JOŽE KERENCIC
DOMACIJA
ZBRANO DELO
1967 ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR

Uredil in spremno besedo napisal Ivan Potrc

Slika pred naslovno stranjo je iz 1926. ali 1927. leta in kaže avtorja doma na Kogu kot študenta na univerzi
Opremil Branislav Fajon

DELO PISATELJA KERENCICA
»Jaz bi raje zate in za druge živel, pa tudi umreti se ne bojim.« Te zadnje skope, a vendar tako prisebne in cloveško tople besede iz kratkega predsmrtnega pisma povedo o Kerencicu vse: tako o njegovem življenju ali o njem kot cloveku in tako o njegovem hotenju in nje­govem pisanju. Bil je težek, trd in neizprosen cas — živ­ljenje in delo nista poznala odtujitve, vse je bilo eno, enovito.
Kerencicevo delo — tako pisateljsko kakor študijsko ali znanstveno in ocenjevalno — je vselej podoba celo­vite osebnosti. Biti pisatelj je pomenilo za Kerencica pisati prozo, a hkrati študirati družbene razmere, v ka­terih so živeli ljudje njegove proze; biti ucitelj ali pro­fesor, ali pripravljati se na vzgojiteljski poklic, je enako terjalo tako od pisatelja kakor od znanstvenega in vzgo­jiteljskega delavca politicno zavzetost in delo, koder je šlo vselej za celovitost osebnosti — a ta je bila: delati med ljudstvom in z ljudstvom, dramiti zavest svojega ljudstva, biti se zanj in znati tudi umreti zanj, za te svoje ljudi in za socialisticno revolucijo. Na žalost, to zadnje pisatelju Kerencicu ni bilo prizaneseno — vemo pa, da je šel v smrt z zavestjo borca, ki je do zadnjega vlakna svoje zavesti vedel, za kaj mora umreti in zakaj mora pustiti tiste, za katere je živel, za katere je hotel Živeti in jih je imel rad.
Znacilni za takšno celovitost Kerenciceve pisateljske osebnosti sta že prvi crtici ali prozi (Jutri pojde..., Pavle), objavljeni v maturantskem almanahu maribor­
5

skih uciteljišcnikov Mladi utripi, in znacilen je v alma­nahu objavljen sedežni red bivšega petega A razreda, koder piše za prvo klop na desni strani: »Kerencic kan­didira za narodnega poslanca. Malo je trdo, malo je trpko, a kdor mi zameri, ni za svet!« Uciteljišcniški al­manah so mariborski maturantje izdali 1933. leta; to je bil cas gospodarskih kriz in brezposelnosti, a prav to zadnje so dodobra obcutili mladi ljudje, predvsem uci- Teljišcniki, ki so koncavali študije, a so odhajali v živ­ljenje z zavestjo, da ni kruha za nje.1 »Živeli smo v dobi, ki je zahtevala kruha in samo kruha. Tudi naša srca so obcutila to borbo za kruhom. Bili smo jo pet let, dokler nismo dospeli do smotra. A ko smo dospeli, smo spo­znali, da smo se tudi tu varali.. .«1 2 Cas teh težkih go­spodarskih kriz, ki ga je obcutil ob siromašnem življe­nju svojih kmetov in vinicarjev v Slovenskih goricah, med katerimi se je jel zavedati življenja in se srecevati s svetom (K. je bil rojen v Jastrebcih na Kogu, v polje- delskovinogradniškem kraju med Središcem in Ljutome­rom 9. marca 1913.), je terjal od uciteljišcnika, ki je moral z zrelostnim spricevalom dejansko prosjaciti za kruh, življenjski in politicni program, za se in za. svoje ljudstvo — in prav gotovo je bil Kerencic tisti, ki je ta program najbolj jasno razvil in se tudi šel s cisto za­vestjo revolucionarja zanj bit; zagrenjeni dnevi mladih let so se zaceli umikati spoznanju, da je potrebno svetu razkriti gorje svojega ljudstva, da je potrebno to krizo razcleniti in pojasniti, da bi osvešcen clovek že v ta­kratnem današnjem in jutrišnjem dnevu lahko zavest- neje terjal svojo pravico.
1 Kasneje (1937.) je K. objavil v LZ v odgovor na pisanje o »Nad- produkciji inteligence na Slovenskem«, kako je v šestih letih (od 1931. do 1936.) dovršilo uciteljišce 1306 kandidatov, medtem ko je bilo v teh letih namešcenih vsega le 587 kandidatov (1933. leta nobeden!), hkrati pa je bilo 210 razredov v slovenskih Ijpdskih šolah zaprtih, ker ni bilo ucnih moci, kakor se je v banovini uradno ugotavljalo.
2 Mladi utripi.
Vse takšno je zacelo izpricevati že prvo objavljeno Kerencicevo prozno pisanje. Ce je impresivna crtica ali slika Jutri pojde... še prepolna rahle nostalgije kmeti- škega otroka, ki mora zapušcati domacijo, razklan med svetom in med rodno streho, in ce je v tej sliki cutiti, kako je pomagala izraziti pisateljskemu zacetniku hre­penenje naša književna dedišcina (predvsem bi bil to Cankar), je Kerencic v drugi crtici, objavljeni v istem almanahu, že bolj doma in bolj proc od književnih vpli­vov, je pisateljsko bolj svojski. To svojskost je nehote terjal domac goriš ki svet ali pokrajina in ljudje, ki jih 
6

je zacel popisovati in upodabljati. Iz popisa dijakovih vuzemskih3 4 pocitnic je zacutiti bolj živo in bolj plastic­no pero: zacutiti je kmetiško revšcino, hkrati pa trpka in topla srecanja med domacimi; dijak obljublja, da se bo jutri vrnil v ta revni svet in da bo pomagal. To je moglo zbujati nade v jutrišnjega pisatelja, je obetalo, da bo slovenjegoriška kmetiška in vinicarska revšcina dobila svojega bar dac
3 — velikonocnih (po Kerencicu in po slovenjegoriško).
4 Prav ta proza (Pavle) je bila prvi zapis K. daljšega teksta ali povesti z naslovom Domacija, saj je v istih Mladih utripih sošolec Danilo Viher oponesel avtorju Domacije:
Ce rokopise tvoje nad tvojo domacijo bi posušo, vsa Prlekija varna bi bila — pred sušo.
5 Diplomiral je 1937.
6 Po pricevanju K. žene Pike (Marije Hosnarjeve) sta historiat in program Kerencicevo delo.
Vendar bara ni ostal le pesnik gospodarsko in na­rodnostno prizadetega in ogroženega slovenjegoriškega kmeta in vinicarja, bard je postal glasnik: mlada knji­ževna osebnost, katere strune so takoj skraja zapele o grenkobah svojega ljudstva, je hotela postati zavestna sila ter je postala tudi organizirana sila. Še isto leto (1933) se je Kerencic vpisal na filozofsko fakulteto v Ljubljani, na oddelek za filozofijo in pedagogiko.5 Bila so leta, ko so se zacela progresivna gibanja na univerzi pod vplivom oživljenega, partijskega dela zelo širiti, po­sebno pa je bil Kerencic aktiven v levicarskem študent­skem klubu Njivi. V historiatu in v programu Akadem­skega agrarnega kluba Njive piše,6 da »so potrebni na­šemu siromašnemu kmetu ljudje, ki bodo kmetu po­magali, da se otrese.,. morecega gospodarskega sta­nja ... V našem ljudstvu je še dovolj sil...« in potrebno je kmetu »pokazati... ne le s tolažbami, da bo kdaj boljše, nego samo s podrobnim delom na gospodarsko- socialno-kulturnem podrocju«. Historiat je kritiziral zgolj nacionalni znacaj drugih klubov na univerzi, med­tem ko bi si naj bili njivaši v svesti, »da je pretežna vecina našega ljudstva kmeckega stanu in to še stanu malega kmeta, obrtnika in delavca...« in da njivaši za­stopajo »med akademsko mladino potrebe tega našega najštevilnejšega sloja, ki v sled gospodarskih krivic na­šega casa živi najslabše.« Historiat opozarja na fašiza- cijo Italije, Nemcije in Avstrije ter zavraca politiko teh, ki mislijo, da je moci kmeta pustiti ob strani in »da kmeta itak lahko vsak dan pridobe za svoje ,reci‘«. šlo je za zamisel takšnega programa, kateri je bil Keren­cicu, ki je bil sam doma iz krajev s podeželsko revšcino, 
7

blizu, šlo je za politicno razgibavanje in osvešcanje, šlo je za klic k borbi tistih in tistim, ki so bili najbolj go­spodarsko prizadeti in narodnostno ogroženi in ki bodo jutri dajali tudi najvecji krvni davek. Kerenciceva nji- vaška leta so bila leta študijskih krožkov, ali zapišimo kar marksisticnih krožkov, v katerih je mladina izobra­ževala sebe in druge. Oživljena 'organizacija njivašev je prav v Kerencicevih študentskih letih razvila po celi Slo­veniji krožke, predvsem v Društvih kmeckih fantov in deklet, v katerih se je ko o evangeliju govorilo o kmec­kih uporih, igralo Kreftove Celjske grofe in Veliko pun- tarijo, predvsem pa se je razpravljalo o dramatikovih uvodih ob teh dramskih tekstih. Svoje poslanstvo so opravljale pri teh krožkih knjige marksisticne založbe ENKA (Nove knjige), enako Kardeljeva knjiga Poto­vanje skozi cas. Kmetiškemu ljudstvu, predvsem pa mla­dini, je bilo potrebno obujati spomine na kmetiško upor­no preteklost, prav posebej pa še na kmetiško hrvaško- slovensko puntarsko zvezo. Potrebno je omeniti, da je bila po 1934. letu Komunisticna partija edina, ki se je znala s svojim revolucionarnim delom biti tudi za na­rodnostne pravice slovenskega ljudstva; že v naslednjih dogodkih bomo videli, kako je bila slovenska zastava v Kerencicevih rokah manifest in klic na upor.
Kerencic je živo delal tako v Njivi in tako pri Zvezi kmeckih fantov in deklet, 1935. leta pa je skupaj z dru­gimi partijci1 organiziral v Ljutomeru 18. avgusta! skupni shod opozicionalnih skupin ali shod slovenskega ljudske­ga gibanja. Na tem prvem zborovanju, ceprav so ga pre­povedali, se je zbralo okoli petsto ljudi. Deževalo je in po krajšem govoru je Kerencic razvil prepovedano slo­vensko zastavo7 8 9 ter odšel z njo in pred ljudmi po Ljuto­meru. Ta sprevod je zaustavil žandarski kordon in ga s silo razgnal. Ali Kerencic in njegovi niso odnehali. Cez teden dni so se dogovorili za novo zborovanje in to je bilo potem 1. septembra. Žandarmerija je skušala tokrat shod že vnaprej prepreciti, saj je zasedla celo dohode v mesto, ali ljudstvo je po svojih poteh prišlo v Ljuto­mer; tudi brizgalne in gnojnica niso nic pomagale, shod so zadušili šele žandarski streli. Pod temi streli je padel kmet Alojz Mavric — bil je prva žrtev iz vrst tistih kmeckih množic, ki so zacele takrat v združeni opoziciji 
7 — s Ptuja, iz Ljutomera in Prekmurja, predvsem preko ptujske partijske organizacije; to zvezo z Ljutomerom je vzdrževal Dušan Kveder.
8 — po pricevanju Ivana Krefta.
9 Ohranjena je fotografija.
8

in v skupni ljudski fronti svoj poslednji kmecki punt. Žandarmerija je aretirala vec udeležencev shoda in jih mucila na žandarmeriji, za Kerencicem pa je bila iz­dana tiralica. Prihodnje leto, bilo je 17. maja 1936, je Kerencic znova govoril v imenu Slovenske ljudske fron­te, tokrat na slovenskohrvaškem shodu v Dubravi pri Zavrcu. Ko je povedal Cankarjeve besede: »Narod si bo pisal sodbo sam...«, ni bilo konca ljudskega odobrava­nja. Na ta shod je prišel tudi hrvaški kmecki pisatelj Pavle Miškina. Poleti, ob obletnici krvavega žandarskega obracuna v Ljutomeru, je Kerencic govoril na komemo­raciji na bolfenškem pokopališcu, bilo je na Mavricevem grobu.
Ob teh politicnih nacrtih in pri tem politicnem delu: delati za ljudstvo in biti skozi in skozi njegov glasnik, je dozorevala Kerenciceva novelistika, je dozoreval tekst njegove Domacije. Casovno po objavah so si sledile no­vele: Zimska podoba (LZ, 35), Konec invalida Kastorja (ŽiS, 36), Obisk pri starcih (LZ, 35), Mati išce mojstra (LZ, 37), Zgodba o Trjuku (O, 38) in Krmljenca (O, 40), to je od 1935. do 1940. leta. Tri novele (Konec invalida Kastorja, Obisk pri starcih in Zgodba o Trjuku) imajo nekaj skupnega: svet životari, vsak živi zase in za svoje majhno življenje ter bi se hotel sprostiti. Zgodba o voj­nem invalidu se konca žalostno; stari (Obisk pri star­cih) »tlaci misel«; medtem se Trjuk, ko ne prenese vec priganjanja, usmrti; usmrti se ter je smrt bolj protest kot strah pred životarjenjem. Pisatelj je kasneje iskal svetlejših ali bolj revolucionarnih poti, hotel bi iz tega brezupa, ki je bil odraz stvarnosti in življenj njegovih ljudi, ali podoživljanje stvarnosti je bilo mocnejše, pero ni izdalo pisatelja. Tudi pri njem ali v njegovi prozi ni hotelo biti utrinka™
Vecina Kerenciceve proze — objavil je osem crtic in novel — popisuje domacijo in ljudi na tej domaciji ter se na straneh te proze srecujemo pogosto z avtor­jem samim in z njegovim odnosom do svojih ljudi; bila je to odgovornost do tega sveta, odgovornost izobražen­ca do svojega ljudstva. Ta proza je zacela že v Mladih utripih z novelo Pavle ter se nadaljevala v Zimski po­dobi in v noveli Mati išce mojstra; sem moremo prišteti tudi Krmljenca, odlomek, ki ga je avtor oznacil kot »po­glavje iz daljšega teksta«, in kar je hkrati zadnja Ke­renciceva objavljena proza. Pisatelj je imel obcutje za * 
10 »Utrinka manjka, tiste drobne lucke, ki nekje brli, da se bo nekoc razgorela.« Iz pisma Ivanu Potrcu; glej Pisma.
9

psihološke odnose med svojimi ljudmi ali med doma­cimi, znacilna sta skrb in toplina za socloveka, posebno še med sinom, ki študira, in med materjo kmetico. Po­doba te domacije je vselej resnicna in verna.11 Popis narave v Zimski podobi, popisi razmer in casa dajo slu­titi, da se je mladi pisatelj skrbno pripravljal za širše pripovedne tekste; konflikti, ki so prikazani v Zimski podobi zares šele v podobi, dajo tudi slutiti, da bi pi­satelj lahko napisal svoj »daljši tekst« o teh svojih lju­deh, o svoji domaciji, bolj in bolj se mu je razrašcala ter mu je bila bolj in bolj v jedru pricevanje o životar­jenju slov en j e gor iške pokrajine in slovenskega siromaš­nega kmetiškega sveta.
11 Vse to sem obcutil sam, ko sem bil s K. doma v Jastrebcih.
12 že omenjeni epigram D. Viharja v Mladih utripih: avtorju »Do­macije«!
13 K. brat Slavko, kljucavnicarski vajenec, ki je bil s K. vred ustreljen; na zadnjem predsmrtnem pismu je tudi njegov podpis.
Isto izpricuje novela Mati išce mojstra, trpka po­doba težkih gospodarskih razmer, v katerih mora od­rašcati mladi rod in v kakršnih mora životariti kmeti- ški svet. Celo materina dobrota ne more nicesar zakriti, pomaga lahko samo še do trpkejše podobe.
»Vse sem premislila, vse poskusila, ni šlo druga­ce,« je drhtelo iz matere. Zakopala se je v cunje in hropla. »Kje bomo vzeli? Sama ne vem, nihce ne ve.«
Onemela sta vsak na svojem ležišcu in zacutila, kako se vse življenje ruši.
Enako trpko konca poglavje iz »daljšega teksta« Krmljenca. Prav to poglavje izpricuje, da bi bil ta daljši tekst prozni tekst o domacih, hkrati pa, kako bi bil to najbolj zrelo napisan Kerencicev tekst; v njem bi za­živelo svojsko pisateljsko pricevanje mladega Keren­cica. In ta »daljši tekst« — po pricevanju roman, z drob­no pisavo pisan zajetni rokopisni tekst —je bil napisan. Kerencic ga je zacel pisati že na uciteljišcu11 ter ga je po pricevanju tudi napisal. Vendar je ta tekst doživel enako tragicno usodo ko njegov avtor; ni mu bilo dano, da bi povedal svetu, kar je nosil v sebi. Knjige, ki jih je imel Kerencic nazadnje spravljene doma, skrite v ka­šci, je ob njegovi in Slavckovi11 12 13 aretaciji najmlajši brat Ciril zakopal skupaj z rokopisom Domacije — na njivi. In ko smo to po vojni odkopavali, smo našli samo še ilovko, komaj komaj da se je kod na strohnelem listicu razbral drobno pisan Kerencicev rokopis. Pri prvem od- 
10

kapanju — po vojni — je Pikal* našla v ilovki pisma, ki jih je pisal Kerencic njej iz Sarajeva, kjer je odslu- Ževal 1939. kadrovski rok, a so bila tudi ta pisma vsa. preperela, papirnati prah, kakor je povedala.
14 K. se je spoznal z ženo, Marijo Hosnarjevo-Piko, ko je prišla kot uciteljica službovat na Kog (1934). Porocila sta se 1939. leta (v Ma­riboru). Pika se je zadrževala s hcerko Jelko 1941. na K. domaciji v Jastrebcih, julija pa je odšla z otrokom v Ljubljano.
Rokopis tega »daljšega teksta« ali romana bi bil na­pisan 1940. leta, kar moremo sklepati po odlomku ali poglavju, ki je bilo objavljeno v januarski številki Obzorij — bil je torej napisan in pregledan v casu, ko je Keren­cic med tem objavil Študij o naši vasi (LZ, 36) v vseh dvojnih številkah letnika in ko je objavil Zemljiške od­nose v Jeruzalemskih goricah (O, 38 in ponatis 1939. v brošuri); zategadelj so bile tudi prozne besede premiš­ljeno napisane, pretehtane. Študij o naši vasi je takrat­nemu svetu, a tudi avtorju samemu marsikaj odkril. Razkril mu je bistvo kmeckega vprašanja: ne samo to, da je »tristo tisoc kmeckih družin brez lastne strehe zavisnih od pogojev svojega ,težacenja' pri gruntarjih in pri zemljiški gospodi«, ne samo to, da je na razvalinah fevdalne zavisnosti ostala kapitalisticna, ampak ostala sta tako gospoda in suženj ter izkorišcanje. Pisateljeva vera v ljudstvo se je samo utrdila, nikoli ni usahnila, zanj je moralo biti ljudstvo vselej znova in znova tvor­na sila. Najbolj trpko spoznanje za pisatelja, ki se je šel revolucijo; pa je bila vsekakor ugotovitev, da to nje­govo ljudstvo, ta njegova kmetiška revšcina, ni imela ne pravega sovražnika a tudi ne pravega zaveznika.
Mocneje in do podrobnosti so prikazani posestni od­nosi, ki soustvarjajo vse druge clovekove ali ljudske od­nose, v razpravi Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih gori­cah. Ta napredno in znanstveno napisana razprava je pisala tri leta pred našo revolucijo o brezdelju in lakoti slovenskega kmetiškega ljudstva, o propadanju domov ali domacij, obenem pa je pisala o slovenjegoriškem bogastvu, ki se steka v roke temu našemu ljudstvu tuje in sovražne gospode, ter tudi napisala, da je rešitev sa­mo ena: zemljiška reforma in »da postane zemlja v Je­ruzalemskih goricah last onih, ki jo obdelujejo«. To Ke­rencicevo publicisticno in znanstveno sociološko delo je dopolnjevalo v tistih letih široko zasnovano partijsko delo, ki je raziskovalo socialne razmere na našem po­deželju ter objavljalo o teh vselej tudi kricecih razme­rah razprave. Omenil bi samo študije dr. Franja Žgeca. Vinka Moederndorferja, Jožeta Jurancica in Ivana Brat- * 
11

ka; podobni namen, seznaniti akademsko mladino z raz­merami na podeželju, so imela tudi taborjenja napredne študentske mladine v Šent Jerneju in pri Št. Danijelu na Kozjanskem. Tod se mi zdi potrebno omeniti Keren­cicevo ocenjevanje Kacev ega socialnozgodovinskega ro­mana Moloh (LZ, 37), potrebno toliko, kolikor se je Ke­rencicu zdelo, da je zapisal, kako Kac ni znal razvozlati problematike, ki je nastala med vaško in industrijsko civilizacijo, priznal pa je pisatelju kleno izražanje.
Kerencicevo publicisticno pisanje o inteligenci je terjalo »številno inteligenco«, kajti »le-ta bo spro­stila v ljudstvu tvorne sile ter pomagala ustvarjati po­goje, v katerih bo slovenski clovek koncno res clovek«; in tako mu je bila tudi vzgoja vedno zrcalo razmer; pisal je, da naj »vzgojitelj svoja naj pristnejša spoznanja crpa iz družbene sredine, sredi katere živi...« Ob oce­njevanju Benkoviceve knjige zahteva vzgojo, ki bo ustva­rila »resnicnega cloveka«, zahteva, naj bi vzgojitelj »spo­znal, sooblikoval in preoblikoval življenjsko stvarnost slovenske ljudske skupnosti...« in zahteva skratka »ta­ko šolstvo, ki bo ustrezalo gospodarskemu, družbenemu, kulturnemu presnavljanju najširših slovenskih ljudskih množic«. V Vrancevi knjigi podpre avtorjevo misel, saj »se mora vzgojitelj sklonili do bede, ki ga dan na dan spominja na željo in voljo po boljših dneh«.
Vse delo je prevevala ista težnja, naj je bilo to pi­sanje o svojih ljudeh, naj je bila to težnja o osvešcanju ljudstva, naj je bilo to klicanje na upor. Ko ga je hitler­jevski napad zatekel kot ucitelja na mešcanski šoli v Gornji Radgoni,15 kjer je dobil 1940 prvo službo,16 17 je bil takoj ves v delu. — tokrat je šlo za organizacijo vstaje, za boj, za nenehno in dokoncno bitko z nemškim oku­patorjem. V Gornji Radgoni je zbral kmecko mladino in obnovil prosvetno društvo »Lipa«.
15 Mešcanska šola je bila v prostorih zgornjeradgonskega gradu.
16 Službo je K. dobil zelo težko, ceprav si je želel uciteljevati. Ime je crno piko v Beogradu, kakor mu je ravnatelj oponesel ob vsaki priliki, posebno takrat, kadar se je oglasil ob katerem problemu; da bi zmanjšal K. vpliv na šoli, mu je dolocil poucevanje fizike. Ucitelje­vanje v Gornji Radgoni je bilo zelo težko, predvsem v tem casu, ko se je zaradi bližnje Avstrije bolj in bolj cutil hitlerjanski vpliv, peta kolona.
17 Inž. P. B., moža kasneje ustreljene uciteljice Milene Petovar- jeve, so 15. decembra 1941. v Središcu aretirali in ga 30. aprila 1942. 
Že aprila 1941. je zacel z organiziranjem vstaje tako doma na Kogu, tako v Središcu, predvsem sta delala z inženirjem Poldom Bercetom11; hodila sta tudi k Jožetu Lacku™ v Novo vas pri Ptuju. V prvih okupacijskih dne­
12

vih, ko so hitlerjevci zaceli z zapiranjem in z izseljeva­njem, predvsem inteligence, in ko so mu govorili ter celo pisali iz Ljubljane, naj se tudi sam umakne za dru­gimi v Ljubljano, je odgovoril: »Ne, tu bomo ostali! Ali mislite, da bomo pustili ljudi same?«18 19 Partijska organi­zacija je preko ljutomerskega sekretarja Bojana — Šte­fana Kuharja20 ustanavljala uporniška središca. Tako Ke­rencic kot inženir Berce sta se povezala z Osvobodilno fronto (10. avgusta), kmalu zatem21 pa je Kerencic postal sekretar okrožnega odbora Osvobodilne fronte Ijutomer- sko-radgonskega okrožja.22.
v Mariboru ustrelili. 31. oktobra 1941. je bil K. zadnjic pri Bercetovih v Središcu. K. je prišel z inž. P. B., izcrpan, prehlajen in shujšan. Popil je lipov caj z medom, malce pocival, zatem pa sta z inž. P. B. odšla na pokrajinsko konferenco v Jastrebce.
18 Narodni heroj Jože Lacko je bil na novembrskih volitvah 1938. leta kandidat združene opozicije: bil je clan CK KPS; v predvojnem casu je bil prvi propagator delavsko-kmeckega gibanja. Po 8. juliju 1942. leta, ko je bila Lackova ceta v Mostju pri Ptuju izdana in uni­cena, je bil L. izdan ter zverinsko in do smrti mucen.
’9 Glej tudi pismo ženi Piki (5.)!
20 Bojan — Štefan Kuhar je bil zaradi izdaje zajet v Mariboru ter so ga 15. novembra 1941., dva dni pred Kerencicevo aretacijo, ustrelili.
21 Verjetno v zacetku septembra. K. si je vzel ilegalno ime Janko.
22 »Pod vodstvom Kuharja in Kerencica je narodnoosvobodilno gibanje naglo raslo. Konec avgusta 1941. je bila organizacija OF v Prle­kiji postavljena na trdne temelje. Nit povezave se vlece od Gornje Radgone preko Kapele, Turjanec, Terbegovec, Moravec, Rinkovec, Male Nedelje in Tomaža proti Ljutomeru na Moto. Zveze gredo tudi na Kog, Jastrebce, Središce, Štrigovo, Razkrižje in v Prekmurje, na drugo stran pa v Maribor v PK.« Iz clanka Vlada Šandorja v Prlekiji (Ljutomer, 1955).
23 Stric — Anton Kerencic je bil brat K. oceta Jožeta; bil je kmet in gostilnicar na Pesnici nad Mariborom. Družina je bila narodnostno vzgojena ter je prav zaradi Kerencicevega vpliva vsa pomagala pri na­rodnoosvobodilni borbi: to je izpricala z delom in s prelito krvjo. K. kurirka Boža — Milena Bokša, doma od Tomaža v Slovenskih gori­cah, je zapisala v Prlekiji (Ljutomer, 1955): »V hišo Antona Kerencica sem prišla prvic 15. novembra 1941. Bila sem z Jožetom. V hiši so že ugašali luci, ker je bilo pozno. Najinega prihoda so se razveselili . . . K hiši pa nisem prihajala samo jaz. Prihajalo jih je mnogo in vsak je kaj dobil. — Poleti 1944. Zaprli so oceta Antona in najstarejšo hcer­ko Manico. Iz zapora je oce skrivaj pisal: »Name se ne ozirajte, cim- prej morate v partizane . . .« Po nekaj tednih zapora sta se oce in hcerka slucajno srecala na hodniku. Manica je obnemela, saj v sklju­cenem, belolasem starcku skoraj ni spoznala svojega oceta. Skocila je k njemu: »Ata . . .« Zravnal se je: »Manica, si kaj priznala? Ne pozabi: ti si Kerenciceva.« šel je naprej in nikdar vec se nista vi­dela. — Toncek, Pepcek, Marica in mama so šli v partizane. Toncek je padel na Kozjaku, Pepcek pri Litiji, Marica pa v Mariboru. Tudi oce Anton se ni vrnil iz Dachaua. — Pomlad 1945 . . .« Marico, parti­zanko Jelko, sekretarko mariborskega mestnega komiteja, staro 17 let, so v Mariboru dva dni pred osvoboditvijo, 7. maja, ustrelili. Bila je ubita ob bombnem lijaku, še poprej pa je gestapovec iztrgal iz dekle-
Kerencic se je od srede junija zadrževal pri stricu na Pesnici23; prišel je k stricu dan zatem, ko se je zacel 
13

nemški napad na Sovjetsko zvezo2*. Prijavil se je, a je bil bolj malo doma, tudi po celih štirinajst dni ga ni bilo. Oglašal se je doma, na Kogu, hodil in delal je po Prlekiji, po Prekmurju. To delo je bilo tesno povezano s Pokrajinskim partijskim komitetom v Mariboru, skra­ja s partijskim sekretarjem Slavko Šlandrom* 24 25. Vemo, da je z njegovim imenom povezana širša konferenca Osvobodilne fronte na Kapeli, bila je 1. oktobra, vemo za ustanovni sestanek Osvobodilne fronte v Kupljeniko- vem mlinu v Žihlavi, bil je v prvih oktobrskih dneh, za­tem vemo za pokrajinsko konferenco Osvobodilne fronte za vzhodno Štajersko, bila je 1. novembra in bila je pri Kerencicevih v Jastrebcih, vemo... vemo za vrsto sestan­kov na Ljutomerskem in Radgonskem. Vstaja je zacela razgrevati revolucionarje in zajemati ljudi, stekel je raz­govor o prvih partizanskih enotah, zacenjale so se sabo­tažne akcije, društva kmeckih fantov in deklet so po­stajala skojevska.
tovih rok medaljon z ocetovo in materino sliko, iztrgal ga je s silo, da je pretrgal verižico.
24 22. junija 1941.
25 Slavko Šlander, sekretar PK, je bil zajet, ko je reševal sredi Maribora Slavko Klavoro; ustrelili so ga 7. avgusta 1941. Oba s Kla­voro sta narodna heroja.
26 Kerenciceva na Pesnici mi je povedala, kako je bil Jožek izdan, kako so ga aretirali. — Dan poprej, bilo je 16. novembra, sta se Jožek in Boža vrnila s terena, z Goric. Za Božo, to je za Mileno Bokševo, za Jožekovo kurirko, smo rekli, da je naša sošolka, zaradi dekle; ne bi bilo dobro, da bi vsak vedel, kdo je Boža. Boža in Jožek sta pre­spala pri nas. Drugi dan — gostilna je bila ta dan zaprta — smo se pogovarjali, veliko smo se pogovarjali. Jožek je povedal Boži za orožje, kje je skrito, in Boža ga je povsod našla, a to smo pozneje zvedeli. Okoli poldne — bilo je pripravljeno kosilo — sta prišla župan Fras in stari Filipic. Fras in Jožek sta se srecala v gostilni — da se ne bi! Jožek je dal Frasu roko in nam kasneje povedal, kako je zacutil, kako je županova roka kar zatrepetala. Po obedu smo odšli v malo sobo, ko da se ne bi vedeli kam dati. Jožek je vzel violino in rekel: »Dajmo malo, ni vrag, da si ne bi smeli enkrat zapeti!« Jožek je zaigral, bilo je prvic a tudi zadnjic pri nas, in Boža je zapela; Marica je zaigrala na klavir, jaz pa na harmoniko. Peli in igrali smo kakšno uro, potem pa je prišel Smonikar, tajnik z obcine, in povedal ocetu, da mora Jožek k županu. Oce je prišel, nam povedal to, Jožeku pa svetoval, naj odide raje skozi balkon in v hosto. »Mislim, da ne bo nic hu-
Kmalu zatem je bilo Kerencicevo delo koncano. Ge- stapo je vedela, na koga je razpisala nagrado. Kerencic je bil vselej premišljen, a tudi drzen, v njem je živela zavest nujnosti dela za revolucijo in tod ni bilo prostora za strah. Le tako si morem razložiti, zakaj je šel tako mirno po tisti kratki poti od Kerencicevih na Pesnici, od stricevih do obcine. Ali takrat je bil že izdan; pri pekarni ga je došel avto, trije gestapovci so izstopili ter mu nastavili orožje na prsi. To je bilo 17. novembra.26 
14

Pravijo, da je znal ohraniti dostojanstvo borca pred so­vražniki svojega ljudstva. To izpricuje tudi poslednje pismo, ki ga je še lahko napisal ženi Piki in za hcerko Jelko, kakšno uro pred smrtjo (27. decembra 1941.). Od­šel je v smrt z zavestjo borca: miren, dober in malce razmišljen zaradi trde usode, vendar z jasno mislijo in s prepricanjem, da je storil svojo dolžnost, ko je po­magal predreti pot zajezeni sili svojega ljudstva, da zdaj ta sila tece in da je ne bo nic vec zajezilo. Pisateljeva beseda je bila pretrgana, ni mogla do kraja vsega pove­dati — vseeno, živela je dovolj dolgo, da je lahko po­kazala, kako je bilo potrebno delati za svojega soclo­veka z jasno mislijo, a tudi to, kako je treba znati umre­ti, cetudi se to zgodi cloveku na sredi poti ali na zacet­ku. Prebujenega ljudstva ne bo nic vec ustavilo — Ke­rencic je vedel za boje prvih partizanskih enot, ko je moral z drugimi in z bratom Slavekom pred puške11.
dega,« je odgovoril Jožek, odšel po trenckot in nam zatem pred od­hodom rekel: »Držite fige!« Tako smo potem še enkrat zaigrali in zapeli, ali že je pritekel hlapec k materi in povedal: »Gospa, profesor so šli po cesti, a privozil je avto, trije so skocili iz njega, profesor so morali dvigniti roke — in potem so jih vklenili.« Tisti dan so v Ptuju aretirali tudi Slaveka. Kak dan poprej je bil še na Pesnici in nam povedal, da bo šel v ilegalo — ali na ptujski postaji so ga aretirali.
27 Nemci so se kruto mašcevali tudi nad to družino. Slavek je bil ustreljen, drugi K. brat Francek je umrl v koncentracijskem tabo­rišcu v Mauthausnu, tretji brat Ciril, ki je zbežal pred aretacijo, je bil obstreljen ter je ostal invalid; mater Uršo so odpeljali 1942. v Auschwitz: osem dni je ležala na kamnitem kacetarskem tlaku in prosila za vodo, kruh je ponujala za vodo — povedali so mi, da je vedno tako rada pila cisto vodo — ali preden se je te vode še kdaj napila, so jo vrgli v jamo z živim apnom ter jo potem na polenih zažgali, 1942. še ni bilo krematorijev. Milena Bokša je zapisala o njej v Prlekiji: »Na jesen 1942. so jo Nemci odpeljali v celjske zapore. V celici je molce trpela. Ko so ji zjutraj prinesli prežganko in kruh, je odlocno odkimala: ,Od tistih, ki so mi ubili moje sinove, ne bom je­mala kruha . . .‘« Za Auschvvitz je zapisala: »Tam je kmalu zbolela za tifusom. Ker so bile bolniške postelje polne, je ležala zunaj na zemlji, nanjo je žgalo sonce in deževalo . . . Neke noci je rekla: ,Osem otrok sem rodila, pa nimam nobenega, ko umiram, da bi mi prinesel vode . . . Ubili so mi jih.‘« — Ustreljene talce, med njimi J. K. in brata Slaveka, so odpeljali v graški krematorij. — Cez dvanajst let (27. novem­bra 1953) je bil J. K. odlikovan za narodnega heroja.
Pisatelj Jože Kerencic je bil clen tiste resnicno na­predne slovenske inteligence, ki je bil privezan z ljud­stvom in ki se ni nikoli odtrgal od tega svojega priza­detega ljudstva; napredni svetovni nazor mu je pomagal pri razumevanju družbene problematike, da je vec ve­del o družbi in o svojem ljudstvu in da je lahko temu svojemu ljudstvu ustvarjalno tako s pisanjem tako s po­liticnim delom pa tudi s krvjo pomagal.
Ivan Potrc *
15

PROZA

JUTRI POJDE
Nocoj, v tem prijetnem pomladnem vzdušju, se poslav­lja. Pri meni je lepo; mislim, da je tudi tam pomlad. Sin pojde v svet! Eden je že šel. Bil je študent. Cesto se je poslavljal in se vnovic vracal, potem pa se je le nekoc poslovil za dolgo in ga še vedno ni. Bogve, kam se je iz­gubil; morda pride cas, ko se vrne, ali pa ga sploh ne bo.
Nocoj se poslavlja drugi. Prav za prav je naj starej­ši; cudno se nasmiha, lica so mu razvlecena in okoli usten se crta nekaj zlaganega, kot da hoce prikriti pravo misel.
Temno je v sobi. Jutri pojde. Nocoj zopet spi tukaj. Ko je nehal biti otrok, se je preselil h konjem, toda to zadnjo noc ga je želela imeti pri sebi. Da ga bo ona zbu­dila, je rekla. On pa se je zasmejal in ji jasno pogledal v obraz, da mu je brala v oceh hrepenenje. »Tako hrepe­nenje!« je mislila in je bila ponosna nanj. Vdala se je; bog ve, morda je to zadnja noc, ko spi doma. V sobi mo­ra spati, preden pojde, je sklenila.
Lepo je zložila srajce in obleko, v papir je zavila mesa in potic, vse skupaj pa je zložila na mizo. Potem je vprašala njega in je vprašala še sebe, ni li kaj po­zabila.
šel bo, je mislila ves vecer. Jutri bo šel. Zarana, ko niti ne bo odzvonilo jutranjico, bo po cesti zaropotal voz, nekdo bo vriskal in harmonika bo hrešcala ob dr­dranju voza; odtrgal se bo še on, zginil bo v temo in po­hitel za vozom. Morda bo še zategnjeno, žalostno zavri­skal. Zbogom!...
2*
19

Polegli so in tema je. Po vsej sobi spe, lahno in umerjeno dihajo. Mati ga narahlo poklice, potem se vno­vic oglasi iz kota njen glas, skozi temo se zagleda v po­steljo pri oknu. — Molk. — In se domisli, da sin spi; vztrepeta, potem mirno obleži. Otrok poleg nje se v spa­nju preobrne na drugi bok, napol zajeclja neke nerazum­ljive besede in umolkne.
Cez cas se dvigne pri oknu senca. Mati se zgrozi, potem spozna, da leze s postelje sin.
»Ti si, Francek?« odmeva po sobi njen pretrgan glas.
»Jaz,« odgovarja polzaspan glas. »Ali ne spite?«
»Zobje me zopet bole,« laže mati.
Sliši ga, kako s prsti tipa po vratih.
»Kam hoceš?«
»Ven,« odgovarja sin.
Nato je v sobi mirno, nekje zunaj sin odklepa vrata, potem jih zaloputne. Dolgo ga ni. Mati vstane in gre k oknu. Vidi ga, kako gre po postju; sloka senca ob zidu. Mati zre za njim v temo. Trepeta; potem zaškriplje za njo postelja in globok glas vpraša:
»Ali si ti, mama? Kaj delaš?«
»Ah, nic!« odgovarja in se vrne v posteljo.
Cez cas se vrne sin. Tiho stopa; zadnja vrata za njim grdo zacvilijo. Tiho gre po sobi, nato sredi sobe postoji. Oce že trdno spi. Sin stoji sredi izbe, ko da se obotavlja, nato tiho poklice:
»Mati!«
»Kje si hodil?« vprašuje ona.
»Ali bo cas, mati?«
Nikoli še ni zvenel njegov glas tako cisto in ljubko, se zazdi materi in vsa vztrepeta. Potem se zasmeje in rece:
»Ah, beži! Še štiri ure imaš casa.«
»Ali ste pogledali na uro, mati?«
»Le pojdi spat, te že zbudim.«
Potem senca vstane na okno in težko pade na po­steljo, da zaškriplje.
»Kod si hodil, Francek?« vpraša za hip mati.
»Neumne sanje, mati. Da sem pri konjih pustil pri­žgano luc, se mi je sanjalo, pa sem šel pogledat. Štiri ure, pravite, da je še casa? No, bom pa še spal.«
20

Vse je zopet mirno. Mati prisluhne, zdi se ji, da se nekje v drevju dere cuk. Odurno in grdo. Mater zmrazi. Glas ji bije na uho in pritiska do srca, kakor bodljaji noža.
»Moj Bog,« ji šepecejo ustne, »obvaruj nas nesrece!« Potem tiho moli...
Zarana bo šel, temno še bo. In ce se bo ozrl nazaj, ne bo nicesar videl. Morda je res tako najboljše: iti po­noci, da clovek ne vidi, kaj vse zapušca. In ponoci iti je cloveku najlaže!
21

PAVLE
Tistega dne, ko se je vrnil, je bil dom ko na dlani; ves bel se je svetil v rani pomladi. S tal je komaj vidno po­gnalo zelenilo, da je hiša sredi dvorišca bila še belejša in je razgaljena strmela izmed drevja, ki je bilo še pusto. Na sever je bil svet odprt, na zahodu je padal v globel, na jug so se vlekle hiše s sadovnjaki, na vzhod pa so se raztezala polja. Vlekla so se v neskoncnost, vmes pa so bile krpe gozdov in so ležale hiše; razmetane po planja­vah so bile tu in tam tesno skupaj, da se je ob cesti s tvorila vas. Dalec na vzhodu pa so bile hiše ko otocki v morju njiv; cez to planjavo je ležalo nekaj cest in rav­na železniška proga.
Sever je pihal in sonce je sijalo. Bil je popoldan, kot jih je spomladi mnogo: od ene strani sili življenje, to­plina pomladi, potem pa že brije sever, ko da bi hotel udariti zadnjic s svojim hladom, preden se bo ustavil onostran goric in ga za dolgo casa ne bo. Prišel bo z je­senjo. Tile pomladni popoldnevi so pa prav slicni jesen­skim, samo da ni tistega napolnjenega in prekipevajo­cega vzdušja, da ne diši po orumenelem listju in po sadežih. Vsega tega ni. V vzdušju je neko pricakovanje, svežost se razliva cez vse, samo cakanje je povsod.
Takrat se je vrnil Pavle. Tistega pomladnega popol­dne.
Dom je bil mladostno lep in hiša je stala visoka in ponosna v dve strani. Okna so sijala veselo in vabece, za njimi pa so iz hiše gledale napol posušene rože. Med hišo in hlevi je bil dvorišcni kot, oboje poslopij se je dr­
22

žalo skupaj, hlevi so se svetili, sonce se je odbijalo od kamenitega post j a.
Stari Tegoba je sedel v kotu brezbrižen in pokašlje- val. Zrl je v lep dan, v globel, ki se je dalec doli zaokro­žila pod gricem. Tegoba je sedel na soncu in na nic ni tisti hip mislil. Na stolcku poleg je sedela ona in trebila solato. Vcasih je kateri kaj rekel, potem je nastal mir. Ona je pogledovala za telickom, ki sta ga podila po dvo­rišcu dva decka in glasno kricala.
»Saj se še prehladi,« je kricala. »Slavko, ženita ga notri.« Zacela je dirka za teletom. Ko se je Ciril spoto­ma ozrl, je videl študenta, ki je prihajal po cesti.
»Mama, Pavle gre.«
Dvignili so glave. Tudi mati ga je uzrla. Potem se je nagnila in hitela trebiti solato, oce pa je vstal in mu je šel naproti. Ko sta pocasi prihajala z ocetom, se je mati vnovic ozrla na sina. Videla je njegovo upadlo lice, suhe, blede ustnice in spokojne oci, ki so izpod klobuka gle­dale. Odkril se je in si brisal celo.
»Hitro sem hodil,« je govoril in se naslonil na zid. Nekaj casa so vsi molcali in gledali.
»Takoj ti pripravim jedi,« je rekla mati. »Lacen si.«
»Zjutraj sem jedel zadnjic,« se je nasmehni^ lice se mu je cudno razvleklo.
»Siromak.«
Še bolj se je zasmejal, nato se je omalovažujoce namrdnil.
»Nic ti nismo pisali in denarja ti nismo mogli po­slati.«
»Rekel sem, da bi pisali,« je omenil oce.
»cemu bi pisali? ce nismo imeli denarja, ti ga nismo mogli poslati. Pridi v kuhinjo,« je koncala in zgrabila košaro in skledo s solato.
Stari Tegoba in Pavle sta ostala sama in sta se od strani pogledovala. Stari je kašljal in glas se mu je tre­sel, ko je govoril:
»Ko bi vsaj bilo malo topleje. Tu, v tem kotu še je. Tako si želim toplote!«
»Kako vam je?«
»Tak sem kot vedno, za nobeno delo nisem, za nic. Samo, da lahko grem malo ven na sonce. Nic ti nismo mogli poslati. Pa bi vsaj pisala, sem ji rekel. Veš, tako 
23

je hudo, da je grozno; pomisli, nihce nikamor ne more. Kravo imamo betežno. Vse noci z mamo ne spiva. No jaz še ne toliko, ampak ona trpi. Vrisku prodajajo, Str­nadu, Trglavcu. Oni zmigujejo in ne vedo kako. Oni, ki so na dobrem, se smejejo... Nam še ni tako, toda dolga ne sme biti na našem domu,« je govoril in oci so mu žarele. »Prerivati se moramo, kakor se bo dalo. Sa­mo ti nas še tareš, ti s svojo šolo.« Oplazil ga je z ocmi, ki so božale, ostro gledale, spraševale in ukazovale. Vse obenem.
Pavle je molcal. Težko je bilo, je obcutil. Kot da je veter pritepel nekaj dušecega, kar je obstalo v zraku razprostrto nad domom. Grenka misel je vstala v srcu.
Stari je vzdihnil, Pavle je zavohal vzdušje domacno­sti, potlacil je hudo misel in šla sta pocasi z ocetom v hram. Dom je bil kot vedno. Znotraj tesen, prepojen z vzdušjem po koprivah, ki so se kuhale za svinje. Preki­pevalo je in smrdelo je po gnilobi.
Skozi zid je bilo cuti kravje mukanje, posebno bol­na, ki so jo hodili dvigat, je mukala grdo. Težko je so­pla, zacela se je tresti in se je zrušila in lopnila z vam­pom po tleh.
Vse skupaj se je potopilo v noc, lepa hiša z drevjem, dvorišce z mlakami po koteh. Tako je bilo vsak vecer, in vsak vecer so pri studencu v globeli kricali pastirji, ki so gnali krave napajat. Potem je nastala noc; to je bilo vedno tako, tudi tisto noc, ko so kurili vuzmenke.
Nebo se je malo pooblacilo, potem se je zjasnilo, to­da sij zvezd so preslepile vuzmenke, ki so se zažigale v poznem mraku. Dim se je valil v nebo in ga umazal, da se je vnovic pooblacilo.
Pavle je slonel na ogradu pri plotu in zrl na ognje. Vse polno jih je bilo dalec okoli; nekateri so že ugašali, drugi so se šele razrasli. Pavle je gledal v ognje, telo mu je drgetalo v mrazu. Obrnil se je k hiši, ki je bila raz­svetljena kot v mesecini in je klical:
»Ciril! Prinesi mi suknjo.«
Sredi polja je gorela velika vuzmenka. Sence so ska­kale okoli plamena. Zublji so se trgali v nebo in presve­tih vse na okoli.
24

Ciril je klical: »Tu imaš suknjo.« Bežal je cez dvo­rišce.
Pavle je strmel v plamen. Vcasih je zamiral, pa se je zopet z vso silo pognal v nebo. Zublji so postajali kraj­ši in vse bolj rdeci, premetavali so se v zraku in ginili. Potem so se pognali z novo silo beli zublji. Ko da bi se vsuli iz pekla vragi; skakali so in se trgali. Iz žerjavice so hrule nove trume, objemale se, tolkle in pobijale se med seboj. Postave so se visoko sklanjale, lomile se in se razgubile v nic, množice pa so skakale iz žerjavice vedno hitreje, manjše so bile, ko pritlikavci.
Pavle je zrl v odmirajoci ogenj. Potem je usmeril tja korake.
»Pavle! Pojdi z nami!« je klical Frane.
»Kam?« je pomislil, potem pa ni cakal odgovora. »Pridem,« je klical nazaj. Tisti hip se mu je zazdelo, da stopa vstajenju naproti, cist in srecen, kot je bil tisti hip.
Na polico je zlagal knjige, ki jih je prinesel s seboj. V sobi je bilo napol temno, izza zavese pri oknu je pa dal na pod šop soncnih žarkov. Zunaj je bil lep dan in nad zemljo je obviselo nekaj lepega, ko da še vedno niso minuli prazniki.
»Vse to se hoceš uciti?« se je zacudila mati, ko je prišla v sobo. Ustavila se je pri polici in zrla v knjige. Potem je odkimavala. »Ne, jaz se vsega tega ne bi mogla uciti. Kaj pa je v teh knjigah?«
Rahlo je prijela eno in jo odprla. »Ne vidim,« je re­kla, jo zaprla in nesla na staro mesto. Nato se je obrnila k njemu vsa zresnjena in glas ji je drhtel:
»Nisem ti hotela pred drugimi reci. Cakala sem, da minejo prazniki. Povej, kaj imaš z Nado?«
Pavle je molcal in je mislil, ali naj vse pove ali naj molci?
»Vinko je bil pri nas in je pravil, da vaju vidi sku­paj, In da imaš rad dekleta, je rekel. Ti mati, le glej, taki so vražji, tile študentje, je govoril.«
Umolknila je, nekaj hipov je bilo vse tiho. Potem je rekel Pavle, ne da bi pogledal od knjig:
»Saj ni nic, mama.«
»Sicer pa, saj me ne boste razumeli,« je hitel. »Nih­ce me ne more razumeti, ceprav vam vse povem, kako 
25

cutim.« To je že prej zvedel, da se je mati zanimala za Nado. Brat mu je povedal; zato je prav obcutil materi­no skrb.
»Kdo te bo razumel, ce ne jaz,« je dejala užaljeno. Dolgo je molcala, preden je rekla: »Delaj, kakor veš, ni­cesar ti ne morem braniti.« Bila je žalostna.
»Mama.«
V tem je vstopil oce.
»Pojdi malo ven,« je dejala. »Nekaj se meniva.«
Pavle pa ga je ustavil in oce je ostal.
»Da se ti kaj zgodi. Toliko smo se mucili, toliko smo prestradali radi tebe, da si lahko v šoli, ti se pa tam spe­ca j s kom,« je sponašala.
»Kdo vam je to rekel? Nado poznate, z drugo nobe­no nimam nicesar. Me ne brigajo.« In oci so mu zagorele v ognju.
»Ce bi bil eno leto prej zbolel, bi bil ostal doma,« je dejal oce.
»Morda bi bil srecen, ko bi se cesa izucil.«
»Ali nisi zadovoljen,« je povzdignila glas mati. »Ali obupuješ?«
»Ne, mama. Samo vcasih se mi tako zdi, da ne bom nikoli prav živel. Vcasih sem tako žalosten in bi hotel biti vesel. Ko bi le prišel moj cas.«
»Tudi mi komaj cakamo,« je rekel oce.
»To je zato, ko nic ne veruješ.«
»Mati, saj bi tudi vi zgubili Boga, ce bi šli od doma. Tako pa vam ga ne more nihce ukrasti.«
»Vsemu se posmehuješ, nicesar ne veruješ. Takole rastete tam, cisto brez Boga ste.«
»Pusti ga,« je menil oce, potem se je obrnil k Pavlu. »Popoldne gremo v gorice, ce hoceš.«
Pavle je bil vesel. Potem sta oce in mati odšla. V zadnji sobi je ležal Frane. Vsekal se je v nogo in je še­pal. Oceta je klical in ta je mocno zaloputnil vrata za seboj in šel k njemu.
Popoldne so bili v goricah. Spotoma se je ocetu za­zdelo, da je nekdo prišel k njim. Ko so se v mraku vra­cali in so šli skozi globel, je Anika kricala z brega:
»Mama, nekaj novega vemo.«
»Pa je najbrž le kdo prišel,« je rekel oce materi.
26

