ko je jesen.............174 Moja jesen..............174 Jesenska...............175 Jesen ima palčico.........175 Spominek..............175 Domotožje .............176 Niso bili to cvetovi........177 V pozni jeseni................177 Božična noč.............193 Naši dnevi.............198 Povesti, pripovedke, bajke, basni, popisi in slike. Nedolžna žrtev ......................2 Radovedni palček ....................6 Pelin med medom. (Slikaj............7 Svetinjica............................11 Na božične počitnice..................12 Slepo ravnanje........................13 Letni časi..........*. . 18, 34 Vsak pol. (Slika)......................24 Pogreb ..........................26 Na predpustni večer..................29 Sredpostno sredo. (Slika)..............39 Stari Jošt ..........................44 Smilujte se revčkov ....... 50, 66 Sama..............................61 Iz naše šole..........................74 V cvetu mladosti..................77 V zadnjem hipu......................82 Povest o vijolici....................84 Za mamico..........................87 Hišni ljubljenec..........89 Sveti Filip in Jakob ..................93 Njegova zadnja pot ..................98 Ej, ta grdi maček ..........101 Kraljevič Kunäla...........103 Mladi umetnik. (Slika)........105 Zvest do smrti...........106 Z lokom in strelo..........114 Stran Nada in Spomin...........123 Rože iz belih gor..........130 Snedeni Vikec. (Slika)........135 Cigani so tu!............138 Dva osla ..............141 Domači svetovalci................142 Povest o strti moči........146, 162 Za kruhom............149 Pri materi.............154 Sovražnik in prijatelj.........156 Ajda................157 Pomagalo je............166 Brez čevljev...........172, 178 Stara suknja.............181 Strašilo. (Slika)...........183 Proti domu.............186 Sveti večer..............194 Babica so prišli. (Slika)........196 Božična slina.............199 Materine solzice...........202 Pred kolodvorom...........203 Naravoslovni in prirodoslovni spisi. Koristna zabava. (VI. Akustika): Navadna piščalka....................15 Piščalka postranica..................31 Klarinet............................47 Flavta in slične svireli..............63 Tromba ali trobenta................95 Bigotfón..............Ill Piskanje na pero..........143 Telefon iz niti in slični poizkusi ... 191 Tamburica.............207 Zabavne In kratkočasne reči. Preizkušnja iz raznih predmetov: I. Iz veronauka..................16 II. Iz čitanja......................32 III. Iz računstva.....: . . 48 IV. Iz živalstva....................64 V. Iz rastlinstva..................96 VI. Iz rudninstva. — VII. Iz risanja 112 VIII. Iz fizike. - IX. Iz petja .128 X. Iz slovnice. - XI. Iz zemljepisja 144 XII. Iz lepopisja in pravopisja. — Stran XIII. Iz zgodovine.........160 XIV. Iz nazornega pouka......176 XV. Iz telovadbe. - XVI. Iz abecednika ................192 Nove knjige in spisi. Spisi Krištofa Šmida XV. zvezek : Pavlina 32 Spilmannove povesti V. zvezek: Ujetnik morskega roparja.......48 — VI. zvezek : Arumugam, sin indijanskega kneza ....................64 — VII. zvezek: Sultanovi sužnji ... 96 Pri našem cesarju. (Peerz-Kruiec) . . 96 Mali dobrotvor...........112 Kaj je torej z alkoholom?.......128 Kosi Ant.: Šopek šolskih pesmi .... 160 Slike. Božični darovi (pri logarju) . . . Deček s piščalko......... Slab varuh (popije mleko otroku) . Poizkus s postransko piščalko . . Spletka med dečki........ Klarinet............. Spomladi........... Flavta in pastirska svirel..... Otroci med pomladnim cvetjem . . Mladi kolar.......... Deček trobi........... Mladi umetnik (kipar) ....... Bigotfon.......... . . . Veseli uspehi poletnega izleta . . . Deček jé jagode-čmice...... Piskanje na hruškovo pero . . . Na dobri paši (ovčice)...... Sveta popotnica......... Strašilo v zelniku......... Telefon iz niti in poizkus z vrvico Babica so prišli........ Tamburica........... 121 167 .89 15 . 25 31 41 47 56-57 . 63 72-73 81 . 95 . 