»Kaj je,« je spraševal iz globeli Pavle. Tik pod bre­gom so obstali in prisluhnili.
»Nekaj malega smo dobili.«
»Kaj?«
»Nekaj! V hlevu.«
»Mama, iceka imamo,« je krical Ciril.
»Krava je skotila.«
Materi je obstal dih.
»Tako skace po hlevu.«
Potem pa je iz matere udarila ploha besed, ko da se je sprostila necesa težkega.
»O sveta Devica,« je kriknila in se je pognala navkre­ber. »Ti uboga kravica! Da je skotila, ah, ti sirota uboga. Anika, Anika,« je kricala. »Ali je oboje živo?«
Po bregu sta pribežala Slavko in Ciril. »Cisto sama je skotila,« sta hitela govoriti. »Mimika ji kuha žita.«
»Uboga žival; vina ji moramo skuhati, siroti. Kako pa je kravi?«
»Leži.«
»Da se je vsaj tako dobro steklo,« si je oddahnil oce, mati pa je vsa zasopla tekla v hlev in ven so se cule besede zahvale. Ko da je prišla v hlev sama Glorija, je zvenel cisto materin glas.
Drugega dne sta stara dva odšla v mesto ponujat vina. Da bi ga mogla prodati, je bila zadnja želja, preden sta odšla. Frane je odšel z vozom po šibje. Preden so se vrnili, je nekdo prinesel vojaško pozivnico. Pavle je prav o starih Grkih študiral, ko je Ciril pribežal z listom pa­pirja.
»Frane je dobil poziv za k vojakom,« je povedal.
Pavlu je tisti hip postalo pri srcu težko; saj ni vedel kako, ali ko je slišal te besede, mu je postalo bridko in je pozivnico ogledoval od vseh strani.
»Cez štirinajst dni,« je pomislil.
Ko jo je Frane precital, je rekel:
»Dobro.«
Ali je žalosten ali vesel, Pavle ni mogel spoznati.
»Tvojo Nado sem videl,« je rekel.
»Kje.«
»Na cesti. Cuj, ali so ti mama že kaj rekli? Oblju­bili so, da te bodo skregali.«
27

»Teden dni za menoj pojdeš,« je poudaril Pavle, nato sla mislila vsak svoje.
Mati in oce sta se vrnila vesela. Mati je dolgo zrla list, nato je odšla v drugo sobo in je dolgo ni bilo. Ko se je vrnila, je rekla:
»Frane, sto in petdeset dinarjev dobiš.«
»Koliko?« je zategnil v veži. »Sto in petdeset? Ce mi vec ne daste, še tega nocem.«
Mati je obnemela, dolgo ni mogla nicesar sprego­voriti. Ozracje se je napolnilo s cudnim trepetom.
»Mislila sem, da te razveselim,« je zastokala. Potem pa se je skušala opogumiti in je rotece kricala:
»Premisli, petsto smo danes dobili in kaj vse rabi­mo. Saj bi ti dala tudi tisoc, pa vidiš, da ni mogoce.«
»Vsaj dvesto do tristo mi dajte. Stopetdeset niti ne maram. Kaj pa je to, stopetdeset?«
»Cemu ti je potrebno denarja?« je krical oce. »Ko sem šel jaz k vojakom, nisem nicesar imel. Denarja niti ne moreš zapravljati, prej ti pa tudi ni treba noreti. V gorice lahko greš, kadar hoceš, pa nori, ce hoceš.«
Zunaj so zaškripala vrata. Mati se je potuhnila in odšla v kuhinjo.
»Kaj so imeli?« je spraševala Anika, ko je prišla v sobo.
»Nic,« je cemerno odgovoril Pavle.
Cez cas je prišel oce.
»Kje je Frane?« je vprašal in je sponašal: »Sram vas bodi, mama se v kuhinji joce, kako deco ima. Zdaj jo eden zjezi, ji sponaša, potem drugi.«
Odšel je ven; cuti je bilo, kako se na postju krega. Pavla je zbodlo v srcu, ko je cul ocetove besede. V duhu je vstala pred njim mati: kako joce, je videl. Lice ji je bilo zariplo. V duhu je stopil k njej, prijel jo za glavo, pogledal ji globoko v oci in rekel.
»Ne jocite se, mama. Jaz nisem takšen.«
Potem bi pritisnil na njene solzne oci svoje ustnice, je pomislil in vstal. Nato pa je obcutil vso grenko resni­co in tudi to, da je on prav tak kot drugi, da ni nic boljši.
Vsi so enaki, vsi so grdi otroci.
Mati pa je že cez nekaj casa hodila mimo po dvori­šcu in nosila kravam slamo. Nicesar ni pokazala, samo 
28

lica so ji bila bolj zagorela; in kakor da jo je sram sto­piti med otroke, si je ves cas iskala opravka zunaj do pozne noci.
Sredi noci so se zasvetili hlevi. Nekdo je presunlji­vo zakrical v noc.
»Gori!«
Kakor bi udarila med nje strela, so se v sobi ogla­sili presunljivi kriki.
»Gori!«
»Jezus, pri nas gori?!«
»Nekje v grabi.«
»Jezus, kje?«
»Ne vem,« je kricala Anika. »Frane krici.«
»Nekje v grabi gori, mama, ne pri nas,« je na vse grlo zakrical Pavle.
Za hip kakor da so vsi obnemeli, potem so kricali vsi vprek.
»Dekleti, pojdita gledat, kje je ogenj.«
»Strah me je.«
»V grabi gori,« je krical Frane.
»Ti ne hodi nikamor z betežno nogo. No, Mimika, Anika.«
»Grem jaz,« je zakrical Pavle in je skocil s postelje. Mrzlicno si je nataknil cevlje in oblekel suknjo ter tekel na ograd. Oblacno nebo je na jugu strahovito žarelo. V dalji za bregom, kjer se globel obrne, je prasketalo. Pavle je tekel cez polja, sestra je kricala za njim, ni je slišal. Od vseh strani so tekali ljudje polpredramljeni in kricali. Nekje v vrhu je zavijala žalostno trobenta in voz je ropotal. Potem se je odprla ocem globel s straho­to. Zublji so žrli hišo.
Tropovo je gorelo ...
Pavle se je vrnil rano zjutraj. Vso pot do doma je tekel ves premražen in moker z mršavimi in osmojeni­mi lasmi, poln dimastega smradu in blata. Udaril je na vrata, nato se je vrgel v posteljo in se drgnil po prsih. Ko na dlani mu je ležalo: prevec sem dal, tako slabo sem se oblekel, in ta mraz, ta voda; od druge strani pa vroci plameni. In se je drgnil do utrujenosti.
»Prav tebi je bilo potrebno gasiti,« je krical oce. »Prehladi se.« Sestri sta mu povedali, da je Pavle gasil.
29

»Mimika! Skuhaj mu caja,» je govorila mati. Pavla pa so prav v tem hipu ocetove besede razjezile in je krical:
»Ni potrebno.«
Ves dan je bil ko na žerjavici, onemogel je ležal, mati mu je drgnila prsi, hrbet in glavo.
»Ko bi vsaj imel kaj na glavi,« je govorila in šla skozi osmojene lase s svojo roko. »Prehladiš si jo lahko, hudo prehladiš.«
»Ce je usojeno, mama, naj bo tako. Moja glava je tako slaba, da bom nekoc samo padel in bo konec. Tu notri se bo zrušilo, prav gotovo.«
»Potem pa ne misli nikoli na ženitev, ne bo srece.«
Pred njim je vstala slika Nade, vmes pa je vpletal ocetov glas, ki je krical:
»Doma bi ostal, ne pa, da si šel k ognju.«
»Vsi ne morejo ostati doma, kdo pa bi gasil,« je tišje govorila mati in je gledala sina razumevajoce in z nekim skritim ponosom. Pavle je zatisnil oci.
»Pojdiva,« je tiho rekla možu.
»cuj, Pavle! Pojdi v gorice, in se malo napij, pa bo mogoce boljše,« je dejala smeje, nato je prislonila stol k postelji. On je gledal v strop in je razmišljal, nato je hripavo govoril:
»Ljudje postanejo prevec zbegani. Ko bi vzeli tram in z njim podrli vrata, bi se telica rešila. On pa je ska­kal okoli gorecega in tarnal. Ljudje so se pocasi shajali skupaj, gasilke pa še vedno ni bilo. Ženske so jokale, stara je hotela skociti v ogenj, mlada je stala v sami spodnjaci in bosa, tulila je. Potem sem jo jaz spravil k sosedu. Noseca je in mlada ženska. ,Treza, idi nekam/ je krical on, pa sem jo komaj spravil od ognja. Prevec zbegano ljudstvo je to.«
»ce bi pri nas,« je govorila in poskušala pri križih na oknih, ce bi lahko prišla ven. »Ne, ne bi mogla, zgo­rela bi.« Glas ji je upadel.
»Pri nas ni tako hudo, tam je pa bila slamnata streha.«
V gorice ni šel, pac pa je drugi dan opoldne vstal in kolebal po sobi. Kašljal je, v prsih mu je kljuvalo, bil 
30

je ves omoticen. Z menoj je pri koncu, je pomislil in ta misel se mu je zajedla v dušo. Medlo mu je bilo ter je šel k polici, polni ljubih knjig. To je bilo vse njegovo premoženje, ki ga je zbiral mnogo let. In zdaj ... Dolgo jih je zrl in je mislil, da bo pac tudi njih konec, ko nje­ga ne bo. Vdan je bil in je šel nazaj v posteljo.
V duhu je delal oporoko. Zrl je na polico, v knjige, kot so bile zložene po kupckih, in je mislil, kdo bo ka­tere nasledoval. Štiri naj lepše je odmeril Nadi. S to mi­slijo je zaspal; sanjal je, da je pri ognju in gasi. V pol­snu pa je slišal besede, ki so se tikale njega.
»Ali je bil pri gasilcih?« je spraševal napol znan glas. »Nihce ni znal in se ni upal, samo on je upal v ogenj. Tega ne bomo pozabili.«
Ocetov glas mu je nekaj odgovarjal...
Po treh dneh se je zdelo Pavlu, da bo okreval.
»Ali boš šel,« je vprašala mati.
»Seveda bom šel. Moram iti.«
Odšla je v drugo sobo, cez hip se je vrnila z denar­jem v roki.
»Ali ti bo dovolj?« je tiho vprašala.
»Bo,« je rekel in ni niti štel. Kar ona da, je dovolj, si je prisegel in te dni je bil bolj njen kot kdajkoli. Pra­vega pomanjkanja on ni še doživel, ona pa cesto cesa ni imela, se je zavedel.
Ona je uravnavala mizni prt, Pavle je kobacal iz po­stelje.
»Mama, danes pac grem v gorice,« je rekel, potem je umolknil, ker je zacel kašljati.
»Pojdi, saj boš zadnjic. In pa poleti, ce prideš do­mov, boš lahko tu in tam šel. Nekoliko vjna bomo še imeli, ce pa te ne bo, glej, kako boš sam. Mi ti vec ne moremo pošiljati, ce boš služil, bo prav, drugace pa te ne bomo podili od hiše, ko prideš. Jesti boš dobil, dokler bom jaz. Ce mene ne bo, ne vem.«
»Takrat se vec ne vrnem, mama.«
»Ti boš že nekako, ali mala dva bosta siromaka. Ti bi ju lahko kako,« je menila in ni dogovorila.
»Bom,« je obljubil neizgovorjeno misel uresniciti.
»Frane gre.«
31-

»Zato se bom vrnil. Rabili me boste, mama. Frane pojde, vi vsi ste tako slabi.«
Mati je odšla, on pa je obljubljal svojim knjigam, postelji, omari, polici s knjigami, stenam, sploh vsemu je obljubil, da se poleti za gotovo vrne.
Takrat se mu je zazdelo, da je dom še lepši.
32

ZIMSKA PODOBA
Kadarkoli je bil poleti Kromarjev študent doma, se je potikal med polji in sanjaril. Na Dravo, ki je tekla doli v ravneh, se je hodil kopat, prihajal je k fari med uci­telje, mnoge ure pa je presedel pri knjigi. Pozimi je osta­jal doma. Snega ni ljubil, zakaj bil je izmed onih, ki so jim dobri zimski cevlji daljni sen in je želel le tople obleke in perila. Drugace se ni mnogo izpremenilo. Vse je bilo kakor poleti, le precej oguljena zimska suknja ga ni mogla greti. Tako je obcutil mraz.
Pozimi so pri Kromarjevih mnogo zmrzovali. Ko se je burja lovila okoli oglov, je udirala skozi sleherno špranjo v hram, in to ni bilo težko. V oknih je bilo že mnogo šip pocenih, druge je nadomestila lepenka. Skozi kuhinjo se je vecno sprehajal mrzel slap od okna v shrambo in na podstrešje, ali pa se je vrtincil skozi oba dimnika.
Primanjkovalo je drv, ne le pri Kromarjevih, tudi drugod; marsikje so zmrzovali. Šum je tam okoli mno­go, cele planjave so jih. Naj lepše so na grofijah, ormo­ški in dornavski, pri kloštru, in naj vecja, ki na vzhodu lega na ravan, Zelena, je državna last.
Kromar j evi so kurili v kuhinji ves dan, zvecer pa malo v zadnji sobi. Ko so legali, so obcutili dim in smrad, potem so se nanju navadili. V študentovi sobi niso kurili. Vsi domaci so se gnetli podnevi v kuhinji. Bilo je zatohlo. Oce in brat sta zdaj plela košare, zdaj delala zobce na zobace, ostali so opravljali, se hodili iz mrzlega gret, se razgovarjali in tudi prerekali.
3 Domacija
33

Študent, ki se je vrnil utrujen, z željami, da bi se doma sprostil in se spocil, ni nameraval študirati. V tej okolici bi tudi ne mogel. Pac pa se je cisto nagonsko predal nežnosti in obzirnosti domacih. Zjutraj je študent dolgo polegal. V postelji je bilo prijetno toplo, mati je bila vsa raznežena in mu je nosila v posteljo zajtrk ka­kor bolniku.
Neko jutro se je z odporom zavedel svojega poležka- vanja. Ocital mu ni nihce, prišlo je nenadno. Vznejevo­ljil se je nase, ves dan je bil nemiren. Dopušca, da mu strežejo. Celo ugaja mu. Polega. Že peti dan je doma. Nic še ni storil. Mislil bi kdo — domaci tako mislijo —, da mnogo razmišlja, ko zjutraj polega. Vse je laž. Že dolgo ne zmore pametne in resne misli. Ni se znašel, od­kar se je vrnil iz zapora. Kadar se poglobi za hip vase, se pocuti trudnega v miselnih kompleksih, ki jim ne najde pravega izraza.
Polašcal se ga je nemir, ki mu ni našel opore ne v sebi ne pri domacih. Zato se je popoldne namenil k fari. Malo je kramljal z župnikom, dolgo se je razgovarjal z uciteljem o samih nebistvenih receh. Ko se je v temi vracal, je cutil isti nemir in tesnobo, vedel je, da je ta dan prav tako izgubljen kakor vsi ostali.
Doma so imeli temo. Starih dveh še ni bilo iz goric, kamor sta odšla po obedu, študent je obcutil mokroto v cevljih, a jima je vendar šel naproti. Pot vodi onstran ceste v grapo, nato po rebri na greben, koder žde vini- carije, potem v globoko dolino, kjer se steka ob treh gruntih s cesto.
Hodil je pocasi. Zrak je bil svež, mrzel, pa poln za­tišja pred novim snegom, ki bo padal na zmrznjeno. Ho­dil je starima naproti in je razmišljal o ljudeh, o zemlji in o hišah, mimo katerih je hodil. Vinicarije po grebenih so nizke, slamnate, vase pogreznjene, pri vecini je mno­go otrok doma. Zdaj, ko je zima, ni dela. Nekateri mož­je drvarijo, hodijo sekat v grofovsko in popovsko za šibje in štore, drugod se gneto doma. Vcasih so koline. Tedaj je praznik. Mnogokje gladujejo. Iz hiš se kadi ves dan, mraza ne preženo ne štori in šibje. Ko se zgosti mrak, se hiše pogreznejo v temo. Petroleja ni, trske se prevec kade, ljudje poklekajo in molijo rožni venec ali
34

pa legajo in se polglasno razgovarjajo, prepirajo, otroci jocejo. Govore o svetu, mislijo na zadnjo vojno, na fron­te, kamor se vraca marsikak grenak spomin. Zelo drago so placali ti ljudje, ki žive, kakor so živeli dedi in pra­dedi, da so zvedeli za Galicijo in Karpate, Soco in Tiro- le. Marsikod so možje pustili svojo kri, oni pa, ki so se vrnili, so prinesli nazaj mnogo spoznanja o življenju v daljnih ravninah in gorah. Zdaj pac mislijo na vse to. Žene slej ko prej ne vedo mnogo ne o Karpatih in Gali­ciji, še manj o ruskih nižinah.
Že nekaj let je od tega. Nic ni pozabljeno. Mnogi gledajo jasneje na vse to. Strahoma in polni groze mi sli j o na novo vojno, ki se bo nekje zacela. Tako nekako so morda pred sto leti ali še prej pod grofi ždeli v ko­cah, ko so bili po teh bregovih raztreseni bogataški hra­mi in kleti, koder so se dogajala grozodejstva, o kate­rih še danes mnogo govore. Takih grozodejstev danes ni vec, drugace pa tece življenje kakor prej. Ljudje delajo slej ko prej isto, le svet je od tistih dob hudo porasel. Takrat se je raztezal od grofije do grofije, danes sega do Karpatov in cez v ruske nižine, sega nekam v Azijo in Ameriko. Ljudje prisluškujejo, se razgovarjajo, drhte, upajo, obupujejo, rastejo. Vsakdo ima še posebne skrbi. Alatici ne, teh ni vec. Koliba se podira, ves skrušen ze­va izpod vdrte strehe okenjak. Zadnji Alatic je nekje v tovarni. Nikoli ne pride v ta kraj. Pri Bolfenku je kup otrok. Lani je naj starejša umrla za jetiko. Dorasla je bila, letos bi se možila. Z njim bi poiskala vinicarijo. Vzelo jo je, rešena je, tako ne bo otrok ne lakote. Vogri­nec je sam. Hci služi nekje na jugu. Vedno dalje gre. Pred leti so govorili, da se bo tam omožila. Vrnila se je rodit otroka, moža ni prignala. Po dveh mesecih je otrok umrl. Stari in hci sta jokala, potem si je oddah­nila in je šla nazaj v svet. Dalec je. Vcasih pošlje stare­mu kak drobiž ...
Študent je prisluhnil pesmi, ki je zadonela po do­lini. Predramljen iz razmišljanja je cul osamljen piskavi glas. Zdrznil se je. Bil je oce. V sinu je zaplala kri.
Stoodstotni vojni invalid Janez Kromar, bivši domo­branec kraljevsko-cesarskega graškega regimenta, ranjen pri Gorlici devetnajstopetnajstega leta spomladi, ko je Rus pod Brusilovim pritisnil na Karpate; Janez Kromar, 
3*
35

žrtev za cast in slavo slaboumnega apostolskega cesarja itd., ki hodi zdaj že leta s cevko pod pazduho, skozi ka­tero mu odteka gnoj iz pljuc, je pel po bivši kralj evsko- cesarski cesti »von Polstrau bis Luttenberg«, ko se je vracal iz goric.
Študent je obstal. Starega je že slišal prepevati; vca- si na štedilniku v kuhinji, cesto pa se je posiljeval v po­stelji, raztrgano, kricavo, ko je v gnijocih pljucih in pod pazduho sikalo. Kricanje starega je bilo polno groze. Študent je drhtel, domaci so bili brezbrižni, celo zaba­vali so se, le mati je starega zdobra in shuda mirila, vendar s prikritim zanosom nad njegovo žilavostjo.
Tokrat je hripavo petje zadonelo mestoma cisto in se jasno prelivalo po dolini in po rebreh.
Ho-la-dri-hodj-la-la, ho-la-dri-hodj-la-la; ho-la-dri-hodj- la-la, hoj-la-la-la!
Pel je oce, ki životari mnogo let napol mrtvec. Nobe­nega besedila. Pel je poln nevidne sile. Skozi katakombe v pljucih je piskalo, zdaj se je hrešcece, zdaj izcišceno in jasno razlegalo po dolini. Bila je lepa valujoca melo­dija, in ce je bil kdo zunaj, se je cudil žilavosti starega Kromarja, prav kakor se je sin, ki se je potepal po svetu in si umišljal, da svet pozna. Hahljaje se, poln nejasnih silnih vtisov je stopil starima naproti.
Držala sta se okoli ledovja. Mati je v levici nosila ce­kar s steklenicami; oce je stiskal desnico v žepu dolge zimske suknje, ki mu jo je bil pred leti prepustil štu­dent. V njej je bil videti še bolj usahel in povešenih plec. Noge so se mu opletale, a vselej, kadar so mu hotele klecniti, se je stari v pravem hipu oprl ob mater, da se je vzdržal pokonci. Ko se jima je bližal študent, sta utihnila in zlezla k jarku, da ju ne bi spoznal. Tedaj, ko je sin obstal pred njima, se je stara ustrašila, vzdrhtela, potem se zacudila, nazadnje je spoznala sina in se mu smehljaje oglasila. — »Naproti sem prišel,« je dejal.
Nekaj hipov so molcali, potem se je stari razvezal jezik.
»Pojeva z atekom. Mislila sem, kdo je. Nate ne bi mislila. Ali si ga cul? Dalec ga morajo slišati. Tak je, pa spravi vse to iz sebe. Primi ateka. Dobro se oprimi, atek, da ne padeš.«
36

Hiteli so in so hropeli mimo treh gruntov, njenega doma in dveh sosedov: Vanc živi, Vinca je vzela jetika, zdaj gospodari Roza z otroci.
»Kakor hrast sem,« je hropel stari. »Kakor naša tep­ka, ki jo strela precesne, pa se še ne posuši. Ce bi imel deset sinov, bi še bil pred vsemi, tako zapojem,« se je trgalo iz starega. Med besedami je lovil sapo. »Postoj- ta! Ne morem dalje.«
Z roko si je segel nekam pod pazduho, nabiral je sape; potem se je nagnil naprej in se cisto naslonil na ženo in sina. Zopet so hiteli dalje.
»Mocnejši od sinov sem. Sinovi boste pokveke,« je stari šepetal.
Študenta so prevzeli vtiski. Mislil je, a nic domislil. Cutil je, da sta z njim dva cloveka, ki sta jima duši na stežaj odprti in vsaka izgovorjena beseda je senca glo­bokih skušenj. V temi je cutil mater, vso razživelo, tož­no veselo, kako ji lica žare in sanjave oci blodijo po temi, kako ji raste iz spomina vse življenje.
»Zapojva še, atek!« je silila. »Vsi zapojmo, da bo cula Margeta (žena brata Vinca, ki doma gospodari). Tisto: ,Že cricek prepeva .. .'«
Stari je nabiral sapo, lice se mu je napelo, oci je venomer odpiral in zapiral; vcasih je klecnil. Potem je zapel. Telo se je streslo. Veckrat se je pesem pretrgala, stari je nabral sapo, potem je zadonel cist in jasen glas. Iz dna je vrela žalost, kakor jo je obcutil študent, ki ni pel in se je nervozno prestopal. Obnašanje starega ga je zgrabilo. Obcutil je nekaj silnega, nejasnega.
»Ne morem vec,« je zahlipal stari in hrope zakašljal. »Ne morem, pljuca ne vzdrže.«
»Oddahni si,« je rekla stara. — »Oce, ne mucite se,« je dodal študent.
Molcali so, le starega je posiljeval kašelj, vse tri je zajela tesnoba. Tik pod grebenom so obstali. Doli na gruntih se je oglasil pes. Morda je lajal že prej, toda stara ga je šele zdaj zacula.
»Slišita, kako laja,« je rekla. »Pri naših je. Kas tor ni,« je pocasi dodala. — »Pri Vincu je.«
»Ampak Kastor ni.« Glas ji je otožno vzdrhtel. »Na naš breg sem ga slišala, ko sem se omožila. Kastor! Ne, Kas tor j a ni vec.«
37

Stari ju je potegnil za sabo navkreber.
»Vcasih sem jokala, ko sem poslušala Kastorja,« je razkladala svoja razmišljanja. »Vinc se je ocetu priliznil, nas ostalih niso trpeli. Vse so mu prepustili, a ne gre mu boljše kakor nam. Sam je polakotel. Gospodariti ne more. Postojta! Oddahni se, atek! Glej, tam sem pasla.« Kazala je skozi temo v smeri nasprotne rebri. »Vinc je tisto prodal. Tudi kos šume je prodal. Nic boljše mu ne gre kakor nam.«
Stari se je neugnano iztrgal in se pognal po bregu navzgor.
»Tako! Glej, vedno više, više,« je hropel spotoma.
»Ne morem se mu nacuditi,« je šepetala stara sinu. »Trši je ko jeklo. Pognal se bo na vrh, tam bo sedel in cakal. Atek, pocasi, pocasi!« Toda glas je bil bolj bodrec. A stari se ni zmenil in je hitel.
»Primi cekar,« je prosila sina. »Težko je, roka me boli. Da, Kastorja ni vec. Nikogar ni vec, le hiša in zem­lja. In Vinc z Margeto in deco. Kobili je prodal, zdaj ima drugi, krave so druge, vse je drugo. Obe kobili je prodal in je nam vsem izplacal. Ko bi vsaj to priznal. Midva pa sva kupila goli prelog. Dve leti sva z atekom, ,regulala‘, sadila sva, da sva naredila gorico. Poleti se je Margeta težakom smejala in se norcevala iz mene. Vse so mi povedali. Kastor je lajal in me opominjal na dom. Mlada bi bila še kam šla, prosila sem jih: Pustite me, šivat pojdem. Nic! Kastor je poginil. Le Vinc je tam s pritepenko.« Besede so vrele, vsaka polna bolesti in žalovanja. Mati je redko tožila, kakor toliko in toliko žena, ki so vase zaprte, rodijo otroke, garajo do smrti, hodijo skozi življenje s skrito mislijo, da bo kdaj dru­gace; njim ne, toda otrokom, otrokom. Taki so ti ljudje, tihi, vase zaprti, in tujec vidi spotoma skozi vas tiha, vdana lica, v dušo nikoli ne vidi; svojo pot gre in poje pesem o zemlji in o sreci na njej. Le vcasih se duše vase zaprtih sužnjev razgibajo v napol zavedni tožbi, zazrti v preteklost. Nikoli v bodocnost, zakaj ona je last otrok, zanje pa je tam le smrt. Vcasih se v teh ljudeh pregane, prelije se v redke, grenkobne iz dna iztrgane besede.
»Da, Kastorja ni vec, ne konj ne krav, njiva je pro­dana in kos šume. Kdaj bo prodana še hiša? Ostal bo Vinc z Margeto in z deco.«
38

Nekoc sta kupila kos brega, dve zimi sta ga pre­kopavala in ga zasadila. Zdaj rodi. Trpki so spomini. Trpljenje je znoj. Mati je vzdihnila, študentu je bilo mucno.
Na vrhu ju je docakal stari, 'v snegu je sedel in dremal. Dvignila sta ga, podprla, in spustili so se v do­maco grapo. Stari se je vnovic razgibal in je zacel kri­cati, študent je zamišljeno molcal, mati je starega mirila.
Pricelo je snežiti, vsipalo se je na zmrznjeni sneg. Zapihal je sever. Bil je sever in jim je ostro bril v lica, ko so hodili mahedravo, stari kricaje, študent zatopljen, matere pa skoro ni bilo cuti. Ob jarku se je oglasila: »Snežiti je zacelo.«
»Vrag po snegu,« je zarencal stari.
»Jutri bodo pragi polni. Zapihi bodo.«
Potem so molcali in hropli, ko so se vzpenjali proti domu. Stari je pobegnil naprej. Na dvorišcu je lajal pes, stari je krical nad njim.
Domaci so ležali v temi in se razgovarjali.
»Luc prižgite!« je rencal stari.
»Petroleja ni,« se je oglasilo dekle.
»Deca, do pasu bo snega. Jutri boste gazili,« je go­vorila stara.
»Luc prižgite!«
»Petroleja ni!«
»Kdaj ste ga skurili?« je zastokala stara.
»Ni ga vec.«
Zaropotalo je po sobi. Stari je zadel ob klop.
»Hudic!«
»Jezus!«
Stokal je, potem je preklinjal in se dolgo ni umiril. Zrušil se je v posteljo, hci ga je sezula. Najmlajši je prižgal vžigalico. V medlecem soju je bila soba podobna razvalinam. Zopet se je razlezla tema, v kateri so se razpravljali, stokali in vzdihovali.
študent je legel v sosednji sobi. Truden je bil. V polsnu je še slišal, da je stari prepeval. Potem je ma­homa vse umoknilo razen težkega hropenja, le študentu je razbijalo v sencih, in ko je že globoko spal, je blodil opit, žalostno in zgubljeno po bregovih ...
39

KONEC INVALIDA KASTORJA
Kjerkoli se prikaže, ne pozabijo nanj. Po teh ravninskih vaseh je vsepovsod poznan. Doma je nekod v hribih. Pravijo, da ima ženo in grunt. Ženo priznava, grunta nima, pravi, pac pa sedem otrok in koder hodi, beraci zase, za ženo in za sedem otrok.
Poznajo ga. Vcasi ga dražijo, otroci mu nagajajo, vendar se smili vsem zaradi svojega obnašanja in svoje gnilobe.
Polovico pljuc je izgubil na fronti in po lazaretih, ostala mu gnijejo. Vendar je glasen. Na vse grlo krici, ko pa mu poide sapa, umolkne. Takega ga poznajo že vec let in vedo, da bo tak ostal do konca. Pljuca mu bodo gnila, on bo hodil po svetu, moledoval, se zahva­ljeval, krical in preklinjal, kradel, se smejal in jokal, popival in se v obcestnem jarku treznil, mahal s palico in z rokami, ves trd in dobrovoljen, silil med ljudi, pa se jih bojece izogibal. Tak bo invalid Kastor do konca.
Vcasi se smeje, vcasi pa je hudobno osat. Razka­zuje svoje smrdljive prsi, skozi gumasto cevko se mu cedi gnoj in vcasi kri, pred ljudmi se napihuje in muci, da prevzame navzocne usmiljenje.
Kadarkoli se prikaže, se cudijo, da še živi. To je Kas tor ju všec in rad krici na vse grlo, da bo živel še sto let. In ljudje se zabavno smejejo, ga dražijo, mu da­rujejo, in tako se razvija vse Kastorjevo življenje v ne­kem na pol umirjenem ritmu, dokler se ne bo zaklju­cilo s smrtjo, ki bo pac nekje sredi ceste, zakaj doma Kastor ne vzdrži. Vsi vedo, tudi Kastor, da se je življe­
40

nje tako zasukalo tedaj, ko so gnali cele vasi na fronto, da so se borili za cesarja, ki ga nihce ni videl. Preglo­boko pa vsi ti ljudje niso vrtali za takimi in podobnimi zadevami. Tudi Kastor se ni nikoli dvignil v svoji oko­reli duševnosti. Iz bolecin porojena strast ga žene po svetu.
Konec je blizu. Kastor niti ne sluti. Lep dan je. Po cesti hodi. Same majhne vasice leže tod okoli. Sredi sa­dovnjakov so hiše, okoli vasi so polja, tu in tam krpe šum. Sredi nekaterih vasi so cerkve in šole.
Kastor leze po cesti. Pripode se otroci iz šole. Raz­igrani so. Kastorja poznajo. Stoodstotni invalid! krice po njegovo mimo njega. On se pa noce zmeniti. Sliši dobro in oci se mu lokavo bliskajo.
Premišlja, kako bo katerega zgrabil in zlasal. Potem preti s palico. Ustavi in razgleduje se, nato zaluca med otroke palico, da se razbeže. Otrok pobere palico, gruca zatuli in zbeži. Kastor hoce kricati, jeza mu zapira grlo, ko se opoteka za otroki.
— Hej, invalid Kastor! Palico! Raztrgane hlace!
Požene se za njimi, kolne in stoce:
— Mojo palico sem!
— Srajco vrnite! Tisto ukradeno!
Invalid jih hoce dohiteti.
— Tat! krice in so že dalec pred njim. V dalji za­gleda Kastor voznika.
— Ko bi jim vzel palico, jeclja. Vidi, kako se otroci smukajo okoli voza. Zdaj, ko bi, misli Kastor. Maha in stoce, jeclja naproti vozniku, a ta ne razume, brezbrižno kima, ustavlja voz, se smeje in bodri invalida, naj pohiti za otroki, ki se izgubljajo med hišami.
— Cigavi so? stoce Kastor.
— Ne vem, se smeje voznik.
— Stoodstotni invalid sem. Poglejte!
— Le pusti, dedec, ne kaži se! Sem že videl, sposodiš si tudi kaj.
Kastor ne razume.
— Le cakaj, saj te bodo v vasi. Že veš zakaj. Tat! Voznik požene in se smeje zbeganemu Kastorju.
Invalid misli na palico in na ljudi, ki se jih boji. Mahoma mu je neznosno na svetu. Ozre se v vas pred seboj, ozre se cez polje in za voznikom, potem se sko­
41

baca cez jarek, sede, težko vzdihuje, utrujen in razbolen, v grlu ga silovito žge in pece, cuti, da je na smrt truden in brez moci, oci se mu orose, solze zdrknejo po raz- oranem licu in invalid Kastor resnicno joka, cisto tiho.
Ko se razjoce, je poln togote. V mislih preklinja svet, vojne in cesarja, svoje življenje, dokler se mu na­brana nejevolja ne izlije v ogorcen odpor. Dvigne se in je v tem hipu brez strahu. Nikogar na svetu se ne boji. Hoce v vas. Naj mu vrnejo palico, krivicniki. In ceprav ga ubijejo. Invalid Kastor je ta hip junak.
Oci zastrme na cesto. V prahu leži njegova palica.
Kastor krikne, malha na hrbtu zabinglja, ves rado­sten zgrabi palico in briše z nje prah. Zdaj se vse nje­govo življenje zasuce okoli palice. Nobenega sovraštva ni vec v njem. Samo truden je. Zazre se v popoldansko sonce, zleze cez jarek in se stegne v travo.
Predrami ga mocen pok. Prisluhne. V zavesti mu vstane jasna misel. Ko vnovic zasliši strel, spozna, da imajo vojaki vaje, tam onstran polj, v gorah. Pod pleci zacuti jedko bolecino, misel vrta v globino, potem se vse pretrga ob davno doživetem spoznanju. Kastorju je težko in tesno.
— Aha, že kuhajo! šepetajo njegove ustnice.
Mimo pride ženska s cekarjem v roki, pogleda po Kas tor ju in hiti dalje.
— Prekleti, prekleti! rohni invalid za njo, da se žen­ska zdrzne. Ali slišiš, hudice? Pripravljajo se, da nas bodo klali!
— Saj ni, se smeje ženska, ki je mlada in cedna. Saj ni za vojno!
— Vojno hocejo! krici invalid in maha s palico. Zmrcvarili so me, ni jim dovolj. Tam, poslušaj!
— Saj ni, se smeje ženska. Žegnanje bo jutri v Mar- jancih. Sam smeh je je. Odhaja, spotoma se vcasih ozre.
— Kaj? Žegnanje? krikne invalid. Hipno vstala ve­selost ga prevzame. Vsaka naslednja misel dobi nov smi­sel. Seveda jutri bo žegnanje v Marjancih, kakor vsako leto. Popolnoma sem pozabil na to, si govori in poska­kuje po jarku.
Z ocmi išce po obzorju. Za polji zagleda vas med drevjem in bel zvonik sredi nje.
42

— Marjanci! Žegnanje, šepece ves srecen. O sveta mamka božja! To so možnarji! Jaz sem pa mislil, da s topovi streljajo, he-eee-he-e!
Vse mu je tako umljivo in lepo. Tam leže polja, za njimi je vas. Kastor ne pomišlja dolgo. Uredi si malho ter krene na pot med njivami. V hrbet mu pritiska son­ce, greje malho in kruh v njej. Tako hodi cez polja bos, ves skromen in neznaten.
Vecer je že, ko pride v vas.
— Milošcine lepo prosim. Nesrecni vojni invalid!
Lazi od hiše do hiše, kakor zmerom in kakor danes dela mnogo drugih. Gospodinje so sitne. Beracev je prevec.
— Moj bog, koliko beracev!
— Lepo prosim, mamka!
Kastor zna biti priliznjen.
— Pa kaj naj vam dam? Ali hocete moke?
— Ne. Jajca, ce jih imate ali denar, gundra invalid.
— Potem pa le pojdite! krikne gospodinja. Danda­našnji bi si berac še izbiral!
Invalid Kastor molci. Izogne se psu, ki ga pridržuje otrok. Ko pa meni, da je dovolj dalec, se obrne in iz­bruhne odurno kletev. Gospodinja zastoce, otrok spusti psa, ki se zaleti, pa se na verigo pripet po zraku pre- vrže, potem vnovic zažene in zalaja. Kastor pa je že na cesti, izgubi se na vasi, krici in prosi presunljivo in ne­ugnano.
— Kaj se pa dereš capin? zavpije nanj moški.
Invalid umolkne, neodloceno se razgleduje, nato pa zatarna:
— Capin nisem! Vojni invalid sem. Dvakrat sem bil ranjen, imam prestreljena pljuca, krici in se razgalja.
Vecerni zvon zazvoni.
Moški se prekriža, invalid stori isto in glasno moli. Ko konca, obupano zastoce.
— Kje bi lahko spal?
Potem se oba ozreta k hiši. Na pragu stoji gospo­dinja in sitnari:
— Karel! Prav cas imaš za pomenke z beraci! Vsak capin bo po dvorišcu postajal in te mudil.
— Pridem, pridem!
H Kastorju obrnjen pa je zacel razgovor:
43

— Da si invalid praviš? Tudi mene so v Karpatih ranili. Petnajstega leta pri Gorlici.
— Poglejte! Tu, kaže invalid svoje razrezane prsi.
Gospodar se v mraku nagiba bliže, smrad mu udari v nos, da se odmakne... Invalid pa sili vanj in se raz­trgano smeje. Njegovo lice je popaceno in skoro po­rogljivo.
— Ne kaži! se otresa invalida. Sem že videl. Spal bi rad. Ali kadiš?
— Ne, gospodar! Nikoli ne kadim. Tudi vžigalic ni­mam, da bi zažgal. Nesreca je, da imam ženo in sedem otrok.
— Kdaj si si jih pa naprtil toliko? se zasmeje go­spodar, potem umolkne in je ves zamišljen. Slednjic pravi: — Pojdi z mano. V senu lahko spiš.
Kastor leze za njim in godrnja. Potem sede na prag, dobi kislega mleka, poje, postaja domac, prosi gospo­darja za tobak, ga vsuje v usta in žveci, pripoveduje ves zgovoren, stoka in toži. In ko je že trda noc in je ves truden, ga gospodar odžene na seno.
Noc je mirna in topla, svecan vecer pred žegna- njem, od nekod dalec zamirajoce odmeva fantovska pe­sem. Samo luci še gore ponekod.
Prideta dva decka.
— Mama so prosili, da bi povedali, ali je pri vas tak in tak berac.
— Je, pravi gospodar. Kaj bi radi?
— Pri nas je pretil, da bo požgal. Grdo je prekli­njal, atka ni doma, mama se boje.
— Ne! Ta ne bo, odkima gospodar in se zamisli ter gre cez skedenj. Ko se vrne, pravi, da Kastor spi ko ubit. Povejta mami, naj se nic ne boji. Ta ne bo zažgal.
Decka zgineta v noc.
— Bog, kako smrdi od njega, zašepeta žena. S tako rano se klati po svetu.
— Veš, podili so nas nad Ruse. Pravil sem ti že.
— Molci zdaj o tem. Strah me bo, de ona tiho. In ce pomislim na naša fanta!
— Ce kaj pride, pojdeta kot vsi drugi. Pojdeta ka­kor smo šli mi vsi.
— Kdo je izmislil vojno in kakšen smisel ima to klanje!
44

Gospodar se rezko zasmeje zacudeni ženi, glas raz­klano odjekne v noc. Odgovora sam ne ve in ga nikoli ne bo vedel.
Naslednje jutro je invalid Kastor zgodaj pri cerkvi. Tesno mu je, v prsih ga stiska. Je še polno drugih be­racev in beracic, žalostnih in potrtih, razmesarjenih in spacenih, starih in mladih. Ko je vecina ljudi v cerkvi, ter sejmarji postajajo okoli svojih šotorov, se beraci ogledujejo sovražno, vsak s svojega mesta.
V zgodnjih dopoldanskih urah, ko je najvec trušca in ko lajna vrtiljaka na dvorišcu za cerkvijo žalostno pa spet poskocno zavija, je Kastor najglasnejši. On ne moli. Živahno prikrici ves razgaljen, moleduje, stoce, kolne vojsko, ki ga je pohabila. Kolne jo tudi berac z eno nogo, ki sedi blizu. Sovražno se spogledujeta. Potem invalid Kastor prisluhne vrvežu. Skozi molitve, prošnje in krike odmeva smeh, zavija lajna, in invalid Kastor tuli, da je stoodstotni invalid.
Zvonovi pritrkavajo, ljudje so pražnje obleceni in veseli. Zdi se, da je svet ena sama lepota.
— Lepo prosim, nesrecni vojni invalid sem!
— Sirota, nikogar nimam na svetu, oni pa ima grunt, meni darujte ljudje božji! krici invalid z lese­no nogo.
Za hip se Kastor potuhne. Sovražno zre v onemogli jezi in se trese.
— Kdo si ti? sikne.
— Grunt ima, ljudje božji. Jaz nimam nicesar.
— Lažeš! Lepo prosim! Cisto razmrcvarjen sem. Ženo in sedem otrok imam. Usmiljeni ljudje!
Ljudje se smejejo, nekateri zabavno, drugi prisilje­no. Kastor drhti, potuhne se, potem se splazi za šotore kakor preganjena zver. Tam sede, brska po žepih, pre­števa drobiž, je vidno zadovoljen, malho stisne pod paz­duho in oci mu zažare. Cuti neznosno žejo.
Kmalu se prerije med ljudmi, ki hite v cerkev. Lazi okoli šotorov, sredi najvecjega nemira, skoro neopažen. Oci ga vodijo mimo ljudi k šotoru. Tam je lepa, svetla, svilena rutica. Kastorja nekaj presune. Pusti se preri­vati skozi gneco, dokler se v njem ne utrga plaz spo­minov. Kakorkoli se je že ta dan skliceval na ženo in otroke, nanje ni mislil mnogo. Zdaj pa so vstali spomini 
45

na dom. Skoraj lepo je vse to in Kastor se v mislih potaplja in oplaja. Hrepenece zre ruto, lepo svileno ruto, za njo se mu vsiljuje dom, žena in otroci. Vse to postaja neznosno sladko in jasno obcuti, kaj hoce in tudi ve, kaj mu je storiti.
Splazi se za šotore. Zdi se mu, da ga nihce ne vidi.
Ko je spet sredi trga, je skoraj sam. Vse sili v cer­kev, Kastorju je težko, obcuti, da je neznosno utrujen in žejen. Pod pleci ga vbada, nekaj napeto tesnega mu leži na prsih. Medlo opotekajoc se odide mimo cerkve nizdol proti krcmi.
Pred šotori je prazno. Sejmarji se sprehajajo, se razgovarjajo. V cerkvi je maša. Tudi beraci so potihnili.
V to udari ženski krik.
— Ukradena! Gospod Molnar! — krici neka sej- marka. Slišite gospod Molnar, ali ste videli svileno ruto z vdelanimi rožami? Nekdo mi jo je moral ukrasti, de­narje nisem dobila, rute pa ni nikjer.
Med sejmarji je nemir.
— Kdo bi ukradel?
— In kdaj?
— Ali ste koga videli?
— Taka gneca je bila!
Zbirajo se v gruce in šepetajo. Ozirajo se za beraci. Sejmarji in beraci so si vedno sovražni. Oboji krice, oboji prosijo, oboji ponujajo, eni blago, drugi svoje raz­mrcvarjene ude in se lepo zmenijo, da bodo pregledali vse berace. Tudi orožniki morajo biti nekje blizu, naj- brže v krcmi. Pošljejo po nje.
Invalid z leseno nogo se hudobno in sovražno otepa. Ko zagleda bajonete dveh orožnikov, umolkne in se prepusti preiskavi. Nekateri beraci se branijo, drugi so mirni in vdani. Išcejo, a ne najdejo nicesar.
Kastor je v krcmi. Tolaži se z jabolcnikom in gloda kos kruha. Nekoliko mu je odleglo, zanj se nihce ne zmeni. Le orožnik ga je pred hipom tako presunljivo pogledal, da ga je streslo do kosti. Hujšega ni bilo. Ka­stor je dovolj beraško skromen. In tako še vedno sedi. Ne ve, da je zunaj preiskava. Nekaj otožno težkega mu je na duši. Rad bi imel nekoga, da bi mu rekel, dve tri besede. Pa je cisto sam. Potem se spomni na ruto. Dvig­
46

ne se, zopet sede, išce po malhi papirja, nato izvlece ruto. In vse, kar dela, je pod mizo. Istocasno pa zre po­zorno po izbi in po redkih ljudeh.
Ko ruto lepo zavije v papir, jo spravi in se dvigne. Mahljavo se napoti proti cerkvi. Pomišlja ali naj gre med šotore, ali naj pobegne. Opoteka se. Pijan ne more biti. Bolan je in nestrpen. Osuplo obstane, ko vidi orož­nike pred cerkvijo. Potem se raztrgano zasmeje in se napoti dalje. Iz cerkve silijo gruce ljudi. Izpod zavesti mu vstaja strah. Prebije se med ljudi. Vse postaja ne­kako cudno. Kastor onemi. Dve ostrini se svetita na puškah. Hoce pobegniti. Obcuti, kako v njem vse gori. Skorij brez moci je. Okoli njega šumi. Ta trenutek se mu zazdi, da od nekod dalec vse zre nanj. Brezcutno vidi: orožnika stikata okoli. Kastor se prebije med ljud­mi. Iz gnece ne more, z množico vred nekam potuje in cuti, da je bolj in bolj grozno vse to dogajanje, da je vse polno orožnikov, da vse išce, išce. On pa hoce po­begniti. Oci se mu bliskajo, pa cuti, kako se tvorijo tem­ne lise. In je vedno bližje šotorom. Hoce stran. Krikne, omahuje, potem vidi invalida z leseno nogo, orožnike, množico, ki ga duši. Krikne. Vidi vse jasno, kako invalid z leseno nogo izteza roko, kaže po tleh, vidi, kako se množica razmika. On zre dolocno jasno, potem se mu zvrti v glavi. Zamahne z rokami. Košcena roka se ga oprime. Kastor se požene v množico. Po hrbtu cuti mo­can sunek, sliši besedo: tat. Potem ga mahoma zajame nekaj sladkobno brezmocnega. Spaceni, grozno razvle­ceni obrazi se mu reže, drevje plapola, zvonik se podira, tema pada, nebo se zagrne in Kastor ne vidi nicesar vec. Obraz se mu spaci. Grabijo po njem, cuti se brez moci in brez odpora na tleh, naj vse to sladkobno pre­ide, Kastor ne ve nicesar vec. Drget spreleti telo in skozi kri z nastopajoco temo vzdrhte ustnice.
Nekdo visoko zamahne s svileno ruto, neka ženska krikne. Med hrušcem se sliši samo: Moja ruta! Joj!... Napol zastonj!
Med orožniki ga dvignejo, nato jim pade na tla. Ne­kdo ga brcne v bedra in v bose noge. Kastor se ne zgane. Dvignejo ga vnovic in zaslutijo, da je koncal. Spuste ga sredi gnece, sklanjajo se k njemu, orožnika odrivata množico. Resnicno, s Kastorjem je konec.
47

V množico leze nekaj tujega. Stoje se prerivajo in cakajo, da se zgodi tisto poslednje, za invalida Kastorja nepotrebno dejanje, da se zbere komisija, ki ugotovi vzrok smrti, njen nacin in vse ostale okolnosti, kakor velevajo predpisi.
48

OBISK PRI STARCIH
Nad šumo sredi sadovnjaka je bajta, v rebri dve njivi, to je ves Arnov in Anin grunt. Jeseni sem bil njun gost. Sama živita. Res da imata otroke. Polde, ki je že hodil, ko sta se Arni in Ana vzela, je na železnici. Svet pozna, mnogo je skusil, pameten je. Tri ure hoda dalec živi, hišo je zgradil; vcasi v nedeljo pride k starima in tudi Arni ga je vesel, ceprav mu je drugi oce. Cez v dolini je oženjen Franc, otrok nima in jih najbrž ne bo imel. Tona živi v drugi dolini tudi v koci. Svoje zemlje nima, pa bi lahko bil vzel gruntarsko vdovo, marala ga je. Vedno je bil nespameten. S sedanjo se je specal, otroka ji je napravil, jo vzel, napravil drugega, tretjega. Zdaj jih ima pet živih. Ampak prvi mu ne živi vec. Pred dvema letoma je umrl v Aninem narocju.
Ta bi bil dobil grunt. Stara sta ga vzela k sebi. Cu­dovit otrok je bil. Rada sta ga imela. Ani se je prisrcno obešal na vrat in ji tako prikupno pravil: »mati!« kakor ji niso lastni otroci. Ko je zrasel za pastirja in šolarja, ga je Arni naucil nekoliko pisati in brati. Do zime je hodil v šolo in Ana, ki ni znala ne pisati ne brati — saj je mati niso hoteli pustiti v šolo —, se ni mogla nacuditi otroku. Pozimi je nagloma zbolel. Mlinarjevega Južeka, ki je doktor, so imeli nekje zaprtega. Drugi doktorji so dalec in dragi so. Kakor je otrok naglo zbolel, je umrl.
Od tedaj sta cisto sama. Kadar mislita na otroka, jima priteko solze. Arni prikimava zamišljen Ani, njeno otroško razsmejano lice se nic ne izpremeni, le solze polže po gubani koži.
4 Domacija
49

Sama živita, on je prekoracil šestdeseto, ona je de­set let starejša. Doli na grofovskem sta najela njivo. Je­seni sta pridelala precej krompirja, nekaj repe in ko­ruze. Ko je Arni s krompirišca vozil buce, je zvenece krical nad kravama. Mlado in pojoce se je zadiral, hodil je skljucen, šepast na levo nogo, ki si jo je bil natri, ko je padel v vodnjak.
Ko se je iz bukovja razrašcal mrak, so se po dolinah razvlekle megle, je v vlažni sapi vpadalo klopotanje od nekod izza fare gori v trgu. Arni je opravil pri živini in je Ani nanosil vode. Potem je prišel k meni, ki sem sredi dvorišca vdihaval jesen, teden, dva tedna pred bratvijo. Arni je drugace molcec, tisti vecer pa se mu je razvezal jezik. Obraza mu nisem razlocil, le poševno zarezane oci med ploskima licnicama so skozi temo žarele.
Cisto tiho je pogodil bajto, ta svoj grunt. Vsi otroci so še bili majhni. Ko je povedal Ani, kaj kani storiti, je zacudeno pogledala, potem je zacela tuliti, da tega ne sme storiti in da ona nikoli ne prestopi novega praga. Arni se ni dal ugnati, tuhtal je, potem je šel in je kupil grunt. Postavil se je pred Ano in je rekel: Ana, jaz ne bom vec vinicar. Zdaj pojdi, ce hoceš! Grunt je najin. Ce noceš, ostani. Cudno, prestrašeno ga je gledala, niti besedice ni rekla; potem se je dvignila in vselila sta se sem. Stara je bajta, do smrti bo vzdržala, potem se naj podre.
Do Male Nedelje m do Ptuja je Arni nabiral jajca, kokoši, piceke in jih dalje prodajal. Ves cas je v njem strašilo, da bi se moral vrniti v vinicarijo. Pa se je pre­bijal. Otroci so odrašcali, potem je šlo laže. Spomladi in poleti hodi Arni po gruntih prasce skopit. Predlan­skim je zacel na nov nacin. Mlinarjev Otmar, ki bo zdravnik in je hodil z njim, ga je naucil. Poskusila sta, kako se prime. Arni na stari, Otmar na novi nacin. Ot­mar jevo se je lepše zacelilo. Od tedaj skopi tudi Arni tako.
V vojni so bili vsi, le Tona je ostal pri materi. Polda, Franc in Joža so se vrnili takoj po koncani vojni. O ocetu dolgo niso nic slišali. Nekje v italijanskem ujet­ništvu se je izgubil. Bali so se zanj. V hudi zimi, drugo leto po vojni se je vrnil. Zgodaj zjutraj je bilo. V bajti 
50

je gorela luc. Ana je že vstala, ostali so še spali. Pes je zalajal. Arni se ni zmenil zanj. Obstal je pri podrtih svinjskih hlevih. Pa je prišla na prag Ana, prisluhnila in ogovorila onega v snegu: »Kdo pa je?«
»Dobro jutro, mati!« se je oglasil Arni.
Ana je vrisnila. Zginila je za vrati, cez cas so se bla­ženo razlivali po bajti glasovi: »Oce je prišel, oce!«
Vrnila se je na prag. Arni je še vedno stal ob po­drtih hlevih. »Kaj pa je to, mati?«
»Kaj?« — »Hlevi?! Kaj se je zgodilo?«
»Podrli so se. Sami so razpadli.«
Aha, je pomislil Arni, potem je šel v hram.
Tako so se zopet združili. Nekaj let ni bilo posebnih pretresljajev. Hleve so popravili, deske je stari prislužil pri gruntarjih. Potem se je Franc oženil v vinicarijo. Leto za njim se je oženil še Tona. Arni je bil besen. Tona ni maral gruntarske vdove, rajši je šel v koco. Zdaj trpi lakoto, ker je bil nespameten. Otrok mu še vedno ni dovolj.
Srednji, Joža je ostal doma. Z vojne je prinesel bole­zen, malo naglušen je bil, prestrašen, na živcih oslabel, in vcasih ga je metalo v krcih. Zelo dobrodušen je bil. Staremu se je srce trgalo, rad ga je imel zaradi prid­nosti in zaradi nesrece. Tudi ljudje so ga imeli radi. Le nekateri fantje mu niso dali miru. Preganjali so ga, ka­dar je prišel med nje. Cesto je Joža pribežal zahropel domov. Prestrašen se je tresel: »Oce! Zopet so me hoteli umoriti.«
Stari je razumel. Jezno je klel in rohnel. »Kateri pa?« je stisnil skozi zobe.
»Imbrek, Valant, drugi,« je hropel sin.
Aha, Imbrek. Zopet on. Arni je hudo trpel. Njega niso nikoli pretepali, še dotaknil se ga ni nihce. Vese­ljacil je, vsi so ga radi imeli, tudi fantje. Tudi nikogar njegovih niso pretepali, le siromaka Joža, ki je z vojne prinesel bolezen. Arni je besno grozil. Mislil je zares.
Nekaj casa je bilo vse prav. Neko nedeljo zvecer pa je s krikom pridrvel Joža okoli bajte.
»Oce! Zopet me je hotel Imbrek.«
Starega je streslo do kosti. »Kje?« je pridušeno vprašal.
4*
51

»Tukaj, na bregu.«
Staremu so vzdrhtela ploska lica, poševne oci so napeto zagorele. Pograbil je sekiro drvnjaco. Ana in Joža, sta zacela tuliti, Arni pa je hitel okoli bajte. Po bregu je hodil pocasi. Dvrnjaco je trdno držal, bil je cudno miren. Vedel je, kaj bo storil. Pri koruzi je obstal. Pri­sluhnil je, potem je šel oprezno cez njivo. Že je mislil, da je prepozen. Sredi njive sta nihali dve senci. Arni se je stresel, šiloma se je obvladoval, in ko je razlocil, kako sta se druga za drugo prizibavali temni postavi, je naglo preracunal. Poskocil je in dvignil sekiro. Naproti se je valila hropeca postava. Arni je stal trdno, meril je na glavo.
»Zakaj ne daš našemu miru?« je kriknil. Zamahnil je, sekira je zasikala proti lobanji. On se je vrgel vznak in je podstavil roko. Ostrina je zarezala v prazno pred lice, toporišce drvnjace je prelomilo Imbreku podleht. Oba sta silovito zakricala, Imbrek od bolecine, Arni iz togote. Naglo je udaril drugic, zopet v prazno. Nic vec ni dosegel in kakor se je poganjal za Imbrekom cez ogone, vse je bilo zaman. Obstal je sredi njive cisto šam, v kosteh ga je stresalo, potem je hodil pocasi proti bajti, drvnjaco je vlekel za seboj. Težko je hropel, tru­den in razburjen se je stresal. Doma je molce hodil po sobi, le pesti je stiskal. Bali so se ga. Potem je med kle­tvami izjecljal, kako je opravil. Ana se je znova krcila v joku, in Joža je zakrical kakor otrok. Arni pa je sti­skal pesti, krical, preklinjal ves svet in boga. V noc je hrešcece rezalo:
»Ubiti sem ga hotel! Zlodeja! Ubil bi ga, pa ga nisem mogel.«
Imbrek je tožil. Prisegel je, da ga je Arni napadel. Arni se ni branil. Stroške za roko je moral placati in tri mesece je bil zaprt. Tam si je ocital, da ga ni ubil. Ta­krat bi ga bil lahko, moral bi ga ubiti. Tako pa je sedel zastonj. Prekratko je meril.
Pozneje, še isto leto so Imbreka ubili fantje. Na vasi je bilo, sredi noci. Ko je umiral, je prosil Devico Marijo na pomoc. Silovito je krical v noc, dokler ni nehal hrop­sti. Brez pomoci je umrl, niti vedel ni, kdo mu je zasadil nož v pljuca. Arni pa se je izlizal iz zapora in dolgov, ki jih je naredil, da je placal stroške.
52

Potem je tudi Joža šel s sveta. Sredi poletja se je pod trgom v bukovju obesil. V popoldanski vrocini je šel v trgovino. Bil je izredno, vesel. Tako so povedali vsi, ki so ga tisti dan videli. Ljudi se Joža nikoli ni izogibal. V trgovini je nekaj nakupil, tudi kave in sladkorja, kar je imela mati rada. Potem je vse pustil in rekel, da se vrne. Ce bi ga pa ne bilo, naj pred vecerom pošljejo do­mov. Hodil je med hišami, spotoma se je šalil z ljudmi, nato je zavil med goricami nizdol.
»Kam pa, Joža?» so mu klicali z brega.
»Po srobot j e grem.«
Vabili so ga v klet. Šel je, mnogo ni pil. Razigran je bil, nic strahu ni bilo v njem.
»Pa še pridi kaj, Joža!« so klicali za njim, ko je od­hajal. Hodil je pocasi, oziral se je po hišah in se ustav­ljal. Naposled se je le napotil do srede goric. Videli so ga, kako je sredi šepa sedel in se paril na soncu. Potem se je pognal v dolino med šume.
Dan se je nagibal na vecer, ko sta videla dva tujca, kako je vezal srobot na vejo bukve. Skrival se je pred njima. Hitela sta gori v trg in sporocila žandarjem. Ko so prihiteli v šumo, je visel s srobotom zadrgnjen okoli vratu. Bil je že hladen.
V žepu so mu našli listek: »Ne bodite žalostni!« Takega pogreba še fara ni imela ...
Arni je vzdihnil in umolknil. Šuma pod nama je tiho šumela, za bajto je šelestelo koruzje, z drevja so padale rosne kaplje v šumece odpadlo listje. Trudno, lagodno je pel klopotec.
— Ne bodite žalostni!
Nobeno oko ni ostalo tisti dan suho in vsi ljudje so govorili: »Ana, nikar ne obupaj! Trpljenja se je rešil. Tako dobrih otrok ni mnogo na svetu.«
Stopila sva v bajto, Arnova razgibana notranjost je iskala v vzdihih izraza. Iz vsega je dihala starost, iz tra­movja v stropu, iz vrat, slikarij, velike loncene sklede z vecerjo. Ko smo sedeli okoli mize, se je oglasila Ana, ki se ji lica vedno smehljajo. Oci so zaskrbljeno žarele, otroško mehko, jecljajoce je rekla:
»Le kako je zdaj mlinarjevemu doktorju Južeku. Mo­goce jih tepejo.«
53

Pred tremi dnevi so jih sredi noci vzeli. Prišli so žandarji, premetali jim vso sobo. Ob dveh po polnoci je bilo, ko so jih odgnali. Mlinarica se ne more potolažiti.
»Dve leti so jih imeli zaprtega,« je drhtel Anin glas. »Kajne, da Južeku ne bodo mogli nic hudega storiti?«
»Najbrž ne,« sem tiho dejal in sem mislil na mla­dega zdravnika.
»Ko jih ne bi imeli takrat zaprtega, naš Tevžek ne bi umrl.«
»Južek bi ga rešil,« je dodal Arni. Potem je sledil molk, prav gotovo sta mislila na Jonovega otroka.
Po vecerji je Arni vzel puško.
»Dolgo že nisem nic pogledal,« je momljal.
»Dobili vas bodo,« sem ugovarjal. Ana pa se je molce in zanosno ozirala na naju, v licih je ležal tih mir. Arni je obstal sredi sobe, visoko je zadonelo:
»Ne grem prvic! Kajne, mati?! Marsikaterega sem že prodal. Enkrat me je skoraj dobil cuvaj. Štiri leta je od tega. Konec brega je bilo. Pocim, zajec se iztegne, jaz pa cez ogone. Tedaj pa poci, jaz cez njivo in sem ušel. Malo svinca sem dobil v nogo, pa se je zalizalo. Tole na levi nogi ni od tega. Zlomil sem jo, ko smo kopali studenec. Devet metrov globoko sem padel. Noga je ostala upog­njena, ker mi je niso hoteli zravnati. Cel teden sem ležal v bolnici, pa se nihce zame ni zmenil. Potem me vpraša­jo: ,Kdo bo placal, Arni?' Kdo? Sam! Saj imam grunt. Jaz pa cakam. Noga je bila pošev, bolela ni vec tako. Cakam dan, dva, še teden dni. Pride doktor k meni. Sprašuje, gleda, jaz tiho preklinjam. Prime nogo in pra­vi, da ne smem kricati. Ce bom krical, bo pustil vse skrivljeno. Vroce mi je postajalo in sem mislil: Ne, za­krical pa ne bom. Stisnem zobe. Doktor prime nogo, jo nategne, jaz pa silovito zatulim. ,Pa imejte tako nogo/ pravi doktor. Niti dotaknil se me ni vec. Prosil sem ga, rotil ga, naj zravna, ker ne bi rad šepal, samo naglo naj naredi. Vse zaman! Tako mi je ostalo in zaraslo. Doktor ni hotel. Hej, malo krajša je zdaj noga, ampak moc­na je.«
Šel je nekam doli za šumo. Ana se je zagledala v okna. Oci so ji voljno blodile. Pocasi se je okrenila, za­sanjano mehko, skoro jeclja je je govorila:
54

»Nocoj je malo prevec pil, zato vam je toliko pra­vil.« Rahlo se je smehljala.
»Takoj opazim, ce je pijan. Rad govori in pogrkava. Ne more mi prikriti. Prejšnji teden je hotel prikriti. Vedno sem bila v kuhinji, a nisem videla, kdaj je nato­cil. Rekla sem mu: ,Oca, ti si pijan!' — ,Nisem mati!' — ,Poznam te,' sem mu rekla. ,Povej, kdaj si se napil!' Po- grkavaš, ne boš mi prikril.' — ,Tedaj, ko si ti dojila,' mi je odgovoril in se pocohal za ušesi. Ukaniti pa me le ni mogel.«
Pospravljala je z mize, vcasi je zastokala. Potem je glasno razmišljala: »Le kdaj se vrne! Nic ne bo vlovil. — Zelo dober je. Nikoli me ni pretepal; drugi so svoje tepli, on name ni položil roke. Le enkrat me je pošteno zdregal. Še pred vojno. Franc je zlomil nož. Ves popol­dan smo brusili, še stric, gospod, ki so bili tiste dni pri nas, so pomagali. Oca pa se le ni dal ukaniti. ,Kdo je zlomil nož?' je jezen vprašal. Jaz!' sem rekla, to pa zato, ker je otroke prevec tepel, mene pa ne. ,Povej, kdo je zlomil nož!' Jaz sem ga zlomila,' sem trdila, verjeti pa ni hotel. ,Zopet lažeš,' je krical. Zacel me je dregati v boke, v hrbet, dokler nisem zbežala ven in se skrila. Stric niso nic vedeli za to. Prišli so na prag in me kli­cali: ,Ana, ali bi mi hotela skuhati crno kavo?' Šla sem, potem je bilo vse prav. Oca je bil malo hud, Franca ni tepel, pa tudi mene se ni vec dotaknil.«
Sedla je na stolcek, stokala je in se zacela sezuvati. Pa je dvignila glavo, pustila je cevlje; mehko, sijoce se je zagledala v okna, potem po sobi in vame:
»Siromak Južek! Le kako jim je in kje so zdaj? Lani jih je mlinarica kregala. Pa so Južek rekli: ,Mati, le tiho bodite! Za vse bogastvo, za vse, kar imate, se zahvalite tistim, ki so vam v mlin nosili.' Mlinarica je bila huda in je rekla: ,Nisem vedela, da imam tako neumnega si­na.'« Anine oci so se smejale. Cez cas pa je tiho dodala: »Kajne, Južek hocejo, da bi bilo vsem ljudem dobro? Ali bo kdaj tako na svetu?«
»Bo!« sem odgovoril. Molcala je, potem se je ogla­sila, nobene tožbe ni bilo v glasu: »Ampak jaz ne do­cakam.«
Ana misli na smrt. Tiho caka, vcasi zahrepeni po njej. Zaradi bolecin v trebuhu in pa, ker ji noge odpo­
55.

vedujejo. Ko sem legel v sosednji tesni, trohnobe in paj­cevine polni sobi, sem jo slišal, kako je stokaj e kobacala v posteljo. Zrušila se je na ležišce, potem je zavladal mir. Skozi odprto okno je dišalo po izabeli, ki je razpe­ljana po slivah. Goric Arni in Ana nimata. Tudi bratve ne. Vsako leto prihajajo sinovi z otroci in ženami na obiske in do bratve je izabela obrana. Vcasi Arnu ni bilo prav in je tiho klel, zdaj samo velikodušno zamahne z roko.
Sredi noci me je prebudil Arnov pojoc glas:
»Mati! Nic nisem vlovil. Hudicevi zajci, vso deteljo so obgrizli, ampak nocoj ni bilo nobenega na spregled, da bi ga položil. Ampak, mati, nekaj novega! Mlinarjev Južek je že doma.«
Ana je vzkliknila.
»Srecala sva se. Danes so ga spustili. Mlinarica je jokala. Cila tudi. Niso samo Južeka zaprli. Še mnoge druge so; nekatere so odpeljali dalje. Vklenjene so gnali po mestu. Hudici!«
Slišal sem še malo vzklikov, šepetanja, malo ropota, potem je legla tišina na staro bajto, kjer gospodarita starca; eden — Ana — sili v grob, drugi — Arni — pa je še zdrav in cil in hoce še živeti. Zato nekaj med nji­ma ni v redu. Ani so v mislih Polda, Franc in Tona. Enega bi rada dobila domov. Zakaj Ana se boji, da bi se ne zgodilo kakor lani, ko ga je zmešal neki hudic.
Ana nic ne sponaša. Boji se. Ko so ji povedali, da hodi k babi, je tulila. Pobrala je cunje in je odšla k Francu. Radi tiste babe je Franc Arna pošteno okregal. Potem se je Arni le navelical brez Ane. Doma je bilo vse narobe. Spokorjen je prišel ponjo. »Brez babe hiša ne more biti. Ne kujaj se! Pojdi domov!« Ni šla rada, bala se je, da bo tepena. Franc pa se je potegnil zanjo. »Le besedico naj še slišim, pa vam noge polomim.« Doma je bil nered. Od tedaj na to ni spominjala, le otrokom bi rada obdržala bajto in zemljo.
Arni se hoce z nekom razgovoriti. Postavlja se raz­koraceno ko petelin sredi sobe, ozira se izpod klobuka, ploski licnici sta napeti, in najbrž nisem prvi, kateremu šepeta:
»Vem, kako vsi mislijo. Pa bo drugace. Ko umre, bom že koga dobil, ce ne bom mogel gospodariti, pro­
56

dam. Da bi za Franca toliko trpel? Ne! Ta grobijan ne dobi nic. ,Prekleti ded/ mi je rekel in mi grozil. Tona ni sam, kup otrok ima, še vedno mu jih ni dovolj.«
Tako mi je govoril drugi dan. Poševno je zabliskal vame, z ocmi je vrtal, kaj bom odgovoril. Molcal sem.
»Tona je dober, ali neumen. Takrat naj bi bil vzel vdovo in grunt. Trikrat vecji je od mojega. Hiša zidana. Dva pankrta je imela, zemljo, živino, gorice. Še jaz bi jo hotel. Malo je takih bab tod okoli. Tona pa je bil osel. S sedanjo se je specal. Bajta je polna otrok, zemlje pa nima nic in tudi kruha ne. Ko so grofovsko delili, bi bil lahko dobil kos zemlje, pa si ni vedel pomagati in so ga ukanili. No vidite, kako naj taka neroda gospodari na mojem, ko moraš vse pošteno premisliti. Vse bi se mu izmuznilo izpod rok, jaz pa naj grem na cesto. Ve­ste, lani jih je imelo. Želodcev je dosti, kruha malo in pozimi so lakoto trpeli. Pa je prihajal Tona. Reci se mi ni upal, ker se me boji, skrivaj je nosil od hiše krompir, moko za žgance in kruh. Mati mu je dajala, da bi mene ukanila. Prihajal je s košem, ki ga je pustil doli v šumi. Ko se je vrtel okoli mene in me zagovarjal, je ona no­sila iz hrama v šumo in polnila koš. Norca! Tako sta me hotela speljati. Mislita, da nic ne vem. Dobro vidim, a povem ne. Že vem, tudi letos bo tako. Krompirja pac imamo. Bodi mu, siromak je, neroden, toda dober. Vem, kaj se pravi, lakoto trpeti.«
Sprehodil se je po sobi. Pred oknom je obstal, plecat in upognjen, na trdnih, skrivljenih nogah. Napeto se je zazrl ven. »Tudi oni grobijan, Franc, marsikaj odnese iz hiše,« je dodal. Nato je molcal.
Oce je, tudi dedek je. Mocan je še in še kipi v njem kri.
Vzdihnil je, skremžil obraz, potem se zacudeno za­zrl vame in se nasmehnil nekam prisiljeno. Tlacil je mi­sel. Zamahnil je z roko, trdno se je odzibal iz sobe, da se je potresala bajta. Cez hip se je zagrizeno zadiral nad telico in kravo, ki ju je napajal. Šuma je donela, po sa­dovnjaku je odmevalo zadircno in odporno v jesenski dan.
57

MATI IŠCE MOJSTRA
1
Prišla so leta, ko so otroci zaceli zapušcati dom. Prvi je šel Pavel; jeseni, ko so se ocetu odprle na pol zace­ljene rane, ki jih je dobil v vojni, in so ga priklenile za vse življenje na posteljo. Vse delo, vsa skrb je obvisela na materi. Ves dom je trošil na Pavla, da bi se kdaj pre­bil do boljšega kruha. Prišla so slutena leta, Pavel se še ni osamosvojil in vedeli so, da še dolgo ne bo pomagal naj mlaj širna, Lojzeku in Vanceku, da bi se cesa izucila. Materi so bili vsi pri srcu; vse življenje pa je bolehala in bila vsa zanic, da nihce ni vedel, kako dolgo bo živela. Neke pomladi je odšla v svet Mica, tretja po rojstvu; do druge pomladi je služila v mestu, cez poletje se je vrnila, jeseni je zopet zbežala in se v mestu omožila z mizarjem. Bil je mlad in brez vsega, v tuji hiši je bival, pedi zemlje ni imel ne lastne delavnice. Mica je zaživela po svoji trmi, dote ni dobila nobene. Za kom z grunta se ni hotela ogledati, ob zemlji živeti ni marala. Liza, cetrta, je ostala doma, da zrase v leta, ko bo godna, da pride kdo z grunta in jo vzame za gospodinjo.
Po vuzmu prihodnjega leta se je zacel Lojzek uciti v trgu kljucavnicarstva. Mnogo je trpel, pozno ponoci se je vozil domov spat. Bil je žilav, pa tudi trmast in siten. Poleti so delavnico zaprli, mlatili so po ravninskih va­seh in po bregovih. Spali so malo, Lojzek je prihajal redkeje domov, vcasih se je napil. Bil je ožgan kakor cigan in ves prepojen z olji. Sitnaril je, spal ali pa se 
58

smejal, da so se svetili beli zobje iz ocmelega obraza. Mati, ki jo je skrbelo zanj, se je mehcala in, ko je od­hajal znova na mlat, je stala na ogradu in zrla za njim s prikritim ponosom.
Tisto poletje je glodala v materi posebna skrb. Van- cek, naj mlajši, naj bi na pomlad storil cez šolo, cez pašo in cez tepešijo križ in se šel nekam ucit za krojaca. Te­mu otroku je bila najpotrebnejša, naj mlajši je bil in vsi so bili prepricani, da iz njega ne bo kaj prida. Mati je vedela, da ni nikogar, ki bi se pobrigal zanj, ce bi ona umrla. Peter, naj starejši, ki bo prevzel dom, bi ga imel za pastirja in hlapcka, za drugo se ne bi pobrigal.
Ko je Vanceka rodila in je stala ob odprtem grobu svojega oceta, ki je izdihnil v drugi grapi, je sredi do­raslih bratov in sester, njihovih in lastnih otrok jokala zavoljo oceta, zavoljo sebe in svojih otrok. Ocetove sta­rosti ne bo docakala, je slutila. Tudi tega ne, da bi si vsi njeni otroci uredili življenje po okoliških bregovih in grapah. Krcevito je pritiskala roke na ledovje, kjer jo je žgalo. Ledvice so se nižale. Zdravnik je rekel, da mo­ra dobro živeti in malo trpeti, da se nabere okoli ledvic mašcoba. Tega ni zmogla prej in ne pozneje. Umrla pa ni. Oddojila je Vanceka. Dorašcal je med starejšimi brati in sestrami. Po dvorišcu so se igrali, kricali, jokali, bili tepeni, zavoljo sebe in drug zaradi drugega, prevažali so se na garah, prevracali, vstajali in padali. Naj hujša ne­sreca se je pripetila, ko so Vanceku zlomili levico. Tedaj bi jih bil oce do smrti pretepel, da jih ni branila mati. Stroški so bili veliki. Roka se je zacelila, a v rasti je za­ostajala za tako in tako slabo desnico. Zavoljo zlomljene levice jim je pozneje mnogo ocital, in je bil zlobno po­reden. Vsi bi ga radi pretepali, vsi bi mu radi odkazovali delo, on pa se je otepal. Bil je slok in betežast. Pobili bi ga bili, da ga ni mati stalno zagovarjala. Vedno ga ne bi smela, a ni mogla drugace.
Dober spomin je imel, ucil pa se ni. Tudi delal ni rad. Na paši, ko je po vrateh na vojkah držal krave in so ga nategovale v vse smeri, se je cmeril ali pa je bruhnila iz njega tlacena jeza in je po kravah tepel in jih brcal brez srca in kruto. Lacne je gonil na vodo, iz ograda je klical domov, da je napasel, da krave ne dado miru. Zmerjali so ga in se norcevali iz njega. Rohnel je 
59

in krical poln hudobije in vragolij. V takih hipih ga je morala mati braniti pred drugimi. Zavoljo njega je pre­trpela mnogo ocitkov, sama pa je odgovarjala, da kako so ga sami skvarili. Jezila se je, a cutila je, da je Vancek najboljši otrok med vsemi. Kadar ni bilo drugih doma, je pridno opravljal vse, karkoli mu je mati narocila. Bil je zaupen, skozi skrivencena drobna usta so prihajale besede, ki so mater zagrabile. Srce jo je bolelo, ko je slišala, kake misli ga obhajajo. »Vsi me dražijo. Mirovali bi, saj tako ne bom dolgo živel... Ce ne bom zmogel drugega, bom šel po svetu in ukal... Mama, Trjukov mi je metal karte. Na stara leta bom babo pretepal. Ce ne bom prej umrl... Vsi me tepejo, atek, Peter, Liza, Loj­zek, še Pavel, ko je doma; pa me vsaj vi ne bi! ...«
Cesto je bil zamišljeno resen. Ako ga je v takih hipih kdo zalotil, se je zdrznil in sramežljivo skrivencil usta. Navadno je izginil izpred oci, že nekaj trenutkov potem je po dvorišcu požvižgaval, v kolarnici kaj nabijal, metal kamencke cez streho v vrh sosedove crešnje, ali pa se je nad kom zadiral.
V poletnih vecerih se je skozi vas oglasila Zagorceva harmonika. To je Vanceka spodbodlo. Poiskal je cimbule, ki jih je pribarantal na paši in jih je hranil na peci, kjer se jih ni nihce smel dotakniti. Ali pa je sedel na prag, se sklonil h kolenom, se poševno ogledal, drobne oci so mu zažarele, v dlani je stisnil orglice in zaigral. Nihce do­macih ni vedel, kdaj se je naucil na orglice igrati. Tiho, z zacudenjem so ga poslušali. Pa ga je postalo sram, sklonjen se je zagnal po dvorišcu, obstal ob cesti in dol­go poigraval.
Nihce ni vedel, kaj se je v njem kuhalo in kdaj mu je prišlo na misel, da bo krojac: ali na paši, ali jeseni na mrzlem vetru, ko so pospravljali z njiv in je jokal za­voljo mraza in iz nejevolje, ali v bolnici, ko je zrl v strop in je uporno molcal, cetudi mu je šlo na jok, ali pa se je v njem spocelo v tistem hipu, ko je Petru krpal suk­njo in ga je oce gledal ter rekel:
»Vancek, ti boš krojac. Dobro šivaš, slok si, slab, len za drugo delo. Krojac pa boš dober.«
Vancek se je zdrznil, se namrdnil, zbocki se je ozrl, potem je povesil oci, odrinil napol zakrpano suknjo in jezen odšel iz hrama. Zunaj je krical, da se ne bo nihce 
60

norceval iz njega in se mu smejal. Dolgo se ni mogel potolažiti. Cez nekaj dni, bilo je sredi poletja, ko so su­šili otavo in je sonce silno žgalo, se je smical okoli ma­tere; nenadoma je odlocno rekel, da se hoce pri Lukma­nu uciti za krojaca.
O Lukmanu so doma mnogo govorili. Bil je edini dober krojac dalec okoli. Dela je imel vedno dovolj, ce­tudi je drago racunal. Tudi gospodi je šival. O njem so vedeli, da je z vajenci dober in jih ne pretepa. Pri njem samo krojacijo, ceprav ima babo in otroke. Takih moj­strov je malo; Lojzekov že ni tak; pretepa; dasi Lojzek tega ne pove. Tisto poletje je bil Lukman brez vajenca. Zadnji se je pri njem izucil Vrbekov, nekje na Kranj­skem je dobil delo. Lukman je premislil in je odlocil, da ne bo sprejel v uk nikogar vec, zavoljo visokih dav­kov ne in zavoljo sitnosti, ki so z vajenci, haska pa ni nobenega. Tako je povedal Petru.
Ko je Vancek to zvedel, mu je z obraza izginila vsa kri. Zastrmel se je nekam in po bledem, otrplem licu je zaorala debela solza. Nemo je stisnil glavo med ramena, z rokavom je zakril oci in pobegnil za skedenj, kjer se je razjokal. Vec dni je sramežljivo povešal oci. A nihce ga ni dražil. Kadarkoli je poslej vzel šivanko in si krpal razparane hlace ali robaco, je to delal skrivoma in se ni pred nikomer vec postavljal.
Jeseni, po bratvi, ko je v torbo natrpal knjige in zvezke, da ob njih presedi v šoli zadnjo zimo, ga je pri­jelo, da je bil neznosen. Toliko jeze z njim še niso pre­stali. Ocital je, da se nihce zanj ne briga. Pomlad bo prišla, sošolci se bodo šli ucit, že zdaj ve vecina za moj­stre, on pa ne bo imel kam iti. Doma pa ne bo ostal, tudi delal jim ne bo. Ako se zanj nocejo pobrigati, bo šel sam in si nekje poiskal mojstra. Takim ocitkom nihce ni mogel ugovarjati. Ocitki in neuspešno poizvedovanje da­lec do Presike, Huma in Miklavža je odlocilo mater na pot, v mesto iskat mojstra. Bila je pozna jesen.
61

2
Tisto jutro je viselo nebo težko in turobno nad po­krajino. Mati je tesnobno vzdihovala, kakor vselej, kadar je šla od doma. Na vse je mislila in je med napravi j a- njem narocala, naj pobereta Peter in Liza zadnjo repo, in ce zmoreta, naj pripeljeta voz koruzja domov. Potem je opozarjala zavoljo živine. Sama skrb je je bila. Van- cek, ki se je rano napravil, je v svetešnji obleki in obut nestrpno stopical po hramu, silil v mater, hodil na prag, se oziral v nasprotni breg in se znova vracal v hram. Preden sta šla, je mati tožila po hramu in vsakega pose­bej oštevala ter nagovarjala, naj ji da nekaj dinarjev na pot za juho in za štruco. Denarja ni imela, tudi drugi ne razen Petra, ki pa ni rad posodil, ker mu je mati dolgovala že osem dinarjev; tudi sama je znova cutila da je najhuje biti dolžan otrokom. Vancek je spravil v žep tri dinarje in šla sta. Pri hlevih se je domislila, kri­cala je v dvorišce:
»Liza, krmljence dobro nahrani in pazi, da jih ne razhladiš!«
Krmljenci so jo posebej skrbeli. Bogve, koliko bodo tehtali in kake cene bodo. Edini denar, ki ga dobe do pomladi. Kokoši ne bodo cez zimo nosile jajc. V bratev so prodali mošt do zadnje kaplje. Malo je zraslo, še to je brez cene, denarja niso dobili, prvi obrok dobe o Božicu, drugega o pustu, oba bo požrla davkarija. Edino upanje so bili krmljenci, drugega ni bilo kaj prodati.
Cesta je vodila navkreber do fare, potem po grebe­nu mimo samih goric, dalec v vse smeri so se razlivali oskubeni, osmojeno rjavi bregovi z raztresenimi vinica- rijami in gosposkimi hrami, v zakajenih daljah so se spajali z nebom. Mrzel sever je pihal. Mati se je tesno ogrnila v veliko sivo ruto; konce je pritiskala z dlanmi na lica, da ji sever ne razdraži celjusti. Zopet bi jo trgalo. S sklonjeno glavo je strmela v osušeno cesto. Vancek je droben, skljucen in resnoben krevsal ob njej. Bila sta zamišljena. Srecavala sta ljudi. Mati se je z vsemi poznala, a tokrat se ni z nikomer dolgo ustavljala. Svoje skrbi je imela, turoben dan je bil, vsakemu se je mudilo. Tudi otrokoma, ki sta se pripodila po cesti. Dr­žala sta se za roke in tulila. Blizu matere in Vancka sta 
62

utihnila, se izognila k jarku, bosa in raztrgana sta zrla mater, potem sta se prijela za roke in zbežala mimo. Vancek je zrl za njima, pocasi je rekel: »Štefekova sta.«
Mati je zamišljeno molcala, cez cas se je ogledala po bregovih, vzdihnila je in rekla: »Le kaj bodo jedli! Po- mro cez zimo, saj ne bodo imeli jesti.«
Nekaj casa sta molcala, potem se je Vancek domislil. »Mama,« je rekel, »Štefekov Karlek se bo šel ucit za mlinarja. V nedeljo je pravil, da bo takoj zaslužil, oble­ko bo dobil, cevlje, vse. Laže! Baha se.«
»Kam pa misli iti?«
»Na Muro. Tam ima botra.«
Mati je razmišljala in kimala, cez cas se je ozrla v Vanceka, oci so ji sijale. »Njemu se gotovo ne bo zdelo hudo,« je rekla. »Na dobro ni navajen, slabše pa mu tudi ne more biti. — Zate pa se bojim, ko si razvajen.«
Namrdnil se je, izpod kape je poškilil po cesti, po­tem nizdol v grapo, kamor sta zavila. Oglasil pa se ni. Tudi mati je umolknila. Spušcala sta se nizdol, grapa se je v eno smer razlivala, v drugo je rasla v reber z jagne- di na vrhu. Pod gorico je ležala sredi sadovnjaka do­macija, kjer je bila omožena sestra Kata. Pred leti so sezidali nove hleve, skedenj in kolarnico.
»Mama!« se je oglasil Vancek. »Ali se bova spotoma domov oglasila pri teti Kati?«
Pocasi je odkimala. »Ne!« Strmela je v sadovnjak, nagubala je celo in rekla: »Poglej, koliko sadovnjaka imajo. Pred vuzmom, ko sva s Pavlom šla mimo in sem bila žejna, sva se zglasila. Piti imajo vedno. Dobila pa nisva nicesar, niti v hram naju ni povabila, sredi dvo­rišca naju je zagovarjala, da sva stala kakor štora.«
»Zakaj pa ji niste rekli. Jaz bi ji rekel.«
»Tega pa ne bom nikoli storila,« je govorila. »Mene ni treba prositi, vsakemu postrežem, kdorkoli pride k hiši. Moje sestre pa tega ne vedo. Za druge je Kata sko­pa, zase menda ni. Se ji tudi pozna. Ko sediva v cerkvi skupaj, me je sram, ker sem taka trlica proti njej. Za tri moje je njena roka, v bradi je zalita, v riti pa je kakor kobila.«
Pri jagnedih sta pocivala. Spodaj je ležala široka in globoka grapa. Na njenem dnu, med travniki, posutimi s 
63

sinjino podleskov, se je vijugala cesta. Tisti hip je vozil po njej avtomobil. Mati se za to ni mnogo zmenila, Van- cek pa je srepo in napeto strmel za njim, dokler ni izginil mimo raztresenih domacij. Zamišljeno se je zastr­mel v daljo, potem je pohitel za materjo.
Na cesti se je mati domislila. »Vancek, ali nisi izgubil denarja?« Odkimal je. »Poglej v žep, ali res nisi izgubil. Potem bi šlo vse po vodi, štruca in juha.«
»Nisem.«
Potem sta dolgo hodila molce. Mati je zdaj pa zdaj vzdihnila, hodila je tesno povita v ruto, z ocmi, uprtimi v cesto pred seboj. Vancek je krevsal ob njej, tanko suk­njo so mu na hrbtu napenjala pleca, glavo je stiskal med ramena, oci so topo gledale izpod kape. Hipoma pa so oživele. Lovil se je za materjo in se zaziral v breg.
»Kaj pa tako zreš?« je vprašala mati. »Hodiš pa ka­kor štor. Nikar tako ne kreši! Na cevlje pazi! Kaj vidiš?«
»Tisto hišo poglejte, vsa je razkrita in ožgana. Zgo­relo je.«
Mati se je ozrla v breg, videla je slabo. Prikimala je, vzdihnila in rekla: »Siromaki! Na zimo bodo brez strehe.« Potem se je predala svojim mislim in zamolklo je go­vorila:
»Dobro si si izbral. Za kmecko delo nisi. Poleti ti je prevroce, pozimi premrzlo, šola te ne veseli, paša tudi ne. Krojac pa boš, ce boš kaj prida. V senci in snažen boš. — Vidiš, zdaj je vse drugace na svetu, vsega je prevec, krojacev, cevljarjev, mizarjev, zidarjev, vsega. Ampak kdor je priden, ima dela. Koliko jih je že šlo po svetu, ki so se cesa izucili. Vsak trdi, da mu je dobro, cetudi mu ni. Tudi ti boš zagrizel svoj kruh. Hudo ka­kor nam ti ne bo šlo. Doma moramo delati kakor sužnji. Ti pa nicesar ne vzdržiš.«
»Ali nisem oral?« se je branil Vancek. »Ali nisem vlacil, kosil?! Cesa nisem delal, povejte!«
»Seveda si, pa si skoraj umrl zraven.«
Obstal je, rahlo so mu drhtele ustnice, oci so sršece zabliskale. Mati se je zacudeno ozrla vanj. »Mama,« je rekel. »Ali mislite, da jaz nicesar ne zmorem? Tudi bojim se ne! ce mislite, da sem se odlocil za krojaca, ker ne bi rad delal, potem ne grem nikamor in ne bom krojac!«
64

Odlocno in trmasto je stal sredi ceste. Vprašujoce ga je gledala. In ko se ni zganil ter je uporno buljil v njo, je tiho rekla: »Ne nori!«
Prišla sta v vas. Tam se je odprla ravan. Dalec ni bilo videti, krpe šum so zastirale razgled na polja do Mure in na prekmurske ravni onstran meje. Ob obronku je ležalo mesto. Mati je obstala sredi ceste, zagledala se je proti hišam z voljno mehkim pogledom, ozrla se je v Vanceka, prikimala je in rekla: »Poglej, Vancek! Tu boš, ako bo sreca mila!« Postrani jo je pogledal, skrivil je ustnice v komaj viden smehljaj, potem se je uresnjeno zastrmel proti mestu. Mati ga je vsega objela z medle- cim pogledom, vzdihnila je; molce, s težkimi, okornimi koraki sta šla proti prvim hišam.
3
V ulici, kamor so pred leti prodajali vino, je bila kro jaška delavnica. Ko sta vstopila, ju je zajela bucna me­lodija. Na omari v kotu je igral radio, šivalniki so ropo­tali, da je mater za hip zmedlo in ni razlocila lastnega glasu. Prostorna izba je bila natrpana z oblekami in blagom. Tukaj so šivali na veliko. Mati in Vancek sta obstala pri vhodu, mati je prijazno pokimala in rekla: »Ali potrebujete vajenca?« Pokazala je na Vanceka, po­tem je tavala z ocmi od cloveka do cloveka.
»Želite, gospa,« je razlocila, in mož, ki je menda bil mojster,, j e vrgel okoli vratu merilo in se razkoracil:
»Vajenca! Decka bi dali ucit za krojaca.«
Mojster je z radovednim pogledom ošinil Vanceka, ki je v roki meckal kapo in povešal v zadregi oci, potem pa je zamahnil z roko in odkimal. Mati se je v zadregi nasmehnila, ozirala se je okoli, nekaj je hotela reci, pa je samo prikimala in tako sta odšla. Sredi ulice sta ob­stala, žalostno sta se spogledala. Vancek se je pokril, stopil je k izložbi z balami blaga in z oblekami, zastr­mel se je v vse to in rekel: »Mama! Tu bi se pac hotel uciti! Kako lepo je igralo.«
»Škoda!« je rekla mati, zazrla se je vzdolž ulice, se tesneje ogrnila in dodala: »Ne vem, kako naj recem. Jokala pa ne bova. Bova že našla kakega krojaca. Ljuto­
5 Domacija
65

mer bo menda zmogel koga, ki te bo vzel. — Povsod bova vprašala.«
Vracala sta se z negotovimi koraki, mati se je izogi­bala ljudem, opozarjala je Vanceka, da se v koga ne zaleti, on pa se ni mnogo zmenil, oci so mu bliskajoce drsele po izložbah. Tik pred trgom je mati ustavila pismonošo. Prosila ga je, naj ji pove, kje je kak krojac. Zacela je pripovedovati, da bi rada decka dala ucit, a ne ve za nikogar. Pismonoša ji je naštel nekaj imen, potem se je domislil, vzel list papirja in napisal. Mati, ki je stala vsa tiha in skromna in je prikupno zrla izpod cela, se mu je toplo zahvalila. Tiha zadovoljnost ju je navdala. Dala je Vanceku popisani list, oci so ji pešale, na drob­no pisavo ni bila nikoli navajena. »Precitaj! Štiri naslove imava, laže bova iskala.«
Morala sta cez trg. Tam, pod kostanji zraven teht­nice je stalo mnogo voz s krmljenci. Prašici so cvilili, ljudje so postajali v grucah ali pa so zamišljeni sloneli ob vozovih in cakali na kupca. V neki gruci so se glasno prepirali. Vancek je obstal, skljucen, z rokami v žepih in je radovedno prisluhnil. Mati se je zanimala za cene; pristopila je k ženski, ki se je prezebla stiskala h kravi. Zamišljeno je dvignila oci.
»Po cem bodo danes placevali?« je vprašala mati.
Ženska se je nasmehnila, zagledala se je po vozovih in rekla s suhim glasom: »Nihce ne ve. Mešetar nam je obljubil, da po pet, zdaj govore, da bodo placali le po štiri in pol. Dve uri že cakam, drugi tudi, rekli so, naj pred deseto pridemo. Poldne bo, kupca pa še ni.«
Mati je pritisnila roki na lice, z motnimi ocmi se je zastrmela v tla in šepetala: »štiri in pol, štiri in pol!« Pogled ji je žalostno splaval po vozeh, po trgu in po hi­šah. »Kdo pa kupuje?« je pridušeno vprašala.
»Benko iz Sobote.«
Nekaj hipov je zamišljeno stala, potem se je zgani­la, mocno je vzdihnila, s trudnimi in negotovimi koraki je zapustila žensko, ki se je s posinelim licem spet topo zastrmela v tla. »Vancek, pojdiva!« je rekla mati. Van­cek je odtrgal oci od gruce ljudi, se prizibal k njej, se znova ozrl v gruco, kjer so se glasno prepirali, in je resno rekel: »Nekoga bi radi tepli. Za norca jih je imel, lagal je, da bodo prašici dragi.«
66

Mati se je ozrla po vozovih, vzdihnila je, potegnila je Vanceka za rokav in molce sta zavila v ozko ulico, cez cas je spregovorila: »Po štiri in pol! Ko pa bodo naši naprodaj, bo morda tri in pol. — Vidim, da ne bomo za prašice dobili nicesar. Preklet tisti, ki dela cene!«
Stopila sta v mracen hodnik. Vancek je hrknil, po­menljivo je pogledal mater. »Po mesu diši,« je šepnil. Mati je prikimala, neodlocno se je ozirala, kje naj potr­ka. Potem je Vancek vzkliknil in pokazal cez dvorišce. Nad vrati je visela tabla z napisom: Krojac. Stopila sta v snetljivo in smrdljivo dvorišce. »Mislila sem, da bomo dobili kaj za krmljence. Kje! Še oblekli se ne bomo,« je rekla mati. .Pogledala je po sebi in po Vancku, nato sta vstopila. Bežno sta se razgledala po ozki, tesni delavnici. »Ali ni gospoda mojstra?« je vprašala.
Mlad moški je ustavil šivalnik in se nasmehnil. »Jaz sem!«
Mater je zalila rdecica. »Mislila sem, da niste. Mladi ste,« je izjecljala. »Prišla sva vprašat, ali potrebujete vajenca. Decko bi se rad ucil.« Vancek je povešal oci pred mojstrovim pogledom, mimogrede je ošinil vajenca, ki je pod oknom paral suknjo. »Zdaj je še šolar, spo­mladi pa bi ga dali ucit.«
»Od kod pa ste?« je vprašal mojster.
»Od Bolfenka, skoraj tri ure dalec.«
»Ali si zdrav?«
Vancekovo bledo lice je spreletel lahen drget, požrl je slino in prikimal.
»Zdrav je,« je rekla mati, »le slok.«
Mojster je nekaj casa pomišljal, Vancek in mati sta stala negibno in cakala. »Svoje stanovanje mora imeti, potem ga vzamem,« se je odlocil mojster.
Nekaj hipov se mati ni znašla, nato je neodlocno vprašala: »Ali ga ne bi mogli imeti vi na stanovanju?« »Ne!«
Trpko se je nasmehnila, se za hip zamislila, nato je odkimala. »Tako pa mi ne zmoremo,« je rekla in sta se poslovila. Molce sta prišla na ulico, potem se je oglasil Vancek: »Mama! Kako pa, ce nikjer ne dobiva mojstra?« Odgovorila ni. Nemo se je zastrmela po hišah, premišlja­la je, nato je odlocno rekla: »Precitaj prihodnji naslov!«
5*
67

4
Po vijugastih, ozkih stopnicah sta prišla do delavni­ce. Mati se je pripravljala, da potrka, Vancek jo je poteg­nil za ruto. »Slišite?« Za vrati je nekdo glasno jokal. »Zakaj nisi pazil,« je grozil pridušen glas. Nato je uda­rilo, nekdo je otroško zacvilil in zatulil. »Na! Da boš pazil! Da boš vedel, kako moraš rezati!« Pretrgani, raz­burjeni glasovi so se izgubljali med udarci in med jo­kom. Za hip je prevpil vse pretrgani, hlipajoci otroški krik: »Lepo prosim, nikoli vec ... gospo-o-d ...« — »Mol­ci!« Nato je nastala tišina, ki jo je motilo pridušeno hli­panje, potem pa je vse prevpilo drdranje šivalnika.
»Mama, pojdiva!« je. plašno šepnil Vancek. Opotekel se je po stopnicah, sredi je obstal, naslonil se je ob steno, iz polmraka so mu žarele oci. Mati se takoj ni znašla, roki je stisnila na prsi, onemela je, potem se je napotila za Vancekom. Ko sta prišla na ulico, je mati vzdihnila, ogrnila se je tesneje, oprla je roke v brado, posinelo lice ji je vztrepetalo, srepo je strmela v tla. »Živina!« je bruhnilo iz nje. »Temu te ne bi dala, cetudi umreš!« Kakor opita je zanihala ob zidu. »Tako se godi marsikateremu vajencu,« je tiho dodala.
Vancek je kakor podhuljen bikec buljil pred se in molcal...
Minilo je poldne. Napotila sta se proti znani krcmi. Spotoma sta kupila štruco, Vancek je slastno zagrizel v beli kruh. Pred krcmo pa se je uprl: »Ne grem notri!«
»Zakaj ne?« je zacudeno vprašala mati.
»Nocem!« Glavo je stisnil med ramena in se še bolj skl jucil, trmasto je gledal izpod kape. Skrivencil je usta in dodal: »Brez vsega ne bom sedel, denarja pa nimate.«
Vprašujoce ga je gledala. »Zeblo te bo,« je dejala. Nekaj casa je premišljeval, potem je stlacil kruh v žep in se neodlocno zazibal za materjo.
Zlezla sta za okroglo mizo v kotu. Blizu je bila v steni linica, dve natakarici sta švigali sem ter tja, kricaje sta skozi linico narocali juhe, golaže, govedino, pecenke. Ti kriki so prevpili ves hrup. Krcma je bila polna ljudi, a mati se ni ozirala okoli sebe. Ko je zadišala pred njo cista goveja juha, je položila na mizo dinar, se zastrmela v krožnik, iz katerega je vroce hlapelo, potem je s pre­
68

vidno pocasnostjo zagrabila žlico in zacela srebati. Pocasi so ji lica zagorela. Odložila je ruto, ozrla se je po krcmi, pogledala je Vanceka, ki je negibno sedel zraven nje. Tisti hip so mu zdrknile oci pod mizo, hrknil je in pre­maknil ustnice.
»Vancek, hoceš nekaj žlic juhe?« je tiho vprašala. Odkimal je, pogledal je ni. »Na vzemi!«
»Nocem!«
Nekaj hipov je otožno gledala vanj. »Pa vzemi štru­co in jej!«
»Jejte, zame se ne brigajte!« je odlocno rekel in je ni pogledal; v levici je meckal kapo, z desnico je v žepu krcevito drobil kruh, hrkal je in se nemirno presedal. Mati je vzdihnila in srebala dalje. Ko je koncala, je od­rinila krožnik, prekrižala je roke na trebuhu. Nemo se je ozirala po mizah, nato je pridušeno rekla:
»Le kako še nekateri lahko tako trošijo?! ...«
»Ali greva?« je vprašal Vancek. Mati bi še malo po­sedela, vse kosti so jo bolele. »Poglej naslove!« je rekla. »H kateremu bova šla?«
»Mama, najrajši k nobenemu.« Zacudeno ga je po­gledala. Nekaj hipov je kremžil obraz, strmo jo je po­gledal in rekel: »Dovolj sem tepen doma, nocem, da bi me še drugi!«
»Vancek!« je pridušeno vzkliknila. Burno je zadihala. »Saj niso vsi mojstri surovine,« je rekla cez hip. Plaho se je ozrla okoli sebe, ali kdo posluša, potem je vstala in dodala: »Zakaj pa Lojzek vzdrži?«
»Ali sem rekel, da ne bi vzdržal?« se je branil Van­cek. Poskocil je izza mize in se pokril. Pri vratih se je ozrl. Mati se je pocasi napravljala, zamišljeno si je ogr­nila ruto, nato je pocasi lezla iz krcme.
Vancek je skljucen slonel ob zidu. Bruhnil je tlaceno jezo: »Nikoli vec ne grem z vami. Vedno vas moram cakati. Nikoli, cetudi me zakoljete!«
Prestrašeno ga je pogledala. »Za koga pa sem šla na pot?!«
»Ali ste mi našli mojstra? Niste — in ga tudi ne boste, ki bi me imel zastonj. Ce bom lahko kje zastonj, ne potrebujem ne vas ne nikogar.«
Na to mati ni našla odgovora. Dlani je pritisnila na celjusti in se zastrmela predse. Vancek je krevsal za njo.
69