105 111 0-121 136 143 153 -168 184 191 197 207 Poučno. Spominčice: 16, 32, 48, 64, 96, 112, 128 144, 160, 176, 192 Rezko burja piše Čez sneženo plan, V zraku tožno kroži Jata lačnih vran. Zimska slika. Tam pa starec sključen Speje čez polje, Težka mu je hoja, Težko mu srce. „Vrani, kaj nad mano V zraku krožite? Kaj o trdi zimi Meni tožite? Tožil med ljudmi sem Jaz o težkih dneh — Moje so bridkosti Bile jim v posmeh." — In naprej jo starec Meri čez poljé, Težki mu koraki, Težje še srce . . . Stepin. Časopis s podobami za slovensko mladino. S p pi logo „yVnqeleek" Štev. I. V Ljubljani, dné l! januarja 1906. Leto XXXVI. Veselje poz Sneg pobelil je doline, Gore, travnike in log. Sladko vsa narava sniva, Zemlja trda je kot rog. Vrabec se pod streho skriva, Vrana vpije za vasjo. Žalostna po snegu stopa In vprašuje: kaj bo to? m Deca se na sankah vozi, Če kdo pade — kaj to dé? Hitro vsakdo je pokonci — Sanke zopet v dol drvé, Aj, mladost je čas veselja. Kaj bi tičal za pečjo? Ko življenja zima pride, Takrat peč nam ljuba bo! Mokriški. Nedolžna žrtev. tari Stopar je ležal na smrtni postelji. Trud in trpljenja sta mu upognila hrbet, starost mu je pobelila lase in ga naposled priklenila na bolniško postelj, s katere ni več ostal Prejšnjo jesen se je bil prehladil, ko je hodil z Dornikom v gozd po hlode. Od tedaj je bil vedno slabši. Moči so mu pešale in želodec mu je odpovedal. Nastopili so zanj hudi časi. Nobenega človeka ni imel, da bi ga bil oskrboval. Žena mu je umrla že zdavnaj, a otrok ni imel več kot enega sina. Ta je bil pa še večji siromak kot on sam. Revež je bil že od mladosti gluh in malo neumen. Služil je pri Šimnu za pastirja. Nekateri hudobneži so se često norčevali iz njega ter ga psovali, če je zbleknil kako neumno. Kako je bilo Stoparju vselej hudo, kadar je videl svojega Andrejca! Bil je to tršat, vendar prijazen fantè. Ljudje so ga sicer radi imeli ; le hlapci, pastirji in dekle so ga neredko psovali, če jim ni storil kaj po volji. Pameten človek bi mu ne bil mogel zameriti. A služinčad je bila često tako neusmiljena, da so ga pretepali za vsako malenkost. To se je očetu Stoparju tako hudo zdelo . . . Videl je v duhu pred seboj ubogega Andrejca, kako ga bodo po njegovi smrti še huje gonili od hiše do hiše kot garjevo ovco, katere se vse boji. To ga je peklo. Večkrat je premišljeval to, in vselej so mu zalile solze oči. Delal je in se trudil, da bi mu končno vsaj toliko zapustil, da bi na svojem lahko spal. Vsak najmanjši zaslužek je skrbno spravil. Mislil si je: Če pride dolga bolezen, s čim se bom takrat živil? Če več zapustim An-drejcu, bolj se me bo spominjal. Skrbni oče si je v nekaj letih toliko prihranil, da je kupil kočo, v kateri je stanoval. Kako mu je sedaj na stara leta prišla prav. Če ni imel drugega, mu je bil vsaj miren kot zagotovljen pod lastnim stropom. Nastopila je huda zima. Debel sneg je zapadel zemljo, a mraz je bilo tako kot že nekaj let ne. Stopar je imel malo drv in bal se je, da bi mu jih ne zmanjkalo. Tako je le malo kuril, da je bilo skoro vedno mraz v izbi. A kaj mraz! To bi že še bilo; samo, da bi človek kaj gorkega dobil v želodec. A za to je šla Stoparju trda. Sam je znal malo kuhati, pa ko bi bil tudi znal — saj ni imel kaj. Ko je bilo malo bolj gorko, je šel včasi v gozd in nabiral tam suhih drv. Skrbelo ga je, kako bo preživel hudo zimo, če bo še kaj hujšega. A prestal je vse. Spomladi pa se je moral vleči. Nič ni pomagalo. Izprva je mislil, da ne bo nič hudega, a kmalu je izprevidel, da se mu bliža konec. Sosedje so prihajali k njemu, ga tolažili in se pogovarjali žnjim. Kdor ga je videl, je rekel, da ne more biti dolgo. A sam je trdil, da mu ni še nič hudega. Vendar je poslal po gospoda, da so ga prevideli. Zvečer pa sta prišla soseda k njemu, da so naredili oporoko. Ta ni bila dolga. Vse svoje premoženje, kar si je pritrgal samemusebi, je zapustil Andrejcu. Prosil je soseda, naj skrbita zanj. Obljubila sta mu in potolažila ubogega starca, ki je jokal radi sirotnega otroka, ki je bil tedaj okrog osemnajst let star, pa slaboumen. Nekaj denarja so odločili za zadušnice, nekaj pa za pogreb. Ko so se natančno pomenili, so podpisali oporoko in sosed jo je spravil. Potem so prišli k bolniku še stari vaščani, da bi se še zadnjikrat kaj pomenili ž njim. Tudi Andrejec je prišel. Ko je stopil v hišo in zagledal toliko ljudi, ni mogel drugače, da se je na glas zasmejal. Očetu se je to tako hudo zdelo, da je jel ihteti. Kak junak bi bil lahko iz tega fanta, da mu je ljubi Bog dal vse darove . . . Sosedje so ga tolažili, a on se ni mogel utolažiti. Proti polnoči so se ljudje razšli. Le dve stari ženici sta ostali pri bolniku, ki je po polnoči malo zaspal. Proti jutru mu je bilo vedno