Zacel je naletavati sneg. To je mater vzdramilo. »Sneg! Zima je tu,« je rekla. Cez hip se je znova oglasila: »Ti lahko sponašaš, a cakaj, nekoc boš vse razumel, samo prepozno bo morda, ko mene in marsicesa vec ne bo. — No, ali greva še iskat ali ne?«
Vancek ni imel volje, tudi mati je neodlocno obsta­la. Njuno pozornost je pritegnila cudna procesija, ki se je bližala.
Spredaj sta hodila dva skupaj vklenjena fanta, za njima je korakal visok, razoglav moški v dolgi zimski suknji, okoli rok, prekrižanih na trebuhu, je bingljal kos verige. Zadaj sta šla dva žandarja z bajoneti na puškah. Ko so prišli mimo, je levi med vklenjenci poškilil po materi in Vanceku ter se nasmehnil, visoki pa je hodil vzravnan, kakor da nikogar ne vidi, ni se ozrl po ljudeh, ki so postajali po ulici, prihajali iz hiš in gledali za pro­cesijo.
Vancek je srepo strmel vanje; ko sta jih izgubila iz oci, je stresel s sebe prve snežene kosme in rekel: »Tako bodo kdaj mene gnali.«
»Zakaj pa tebe?« je vprašala mati.
»Sam ne vem. Mdgoce,« je zamišljeno poudaril.
»Vancek, Vancek,« je rekla mati z zacudenim in ža­lostnim glasom. Vancek se je umikal njenim ocem, okoli ust se mu je nabral zloben nasmešek; hipoma pa se je zastrmel v nizko pritlicno hišo, oci so mu zažarele in radostno je vzkliknil: »Mama! Krojac!«
Cudno ga je pogledala. Vzradošceni so ji zagorele oci, bila je kakor iznenaden otrok. »Krojac!« je dahnila. »Jezus, skoraj bi bila odšla mimo, ne da bi videla.« S komolcem se je naslonila na Vancekovo ramo, potisnila ga je pred seboj in rekla mehkobno: »Mogoce bo tu kaj srece, Vancek ...«
5
Zavoljo stanovanja je bil križ. Soba je bila tesna, natrpana s pohištvom, komaj je zadostovala mojstru z ženo in dvema otrokoma. Polovica kuhinje je bila za krojaško delavnico. V njej naj bi spal Vancek. Mati se je prijela za glavo, ko je slišala, kaj vse morajo dati: 
70

petdeset dinarjev na mesec, na leto pa vreco moke, dvaj­set kilogramov zabele in pet masti. Dolgo se ni upirala, vdala se je.
Mojstrova je kuhala kavo, v narocju je nosila de­kletce. Nasproti nje je sedela mati, ob strani Vancek. Mojster je likal suknjo, od casa do casa se je vpletel v razgovor. Zraven njega je vajenec šival hlace, strpljivo se je otepal fantka, ki mu je racal med nogami in silil na kolena...
Mati se je domislila, da je skrajni cas oditi. Poslo­vila sta se. Bilo je že pozno. Zakajeno in nizko povez­njeno nebo je drhtelo v snežinkah. Snega je padlo do gležnjev, naletaval je bolj in bolj. Dolgo sta hodila ne­mo, zatopljena vsak v svoje misli. V hrbte se jima je upiral sever. »Ti! Meni se zdi, da nisi dobil slabega mojstra,« se je oglasila mati. »Tudi ona se mi zdi do­bra. — Le drago je! Toliko placil že imamo!« Vancek se je molce lovil za njo, roki je tišcal v žepe, razgret je hropel z iztegnjenim vratom. »Le to sem mislila,« se je oglasila znova mati, »ko sem gledala, kako lepo je vaje­nec ravnal z otrokom: ali se boš ti premagal in ga ne boš udaril ali brcnil? Nisi strpi j iv. Bojim se.«
Vancek je molcal. Dohitela in prehitela sta voznike, ki so peljali slatino v Varaždin. Do polnoci he bodo tam. Poznala sta voznika Tropa, cele noci in dneve se je mu­cil. — Vozovi so škripali in ropotali, sveži sneg se je slinil na kolesih. Ceste ni bilo vec lociti od njiv in trav­nikov.
Zavila sta proti šumam, spotoma navkreber proti jagnedom se je mati upehala. Oddihovala se je. Iz cunj ji je ostro štrlel nos.
»Ti!« se je zamolklo oglasila mati. »Ali imaš suho v cevljih?«
»Imam, samo na hrbtu sem moker.«
»Meni pa prihaja mokro v cevlje. Že cutim, kako me hladi.« Nekaj casa sta oba molcala, potem se je zno­va oglasila: »Spomladi se ti bo obrnilo, marsicesa se boš moral odvaditi.«
Lovil se je zanjo. »Mogoce se ne bom mogel uciti,« se je oglasil.
»Zakaj pa ne?«
»Zavoljo betega.«
71

V grapi se je nabiral mrak. Zavila sta navkreber proti cesti in proti hišam. Mati se dolgo ni oglasila. Razmišljala je in rekla: »Morda ti je res kaj! Rahel si, nicesar ne vzdržiš. Mnogo pa si domišljaš. Poleti si bil pri doktorju v Štrigovi.«
»Napol me je preiskal, pa me je napodil.«
»Dobro,« je nadaljevala, »ce ti je res kaj, ne bo iz tebe nic. Cemu si me potem silil na pot in cemu sem se toliko mucila? Cemu si toliko sitnaril, da cele noci nisem mogla spati!?«
»Saj se bom izucil, videli boste,« se je branil Van­cek. »Kar tako sem mislil, ko je mojster govoril. Vi vza­mete takoj vse zares in se razjezite.«
Takoj se ni utolažila. »Poglej!« je rekla in pokazala na vinicarske koce ob cesti. »Ali bi rad bil kakor tile. Vse življenje težak? Še vinicarski se izuci kake obrti, ki je cisto sestradan in nima nihce nic za njim poslati. Slišal si, koliko bomo dajali zate. Tega vinicar za svo­jega ne bo storil. — Izbij si te muhe iz glave. Sina hlap­ca ne bi rada imela, prevec sem trpela, prevec skrbela. — Ko me ne bo, delajte kar hocete, raztrgajte dom, pokoljite se, ce mislite, da je tako prav. Dokler sem živa, mi ne delajte sramote.«
Pri fari ju je zalotila noc. Ponekod so svetili, v svet­lobi so se lesketale snežene krpe. Sever je lizal ostrešja, bregove, cesto. Zanašalo ju je, zasnežena in premražena sta hropla. Mati je tožila: »Presneti cevlji! Mislila sem, da bodo držali vodo in sneg. Kje! Vsa sem mokra in kakor pijana ...«
Dom je bil spokojen. Na pragu sta se otresla, mati je zahropla obstala sredi prikleta, oci so ji zažarele, za­kricala je v kuhinjo, kjer je brlela luc: »Dober vecer, otroci!« Opotekla se je v kuhinjo, se zrušila na klop, iztegnila nogi in burno velela: »Liza, sezuj me!« Topo se je zagledala po kuhinji, potem je vprašala: »Ali je doma vse v redu?«
»Je,« je odgovarjal Peter. »Nekaj repe je ostalo zu­naj in koruzje.«
Ozrla se je po vseh, po Petru, Lizi in Vanceku, ki se je preoblacil pri štedilniku, in je rekla: »Ali atek spi? — In siromak Lojzek! Bogve, kdaj šele pride, zdaj še dela.«
»Kako ste opravili?« je vprašal Peter.
72

»Opravila? Žalostno, srce me boli. — Kaj kuhaš, Liza? Kašo? Ne bom je mogla jesti, želodec bi mi obr­nilo. Ali imamo še kaj kave? Skuhaj jo, vroco mi prinesi, da se ogrejem.« Sredi kuhinje je obstala. »Kakor pijana sem. Prestara sem za pot. Otroci, postrezite mi, za vas trpim! Vancek, pridi me ogret!« Odzibala se je skozi priklet, v temi je tipala pred seboj, da se kam ne zaleti. V kuhinji se je zacel prepir. Peter je silil v Vanceka, naj pripoveduje, Vancek pa je trmasto molcal. »Otroci, mi­rujte!« je kriknila mati. Prišla je v zadnjo sobo, rahlo je vprašala: »Atek, ali spiš?«
»Ne, cakam. Dolgo vaju ni bilo,« se je oglasil iz kota. Slacila se je, nato je zaškripala postelja. »Kako sta opravila?« je vprašal oce.
»Žalostno. Strah me je povedati. Ves Ljutomer sva prehodila, potem sva našla mojstra. Petdeset dinarjev na mesec bomo dajali, na leto pa še vreco moke, dvajset kilogramov zabele in pet masti.«
»Vse sem premislila, vse poskusila, ni šlo drugace,« je drhtelo iz matere. Zakopala se je v cunje in hropla. »Kje bomo vzeli? Sama ne vem, nihce ne ve.«
Onemela sta vsak na svojem ležišcu in cutila, kako se vse življenje ruši.
73

ZGODBA O TRJUKU
Tiste dni po njegovem žalostnem koncu so po vasi sko- ro povsod govorili samo o Trjuku. Scasoma so pozabili, zdaj se redko kdo spomni nanj. Grabenskega mlinarja pa še vedno bega misel, kako se je fant koncal. Z raz- toženim glasom se razgovori o Trjuku. Mlin ga spomi­nja nanj, Trujkova njiva ob Dravi, trstje in vrbje, polja in za njimi raztegnjena vas sredi sadovnjakov. Tam se beli sleme Trjukovega doma ...
Pogosto je zahajal k mlinu. Zamujal se je, hodil je po mlinu, z zamišljenimi ocmi je brodil okoli sebe, pri­sluškoval ropotu in stresanju na valovih, se naslanjal ob linici nad vodo, zaziral se je v valovje, oci so mu begale po široko razliti Dravi, ki se je valila sem od Trate, se globoko zajedala v polja in ginila med trstjem in vrbjem. Trjukove oci so žarele, v njih je sevalo tako obcudovanje.
Vcasi se je nabralo pri mlinu mnogo ljudi. Ce je bil Trjuk med njimi, je sedel tiho; njegove drobne, za­mišljeno mirne oci so pocasi plavale po ljudeh. Poslu­šal je razgovore in molcal. Skoro potuhnil se je. Redko se je sam vpletel v razgovor. Ce ga je kdo podražil, se je v zadregi nasmehnil, ozrl se je po sebi, potem je po­casi spregovoril kako besedo in zopet utihnil. Navadno so z njim govorili o njegovi bolezni. Vedeli so, kako je. Noge so ga bolele, sklepi so mu zatekali. Tožil ni. Upal je in pripovedoval, da je boljši. Kmalu bo popolnoma zdrav. »Potem se boš ženil,« so se šalili z njim. Vprašu­joce je dvigal oci, jih znova povešal, zamišljeno je za­
74

mahnil z roko in s komaj opaznim nasmeškom okoli ust je rekel: »Tedaj, ko ozdravim.«
Vcasi se ni mogel opreti na noge. Tedne ga ni bilo od doma. Tedaj je prišla kdaj sestra k mlinu. »Kje pa imaš Franceka?« je spraševal mlinar. Pripovedovala je, da je doma. Poležava in lenari. Igracka se, ko je toliko dela.
Po takih dneh, ko se je zopet prikazal med ljudi, je po vasi razkazoval lepe, iz lesa izrezljane okvire za kipce in podobe. Trudil se je, da bi hodil cim bolj lahkotno. »Ali je zdaj bolje?« so ga spraševali. »Je!« je prikimal in kazal na bose noge z zavihanima hlacnicama tik pod kolena. »Zdaj je splahnelo. V mokro ne smem, pa bo bolje. Kmalu bom cisto zdrav. Glavno je, da ne dobim kostne jetike od tega prehlada.« Z redko živahnostjo je govoril o tisti povodnji, ko se je razhladil. Takrat so imeli na njivi ob vodi pokošeno deteljo. Skupcali so jo, odpeljati niso utegnili. Voda je prestopila bregove, pre­plavila je polje, razjedala je njive, lomila koruzje, splav- Ijala krompir. Trjuk je vec ur brodil po vodi, z vilami se je poganjal za kupi detelje. Otel ni nicesar. Nalezel si je bolezen. Tisto jesen, ko je odtrgalo cele kose njiv in tratski mlin, ki ga je nekje razbilo.
Okoli tiste njive, ki jo je voda bolj in bolj žrla, je Trjuk poleti cesto hodil, posebej ob nedeljah popoldne. Tudi drugi ljudje so hodili tam okoli in žalostno zrli na razdejanje Drave. Trjuk je posedal ob vodi, zamišljen je zrl v nasprotni breg, zarastel s trstjem in z vrbjem, ali pa v valovje, ki se je pretakalo mimo njega. Ure dolgo je bos, s podvihanimi hlacami, v srajci, s ponoše­nim klobukom na glavi, neobritih lic nepremicno pre­sedel, pljuval v vodo ali pa v roke in si s slino božal noge. Ako je kdo prišel mimo, se je ozrl, spregovoril kako besedo, pa se zopet ves pogreznil vase. Pod vecer se je zamišljeno vracal domov, vcasi pa je zavil proti mlinu, kjer so posedali ljudje in kjer je kopica otro- cadi hotela s kricanjem prevpiti šumenje valov. Pri mli­nu je navadno sedel mlinar s pipo v ustih. Trjuk se je ustavil, prikimal v pozdrav, pogled mu je splaval po obrazih. Navzocih kdo mu je vošcil prvo besedo. »Tako sam, Francek!« Na to navadno ni odgovoril. Nasmehnil se je, dvignil ramena, jih znova povesil in prisedel. Za­
75

celi so ga spraševati o bolezni. »Dober sem,« je zatrje­val. »Vroce naj bo in lepa jesen, pa bodo noge popolno­ma zdrave. Zdaj gležnji ne zatekajo.«
»Potem bomo pozimi plesali,« se je kdo pošalil. »Kaj pravi Jula?«
Trjuka je ob takih besedah vznemirilo. Lice se mu je zamišljeno skrcilo, v oceh se je utrnil poseben lesk, ocitaj e je pogledal, nic ni odvrnil, ali pa je z neko po­sebno odlocnostjo v glasu napol groze rekel: »Le nor­cujte se! Pocakajte, videli boste, ko ozdravim.« Skušali so ga tolažiti, naj se ne jezi, da nihce z njim hudo ne misli. Potem so govorili o drugih receh. Pomenka se Trjuk ni udeleževal. Tiho je sedel in poslušal, prav tako molce se je vracal domov.
Nekoc pozimi, tik pred Božicem, ko je polja pokri­val visok sneg, se je kesno zvecer prikazal v mlinu. Nabralo se je mnogo zrnja, mlinar je mlel tudi ponoci. Trjuk je zrinil velik Žakelj v kot, sesedel se je nanj, zahropel je v premrzle roke, vse stisnjen v pokrpani suknji.
»Dolgo te ni bilo na spregled,« je zakrical mlinar, da bi prevpil ropot in tresenje. »Kaj je novega, Fran­cek?« — »Nic!« Trjukove oci so sevale izpod klobuka. Nekaj hipov je tako posedel, potem se je naglo prega­nil, skremžil se je, stisnil pesti, kakor da se hoce na koga vreci, in kriknil: »Preklete babe!« Takega mlinar še ni videl. Opotekel se je po mlinu, nato se je sesedel na mlinarjevo ležišce, se krcil in zvijal pesti.
»Ne dado mi miru,« je bruhnilo iz njega. »Krave imamo, sani. Lahko bi kateri pripeljal, pa mene pode v tako vreme. Preklete babe!«
Mlinar je zacudeno ostrmel. Plašno se je odmaknil. »Francek!«
Iz Trjuka je neudržano bruhalo. Razkrical se je, ka­kor je Treza, sestra, ves dan silila vanj. Nikoli nima miru pred njo. Noben dan ne mine brez ocitkov zavo­ljo bolezni. Da zanj ne bo delala! Rešila bi se ga rada, kakor se je Janeza, starejšega brata, da bi ostala sama doma. Mati ji daje potuho, oce pa molci k vsemu. Nih­ce se ne potegne zanj, nihce ga ne mara. Do konca ga hocejo uniciti, nikoli ne bo ozdravel, ne more ozdraveti v tem peklu ...
76

Vrelo je iz njega in mlinar je videl, kako so se v brezmocju se zvijajocemu in s pestmi krilecemu orosile oci in kako so zaorale po tistem neobritem, strastno po­pacenem obrazu solze.
Tisto noc se je v mlinu razjokal kakor otrok. Pozno v noc je odhajal nekam pomirjen. Mlinar ga je spremil v sneg, potem je krical za njim in ga bodril, pa besed Trjuk menda ni slišal, ali pa se je vse razgubilo v ro­potu mlina in v šumenju valov.
Po dveh dneh je prišel po moko. Nekaj ljudi je po­sedalo V mlinu. Mimo njih se je mlinar pomenljivo in sprašujoce zaziral v Trjuka, ki pa je odkimal pogled, se skušal smehljati, stopical po mlinu; potem je pohitel po stopnicah mimo linice za mlinarjem. Ozrl se je še po ljudeh, nato se je nagnil k mlinarju in zamolklo zakrical v uho: »Vanc, nikomur ne pravite o tistem.« Mlinar je razumel in odkimal. »Ne bom,« je zakrical, »brez skrbi bodi, Francek!« Spogledala sta se, potem se je Trjuk neodlocno oziral, kakor da hoce še nekaj pove­dati, pa se je samo nasmehnil, se naglo vrnil po stop­nicah, pograbil svoj Žakelj z moko, zakrical »Srecno!« in naglo odšel.
Ko se je izlilo prvo deževje, je nastala lepa pomlad. Trjuku je zelo prijala. Razgibalo ga je, poln upov je razlagal, kar je v sebi trdno verjel. Ako bo suho poletje in tudi jesen, bo zdrav kakor riba. Tudi poletje je bilo lepo. Tedaj so po vasi pozno v noc sikale mlatilnice, ponekod po skednjih so odmevale pesmi. Tiste dni je prišel Trjuk orat na njivo ob vodi. Prašil je in pokal z bicem, da je donelo in odmevalo v poljih, v vrbju in trstju. Mlinar ga je od dalec videl, kako je bil glasen, razigran in veder. Ob vodi je stalno za hip obstal, za­gledal se je cez reko, zamahnil in pocil enkrat, dvakrat, veckrat.
Nekaj dni za tem pa je udarilo med ljudi. Od ust do ust se je po vasi razlezlo, da je ponoci skoro do smrti oklal Trjuk lovskega paznika Zadravca. Srecala sta se na njivah za vasjo, proti šumam, kjer je Trjuk lazil za zajci. Kaj sta imela potem med seboj, nihce prav ni vedel. Do krvi pobit se je paznik privlekel domov. Po­klicali so žandarje. Vse jutro so begali po vasi, spraševali so, iskali, Trjuka ni bilo nikjer.
77

Tisto noc se je zglasil pri grabenskem mlinu.
Ko je v mraku ostal mlinar sam, je sedel na klopi pred mlinom, pocival in kadil. Poklical ga je. Prikazal se je Trjuk. Plašno se je oziral okoli in vprašal: »Vanc, ali ste sami?« Mlinar si še ni opomogel od zacudeno­sti, ko je Trjuk prisedel, se mu zagledal v obraz in burno vprašal: »Ali so me tu iskali žandarji?« Mlinar je odkimal. Trjukove oci so žarele skozi mrak. Razburje­no, strastno se je stegnil in govoril:
»Vanc, povejte, ali sem ga ubil ali ga nisem? Ne mo­rem vzdržati. Vse je tako cudno. Pobil sem ga, pa ga potem nisem našel. Ves dan poslušam, ali mu bo zvo­nilo, pa zvonov ni cuti. Ali je živ, ali je mrtev?«
»Živi, živi!« je vzkliknil mlinar.
Trjuku se je izvil globok vzdih. Nekaj hipov je mol­cal, glavo je zaslonil v dlani in se zamislil. Hipoma pa se je vzravnal, skrcil pesti, togotno zastokal: »Zakaj ga nisem ubil! Mir bi imel pred njim in pred vsemi. Nikoli mu nisem storil zlega, nikoli prej nisem lovil. Vsi po vasi ponoci streljajo. Nobenega ni zalotil. Mene je. Po­znal me je, pištolo sem mu dal, pa mu ni bilo dovolj. Ni mi dal miru. Suval me je v prša, v hrbet. Lepo sem ga prosil. Pomagalo ni.« Za hip je Trjuk umolknil, po­tem se je zamolklo razgovoril, se nemirno pregibal, kri­lil z rokami, pa bil znova ves vase zagreznjen. »Tedaj se je v meni nekaj pretrgalo. Vsega me je prevzelo, sam ne vem kaj. Zagnal sem se vanj, zrušil sem ga, potem sem po njem bil, bil. Bogve, kje sem dobil to moc. Ko sem se zavedel, kaj delam, je ležal pred menoj. V temi nisem prav videl. Cutil sem, da je negiben, da se ne brani. Obšla me je groza. Zganil sem ga, klical. Odzval se ni’. Mrtev je, me je spreletelo. Nihce ne bo vedel, da sem ga jaz pobil, mi je šinilo v glavo. Iskat sem pištolo. Dolgo je nisem mogel najti. Potem sem ga pustil, kakor je ležal in zbežal domov.«
Trjuk je utihnil. Zamišljeno se je zastrmel v noc. Tudi mlinar je molcal. Cez cas je cutil, kako sega Trju- kova roka za njegovo in se je krcevito oklepa. »Vanc! Imate kaj jesti?« je bruhnilo iz Trjuka. Prelivalo se je v hlipanje. »Lacen sem, ves dan nisem nicesar zaužit«
»Kruha imam.«
78

»Dajte!« je šepnil Trjuk. Mlinar je naglo vstal in odšel v mlin. Ko se je vrnil, je našel Trjuka skljuce­nega. Glavo je stiskal med dlani in vzdihoval.
»Francek, pomiri se,« je mehko spregovoril mlinar. »Vse bo še dobro. Resnico moraš povedati. Nikogar se ne boj. — Na kruha!«
»Ne in ne! Ne dobe me! Ne bodo me pretepali! Vse me še boli, prša, hrbet, noge. Vi me še ne poznate, nihce me ne pozna,« je strastno govoril, oci so mu sevale skozi temo. Potem se je ves predal kruhu, slastno je grizel in požiral. Tiho sta obsedela. Tišino je motil mlin za hrbti, ki se je potresal v enakomernih sunkih, in voda, ki se je šumece prelivala.
»Kako lacen sem bil,« se je cez cas oglasil Trjuk. »Kako me pecejo noge! Vsega so me opikali komarji tam med trstjem. Ves dan razmišljam, kako cudno je vse to. — Tako se mi je zdelo ponoci, da nekaj ni prav. Zaspati nisem mogel. Dušilo me je, klicalo, sam ne vem, kaj. Ni mi dalo miru. Zlezel sem s parne in se vrnil na njive. Gnalo me je proti šumam. Mesec je svetil. Zgrešiti nisem mogel, v temi in slep bi prišel tja, kjer sva se zgrabila. Hodim in prisluškujem. Koruzje je šelestelo, v šumah je cudno šumelo. Tam pa ga nisem našel. Hodim okoli, išcem, rahlo klicem. Nic! Ali sem zgrešil? Ali ga vec ni? Vroc srh me je spreletel. Ali so ga našli, ali je oživel? Hodim, tipam, ves moker sem že bil od rose. Ni ga! Gnalo me je proti njegovem domu. Morda ga dohitim, sem pomislil. Kaj bi potem storil, sam ne vem. V nje­govi hiši so svetili. V meni je silno razbijalo, vlekel sem se za plot in se priplazil bliže. Ljudje so hodili sem ter tja, govorili so, besed nisem razlocil. Nekdo je jokal, nekdo je klel. Videl sem orožnike. V mesecini je zabli­skal bajonet. Dva sta bila, obstala sta na dvorišcu, po­tem sta se napotila na cesto in gori po vasi. Trdi koraki so odmevali. Psi so lajali, tudi naš Pazek se je zglasil. Vedno bolj je zavijal in se zaganjal. Vedel sem, da gredo orožniki k nam, po mene. Nisem jih cakal.«
Trjukov glas je otožno zamrl. Glava mu je zlezla v dlani in se dolgo ni oglasil.
»Ali spiš?« se je oglasil mlinar.
»Ne!« je suho odvrnil. »Razmišljam, kaj na storim. Ce me dobe, me bodo pretepali. In kako bo doma? Sam 
79

pekel bo, ne bo vzdržati. Nikomur nisem storil zlega, tudi pazniku ne. Pa me je tako neusmiljeno suval. Le zavoljo cesa? Zavoljo zajca, zavoljo preže. Kolikokrat je kdo ponoci ustrelil. Vsako noc streljajo. Jaz nisem šel. Vceraj pa me je zagrabilo. Nocoj pojdem, mi je nekaj reklo. Pištolo sem popravljal. Potem sem jo nabil. Gnalo me je, šel sem, zalotil me je. Niti streljal nisem. Na vrateh sem ležal. Skril se nisem; bežal tudi ne, pištolo sem mu dal, vse šem mu priznal, pa mu ni bilo dovolj. Preklet, preklet!« je hlipal. Dolgo se ni pomiril. »In zdaj ne vem,« je zamolklo dodal cez cas, »kaj je bolje: ali to, da je ostal živ, ali pa, da bi ga zaklal. Ne eno, ne drugo. A ce že moram trpeti, zakaj ga nisem ubil? Za vse me bodo okrivili, za vse zanke, za vse streljanje. Vse življenje mi doma ne bodo dali miru. Zakaj ga nisem do mrtvega? Da ne bi nikogar vec suval, da ne bi vec krical: ,Crknjenec, kilavec!' Hudic!«
Vstal je.
»Kam hoceš zdaj?« je vprašal mlinar.
»Grem. Moram pogledati.«
»Ostani v mlinu, prespi se. Nikomur ne povem,« ga je rotil. Trjuk pa ni vzdržal.
»Srecno, Vanc! Kruha vec nimate?! Še bi jedel, še sem lacen. Ne! Moram iti in pogledati.«
»Najbolje je, da se javiš. Vse po resnici povej. Ne bo hudo, verjemi!«
»Vanc, vi me ne poznate,« je suho odvrnil, nato je odhitel nemirno in nenadno v temo.
»Cakaj, Francek!« je krical za njim mlinar. Zaman. Odgovora ni slišal. »Nihce te ne bo pretepal. Verjemi, Francek, radi te imamo, vsem se smiliš.« Prisluhnil je, zdelo se mu je, da se je med njivami razlegel rezek smeh...
Naslednjo noc se je znova zglasil pri mlinu. Bil je lacen, opikan in opraskan. Suho, hripavo, razklano je govoril. Spraševal je, ali so ga iskali, ali je mlinar komu povedal, da je bil sinoci pri njem, kdo je bil pri mlinu, kaj pravijo ljudje, njegovi doma. Vse je hotel vedeti, poln nemira in neucakanosti. Ves dan se je potepal med njivami, med trstjem in vrbjem, in bilo mu je, da bi umrl. Nekaj mora storiti, je razbolelo tožil. Le kaj? Bil je zbegan. Noge so ga žgale, s slino jih je božal. Zdaj 
80

je šlo vse po vodi, je tožil. Kaj bodo rekli doma? Sami ocitki bodo. Zavoljo bolezni in še zavoljo tega. Med ljudi se ne bo upal. Že zdaj ga nihce ni trpel. Vedno so se mu posmehovali. Samo o bolezni so ga spraševali in ga dražili. Kakor da on ni clovek.
»Prekleti! Prekleti!« je bruhalo iz Trjuka. Ni se mo­gel potolažiti.
»Francek, oni bo kmalu ozdravel. Doktor pravi tako, ljudje so povedali. Nic hudega ti ne more biti,« ga je pregovarjal mlinar.
»Nic hudega,« se je rezko nasmehnil Trjuk. »Kaj pa je hudo? Vse in nic. Meni vse.«
Nekje cez polja sta drug za drugim jeknila dva strela. Trjuk je napeto prisluhnil, nemirno se je zganil in se bridko nasmehnil. »Ali slišite, Vanc?« je burno spregovoril. »Glejte, to je tisto. Vceraj so streljali, no­coj streljajo. Ne bo jih zalotil. Mene pa je. Ko slišim, me zagrabi, da bi storil ne vem kaj. Strašno žal mi je, da ga nisem do smrti pobil. Vse bi pobil, ves svet. To­liko se je v meni nabralo, že dolgo se je nabiralo. Ko bi ga res ubil? Tako pa ne vem, kaj naj storim, in se ne morem odlociti.«
Dolgo sta molce sedela. Trjuk je bil ves skrcen in vase zatopljen. »Julo ste kaj videli?« se je oglasil cez cas. Mlinar je odkimal. Trjuk se je zamislil. Cez cas je z drhtecim glasom dejal: »Le kaj ona misli? Ve in me preklinja. Zdaj je vsega konec, vsega!« Zopet se je za­mislil. »Morda pa ne,« ’e dodal. »Vse bi ji povedal, vse, kar sem doživel in spoznal. Eh!« Zamahnil je z roko. »Kajne, Vanc, da sem otrocji. Take misli, joj. Vsega je konec,« je tiho dodal. »Jula, Jula!«
»Kaj boš storil, Francek? Odloci se, tako ne moreš vec vzdržati. Pravzaprav se nimaš nicesar posebnega bati,« mu je prigovarjal mlinar.
»Vi tega ne razumete, Vanc! Kaj naj storim? Sam ne vem.« Globoko je vzdihnil. Potem je vstal, zacel ho­diti sem ter tja pred mlinom, pa se je znova sesedel, se zamislil, škrtal z zobmi. »Saj to je tisto,« je bruhnilo iz njega. »Ko bi ga bil ubil? Tako pa je ostal živ, miru in obstanka pa ne bom imel. Sam pekel je doma, zdaj bo še huje. In tak sem, kakor da so mi vse kosti polom­ljene. Joj, moje noge,« je hlipal.
6 Domacija
81

Mlinar ga je odvedel v mlin, prižgal je lešcerbo. V njenem medlem drhtecem soju so begale Trjukove oci po mlinu. Venomer je necemu prisluškoval, se vznemir­jal, se zleknil po mlinarjevem ležišcu, z rokami podlo­žil glavo, oci je upiral v strop, jih zapiral, se zopet vzpe­njal, se nemirno oziral in prisluškoval, kakor da razen ropota mlina in šumenja vode še kaj sliši, z begotnimi ocmi je drvel po prostoru, se sprašujoce zaziral v mli­narja, ki je zamišljeno sedel na stopnicah in kadil pipo. Potem se je nekam pomiril in ko je mlinar cez cas pri­stopil k ležišcu, je našel Trjuka specega. Ležal je skrcen kakor otrok, nemirno je hropel in ves drhtel. Mlinar je neodlocno obstal, zamislil se je, šel k vratom, se zastr­mel v noc, potem se je vrnil k ležišcu, upihnil lešcerbo, se v temi dotipal do vrat, stopil ven. Vrata je priprl in odhitel proti vasi, v svojo koco, po odejo in po moko.
Ko se je vrnil, je bila pozna noc. Mlinska vrata so bila odprta. Prižgal je vžigalico in potem lešcerbo. Ko se je v medli svetlobi ozrl, je videl, da je ležišce prazno. Trjuka ni bilo. Klical je, vpil, doklical ga ni. S prestra­šenimi, zaskrbljenimi ocmi se je zastrmel v noc. Potem je cemerno pljunil in zamahnil z roko, zapahnil je vrata, upihnil lešcerbo, se zvalil na ležišce. Mislil je na Trjuka, kaj dela in kod hodi in kako se bo odlocil.
Zjutraj je prišel stari Hrga k mlinu. Povedal je, da so našli Trjuka mrtvega. Prišli so drugi ljudje in pove­dali isto. Mnogi, ki so ga videli, so pripovedovali, kako so ga našli na jezu sredi polja, tam, kjer je napeljan elektricni vod. Prvi ga je zagledal nori Draž. Prestrašen je pribežal v vas. Smejali so se mu in mu niso verjeli. Odnehal ni in nekateri so šli za njim.
Na jezu je sedel Trjuk. Okoli nog je imel nasukano žico, ki se je z drugim koncem prevešala cez elektricni vod. Roki sta krcevito stiskali dolgo palico. Bil je pre­paden, rumeno bled, oci so buljile proti hišam, negib­no in mrtvo.
82

KRMLJENCA
(Poglavje iz daljšega teksta)
1
Pozimi niso mnogo kurili. Primanjkovalo je drv. Skozi zidovje, skozi špranje na razbitih šipah in skozi lepen­ko, ki je mašila prazne oknice, je uhajal v hišo mraz. Podnevi so se zadrževali v kuhinji, proti veceru so se preselili v zadnjo sobo. Iz napol razsušenega štedilnika je uhajal dim. Vcasih se je zakadilo, da niso mogli vzdržati. Odprli so okna. Svež, mrzel zrak dima ni raz­gnal. Soba je ostala zatohla in zakajena, ko so se zgo­daj zvecer spravljali spat. Mati v postelj ob steni, zraven nje na klopi Vancek, ob oknu Liza, v kotu nasproti ma­teri pa oce. Peter je spal v sosednji sobi. Tam so kurili, kadar so pekli kruh.
Mati je imela rahlo spanje. Predramil jo je vsak ne­mir, gotovo pa je slišala Lojzeka, ko se je pozno ponoci vracal domov iz kljucavnicarske delavnice v trgu. Vca­sih, kadar tudi oce v dolgih zimskih noceh ni mogel spati, sta se zaplela v pocasne razgovore, ki so se tu in tam zavlekli do jutra.
Tisto noc jo je vznemirjal sever, ki je pihal okoli hiše in vel s snegom. Naposled so docakali, da bodo zapregli, ko se zdani, na sani naložili krmljenca in ju odpeljali. Le kaka bo vožnja v takem vremenu!
Zaskrbljena, utrujena od ležanja je vzdihovala in se prevracala z boka na bok. Zaspati ni mogla. Zunaj je zavijal veter, po sobi so zateglo hropli, v kotu je oce presunljivo hlipal in v spanju nerazlocno momljal. Zve­
6*
83

cer je prevec pil. Kdaj je legel, mati ni slišala. Je prej zadremala. Ni se še streznil. Buditi ga ni marala.
Zazdelo se ji je, da je nekaj zaropotalo. Prisluhnila je. Slišala je veter, hropenje, vstajal ni nihce. Miru ji ni dalo. Morda pri živini ni kaj v redu. Zmislila se je na kravo Brezo, ki jim je pred leti mlada in zdrava po­ginila. Tudi takrat je ropotalo. Slišali so, zmenili se niso. Krave so se spopadle, Brezo so vrgle v jasli. Zjutraj so jo našli s krvavo peno na gobcu, izbuljenimi ocmi, krva­vecim razritim celom in polomljenimi rogovi. Zid je okrušila, rešiti se sama ni mogla.
Ko bi se zopet kaj zgodilo, je prešinilo mater. Vzne­mirjena je vrgla z glave cunje in poklicala oceta: »Atek, ropot sem cula!«
Naglo je zahlipal, nerazlocno je zajecljal, nato je za­stokal. Hip za tem je slišala, da znova spi. Sama se ni mogla pomiriti. Klicala je Petra. Takoj je ni razu­mel, potem je zacel godrnjati, da se materi sanja. Spi naj in naj ne posluša, kje se ji bo kaj sculo. Pri živini je vse v redu.
»Na Brezo se spomni,« je hripavo vpila mati v so­sednjo sobo. »Vseeno je bolje, da pogledaš, cetudi ni nic. Drugace me bo vso noc skrbelo.«
Stokajoce se je od okna oglasila Liza: »Da nas samo dramite!«
»Eh! Samo spali bi. Ko bi gorela hiša, ne bi vas spravila pokonci. — Peter! Pojdi pogledat! Ce noceš, moram sama,« je odlocno rekla.
Zaškripala je postelja. Peter je godrnjaje vstajal, na­tikal je škornje in se oblacil.
»Samo spali bi,« je zatarnala mati. »Le jaz ne mo­rem. — Liza, potipaj na klop! Lojzeka nisem cula, da bi prišel. Še vedno ga ni? Siromak! Bog ve, kje še gazi zneg! — Pa menda ne misli ta surovina, da ga bo cele noci zadrževal.«
Tarnala je in stokala ...
Peter se je vrnil. Že iz prikleta sem je vpil, da je zastonj moral na mraz. Ocital je. Mati se ni branila. Zaslišala je Lojzeka. Nekje na pragu ali v prikletu je otepal sneg, prerekal se je s Petrom, ki bi rad, da bi mu pomagal sezuti škornje. Lojzek ni maral. Prišel je v 
84

sobo, obstal nekje pri vratih. V sosednji sobi je prekli­njal Peter in se mucil s škornji.
»Strašno dolgo te ni,« se je oglasila mati. »Koliko je na uri?«
»Enajst,« je iz teme odvrnil Lojzek.
»V pecici je kaša, v miznici kruh. V temi pojej! Luc ne sveti. Ni petroleja.«
Zagodrnjal je, dotipal se je do miznice, nato do šte­dilnika, odprl je pecico in izvlekel ponvo. Prižgal je vži­galico. V njenem soju so zaplesale stene in ležišca. Loj­zek se je sklanjal nad ponvo in srepo z drobnimi ocmi zrl v njo. Na kapi, na šopu las na celu, na drobnem ne­jevoljno skremženem licu in po obleki so lesketale kap­ljice tajajocega se snega. Potem se je zgostila tema. Lojzek je nekje za mizo pocasi mlaskal in rožljal s ponvo.
»Kaj pocnete tako dolgo?« je vprašala mati. Odgo­vora ni bilo. Slišala ga je, kako je sunil žlico in ponvo na mizi. Nekaj casa je tiho sedel, kakor da nekaj raz­mišlja. Nato je pocasi in globoko vzdihnil. »Samo žico pletemo,« se je oglasil. »Poleti smo mlatili, zdaj plete­mo žico. Nicesar ne bom znal.« Zacel se je sezuvati. Do­tipal se je do štedilnika in po njem razprostrl obojke. »Kako se bodo osušile, ko je že vse mrzlo,« je godrnjal sam s seboj. Zlezel je na klop. Pod njim je zašumela slamnjaca. »Mama,« je poklical. »Jutri peljete krmljence. Ali dobim škornje?«
»Dobiš,« je tiho dejala iz teme.
»Brez njih vec ne morem. Vsega me je premocilo. S kolesom ne morem v sneg, peš moram crkniti to zimo.«
»Dobiš,« je ponovila mati.
»In petroleja kupite! Da ne bom žrl v temi te god­lje. Pa v tem smradu!« je pribil.
Cez nekaj hipov je glasno hropel. Mati je negibno obležala in razmišljala.
2
Zjutraj je vzpodbudno zaklicala s svojega ležišca. Pozimi jih ni bilo težko zbuditi. Liza se je prva dvignila, za njo Vancek in Peter. Lojzek je silno težko vstajal. Ko 
85

je zvedel, koliko je na uri, se je zacel hudovati. Ni se še zdanilo. Zakasnil bo, ko ga niso prej prebudili, je tožil. Naglo se je napravljal in grozil, da ne bo cakal na zajtrk. Mater je ujezilo.
»Toliko casa imaš, da v miru zajtrkuješ!« je odlocno rekla. »Naj šment vzame tvoje kljucavnicarstvo in moj­stra. Red bom naredila. Šla bom in mu povedala. Ne gre, da te cele noci izrablja.«
»Ne delajte tega,« se je branil Lojzek. Odšel je v kuhinjo. Tam je priganjal Lizo.
Preden je odšel, se je vrnil v sobo, kjer sta poleža­vala oce in mati. Zavoljo škornjev si ni dal miru. »Še zdaj so obujke mokre. Moram dobiti škornje. — Vceraj sem si ogledal pri cevljarju blizu naše delavnice škor­nje. Lepi so, trpežni, še danes bi jih kupili.«
»Koliko stanejo?« je vprašal oce. Lojzek se je obo­tavljal povedati. »Prevec poceni niso,« je mencal. »Okoli dvesto dinarjev.«
»Naj stanejo, kar hocejo. Pridem te iskat in kupila bova,« je odlocila mati.
»Raje ne hodite v delavnico. Pridem vas iskat k tehtnici.«
»Zakaj ne bi prišla? Te je sram?«
»Tam boste kaj rekli. Zavoljo tega me bodo crtili.« Za hip se je zamislil, »ce pa pridete, se ne kregajte, ker ne bom potem imel miru. Še huje mi bo kakor Lukarju.«
Naglo je zaloputnil vrata in odšel.
Nekaj casa sta molcala, potem je dejala mati ocetu: »Škornji so resnicno dragi. Toda mora jih imeti, naj stanejo celega prašica. — Ubožec! Celec bo gazil, ves dan bo stal tam premocen. Unici se, cetudi je iz kamna. Oba sta strašna reveža, naš in Lukar. Kateri je vecji, sama ne vem.«
Lukar j a so poznali. V bratvo je neko nedeljo za kratki dve urici prišel k Lojzeku. Bil je drobnejši in manjši od njega. Nikogar svojih ni imel. Od prejšnje zime je bil pri mojstru. Tam bo ostal, ko bo Lojzek že izucen. Nikdo se ne bo zavzel zanj. Lukar so mu pravili, ker je bil s polja, kjer sade mnogo luka.
Oceta je bolela glava. Srepo je strmel v strop, vcasi je s košceno roko šel po plešastem zgrbancenem celu, pobožal šiljasti nos in ostro štrleco brado.
86

Mati je nekaj casa nemo poležala, obrnjena k steni, potem se je naglo dvignila, se oblekla in odhitela iz so­be. Vso hišo je napolnilo njeno bodrece vpitje, zdaj iz kuhinje, kjer je Liza kuhala zajtrk in pico za svinje, zdaj s praga. Ogledala se je po zasneženem dvorišcu, po po­slopjih, cez cesto in grapo proti nasprotnem bregu. Do tja ni videla, nad grapo je veter kadil s snegom. »Otroci, zdaj je prava zima tu,« je vpila mati s praga. »Hvala bogu, da smo repo pospravili!«
Mimo nje je smuknil v priklet Vancek. Lopato je pustil pri drvarnici, kjer je odmetaval sneg, tiril proti vodnjaku in mlaki. Zbežal je v kuhinjo, da se ogreje. Liza ga je odganjala od štedilnika, bil ji je v napotje. »Pusti ga, Liza, naj se ogreje,« je vpila mati. »Potem pa hiti, Vancek!«
V prikletu se je izpod klobuka poševno ozrl nanjo, potem se je ogledal mimo nje v sneg. »Danes ne grem v šolo,« je zamomljal. Pomislila je in rekla: »Pa ostani doma. Grd je, kdor v takem vremenu podi deco v šolo.« Vancek se je zadovoljno nasmehnil, hip zatem se je zresnil, s praga se je ogledal po dvorišcu, nato j d sklju­ceno odhitel proti drvarnici, zagrabil lopato in jo zaril v sneg.
Ko se je Peter vrnil iz staje, je sprožil vprašanje o vožnji. Šlo je za to, da ni maral na pot.
»Komaj sem obul levi škorenj,« je prepriceval ma­ter in Lizo. »Ponoci ste me spodili iz hiše. Zopet mi je zateklo v gležnju in v stopalu. Do noge mi je vec kakor do krmljencev.«
Razkoracil se je pred štedilnikom. Zdelo se je, da bo izbruhal kopico ocitkov, kakor mnogokrat, zavoljo tiste deževne jeseni pred leti, ko so cistili potok ob dolgi njivi in se je prehladil.
»Ocitati mi ni potrebno,« je krepko dejala mati. »Jaz moram tako zraven. Ne branim se. Sama pa ne pojdem, nekdo mora z menoj! Kdor koli!«
»Da se ne boste prerekali! Jaz pojdem,« je dejala nekoliko posiljeno, toda korajžno Liza. »Toplo se bova oblekli, mama, pa bo! Snega se že ne bojim.« Hudo­mušno in cemerno se je ozrla na Petra. Srepo je zapicil v njo pogled in jo prisilil k molku.
87

Zajtrkovali so. Peter, Liza in Vancek koruzno mlecno juho. Za oceta in zase je mati natocila kave. Ko mu jo je odnesla in se vrnila, je dejala: »Atek je hud. Pravi, da je grdo od tebe, Peter. Velik lenuh da si.«
Izzivalno je prisluhnil. »Zakaj pa oni ne gredo?«
»Atek? Ne vidiš, kakšen je? — Saj ni za nic,« je do­dala. »Le sram me je. Zopet me bo kdo vprašal: ,Kje pa imaš dedce?' Kako naj se izgovorim? Eden je betežen. Sam ni kriv, v fronti so ga zmrcvarili. O tebi ne vem, kako naj recem. Zmisliti si moram kaj.«
»Ne briga me. Recite, kar hocete,« je zagodrnjal. »Vsakdo lahko vidi. V vsej fari, dalec naokoli ni fanta mojih let, ki bi šepal.«
Na te besede mati ni našla odgovora.
Preden so se zbrali, da bi šli nad krmljenca, in pre­den je Peter prignal soseda Franca, da bi pomagal pri nakladanju, je mati z Lizo odšla v hleve. Liza je v korita razlivala pico s kuhanjem, mati je stopicala od hleva do hleva, z rokama se je oprijemala za tram in prikupno, zaskrbljeno zrla po lacnih krulecih svinjah. Od krmljen- cev se ni mogla lociti. Odprla je hlev in ju privabila na hodnik. Ogledovala ju je, božala po zalitih hrbtih, za ušesi in nad rilci, se z njima razgovarjala v nikomur umljivi, samo njej lastni govorici. Ni se ju mogla na­gledati. Ko ju je znova zapodila v hlev, je še zrla preko trama. Iz oci ji je sevala žalost. Kar je ves ta cas mi­slila, je med vzdihljaji potožila Lizi.
»Strašno hudo, milo in krivo obenem mi je,« je pri­povedovala. »Koliko clovek pretrpi z živino, preden mu doraste. Tako malo prejmeš za vso muko in skrb. Hraniš, cakaš, da dorase, in ko pride cas, da bi zaklali in si za- vžili, naložiš in odpelješ. — Nicesar ne prodajam s tako muko, ne vina in jabolk, ne žrebeta ali teleta. Tu v hlevu pa ne prinesete škafa hrane, da nisem zraven. Teh ška­fov nanosimo strašno veliko. — Tako skrbiš vse leto. Letos bomo zaklali eno svinjo in tri prasce. Dva lepa krmljenca požre kupec. Morda niti tisocaka ne dobimo zanju. Prihodnje leto lahko trije ne bodo zadostovali, da se zasilno oblecemo in obujemo.«
Vracali sta se mimo kolarnice, Liza z velikim praz­nim škafom v narocju. Mati je tožno zrla predse.
88

3
Nakladanje je bilo naporno in zamudno. Liza in Van­cek sta pomagala Petru in sosedovemu Francu. Matere niso mogli nikjer prav uporabiti. Stopicala je za drugi­mi, prestrašeno je strmela v otepajoca se in presunljivo cvileca krmljenca. Ko je bilo vse opravljeno, so cvrsto povezali oba koša, deske, rocice in dno. Mati je šla okoli sani. Krmljenca sta skljuceno rila po slami in se zamo­tila s koruzo, ki jo je natrosila po podu. Zadovoljno se je nasmehnila. Ni mala skrb taka vožnja! Ponekod se je dogodilo, da je živina zbesnela. Pobegla je z voza, si kaj polomila, ali pa je niso nikoli vec videli. Take skrbi ne bi mati rada doživela.
V kuhinji na stolicki pri odprtih vratih štedilnika je sedel oce in grel plešasto glavo. Tako se je hodil gret vsako jutro. Napol napravljen, s pošvedranim pokriva­lom na zatilniku, z razpeto suknjo, telovnikom in srajco, da mu je toplota lezla na razgaljene splahnele prsi, od katerih je zaudarjalo po gnoju, ki se je skozi gumasto cevko pod pazduho odtekal iz pljuc na cunje, povezane na rano s staro materino ruto. Strmel je v ogenj, hlipal in pokašljeval. Sunkovito se je dvigala in nižala nad prsi zaceljena brazgotina. Tam sta mu manjkali dve rebri.
Ko se je prikazala v kuhinji mati, je z ocmi lovil njen pogled. Brez besed bi jo rad opozoril, naj mu kupi cigare. Znacilno je pritegnil roko k ustom, mlasnil je in puhnil. Mati ga je razumela. Prikimala je. Vec se z njim ni imela casa ukvarjati. Zunaj je klical Peter. Ko­bili sta zapreženi cakali.
Liza je zlezla spredaj na sani. Mati, v veliko ruto ogrnjena, drobna kakor šolar, se je skl j ucila zadaj na deskah. Še je vpila z voza, narocala zavoljo obeda, živi­ne in drv. »Pa pridni bodite,« je vpila.
Potem sta se odpeljali. Ob cesti se je ustavilo nekaj otrok, ki so hiteli v šolo. Zrli so za sanmi, nato so se pognali v sneg in veter. Drugace ni bilo videti žive duše. Domovi ob cesti doli proti grapi so bili tihi kakor odmrli. Nizdol je lahno drcalo, navkreber proti glavni cesti je šlo težje. Mati bi stopila s sani, ko ne bi bila tako tesno ogrnjena in skljucena na deskah nad krmljenci. Ko sta prišli na glavno cesto, je šlo laže. Od kobil je puhtelo.
89

Mati in Liza sta s sebe otepali sneg. Skoro vso pot sta molcali. Zazeblo ju je, prvo v noge, potem je mraz silil više in više.
Vožnja pa kakor da se je vlekla v neskoncnost: ne­kega voznika sta srecali, drugace žive duše ne mimo kloštrskih hiš, potem mimo grofovskih in drugih šum.
Po tej cesti je zarana hodil Lojzek. Vceraj, ta dan, hodil bo vso zimo.
4
Pripeljali sta se premraženi. Pri tehtnici je cakalo mnogo sani. Živina je ždela v snegu, ljudje so stopicali okoli nje in pod streho pred tehtnico. Nekateri so se glasno razgovarjali, drugi so bili tihi in cemerni.
Niso še tehtali, kupca še ni bilo.
»Vsa trda sem od mraza,« je zastokala mati. Zlezli sta s sani in pokrili kobili. Potem se je mati ozrla po ljudeh. Rada bi poiskala mešetarja Kocjana in poizvede­la zavoljo cene. Zagledala ga je ob tehtnici med drugimi mešetarji. Razgovarjali so se, kadili cigarete in pili žga­nj ico.
Mati je pristopicala. »Bog daj, Kocjan! No, kake so cene?« je vprašala, celjusti so ji drhtele od mraza. Po­gledal jo je, nato se je domislil in se nasmehnil. »Krc­marica, vi ste?! Skoro vas ne bi spoznal, tako ste se ogrnili.«
»Ko pa je tako mrzlo,« je dejala resno in vprašu­joce se je zagledala vanj.
»Cene?« Zmigal je z rameni. »Sam ne vem. Pocakaj­mo, da pride kupec. Nekaj govore o štirih dinarjih.«
Mati se je osuplo zastrmela vanj. »Torej ne bodo po pet, kakor ste rekli?« je bruhnilo iz nje. Nekdo se je zasmejal njenim besedam. Sovražno se je ozrla v visokega slokega moža. Potem se je zastrmela v sneg in zastokala.
Mešetar Kocjan se je v zadregi smehljal. »Samo na­mignil sem vam zadnjic. Sam nisem vedel. Cene padajo. Videli bomo, ko pride kupec.«
Mati se je obupno ozrla po ljudeh. Zamišljeno je tavala k svojim sanem. Spotoma je tu in tam ujela ka­
90

ko besedo. Skoro samo o ceni so govorili. Ljudi se je loteval nemir. »Jaz imam crno na belem, da mi bodo placali po pet dinarjev,« je vpil neki moški glas. »Vi­deli bomo, ali me bodo ukanili ali ne.«
Liza je nergala. Mlad fant ji je cez sani nekaj vpil. Nejevoljna mu je odgovarjala. Potem se je okrenila k materi. »Hudici! Enajst je že na uri, mi pa še vedno cakamo in zmrzujemo. Kaj ste zvedeli?«
Mati ni takoj odgovorila. Naslonila se je na sani. Skozi desko se je zagledala v prašicje šcetine, dokler ni srdito bruhnilo iz nje: »Grabi me, da bi se odpeljale in ju doma zaklali. Po nicem, zastonj naj jih damo. Vsa martra in skrb, vidim, vsi racuni gredo navzkriž.«
Strmela je skozi deske, oci so se ji zasolzile, vseeno, ali je hotela ali ni. Ni se brigala, ali jo kdo gleda, za- jokano in srdito.
Kupca niso mogli docakati. Ljudje so bili cemerni. Nekateri so glasno preklinjali zavoljo sebe, živine in te kupcije.
Proti poldnevu je z glasnim hupanjem in ropotaj e izza hiš privozil velik tovorni avtomobil. Mešetarji so zaceli nekatere voznike razganjati, da bi naredili avto­mobilu prostor. Tudi mati in Liza sta se morali izogniti.
Izstopil je visok, rejen clovek v rjavi usnjeni suknji. Okoli njega so se zbrali mešetarji. Nekaj je spraševal, razlagal in kazal po saneh. Z okornimi koraki se je na­potil proti tehtnici, spotoma se je tu in tam ustavil. Pred tehtnico je obstal, prižgal je cigareto, nato je raz­burjeno zakrilil z rokama. Ozrl se je po ljudeh in zacel vpiti. Takoj ni bilo razlociti njegovega glasu od ostalih, v hipu pa je nastala tišina.
»Živine je dosti, prevec,« je vpil. »Nekateri se upi­rajo. Kdor da krmljence po štiri dinarje kilogram, naj ostane! Kdor noce, lahko odide! Višje cene danes ni.«
Nastalo je godrnjanje, nekateri so z vpitjem in grožnjami dajali duška svoji nejevolji. Spogledovali so se. Kdo bo prvi ošvrknil živino in se odpeljal? Ni ga bilo med njimi. — Kdo ve, mar ne bodo za teden dni krmljenci še cenejši.
Kupec in nekaj mešetarjev so zlezli k tehtnicarju, šepastemu invalidu Lazarju, ostali so urejali ograjo.
91

Tehtanje je zacelo z velikim vpitjem. Vsakdo bi hotel prvi opraviti. Nekateri so se zgovarjali, da so prvi pri­šli, drugi, da so dve uri hoda dalec doma. Drenjali so se. Z muko so mešetarji napravili nek red. Zacelo je vznemirjeno otepanje in presunljivo cviljenje, vpitje in smejanje, preklinjanje in tarnanje.
Mati in Liza se nista skušali zriniti naprej. Odtod itak ni mogoce, dokler ne placajo. To pa pride na kraju.
Liza je prosila fanta, ki ji je že prej nagajal, naj jim pomore, ko pridejo na vrsto. Fant ji je prikupno me­žikal. Stegnil se je, hudomušno je zagrozila in pokazala bele zobe. »Seveda ti pomagam, dekle,« je vpil fant in se na vsa usta zasmejal. »Še tebe odnesem, ce hoceš nekam —, da me boš nekoliko ogrela.«
»Me prevec zebe,« je vracala Liza.
Za njune mladostne cence se mati ni zmenila. Po­klicala je Kocjana malo na stran. »Slišite, Kocjan,« je zacela nekam v zadregi. »Tehtanje stane tri dinarje, kaj ne? Denarja nisem vzela s seboj. Ako imate, mi dajte, pa potem obracunajte!«
Denar bi že vzela, a doma so bili brez dinarja. Tega ni hotela povedati.
»Šest dinarjev bo stalo za oba. Vsakega bomo po­sebej tehtali,« je povedal Kocjan. Segel je v žep in dal materi denar. »Ne jezite se name, da ste morali tako dolgo cakati. Tudi zavoljo cene nisem kriv. Kupec noce ali ne more, kaj jaz vem. Pravi, da dobi letos krmljen- cev kolikor hoce.«
»Molcite!« je tiho dejala mati. Bilo ji je na jok.
lopo se je zastrmela pred se. V roki je krcevito stiskala sposojeni drobiž.
Koncno so tudi njeni krmljenci prišli na vrsto. Skrb je prepustila Lizi, Kocjanu in fantu, sama se je zrinila k tehtnici. Hotela je biti zraven, da je ne bi ukanili.
Vecji je tehtal sto štirinajst, manjši sedemindevet­deset kilogramov.
Mati je placala tehtnicarju. Prejela je listek, stlacila ga je v nedrje. Ozrla se je proti avtomobilu. Ta hip sta Kocjan in fant vrgla med druge krmljence njenega manj­šega. Moški, ki je stal na avtomobilu, ga je z brco spodil mimo sebe. Hip kasneje mati svojega od drugih ni vec razlocila.
92

Ko je koncalo nakladanje, so razen nekaterih bliž­njih, ki so živino spravili domov, cakali na denar. V tehtnici je kupec delal racune z mešetarji. Ko je bilo opravljeno, so se mešetarji prismejali med cakajoce in jih vabili v bližnjo krcmo, kjer prejmejo denar.
Materi se je uprlo. V krcmo ni marala, tam bo mo­rala nekaj narociti in trošiti. Tudi mešetarji bi radi pili na tuj racun. Pohitela je za Kocjanom. »Tu mi izpla­cajte, mudi se mi,« je moledovala. Pomagalo ni. »Pa me vsaj ne zadržujte, vecer bo, imam pa še toliko poti,« je prosila in šla z ostalo procesijo. V krcmi je nastalo pre­rivanje in vpitje. Drenjali so se okoli mešetarjev, sedali in narocali. Kocjan in mati sta hitro uredila. Mahal je z listkom, kracal po svojih papirjih in polglasno racunal.
»Sto štirinajst, sedemindevetdeset, kilogram pri vsa­kem odbijemo.« — »Še to!« je dehnila mati. — »Vedno je bilo tako. Skupno dvesto devet kilogramov po štiri, to znese osem sto 'šestintrideset. Prejeli ste dvajset di­narjev are in danes šest. Dobite še osem sto deset. Tu­kaj so. — Ne boste nicesar popili?«
»Kje neki, še trošim naj,« je trpko dejala in z mize pobirala denar. »Vi boste svoje prejeli, jaz niti od dalec ne. — Tu imate za cetrt vina, spijte ga, jaz nimam casa. Srecno!«
Zrinila se je mimo ljudi. Kupila je štruco kruha in zbežala iz krcme. Zunaj je še enkrat pregledala denar, papir in drobiž je zvezala v robcek in shranila v nedrije. Vrnila se je k Lizi in pretrgala štruco na dvoje.
»Tu imaš, jej. Kar zbežala sem. Tako diši v krcmi. Juho bi si že narocila, pa ni casa. — Tako, najbolje bo, da se ti sama odpelješ. Jaz bom že do teme nekako prišla.«
Liza se ni vdala.
»Ne boste hodili peš,« je menila. »Ne pustim vas tu. Zdaj hitro k Lojzeku, potem nakupite, pa domov.«
Odpeljali sta se proti Lojzekovi delavnici. Pred hišo sta zaustavili. Lojzek se je prikazal med vrati delavnice. »Dolgo vaju nisem mogel docakati,« je veselo dejal. »Mislil sem že, da vaju ne bo.« Mati je lezla s sani, za­ustavil jo je, zaupno je pripovedoval: »Ne hodite notri. Lamo Lukar je v delavnici. Mojster obeduje. Zelo siten je danes. Ni, da bi z njim govorili. Lukar je že prejel 
93

dve vroci klofuti. — Glejte, tam imajo škornje, ona tretja hiša.. Pojdimo, zdaj imam nekoliko casa.«
Mati si ni mogla kaj. »Pa pojdimo!« je rekla. Spo­toma je Lojzek na kratko povedal, da se je Lukarju za­pleta žica. Tepen je bil in k obedu ni smel.
Škornji so bili materi všec, samo predragi so bili. Tarnala je: »Vse je tako drago, kar kupimo. Danes sem peljala dva krmljenca, leto in cez smo ju dnevno krmili, pa sem dobila le osem sto dinarjev za oba.«
Cevljar je bil zgovoren, priduševal se je. Popustil je na sto devetdeset dinarjev. »Ceneje res ne morem,« jo je rotil. Mati se je ozrla v Lojzeka. Njegove drobne oci so jo prosile. Stopila je k steni, odpela bluzo, iz ne­drij je privlekla robcek in odštela denar.
»Hudo je na svetu,« je vzdihnila.
Lojzek je vrgel škornje cez ramo. Sloko lice se mu je razlezlo. Veselja ni mogel prikriti. Zunaj je škornje znova radostno ogledoval. Zavihtel jih je nad glavo in se nasmehnil Lukarju, ki je kukal skozi vrata delavnice.
Ob slovesu se je mati domislila, poiskala je denar in stisnila Lojzeku v roko dva dinarja, »Pojdi in kupi sebi in Lukarju klobaso.« Lojzek je pokazal dve vrsti ostrih zob. Meso je imel zelo rad. Odhitel je proti de­lavnici, vihtel je škornje nad svojo in nad Lukarjevo glavo in se na vsa usta smejal. Potem se je ozrl na ma­ter, ki ga je s sani zanosno gledala, in vpil za njo: »Ta­koj se preobujem. Danes se vrnem v škornjih.«
Ko sta zavili okoli vogala, je mati rekla Lizi: »Za­služil je škornje, siromak! Tako vesel jih je. — Z moj­strom, s to surovino — drugace ga ne morem imenovati — bi pa resnicno rada govorila. Le da bi potem našega morda crtil kakor tega Lukarja. Bogve, koliko klofut je prejel Lojzek. Tega nam ne bo povedal. — Ne bi ga bili pustili pri tem mojstru, ko bi si mogli kako po­magati. Mnogo bo še pretrpel, vzdržal pa bo, to vem!«
5
Dopoldne je oce nekaj casa posedal v kuhinji pred štedilnikom. Glavo je rinil k plamenu, od hipa do hipa jo je drgnil z žganjico. Domislil se je in kakor veckrat 
94

si je odvezal ruto, ki je obvezovala rane pod pazduho. Krajce suknje in telovnika je pridrževal z laktom, z bra­do pa srajco na prsih. Z vrvi nad štedilnikom, kjer so visele njegove oprane cunje, je vzel svežo krpo in na njo nalil žganjice. To prevezovanje ga je utrujalo. Mocneje je zadihal. V cevki med rebri pod pazduho je zapiskalo. Izcedilo se je nekaj kapljic gnoja ter se izlilo med smeti in drva.
Za mizo je sedel Vancek. Lupil je krompir za juho. Postrani z odporom je zrl ocetovo pocetje. Potem je skremžil usta in rekel: »Zopet cedite gnoj. Pojdite nekam drugam, ne smradite v kuhinji! V tem gnoju ne bom kuhal krompirja.«
Oce ga je iznenadeno pogledal, potem se je ozrl na drva. »Saj nisem pocedil,« se je branil.
Vancek se je zacel sponašati. »Vsa hiša je že polna vašega gnoja. V vsak kot nacedite. V sobi ob naši po­stelji bi se lahko prevezovali. — Pa v napotje ste tu. Še ogenj bo pogasnil.«
»Ne ocitaj mi! Takoj odidem v posteljo,« se je bra­nil oce in se prevezoval. »Vsem sem v napotje. V sobi je mrzlo. Vsem smrdi moj gnoj. Meni tudi smrdi. Ne morem za to, ako mi tece. Nisem kriv, da so me zmr­cvarili v tej prokleti vojski.«
Vstal je, stolicko je odsunil pod klop, z vrvice je pobral nekaj krp in jih stisnil pod pazduho. Potem je odbežal v sobo. Vancek je zlezel izza mize, šel k štedil­niku, se namrdnil ih ogledoval drva. Nato je vzel pepel in ga previdno natrosil po polenih. Ni tega koncal, ko ga je klical hripav, ocetov glas. Nejevoljen je odšel v sobo.
»Kaj bi zopet radi?«
»Vancek!« je zacel oce s pomirjenim, prosecim gla­som. Ležal je v postelji, zapicil je vanj belkaste oci. »Pojdi mi k Vincu po ,Invalida'. Morda bo le kaj zavoljo invalidnine. Nov zakon obljubljajo. Morda kaj piše o tem.«
»Zdaj ne utegnem.«
»Pa Peter?«
»On je pri kovacu. Po obedu pojdem, ce hocete. Zdaj moram skuhati,« je menil Vancek in se vrnil v kuhinjo.
95

Oce je vzdihnil. Bilo mu je pusto. Tesno se je ogrnil v odejo. Sam s seboj je golcal in vzdihoval. »Saj ne bom docakal. Kje neki! Prej bom umrl. Ko bi vsaj toliko pre­jemal, da bi bilo za cunje, za obveze. — Nikoli! Prej bom crknil.«
Dolga leta sem ni prejemal nic vec. Zavoljo zemlje, ki so jo imeli. Kakor da zemlja sama rodi.
Do invalida Vinca ni bilo dalec. V vinicariji pod bregom, pol poti do cerkve je bival. On je še vedno pre­jemal invalidnino, ker je bil brez zemlje. Tudi »Invali­da« so mu pošiljali.
Ko so poobedovali krompirjevo juho in zelje s kru­hom, je Vancek šel in prinesel casopis. Oce se je dvignil z ležišca.
»Kaj pravi Vinc?«
»Vprašal je, kako vam je.«
»Preglej, kaj pišejo!«
Vancek se je postavil sredi sobe, prebiral je in listal. »Nic posebnega ne piše, za vas nicesar,« je koncno me­nil in dal casopis ocetu.
»Zopet ni,« je zastokal oce. »Hudici! — Morda je pa le kaj, a nisi videl.« Okrenil se je k steni in razprostrl casopis. Ni vec dobro videl, branje ga je utrujalo.
Medtem je Vancek prinesel iz kuhinje žerjavice in zakuril v sobi. Skozi razpoke v štedilniku se je zakadilo. Oce je odložil casopis, prekril se je cez glavo. Vancek je odprl okno, nato se je umaknil v sosednjo sobo. Vrnil se je, ko se je nekoliko odkadilo. Zaprl je okno in do- ložil na ogenj drv. Oce je pokukal izpod odeje, zahlipal in zakašljal je. Potem je razbolelo zatarnal: »Mame in Lize dolgo ni. Ko bi že prišla mama! Vsa bo prezebla.« Ostal je sam. Zagrabil je casopis in se silil z branjem. Veckrat je oddihal, zopet prelistal in bral. Potem sta mu pocasi roki omahnili, »Invalid« je zdrknil na tla. Oce je zadremal.
Ko se je prebudil, se je pretegnil, globoko je vzdih­nil in se zagledal po sobi. Lahne meglice dima so se sprehajale od štedilnika. V hiši ni bilo cuti žive duše. Nekje zunaj je votlo udarjalo. Nekdo je cepil drva.
Oce je vzdihoval, oziral se je po sobi, razmišljal je in prisluškoval. Nato je zacel vpiti in klicati Vanceka.
96

Dolgo je vpil, ko se je oglasil Vancek zunaj, nekje pod oknom.
»Mame še vedno ni?« je vprašal oce.
»Zdi se mi, da se peljeta,« je odmevalo od okna.
»V tem mrazu in snegu,« je stokal oce. Nemo je pri­sluhnil in cakal. Še ni mogel docakati. Potem je zaslišal zunaj glasove. Vzpel se je v ležišcu. Skozi okno ni videl nicesar. Ledene rože so pokrivale stene.
Cez cas je iz prikleta odmeval materin glas. »Dobro odrgnita kobili, da- se ne prehladita,« je vpila.
Oce je zadovoljen nerazlocno zamomljal. Dvignil se je, se naslonil na roki in radovedno zastrmel v vrata.
6
Prva je v sobo stopila mati. Za njo je prišla Liza in na mizo položila omot in steklenico s petrolejem.
»Prej bi docakal smrt kakor tebe,« je bruhnilo iz oceta.
Mati ga je ošinila z motnim pogledom, potem se je pocasi ogledala po sobi, raztegnila je roki, vrgla s sebe ruto in se sesedla na klop. Takoj ni spregovorila. Glo­boko je sopla in pritiskala k ustom pestnici. Nato se je obrnila k ocetu in hripavo rekla:
»Kako naj prideva prej, ko sva do poldneva morali cakati na kupca!«
Z Lizo sta se zaceli sezuvati. »Kakor da nimam pr­stov,« je potožila mati. »In ledovja ne cutim, tako sem vsa trda.« Domislila se je in rekla: »Liza, kje imaš ci­gare? — Atek, tri sem ti kupila, pa ne pokadi vseh danes!«
Ocetove oci so zažarele. Zlezel je s postelje, pricap- Ijal k Lizi in iztegnil roko. »Samo eno,« je jecljal spo­toma. »Ostali mi shranite za jutri.« Cigaro je obliznil, nato se je sklonil k štedilniku, si jo v ognju prižgal, strastno zapuhal in odbežal nazaj v posteljo. Medtem je mati zrinila nogi v pecico, roko je stegnila proti mizi, kjer je Liza zacela razvezavati omot. Otožno je pogledala oceta in zatarnala:
»Tam, glej, je vse! Krmljencev ni vec, denarja tudi ne!« Zagledala se je proti steni in se zamislila.
7 Domacija
97

Zganila se je, ko sta se iz staje vrnila Peter in Van­cek. »Ali sta dobro odrgnila kobili?« je vprašala, nato je povišala glas. »Peter in Vancek! Nocoj je vse opra­vilo pri hiši vajino. Liza in jaz se ne ganeva iz sobe. Dovolj sva se premrazili!«
Vstala je, šla k mizi, kjer sta se ob Lizi gnetla Peter in Vancek. Zacela je naštevati: »Vsakdo je dobil nekaj. Kupila sem, kolikor sem mogla. Petru za dve srajci in spodnje hlace, Vanceku za spodnje hlace, ateku za sraj­co, za dve rjuhi, da ne bomo kakor cigani, Lizi za obleko, za predpasnik. Škornje sem kupila Lojzeku, vsem pod­plate za popravilo, tole pa sebi za hlace, da cez zimo ne zmrznem. Zdaj pa poglejte racun! Na papirju je vse. Za glave se lahko zgrabite, toliko znese. Nekaj malo denar­ja sem prinesla za sol in petrolej. To je vse! Božic je tu, brez krajcarja bomo.«
Stala je sredi svojih, pogledala je drugemu za dru­gim v lice, vzdihnila je in rekla: »Vidim vas, niste zado­voljni. Vsak misli: ,Meni je potrebno to in ono bolj ka­kor drugemu, kar je dobil!' Vidim in vem, da bi najraje drug drugemu zaceli ocitati. Vancek, ti vihaš nos. Hlac ti nisem mogla prinesti. Ni šlo. Pa krpaj, stare! Vsi krpajmo, kolikor se da! Naj bo krpa na krpi! Tudi tebi, Peter, nisem mogla ustreci. Ne gre in ne gre. — Vsi vidite, kako je. Tako dolgo smo krmljenca hranili in zdaj sva prinesli nekoliko teh cunj. Vso pot sem razmiš­ljala. Povejte mi, ali se nam izplaca? Ne, tisockrat ne! Pa moramo, hocemo ali ne.«
»cakajte! Ko dobim invalidnino, bo boljše,« se je oglasil oce.
Mati je pogledala, potem so ji oci zdrknile na caso­pis, ki je ležal poleg postelje. »Ali že kaj piše o tem?« je vprašala.
»Ne piše,« je tišje dejal oce. Dalje mu mati ni pusti­la govoriti. Zamahnila je z roko in se trpko nasmehnila.
»Molci!« je rekla. »Invalidnina?! Le zapomni si: ne boš je docakal. Ne ti, ne jaz. Prej umreš. Ni jih, ki bi ti jo dali. Ni jih in jih ni,« ji je vztrepetal glas.
Nekaj hipov so vsi molcali, potem je rekla mati:
»Dajte nama jesti! Liza in jaz sva lacni. Nisva mogli trošiti. — Da, ko bi krmljene! imeli ceno! Tako pa nekdo drugi žre mesto nas!«
98

ŠTUDIJE, RAZPRAVE

ŠTUDIJ O NAŠI VASI
Posestne razmere
Od casa do casa citamo po listih trde izpovedi našega kmeckega ljudstva. Obtožujejo cas svojega življenja, do­gajanje kamor so pahnjeni. Zvemo, kako so zaceli goreti po naših vaseh vecni ognji, kako ljudje svetijo s trskami, sladkajo s saharinom, solijo z živinsko soljo. Kakor zgod­ba iz srednjega in zgodnjega novega veka pod grofi, dokler tudi naša zemlja ni obcutila prosvetljenstva in zloma fevdalne družbe sredi prejšnjega stoletja.
Ko se je na razvalinah fevdalizma razbohotil kapita­lizem, so se naši ljudje lahko priceli izseljevati, bežati od rodne grude, ki so jo gotovo ljubili, v Ameriko, v Francijo, na Westfalsko in drugam »srece« in kruha iskat, ki ga rodna zemlja »osvobojenim kmetom« ni nu­dila dovolj, kajti po vecini je bila še vedno last grofov, veleposestev in kloštrov.1 V bistvu so se do danes kljub »agrarni reformi« razmere niso zboljšale.
1 Po statistiki iz leta 1902. je v Sloveniji 567 veleposestev imelo vec zemlje ko vsa gospodarstva z velikostjo do 10 ha (cez 100.000 ali 70 % vseh zemljiških gospodarstev); 37,4 % kmetov ni imelo gozda, a 579 velikih gospodarstev je imelo 27,2 % vse gozdne kulture; 19.000 kmetov je bilo zakupnikov in v kolonatskem odnosu do veleposest­nikov.
V zemljiških odnosih pred vojno, ko je v poljedel­stvu zavladala napol fevdalno kapitalisticna metoda iz­rabljanja, so veleposestva izkorišcala dninarje, delavce in kocarje kakor pred zemljiško odvezo; »osvobojene« male kmete pa je kapital vklenil s posojili, ki so bila kmetu nujna, ce je hotel sploh živeti. Zemlje ni mogel racionalizirati; to je lahko izvršil predvsem veleposest- 1 
101

nik, ki je bil tudi glavni kapitalist, eksponent graških in dunajskih bank; eksponent nemštva, ki je narodno in go­spodarsko zatiralo naš narod in gradilo svojo imperiali­sticno pot na jug in vzhod. Temu nemštvu so v mladi industriji služili in dali svojo delovno silo tisoceri slo­venski ljudje, ki so opravljali do Gradca in Dunaja, do Trsta in Egipta vse posle od industrijalskega delavca, hlapca in dekle po grofovskih marofih do natakaric. Stran od zemlje, ki je ni bilo dovolj, da bi dala kruha vsem, in je bila razdeljena cisto v duhu fevdalno kapita­listicne družbe. Nekoc so zaradi javnih dajatev, vojne službe in drugega zasužnjili fevdalci svobodne kmete, v tej dobi so pomanjkanje zemlje, slabo gospodarstvo, jav­ne dajatve in drugo pognale male kmetije v objem kapi­tala, ki je sedel s hipotekami na zemljo in pobral vse za obresti.
»Crne bukve kmetskega stanu« so odjeknile v praz­no; zadruge, ki so rasle kakor gobe v gigantski samo­obrambi proti izkorišcanju, so se brez moci upirale ka­pitalu. Tako se je proces propadanja razvijal in ni pre­nehal z vojno. Zemlje lacne množice niso dosegle raz­delitve veleposestev, male kmetije niso zmogle ne žita ne živine, da bi izkoristile razvrednotenje valute. Tisoci so odhajali na ameriške in avstralske farme, v tovarne in rudnike Amerike, Francije, Westfalije. Meje so odre­zale Dunaj in Trst, tisoci so bežali in v notranji kolo­nizaciji polnili urade, rudnike, nove tovarne v ostalih predelih države, ali pa so hiteli v mesta v obrt in indu­strijo, ki je rasla v korist svetovnemu kapitalu na delu novih proletarcev, ob izkorišcanju malega in srednjega kmeta, ki sta placevala uvozno carino za industrijske proizvode, izvozno carino na živino, vino, sadje, les i. dr., vzdrževala številno uradništvo in pomagala graditi pa­lace; ker sta morala tudi živeti, sta se zadolževala v casu, ko je cvela industrija, ko so veleposestva zboljšala gospodarstvo in so še zaganjali v slovenske vasi ekspo­nenti vseh vrst kapitala ter ustvarjali za eksploatacijo ugodna tla. Dokler se ni kapital v vsem svetu znašel v krizi in so zastale tovarne ter je število brezposelnih naraslo v milijone, ko so cene poljedelskim proizvodom padle tudi za 60 %, da so se enacile s cenami na svetov­nih trgih, kjer je ležalo polno blaga, pridelanega na plan­
102

tažah s pomocjo strojev in nizko placanih mezdnih m sezonskih delavcev.
Kriza kapitalizma pomeni za slovensko vas: nobene­ga izseljevanja vec, povratek izseljencev, nobenega izse­ljeniškega denarja vec, ne sezonskega izseljevanja, zastoj v notranji kolonizaciji, zastoj in brezposelnost v indu­striji, povratek brezposelnih na deželo iz obrti in indu­strije, do 60%ni padec cen poljedelskim pridelkom, ne­sorazmerno visoke cene industrijskim izdelkom (še ved­no zašcitne carine!), pomanjkanje kruha za tiste, ki so v dobi konjunkture bežali za kruhom v industrijo, vzdr­ževanje brezposelnih, monopoli na sol, sladkor, vžigalice, petrolej, tobak, visoke javne dajatve, dolgovi in obresti za dolgove itd. Tako je dogajanje v tem casu. Vodi v po­polno obubožanje malega in srednjega kmeta, do razmer haloških in prleških vinicarjev.
Leta 1932., v cetrtem letu kapitalisticne gospodarske krize, je v Sloveniji 96.026 gospodarstvom (ali 47,56 % vseh gospodarstev) primanjkovalo hrane do nove žetve; med temi se vsaj 40.000 gospodarstev ni moglo vec zadol­žiti niti za dinar, ker so prezadolžena (!).2
2 Komadinic J. Milan: Problemi seljackih dugova, Beograd 1934. (cir.)
3 Prepeluh A.: Agrarna reforma. Ljubljana. 1933.
4 Uratnik F.: Pogledi na družabno in gospodarsko strukturo Slo­venije. Ljubljana 1933. Iz te kakor tudi iz ostale navedene literature sem se posluževal le številk-stati stik; z izvajanji se cesto ne strinjam; tudi zakljuckov, ki si mestoma popolnoma nasprotujejo, ne priznam; moj vidik je strukturno analiticen. — (Opomba J. K.)
Kako je z zemljo v slovenski vasi? Naj govore šte­vilke. Vec kakor dokažejo, dado slutiti; ko bi imeli sta­tisticno analiticno raziskane posestne razmere v njihovi notranji strukturi, bi rezultati tega študija bili jasnejši.
V Sloveniji (meri približno 1,600.000 ha) je bilo 1922.3 obdelane zemlje 51,63 % (njive, travniki, pašniki, vino­gradi, sadni vrtovi), gozda 42,65 °/o, neobdelane zemlje 5,72 %. Ce je z zemljiško posestjo vezanih približno 160.000 gospodarstev4 (vseh gospodarstev približno 190.000, vseh družin približno 230.000), jih po površini v hektare delimo v one, ki obsegajo 0—0,5 ha in jih je 23.700 (ali 14,5 %), 0,5—1 ha 17.800 (11,2 %), 1—2 ha 22.400 (14%), 2—5ha 38.500 (24,1 %), 5—10ha 33.700 (21,1 %), 10—20ha 11.400 (11,4%), nad 20ha 5900 (3,7 %). Torej 
103

101.600 zemljiških gospodarstev (63,8 %) z velikostjo le po 0—5 ha. Katere skupine poljedelske kulture prevladu­jejo pri teh 63,8 %, odnosno v posameznih velikostnih skupinah, ni raziskano, prav tako ni gotovosti v racunih, koliko med temi zemljiškimi gospodarstvi pripada iz­kljucno kmeckemu ljudstvu, odnosno, koliko vsega pre­bivalstva se preživlja izkljucno s poljedelstvom. (Po ce­nitvah iz leta 1921. — Uratnik — je 131.000 ali 60 % vseh družin poljedelcev, ki jim je zemlja edini vir preživlja­nja, bodisi lastna ali tuja; a pravih kmetov je le 100.000 ali 45,8 % vseh družin. Torej približno 30.000 vinicarjev, dninarjev, bajtarjev.)
Ni znano, koliko zemlje pripada tem 60 °/o, katere kulture sestavljajo pretežno lastnino ne-kmetov-gospo- darjev, ki jim je dohodek iz zemlje le vzporeden. Trdimo lahko z gotovostjo, da sta last ne-kmetov predvsem gozd in vinograd,5 docim se mala in srednja posest ome­jujeta v glavnem na njive in pašnike.
5 Dr. Žgec je v študiji »Haloze« (Sodobnost 1935, št. 1—6) anali­ticno to prikazal za Haloze; v Jeruzalemskih goricah pa so najvecji predeli na najboljših legah last veleposestnikov, popov, grofov, »go­spode«.
6 Kokalj J.: Agrarna prenaseljenost Slovenije (Književnost 1933, str. 255.)
7 Uratnik.
8 Kmetijstvo dravske banovine. Ljubljana. 1933.
9 Skoro polovica njiv (41 %) služi pridobivanju ovsa, detelje, repe, korenja, pese, lucerne itd.; zagovarjati je to z ugotovitvijo, da je za te kulture zemlja pripravnejša.
Ako preracunamo število kmeckega prebivalstva na 1 km2 njivske površine, dobimo v Sloveniji število 221.6 Slicne so razmere v Zagorju, v Liki, v Galiciji, v predelih Slovaške, Ogrske, Romunije, Bolgarije in drugih cisto agrarnih predelih. V celotni Jugoslaviji racunamo na 1 km2 njiv 180 kmeckih prebivalcev, a v drugih državah: v Romuniji 140, Franciji in Nemciji 77, Angliji 47, Danski 37, USA 23 ljudi. V Sloveniji so njivske kulture približno v sledecem razmerju:7 žita in koruza 62 %, krompir in korenje 20 %, živinska krma (detelja, repa itd.) 10 %, fižol in leca 3,5 %, ostalo pa industrijske rastline, zeli­šca itd.
Po drugih racunih8 je bilo 1931. zasejano 381.752 ha, in sicer s kulturami za ljudsko prehrano 58 % (221.960 hektarov), za krmo 41 %9 (154.801 ha, kar je 35 %' vsega 
104

pridelka krme!), z industrijskimi rastlinami 0,85 % (3.562 ha), z ostalimi rastlinami 0,15 %.
Živinoreja je služila neposredno in posredno preživ­ljanju. Živinoreja se ni dvignila na predvojno višino.10 11 Podrobni notranji odnosi niso raziskani. Po navedbi11 nima 18,16 % (ali 35.906) vseh kmeckih gospodarstev vozne živine (konji, voli, govedo); a ce se omejimo le na zadolžene, dobimo za vso državo (kar v glavnem ve­lja tudi za Slovenijo), da pri dveh tretjinah vseh zadol­ženih (v Sloveniji je takih zadolženih gospodarstev 42.608) z do 10 ha zemlje nima 69,23 % (29.498) konj in 60,37 % (25.722) niti volov za vprego, ceprav je prav tu naj vecja potreba po vprežni živini.
10 Uratnik: 1910. na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem 684.505 glav goveje živine in 605.265 prašiccv; 1927. na ozemlju vse Slovenije 63.483 konj in oslov, 363.104 glav goveje živine (manj!) in 295.553 pra­šicev (manj!). — Na tisoc prebivalcev racunamo povprecno 48,1 konj (predzadnje mesto v državi) in 300 prašicev (tretje mesto za Vojvo­dino in Hrvatsko). — Po: Komadinic: Problemi seljackih dugova.
11 Komadinic.
12 Kmetijstvo dravske banovine, str. 129 in 130.
Vinogradništvo in sadjarstvo sta važni kulturi. Za vinogradništvo (leta 1932. površina 30.692,61 ha) upravi­ceno trdimo, da je vecina vinogradov v lasti ne-kmecke- ga prebivalstva, predvsem naj lepše in naj vecje parcele (glej Slovenske gorice in Haloze!). Intenzivnost obdelo­vanja je naj vecja pri malih vinogradnikih. Za cele pre­dele je ta kultura življenjske važnosti. Tudi socialno na­sprotje dvorazredne družbe je tu najizraziteje (velepo- sestniki-vinogradniki: vinicarji, placani po 4, 5, 6, 7 din za deseturni do dvanajsturni delavnik!). So pa ti socialni in gospodarski odnosi najmanj raziskani. (Glej omenje­no dr. Žgecevo študijo o Halozah!) Prav tako ne zvemo mnogo o notranjih odnosih pri sadjarstvu (1931. leta 4,577.550 sadnih dreves, od tega 2,330.000 jablan).
Na gozd odpade v Sloveniji 42 % vse površine, to je nekako polovica, ce od celote odbijemo neploden svet in mocvirja. Ta gozd12 pripada: 1. državi, verskemu za­kladu, državnim železnicam, cerkvi, škofijam, samosta­nom, združbam, delniškim družbam, denarnim zavodom, zadrugam, banovini, mestnim obcinam itd. 72.300 ha ali 10%; 2. individualnim gospodarstvom 604.200 ha ali 90 odstotkov.
105

Ves gozd pripada 140.745 gozdnim gospodarstvom, in sicer odpade na gozdna gospodarstva z nad 1000 ha (teh je 33) 116.000 ha ali 18% celotne gozdne površine, na ona z 200—1000 ha (jih je 106) 42.000 ha ali 6%, na ona s 50—200 ha (606) 43.000 ha ali 6%, na ona s 5—50 ha (pribl. 20.000) 237.000 ha ali 35%, a na gozdna gospo­darstva s pod 5 ha površine (približno 120.000) 237.000 ha ali 35 %. Žal, te številke nam povedo mnogo premalo, zakaj ni upoštevano, koliki del celotne površine tvori gozd v posameznih gospodarstvih, nadalje manjka po­krajinsko krajevna struktura, da bi lahko ugotovili po­polneje vrednost in lastnino gozda v kompleksu celotnih lastninskih odnosov. Kolikor moremo iz navedenega sklepati, zvemo tole: 745 gozdnih gospodarstev (kar je 0,53 % vseh gozdnih gospodarstev!) z velikostjo nad 50ha ima 201.000 ha ali 30% vse gozdne površine; torej 745 gospodarstev ima 201.000 ha, ali v odstotkih: 0,53% ima 30 % (!). To dejstvo bije v oci!
Približno 20.000 gozdnih gospodarstev (14,21 % vseh gozdnih gospodarstev) z velikostjo 5—50 ha ima 237.000 hektarov ali 35 % vse gozdne površine. Upoštevati mo­ramo te-le okolnosti: 1. koliko gospodarstev te. skupine odpade na posamezne predele v Sloveniji, zakaj ni vse­eno, ali je 5—50 ha obsegajoci gozd na Gorenjskem ali v Prlekiji ali na Dolenjskem, ali je to na Pohorju ali v Slovenskih goricah itd.; torej: neznan je notranji odnos po strukturi pokrajine odnosno kraja; 2. kar nujno izvi­ra iz prejšnjega, namrec izogibati se moramo posploše­nih trditev, da ta gospodarstva spadajo med mala go­spodarstva, tako, ce smatramo, da od tega celotno go­spodarstvo le gozdno kulturo, še bolj, ce je gozd le del celotne poljedelske kulture.
Približno 120.000 ali 85,26 % gozdnih gospodarstev obsega 0—5 ha površine in merijo 237.000 ha ali 35 % ce­lotne gozdne površine. V glavnem jih lahko prištevamo med mala gospodarstva, vendar moramo upoštevati tudi tu v celoti prej oznacene okolnosti.
Ako bi torej raziskali posestno stanje do podrobno­sti, bi prišli tako glede gozda kakor tudi ostalih polje­delskih kultur do tocnih in jasnih zakljuckov in bi do­bili jasne odgovore na vprašanja, ki se glede posestnih razmer nujno vsiljujejo, namrec;
106

1. 
Koliko ljudi preredi naša vas?

2. 
Ali je dovolj zemlje?

3. 
Kdo je lastnik zemlje?

4. 
Koliko zemlje pripada izkljucno v kmetijstvu za­poslenim prebivalcem, koliko ostalim slojem kot vzpo­redna lastnina?

5. 
Koliki del posameznih poljedelskih kultur je v lasti kmeckega ljudstva, njih odnosi itd.?

6. 
Koliko kmeckih gospodarstev nima vinograda, go­zda itd.?

7. 
Koliko kmeckih gospodarstev vsebuje le eno polj­sko kulturo (n. pr. le gozd, vinograd ali drugo)?

8. 
Koliko kmeckih gospodarstev nima nic zemlje, koliko jih ima zemlje premalo itd.?


Na vprašanja, ki izhajajo drugo iz drugega, lahko odgovorimo po raziskavah le sledece:
1. 
Slovenija je agrarno prenaseljena. Nujno morajo tisoci in tisoci na delo v industrijo, v obrt, v druge de­žele itd. Beg od zemlje je v resnici iskanje kruha, zato, ker ga zemlja ne more nuditi dovolj.

2. 
Kmecko ljudstvo, ki ostaja na zemlji, ni lastnik vecine zemlje. Kajti dve tretjini vseh gospodarstev je velikih le 0—5 ha, kar ne zadošca niti v »normalni« dobi kapitalisticne stabilizacije za preživljanje. (Niti pred voj­no ne, ko so bile dajatve nižje, enako tudi posredni pri­tisk na izkorišcanje kmeckih množic z monopoli, carina­mi in taksami in je bilo nekakšno sorazmerje med cena­mi industrijskih izdelkov in poljskih pridelkov, docim j e razmer j e danes 5:1!)

3. 
Zaradi pomanjkanja zemlje pri izkljucno v polje­delstvu zaposlenem prebivalstvu (cenitev: 60 % vsega prebivalstva Slovenije!) silijo ljudje za postranskimi za­poslitvami (najznacilnejša je težnja in praksa prekup- cevalstva — »mešetarstva«!), se udinjajo veleposestni­kom, kjer so še v cisto fevdalno kolonatskih odnosih, ali pa so deležni modernega kapitalisticnega izkorišcanja (vinicarji v Halozah in Slovenskih goricah!; mezde 4, 5, 6, 7 din za deset do dvanajsturno dnevno delo!).

4. 
Kjer ni postranskih zaslužkov, pa tudi ce so (ali prekupcevalstvo ali kaj drugega), in tam, kjer so cisti kolonatski ali mezdni odnosi, je nujno zadolževanje. To­da dolgovi ne služijo zboljšanju gospodarstva, nego slu­


107

žijo v zadostitev pomanjkanju živil in drugih potrebšcin, to se pravi za tekoce potrebe in torej nerentabilno.13
13 Problema kmetiških dolgov se bom dotaknil v nadaljevanju cikla o naši vasi. — (J. K.)
5. 
Veleposestva imajo vecino vinogradniške in gozd­ne kulture; prve, kjer je cisto visoko kapitalisticni nacin mezdnega dela; eksploatacija gozda pa je najcenejša in najrentabilnejša. Razmerje med številom gozdnih gospo­darstev posameznih skupin in pa med površino gozda je kljub pomanjkljivemu poznavanju kricece ocitno in za vecino gozdnih gospodarstev skrajno nepovoljno, saj ustreza številu gospodarstev površina v naslednjem raz­merju v odstotkih: 0—5 ha 85,26 % : 35%, 5—50 ha 14,21 odstotka : 35 %, nad 50 ha 0,53 % : 30 %, odnosno ustreza: pribl. 120.000 gospodarstvom (0— 5 ha) 237.000 ha gozda, pribl. 20.000 gospodarstvom (5—50 ha) 237.000 ha gozda, 745 gospodarstvom (nad 50 ha) 201.000 ha gozda.

6. 
Ce poleg cisto posestnih odnosov, ki so osnova vsega, vpoštevano ostale komponente, ki neposredno ne spadajo v ta okvir, celoten kompleks razvoja in krize kapitalizma z vsemi posledicami v dogajanju na vasi, je razumljiva in nujna ugotovitev, da si nasprotuje v naši vasi dvoje tendenc: tendenca kapitalizma, ki je neposred­ni gospodar vecine zemlje, in pa tendenca ljudstva v borbi proti kapitalizmu za zemljo. Na razvalini fevdalne odvisnosti je zrasla kapitalisticna. Toda težnja po zemlji je vitalna in sveža, kakor je bila ob koncu vojne. Vnanji simptomi ljudskih gibanj, ki so svetovni pa tudi sloven­ski pojav, so radikaliziranje množic v neposredni borbi za vsakodnevne potrebe, za kruh in delo.


Ako hocemo posestne razmere na naši vasi spoznati v njihovi resnicnosti, nujnosti in podrobnosti v tern casu, nam ne sme biti osnovni vidik celotno narodno gospo­darstvo, nego moramo raziskovati posestne razmere z vidika delovnega cloveka, torej po smernicah, da bomo lahko jasno odgovorili na osnovna vprašanja: Koliko zemlje imajo v lasti izkljucno v poljedelstvu zaposleni ljudje; koliko kultur, katere kulture in kolikšen del ce­lotne površine posameznih kultur imajo? Kako je ta zemlja razdeljena po velikostnih skupinah, katere kultu­re prevladujejo v posameznih skupinah? Koliko in ka- 
108

rere kulture so last veleposestev? Koliko in katere kul­ture so last izven poljedelstva zaposlenih ljudi in so dohodki iz poljedelstva le vzporednega znacaja.
Slovenci imamo že nekaj analiz te vrste, predvsem so nekateri vzgojitelji, ki v pedagoški praksi nujno za­denejo na gospodarsko socialne probleme vasi, podali v študijah posestno stanje in ostali kompleks problemov:
Doberšek K.: Vpliv socialnih in gospodarskih raz­mer na razvoj otroka na Prevaljah; Jurancic J.: Iz šole za narod — obe izšle pri Slovenski šolski matici; dr. Žgec: Haloze (Sodobnost); le deloma objavljeni spisi te vrste V. Moderndorferja i. dr.
Zadolženost
Vsa naša sredina je zadnja leta mnogo razpravljala o zadolženosti kmeckega ljudstva. Vprašanja o ureditvi dolgov kmeckega ljudstva so postala z nastopom splošne krize kapitalizma silno pereca. Razgibala so najširše množice, oni politicni krogi pa, ki so »skušali« razrešiti pereca vprašanja, so oskrbeli zakonske osnutke in ured­be. Toda vprašanja kmeckih dolgov in s tem v zvezi ce­lega kompleksa ostalih vprašanj niso rešili, nego od uredbe do uredbe odlagali. To je cisto umljivo. Volja za ureditvijo je morda bila prizadevna, posebno, ako se je opirala na težnje ljudstva, toda pogledi na to vprašanje so temeljili v napacnem naziranju. Zmotno so smatrali neznosne razmere, v katerih naše kmecko ljudstvo živi, za posledice zadolženosti (prezadolženosti!) in pricako­vali, da bo ureditev vprašanja kmeckih dolgov (bodisi na najradikalnejši nacin: z delno ali popolno razdolžitvi- jo) tudi že rešitev kmeta iz neznosnega položaja.
Zadolženost ni predvsem vzrok slabih razmer, ona je posledica in kot taka tudi vzrok novih posledic. Za­dolženost je eden globljih vzrokov v vsem družbenem dogajanju naše sredine. Napacno je, ce se skuša rešiti eno vprašanje, ne da bi istocasno zagrabili vsa ostala vprašanja, ki so neposredno in nujno povezana. Napac­no, nesmiselno in neuspešno je govoriti o kmeckih dol­govih, ako nimamo v mislih splošno-kreditnih vprašanj, 
109

kreditnega gospodarstva, ki je osnovna oznaka družbe­nih odnosov visoko kapitalisticne dobe v naši sredini. V teh odnosih tudi naše kmecko ljudstvo nujno potre­buje kredite, danes nic manj kakor pred leti, ko so na­stajali sedanji dolgovi. Ako bi bilo torej vprašanje kmec­kih dolgov urejeno celo na najradikalnejši nacin, s po­polno razdolžitvijo (kar je pa v družbenih odnosih naše sredine iluzija’), bi sledila takoj zopetna zadolžitev, ker kmecko ljudstvo nujno potrebuje kredite, a to sprico agrarne prenaseljenosti, ob skrajno neugodnih lastnin­skih odnosih, ob nizki razvojni stopnji poljedelskih kul­tur, ob visokih dajatvah, ob brezposelnosti itd., ko slo­vensko ljudstvo najnujnejšega strada. V naši sredini bi to osnovno pomanjkanje odpravili novi in novi krediti, ki pa pri vecini ljudstva ne morejo služiti povecanju proizvajalne sile kmeckega gospodarstva.
Po razdolžitvi bi kmecko gospodarstvo v naši sredini kreditov gotovo ne dobilo. To bi presegalo možnosti vla­dajocih družbenih odnosov. Kljub možnosti novih kredi­tov pa bi kmecko ljudstvo ne moglo svojih kreditnih ob­veznosti urediti, kakor jih tudi danes ne more, razen ce bi prodajalo kos za kosom svoje privatne lastnine in bi tako postalo vaški proletarec.
Ako postavljamo vprašanje sedanjih kmeckih dol­gov, ga moramo nasloniti na sledeca dejstva:
Kmecki dolgovi so nastali v kreditnem gospodarstvu. V družbenih odnosih naše sredine je kreditno gospodar­stvo nujno. Osnovna težnja v kreditnem gospodarstvu je cim višja renta. Visoko rento dosežemo z izboljša­njem in zvišanjem proizvodnje. Tu uporabljeni krediti so rentabilni in likvidni. Kjer ni likvidnosti, je znak, da ni za to pogojev. Dolgovi kmeckega ljudstva so nelikvi­dni, torej tudi nerentabilno izrabljeni. Enako bo tudi v bodoce. To so dejstva, ki bodo onemogocala kmetu do­kopati se do kredita, ne da bi istocasno neposredno žrtvoval svojo privatno lastnino. Na racun neposredne žrtve svoje lastnine bo lahko prišel do kredita in to do tem vecjih vsot, cim vecja je njegova privatna lastnina. Tisti, ki nima lastnine, kreditov sploh ne bo dobil.
Vprašanje zadolženosti je nujno povezano z vpraša­njem družbenih odnosov. V naši sredini se kmecko go­
110

spodarstvo nujno zadolžuje, prav tako nujno tudi ne mo­re dolgov vracati.
Tako zvana razdolžitev v okviru teh družbenih odno­sov bi bila ukinitev simptoma teh odnosov, ne pa odno­sov samih. To je seveda nesmiselno in bi kmeckemu ljudstvu v tem okviru tudi ne koristilo. Odplacevati dol­gove v še tako dolgotrajnih obrokih vecina ljudstva sploh ne zmore (to je bilo jasno dokazano jeseni 1934., ko je zmogla komaj ena cetrtina minimalno obveznost!), razen ce žrtvuje za odplacevanje del za delom svoje lastnine.
Umljiva nam bo po vsem tem nemoc onih morda »resnih« poskusnikov in kaoticna množina v uredbe vklenjenih poskusov, da bi se rešila vprašanja kmeckih dolgov tako, da bi slovensko kmecko ljudstvo sprošce­no zadihalo. Kajti rešitev, ki jo narekujejo potrebe širo­kih ljudskih plasti, presega možnosti v naši sredini, s katero so nujno povezani pojmi in dogajanje zadolženo­sti, prezadolženosti, prenaseljenosti, brezposelnosti itd. Potrebe širokih ljudskih plasti narekujejo odnose, v ka­terih bosta med drugim pojm in dogajanje zadolženosti neznana.
1
Zadolžena gospodarstva. Preden vklenemo vprašanje v številke, moramo poznati okolnosti anketne­ga in statisticnega izsledovanja. Podatki si mocno na­sprotujejo, in sicer v tem, kdo in po kaki poti jih je zbiral in kakšne tendence so ga vodile pri tem. Gradivo so zbirali bancni zavodi, razne družbe, oblastva; zbirali so po denarnih zavodih, pri upnikih, pri dolžnikih. Naj- neposrednejše je bilo pac pri dolžnikih preko obcinskih uprav, in ti podatki so naj bližji dejstvom, ceprav višine kmeckih dolgov niso izcrpali in kaže tudi to izsledova- nje vse znake tendenc v vladajocih družbenih odnosih, tako npr.:
1. 
vidik tako zvanega celotnega narodnega gospodar­stva, ko je bilo postavljeno vprašanje, ali naše narodno gospodarstvo (t. j. narodno gospodarstvo vladajoce družbe) vzdrži dolgove in katere vsote. Vprašanje bi bilo 


111

pravilno postavljeno takole: ali toliko tisocev kmeckega ljudstva vzdrži težo dolgov?
2. 
z vprašanjem dolgov bi bili morali ugotoviti tudi stanje vlog kmeckega ljudstva in spoznati notranje od­nose med obojim pri kmeckem ljudstvu samem; tako pa vprašanje vlog sploh ni bilo raziskano, a vladajoci in­teresi so problem postavljali tako, da so se vedno skli­cevali na kmeta vlagatelja; ko bi bil ta problem raziskan, bi približno spoznali, kako globoko se je kapitalizem za­grizel v življenje našega ljudstva;

3. 
raziskani niso odnosi v okviru zadolženih kmeckih gospodarstev samih, tako ne velikost zadolženih gospo­darstev in odpadajoca površina na posamezne velikost­ne skupine, ne razmerje med dolgovi in lastnino;

4. 
manjkajo podatki o vzrokih odnosno smotrih za­dolžitve v celoti in v notranji strukturi.