slabše. Ena ženica je šla klicat sosedove, a druga je prižgala svečo in začela moliti ž njim sv. rožni venec. Ko sta zmolila očenaš in nekaj češčenamarij, je bolnik naenkrat umolknil, začel težko hropsti in kmalu nato je izdihnil svojo dušo. — Zjutraj so privreli ljudje iz vseh strani gledat mrliča. Tudi Andrejec je prišel. Gledal je od daleč bledi obraz svojega očeta. Ko mu je nekdo rekel, da ne bo več videl očeta, ga je neverno pogledal. In ko so mu otroci to ponavljali, je prestrašeno pogledal po ljudeh, zajokal, izpustil kučmo iz rok in zbežal iz sobe. Zunaj so ga zadržali in prignali nazaj. Revež je jokal in klical v enomer: „Oče, oče, kje so naš oče?" Ljudem se je smilil ubožec in začeli so ga tolažiti. Čez nekaj časa se je pa nenadoma spet zakrohotal, zroč na svojega očeta. Ljudje so odhajali iz hiše in pomilovali ubogega fanta. A on je stal spet zamišljen ob očetu. Malo jasnilo se mu je najbrž v glavi in dozdevalo se mu je, da je izgubil svojega največjega dobrotnika. Ves čas je ostal Andrejec pri mrliču. Sedel je pri njegovi glavi in ga neprestano zrl v obraz. Čudno se mu je dozdevalo, da se nič ne giblje in ne trene z očmi. Kolikokrat se mu je ravno ta obraz tako prijazno nasmejal, kot noben drugi. Drugi dan so Stoparja zagrebli. Andrejec je stal pri grobu, ko so ga zakopali, in nemo zrl po ljudeh, kot bi se godilo kaj prav vsakdanjega. Ko so ljudje odhajali, je šel tudi on domov. A pogrešal je vendar očeta. Večkrat je klical po njem, a zastonj. Ni ga bilo več. l* Nekega večera je sedel v hiši, kjer je služil. Pri mizi sla sedela hlapca in pastir. Domačina ni bilo nobenega v hiši. Tedaj se začne pastir norče-vati iz njega. Ž njim potegneta tudi hlapca. Kako mu je bilo to hudo! Nekaj časa jih je poslušal, a kmalu ga je minila potrpežljivost. Stisnil je kučmo pod pazduho in odhitel iz hiše ven pod milo nebo. Tam se je pa bridko razjokal. Čutil je, da je ljudem odveč na svetu, da ga sovražijo. To mu je bilo v dno duše hudo . . . Nekaj Časa je begal po polju in gozdih, a ko je postajalo mrzlo, je šel pod kozolec in se zaril v slamo. Tam je spal do jutra. Ko prideta drugo jutro hlapca slamo nakladat, skoči Andrejec ves prestrašen na noge in zbeži, kolikor so mu dopuščale moči. Hlapca sta začudeno gledala za njim, a Andrejec se ni ozrl prej, dokler ni bil na varnem, v grmovju. Tam je legel v goščavo in spet zadremal. Ko se je zbudil, je bilo solnce že precej visoko na nebu. Začutil je lakoto. Šel je skrivaj v vas in poprosil kruha prvo gospodinjo, ki jo je srečal. Dala mu ga ]e velik kos, da je bil sit. Hotel je iti zvečer spet k gospodarju, a bal se je, da bi ga hlapca ne pretepala. Ostal je torej v gozdu. Vlegel se je blizu ceste v grmovje, da bi tam zaspal. A vozovi so neprestano ropotali ter ga dramili iz spanja. Pa mrazilo ga je tudi. Zato stopi iz grma na cesto ter se napoti proti vasi. Mračno je že bilo, in od severa je brila mrzla burja. Luna je posijala izza gora ter porumenila s svojim svitom širni gozd. Ko pride Andrejec do ovinka, zagleda pred seboj dva moža. Spoznal je orožnika. Teh ljudi se je bal že od nekdaj. Sedaj ob takem času in poleg tega še sredi gozda! Prestrašil se je, da bi bil kmalu padel vznak. Obstal je in gledal bodali, ki sta se svetili v mesečnem svitu. Spreletela ga je groza. Menda njega iščeta . . . Še kakih petnajst korakov sta bila oddaljena. Ni mu kazalo drugega kot zbežati. Hitro skoči v stran, v grmovje, in zdivja naprej po gozdu. Orožnikoma se je zdelo to sumljivo. Udereta jo za njim. Ves čas sta mu bila za petami, a ujeti ga nista mogla. Pa pridrve iz goščave na malo trato. Orožnika zavpijeta, naj obstoji. Trikrat sta zakričala, a Andrejec je prestrašen bežal še bolj. Orožnik ustreli v zrak, da bi ga prestrašil. A nič! Še drugi ustreli, a nič ni pomagalo. Prepričana sta bila, da imata pred seboj nevarnega potepuha. Zato v tretje pomerita hkrati. Kakor ranjena srna odškoči preganjanec v zrak, zakriči in zbeži v goščo, do katere je ravno dospel. Kmalu prideta orožnika na mesto in ga jameta iskati. A ni ga bilo nikjer. Iščeta sled in gresta za njim. Nekaj časa sledita krvavo progo, a kmalu jo izgrešita. Sedaj nista vedela, pri čem da sta. Preiščeta vse naokoli, pa vse zastonj. Vrneta se nazaj proti vasi ter povesta v prvi gostilni, da sta sledila roparja, ki sta ga že dlje časa iskala, in ga obstrelila, a da ga ne moreta najti, ker je tema. Takoj se zbero moški iz cele vasi in gredo z orožnikoma proti gozdu. Ko pridejo do kraja, kjer sta ga izgrešila, iščejo najprej tam okoli. Grmovje je bilo vse okrvavljeno, a roparja nikjer. Orožnika sta vedela, da more biti v bližini nekje, kajti dalje ni mogel bežati, ker mu je odteklo precej krvi. Dolgo časa so hodili z bakljami po grmovju in poslušali, kje bi začuli kako vzdihovanje. A bilo je vse tiho. Le veter je šurriel v vrhovih in od daleč se je čulo zamolklo grmenje. Kar začne kričati mlinarjev hlapec. Vse hiti k njemu. Baklje so jim ugašale, ko so drli po grmovju. Kmalu so bili vsi na mestu in preplašeni so pogledovali drug drugega. Zrli so pred seboj strašen prizor. Ves okrvavljen je ležal Andrejec pred njimi. Od bolečin izmučeni obraz mu je bil ves okrvavljen in tudi prsi se je držala strjena kri. Oči je imel zaprte. Roke pa trdno sklenjene na prsih. Tipali so ga, Če je še kaj življenja v njem, a bil je mrzel kot led . . . „Ubogi revež! Nesrečno je bilo njegovo živl;enje, nesrečna je njegova smrt! Osreči ga, o Bog, na onem svetu!" je rekel mlinarjev hlapec in si otri solzo. Naredili so nosilnico in ga odnesli. Vsem je bilo jako težko pri srcu. Posebno onim, ki so ga včasi psovali in preganjali. Še orožnika sta si brisala oči. A onadva sta storila, kar morata storiti. Že dlje časa sta iskala nevarnega potepuha — in to ju je zmotilo. Trda noč je že bila, ko so prišli z mrličem v vas. Nesli so ga na njegov dom, in mnogi so ostali pri njem. Ko je zjutraj izšlo zlato solnce in oživljalo svežo naravo, je v vasi zapel mrtvaški zvonček. Ljudje pa so hodili gledat ustreljenega Andrejca. Ležal je v domači hiši na odru. Vsakemu se je smilil siromak. Otroci, ki so bolj iz nepremišljenosti kot iz hudobije kričali včasi za njim, so sedaj pomilovaje gledali njegov bledi, izmučeni obraz. Nekaterim pa je bilo tako tesno pri srcu, da so si brisali solze. „Prav je, da je zamrl!", je rekel star mož. „Je vsaj rešen trpljenja. Tu ga itak ni čakalo nič dobrega. Privoščimo mu to in upajmo, da sedi med izvoljenimi, ker je bil vedno dober in je kar moč potrpežljivo prenašal breme tega življenja. Seve, komur je Bog dal manj talentov, bo tudi tirjal od njega manj." Drugi dan so pa dobili pravega roparja in ga izročili sodniji. v. Žirov. Radovedni palček. V neki gostilni je delal mesar klobase. Vse se je sukalo okrog njega. Ta je pral čreva, drugi rezal meso, mati so kuhali kašo — z eno besedo : roke vseh so se urno gibale. Kar se primota pri vratih palček, tako majhen, da ga nihče ne opazi. Gotovo bi ne bil mogel v hišo, da ni dekla po naključju pustila vrat odprtih. Palček roma po hiši semintja in se čudi, kaj počno tako veliki ljudje. Smeje se jim na ves glas, a ljudje ga ne slišijo, ker je bil tak šum, on pa tako ne^iaten. Najbolj pa se je palček čudil bradatemu možu, ki je delal klobase. Kaj je neki to, misli samprisebi, kar ta mož z roko grabi in poriva v ozko cev? Palček se splazi na stol, da si ogleda moža bližje, toda mesar ga z mesom vred pograbi in potisne v črevo tako hitro, da revež še vpiti pozabi. Stisnil ga je tako močno, da palčku hkrati poide vid in sluh. Ko se zopet zavé, ogleduje, kje je. Rije dalje po črevesu in naleti na muho, ki je bila v isti ječi, kakor on. Ta je bila bolje poučena o svoji nesreči, ker se je že dolgo potepala po hiši in je le zbog nadležnosti izgubila prostost. Muha pové palčku, kje je, in kako malo je upati rešitve. Palček strepeče na vseh udih, poizkuša, da raztrga črevo, a bil je preslab. Ljudje so pa premetavali klobase semintja, da je stal palček sedaj na nogah, sedaj na glavi. Ker ni bilo v klobasi svežega zraka, palčka jame obhajati omotica, da naposled popolnoma omedli. Kar se spet zbudi iz omedlevice vsled silne bolečine. Peklo ga je, da je začel kričati. A zopet ga ni čul nihče, ker je tolšča preveč vrščela in pokala. Klobasa se je pekla in palček se je pekel z njo. Tako je z življenjem plačal svojo radovednost. — Tisto klobaso pa je pojužinal star možiček, in je baje postal prav tako radoveden, kot je bil ranjki palček. Livkova. Zunaj mraz pritiska. Zunaj mraz pritiska, Divji veter hruje, Ž njim pa droben snežec Z néba naletuje. Zunaj vlada zima, V srcu nam poletje, Zunaj ostri mrazek, S srcu klije cvetje. Kaj ne bila srca Naša bi vesela, Ko pomlad življenja Nam se je razcveta ? Pelin med medom. i. obri so bili graščinska