Kljub nepopolnosti statistik pa iz številk lahko raz­beremo marsikaj.1
1 Vecinoma je navedeno stanje iz leta 1932., v psihozi, ko so bile ljudske množice najbolj razgibane ob vprašanju ureditve. Zakon o za­šciti kmeta z dne 19. aprila 1932. pravi, da je »kmet« vsaka oseba, ki sama ali s clani svoje družine obdeluje zemljo in cigar obdavceni cisti dohodek izhaja pretežno iz kmeckega gospodarstva, ce gospodarstvo ne presega 70 ha obdelovalne zemlje. Sama po sebi dokaj nedolocena definicija v izsledovanju ni bila popolnoma upoštevana; bistva pa ne spremeni. Za slovenske razmere je potrebno poudariti, da niso mogli biti tu upoštevani nekmetje-lastniki vinogradov itd.
2 Po podatkih Komadinica (Komadinic J. Milan: Problem seljackih dugova, Beograd 1934, cir.) je to 29,05 % vseh gospodarstev (ki jih je 211.365), odnosno 31,10 °/o, kmeckih gospodarstev. To bi znašalo približ­no 197.000; skrajno previsoko število, ki izhaja iz dejstva, da je avtor vštel približno 160.000 zemljiških posestnikov (po: F. Uratnik: Pogledi na družabno in gospodarsko strukturo Slovenije, Ljubljana 1933), med njimi le približno 100.000 kmetov in približno 30.000 bajtarjev, dninar­jev, vinicarjev. Komadinic ni upošteval zgolj poklicnega vidika, nego posestnega ter je tako pridal približno 60.000 posestnikov nekmetov, kar je napacno v zvezi z vprašanjem kmeckih dolgov.
Uratnik ceni zadolžena gospodarstva na 58.432, Trcek na približno 65.000 (Fran Trcek, ravnatelj Zveze slovenskih zadrug; podatki iz leta 1932., neobjavljeni).
3 Trcek navaja, da je zadolženih 45 % kmeckih gospodarstev, od teh pod polovico vrednosti 25 °/o, nad polovico vrednosti 15 °/o, preza­dolženih 5 °/o (merilo prezadolženosti?).
V Sloveniji je 61.4901 2 zadolženih kmeckih gospodar­stev, torej 61.490 družin, ki so imele pravico do »kmecke zašcite«. Iskati jih moramo med približno 130.000 »polje­delci« ter jih bo približno 47 %.3
Torej skoro polovica vseh kmeckih gospodarstev je zadolžena.
112

Za zadolženih kmeckih gospodarstvih biva 356.208 ljudi. Torej 31,79 % vseh prebivalcev Slovenije.4 Ako ta odstotek primerjamo z odstotkom zadolženih kmeckih gospodarstev (29,05 % vseh gospodarstev Slovenije), vi­dimo, da imajo zadolžena kmecka gospodarstva vecji odstotek ljudi, saj odpade na 29,05 % vseh gospodarstev 31,79 % vseh ljudi. Delovnih moci je na zadolženih kmec­kih gospodarstvih 188.278 ali 31,20 % vseh delovnih moci Slovenije (po teh cenitvah bi jih bilo torej v Sloveniji 603.455!)5. Odnos med zadolženimi gospodarstvi, vsemi ljudmi in delovnimi mocmi glede na vso Slovenijo, izra­žen v odstotkih, je torej tale 29,05 °/o : 31,79 °/o : 31,20 °/o. Iz tega sledi druga ugotovitev (iz razmerja 31,79 % :31,20 %), da imajo zadolžena gospodarstva tudi vecji odstotek ljudi, ki so pasiven element v proizvodnji (otroci, star­ci — nedelovni clani družine). Na zadolženo kmecko go­spodarstvo odpade povprecno 5,79 ljudi, od tega 3,06 de­lovnih moci; skoro polovica torej ne proizvaja, nego le uporablja dobrine.
4 36,70 % vsega kmeckega prebivalstva, ki jih navaja Komadinic, ne morejo držati, saj ni vsega v kmetijstvu živecega prebivalstva pri­bližno. 970.000, nego le približno 690.000.
5 Uratnik: Zadolžena gospodarstva 316.580 ljudi, od tega 168.088 delovnih moci.
6 Komadinic; Uratnik navaja: 498.914 ha celotne, od tega 157.416 ha obdelovalne zemlje.
Vsa zadolžena kmecka gospodarstva obsegajo 525 tisoc 897,37 ha ali 33 °/o vse zemlje, od tega 217.296,27 ha ali 26,33 % vse obdelovalne zemlje (njive, sadovnjaki, vinogradi, pašniki in travniki), ostalih 308.601,10 ha od­pade na gozd in neobdelan (predvsem planinski) svet.6 Na posamezno zadolženo kmecko gospodarstvo odpade povprecno 8,55 ha celotne, od tega 3,53 ha obdelovalne zemlje.
Ako velja med obdelovalno na eni ter neobdelovalno zemljo na drugi strani (gozd, neploden svet) v Slove­niji odstotno razmerje 51,63 % : 48,37 % (42,65 % gozda, 5,72 % neplodnega sveta), bi bilo temu ustrezajoce raz­merje pri zadolženih kmeckih gospodarstvih kakor 36,33 % : 24,67 % (21,94 % gozda, 2,73 % neplodnega sve­ta). V resnici pa je razmerje drugacno. Vidimo torej sledeci odnos razmerij:
8 Domacija
113

obdelov. neobdelov. zemlja zemlja
v vsej Sloveniji........................51,63 % : 48,37 %
pricakovano razmerje pri zadol­
ženih kmet, gospodarstvih . . 26,33 % : 24,67 % resnicno razmerje pri zadolže­
nih kmet, gospodarstvih . . . 26,33 % : 39,92 % (!)
Gozd in neplodni svet presegata torej za celih 15,25 % razmerje. Težišce zadolženih kmeckih gospodarstev se torej pomakne na gozdno kulturo in neploden svet. No­tranji odnos ni znan in ne vemo, koliki odstotek odpade tu na sam gozd.
Ta ugotovitev velja le za celotno površino zadolže­ne zemlje. Napacno pa bi bilo sklepati iz tega, da je zadolženih najvec gozdnih gospodarstev. Pozneje bomo videli, da zelo prevladuje gozd med vecjimi, toda ne številnimi gospodarstvi.7
7 Podrobneje bo o tem govor pri obravnavanju zadolženosti po srezih. (Bolje bi sicer bilo po geografskih, to je prirodnih, strukturno enotnih, a ne po politicnih edinicah.) Za zdaj naj omenim le, da je n. pr. povprecna velikost zadolženih kmeckih gospodarstev v gornje­grajskem srezu 21,33 ha vse, odnosno 3,79 ha obdelovalne zemlje, torej odpade na gozd in neploden svet skupaj povprecno 17,54 ha na zadol­ženo kmecko gospodarstvo. Slicno je tudi v ostalih predelih, kjer ob­delovalne zemlje ni mnogo.
8 Komadinic, po pregledu, izdelanem v državni statistiki, tu nave­deni odstotki veljajo le za zadolžena kmecka gospodarstva z zemljo.
Po velikosti delimo zadolžena kmecka gospodarstva z zemljo: 42,608 ali 76,59 % jih je velikih 0 do 10 ha vse zemlje; 11,319 ali 20,35 % 10 do 30 ha; 1473 ali 2,65% 30 do 70 ha; 128 ali 0,23 % 70 do 100 ha.8 Skupaj je torej vseh zadolženih kmeckih gospodarstev z 0 do 100 ha 55.528 ali 99,82 % vseh zadolženih kmeckih gospodarstev z zemljo, ostane še 0,18 % ali 103 zadolžena kmecka go­spodarstva z zemljo (v statistiki to ni razvidno), o ka­terih sklepam, da so vecja od 100 ha zemlje. Vseh za­dolženih kmeckih gospodarstev z zemljo (100 %) je torej 55.631. Do skupne vsote vseh zadolženih kmeckih gospo­darstev (61.490!) manjka še 5859 zadolženih kmeckih go­spodarstev, ki so menda brez zemlje (sklepam iz gor­njega), bodisi da imajo hišno posest ali nobene (baj­tarji, dninarji, vinicarji). V celoti bi odpadel na posa­
114

mezne skupine sledeci odstotek vseh zadolženih kmec­kih gospodarstev: brez zemlje 9,53% (5859 gospodar­stev); 0 do 10 ha 69,29 % (42,608 gospodarstev); 10 do 100 ha 21,01% (12.920 gospodarstev); nad 100 ha 0,17% (103 gospodarstva).
Ako bi lahko to primerjali z vsemi kmeckimi go­spodarstvi, bi mogli izvajati važne zakljucke, tako pa ne poznamo glede kmeckih gospodarstev najosnovnejših dejstev, kakšno je namrec posestno razmerje med tisti­mi približno 100.000 kmeckimi gospodarstvi (cenitev!) in koliko zemlje imajo. Tu nam zmanjka trdnih tal, ce­prav bi moralo tu biti izhodišce v podrobno analizo.
2
Dolgovi. Zadolžena kmecka gospodarstva dolgu­jejo 1,192.073 milijonov dinarjev, in sicer drž. hipote­karni banki 0,5 °/o dolžne vsote (pribl. 6 milij.), ostalim bankam in hranilnicam 18,19 °/o (pribl. 217 milij.), kre­ditnim zadrugam 33,02 °/o (pribl. 393 milij.) in privatni­kom 48,29 °/o (pribl. 576 milij.).9
9 Po Komadinicu; v gornjih podatkih niso vštete zaostale javne dajatve. Glede dolgov hranilnicam navaja dr. VI. Murko v brošuri »Pomen hranilnic za narodno gospodarstvo« (Ljubljana 1935) vsoto pri­bližno 105 milijonov.
Kako razlicna so mnenja glede višine dolgov, nam lepo pokaže primerjava treh cenilcev:
V Sloveniji dolguje kmecko ljudstvo kljub dobro organiziranemu financnemu kapitalu mnogih bank, hra­nilnic, posojilnic in zadrug polovico dolžne vsote (48,29 odstotka!) privatnikom. Te vrste dolgove je najtežje za­sledovati v njih notranji zavisnosti in gotovo v navedeni vsoti niso še izcrpani. Nerešena ostanejo vprašanja o medsebojnih odnosih in o strukturi dolžnikov in upni­kov. Kakor ni znano, katerim družbenim plastem pri­padajo upniki vobce, kako je razmerje med »kmeti« dolžniki in »kmeti« upniki, tako posebej pogrešamo to ob dolgovih privatnikom. Sicer navajajo statistike za 
Komadinic...........................1192
Uratnik................................1003
Trcek....................................1250
Vseh dolgov Banke in hranil. Zadruge
Priv.
223 393 576
150 350 504
100 700 450
8’
115

Slovenijo 1983 privatnikov-upnikov, ki se bavijo s poso­janjem denarja in so v srbskem izrazoslovju znani z imenom »lihvar« ali »zelenaš«. Pojem »zelenaš« ni za slovenske razmere tocno dolocen, ter ni znan vidik pre­soje. Tudi ni znano, koliko je ljudstvo tej vrsti privatnih upnikov dolžno. Gotovo je tu govor le o neposrednem posojilu. Vecji del dolgov te vrste (polovice vseh dol­gov!) pa je nastal posredno ob nakupu živil in ostalih v kmeckem gospodarstvu nujnih potrebšcin, predvsem obleke in najnujnejšega orodja. Upniki so v glavnem trgovci, obrtniki, vecja gospodarstva, konzumne družbe in zadruge.
Težišce dolgov privatnikom je na zadolženih kmec­kih gospodarstvih brez ali z malo zemlje, ki ne pride­lajo niti dovolj najnujnejših živil ter so v vseh smereh zavisna; gospodarsko brez moci so kulturno in politic­no objekt najhujšega zatiranja. Vecina teh gospodarstev je svoje dolgove tako rekoc zajedla.
V okviru ostalih dolgov podrobnosti niso znane. Te­žišce dolgov zadrugam je v malih in v srednjih, ostalim denarnim zavodom pa v vecjih zadolženih kmeckih go­spodarstvih. Kajti zadruge so neposredno in pod ugod­nejšimi pogoji posojale z vecjo zaupljivostjo malemu in srednjemu gospodarstvu, saj so tudi vloge — kolikor so sploh kmecki ljudje vlagali —: vecinoma malih vla­gateljev. Nasprotno je n. pr. bancna posojila moglo do­biti pretežno le vecje gospodarstvo.
Važno je spoznati, kako so dolžniki v posameznih primerih obvezani. Toda podatki so skopi,10 ne ustrezajo najosnovnejšim zahtevam za strukturno analizo razmer­ja v okviru posameznih skupin, nacinov zadolžitve itd. Zopet nam zmanjka trdnih tal, da bi zmogli ugotoviti notranjo zavisnost med oblikami obvez, zadolženimi go­spodarstvi in upniki, da bi zmogli tudi od te strani pro­dreti v proces in v zakonitosti dogajanja na naši vasi
10 Komadinic navaja, da po obveznostih locimo menicne dolgove, ki jih je 27,38 %, ali pribl. 236 milij., dalje hipotekarne (39,21 %, ali pribl. 467 milij.), priznanicne in obligatoricne (5,41 %, ali pribl. 65 mili­jonov) ter dolgove na tekoci racun (28,0 % ali pribl. 334 milij.).
116

3
Razmerja. Ob znanih in napol znanih podatkih lahko preracunamo odnose med zadolženimi gospodar­stvi in dolgovi.11
11 Številke, ki jih navajam, so deloma posnete po podatkih drž. statistike (glej Komadinic!), seveda v nekoliko spremenjenih odstotnih razmerjih, ker sem upošteval vsa zadolžena kmecka gospodarstva ne le onih z zemljo; deloma pa sem številke dobil s preracunavanjem ob znanih podatkih.
12 »Tipicna« gospodarstva in »tipicne« kraje vzeti za merilo tako strukturno razlicnih slovenskih vasi, je zelo tvegano. Že problem tipic­nosti sam po sebi nudi mnogo možnosti in vedno je odvisno od raz­iskovalca, kaki vidiki ga vodijo pri izbiri »tipicnosti«. Drugace je, ce raziskovalca vodijo koristi in potrebe širokih ljudskih plasti, kakor pa, ce mu je izhodišce neko splošno,delovnemu cloveku nasprotujoce narodno gospodarstvo vladajoce plasti. Razen tega je po nacinu tipic­nosti dobljene podatke težko presoditi ter moramo v primeru posplo- šenja biti stvarno rezervirani do njih.
13 Komadinic navaja, da imajo zadolžena kmecka gospodarstva v velikosti 0—2 ha 1,88 %, 2—5 ha 7,54 %, 5—10 ha 19,86 %, odnosno
velikost v ha
 Zadolžena gospodarstva
 dolgovi
 
število
 °/o
 vsota
 °/o
 povpr. na
1 gosp.
 
brez zemlje
 5.859
 9,53
 72,553.159
 6,1
 12,382
 
0 — 10 ha
 42.608
 69,29
 638,540.665
 53,55
 14.986
 
10 — 30 ha
 11.319
 18,41
 363,761.144
 30,50
 32,137
 
30 — 75 ha
 1.473
 2,40
 91,118.675
 7,65
 61.859
 
75 — 100 ha
 128
 0,20
 10,959.996
 0,92
 85.624
 
nad 100 ha
 103
 0,17
 15,139.371
 1,28
 146.984
 

Velike vrednosti in nujne važnosti je, da za ugoto­vitev peze zadolženosti vemo, koliko zemlje pripada po­sameznim skupinam zad. km. gospodarstev. Toda o tem ni podatkov. Znane so povprecne velikosti, zbrane na nekaterih »tipicnih« gospodarstvih.11 12 Ta povprecja ve­ljajo v nekoliko spremenjeni velikostni razdelitvi od gori navedene.13 Zato moramo gornja razmerja povezati v tri skupine, in sicer brez zemlje, z 0 — 10 ha zemlje in z nad 10 ha zemlje. Odstotno izraženo je razmerje pri posa^ meznih velikostnih skupinah med zadolženimi km. go­spodarstvi, njim pripadajoco zemljo in dolgovi sledece:
117

Zadolžena kmecka gospodarstva:
brez zemlje..................................9,53 : nic : 6,1
0 — 10 ha................................. 69,29 : 29,28 : 53,55
nad 10 ha ... ................. 21,18 : 70,72 : 40,35
Desetina gospodarstev brez sleherne zemlje dolguje šest odstotkov vseh dolgov.
Sedem desetin gospodarstev ima le tri desetine za­dolžene zemlje, a so dolžna vec od polovice vseh dolgov.
Petina gospodarstev ima sedem desetin zadolžene zemlje, a dolguje le dve petini vseh dolgov.
Ako velja v posameznih skupinah (locili bomo le tri skupine) zad. km. gospodarstev v njih številu razmerje 1:7:2, odgovarja temu razmerju razmerje v številu ljudi (izraženo v tisocih) kakor 33,9 : 246,7 : 75,4 vseh, odnosno 17,9 : 130,3 : 39,8 le delovnih moci. V resnici temu ni tako; ravnovesje se zruši v dveh smereh: med posameznimi skupinami ter v okviru vsake skupine.
Kakor malo gospodarstvo vobce, ima tudi malo za­dolženo gospodarstvo (brez in z zemljo do 10 ha) vec ljudi nego vecje zadolženo gospodarstvo.
Pri malem zadolženem gospodarstvu je višji odsto­tek vseh ljudi nedelovnih, docim je pri vecjem zadolže­nem gospodarstvu obratno: odstotek delovnih moci je mnogo višji. (Upoštevati je treba številne hlapce in de­kle!) Stanje je za malo gospodarstvo nepovoljnejše kot je izraženo v gornjem razmerju. V kakem obsegu, je neznano.* 14
skupno gospodarstva v velikosti 0—10 ha (t. j. 69,29 % vseh zadolženih kmeckih gospodarstev!) 29,28 % zadolžene zemlje; gospodarstva v veli­kosti 10—20 ha imajo 34,68 %, 20—50 ha 34,20 %, nad 50 ha 1,84%, od­nosno skupno gospodarstva v velikosti nad 10 ha (t. j. 21,18 % vseh za­dolženih kmeckih gospodarstev!) 70,72 % zadolžene zemlje. Podatki so vzeti iz »tipicnih« krajev in gospodarstev. Katera so, ni razvidno. Spri­co splošne tendence, ki vlada v naši oficialni »znanosti«, da ni prika­zano stanje v vsej resnicnosti in nepovoljnosti razmer, sprico vseh teh okolnosti bo stanje v resnici morda za vecino ljudstva še nepovolj­nejše, kakor je to prikazano v gornjih podatkih.
14 Zaradi tega bom v bodoce, kjer bo potrebno, rabil v primer­javi gornje razmerje, cetudi ni tocno.
15 Množino zemlje sem preracunal iz odstotnega razmerja za zem­ljo: nic : 29,28 : 70,72.
Število vseh ljudi (v tisocih), množina zemlje (v ha) in vsota dolgov (v mili j. dinarjev) so v sledecem raz­merju:15
118

33,9 tisoc ljudi brez zemlje dolguje.......................... 72.553 milijonov
246,7 tisoc ljudi s skupno 153.983 ha zemlje dolguje............ 638.541 milijonov
75,4 tisoc ljudi s skupno 371.914 ha zemlje dolguje............. 480.979 milijonov
Povprecno pripada posamezni osebi v zadolženih kmeckih gospodarstvih:
zemlje dolgov
gospodarstva brez zemlje nic 2.139 dinarjev do 10 ha.............................0,62 ha 2.589 dinarjev
nad 10 ha.............................4,92 ha 6.379 dinarjev
odnosno zgolj delovnih moci:
zemlje dolgov
gospodarstva brez zemlje nic 4.047 dinarjev
do 10 ha.............................1,18 ha 4.898 dinarjev
nad 10 ha.............................9,33 ha 12.070 dinarjev
Vidimo, da množina zemlje in množina dolga ne ra­steta v pravem sorazmerju. Docim pri malem zadolže­nem kmeckem gospodarstvu pripada posamezni osebi odnosno delovni moci ob malo ali nic zemlje sorazmer­no visoka vsota dolgov, pripada ob neprimerno vecji množini zemlje v vecjem zadolženem kmeckem gospo­darstvu posamezni osebi odnosno delovni moci soraz­merno manjša vsota dolgov. Povprecna zadolženost ma­lega gospodarstva je sorazmerno mnogo višja od pov­precne zadolženosti vecjega gospodarstva.
Nazorneje je to razvidno iz sledece preglednice za posamezno zadolženo kmecko gospodarstvo:
gospodarstva brez zemlje . do 10 ha . . . nad lOha . .
povpr. povpr.
zemlje dolga
nic 12.382 din
•3,6 ha 14.986 din
28,55 ha 36.933 din
na 1 ha zemlje
4.154 din
1.294 din
Dolžna vsota, ki pripada povprecno vsakemu hek­tarju zadolžene zemlje, je pri malih gospodarstvih naj­višja (primerjamo le gospodarstva z zemljo) ter pada pri vecjih gospodarstvih.
Težišce zadolženosti je na malih zadolženih gospo­darstvih.
119

4
Ugotovitve. Preden nacnemo vprašanje, kako in cemu so bili uporabljeni dolgovi, vprašanje, ki posega v jedro dogajanja v slovenski vasi v razdobju družbenih odnosov naše sredine, je potrebno povezati dosedanje ugotovitve o zadolženosti slovenskega kmeckega ljud­stva, ker je deloma v teh ugotovljenih dejstvih dan od­govor o vzrokih odnosno smotrih zadolžitve.
1 
.) Skoro polovica vseh kmeckih gospodarstev je zadolženih. Ta gospodarstva preživljajo sorazmerno vec ljudi, kakor ostala, a to posebno za delo nesposobnih, ki so pasiven element sleherne proizvodnje (ne pridelu­jejo, nego le uporabljajo dobrine!). Torej je dobra po­lovica kmeckega ljudstva zadolžena.

2 
.) Zadolžena kmecka gospodarstva obsegajo tretji­no vse zemlje, od tega vecji del gozda (+ neploden svet) radi prevladujoce gozdne kulture v sicer manj šte­vilnih vecjih in najvecjih zadolženih gospodarstvih.
16
3 
.) Vecina zadolženih kmeckih gospodarstev je ma­lih, saj je med njimi desetina brez sleherne zemlje, se­dem desetin je velikih le do 10 ha, a le petina jih je ve­likih nad 10 ha zemlje. Pri malih zadolženih kmeckih go­spodarstvih prevladuje obdelovalna kultura, pri vecjih gozdna.

4 
.)Desetina zadolženih kmeckih gospodarstev nima zemlje, a dolguje šest odstotkov vsote dolgov; sedem de­setin meri skupno le tri desetine zadolžene zemlje, a dolguje cez polovico vsote dolgov; petina zadolženih go­spodarstev meri skupno sedem desetin zadolžene zemlje, dolguje pa le dve petini vsote dolgov.

5 
.) Polovico vsote dolgov so zadolžena kmecka go­spodarstva dolžna privatnikom, a to v prvi vrsti mala gospodarstva, docim je težišce dolgov pri vecjih gospo­darstvih v denarnih zavodih.

6 
.) Mala gospodarstva so sorazmerno mnogo bolj zadolžena kakor vecja.


16 Koliki del kmecke zemlje je zadolžene, ostane neznano vse do­tlej, da bo ugotovljeno, koliko zemlje je sploh v lasti kmeckega ljudstva.
Tako je stanje v dolocenem hipu (1. 1932!). Podrob­neje prodreti v razmere sprico nizke stopnje naše sta­
120

tisticne vede, sprico neobdelanega in nekriticno zbranega gradiva in sprico tendenc (ki so bolj ali manj opazne), prikriti resnicno stanje z vsemi mogocimi zvijacami, ki se jih vladajoca plast zelo spretno poslužuje,17 ni mo­goce, kajti podatkov o vprašanju zadolženosti je sicer mnogo, med njimi prevec brez stvarne vrednosti in ta­kih, ki si v bistvu nasprotujejo ali pa jih ni mogoce pre­soditi.18
17 Podatki o zadolženosti prepricujejo zgovorno o tem, saj do jedra ne moremo prodreti, tam pa, kjer obstoji najmanjša možnost za to, naletimo vsaj na drugo grupacijo! Tvegam trditev, da ima vse oficialno izsledovanje s smotrom »pomagati kmeckemu ljudstvu« vse znake tendenc, ki se jih vladajoca plast poslužuje v vsem dogajanju.
18 Komadinic v svojem delu ne uporablja statisticnega gradiva dovolj kriticno, nego važne in manj važne podatke z vsemi napakami in nepopolnostmi zgolj navaja.
5
Kako so izrabljene dolžne vsote? Kje so vzroki zadolženosti (prezadolženosti) kmeckega go­spodarstva? Kaki so nagibi zadolžitve itd.
Premnogi pavšalni in plitki odgovori na ta vpraša­nja so zrcalo nezavednega ali pa (zavednega) zmotnega gledanja na ves razvoj dogajanja na vasi. »Poznavalci« naše vasi se ob vsakem odpornem poskusu ljudstva raz- repencijo in ocitajo ljudstvu pomehkuženost, lenost, lahkomiselnost in tožljivost, pomanjkanje ljubezni do rodne grude, od katere beže v »boljše« poklice itd. Skrat­ka. vzrok, da na vasi ni vse prav, tudi vzrok zadolženo­sti je kriza kmecke duševnosti, ki je postala ošabna, ne­skromna, drzna, bogokletna, nic vec »kmecka«. Tako presojanje je plitko izmikanje vsemu, kar usmerja druž­beni razvoj, v katerem ni kmecko ljudstvo s svojo du­ševnostjo nosilec in vzrok. Kmecko ljudstvo še ni po­stalo subjekt pogajanja in ne smemo mu pripisovati subjektološkega pomena v družbenih odnosih naše sre­dine. Protiljudska tendencna »znanost« proglaša neka­tere lastnosti — seveda tudi v popaceni obliki — za vzroke. Nedvomno so pijancevanje, lahkomiselnost, za­pravljivost in še kaj, delni, toda v celoti neznatni nagibi zadolžitve, a še ti temelje v globljih vzrokih celotnega kompleksa družbenih odnosov.
Že iz dosedanjih ugotovitev o zadolženih kmeckih gospodarstvih spoznamo nagibe zadolžitve, cetudi po­
121

drobne slike ne moremo dobiti. Raziskovalec problema (vladajoca plast) jasno osvetli nujnost zadolžitve in ute­melji nemožnost, da bi kmecko ljudstvo zadostilo pre­vzetim obveznostim.
Po cenitvah19 je bilo izrabljenih produktivno (v iz­boljšanje gospodarstva) le 35 % vseh dolgov, za dote in prevžitek je šlo 25 %, za konzumne potrebe 20 %, ne­srece in nezgode so terjale 10 % vseh dolgov.
Skupno je bilo torej po teh cenitvah produktivno izrabljenih 35 °/o, neproduktivno pa 65 °/o vseh dolgov.
V »normalnih« razmerah kapitalisticne stabilizacije so bile le produktivno izrabljene vsote rentabilno vlo­žene. Služile so izboljšanju gospodarstva, povišanju rente s povecanjem proizvodnje (nakup zemljišc, prekultivi- ranje itd.), z zmanjšanjem potrošnje delovne sile itd. Pri ostalih (65%) neproduktivno in nerentabilno izrab­ljenih vsotah je bila izkljucena donosnost za odplace­vanje dolgov in obresti. Tako izrabljeni dolgovi niso nudili nobene realne možnosti, vzdržati prevzete obvez­nosti in so za odplacevanje morali dolžniki crpati iz ostale posesti, ki so jo tako slabili, ali pa najemati nova posojila za kritje starejših. Tako zadolženo gospodar­stvo je žrlo v dobi »stabilizacije« samo sebe.
Razmerje med produktivno izrabljenimi (investira­nimi) dolgovi in med dolgovi, izrabljenimi za vzdrževa­nja doma, družine, za prehrano in za razdolžitev v okvi­ru posameznih skupin velikosti gospodarstev,20 nam pri-
19 
Fran Trcek.

20 
Komadinic navaja podatke za vso državo, zbrane na »tipicnih« gospodarstvih »tipicnih« krajev. Presoditi njih vrednost za Slovenijo je nemogoce. Primerjajoc s podatki Frana Trcka (glej spredaj) pri­kažejo ti podatki nekoliko spremenjeno razmerje med produktivno in neproduktivno izrabljenimi dolgovi. Nerešeno ostane vprašanje: ali je v ostalih deželah države razmerje ugodnejše kakor pri nas, odnosno ali sploh podatki približno drže. Uporabljam jih zgolj za prikaz raz­merja v posamezne svrhe izrabljenih dolgov v okviru posameznih skupin in za prikaz osnovne linije odnosov med skupinami; v odstotkih:


Gospodarstva
 Investicije
 Vzdržev. doma družine, razdolž.
 Prehrana
 
brez zemlje
 28,93
 29,65
 41,42
 
0— 2 ha
 42,66
 27,70
 31,64
 
2— 5 ha
 51,26
 28,15
 20,59
 
5—10 ha
 54,95
 36,34
 8,17
 
10—20 ha
 55,49
 31,75
 12,76
 
20—50 ha
 67,87
 30,29
 1,84
 
nad 50 ha
 96,01
 3,95
 0,04
 

122

kaže, da je malo gospodarstvo izrabilo visok del svojih dolgov za samo prehrano in je tem manjši del odpadel na izboljšanje gospodarstva. Doloceni del za vzdrževa­nje doma, družine in za razdolžitev je približno v ena­kem razmerju ter v vsaki skupini zavzema približno tretjino izrabljenih dolgov, le pri naj vecjih gospodar­stvih je manjši. Cim vecje je gospodarstvo, tem manjši del izrabljenih dolgov služi prehrani, tem vecji izbolj­šanju gospodarstva.
Velika gospodarstva so izrabila pretežno dolgove za nakup zemlje, za izboljšanje proizvodnje (prekultivacije — njiva v sadni vrt itd.; umetno gnojenje, nabava stro­jev, industrijalizacija gozdnih gospodarstev), zvišanju donosnosti. Mala gospodarstva so produktivno izrablje­ne vsote dolgov vložile v gradnjo hiš in koc — kar se na vasi slabo rentira — in nakupila delovno živino. Pre- kultiviranje in nakup primitivnejših strojev zavzemata neznaten del itak neznatnih produktivno izrabljenih dolgov.
Rentabilnost produktivno izrabljenih vsot je pri vec­jih gospodarstvih mnogo vecja kakor pri malih, zato je tudi možnost zadostitve obveznostim pri vecjih gospo­darstvih za ta del dolgov mnogo vecja, potreba po no­vih kreditih pa mnogo manjša, cim vecje je gospodar­stvo.
Vzdrževanje doma, družine in razdolžitev sama vse­buje popravo hiše, orodja, nakup obleke, prevžitek, dote, stroške radi nesrec in nezgod in odplacevanje dolgov. V to svrho izrabljeni del je pri vseh gospodarstvih pri­bližno enak, torej vsebuje pri malih nižje, pri vecjih višje vsote ter je zadostitev potrebam te vrste pri malih gospodarstvih nepopolnejša, pri vecjih popolnejša. Po­treba po obleki je vsepovsodi velika, prav tako poprava hiš in orodja. Stvarni ucinek nesrec in nezgod je pri malem gospodarstvu neprimerno vecji kakor pri veli­kem (edina svinja, ki pogine vinicarju ali bajtarju, oško­duje dom bolj kakor deset ali vec poginulih svinj vele­posestniku!), saj so tudi nezgode same pri malem go­spodarstvu bolj pogoste. (Vzroki so razni, kolikor niso elementarni, izvirajo iz slabega gospodarjenja, ki so mu osnove v gospodarski strukturi; cepitev svinje na ma­lem gospodarstvu je dražja kakor na velikem!) Vecja 
123

je obremenitev na prevžitkih in dotah pri malem go­spodarstvu, ceprav ni nujnost dot popolnoma opravic­ljiva, kajti le-te niso rasle v pravem razmerju z veli­kostjo in možnostjo gospodarstva.
Za naštete potrebe izrabljeni dolgovi se niso pri malih gospodarstvih prav nic uporabljali za razdolžitev, docim je zadostitev obveznostim in ostalim potrebam nujno zahtevala novih kreditov za samo vzdrževanje do ma, kreditov, ki niso služili nobenemu izboljšanju. Po­treba te vrste kreditov je vedno vecja pri vseh gospo­darstvih, ki ne dvignejo svoje rentabilnosti do najvišje možnosti, torej so krediti za vzdrževanje doma pri ma­lih gospodarstvih vedno nujnejši, njih izraba za vzdr­ževanje gospodarstva seveda stalno in nujno nepovolj- nejša, produktivnost gospodarstva pa vedno manjša. Istocasno raste potreba po nabavi hrane izven gospo­darstva, ki je oslabljeno, a to v naši sredini družbenih odnosov na racun kreditov. Tako so potrebne nujno vedno vecje vsote kreditov nabavi prehrane pri malih gospodarstvih.
Pri velikih gospodarstvih krediti za prehrano niso tako nujno potrebni, ker je zahteva po nakupu živil skrajno omejena in se ji lahko zadosti brez kreditov. Vzdrževanju doma služijo dohodki iz gospodarstva, v kolikor pa je potreben kredit, je ta likviden. Nujnost kredita, ki naj bi služil izboljšanju gospodarstva, je ute­meljena zgolj z vidika napredka poljedelskih kultur in z vidika vladajocih tendenc v naši družbi. Prav tako pa je nujna zadostitev obveznostim, zakaj tukaj ni smoter z izrabljenimi vsotami vzdržati toliko in toliko ljudi pri golem življenju, nego iz gospodarstva izpricati cim višjo rento.
Vidimo torej, ako prikažemo skrajnosti — mala in velika gospodarstva — da je malo gospodarstvo nujno potrošilo nujne dolgove za vsakdanje življenje, za goli obstanek gospodarstva, ki je že v dobi »stabilizacije« bolj in bolj slabelo ter bolj in bolj potrebovalo opore — novih kreditov —, docim se je veliko gospodarstvo za­dolževalo za vsote, ki so služile krepitvi gospodarstva v kvantiteti, kvaliteti in intenziteti produkcije in isto­casno slabljenju malega gospodarstva. Vsa gospodarstva med najmanjšimi in naj vecjimi pa so doživljala gori 
124

navedeni razvoj v smeri onih, ki so jim bila bližja in to tem jacje, cim bližja so bila. Gospodarstva sredi med naj vecjimi in najmanjšimi, tako imenovana »srednja« gospodarstva, so nihala med »slabljenjem« in »krepi­tvijo« v navidezni stabilnosti in kot taka bila ideal malo­mešcanstva, potreba »vse državne in družabne opore«.
V tem razvoju se je nahajalo naše kmecko gospo­darstvo, v prvi vrsti zadolženo kmecko gospodarstvo v dobi tako imenovane »stabilizacije« in ta »normalni« raz­voj bi dovedel do popolne oslabitve malih in do skrajne okrepitve vecjih gospodarstev. »Kriza« kapitalizma je ta razvoj stopnjevala in ga notranje silno zaostrila. Ob nje­nem nastopu in poteku je zadolženo kmecko ljudstvo bilo prisiljeno zadostiti obveznostim, katerim v dobi »stabilizacije« niti teoretsko ni moglo zadostiti (neren­tabilno izrabljeni dolgovi pri vecini, t. j. pri malih go­spodarstvih!), docim se potreba po novih nujnih kredi­tih za prehrano ni zmanjšala. Nasprotno! Ta nujnost se je sprico dotoka brezposelnih, ki so radi pomanjka­nja zemlje šli v svet za kruhom, a so se zaceli zdaj vra­cati, povecala. Nuj ne je kakor prej vedno bolj oslabljeno malo gospodarstvo rabi kreditov. S »krizo« se je zrušila navidezna stabilnost »srednjega« gospodarstva, tako da je to gospodarstvo pritegnjeno v proces malih gospo­darstev. Docim je bilo prej samo v sebi zakljuceno in uravnovešeno, ga je predvsem padec cen poljedelskim pridelkom (in tkzv. »škarje«!) zrušil in povzrocil nuj­nost zvišanja proizvodnje za trg, ki jo je možno doseci ali z izboljšanjem gospodarstva (za kar so nujno po­trebni krediti!), ali pa z zmanjšanjem proizvodnje za dom, kar ima za posledico padec življenjskega standar­da in skrajno slabitev gospodarstva.
6
Zakljucek. Dogajanje v slovenski vasi, ki sem ga skušal zajeti ob neraziskanem vprašanju kmecke zadol­ženosti v dobi najvecje »aktualnosti«, ima vse znake ten­denc družbenih odnosov naše sredine. Slovenska vas je pritegnjena v proces kapitalisticne proizvodnje, zadolže­nost je nujen simptom tega procesa, ki je nevzdržen.
125

L. 1932. nam je sicer prineslo prve uredbe o »zašciti« kmeta, tem so in še slede nove, ki urejajo odplacevanje dolgov, toda ne nudijo deseterim tisocem zadolženih go­spodarstev možnosti, dobiti novih kreditov ne le za od­placevanje starih dolgov, nego za vsakdanji kruh, za nuj­no prehra: , za obleko, za vzdrževanje kmecke družine. Niti te uredbe ne nudijo še nezadolženim gospodarstvom možnosti, dobiti nujnih kreditov.
V cetrtem letu »zašcit«, ko je ljudstvo ob silnem padcu življenjskega standarda herojsko vzdržalo pomanj­kanje kreditov in nujnih življenjskih potreb ter »zašci­to« svojih dolgov, ob slutnjah, da bodo vladajoce plasti crtale dolgove — ta simptom svojega bistva, vidimo, ka­ko se široke ljudske množice radikalizirajo, slutec za simptomi vzroke dogajanja, katerega središce postajajo. Vidimo pa tudi, kako »zašciteni« gospodarji ob pomanj­kanju kreditov za vsakdanji kruh, »prostovoljno« pro­dajajo zemljo, sebe same, a »družba« je krita pred ocitki, da ne šciti ljudstva.
Vinicar
Družbeni razvoj v naši sredini zaostruje socialna na­sprotja na vasi. Poljedelska proizvodnja je sicer druž­beno nižja od industrijske, socialna nasprotja pa sredi naglo pospešenega razvoja postajajo izrazita v dveh skrajnostih, ki sta veleposest in vinicarija z vsemi prive­ski. Do teh skrajnosti nujno in nevzdržno silijo družbeni odnosi vse plasti kmeckega ljudstva, toda tako, da bo zadnji clen v verigi dogajanja: tu nekaj stotin vladajo­cih bogatašev, tam zemlje oropane, lacne množice kmec­kega ljudstva, vaških proletarcev; sredi pa nepremost­ljiv prepad.
Vinicar je ona izrazita plast slovenskega kmeckega ljudstva, cigar družbeni položaj je enak položaju prole­tarca v dvorazredni kapitalisticni družbi. V Halozah in Slovenskih goricah skupno z dninarji, kocarji in želarji predstavljajo vinicarji veliko vecino prebivalstva. Ocrtal bom njih življenjske pogoje in njih zasidran j e v družbe­nih odnosih.
126


ZEMLJA. Glavna poljedelska kultura je vinograd, uspevajo tudi ostale kulture. Gospodarstva delimo v grofovsko-kloštrsko veleposest, domaca in tuja gospo­stva/ grunte, nagornjaštva, želarstva, kocarstva, vinica- rije. Vecina glavne kulture — vinogradov je v lasti gro­fov, veleposestev, kloštrov in ostale gospode. Ti imajo naj vecje parcele, raztegnjene na prvovrstna vinorodna pobocja. Le redko je vmes vecja parcela kakega grun- tarja, vecinoma pa so last številnejših grunt ar jev in na- gornjakov ostale poljedelske kulture. Vinogradi so mali, ozke krpe, navadno brez vinicarije. V gosposkih vinogra­dih goje sortirano trs j e, v kmeckih je navadno to otež- koceno. Tudi velika gospodarstva vsebujejo ostale polje­delske kulture, toda le tu in tam jih obdelujejo vinicarji zase, a to vecinoma s tujo vprego.
DOMOVI. Visoki, gosposki, zidani hrami so poleg cerkva raztreseni po naj lepših grebenih. Imajo postorne 
127

kleti, kjer hranijo odbrano vino. Malokje je vmes kmecka vinicarija s kletjo, v kateri je redko vsaj odbrano vino. Hrami kraljujejo cez vse ozemlje. Vecinoma so brez lju­di, letno pride gospoda na oddih, na trgatev, pospravljat vino, drugace pa odnekod narekuje delo po glavnem vini­carju ali »šafarju«, ki živi v vsaj za spoznanje boljši zi­dani bajti, docim so tesne, napol krite podrtije ob klan­cih ali pod vinogradi, zatohle in nezdrave. »Šafar« go­spodari v imenu gospodarja, on je posredovalec med gospodo in vinicarji, on je prvi in odlicen služabnik. Pod rebri gricev in po dolinah so gruntarski hrami z gospo­darskimi poslopji, iz ilovice zbite »blatjace« kocarjev in želarjev.
ZEMLJA, ŽIVINA in LJUDJE. Gosposki hrami so ve­cinoma prazni, obdajajo jih obširne parcele zemlje, so brez živine, le vinicar ali »šafar« imata nekaj glav živine, kolikor zmoreta. Zemljo obdelujejo težaki. Gruntarji imajo zemljo, precej živine, precej ljudi; zemljo obde­lujejo sami in s težaki. Želarji in kocarji imajo malo zemlje, malo živine, veliko ljudi; obdelujejo tujo in svojo zemljo, hodijo na delo h gruntarjem in h gospodi za težake. Vinicarji so brez zemlje, brez živine, le redko bogastvo sta krava in svinja; imajo mnogo ljudi. Obde­lujejo tujo zemljo, hodijo za težake h gospodi in h grun­tarjem.
DELO. Vinicar ne dela samo v vinogradu, nego tudi na polju, v gozdu, na travniku. Razen na velikih gospo­skih gospodarstvih se vinicar vdinja mnogim gospodar­jem; menjava prostor dela, kulturo obdelovanja, gospo­darja in sodelavce iz dneva v dan. Delovni odnosi so dvojni, ki se pri vecini stalno medsebojno izmenjavajo: mezdno delo in delo na odslužek. Mezdno delo je v glav­nem omejeno v odnosih do gosposkih gospodarstev. Tu dela vinicar ob svoji hrani (»dera«), cesto tudi ne dobi pijace (»suha dera«). Višino mezde doloca gospodar. Na odslužek hodi na kmecko gospodarstvo. Tu vlada nacelo: ti meni pridelek, jaz tebi delovno silo. Razen tega odslu- žuje tu vinicar tudi vprego za vožnjo drv, za oranje na­jete krpe zemlje itd. Tudi za mezdo hodi delat; mezda je tu navadno vecja kakor pri gospodi, tudi hrano dobiva tu. Vidimo torej, da so delovni odnosi med vinicarjem in gruntarjem mnogo manj zaostreni, kakor pa med vi­
128

nicarjem in gospodo, in v naših družbenih prilikah se bodo v tej smeri ti odnosi tudi razvijali.
PREHRANA. Vsi življenjski pogoji vinicarja zavise od njegovih delovnih odnosov. Ti so taki, da vinicar, vaški proletarec, mnogo prestrada, da nima zemlje za najnujnejša živila, da je vecinoma brez živine, ker ji nima kaj pokladati in da je zaposlen pretežno tako, da je v dobi dela popolnoma vezan na tuja gospodarstva in si ne more urediti lastnega gospodinjstva, v dobi po­manjkanja dela pa zopet ne more nic storiti radi prirod- nih nepogojev. (Priroda doloca in omejuje tempo dela!) Razni clani družine se dnevno hranijo na delu (pri kme­tu) ali tudi ne (»dera«). Med delovnimi urami je težko pripraviti tecno zdravo hrano, cetudi bi za to bili pred­pogoji, namrec potrebna hranilna sredstva. Zato se v vinicarski družini kuha navadno le zjutraj za ves dan, skromno in primitivno; opoldne zavžijejo še tisto malo, kar imajo, prestano. Prehrana vinicarja je skrajno ne­popolna in nepovoljna ter je poleg vseh ostalih nepogo­jev vzrok nezdravim razmeram, v katerih vinicar živi.
DRUŽINA. Vinicarska družina je navadno mnogošte­vilna. Ni delovna enota kakor je gruntarska družina, niti v smislu industrijsko proletarske družine. Delovno okolje je vinicarju mnogo neenotneje, raztrgano v pro­storu, casu in sodelavcih; docim je pri gruntarju, odnos­no industrijskem proletarcu enotneje. Kakor je vinicar posredno del vaškega okolja, se le-to radi pogoste selitve vinicarja cesto tudi spreminja.
MATI. Vinicarka, gospodinja in mati je suženj, ki upravlja dom, rodi in redi otroke in hodi v težake. V urah, ko ostali delovni clani družine pocivajo, mati nima miru. Kuha, skrbi za klajo živini, v opoldanskih urah in zvecer, ko se vrne z dela, vrši gospodinjske posle. Vini­carska mati mnogo rodi. Otroci so sad ljubezni, cesto spoceti v pijanosti. Matere v visoki nosecnosti oprav­ljajo težka opravila, zato je mnogo porodnih in predpo­rodnih nesrec. Ob porodu imajo slabo postrežbo in mo­rajo rano iz porodne postelje.
OTROCI. Rojenci so slabotni. Izcrpano in sestrada­no, deloma z alkoholom zastrupljeno materino telo jim daje življenje, da že v prvi dobi obcutijo, kaj je lakota. So veliko pa zavestno nujno breme družinam, posebno 
9 Domacija
129

materam pri delu, zato so deležni raznih nacinov omam­ljen j a, da bi mnogo spali (sesanje maka v cunji, v žga­nj ico namocenega kruha itd.), in pa kletk, da ostanejo v njih zaprti kje v kotu bajte v varstvu starejših otrok. Ali pa se v družbi starejših otrok valjajo po travi, po prahu in blatu. Le redko sme mati vzeti otroka s seboj na delo, v glavnem le h gruntarju, kjer ga preživi. Otro­ci predšolske in šolske dobe so prepušceni sebi. Ni casa, da bi se ukvarjali z njimi. Mnogo gladujejo, obcutijo po­manjkanje vsega življenjsko nujno potrebnega. V tem pomanjkanju in v brezdelju (starejši pomagajo pri go­spodinjstvu) se v njih razvijejo zagrenelost in manjvred­nostni kompleksi, vodeci do raznih ekscesov, kakor so tatvine, mucenje živali in pticev, spolne zablode (spolno obcevanje tudi desetletnih otrok ni popolnoma osamlje­no, nadalje obcevanje z živalmi itd.), potepuštvo, škodo­željnost. Ob pomanjkanju najnujnejšega in ob teh du­ševnih zablodah se v njih izgublja smisel in potreba po izobrazbi in po šoli. In tako se razvijajo rastocemu, te­lesno in duševno izstradanemu otroku doma ali pa v službi pastircka lastnosti, ki so osredje vinicarskega živ­ljenja in se manifestirajo v težnji za zadostitvijo trem elementarnim potrebam: po kruhu, po pijaci in po spol­nosti. Dokler hodi vinicarski otrok še v šolo, se mani­festira prva želja jasno, krici iz slabotnega, v cunje ode­tega telesa in bledih lic; druga je prikrita in sladkobna, tretja grenka in leži kot breme v podzavesti in se mani­festira v ekscesih. Prva želja ne najde utešitve, drugo in tretjo preganjajo kazni. Kadar pa slaboten vinicarski otrok neha biti šolar, je pritegnjen v delovno skupnost odraslih, svoje želje notranje in vnanje svobodno lahko manifestira in jim išce utešitve. Toda zagrenelosti se ne sprosti nikoli. Kruh, pijaca, ljubezen. Ljubezen, cesto podprta s pijaco, da otroke. Potreba po kruhu je vecja, utešitev manjša.
ZAVEDNOST. Med vinicarji je razvito poznanstvo, tesneje niso povezani. O pravi proletarski zavesti ne mo­remo govoriti, zakaj nujno bi morala biti ona notranja in nepremagljiva sila, ki zatirani razred vodi in krepi v borbi, v samoobrambi življenjskih prilik in ki ji je naj­izrazitejša vsebina organizirani odpor zoper zatiranje. Vse to pa je v slovenskem vinicarju še nejasno in brez 
130

vidnejšega izraza. Med vzroki, da je temu tako, so naj­važnejši oni, ki temelje v delovnih odnosih:
1. 
nacin izrabljanja vinicarjeve delovne sile je neiz­razit in neenoten; poleg napol fevdalnih odnosov vladajo odnosi cisto kapitalisticne faze; v naši poljedelski, že tako nižji obliki proizvajanja razvoj družbenih odnosov še ni stopnjevan do neoporecno vidnih nasprotij;

2. 
mezdno delo je vaškemu proletarcu delna oblika delovnih odnosov;

3. 
ob stalno se menjajocem prostoru delovanja, kjer so tudi drugi sodelavci, se razvijejo tesnejše vezi med posamezniki mnogo težje, ceprav so take vezi podlaga za zavestno vrednotenje skupnih potreb;

4. 
vsaka vinicarska družina ima poleg skupnih tudi specificne, samosvoje potrebe;

5. 
odnos vinicarja do ostalih plasti na vasi ni enak; razlicen je do želarja, do gruntarja in do gospode; od­nos se spreminja z družbeno razdaljo; v zavesti še ni izrazit, ni pravega sovražnika, ne pravega zaveznika.


Ceprav po svojem družbenem položaju proletarec, je po zavestnem odnosu do družbe vinicar nerazgledan, neusmerjen, pasiven, zakrknjen, brez vrednotenja same­ga sebe, skratka: ima zavest »lumpenproletarca«.
To je težka obsodba. Ne obsodba vinicarja, nego ob­sodba one slovenske družbe, ki živi po svojih ustano­vah: cerkvi, šoli, organizacijah mimo vinicarskega življe­nja, ga ne skuša premakniti za ped, mu ne spremeniti toka. Ali pa deluje v smeri, ki popolnoma nasprotuje živ­ljenjskim potrebam tisocerih vinicarjev, potrebam, ki bodo jutri potrebe deset tisocev, pojutrišnjem vecine slo­venskega kmeckega ljudstva, ki bo v teh družbenih od­nosih zaživelo življenje naših vinicarjev. Ali pa bo tudi zaživelo zavedno proletarsko življenje, polno zavestne, aktivne, odlocne, jasne in dolocne borbe za kruh in lju­bezen?
Tu je jedro slovenskega problema, problema rasti ali propada ljudstva, v cigar notranjo moc še verujem, le da se mora preobraziti jedro slovenske družbe, ki nosi lastno moc in nemoc ter moc in nemoc naroda, bodo­cih zavednih proletarcev, ali pa prodajajocih se in zapi­tih ljudi.
9*
131

Propadanje kmeckega gospodarstva
V naši sredini družbenih odnosov, ko je propadanje kmeckega gospodarstva ocitno, nihce ne more o tem vec resno dvomiti, vlada mnogo zmešanih pojmov o bistvu in o osnovah dogajanja. Trditve o »sovražnikih kmec­kega doma«, ki da so take narave, da bi se dali odstra­niti brez poseganja v bistvo družbenega dogajanja, take in podobne trditve1 so znak plitkosti presojanja in neza- sidranosti v razmerah, katere nevzdržno in nujno usmer­jajo gospodarski razvoj in življenje v naši vasi.
1 Glej knjigo drja Josipa Jeraja »Naša vas«, izšlo pri Slovenski šolski matici v Ljubljani 1933.
Zemlja — privatna lastnina — je razdeljena med ve­leposest in kmecko gospodarstvo. V kmeckem gospodar­stvu so nacelno enakopravni vsi clani posamezne dru­žinske skupnosti. Oni so solastniki družinske privatne lastnine. Ko se razbije posamezna družinska skupnost (ta traja skozi eno generacijo) v nove družinske skup­nosti, in sicer vecinoma v novo kmecko družinsko skup­nost, razpade tudi gospodarstvo na enakovredne dele, odnosno se izcrpa za deleže v obliki dot. V obeh prime­rih je kmecko gospodarstvo oslabljeno, drobi se nepo­sredno ob delitvi, posredno propada zaradi izcrpanosti v zvezi z dotami.
Razvoj kmeckega gospodarstva ob uveljavljanju na­cel o privatno lastninskih pravicah vodi v smeri stalne drobitve in slabitve, ki ne neha niti se ne zmanjša, ker število solastnikov od generacije do generacije ne pada, ampak istocasno, ko je kmeckih gospodarstev vedno vec, a so tudi vedno manjša, ob velikem prirastku kmeckega ljudstva raste, ceprav mnogo ljudi zapušca zemljo in se izživlja v drugih panogah gospodarskega življenja.
Pod vedno bolj utesnjenimi pogoji mora zemlja (ce­tudi bi vsa ostala v ljudski lasti!) preživljati vedno vec ljudi, nuditi vedno vec dobrin, ustrezati vedno težjim pogojem.
Druga važna ugotovitev v strukturi našega kmecke­ga gospodarstva je parcelska raztrganost, s tem v tesni zvezi pa še silno ohranjeno stremljenje, da bi družina krila cim vec lastnih potreb iz domacega pridelovanja.
132

Poleg tega goji še tako majhno kmecko gospodarstvo raznovrstne kulture le po vidiku, kaj vse doma potrebu­je, neglede na pogoje pridelovanja; v borbi proti slabitvi in drobitvi stremi za notranjo zakljucenostjo in vnanjo nezavisnostjo. Vse to se dogaja v dobi, ko je v sodobnih družbenih odnosih težnja po cim višji donosnosti (ren­tabilnosti) osnovno vodilo vseh vplivanj. Tako je naše kmecko gospodarstvo v svoji strukturi silno primitivno. Ob težnji za cim višjim donosom, ki se tu razvije v bor­bo za obstanek proti slabitvi in drobitvi, je kmecko go­spodarstvo vedno bolj navezano na prodajo pridelkov in na trg, po drugi strani pa stremi za notranjo zakljuce­nostjo, neglede na to, da potrošnja delovnih sil ne ustre­za vrednosti blaga na trgu, temvec da to vrednost pre­sega in zaradi tega slabi gospodarstvo, obenem pa z vec­jo nujnostjo ustvarja potrebo po prodaji pridelkov, ko je istocasno povecana potreba po pridelovanju za zado­stitev najnujnejšim pogojem uporabe.
Vidimo torej dvoje nasprotujocih si tendenc, ki dru­ga drugo stopnjuje. Zadostitvi domacih potreb naj bi služila mnogovrstnost kultur. Na ta nacin poskušajo zmanjšati uporabo drugih dobrin, ki jih gospodarstvo ne premore in katerih nabava gospodarstvo nujno slabi. Na­bava dobrin, ki jih gospodarstvo ne pridela, vzdrževanje doma zahteva sredstev, ki jih je možno dobiti le s pro­dajo pridelanih dobrin, in sicer takih dobrin, da bi bil donos cim višji, kar pa je zopet zavisno od tega, kolikš­na je potreba po teh dobrinah, kolika je cena, ki zavisi od povpraševanja, od pridelovalnih pogojev, od kakovo­sti in kolicine dobrin.
Naše pretežno malo, razbito, oslabljeno kmecko go­spodarstvo ustreza navedenim pogojem vedno manj, ni­ma vec vpliva na trg, na cene, niti ne more cenam pri­merno usmerjati delovnih pogojev.
Taka borba proti slabitvi in drobitvi, taka borba za ohranitev gospodarstva pospešuje le slabitev in drobi­tev samo.
Doseci v poljedelskem pridelovanju cim višji donos je možno s skrajšanjem in pocenitvijo delovnega proce­sa, z izboljšanjem in povecanjem pridelovanja, z vpliva­njem na organizacijo trga in z organiziranjem pridelor- vanja glede na potrebe. Cim bolj ustreza vsem tem in še 
133

drugim pogojem, tem višji bo donos v poljedelskem pri­delovanju, tem mocnejši bo ves gospodarski proces, tem vecje bo vplivanje na organizacijo trga in na cene. Vse to je nujno medsebojno povezano, še vec, krepitev enega pogoja omogoca krepitev drugega in obratno, slabitev povzroca slabitev. Glede na osnove prirodne vsebine (zemlja, narava, rast; življenje!) so v poljedelstvu ovire, ki jih v tvorniško industrijski proizvodnji ni, vendar pa tudi tu cim vecji zadostitvi pogojev za višji donos služi razpolaganje s sredstvi (kapital), da lahko zvišamo, po­cenimo in organiziramo pridelovanje do skrajne možno­sti. Ta sredstva morajo biti krita s pridelki, ki jih je pri velikem poljedelskem obratu vec, in tam tudi bolje slu­žijo zvišanju donosa, t. j. krepitvi gospodarstva s pomoc­jo naj intenzivnejšega pridelovanja, industrializacije po­ljedelstva2 (v okviru prirodnih osnov), ki je osnovni po­goj za pocenitev delovnega procesa (skrajšan delovni cas), in vpliva na trg, na organizacijo cen in na organi­zacijo celotnega pridelovanja.
2 Res obstaja razlika med poljedelskim pridelovanjem in tvorni­ško industrijskim proizvajanjem, razlika, ki jo nasprotniki industriali­zacije poljedelstva (kolikor svoje stališce sploh gospodarsko utemelju­jejo!) poudarjajo, toda tukaj ne gre za vprašanje, ali in kje vpliva lahko stroj na hitrost proizvodnje, temvec za to, ali in kako skrajšamo delovni cas, delovne ure, kako zmanjšamo uporabo delovne sile (v ka­pitalisticnih družbenih odnosih tudi vprašanje pocenitve delovne sile, ki je z gornjim v zvezi). S tega stališca ima prednost konj pred clo­vekom (v kapitalisticnih odnosih tudi cenejši clovek pred dražjim), stroj pred konjem, dodelan stroj pred manj dodelanim itd.
Ako s teh vidikov motrimo naše poljedelstvo v ce­loti, vidimo, da zaradi neenotne strukture površine ni možno predvidevati industrializacije v okviru dandanaš­njih stremljenj v gojitvi kultur. Edino gozdna industrija bi se lahko razvila. Razvija se v toliko, v kolikor pride­luje in predeluje za potrebe na trgu, in tam, kjer je gozd­na površina last veleposesti, docim mala kmecka gospo­darstva ne morejo zadostiti domaci potrebi po lesu — kurivu.
Za notranjo zakljucenostjo stremece slovensko polje­delstvo, vkljuceno v kapitalisticne družbene odnose, mo­ra nujno slediti zakonitostim teh odnosov, mora pride­lovati za trg (v prvi vrsti notranji trg), mora stremeti za intenzivnostjo, pocenitvijo in organizacijo pridelova­nja. Istim pogojem, ki jim mora zadostiti velik polje­
134

delski obrat za dosego višje in naj višje donosnosti, da se vzdrži, odnosno okrepi, mora zadostiti tudi naše polje­delstvo kot celota, da se vzdrži v okviru svetovnega po­ljedelstva.
Tem osnovnim pogojem naše poljedelstvo ne ustreza. Je razbito, majhno, parcelirano gospodarstvo, ki pride­luje mnogo kultur na primitiven nacin v težnji po no­tranji zakljucenosti, a istocasno spravlja na trg te pri­mitivno pridelane kulture in jih vnovcuje za ceno na sv e- tovnih trgih. Ta cena ne ustreza osnovnim potrebam na­šega poljedelstva, ker donos ni v takem razmerju z obratnim procesom (obratni stroški niso vedno niti kri­ti!), da bi ustrezal težnji po okrepitvi. Obratno: Posle­dica tega procesa je stalna in stopnjevana slabitev po­ljedelstva; iz težnje po okrepitvi izvira rastoca potreba pridelovanja za trg, kar vodi do še vecje slabitve, do zmanjšanja pridelovanja, do potrebe po intenzivnejšem, cenejšem in organiziranem pridelovanju, ki bi bilo mož­no le ob zvišanju donosa.
Vse te težnje, stremece za okrepitvijo, dosegajo ne­gativen uspeh in slabitev. Istocasno se stopnjuje potreba, okrepiti oslabljeno poljedelstvo s povecano lastno upora­bo, kar je vedno bolj otežkoceno.
Tako naše bolj in bolj oslabljeno poljedelstvo ved­no nujnejše teži za notranjo in vnanjo krepitvijo, za vec­jim pridelovanjem za trg in za lastno porabo, a vedno težje zmaguje težnje, cim vecje so. Možnost, da bi se krilo to osnovno, iz bistva in notranjih nasprotstev stop­njevano pomanjkanje s sredstvi izven lastnega obmocja (s krediti), je skrajno otežkocena zaradi osnovnega na­cela, ki vodi v naših družbenih odnosih ves gospodarski razvoj t. j. težnja po cim višjem donosu. Kolikor pa so ta sredstva razpoložljiva, jih je možno le v mali meri izrabiti tako, da zvišajo intenzivnost in vrednost pride­lovanja in da s tem poljedelstvom okrepe, vecina pa služi zadostitvi pomanjkanja v lastni porabi, kritju tržne nedonosnosti, skratka: tako izrabljena sredstva stopnju­jejo slabitev poljedelstva in stopnujejo lastno pomanj­kanje.
V družbenih odnosih kapitalisticnega razdobja naše poljedelstvo nujno, nevzdržno in vedno bolj propada.
135

V notranji strukturi, v okviru posameznih velikost­nih skupin gospodarstev, je ta razvoj sledeci:
1. 
Vecje gospodarstvo prideluje vec za trg, pri manj­šem gospodarstvu se pridelovanje za trg umika bolj pri­delovanju za zadostitev lastnim potrebam.

2. 
Najmanjše gospodarstvo ne more zadostiti naj­nujnejšim lastnim potrebam, ker mu primanjkuje naj­nujnejših živil. Za zadostitev ostalim potrebam (vzdrže­vanje doma itd.) pa je tudi nujno pridelovanje za trg.

3. 
Cim vecje je pridelovanje za trg, tem višji je do­nos in tem bolj je gospodarstvo okrepljeno. Cim bolj je gospodarstvo okrepljeno, tem vec lastnih potreb lahko krije izven lastnega pridelovanja in tem vec lahko pri­deluje za trg.

4. 
Cim manjše je pridelovanje za trg, tem nižji do­nos, tem bolj oslabljeno je gospodarstvo in tem bolj mo­ra stremeti, da cim vec lastnih potreb uteši z lastnim pridelovanjem.

5. 
Cim bolj oslabljeno je gospodarstvo, tem bolj te­ži za višjim donosom, da se okrepi. Zato mora cim vec pridelovati za trg, da bi zvišalo donos.

6. 
Cim vecje je gospodarstvo, tem bolj se krepi, tem manj je vezano na nujnost pridelovanja za trg.

7. 
Cim manjše je gospodarstvo, tem bolj se slabi in tem bolj je v težnji po krepitvi vezano na nujnost pri­delovanja za trg.

8. 
Cim nujnejše je pridelovanje za trg, tem vecja je vezanost na pogoje trga.

9. 
Cim vecje je gospodarstvo, tem krepkejše je, tem vec lahko pridela za trg, tem lažje ustreže pogojem trga.

10. 
Cim manjše je gospodarstvo, tem bolj slabi, tem bolj teži za okrepitvijo s pomocjo pridelovanja za trg, tem manj pridela, tem manj ustreza pogojem trga, tem bolj slabi.


Celotno naše poljedelstvo v primeri s svetovnim po­ljedelstvom bolj in bolj slabi in propada. Vedno tesneje je navezano na moderno svetovno poljedelstvo, ostaja pa primitivno, tezi za lastno zakljucenostjo.
V okviru našega poljedelstva so naj primitivne j ša mala kmecka gospodarstva, kjer so pogoji rasti najtežji, potreba po zadostitvi lastni porabi in po pridelovanju za 
136

trg najvecja, a tudi najbolj iluzorna zaradi pomanjkanja osnovnih pogojev (pocenitev, zvišanje in organiziranje pridelovanja, kar je pogoj za donos in za obstanek v teh družbenih odnosih). Ta gospodarstva najbolj propadajo, z njimi pa propada vecina slovenskega kmeckega ljud­stva, ki v do skrajnosti utesnjenih pogojih ne vzdrži v teh družbenih odnosih, ki jim je osnovno gonilo cim viš­ji donos.
Bistvo kmeckega vprašanja
Gre za slovensko kmecko ljudstvo, za te najširše de­lovne množice, ki predstavljajo vecino v svojem narodu, za delovne množice, ki so v daljni in bližnji preteklosti dajale svežih tokov narodnemu kolektivu, tujini, bežale stran od zemlje v industrijo, za hlapce in služkinje, za sluge, financarje, eksekutorje, policaje in vojake, gre za množice, ki so nujno vezane na zemljo in na pogoje, ka­teri v družbenih odnosih kapitalisticnega razdobja vla­dajo na naši vasi.
Danes je približno 30 tisoc kmeckih družin brez last­ne zemlje (vinicarji, bajtarji, kocarji) zavisnih od pogo­jev svojega »težacenja« pri grunt ar j ih in pri zemljiški gospodi. Tem se pridružujejo tisocere družine, ki jim lastna zemlja ne nudi dovolj kruha, ne sredstev za kritje ostalih potreb doma, ki zadolžene išcejo kruha izven svo­je zemlje, ki jo jutri izgube ter bodo pomnožile vrste vaških proletarcev. Danes ima nekaj sto zemljiške go­spode vec zemlje, kakor vsa kmecka gospodarstva v ve­likosti 0—10 ha; danes ima nekaj sto te gospode skoro toliko gozda (201 tisoc ha!) kakor približno 120 tisoc gozdnih gospodarstev v velikosti 0—5 ha gozda (237 tisoc hektarov!), a blizu 40 tisoc kmeckih družin nima gozda in trpi pomanjkanje drv za kurjavo; danes ima zemlji­ška in ostala gospoda neposredno ali preko denarnih zavodov v oblasti vec tisoc zadolženih kmeckih gospo­darstev, jutri se bo zemljiška posest gospode povecala za nove tisoce ha gozda in vinogradov, pa tudi polj, sa­dovnjakov in pašnikov, in se bo nje vpliv raztegnil na nova zadolžena gospodarstva. Danes najširše množice ne morejo zadostiti potrebam po obleki, soli, sladkorju, 
137

žveplenkah, petroleju in tobaku, jutri se bo uporaba sa­harina in živinske soli raztegnila na cele pokrajine; da nes so vecni ognji — trske po naših vaseh še redkejši pojav, jutri bodo nujnost najširših delovnih plasti itd. itd.
Razvoj naše vasi v kapitalisticnih družbenih odno­sih vodi v smeri vedno vecje stesnitve življenjskih pogo­jev, skrajnega obubožanja delovnih slovenskih kmeckih množic. Na razvalini fevdalne zavisnosti je zrasla kapi­talisticna, gospodar je ostal, suženj je ostal in njega iz­rabljanje; le oblika odnosov se je menjala, vsebina ne. Potrebe cloveka-družbenega bitja so vecje, zadostitev tem potrebam vedno težja, zato življenjski pogoji vedno težji in neznosnejši.
Skozi daljno in bližnjo preteklost se je vezanost slo­venskega kmeckega ljudstva silno razširila iz okvira vasi, grofije, bližnjega trga in mesteca, do vecjih mest, tovarn, delavnic, do družin po velikih mestih (služkinje), do tu­jine (izseljenci), do front zadnjega velikega klanja itd., istocasno pa so se trgale duševne spone; osnovna, v tra­dicionalnosti zakoreninjena vsebina ljudskega vrednote­nja se je zamajala kakor se je zamajala do neke mere vase zakljucena enotnost »srecnih« posestnikov polpre­tekle dobe, ki jih sicer ni bilo mnogo, a so bili nosilci vaške kulture, vaškega obcestva, tradicionalnosti, konser­vativnosti in v ustaljene norme vkljucenega neosebnost- nega vrednotenja ter so bili in so še vzor »dobrega«, »vernega«, »nepokvarjenega« slovenskega kmeckega ljud­stva, zakladnica, iz katere je naša družbena sredina cr­pala vse znanje o naši vasi, se klanjala lastnim ugoto­vitvam o »samonikli vaški kulturi«, posvetila vso skrb za kmecko ljudstvo borbi za ohranitev »samonikle vaške kulture«, ki jo razjeda »novodoben duh casa«, »mestna civilizacija«1. Kajpak naša vladajoca sredina spravlja vse nastale probleme na antitezo vas—mesto, vašcan—me­šcan, idealizira kmeta in osvetljuje nekatere deloma pre­živele vrednote, kot nasprotja pa prikazuje »mešcana« z vrednotami, ki so zdaj last delavca, zdaj malomešcana ali pa buržuja, kolikor je pac potrebno lepoti »samonikle vaške kulture« zoperstaviti »mestno civilizacijo«.2
1 Tako imenovani zašcitniki »samonikle vaške kulture« vidijo osno­vo kmeckega vprašanja v razvoju kmetovih duševnih lastnosti, kar je v resnici že posledica vseh materialnih odnosov, cesar pa oni ne upo­
138

Ko gre za stotisoce slovenskega kmeckega ljudstva, so problemi, ki imajo posebno globino. Zavoljo kruha se tisoci vdinjajo pod najbolj neugodnimi pogoji (vinicar­ske mezde!), sprašcajo strasti v pohlepu, sovraštvu, po­bojih in pokolih, zavoljo kruha nastaja sovraštvo med starši in otroci, družinske tragedije, razpad družine, du­ševna razklanost, dvomljiva aktivnost, korajžnost, padci vseh vrst in trpljenje. V zavesti slehernega pa od casa do casa vzplamte vprašanja o lastnem življenju, vpraša­nja, ki jim je vcasih ljudstvo našlo odgovora v tradiciji, danes pa, ko je vse bolj zamotano in izostreno, se vzbur- kane najširše delovne množice zazirajo v preteklost, ki je bila relativno ugodnejša (vrednost kmeckega dela in vrednost pridelkov vecja, izdatki kmeckega doma soraz­
139
števajo, niti nocejo priznati. Ne spoznajo nujnosti resnicnega dogaja­nja, niti ne, da je življenje cloveka in cloveštva nepretrgan razvoj, gi­banje, v katerem je prva in osnovna vrednost kruh, ko je borba za kruh osnovno gonilo vsega dogajanja. V zvezi s kmeckim vprašanjem, ko se vrednotenje v ljudski zavesti menjava, taki »zašcitniki« nekih stalnih vrednosti (ki naj bi bile vsebina »samonikle vaške kulture«) pozivajo ljudstvo v boj proti nujnostim na podrocju duševnosti in mu prikazujejo sovražnika tam, odkoder prihaja puhla »mestna civiliza­cija«, namesto da bi spoznali in prikazali jedro in osnovne vzroke dogajanja, ki tira množice kmeckega ljudstva, da si išcejo kruha dru­god, ker jim ga zemlja ne nudi dovolj; množice, katere so po svojih duševnih možnostih in vrednotenjih in to tudi po zaslugi šole, cerkve in prosvetnih ustanov tako trhle, da se v novih prilikah ne znajdejo, dožive silna razocaranja (samomori služkinj!), a tudi kaj hitro pre­vzamejo najslabše lastnosti novega okolja (noša, vrednotenje kica, šun- da v literaturi, filmu, življenju), s katerimi okužujejo tudi druge in s katerimi se vracajo v naše vasi, ko jih prilike vržejo na cesto v brez­poselnost.
2 Klasicen primer takega hotenja nudi drja J. Jeraja »Naša vas« (Slovenska šolska matica v Ljubljani 1933.), knjiga, v kateri prehajajo gotove trditve do absurdnosti in so znak plitkega nesociološkega gle­danja. Tu je našla antiteza vas—mesto svoj popolni izraz; kmet ni tocno oznacen, je nekak ideal v vseh ozirih, dodelan v vrednotah, ki so piscu najsvetejše; je »srecni« posestnik, ki »nima suženjske zavesti, da gara za druge« (str. 138.). Piscu je »kmecka družina delovno obce­stvo« (str. 67.); cetudi »v kmecki družini vlada idealna delitev dela« ter je v njej »vsak zaposlen po svojih sposobnostih in moceh« (str. 68.), vendar »kmecka žena v zakonu navadno veliko trpi. V zakonu ji izcr­pajo vse sile porodi, vzgoja otrok in delo pri gospodinjstvu« (str. 73.). (Torej idealna delitev dela?! Vzrokov seveda pisec ne išce. — Op. J. K.) V delavski družini »še nedorasli sinovi in hcere razpolagajo z zapeljivim denarjem« (str. 68.), vsak si išce v prostem casu »zabave v kinu, gledališcu, gostilni«, v mestni družini je »hladno in prazno« (str. 71.). Drju Jeraju je »Prlekija socijalno bolj konservativna . . . Tudi kmecka mladina se prevec oddaljuje od želarske in vinicarske, med njimi vlada skoro razredna locitev«, toda vendar v »Prlekiji in na Do­lenjskem vlada neka cudovita zadovoljnost« in »je dežela bogata do­volj, da vse prebivalce pošteno preredi. Posebno velja to o Prlekiji« (vse na str. 116.).

merno znatno manjši itd. itd., možnost izseljevanja in prehoda v druge poklice vecja itd.), in v bodocnost, ki je temna in nejasna, v okviru kapitalisticnih družbenih odnosov za vecino slovenskega kmeckega ljudstva skraj- no neugodna, saj bo kljub morebitni vnanji in notranji emigraciji navezano na pogoje ob zemlji stotisoce krnec’ kega ljudstva. Ti pogoji pa so za delovne plasti naroda vedno neugodnejši, cim bolj se kapitalizem uveljavlja. V naši vasi še kapitalizem ni dosegel kulminacije. (Zad­nja v clenu uredb o vprašanju in »likvidaciji« kmeckih dolgov je korak dalje v tej smeri, kajti vezanost zadol­ženih množic v celotni državi se bo koncentrirala na ve- lebanko PAB in bo od nje zavisen tudi ves manjši ka­pital in denarni zavodi; v kapitalizmu temu pravimo koncentracija in krepitev kapitala.)
Danes, ko so svetovni dogodki tako blizu, da jih je obcutiti v zadnji gorski vasi, ko slovensko delovno ljud­stvo, ta »narod siromakov«, žilavo kljubuje razmeram po casu, ko je soustvarjalo svetovno zgodovino po frontah in jo še ustvarja po tovarnah in rudnikih doma in v tu­jini, ko soustvarja pogoje svojega življenja na tej zemlji, danes je potrebno v vprašanju naše vasi in ljudstva v tej vasi imeti jasne poglede in vso tvorno silo posvetiti smotru, ki je utemeljen na dejstvih življenjskih nujno­sti in ki mora slediti trdi stvarni sedanjosti in bližnji bodocnosti. Ta smoter je razdobje v cloveški zgodovini, ko se bo tudi slovensko kmecko in sploh delovno ljud­stvo prebilo do pogojev dostojnega, boljšega življenja, ko bo lahko v lastno korist sprostilo vse tvorne sile, skratka, ko bo ljudstvo oblikovalec lastnega življenja.
Kako si bo oblikovalo svoje življenje, je mnogo za- visno tudi od tega, koliko tvorne sile je v tem ljudstvu, da bo iz sebe dalo geologov, da bodo raziskali strukturo tal in prikazali pogoje v zemlji; veterinarjev, da bodo raziskali pogoje in smeri razvoja živinoreje; agronomov, da bodo na osnovi kakovosti tal, ljudskih potreb, prirod- nih in družbenih prilik vzgojili potrebne in primerne kulture; gospodarstvenikov, da bodo raziskali vse pogoje obsegu in smeri gospodarskega razvoja slovenskega ozem­lja v okviru svetovnega gospodarstva, poiskali možnosti za družbene potrebe po novih oblikah dejstvovanja; so­ciologov, da bodo do podrobnosti prodrli v sociološke 
140

odnose na vasi in v ostali naši družbeni sredini, ugotovili sociološke nujnosti ter poiskali v prirodi in v delovnem ljudstvu utemeljeno obliko družbenih odnosov; vzgojite­ljev, politicnih in prosvetnih delavcev, da bodo možnosti novih družbenih odnosov spoznali in razumeli kot prirod- no in zgodovinsko nujnost, odkrivali vse tvorne sile ljud­stva v smeri te nujnosti in pomagali iz mracnjaštva in suženjstva tudi delovnemu ljudstvu naše vasi.
141

ZEMLJIŠKI ODNOSI
V JERUZALEMSKIH GORICAH
V razpravi »Zemljiški odnosi v J eruzalemskth goricah« je prikazan del širše zasnovanega raziskovanja o pogo­jih preživljanja ljudstva na tem košcku slovenske do­movine. Pokrajina z izrazito vinogradniško kulturo je bila med nami znana le zavoljo svojega vina in zavoljo naravnih lepot. Neopazno je bilo dejstvo, da imajo Jeru­zalemske gorice za skrajno vecino ljudstva, ki v njih živi, malo pogojev preživljanja. Iz roda v rod ob trdem delu na lastni in tuji zemlji životari to ljudstvo, množice pa teže v svet za kruhom. Eden osnovnih vzrokov takemu življenju je v lastništvu zemlje. Vecina dohodkov ljud­skega dela gre iz Jeruzalemskih goric in tako je pokra­jina iz leta v leto bolj izcrpana.
V lastništvu zemlje so preostanki vecstoletnega pod- ložništva tuji gospodi. V dobi, ko je znova ogroženo vse slovensko ozemlje, se mi zdi potrebno posebej opozoriti na to, obenem pa dati pobudo za delo, ki bo imelo v ospredju potrebe najširših slojev v socialno in narodno ogroženem predelu.
Vsem onim, ki so imeli razumevanje za potrebo in smisel takega raziskovanja in mi kakor koli pomagali pri tem delu, se iskreno zahvaljujem.
Jože Kerencic
142


Pokrajina
Jeruzalemske gorice so najvzhodnejši predel Sloven­skih goric, obdan na severu od Murskega polja, na vzho­du od Medmurja, na jugu od v Panonsko ravan se preli­vajocega prehodnega pasu spodnjega Dravskega polja. Naj višji vrh tega košcka slovenskega ozemlja, kjer Ijud- 
143

stvo pridela znano vino »jeruzalemcan«, je Jeruzalem (višina 345 m). Jeruzalem in ostali vrhovi Jeruzalemskih goric (posebno Strmec, Bajzek, Sv. Bolfenk) so lepe raz­gledne tocke, od koder seže oko do Pohorja in Koban- skega, do Boca in Ivanjšice dalec v Panonsko Podravje, preko Prekmurja pa do Blatnega jezera na Ogrsko.
Za Jeruzalemske gorice sta v rabi tudi imeni Ljuto­merske gorice in Ormoško-Ljutomerske gorice. Obe ime­ni sta manj opraviceni, zakaj mesti Ljutomer in Ormož ležita izven Jeruzalemskih goric, prvo na Murskem po­lju, drugo na prehodu Slovenskih goric v spodnje Drav­sko polje.
Jeruzalemske gorice tvori pokrajina 26 katasterskih obcin, kjer goji ljudstvo poleg ostalih zemljiških kultur (njiv, travnikov, vrtov, pašnikov, gozdov) tudi vinsko trto. Vinska trta je v Jeruzalemskih goricah stara zem­ljiška kultura, ki so jo gojili že v fevdalni dobi trinaj­stega in štirinajstega stoletja. Ure dalec so hodili tudi tlacani z Murskega in Dravskega polja obdelovat vino­grade cerkvenih in ostalih fevdalcev. Predniki ljudstva, ki obdeluje zemljo v Jeruzalemskih goricah, na sosed­njem Murskem in Dravskem polju, so trpeli v stoletja trajajocih bojih domacih fevdalcev s sosednjimi ogrski­mi. Stoletja dolgo so kopita ropajocih fevdalskih in tur­ških tolp na pohodih teptala ta košcek slovenske zem­lje. Potomci fevdalskih tlacanov so težacili ljutomerski, ormoški, ptujski, mariborski, radgonski, graški, dunajski in ostali mešcanski gospodi. Sedanji zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah so razvojna posledica stoletnega težacenja. V teh odnosih so živo obcuteni sledovi fevdal­nega in mešcanskega gospodstva.
Kulture
V 26 katastrskih obcinah Jeruzalemskih goric je 6297,0 hektarjev produktivne zemlje. Od celotne produk­tivne površine pripada posameznim katastrskim obci­nam: Litmerku 277,8 ha, Libanji 309,9 ha, Pavlovskemu vrhu 175,6 ha, Mihalovcem 252,5 ha, Ivanjkovcem 210,0 ha, Cerovcu 140,8 ha, Velicanam 249,4 ha, Plešivcu 172,9 ha, Brebrovniku 506,1 ha, Vinskem vrhu 436,3 ha, Sv. Miklav­
144

žu 438,8 ha, Kajžaru 83,4 ha, Vuzmetincem 213,0 ha, Bov­cem 206,2 ha, Hermancem 257,3 ha, Gomili 204,2 ha, Kogu 262,5 ha, Lacavesi 144,7 ha, Vitanu 320,7 ha, Jastrebcem 175,6 ha, Radomerju 280,3 ha, Gresovšcaku 325,9 ha, Slam- njaku 315,3 ha, Rincetovi grabi 128,4 ha, Nunski grabi 121,8 ha in Presiki 87,3 ha.1
1 Gradivo: posestni listi, naloženi za prvih 20 katasterskih obcin pri katasterski upravi v Ptuju (1808 posestnih listov), za zadnjih 6 ka­tasterskih obcin pri katasterski upravi v Ljutomeru (349 posestnih li­stov) in sicer po stanju v letu 1936.

10 Domacija
145

V kakem razmerju so posamezne zemljiške kulture? Od celotne produktivne površine 6297,0 ha (100%) odpa­de na posamezne kulture:
na njive 1729,2 ha (27,46 %), na vinograde 1363,2 ha (21,65%),
na travnike 668,6 ha (10,62%), na pašnike 479,5 ha (7,62%),
na vrtove 490,8 ha (7,79%), na gozdove 1511,9 ha (24,01 %),
na stavbišca 53,7 ha (0,85%), odnosno v posameznih katasterskih obcinah izraženo zgolj v %:

 njive
 trav­niki
 vino- vrtovi gradi
 paš­niki
 go­zdovi
 stav­bišca
 
Litmerk
 25,94
 4,87
 7,66
 17,86
 6,07
 36,97
 0,63
 
Libanja
 30,82
 14,61
 6,86
 5,88
 5,32
 35,85
 0,66
 
Pavlovski vrh
 33,87
 3,92
 8,57
 17,36
 8,19
 27,19
 0,9
 
Mihalovci
 31,69
 14,24
 4,88
 16,57
 8,34
 23,42
 0,86
 
Ivanjkovci
 28,87
 20,21
 7,49
 15,45
 6,67
 20,64
 0,67
 
Velicane
 27,13
 11,33
 10,27
 22,15
 9,88
 18,37
 0,87
 
Cerovec
 28,28
 5,41
 12,55
 23,34.
 7,33
 22,36
 0,73
 
Plešivec
 11,46
 6,8
 13,36
 34,69.
 11,54
 21,46
 0,69
 
Brebrovnik
 20,61
 12,9
 6,74
 24,43
 10,8
 23,76
 0,76
 
Vinski vrh
 42,24
 8,71
 5,88
 16,98
 7,14
 18,26
 0,79
 
Sv. Miklavž
 32,21
 16,57
 6,62
 6,96
 7,21
 29,63
 0,8
 
Kaj žar
 8,42
 1,86
 12,34
 67,01
 7,29
 1,55
 1,53
 
Vuzmetinci
 26,55
 12,12
 7,08
 19,30
 10,21
 23,8
 0,94
 
Ilovci
 15,47
 6,17
 13,13
 33,25
 3,74
 27,47
 0,77
 
Hermanci
 22,91
 12,78
 11,25
 24,86
 3,56
 23,98
 0,66
 
Gomila
 31,47
 8,03
 14,03
 29,1
 4,79
 11,82
 0,76
 
Kog
 22,36
 11,26
 7,54
 35,81
 4,81
 17,14
 1,08
 
Lacaves
 31,78
 16,14
 4,69
 19,19
 7,85
 19,35
 1,0
 
Vitan
 42,09
 7,17
 5,42
 6,81
 4,95
 32,67
 0,89
 
Jastrebci
 45,31
 13,51
 5,94
 13,16
 8,14
 12,20
 1,23
 
Radomerje
 30,85
 7,06
 6,62
 15,61
 9,09
 29,71
 1,05
 
Gresovšcak
 14,03
 7,07
 5,17
 28,72
 7,7
 36,6
 0,71
 
Slamnjak
 27,35
 13,43
 4,79
 23,76
 10,09
 19,46
 1,12
 
Rincetova graba
 10,33
 9,27
 6,89
 42,72
 11,21
 18,63
 0,95
 
Nunska graba
 18,78
 2,57
 13,11
 46,41.'
 8,56
 9,61
 0,96
 
Presika
 12,35
 13,36
 11,6
 39,91
 9,75
 11,93
 1,1
 

146

Vinogradi se raztezajo po strmih rebreh, pokrivajo petino produktivne površine. Po grebenih, po širokih plitkih ter ozkih, globokih dolinah so razpeljane ceste, kolniki in klanci do gosposkih zidanih hramov, ki so poleg cerkva raztreseni po naj lepših grebenih, do vinica- rij in do domov ob vznožjih ter dolinah. Po vseh doli­nah se raztezajo travniki, malo više se druga v drugo prelivajo krpe gozdov, njiv in sadnih vrtov, najvec njiv pa je ob položnih vznožjih in po ravnicah.
Jeruzalemske gorice so pisane in polne naravnih le­pot. Privabljajo mnogo tujcev zlasti jeseni v trgatev. Te­daj tudi ožive zidani hrami po strmih vrhovih, mnogi so bili vse leto prazni in zaklenjeni.
Malokdo, ki obcuduje to pisano pokrajino v jutra­nji zarji, v medlecem soncu, v vecernem mraku, spomla­di, ko pokrajina zeleni in vzcveto sadni vrtovi, v vrocem poletju, ko se po polju preliva nebroj barv zorece pše­nice, rži, jecmena, ovsa, zelene koruze, krompirja, ajde, prosa, in ko iz pešcene sivine zeleni vinska trta, ter je­seni, ko se vrhovi in doline prelivajo v najpisanejših barvah, malokdo se vpraša, kako to, da so polja raz­drobljena v toliko njiv in njivic ter ponekod na vsakem ogonu raste razlicen pridelek, tako malo pa je velikih obširnih njiv. Malokdo se vpraša, kako to, da so po naj- lepših rebreh sprostrte skoro same obširne parcele vino­gradov z zidanimi velikimi hrami na vrhu in z 'redko raztresenimi vinicarijami, po nekaterih grebenih pa so gosto razmešcene hiše in bajte, pas vinogradov pa je s številnimi »sepi« razdrobljen v mnogo ozkih parcel.
Cigava je zemlja?
Vsa produktivna zemlja v jeruzalemskih goricah pri­pada 1417 zemljiškim gospodarstvom.2 Med temi gospo­darstvi, ki imajo zemljo v Jeruzalemskih goricah, je 1382 individualnih ali družinskih zemljiških gospodarstev, 35 zemljiških gospodarstev pa pripada raznim ustanovam (cerkvam, šolskim obcinam, politicnim obcinam, dru­
2 Lociti je pojma zemljiško gospodarstvo in kmecko gospodar­stvo; dokler govoiimo zgolj o zemljiškem gospodarstvu, ni upoštevan slojni vidik.
10*
147

štvom, denarnim zavodom). Lastniki3 733 zemljiških go­spodarstev (51,69 odst, vseh) bivajo v Jeruzalemskih go­ricah, lastniki 684 zemljiških gospodarstev (48,31 odst, vseh) bivajo izven Jeruzalemskih goric in sicer:
3 Na imena 733 lastnikov zemljiških gospodarstev je naloženih 1176 posestnih listov, na imena 684 lastnikov zemljiških gospodarstev, ki bivajo izven, a imajo zemljo v Jeruzalemskih goricah, je naloženih 981 posestnih listov.
v kat. obcinah s kmeckim zna-

cajem na Murskem polju, v ost.
 Ind.
 Ustan.
 Skupno
 
Slovenskih goricah, na sp. Drav­
 
 
 
 
skem polju in v Medmurju
 463
 5
 468
 
v Ormožu in Ljutomeru
 92
 6
 98
 
v ostali Sloveniji
 58
 3
 61
 
v drugih predelih države
 16
 —
 16
 
izven naše države
 35
 6
 41
 

Zemljiškim gospodarstvom v Jeruzalemskih goricah pripada 3566,1 ha ali 56,63 %, onim izven Jeruzalemskih goric pa 2730,9 ha ali 43,37 % celotne produktivne povr­šine. Podrobneje je to razvidno iz sledece razpredelnice:
Bivališce zemlj. lastnika
Produktivna
Število x.
,. površina
zemlj.gosp. v^a vO/o
Jeruzalemske gorice
 733
 3566,1
 56,63
 
kat. obc. na Murskem polju,
 
 
 
 
v Slov, gor., na sp. Dravskem
 
 
 
 
polju, v Medmurju
 468
 895,4
 14,22
 
Ormož in Ljutomer
 98
 901,9
 14,32
 
ostala Slovenija
 61
 274,6
 4,36
 
drugi predeli države
 16
 62,5
 0,99
 
izven naše države
 41
 596,5
 9,48
 

Gornja razpredelnica prikaže mnogo. Skoro polovi­ca produktivne zemlje (43,37 %), ki jo obdeluje ljudstvo v Jeruzalemskih goricah, je last zemljiških gospodarstev izven njih, je pri celotni produktivni površini kakor (14,32 %), ormoškega in ljutomerskega mešcanstva. Last­niki skoro Vio (9,48%) produktivne površine bivajo v 
148

drugih državah, najvec v Avstriji (36 lastnikov, ki ima­jo v Jeruzalemskih goricah 518,9 ha produktivne površi­ne), dalje v Italiji (1), v Ceškoslovaški (2), na Holand­skem (1) in v Združenih državah (1).
Odstotno razmerje med lastnino zemljiških gospo­darstev v Jeruzalemskih goricah, napram lastnini onih izven njih je pri celotni produktivni površini kakor 56,63 :43,37. Pri posameznih zemljiških kulturah pa ni tako. Nazorno je to razvidno iz sledece ponazoritve:

Pri njivah se razmerje obcutno spreminja v korist zemlj. gospodarstev v Jeruzalemskih goricah, manj ob­cutno pa tudi pri travnikih, stavbišcih in pašnikih. Pri gozdovih, vrtovih naj obcutneje pa pri vinogradih izven Jeruzalemskih goric, saj pripada tem gospodarstvom ji. pr. 7/io vse vinogradne površine. Podrobneje je to za vrtove, vinograde in gozdove razvidno iz sledece razpre­delnice:
Bivališce zemljiškega lastnika
površina
vrtov vinogradov gozdov v ha v % v ha v % v ha v %
Jeruzalemske gorice 240,3 kat. obcine na Murskem p., v Slov, g., na sp. Drav­skem p. in v Medmurju 85,6 Ormož in Ljutomer 52,4
ostala Slovenija 33,6
drugi predeli države 8,8
izven naše države 70,1
48,97 415,7 30,49 815,5 53,94
17,43 336,6 24,69 203,4 13,45 10,68 261,0 19,14 315,1 20,84 6,84 97,3 7,14 44,5 2,94 1,8 19,1 1,41 16,3 1,08
14,28 233,5 17,13 117,1 7,75
149

Tudi ta razpredelnica prikaže mnogo. Manj ko V3 (30,49 %) vseh vinogradov v Jeruzalemskih goricah je last zemljiških gospodarstev v Jeruzalemskih goricah, medtem ko je skoro Vs (19,14%) vinogradne površine last ormoškega in ljutomerskega mešcanstva, skoro prav toliko (17,13%) pa pripada razni gospodi izven naše države.
Po vsem tem nastane vprašanje, kaki so ti odnosi v posameznih katasterskih obcinah.
Katasterske obcine
V vseh Jeruzalemskih goricah pripada lastnikom izven Jeruzalemskih goric 2730,9 hektara ali 43,37 od­stotka celotne produktivne površine, saj jim pripada njiv 23,64 %, travnikov 31,36 %, vrtov 51,03 %, vinogra­dov 69,51 %, pašnikov 41,13 %, gozdov 46,06 % in stav- bišc 38,55 % površine.
V posameznih katasterskih obcinah se to razmerje pri nekaterih spreminja v korist lastnikov v Jeruzalem­skih goricah, drugod v korist lastnikov izven njih. To je deloma zavisno od razmerja med posameznimi kul­turami (njivami, travniki itd.) v posameznih obcinah. Sorazmerno bolj je gojena kultura polj, sorazmerno ugodneje je razmerje v lastništvu v korist onim v Jer. goricah; sorazmerno vecji je v pos. kat. obcini odstotek predvsem vinogradov, sorazmerno ugodnejše je razmerje v lastništvu za lastnike izven Jeruzalemskih goric. Po­drobneje je to razvidno iz primerjave med preglednico razmerja (v odstotkih) med površino posameznih kultur v posameznih kat. obcinah in med spodnjo preglednico, iz katere je razvidno, kolika površina posameznih kultur pripada lastnikom izven Jeruzalemskih goric, izraženo zgolj v odstotkih:
150

S d ‘d '5 >w o
Kat. obcina g 'i § o1 H ¦§ | S.
.2 S 25 S X« N - 5 d
Litmerk 27,38 37,82 49,95 73,13 52,52 77,22 41,95 57,83
Libanja 12,65 30,13 24,47 50,33 12,71 35,93 19,12 26,62
Pavlovski
vrh 24,02 18,29 52,89 58,33 39,71 39,96 40,88 37,90
Mihalovci 7,85 5,39 26,27 37,12 13,44 21,0& 21,76-46,92
Ivanjkovci 33,26 28,70 51,37 67,27 39,10 39,56 31,92 40,64
Velicane 14,94 25,70 34,86 42,59 26,63 21,60 25,35 26,80
Cerovec 31,19 73,59 55,37 73,93 45,64 41,71 44,66 50,00
Plešivec 45,16 58,04 60,76 69,55 53,93 57,48 63,33 60,35
Brebrovnik 27,54 38,86 61,68 65,49 41,25 45,68 40,73 46,46
Vinski vrh 9,93 18,62 36,92 68,27 16,70 25,49 29,68 25,66
Sv. Miklavž 13,34 13,07 49,55 66,35 17,73 30,19 17,90 24,73
Kajžar 47,15 60,00 46,65 57,74 36,18 100,00 41,41 54,35
Vuzmetinci 33,42 26,31 44,30 74,63 64,95 32,76 44,06 44,45
Ilovci 44.34 66,69 71,60 81,69 67,96 54,43 63,92 65,52
Hermanci 30,13 36,47 53,65 81,62 43,84 74,27 51,18 57,60
Gomila 42,18 55,88 58,68 75,28 27,89 44,18 47,40 54,81
Kog 11,00 11,56 31,12 45,52 25,88 20,38 30,74 27,47
Lacaves 5,90 4,32 30,01 50,72 12,94 9,65 22,76 16,83
Vitan 5,64 7,78 16,22 45,30 8,39 15,79 8,74 12,55
Jastrebci 6,54 12,12 12,55 28,71 6,92 6,11 9,72 10,60
Radomerje 18,18 16,32 44,67 73,19 39,68 33,07 30,41 34,90
Gresovšcak 79,81 67,68 92,63 92,84 94,98 96,89 92,21 90,86
Slamnjak 44,72 63,78 68,15 94,35 65,01 75,77 49,72 68,33
Rincetova
graba 64,36 78,50 66,29 80,55 82,02 86,20 68,85 78,81 Nunska
graba 61,76 92,97 81,09 90,82 56,28 86,58 77,58 80,64
Presika 57,23 60,24 64,07 80,55 68,62 69,48 55,21 70,28
Od gostote naseljenosti v Jeruzalemskih goricah, pa tudi v posameznih kat. obcinah je lastninsko razmerje med onimi, ki bivajo v Jeruzalemskih goricah in onimi, ki bivajo izven njih, zavisno v majhni meri.
Gostota naseljenosti
V_V vseh Jeruzalemskih goricah je po zadnjem urad­nem ljudskem štetju iz leta 1931/ bivalo 7584 ljudi. Pov­
151

precno biva na 1 km2 120,4 ljudi, odnosno odpade na po­sameznega prebivalca povprecno 0,83 hektarjev površine zemlje. Jeruzalemske gorice so izrazito kmecka pokra­jina, skoro vse prebivalstvo se preživlja z obdelovanjem zemljiških kultur?"0
Primerjaj e celotno produktivno površino, število lju­di, površino, ki odpade na posameznega prebivalca, in površino zemlje, ki jo imajo lastniki iz Jeruzalemskih goric, vidimo sledece:
4 Podatki so objavljeni v »Krajevnem leksikonu Dravske banovi­ne«, Ljubljana, 1937. Imena naselij se vecinoma krijejo z imeni kat.


 celotna pro-
 število
 površina
 lastnina
 prebi­
 
Kat. obcina
 duktivna
 prebival­
 na 1 pre­
 ljudi iz
 valcev
 
površina
 cev
 bivalca
 Jeruz.
 na 1 km2
 

 v ha
 
 v ha
 goric v %
 
 
Litmerk
 277,8
 266
 1,05
 42,17
 96
 
Libanja
 309,9
 256
 1,21
 73,38
 83
 
Pavlovski vrh
 175,6
 272
 0,61
 62,01
 155
 
Mihalovci
 252,5
 298
 0,85
 83,08
 118
 
Ivanjkovci
 210,0
 227
 0,93
 59,36
 108
 
Velicane
 249,4
 317
 0,79
 73,20
 127
 
Cerovec
 140,8
 192
 0,73
 50,00
 136
 
Plešivec
 172,9
 239
 0,72
 39,65
 138
 
Brebrovnik
 506,1
 655
 0,77
 53,54
 129
 
Vinski vrh
 436,3
 357
 1,22
 74,34
 83
 
Sv. Miklavž
 438,8
 425
 1,02
 75,27
 97
 
Kajžar
 83,4
 285
 0,29
 45,65
 343
 
Vuzmetinci
 213,0
 234
 0,91
 55,55
 109
 
Ilovci
 206,2
 219
 9,94
 34,48
 106
 
Hermanci
 257,3
 273
 0,94
 42,40
 106
 
Gomila
 204,2
 256
 0,79
 45,19
 125
 
Kog
 262,5
 443
 0,59
 72,53
 169
 
Lacaves
 144,7
 198
 0,73
 83,17
 138
 
Vitan
 320,7
 303
 1,06
 87,45
 94
 
Jastrebci
 175,6
 288
 0,61
 89,40
 164
 
Radomerje
 280,3
 406
 0,69 .
 65,10
 145
 
Gresovšcak
 325,9
 291
 1,12
 9,14
 88
 
Slamnjak
 315,3
 403
 0,72
 31,67
 127
 
Rincetova graba
 128,4
 150
 0,86
 21,19
 117
 
Nunska graba
 121,8
 206
 0,59
 19,36
 170
 
Presika
 87,3
 125
 0,69
 29,72
 143
 

152

Ljeruzalemske gorice so gosto naseljene, gosteje ka­kor drugi okoliški predeli s prav tako izrazitim kmec­kim znacajem.* 5 Ljudstvo obdeluje vso zemljo v Jeruza­lemskih goricah, toda le 56,63 % celotne produktivne zemlje je lastnina ljudi v Jeruzalemskih goricah. Na­zorneje je to razvidno iz naslednje poriazoritve^J U
obcin. V nekaterih kat. obcinah pa je vec naselij, in sicer v kat. o. Litmerk (Litmerk, Lesniški vrh), k. o. Plešivec (Plešivec, Jeruzalem), k. o. Sv. Miklavž (Sv. Miklavž, Krcevina), k. o. Radomerje (Radomerje, Radomeršcak), k. o. Gresovšcak (Gresovšcak, Železne dveri) ih k. o. Slamnjak (Slamnjak, Podgradje).
5 Navajam nekaj primerov za upravne obcine (vsaka vsebuje vec kat. obcin). Podatki so preracunam na osnovi podatkov o površini in številu preb., objavljenih v »Krajevnem leksikonu«. Na 1 prebivalca odpade zemlje v ostalih Slovenskih goricah: Sv. Tomaž 1.07 ha, Velika Nedelja 1,08 ha, Polenšak 1,58 ha, Sv. Lovrenc—Juršinci 1,34 ha; na sp. Dravskem polju: Središce 1,25 ha, Hum 1,19 ha; na Murskem polju: Ljutomer okolica 1,06 ha: v Medmurju: Štrigova 0,85 ha. Medmurje je zelo obljudeno, pribl, kakor Jeruz. gorice. V Halozah, za katere je znana visoka obljudenost, odpade na prebivalca: v Zavrcu 0,84 ha (36 % vinogradov!)/v Sv. Barbari 1,04 ha, v Podlehniku 1,48 ha, v Majšperku 1,55 ha, v Leskovcu 1,19 ha.

153

Sorazmerno gosta naseljenost v Jeruzalemskih go­ricah je v zvezi z mocnim vinogradniškim znacajem pre­dela, saj merijo vinogradi dobro petino (21,65%) celot­ne produktivne površine. Toda manj ko tretjina (30,49 odstotka) vse vinogradne površine je lastnina ljudi v Jeruzalemskih goricah. Nazorneje to kaže za pos. kat. obcine naslednja ponazoritev:
Lastništvo: vinogradi

[] lastniki izven Jeruzalemskih goric
Iz vseh dosedanjih ugotovitev lahko izvajamo sle­deca dejstva:
Jeruzalemske gorice so gosto naseljene. Pogoji pre­življanja skrajne vecine ljudstva so zavisni od zemljiško lastninskih odnosov. Že samo dejstvo, da bivajo lastniki 43,37 % produktivne zemlje izven Jeruzalemskih goric, ima za posledico, da lastniki porabijo ves morebitni cisti donos na 43,37 % površine izven Jeruzalemskih go­ric, in to pri vinogradih, kjer je sorazmerno naj višji cisti donos že v obcutnejši meri, njega celih 7/io. Tako so v begu tkzv. cistega donosa izven Jeruzalemskih go­
154

ric v sosednje kmecke predele (14,22% celotne odnosno 24,69 % samo vinogradne površine), v Ormož in Lju­tomer (14,32% celotne odnosno 19,14 % samo vinograd­ne površine), v ostale predele Slovenije (4,36 % odnosno 7,14 %), v druge predele države (0,99 % odnosno 1,41 %) ter izven države (celih 9,48 % celotne odnosno 17,13 % samo vinogradne površine) dani pogoji leto za letom za vedno vecjo gospodarsko slabitev Jeruzalemskih goric. dL
Odkod so lastniki?
Z ozirom na bivališce vseh 1417 lastnikov celotne produktivne površine v Jeruzalemskih goricah, locimo sledecih šest skupin:
1. 
733 lastnikov iz naselij v Jeruzalemskih goricah;

2. 
468 lastnikov iz 87 naselij v sosednjih kmeckih predelih in sicer iz 47 naselij na Murskem polju, 17 na­selij spodnjih Slov, goric, 11 naselij spodnjega Dravske­ga polja in 12 naselij Medmurja;

3. 
98 lastnikov iz Ormoža in Ljutomera (Ormož 36, Ljutomer 62);

4. 
61 lastnikov iz 23 naselij ostale Slovenije in sicer (v oklepajih število lastnikov): Ptuj (7), Hajdina pri Ptuju (2), Dornava (1), Cirkovci (1), Negova (1), Gori­cane (1), Slatina Radenci (1), Gornja Radgona (9), Bel­tinci (1), crenšovci (1), Murska Sobota (1), Maribor (18), Studenci pri Mariboru (1), Razvanje pri Mariboru (1), Gornja Kungota (1), Slovenska Bistrica (1), Gornja Polskava (2), Grobelno (1), Celje (2), Zavodnja pri Ce­lju (1), Rogaška Slatina (1), Šmarje pri Jelšah (1), Ljub­ljana (4), Stari trg pri Rakeku (1);

5. 
16 lastnikov iz 11 naselij v ostalih pokrajinah države in sicer (v oklepajih število lastnikov): Cakovec (1), Varaždin (1), Vinica (1), Vsi sveti (2), Zagreb (5), Karlovac (1), Vukovar (1), Novi Sad (1), Subotica (1), Beograd (1), Devdelija (1);

6. 
41 lastnikov izven naše države in sicer (v okle­pajih število lastnikov): iz bivše Avstrije (36), Italije (1), Ceškoslovaške (2), Holandske (1) in Združenih se­vernoameriških držav (1).