gospa v gradu Borovec, da malo takih ! Imeli so blago srce in veliko usmiljenje z vsakim siromakom. Posebno skrb so pa kazali svojim služabnikom in podložnikom. Dostikrat so prišla tudi v njihova stanovanja, da so poizvedeli po njihovih razmerah. Ako so imeli pa že z vsakim trpinom usmiljenje, koliko bolj so pa še z veseljem skrbeli za one, ki so bili dobri in zvesti svoji gospodarici. O tem bi vedel mnogo povedati borovški logar, dobrosrčni Martin. Kar po svojem očetu je ostal pri graščini kot logar z dosti dobro plačo. — „Martine, zdaj boš pa kar ti prevzel, ker oče ne morejo več", reko mu nekoč gospa. — „Z veseljem, milostna gospa", dé hvaležno mladi korenjak. — „Seveda očeta tudi ne bom pozabila. Se bo že kaj dobilo za nje v gradu — kak priboljšek v denarju ali v obleki." Ta prijaznost ni tudi prav nič ponehala, ko se je Martinova hišica napolnila s cvetočo in ljubko deco. Kar šestero jih je bilo, da je bilo vse živo v hišici in okrog nje. Toda pridni so bili vsi, dobrosrčni kot oče in krotki kot mamica in zato posebni ljubljenci grajske gospe. Dostikrat so jo krenili blaga graščakinja po beli stezici mimo logarjeve hišice; toda praznih rok niso hodili nikoli. Za vsako logarjevo dete se je' vselej kaj dobilo. Tudi obleke celo za nedelje in praznike ni bilo treba dosti napravljati. Skoro vse se je dobilo v gradu, nekoliko popravilo in prenaredilo, pa je bilo še dolgo dobro in lepo. Kaj pa Šele ob večjih godovih ! O Božiču in Veliki noči je prihajal logar Martin ves obložen in zatlačen pod noč domov. Ta Božič pa je bilo še nekaj posebnega. Lepo okrašeno božično drevesce z raznimi darovi so namenili grajska gospa logarjevim drobljancem. — „Čakite Martine!" so dejali božični večer, „bodete nekaj vzeli s seboj za male. Stopite gori!" In Martin je vesel šel za gospó. — „Glejte tako-le, tole bo vaše. Božično drevesce je. — Ali veste, kaj pomeni božično drevesce? — No vidite, božično drevesce z lučkami in darovi pomeni Jezusove nauke in njegove nebeške milosti in dobrote, ki nam jih je donesel božično noč. — Saj veste, da je sredi raja raslo tudi drevo, a z onega drevesa nam je došla nesreča, izvirni greh in vsi njegovi nasledki; z Jezusovega drevesca pa nam dohaja sreča, veselje in mir božji." Tako in enako so govorili blaga gospa in znašali darove. — „To-le bo za vaše dekličke; ta-le voziček, ta-le punčka, ta-le kapica bo pa za malo." — „To le, (a-le samostrel bo pa za Lipka; on bo lovec, strelec bo; lejte, naj se že zdaj uči, da bo dobro meril." Tako je šlo dalje, dokler ni bilo preskrbljeno za vse. Še gospa so prišli zvečer k logarjevim pogledat. No, toliko veselja pa tudi še ni bilo v logarjevi hiši kot tisti večer. Vse, vse je bilo radostno. Drevesce je razsvetljevalo hiš,co kakor z nebeško svetlobo, v kateri so odsevali veseli obrazi očeta in matere in pre-veselih otrok, ki so samega veselja poskakovali in tleskali z ročicami. Še pes Čurn je prišel pogledat Angeličino punčiko in je zadovoljno majal s kosmatim repom. Tudi ptički po kletkah so se zbudili ob veselem vrišču in so navili najveselejše pesmi, prave božične pesmi, kakor bi hoteli posnemati nebeške krilatce. Toda kakor hudobni duh v božji raj na nedolžno, prav rajsko veselje Adama in Eve, tako je gledala hudobna nesreča prav skozi gorenjo šipo v oknu na to srčno božično veselje v hiši logarja Martina. II. — „No, no, no, saj sem vedel, da ne bo vse prav s tole rečjo. Gospa so res dobri, a to ni za nas in ni", so govorili in godrnjali logarjev oče, ko so prišli od desete maše. O polnoči so šli drugi, in oče so bili za variha doma. — „Gotovo je pa Lipek naredil s tistim samostrelom ! Saj sem vedel, da bo že kaj, kar ne bo prav. Kruha, kruha takim mojstrom, pa ne samostrela." — „In zdaj v tej zimi, saj sem vedel, da bo nekaj, no pa da mi bo okno ubil, tega pa nisem mislil. In v tem mrazu, pa ubito okno ! Ali naj ga zamašim, in naj bo zastrto s papirjem, zamašeno s cunjami ta sveti * praznik božji, ko bi imelo biti vse snažno in praznično v hiši. Da mora biti tako pri nas ! In to vse te svete praznike ! Kje naj dobim šipo zdaj ? Ali naj grem ponjo dve ure daleč v tem mrazu, v snegu? In starega Valentina Rezijana, njega ne bo do spomladi in ga ne bo. Saj bi bil nespameten, ko bi hodil zdaj po tej zimi, in vendar dobro bi bilo za nas, če bi prišel. Pa ga ne bo in ne." Ni bila velika tista šipa v oknu logarjeve hiše, vendar je docela uničila lepo božično veselje. Ni bilo prav nič več tistega prazničnega duha kot božični večer. Kako naj pa bo? Oče res niso rekli Lipku kdovekaj, saj se ne spodobi kreg na sveti božični dan. Toda bili so nekako otožno-resni ves dan, in mnogokrat jim je ušlo oko tja gor na okno, ker je bil le papir mesto svetlega stekla. ,Pri logarjevih imajo pa zamašeno okno', tako bodo rekli ljudje, ki bodo hodili mimo te svete praznike. O praznikih, pa zamašeno ! To je bolelo logarjevega očeta. Vse je bilo tiho in potrto oni sveti dan pri logarjevih. In kdo naj bode vesel, ako so oče otožni ? — „Ko bi jaz vedela, da bo tako prišlo, nikamor izpod strehe bi ga ne bila pustila s tistim samostrelom," so tarnali mati. „Pa saj sem mu rekla, ne hodi danes nikamor, pa mu ubrani, če mu moreš, mlada kri je vsa pokonci. In ta samostrel, ta ga je zapeljal. Ko bi tega ne bilo, bi bilo vse dobro." Tako so naprej tarnali dobra mati, pa kaj pomaga, ko je prepozno, ubito je ubito, ne pomaga nič. Da, streljal je Lipek s samostrelom. Meril je na vsakovrstne svari, prožil in prožil, zdaj zadel, zdaj zopet izgrešil. — „Še tjagor bom pomeril v podstrešno lino, potem grem pa pod streho, poberem strelbo, in potem bo za danes dovolj", si je mislil Lipek. Pomeril je in sprožil: vššš . . . cink — in zarožljalo je po tleh zunaj in znotraj. V okno je priletelo in ena šipa je šla v drobiž. Strah je pretresel Lipka, roki sta omahnili in skoro bi mu bil padel samostrel na tla. Kakor bi bil zadel v srce samega sebe, tako mu je bilo. Komaj se je vlekel v hišo. Pokvaril je sebi in drugim veselje božičnega večera in praznika. Šipa je sicer mala in neznatna stvar in vendar je pregnala božično veselje iz osmero src. Brez pelina je pač redkokdaj na svetu. Menda zato, da ne pozabimo, da smo „objokani otroci Eve". F. Gregorec. * Svetinj i ca. krvavordečo zarjo se je potopilo solnce, in večer je priplaval na mehkih krilih iz daljin. Le oblaki so še žarko rdeli na zahodu, in slavec je v logu peval pesem lepemu dnevu v slovo . . . Leniča se je plašno ozrla proti zahodu, potem na cerkveno uro in je krenila na pokopališče. Ustavila se je pri gomili matere in očeta . . . sirota! Solze so ji zalile oči, a ofrla si jih je s predpasnikom in je jela iskati svetinjico. Mati ji jo je dala na smrtni postelji v spomin. Upodobljena je bila na njej Marija Pomočnica. „Marija", ji je rekla takrat, „naj ti bo najboljša mati, jaz grem . . ." ln solze so zalile bolnici oči, bolest ji je krčila srce, da ni mogla več govoriti. Leniča je slonela ob njeni postelji, gledala svetinjico in jo močila s solzami .. . „Obesi svetinjico na vrat in ne izgubi je . . . ah, prosim te! . . ." Nekaj dni potem je umrla mati, edino srce, ki je gorko ljubilo malo Lenico. Tuji ljudje so odslej skrbeli za deklico, a niso ljubili sirote. In bilo ji je, kakor da je ostala čisto sama na svetu. Sama na svetu. Sama? Ne, njena svetinjica ji je tudi ostala, kot drag spomin. In materin grob, ki ga je krasila z najlepšimi cvetkami, ji je bil zavetišče, kjer je tolikrat pojokala in molila neopažena. Vsak dan v rosnem jutru je prihitela k tihemu grobu in je pokleknila. V iskreni molitvi se je spomnila svetinjice ter jo poljubovala. V temnem večeru — preden je šla v postelj — je pritiskala na ustne dragi spomenik. Tudi med dnem so bile njene misli pri svetinjici in pri materi v tihem grobu. A sedaj je izgubila dragoceni spomin ! . . . Samo rdečo vrvico je našla pretrgano na vratu, a svetinjice nikjer! Kako mora biti žalostna mati gori v svetih nebesih, ker je izgubila ona zadnji spomin nanjo! Če bi tudi vse izgubila, kar ima, ne bi se žalostila tako kot za svetinjico. Saj je bila svetinjica njena edina tolažba v žalostnih urah, in vsa njena ljubezen se je osredotočila na svetinjici s podobo Marije Pomočnice. Da bi le vedela, kje jo je izgubila! Šla je na pokopališče, ko je že zašlo solnce. Morda jo najde tam ! Vedno bolj se je mračilo, a še ni našla svetinjice. Krčevito je ihtela. Njeno Šibko telo je trepetalo, ustnice so drhtele, srce se je krčilo bolesti. Zadnje nade so ji ostavile dušo: svetinjice ne bo našla!. .. In priplavala je črna noč, mrzel veter je pihal od severa. Leniča je zapuščala pokopaiišče, bleda kot smrt, s težkim srcem in z bolno dušo. Ko je prišla domov, jo je že čakala gospodinja na pragu. Jeza in srd sta se brali ženi na licih in na odurnem Čelu. „Kod se potepaš, malo-pridnica?" — — Ne, Leniča, tega ni zaslužila. Njeno srce je bilo nedolžno; Marija Pomočnica in večni Bog sta zrla v njeno dušo z veseljem. Sicer ne bi bila iskala z veliko ljubeznijo te svetinjice. Mari ume svet, da otroško srce ne pozabi matere in ne pozabi nesreče, če izgubi zadnji materin dar. No, drugo jutro je našla Leniča ljubo svetinjico. V kelihu bele lilije ji je zablestela; v kelihu lilije, ki je cvela na materinem grobu. A za noč se je kelih zaprl; zato je ni bilo videti. — — Semjonov. Na božične počitnice. (Spisal Vàclav Kosmàk. Preložil Jožef Gruden.) eček sem bil, star skoraj trinajst let. Iz lglave sem šel domov. — To je pot več milj hoda. Da ima reven dijak suknjo in čevlje lažje od vrabca, je žalostna resnica, in vendar še vrabec iztiče za zavetjem po skednjih — ali je potem čudno, če dijak poišče gorke hiše? Snega je bilo do kolena, tupatam celo do pasa. Toliko, da sem še stal na nogah, tako sem bil truden. Naposled sem prišel do gostilne „pri angelu", kjer sem bil znan. Postregli so mi z jedjo, in da bi se nekoliko ogrel, tudi s steklenico vina. Prosim vas, koliko ga nese tak otrok? Poživil sem se, izpil par požirkov vina ter se napotil dalje. Ob cesti je bilo nakopičenega snega skoraj za pet čevljev na visoko, kakor obrambni nasip. Počasi sem stopal, a v glavi so se mi porajale rajske misli. Doma sem bil. V duhu sem si naslikal, kako mi prinašajo mati večerjo, kako prepevajo oče s prijatelji, kako v peči ogenj prasketa; tako milo, prijetno in sladko mi je bilo. Kdor še ni izkusil tega, ne vé. Od dolge poti so me začele boleti noge. Jel sem pešati. Malo po-čijem, da potlej tem urneje stopim domu. O sladki počitek ! V vsem svojem življenju ne poznam, razen nabožnih čustvovanj, slajšega trenutka. Glava mi je klonila, kakor bi bila omamljena od čarobne noči; po udih se mi je razlil čut miru in zadovoljstva, kakor bi spaval v materinem naročju. Mraza nisem prav nič čutil. Pa sem zaslišal glas. Nisem vedel kaj hoče. „Fantek!" Odprem oči. Pred menoj je stal piskrovezec. „Vstani!" je zaklical ter me stresel. „Zmrznil boš!" Prijel me je za roko (bil sem napol premrl) ter me vrgel naprej po cesti. Udje so se mi ogreli — bil sem otet. Od tedaj imam piskrovezce tako rad. Noj se je prikradel v izbo svojega gospodarja. Stikaje po kotih zagleda na lični mizici celo pest dragocenih kamenov. Krasno so se blesteli in mikali njegov želodec toliko časa, da je zadnjega pozobal. Zbal se je pa gospodarja in je zbežal v puščavo. Gospodar naglo pogreši dragocenosti, zajaha konja in dirja za nojem. Noj, videč, da ne ui$le, utakne glavo v skalno razpoklino, češ, ako on ne vidi gospodarja, tudi ne vidi gospodar njega . . . Slično delajo oni, ki se izkušajo iznebiti s pijanostjo pekoče vesti. Slepo ravnanje (Basen.) Zvonimir Maslè- Je pač zima ! Burja brije, Led se dela, Megla krije Vso zemljo. Krokar vpije Na smereki, Striček pelje Na saneh se, Mrzle mane Si roke. V kepe tlači Mehki sneg. A po klancu Gor drčijo Deca v vasi Si nagaja, Konjič dirja Po gazici, Da brez hrane Je hudó. Sneg kadi se Čez polje. Sanke s stricem V strmi breg. Mokriški. V zimskih dihih. Ej, vi slavci, lahko vaše Ali tu na snežnih prsih Pesmi se sladko glasijo, Mrzle zime, v bolih tihih — Saj vam južna vigred toplo Kak naj pel bi pesme jasne Diha v toplo melodijo. V dneh brez solnca, v vednih vzdihih. Ah ta burja, mrzla burja, Tuli kot volkovi gladni! — Kdaj se vrneš, kdaj se vrneš V dežel, mili dih pomladni . . . Sobjeslav. Bolna Mirka. Bolna Mirka mladoletna Zre v brezčutni zimski dan, Pa naslanja vroče čelo V trepečočo mrzlo dlan. In solzica drobna kane Iz nedolžnih ji oči: Bridko je umreti v zimi Sredi mladih cvetnih dni „Spet zavel bo vesne mile Vse oživljaj oči dih, K meni pa bo prišel majnik Vasovat v grobiček tih" ... Sobjeslav. Koristna zabava. (VI. Akustika.) Morebiti si bodo Vrtčevi čitatelji mislili, da jim hoče urednik malce ponagajati, ko jim v sredi zime pred oči stavi mikavno zabavo ix spomladi in poletja. A le počakajte, da se dogovorimo. Nadaljujoč „koristne zabave" lanskega letnika smo se odločili letos priobčevati poizkuse iz „akustike". Ako še ne veste vsi, kaj pomeni ta beseda, vam bodi povedano, da nauk o tem, kako nastajajo glasovi in se raznovrstno pojavljajo, se imenuje akustika. Seveda se bomo morali tudi tukaj omejevati le na take poizkuse, ki jih lahko sami doma proizvajamo. Prav zato sem tudi pričel s takim poizkusom, ki vam je v domači godbi najbolj znan. In da boste laže čakali one vesele dobe, ko si boste mogli na prostem iz muževnega vrbovja napravljati razna godala, vam hočem že zdaj pokazati, kako se more ta umetnost tudi po zimi nadomestiti. Ker zdaj ni mogoče mužiti vrbovih cevi, si naredi iz bezgove mladike primerno cev ali pa si jo izvrtaj in priredi iz navadnega lesa. Iz take cevi se da narediti piščalka na dvojen način. Najprej si oglejmo, kako se naredi piščalka na navadni preprostejši način, drugega pa odložim na prihodnjič. V oddalji kakih par centimetrov naredi ob strani cevi majhno luknjo, kakor vidiš na sliki (štev. 2). Potlej pa naredi iz lesa zamašek, ki sega prav do luknje, le na spodnji strani sme imeti tanek podaljšek: na zgornji strani ga nekoliko obreži, drugod pa mora vsestransko zapirati Z&^t&ufAirüf*- cev, kakor ti kaže slika (štev. 1). Na drugem koncu zamaši piščal; poje pa tudi odmašena, ako je dobro narejena. Čim daljša je piščalka, tem nižji je njen glas. Torej je mogoče narediti Štev. 1. več piščalk, ki pojo v lepem soglasju. Kako pa more ta preprosta stvarca tako - krepko in lepo peti? Upam, da ti je že znano iz fizike, kako sploh nastaja glas po " hitrem tresenju raznih reči, ki tvori zvočne valove v zraku. Toraj ti lahko na kratko po- Cp--jasnim. Ako potegneš z mokrim prstom po šipi, iJilUlD^^^nUUUl^l) zaškriplje pod njim; tudi steklena cev ali pa-mmtÈmtttUMÈMÈtMtÈtÈÈÈtUÈÈ/ ličica se začne glasiti, ako jo drgneš z mokro cunjo. Tu nastane podolžno valovanje. Tudi ^tev- 2. zrak v piščalki je kakor neka zračna paličica, ki se da spraviti v podolžno tresenje. Ako pihaš v piščalko, gre vpihani zgoščeni zrak skoz ozko luknjo na prosto; ob tem pa krepko podrgne in pritisne na zračni stebriček v piščalki, da se začne podolgoma tresti in po akustičnih zakonih — piskati. Preizkušnje iz raznih predmetov.') 1. Iz verouka: Kaj pride po večnem življenju? (Rešitev in imena rešilcev v prih. štev.) ') Pod tem naslovom pride letos v vsaki številki eno (šaljivo)vprašanje. Kdor izmrd naših naiočnikov povoljno odgovori vseh 12 vprašanj, bo dobil v nagrado slovenski izvod „Filoteje sv. Frančiška". Ako je pa naročen» šola in reši nalogo več učencev, lahko po vadlji med seboj enemu določijo obljubljeno nagrado. Spominčice. I. Prosta volja, mili dar nebeški, Diči angele in rod človeški; Modre dviga gor v nebes višine, Zlobne iira dol v pekla globine. Tudi Vam je prosta še volitev — Oj, junaška bodi odločitev : Kvišku, vedno više z vsem naporom Za Marijo, rajskočistim Vzorom! __Internus. Listnica uredništva. A. F. Grigorjev: Pomladi. — Ivo Č: Smo priredili. Tudi pravljice pridejo polagoma na vrsto. Prosimo potrpljenja. — Slavomir: Navdušenje hvalimo, pesmi pa manj Mokriški: Večinoma so padle skozi rešeto. Le par se jih je rešilo.— Sokolov: „V zibki sreče" ni našla sreče. Javoran: Ni, nil — Turinov: Istotako. Pa brez vendar niso. — Silvester K-: Še nismo doce'a prebrali, pa mislimo, da bo. Malo oklestiti bo Ueba. — Voštan: Snov že pTevetkrat obdelana. — Miklavžev: Tendenca hvalevredna, a črtice v tej obliki niso za mladino. S strahovi je križ. Dasi dokazujete in kažete, bodo otroci vendar po prečitanju bolj oplašeni kot prepričani. Škoda za nekatere živahne prirodne opise. Kaj druzega? — Vabilo na naročbo. Cena „Vrtcu" in „Angelčku" je skupno 5 K 20 h. »Angelček« se oddaja tudi posebej in stane na leto 1 K 20 h. (Na deset izvodov pod skupnim zavitkom se daje eden po vrhu) — Naročnina in vsi spisi, namenjeni » Vrtcu« in »Angelčku«, naj se pošiljajo, kakor doslej, z naslovom: Anton Kržič, c. kr. profesor v Ljubljani, ali pa Uredništvo „ Vrtcev o" fSv. Petra cesta štev. 78). V Ljubljani se lahko naroča tudi v „Katoliški Bukvami". Priporočamo v nakup tudi poprejšnje letnike. Pri gospej Tomšičevi fSv. Petra cesta št. 6.) se dobivajo še letniki 1889—1893, vezani po 2 K 60 h; ako se jih pa kupi več skupno, se jim cena Še zniža. — Pri uredništvu pa se dobiva: 1. „Vrtec" letnik 1895—1903, vezan po 3 K; letnik 1904 po 3 K 40 h in 1905 po 4 K— 2. „Angelček" L—XI tečaj vezan po 80 h, XII. in XIII. pa po l K Ako kdo kupi več izvodov hkrati, se cena še primerno zniža; kdor kupi vseh enajst »Vrtcev«, in trinajst »Angelčkov«, jih dobi vezane za 34 K- — 3. „Mladinskiglasi", uglasbil P. Angelik Hribar