155

Podrobna struktura6
6 Nekatera zemljiška gospodarstva s sedežem v Jeruzalemskih go­ricah imajo zemljo tudi v sosednjih kmeckih predelih. Zavoljo izred­nih medsebojnih odnosov bomo prikazali prvo in drugo skupino na­zadnje.
Ormoški in ljutomerski mešcani imajo zemljo v vseh katasterskih obcinah Jeruzalemskih goric razen v Lacavesi; nekateri lastniki imajo zemljo v eni, drugi v dveh ali v vec kat. obcinah, deloma je to v zvezi s ce­lotno površino zemlje, ki jo imajo posamezni lastniki v Jeruzalemskih goricah. Podrobneje je razvidno iz sle­dece preglednice:
Velikost v ha
 Število
 1 k. o.
 2 k. o.
 3 k. o.
 Ima zemljo v odo
M -M M- m 'O
 7 k. o.
 8 k. o.
 1 -o-^l
 
do 1 ha
 27
 27
 
 
 
 
 
 
 
1- 2 ha
 12
 11
 1
 
 
 
 
 
 
2— 5 ha
 26
 16
 10
 
 
 
 
 
 
5-10 ha
 12
 8
 2
 1
 1 - -
 —
 —
 —
 
10-20 ha
 10
 2
 2
 1
 5 — —
 —
 —
 —
 
nad 20 ha
 11
 2
 2
 2
 2 1 —
 —
 1
 1
 
skupno
 98
 66
 17
 4
 8 1 -
 —
 1
 1
 

Ormoški in ljutomerski mešcani imajo v Jeruzalem­skih goricah 901,9 ha ali 14,32% vse produktivne zemlje; oni so lastniki 128,0 ha (7,40%) vseh njiv, 70,8 ha (10,59 odstotka) travnikov, 52,4 ha (10,68 %) vrtov, 260,9 ha (19,14%!) vinogradov, 68,4ha (14,26%) pašnikov, 315,8 hektara (20,84 %!) gozdov, 5,4ha (10,09%) stavbišc. So­razmerno naj vecji delež imajo pri celotni površini goz­dov in vinogradov, najmanjši pri njivah.
Med 27 lastniki, ki imajo v Jeruz. goricah zemlje v velikosti do 1 ha, jih je le 7 brez vinograda, vsi ostali imajo vinograd; vinograd prevladuje, saj meri nad polo­vico vse zemljiške površine teh lastnikov.
Med 12 lastniki z velikostjo od 1 do 2 ha so trije brez vinograda; tudi tukaj prevladuje vinograd (nad 2/5 vse lasti), sledi gozd (75) nato njive.
156

Med 26 lastniki z velikostjo od 2 do 5 ha je le eden brez vinograda; vinograd izrazito prevladuje, saj je sko­ro polovica vse lasti vinogradna, cetrtina pa gozdna.
Med 12 lastniki z velikostjo od 2 do 5 ha je le eden brez vinograda; najvec imajo ti lastniki gozda (skoro tretjino), vinograda pa cetrtino vse svoje lasti.
Med 10 lastniki z velikostjo od 10—20 ha in 11 z veli­kostjo nad 20 ha imajo vsi vinograde in sicer vinograd prevladuje pri posameznikih v 6 (pri skupini 10—20ha) odnosno v 5 primerih (pri skupini nad 20 ha), pri ostalih pa prevladuje gozd; saj je vinograda skoro tretjina od­nosno cetrtina, gozda pa tretjina, odnosno dve petini vse lasti teh 10 odnosno 11 lastnikov.
11 zemljiških lastnikov iz Ormoža in Ljutomera ima v Jeruzalemskih goricah vec zemlje kakor vseh 87 osta­lih lastnikov, ki imajo vsak do 20 ha zemlje. Najvec ima grofica Wurmbrandt iz Ormoža (161,1 ha, od tega 77,1 ha gozda, 29,6 ha vinograda), slede dr. Varda Charlota iz Ljutomera (110,2 ha, od tega 61,2 ha gozda, 13,3 ha vino­grada, 15,5 ha travnikov), Krainz Alojz iz Ljutomera (69,6 ha, od tega 28,5 ha gozda, 16,4 ha vinograda), Zem­ljic F. L iz Ljutomera (43,6 ha, od tega 18,7 ha vinogra­da), Michelitzt L. O. I. iz Ljutomera (39,3 ha od tega 16,1 ha vinograda), Veselic I. B. iz Ormoža (35,4 ha, od tega 13,6 ha vinograda), cerkev in župnišce iz Ljutomera (26,2 ha, od tega 13,6 ha vinograda), ljutomerska obcina (24,1 ha, od tega 8,3 ha gozda, 5,5 ha vinograda); nad 20 ha pa imajo tudi Ozmec G. Št. iz Ormoža, Okrajna posojil­nica iz Ormoža in Žitek M. F. iz Ljutomera.7
7 Pri tem je potrebno upoštevati še to, da imajo ti lastniki zemljo tudi drugod; tako ima n. pr. po podatkih zbranih v knjigi A. Prepeluh: Wurmbrandt v Sloveniji 578,0 ha zemlje, od tega 166,0 ha obdelovalne in 397,2 ha gozda; Krainz Alojz iz Ljutomera pa ima v celoti 269,6 ha, od tega 67,2 ha obdelovalne zemlje in 192,4 ha gozda.
61 lastnikov iz 23 naselij (vasi, trgov in mest) širom Slovenije ima zemljo v vseh kat. obcinah Jeruz. goric, razen v Ilovcih; nekateri lastniki imajo zemljo v eni, drugi v dveh in vec kat. obcinah, kar je podrobneje raz­vidno iz sledece preglednice:
157

Velikost
 štev.
 d
44
¦H
 d
44
 Ima zemljo v odo 44 44 44
 6 k. o.
 7 k. o.
 
do 1 ha
 15
 15
 _
 —_ _ _
 _
 _
 
1— 2 ha
 11
 9
 2
 ¦¦' ¦ ¦ ¦¦¦¦¦ ¦ ¦»¦¦¦IM
 —
 —
 
2— 5 ha
 20
 17
 3
 ¦ 1 I ¦ ¦
 _
 —
 
5—10 ha
 11
 9
 2
 — — _
 _
 —
 
10—20 ha
 2
 1
 1
 — — _
 _
 —
 
nad 20 ha
 2
 —
 —
 — — 1
 —
 1
 
skupno
 61
 51
 8
 — — 1
 —
 1
 

Med vsemi 61 lastniki jih je le 7 brez vinograda, in sicer 2 v skupini do 1 ha, 3 v skupini 1—2 ha, 1 v skupini 2—5 ha, 1 v skupini 5—10 ha. Vinograd prevladuje, saj je vinogradne tri petine vse zemlje teh lastnikov (do 1 ha), odnosno cez tretjino (v skupinah 1—2 ha, 2—5 ha, 5—10ha, 10—20 ha, nad 20 ha). Ti lastniki imajo v Jeru­zalemskih goricah 274,6 ha ali 4,36 % vse produktivne zemlje; oni imajo 48,2ha (2,78 %) vseh njiv, 24,6 ha (3,68 odst.) travnikov, 33,6 ha (6,84%) vrtov, 97,3 ha (7,14%) vinogradov, 24,5 ha (5,10 %) pašnikov, 44,5 ha (2,94 %) go­zdov, 2,0 ha (3,80%) stavbišc. Sorazmerno najbolj so ti lastniki udeleženi pri lastništvu vinogradov, najmanj pri njivah.
Najvec ima Pongratz Gvido iz Dornave8 (47,2 ha, od tega 20,8 ha vinograda); slede Fiirst Konrad iz Ptuja (41,2 ha, od tega 9,8 ha gozda, 9,2 ha travnikov, 7,6 ha vi­nograda), Spodnještajerska Ljudska posojilnica, Mari­bor, (13,1 ha, od tega 3,7 ha vinograda, 3,3 ha gozda), Halbert Kurt iz Maribora (10,9 ha, od tega 4,3 ha vino­grada). Ti štirje lastniki imajo dve petini, ostalih 57 last­nikov širom Slovenije pa tri petine celotne pripadajoce površine.
8 V vsej Sloveniji pa ima Pongratz Gvido 485,6 ha zemlje, od tega
211,8 ha obdelovalne in 249,1 ha gozda. (Glej A. Prepeluh.)
Najvec zemlje med temi lastniki imajo oni iz Mari­bora (po številu 18); so lastniki 76,6 ha površine, od tega 27,7 ha vinograda, lastniki iz Ptuja (skupno jih je 7) ima­jo 58,0 ha površine, od tega 14,0 ha vinograda, 12,8 ha 
158

gozda, 11,2 ha travnikov, lastniki iz Gornje Radgone (po številu 9) pa imajo 35,3 ha površine, od tega 15,4 ha vi­nograda. Je torej mariborska, ptujska in gornjeradgon- ska mešcanska gospoda obcutno udeležena v lastništvu zemlje v Jeruzalemskih goricah. Imena kakor Ostapa- vitz, Ornigg, Wegscheider, Soleh, Blumenau, Schrauke, Wadnou, Zorzini, Clotar Bouvier, Halbert, Fiirst, Pon- gratz pa povedo še to, da je mnogo te gospode tuje krvi.
16 lastnikov iz 11 naselij v ostalih pokrajinah države (izven Slovenije) ima zemljo v 11 kat. obcinah (Kog, Vi­tan, Lacaves, Vuzmetinci, Kajžar, Sv. Miklavž, Plešivec, Brebrovnik, Ivanjkovci, Libanja, Litmerk); vecina med njimi ima zemljo le v eni kat. obcini, podrobneje je to razvidno iz sledece preglednice:
Velikost
 Štev.
 Ima zemljo v
 
1 K. o.
 Z K. O.
 5 KLO.
 
do 1 ha
 5
 5
 —
 —
 
1— 2 ha
 3
 2
 —
 —
 
2— 5 ha
 7
 6
 —
 1
 
5—10 ha
 —
 —
 —
 —
 
10—20 ha
 —
 —
 1
 —
 
nad 20 ha
 1
 1
 —
 —
 
skupno
 16
 14
 1
 1
 

Med vsemi 16 lastniki so le trije brez vinogradov, in sicer 2 lastnika v skupini do 1 ha, 1 pa v skupini 2—5 ha. Vseh ostalih 13 lastnikov ima v Jeruzalemskih goricah vinograde in je skoro tretjina vse zemlje teh lastnikov v Jeruzalemskih goricah vinogradne. Teh 16 lastnikov ima v Jeruzalemskih goricah 62,5 ha ali 0,99 odst, vse produktivne zemlje, oni imajo 8,1 ha (0,47 odst, vseh) njiv, 5,5 ha (0,82 odst.) travnikov, 8,8 ha (1,80 odst.) vr­tov, 19,1 ha (1,41 odst.) vinogradov, 4,0 ha (0,84 odst.) paš­nikov, 16,3 ha (1,08 odst.) gozdov, 0,6 ha (1,17 odst.) stav- bišc. Sorazmerno naj vecji delež imajo pri celotni povr­šini vrtov in vinogradov, sorazmerno najmanjšega pri njivah.
159

Grof Bonbeles iz Vinice ima v Jeruz. goricah vec zemlje kakor vseh ostalih 15 lastnikov te skupine, on ima tri cetrtine vseh vrtov te skupine, tri cetrtine vinogra­dov, polovico gozdov. Njegovo zemljišce v Jeruz. goricah meri 33,7 ha, od tega vinograda 12,6 ha, gozda 8,2 ha, vr­tov 6,5 ha.9
9 Grof Bonbeles ima ogromne površine zemlje tudi drugod, pred­vsem na Hrvaškem.
41 lastnikov izven naše države ima zemljo v vseh kat. obcinah Jeruz. goric, razen v k. o. Jastrebci, Kog in Litmerk; nekateri med njimi imajo zemljo v eni, drugi v dveh in vec kat. obcinah. Podrobneje je to razvidno iz sledece preglednice:
Ima zemljo v

Velikost
 Štev.
 1 k. o.
 d
44
 d
44
 4 k. o.
 d
44
 6 k. o.
 d
44
 
do 1 ha
 5
 5
 —
 —
 —
 —-
 —
 —
 
1— 2 ha
 3
 3
 —
 —
 —
 —
 —.
 --'
 
2— 5 ha
 7
 5
 2
 —
 —
 —
 —
 —
 
5—10 ha
 6
 6
 —
 —
 —
 —
 —
 —
 
10—20 ha
 7
 4
 2
 —
 1
 —
 —
 —
 
nad 20 ha
 13
 3
 3
 5
 1
 —
 —
 1
 
skupno
 41
 26
 7
 5
 2
 —
 —
 1
 

Teh 41 lastnikov izven države ima v Jeruzalemskih goricah 596,5 ha ali 9,48 odst, celotne produktivne povr­šine; oni imajo 81,5 ha (4,71 odst, vseh) njiv, 44,3 ha (6,62 odst.) travnikov, 70,1 ha (14,28 odst.) vrtov, 233,5 ha (17,13 odst.) vinogradov, 45,9 ha (9,57 odst.) pašnikov, 117,1 ha (7,75 odst.) gozdov, 4,1 ha (7,69 odst.) stavbišc. Sorazmer­no najbolj so udeleženi pri celotni površini vinogradov (saj so lastniki skoro petine vse vinogradne površine v Jeruz. goricah, odnosno je skoro polovica vse njihove la­sti vinogradna), vrtov, najmanj pa pri njivah.
Med njimi ima 5 lastnikov zemlje vsak do 1 ha, vsi vinograde. Štirje med njimi so iz Gradca, eden iz Leib- nitza, vsi iz bivše Avstrije.
Med 3 lastniki z velikostjo 1—2 ha v Jeruzalemskih goricah je eden brez vinograda. Vsi so iz bivše Avstrije.
160

Imena kakor Polanec, Miki, Zavratnik, Senekovic, Kreps pricajo, da so nekateri med temi lastniki naše krvi.
Med 7 lastniki z velikostjo 2—5 ha imajo vsi v Jeru­zalemskih goricah vinograde; vinograd meri skoro polo­vico vse površine zemlje teh lastnikov. Eden med lastni­ki je iz Italije (Chiozza — Trst), eden iz USA (Kovacic — Chicago; izseljenec!), ostali so iz bivše Avstrije, razen enega (Janžek — Dunaj) vsi tuje krvi.10
10 Med temi lastniki naše krvi so nekateri izseljenci iz Jeruzalem­skih goric.
26 lastnikov, ki imajo vsak nad 5 ha zemlje v Jeruza­lemskih goricah, a jih je 23 iz bivše Avstrije, 2 iz Ceško­slovaške, 1 iz Holandske imajo skupno 568,4 ha zemlje, od tega 220,8 ha samo vinogradov, torej nad polovico te­ga, kar imajo vsi lastniki, ki bivajo v Jeruz. goricah (ti imajo 415,7ha vinograda!).
Med temi lastniki izven države imajo: 6 vsak po 5—10 ha (med njimi 2 samostana iz Gradca), 7 vsak po 10—20 ha, 13 lastnikov pa ima vsak vec kakor 20 ha zem­lje v Jeruzalemskih goricah.
Benediktinski samostan Admont ima v Jeruzalem­skih goricah 93,1 ha zemlje, od tega 34,3 ha vinograda, 23,7 ha gozda, 14,6 ha njiv. Med ostalimi lastniki iz bivše Avstrije imajo zemlje: Sigmunt — Dunaj 39,8 ha, od tega 10,5 ha vinograda, 10,9 ha gozda; Hinze Fr. — Haleim 38,7 ha, od tega 7,0 ha vinograda, 10,3 ha vrtov, 12,6 ha gozda; Kodolitsch —- Radgona 37,5 ha, od tega 18,6 ha vi­nograda, 9,9 ha njiv; Sekovska škofija 30,5 ha, od tega 14,6 ha vinograda; Schenkel Th. — Gradec 26,2 ha, od te­ga 6,9 ha vinograda; Samostan Rein pri Gradcu 25,8 ha, od tega 13,8 ha vinograda; Kleinoscheg — Gosting pri Gradcu 24,1 ha, od tega 10,8 ha vinograda; Dominikanski konvent — Gradec 20,8 ha, od tega 10,1 ha vinograda; Pferer — Gradec 20,1 ha, od tega 8,5 ha vinograda. Gro­fica Luchessi — Palli iz Holandske ima v Jeruzalemskih goricah 26,0 ha zemlje, od tega 8,4 ha vinograda, 9,2 ha gozda; Trautmansdorf iz Ceškoslovaške ima 24,9 ha, od tega 12,2 ha vinograda; Pitter iz Ceškoslovaške pa 21,3 ha, od tega 7,1 ha vinograda, 6,3 ha gozda. Vseh 13 lastnikov, ki bivajo izven države in ima vsak v Jeruzalemskih gori­
11 Domacija
161

cah vec kakor 20 ha zemlje, imajo skupno 428,7 ha, od tega 162,7 ha vinograda, 85,7 ha gozda, 63,6 ha njiv, 47,4 ha vrtov. To samo v Jeruzalemskih goricah.11
7 lastnikov iz bivše Avstrije ima v Jeruzalemskih goricah zemlje vsak po 10—20 ha. Pri vseh izrazito pre­vladuje vinograd (saj meri skoro polovico vse njihove zemlje). Med temi 7 lastniki sta 2 z Dunaja (Hoffmann, Wolf), 2 iz Gradca (grof Korynski, Kleinscheg), po 1 iz Wildona (grof d'Avernas), Kindberga (Bauman) in Sol- nograda (vojvoda Arenberg). Skupno imajo 93,3 ha, od tega 42,9 ha vinograda.
Tudi pri 6 lastnikih iz bivše Avstrije, od katerih vsak ima v Jeruzalemskih goricah 5—10 ha, prevladuje vino­grad. Vsi imajo v Jeruzalemskih goricah 46,3 ha, od tega 15,2 ha vinograda. Med njimi so 4 individualni lastniki (Leschnig, Sterr, Eder, Safin de Corpon) in 2 samostana (minoriti — Gradec, Gratwein — Gradec).
Med vsemi lastniki (36) iz bivše Avstrije ima 5 sa­mostanov in 1 škofija v Jeruzalemskih goricah skupno 182,0 ha produktivne zemlje, od tega 78,6 ha vinograda, 35,6 ha gozda, 27,7 ha njiv. Ostali lastniki iz Gradca (12) imajo v Jeruzalemskih goricah 95,2 ha zemlje, od tega 33,9 ha vinogradov, 18,6 ha gozda, 13,5 ha vrtov; oni z Du­naja (7) pa imajo 86,6 ha, od tega 29,6 ha vinograda, 22,1 ha gozda.
Zemljiški lastniki iz Ormoža in Ljutomera, ostale Slovenije, ostalih pokrajin države in izven države imajo torej sledeco produktivno površino zemlje v Jeruzalem­skih goricah, izraženo v ha odnosno odstotkih celotne površine posameznih kultur:
11 Ti lastniki imajo zemljo tudi drugod. Za nekatere je znano, da imajo samo v Sloveniji: Samostan Admont skupno 497,3 ha, od tega 323,0 ha obdelovalne zemlje, 132,3 ha gozda; Kodolitsch 362,1 ha, od

Kulture
 Ormož— Ljut.
 Ostala Slov.
 Ostala drž.
 Izven države
 Skupno
 
ha
 °/o
 ha
 %
 ha
 °/q
 ha
 %
 ha
 %
 
njive
 128,0
 7,40
 48,2
 2,78
 8,1
 0,47
 81,5
 4,71
 265,8
 13,36
 
travniki
 70,8
 10,59
 24,6
 3,68
 5,5
 0,82
 44.3
 6,62
 145,2
 21,71
 
vrtovi
 52,5
 10,68
 33,6
 6,84
 8,8
 1,80
 70,1
 14,28
 165,0
 33,60
 
vinogradi
 261,0
 19,14
 97,3
 7,14
 19,1
 1,41
 233,5
 17,13
 610,9
 44,82
 
pašniki
 68,4
 14,26
 24,4
 5,10
 4,1
 0,84
 45,9
 9,57
 142,8
 29,77
 
gozdovi
 315,8
 20,84
 44,5
 2,94
 16,3
 1,08
 117,1
 7,75
 493,7
 32,61
 
stavbišca
 5,4
 10,09
 2,0
 3,80
 0,6
 1,17
 4,1
 7,69
 12,1
 22,75
 
skupno
 901,9
 14,32
 274,6
 4,36
 62,5
 0,99
 596,5
 9,48
 1835,5
 29,15
 

162

Velikost zemljišc in število lastnikov je razvidno iz sledece preglednice:


 d 44
 d 44
 d
44
 d 44 o
 d 44 o (M
 d
o (N
 o a
 

 O
 7
 7
 7
 J,
 TJ d
 
 

 'd
 »H
 cm
 m
 
 (4
 CZ)
 
Ormož—L j ut omer
 27
 12
 26
 12
 10
 11
 98
 
ostala Slovenija
 15
 11
 20
 11
 2
 2
 61
 
ostala država
 5
 3
 7
 —
 —
 1
 16
 
izven države
 5
 3
 7
 6
 7
 13
 41
 
skupno
 52
 29
 60
 29
 19
 27
 216
 

Oni imajo sledeco produktivno površino zemlje v Je­ruzalemskih goricah, izraženo v ha: .
Velikost zemljišca v Jeruzalemskih goricah


 d 44
 d 44
 d • 44
 d 44
O
 d rd
CN
 d 44 o
 o f4
 

 O
 7
 7
 7
 J,
 TJ d
 d 44
 

 
 
 CM
 
 
 (4
 cn
 
Ormož-L j utomer
 13,6
 15,5
 89,9
 74,8
 137,6
 570,5
 901,9
 
ostala Slovenija
 9,2
 15,3
 64,0
 73,6
 24,1
 88,4
 274,6
 
ostala država
 2,5
 3,4
 22,9
 —
 —
 33,7
 62,5
 
izven države
 2,1
 4,5
 21,6
 46,3
 93,3
 428,7
 596,5
 
skupno
 27,4
 38,7
 198,4 194,7
 255,0 1121,3
 1835,5
 

odnosno imajo sledeco površino samo vinograda, izra­ženo v ha:
Velikost zemljišca v Jeruzalemskih goricah


 do 1 ha
 1—2 ha
 2—5 ha
 5—10 ha
 10—20 ha
 nad 20 ha(
 Skupno
 
Ormož— Ljutomer
 7,8
 6,9
 37,6
 17,4
 45,5
 145,8
 261,0
 
ostala Slovenija
 5,7
 6,0
 23,3
 26,2
 7,7
 28,4
 97,3
 
ostala država
 0,7
 1,2
 4,6
 —
 —
 12,6
 19,1
 
izven države
 1,2
 2,1
 9,4
 15,2
 42,9
 162,7
 233,5
 
skupno
 15,4
 16,2
 74,9
 58,8
 96,1
 349,5
 610,9
 

tega 104,7 ha obdelovalne zemlje in 242,1 ha gozda; Trautmansdorf 599,1 ha, od tega 227,8 ha obdelovalne zemlje in 344,3 ha gozda. (Glej A. Prepeluh.)
11*
163

Nastane vprašanje, kakšna so ta razmerja pri last­nikih v Jeruzalemskih goricah in onih iz okoliških kmec­kih predelov.
Lastniki iz sosednih kmeckih naselij
V 87 naseljih v sosešcini Jeruzalemskih goric biva 468 lastnikov zemlje v Jeruzalemskih goricah. 155 lastnikov biva na Murskem polju v 47 naseljih, 58 v spodnjih Slo­venskih goricah v 17 naseljih, 233 na prehodnem spod­njem Dravskem polju v 11 naseljih, 22 pa v Medmurju v 12 naseljih. Vecina ima zemljo tudi izven Jeruzalem­skih goric.
Njih zemljišca v Jeruzalemskih goricah so razlicne velikosti, kar je razvidno iz sledece preglednice:
Bivališce
 Število lastnikov
 Ima v Jeruzalemskih goricah zemljišca po
 
do 1 ha
 1—2 ha
 2—5 ha
 5—10 ha
 nad 10 ha
 
Mursko polje
 155
 63
 51
 28
 13
 
 
sp. Sloven­ske gorice sp. Dravsko
 58
 30
 14
 10
 3
 1
 
polje
 233
 152
 33
 37
 7
 4
 
Medmurje
 22
 14
 3
 5
 —
 —
 
skupno
 468
 259
 101
 80
 23
 5
 

Teh 468 lastnikov ima zemljo v vseh kat. obcinah Jeruzalemskih goric, nekateri v eni, drugi v dveh ali vec kat. obcinah, kar je podrobneje razvidno iz sledece pre­glednice:
Velikost Število Ima zemljo v
1 k. o. 2 k. o. 3 k. o. 4 k. o. 5 k. o. 6 k. o. 7 k. o.

do 1 ha
 259
 239
 20
 —
 —
 —
 —
 —
 
1— 2 ha
 101
 73
 26
 2
 —
 —
 —
 —
 
2— 5 ha
 80
 53
 19
 8
 —
 —
 —
 —
 
5—10 ha
 23
 7
 7
 7
 2
 —
 —
 —
 
10—20 ha
 4
 1
 2
 1
 —
 —
 —
 —
 
nad 20 ha
 1
 —
 —
 —
 —
 —
 —
 1
 
skupno
 468
 373
 74
 18
 2
 —
 —
 1
 

164

Skupno imajo v Jeruzalemskih goricah 895,3 ha zem­lje ali 14,22 odst, celotne produktivne površine; oni so lastniki 143,1 ha (8,28 odst, vseh) njiv, 64,4 ha (9,65 odst.) travnikov, 85,5 ha (17,43 odst.) vrtov, 336,6 ha (24,69 odst.) vinogradov, 54,4 ha (11,36 odst.) pašnikov, 202,7 ha (13,45 odst.) gozdov in 8,6 ha (15,71 odst.) stavbišc. So­razmerno najbolj so udeleženi pri celotni površini vino­gradov (saj so lastniki cetrtine vse vinogradne površine v Jeruzalemskih goricah, odnosno sta dve tretjini vse njihove lasti v Jeruzalemskih goricah v vinogradih!), vr­tov in gozdov, najmanj pri njivah.
Med temi lastniki je 28 takih, ki imajo v Jeruzalem­skih goricah zemljišca v velikosti nad 5 ha zemlje (13 z Murskega polja, 4 iz sp. Slovenskih goric, 11 s sp. Drav­skega polja) in imajo samo tile dve petini celotne pro­duktivne površine vse lasti lastnikov iz sosednjih kmec­kih naselij, odnosno imajo polovico travnikov, tretjino njiv, skoro tretjino vinogradov in pašnikov ter dve pe­tini vrtov, lastnine 468 lastnikov iz sosednjih naselij.
Vinogradi so najvažnejša zemljiška kultura v Jeru­zalemskih goricah. Kakor je lastništvo zemlje v Jeruza­lemskih goricah onih lastnikov, ki bivajo v Ormožu in Ljutomeru (98), v ostali Sloveniji (61), v ostalih predelih države (16) in izven države (41) v prvi vrsti vezano na vinograde (skupno imajo 44,82 odst, vse vinogradne po­vršine v Jeruzalemskih goricah!), prav tako je vezano lastništvo 468 lastnikov iz sosednjih kmeckih naselij, ki imajo zemljišca tudi v Jeruzalemskih goricah, v prvi vrsti na vinograde, saj imajo ti lastniki cetrtino vse vi­nogradne površine v Jeruzalemskih goricah.
Izmed njih je le 61 ali 13,04 odst, brez vinograda, vsi drugi, t. j. 407 lastnikov ima v Jeruzalemskih goricah vi­nograde. Podrobneje je to razvidno iz sledece pregled­nice (prva na 166. strani).
Le 41 lastnikov izmed 259 (z zemljišci v Jeruzalem­skih goricah do 1 ha) je brez vinogradov, odnosno 11 iz­med 101 (z zemljišci 1—2 ha), odnosno 9 izmed 80 (z zemljišci 2—5 ha), vsi lastniki z zemljišci nad 5 ha ve­likosti (28) imajo poleg ostalih zemljiških kultur v Je­ruzalemskih goricah tudi vinograde. Velikost vinogradov posameznih lastnikov je podrobneje razvidna iz sledecih dveh preglednic (druga in tretja na 166. strani).
165

Mursko polje
Število
Sp. Slov, gorice
lastnikov
Sp. Dravsko polje
Medmurje
Velikost v ha
 
 
 W) o
 bO . O
 
 
 bO O
 
 bO . O
 

 
 
 c
 .S
 
 
 rt
 
 bO .S
 

 o
 bn
 •5 0
 0
 bo
 o
 

 c!
 o
 > c
 O >
 rt
 O
 
 rt
 O >
 

 5
 .S
 N g<
O 3
 • S N
> O
 a ¦ rt
 rt
 N O
 rt
 •S N
> o
 

 ^4
 
 Ł M
 
 44
 
 
 44
 
 

 CZ)
 N
 .O CZ) •
 N X>
 m
 N
 prt
 CZ)
 n prt
 
do 1
 63
 58
 5 30
 19 11
 152
 133
 19
 14
 8 6
 
1- 2
 51
 48
 3 14
 11 3
 33
 28
 5
 3
 3 -
 
2- 5
 28
 28
 - 10
 8 2
 37
 32
 5
 5
 3 2
 
5—10
 13
 13
 - 3
 3 -
 7
 7
 —
 —
 — —
 
nad 10
 —
 —
 — 1
 1 —
 4
 4
 —
 —
 — —
 
skupno
 155 174
 8 58
 42 16
 233
 204
 29
 22
 14 8
 

bo rt
to
 g . 44
 število lastnikov zemljišc v Jeruz. goricah z velikostjo ha
 
<2 TJ d oj
 Mursko polje Sp. Slov. gor.
 Sp. Drav. polje Medmurje
 
O
'O "rt
 . bo > O O c
 do 1 1—2 2—5 5—10 nad 10 do 1 1—2 2—5 5—10 nad 10
 do 1 1—2 2—5 5—10 nad 10 do 1 1—2 2—5 5—10 nad 10
 

do V2
 203 39 3 2 ------ 15 7
 _
 — — 102 15
 10
 __
 8 2
 ____
 
V2—1
 122 19 33 7 3 — 4 4
 3
 1 — 31 8
 3
 2 —
 — 1
 3------
 
1—1 7z
 43—11 8 1----------
 3
 ------— 5
 13
 2 —
 — —
 — _ —
 
1 V2—2
 14 — 162------—
 1
 — 1------
 3
 — —
 —
 —
 
2—3
 19------5 5------------
 1
 2 —------
 3
 2 1
 ------.
 -----------
 
4—10
 5----------2-------------
 
 
 
 1 2
 
 
 
nad 10
 1--------------------------
 
 
 
 — 1
 
 
 
skupno
 407 58 48 28 13 — 19 11
 8
 3 11332832
 7 4
 8 3.
 3 — —
 

Lastniki vinogradov
Ima v Jeruz. goricah vinograda
ha
O J
rt
C
štev.
o
bivališce

Mursko polje
 147
 44
 62
 20
 9
 10 —
 2
 —
 
sp. Slov, gorice
 42
 22
 12
 3
 2
 3 —
 —
 —-
 
sp. Dravsko polje 204
 127
 44
 20
 3
 6 —
 3
 1
 
Medmurje
 14
 10
 4
 
 
 — —
 
 
 
skupno
 407
 203
 122
 43
 14
 19 —
 5
 1
 
v odstotkih
 100
 49,86
 29,98
 10,57 3,44
 4,67 —
 1,23
 0,24
 

166

Pri lastnikih, ki imajo v Jeruzalemskih goricah manj­ša zemljišca, izrazito prevladuje vinograd pred ostalimi zemljiškimi kulturami, saj je v skupini lastnikov z zem­ljišci do 1 ha 24,77 odst. (54 izmed 218), pri skupini od 1 do 2 ha pa 18,89 odst. (17 izmed 90) takih, da merijo vinogradi vec kakor vse ostale kulture. Pri vecjih zem­ljišcih je poleg vinogradov tudi mnogo gozda, travnikov in njiv, saj ima 28 lastnikov z zemljišci nad 5 ha veli­kosti polovico vseh gozdov^ skoro tretjino vseh travni­kov in tretjino vseh njiv, ki so v Jeruzalemskih goricah last ljudi iz sosednjih kmeckih naselij.
Sorazmerno vecjemu številu lastnikov s sp. Drav­skega polja (233) in z Murskega polja (155) napram onim iz sp. Slovenskih goric (58) in iz Medmurja (22) je delni vzrok v tem, da na Murskem polju in na sp. Dravskem polju (z izjemo gricka Hum) ni vinogradov, docim v Sp. Slovenskih goricah in v Medmurju goje tudi vinogradništvo.
Sorazmerno vecje število lastnikov vinogradov nad 1 ha velikosti z Murskega polja (41, odnosno 27,98 odst, vseh lastnikov vinogradov od tod) napram onim iz sp. Slovenskih goric (8, odnosno 19,04 odst.), s sp. Dravskega polja (33, odnosno 16,17odst.) in iz Medmurja (nic!) kaže, da je na Murskem polju sorazmerno mnogo vecjih zemljiških gospodarstev.12
12 Podrobna raziskovanja teh odnosov presegajo okvir te študije.
13 Ta red ima tudi drugod v Sloveniji zemlje skupno 497,3 ha, od tega 323,0 ha obdelovalne zemlje in 132,3 ha gozda. (Glej A. Prepeluh.)
14 Oba lastnika imata zemljo tudi v Središcu.
Vecina zemljiških gospodarstev 468 lastnikov v so­sešcini Jeruzalemskih goric ima zemljo tudi v sosednjih naseljih in to vecji del svoje zemlje. Vecina izmed teh gospodarstev je kmeckih. Vsa niso. Izmed njih ima v Jeruzalemskih goricah najvec velikonedeljska uprava Nemškega viteškega reda (124,1 ha produktivne površi­ne, od tega 36,2 ha vinogradov, 53,3 ha gozdov, 12,9 ha vr­tov!).13 Zadravec J. J. iz Središca (mlinska industrija!) ima 13,6ha, od tega 6,2ha (!) vinograda; uprava Koce­varjeve posesti iz Središca 10,7 ha, od tega 5,2 ha vino­grada.14 Zemljišca, kjer merijo vinogradi nad 4 ha, imajo v Jeruzalemskih goricah tudi sledeci lastniki iz sosed­njih naselij: Mursa J. — Krapje (6,6ha, od tega 4,9ha vi­
167

nograda), Kosi A. M.— Središce (7,2 ha, od tega 4,5 ha vinogradov), Kovacic F. A.— Cven (8,0 ha, od tega 4,3 ha vinograda).
Med 468 lastniki iz sosednjih kmeckih naselij pri­pada najvec zemlje v Jeruzalemskih goricah lastnikom iz Velike Nedelje, Središca, Vodranec, Huma, Pušinec, Grab, Pavlovec, Šalovec, Obreža (sp. Dravsko polje), iz Žerovinec in s Hardeka (sp. Slov, gorice), iz Strocje va­si, Mote, Cvena, Noršinec, Buncan, Krap j a, Cezanjevec (Mursko polje). Podrobneje je to razvidno iz sledece preglednice:
Lastniki bivališce
 štev.
 Imajo v Jeruzalemskih goricah vkat. obc. skupno ha vinogr. ha
 
Velika Nedelja
 4
 11
 136,7
 39,0
 
Središce
 40
 9
 73,6
 42,9
 
Vodranci
 27
 6
 42)3
 11,7
 
Hum
 28
 7
 42,2
 9,2
 
Pušinci
 18
 11
 34,8
 11,2
 
Grabe
 18
 9
 27,6
 14,8
 
Pavlovci
 19
 8
 26,6
 9,4
 
Šalovci
 22
 10
 26,1
 10,9
 
Obrež
 31
 9
 21,1
 13,1
 
Žerovinci
 14
 5
 23,5
 4,4
 
Hardek
 10
 9
 23,4
 8,5
 
Strocja vas
 12
 7
 24,4
 8,0
 
Mota
 3
 6
 22,3
 6,6
 
Cven
 13
 8
 26,5
 13,7
 
Noršinci
 8
 7
 15,2
 9,0
 
Buncani
 9
 6
 17,2
 8,7
 
Krapje
 10
 7
 20,6
 11,9
 
Cezanjevci
 7
 9
 15,0
 6,2
 
Skupno
 293
 26
 619,1
 239,2
 

V 69 naseljih biva ostalih 175 lastnikov, ki imajo skupno v Jeruzalemskih goricah 276,3 ha zemlje, od tega vinogradov 97,6 ha, torej sorazmerno manj, saj je od­stotno razmerje med prvimi in temi v njih številu ka­kor 62,6 odst. : 37,4 odst., v skupni površini kakor 69,14 odst. : 30,86 odst, v površini vinogradov kakor 71,02 od­stotka : 28,98 odstotka.
168

Zemlja lastnikov iz Jeruzalemskih goric v sosednjih naseljih
V 7 naseljih Murskega polja (in na podrocju kat. obcine Ljutomer), v 6 naseljih sp. Slovenskih goric, v 7 naseljih sp. Dravskega polja (in na podrocju kat. ob­cine Ormož) ter v 3 naseljih Medmurja imajo zemljo tudi nekateri zemljiški lastniki iz Jeruzalemskih goric.15 Teh lastnikov je 129.
O njih številu v posameznih kat. obcinah Jeruzalem­skih goric in o njih zemlji v sosednjih kmeckih naseljih je podrobneje razvidno iz sledece preglednice:
Ima izven Jeruz. goric zemlje v ha

Kat. obcina
 število lastnikov
 njive
 travniki
 vrtovi
 vinogradi
 pašniki
 gozdovi
 stavb.
 skupno
 
Litmerk
 5
 2,1
 0,6
 0,3
 0,7
 0,1
 1,4
 0,1
 5,3
 
Libanja
 2
 4,4
 0,5
 —
 —
 0,2
 0,5
 —
 5,6
 
Pavlovski vrh
 4
 1,2
 1,1
 —
 0,1
 —
 3,6
 —
 6,0
 
Mihalovci
 3
 —
 —
 —
 0,1
 —
 2,8
 —
 2,9
 
Ivanjkovci
 7
 4,4
 1,0
 0,3
 0,8
 0,3
 6,6
 —
 13,4
 
Velicane
 2
 —
 1,1
 —
 —
 —
 1,1
 —
 2,2
 
Cerovec
 3
 3,1
 3,9
 0,2
 —
 0,4
 8,5
 —
 16,1
 
Brebrovnik
 7
 13,0
 0,2
 0,4
 0,2
 —
 —
 —
 13,8
 
Vinski vrh
 16
 8,5
 4,3
 1,8
 0,1
 —
 18,6
 —
 33,3
 
Vuzmetinci
 1
 —
 —
 0,1
 —
 —
 2,1
 —
 2,2
 
Hermanci
 1
 3,8
 —
 —
 —
 —
 —
 —
 3,8
 
Gomila
 4
 2,9
 1,6
 —
 —
 0,1
 1,0
 —
 5,6
 
Kog
 8
 4,1
 1,2
 —
 —
 0,3
 8,4
 —
 14,0
 
Lacaves
 2
 —
 —
 0,1
 —
 —
 3,2
 —
 3,3
 
Vitan
 7
 1,1
 —
 —
 —
 0,1
 10,7
 —
 11,9
 

(Nadaljevanje tabele na 170. strani!)
15 Gradivo: 92 posestnih listov, naloženih za kat. obcine Žerovinci (17), Lakonci (1), Stanovno (7), Runec (1), šardinje (1), Hardek (1), Ormož (3), Pavlovci (7), Pušinci (1), Frankovci (2), Hum (14), Šalovci (16), Grabe (1) in Vodranci (20) pri katasterski upravi v Ptuju; 67 po­sestnih listov naloženih za kat. obcine Stanetinec (2), Sv. Urban (7), Robadja (10), Strocja vas (8), Pristava (15), Cven (1), Mota (1), Lju­tomer (9), Noršinci (1), Kamenšcak (8) in Mekotnjak (5) pri kataster­ski upravi v Ljutomeru.
169

(Nadaljevanje tabele s 169. strani!)


 
 Ima izven Jeruz.
 goric zemlje v ha
 
Kat. obcina
 > ©^
 
 3
 
 c«
 3
 'g • S
 

 
 <D
 c
§
 I
 o
.s
 ’S
>V)
rt
 -S -g
© 5 S
 

 K/) ~
 .H
 
 >
 
 &
 CZ) cz>
 
Jastrebci
 14
 7,5
 2,2
 —
 0,2
 0,3
 12,6 — 22,8
 
Radomerje
 19
 22,2
 10,8
 0,1
 0,3
 2,1
 4,6 — 40,1
 
Gresovšcak
 1
 0,8
 0,2
 —
 —
 —
 — — 1,0
 
Slamnjak
Rincetova
 12
 14,9
 7,5
 0,1
 0,6
 1,4
 0,3 — 24,8
 
graba
 3
 3,8
 —
 —
 —
 —
 — — 3,8
 
Nunska graba
 1
 0,7
 —
 —
 —
 —
 — — 0,7
 
Presika
 7
 5,3
 5,4
 0,6
 0,5
 0,2
 2,0 — 14,0
 
Skupno
 129 103,8
 41,6
 4,0
 3,6
 5,5
 88,0 0,1 246,5
 

Iz ostalih 4 kat. obcin Jeruzalemskih goric nima no­ben lastnik zemlje v sosednjih naseljih.
Sorazmerno najvec imajo lastniki iz Jeruzalemskih goric v okoliških naseljih njiv, gozdov in travnikov. Vi­nograde imajo le v nekaj primerih, in to v Medmurju in v sp. Slovenskih goricah. Zanimiva je primerjava gor­nje preglednice z naslednjo, kjer je razvidno, koliko ima­jo lastniki iz sosednjih kmeckih naselij zemlje v 22 kat. obcinah Jeruzalemskih goric.16
Imajo lastniki iz sosednjih naselij v ha

Kat. obcine
 njive
 travniki
 vrtovi
 vinogradi
 pašniki
 gozdovi
 stavb.
 skupno
 
Litmerk
 8,9
 0,6
 2,0
 9,7
 2,3
 8,9
 0,2
 32,6
 
Libanja
 5,4
 3,8
 1,8
 3,2
 0,7
 17,8
 ‘0,2
 32,9
 
Pavlovski vrh
 3,9
 0,1
 4,1
 8,9
 1,4
 5,6
 0,4
 24,4
 

(Nadaljevanje tabele na 171. strani!)
16 Zemlja lastnikov iz Jeruzalemskih goric v kat. obcinah Ljuto­mer in Ormož, skupno 15,1 ha, od tega 8,5 ha njiv, 5,3 ha travnikov, 0,1 ha vrtov, 1,2 ha pašnikov in 0,1 ha. gozdov, je v teh primerjavah do­deljena v sklop sosednjih naselij. •
170

(Nadaljevanje tabele s 170. strani!)


 Imajo
 lastniki iz
 sosednjih naselij v
 ha
 
Kat. obcina
 
 
 
 'd d
 
 ___
 
 o
 

 >
 '2
 O
 M o c
 44 '8 >(Z) d
 o
N O
 3
 p
s
44
 

 c
 
 
 
 P,
 60
 cz>
 V)
 
Mihalovci
 0,8
 0,5
 0,8
 4,2
 1,3
 4,5
 0,2
 12,3
 
Ivanjkovci
 3,1
 1,3
 1,8
 3,1
 0,9
 2,7
 0,1
 13,0
 
Velicane
 6,2
 4,9
 4,1
 10,6
 2,0
 5,8
 0,3
 33,9
 
Cerovec
 0,9
 0,2
 2,8
 6,5
 0,4
 0,9
 0,1
 11,8
 
Brebrovnik
 8,6
 4,0
 6,4
 31,3
 5,7
 11,2
 0,7
 67,9
 
Vinski vrh
 11,2
 1,0
 3,9
 21,8
 2,1
 4,1
 0,5
 44,5
 
Vuzmetinci
 7,8
 4,2
 2,9
 17,1
 3,7
 4,6
 0,5
 40,8
 
Hermanci
 7,7
 6,5
 8,8
 19,6
 2,9
 43,4
 0,4
 89,3
 
Gomila
 9,4
 5,6
 7,7
 19,9
 1,5
 6,0
 0,3
 48,4
 
Lacaves
 0,6
 0,7
 1,3
 9,6
 1,0
 2,1
 0,2
 15,5
 
Vitan
 6,1
 1,8
 2,5
 5,5
 0,1
 10,3
 0,1
 26,4
 
Kog
 5,9
 3,0
 5,4
 38,2
 2,6
 6,0
 0,7
 16,8
 
Jastrebci
 4,9
 2,9
 1,3
 6,4
 1,0
 1,2
 0,2
 17,9
 
Radomerje
 8,4
 1,4
 2,5
 13,9
 4,5
 14,1
 0,4
 45,2
 
Gresovšcak
 6,1
 3,2
 3,8
 20,2
 3,7
 2,8
 0,7
 40,5
 
Slamnjak
 24,7
 3,6
 5,2
 17,1
 8,6
 22,5
 0,8
 82,5
 
Rincetova graba 1,6
 1,9
 2,6
 9,3
 2,8
 1,2
 0,3
 19,7
 
Nunska graba 1,9
 0,1
 2,9
 14,2
 2,2
 2,2
 0,3
 23,8
 
Presika
 2,9
 4,1
 2,2
 8,0
 1,0
 2,0
 0,2
 20,4
 
Skupno
 137,0
 55,4
 76,8 296,3
 52,4
 179,9
 7,8 805,6
 

Lastniki iz posameznih kat. obcin Jeruzalemskih go­ric imajo v sosednjih kmeckih naseljih vec zemlje kakor lastniki iz teh naselij v posameznih kat. obcinah Jeruza­lemskih goric pri skupni površini le v treh primerih (Ivanjkovci, Cerovec, Jastrebci), pri posameznih kultu­rah pa: njive v 7 primerih (Ivanjkovci, Cerovec, Brebrov- nik, Jastrebci, Radomerje, Rincetova graba, Presika); travniki v 6 primerih (Pavlovski vrh, Cerovec, Vinski vrh, Radomerje, Slamnjak, Presika); gozdovi v 7 prime­rih (Ivanjkovci, Cerovec, Vinski vrh, Kog, Lacaves, Vi­tan, Jastrebci).
Skupno pa imajo lastniki iz sosednjih kmeckih na­selij v 22 kat. obcinah Jeruzalemskih goric znatno vec 
171

zemlje v celoti kakor v posameznih kulturah (tudi njiv, travnikov in gozdov) kot pa imajo lastniki iz 22 kat. ob­cin iste izven Jeruzalemskih goric v sosednjih kmeckih naseljih. Razen tega imajo lastniki iz sosednjih naselij tudi zemljo v ostalih 4 kat. obcinah Jeruzalemskih goric (Plešivec, Sv. Miklavž, Kaj žar, Ilovci), docim lastniki iz teh. kat. obcin nimajo zemlje izven Jeruzalemskih goric. Tako presega skupna površina zemlje v Jeruzalemskih goricah, last ljudi iz sosednjih kmeckih naselij, površino zemlje, ki jo imajo lastniki iz Jeruzalemskih goric v so­sednjih kmeckih predelih za celih 648,7 ha, od tega 39,3 ha njiv, 22,8 ha travnikov, 81,5 ha vrtov, 333,0 ha vinogradov, 48,9 ha pašnikov, 114,7 ha gozdov in 8,5 ha stavbišc.
219 zemljiških gospodarstev iz Jeruzalemskih goric z zemljo v Jeruzalemskih goricah in v sosednjih kmeckih naseljih pa pripada sledecim velikostnim skupinam:17
17 Pri zemljiških gospodarstvih, katerih lastniki bivajo v Jeruza­lemskih goricah, je upoštevana celotna površina njih zemljiške lastnine, pri vseh ostalih pa le zemljišca v Jeruzalemskih goricah.
1
 skupini
 V2— 1 ha
 velikosti,
 
11
 skupini
 1— 2 ha
 velikosti,
 
42
 skupini
 2— 5 ha
 velikosti,
 
45
 skupini
 5—10 ha
 velikosti,
 
15
 skupini
 10—15 ha
 velikosti,
 
8
 skupini
 15—20 ha
 velikosti,
 
5
 skupini
 20—30 ha
 velikosti,
 
2
 skupini
 nad 30 ha
 velikosti.
 

Teh 129 zemljiških gospodarstev je del vseh 733 zem­ljiških gospodarstev, katerih lastniki bivajo v Jeruza­lemskih goricah.
Lastniki iz Jeruzalemskih goric
56,63 odst, celotne produktivne površine zemlje v Je­ruzalemskih goricah pripada 733 zemljiškim gospodar­stvom, katerih lastniki bivajo v Jeruzalemskih goricah. Ta gospodarstva merijo skupno 76,36 odst, vseh njiv, 68,64 odst, vseh travnikov, 48,97 odst, vseh vrtov, 30,49 odst, vseh vinogradov, 58,87 odst, vseh pašnikov, 53,94 odst. 
172

vseh gozdov in 61,45 odst, vseh stavbišc v Jeruzalemskih goricah.
Med 733 zemljiškimi gospodarstvi ima 604 zemljo le v Jeruzalemskih goricah, 129 pa ima zemljo v Jeruzalem­skih goricah in izven njih v 25 sosednjih kmeckih nase Ijih. Posamezna gospodarstva so razlicne velikosti. Njih struktura je podrobneje razvidna iz sledecih preglednic:
Kat. obcina
 Ima zemlje ha
 
JO o . Ł N
 do 0,5
 0,5—1
 1—2
2—5
 5—10
 10—15
 15—20
 20—30
 | nad 30
 
Litmerk
 36
 8
 4
 9
 7
 6
 1
 —
 1
 —
 
Libanja
 34
 5
 4
 6
 2
 9
 3
 1
 3
 1
 
Pavlovski vrh
 34
 5
 4
 7
 13
 3
 —
 1
 1
 —
 
Mihalovci
 36
 2
 —
 10
 12
 2
 7
 1
 2
 —
 
Ivanjkovci
 23
 4
 3
 4
 4
 4
 2
 —
 —
 2
 
Velicane
 31
 1
 2
 8
 9
 11
 —
 —
 —
 —
 
Cerovec
 20
 3
 5
 3
 5
 2
 1
 1
 —
 —
 
Plešivec
 7
 1
 —
 2
 3
 —
 —
 —
 —
 1
 
Brebrovnik
 50
 2
 6
 6
 19
 12
 2
 2
 1
 —
 
Vinski vrh
 44
 2
 2
 4
 13
 5
 13
 2
 3
 —
 
Sv. Miklavž
 41
 7
 1
 4
 10
 7
 1
 3
 5
 3
 
Kaj žar
 19
 1
 5
 9
 3
 —
 1
 —
 —
 —
 
Vuzmetinci
 22
 1
 4
 7
 4
 3
 —
 —
 3
 —
 
I lovci
 9
 —
 —
 1
 4
 2
 1
 1
 —
 —
 
Hermanci
 15
 —
 1
 3
 3
 8
 —
 —
 —
 —
 
Gomila
 23
 —
 4
 4
 7
 5
 3
 —
 —
 —
 
Kog
 54
 7
 6
 8
 22
 7
 —
 2
 1
 1
 
Lacaves
 33
 10
 4
 4
 10
 2
 1
 2
 —
 —
 
Vitan
 42
 5
 2
 4
 8
 11
 6
 5
 1
 —
 
Jastrebci
 48
 5
 5
 9
 16
 11
 2
 —
 —
 —
 
Radomerje
 46
 3
 12
 7
 10
 8
 1
 4
 —
 1
 
Gresovšcak
 5
 —
 —
 2
 3
 
 
 
 
 
 
Slamnjak
 33
 4
 3
 6
 12
 5
 1
 —
 2
 —
 
Rincetova graba
 4
 —
 —
 —
 2
 1
 1
 —
 —
 ¦ —
 
Nunska graba
 12
 —
 3
 6
 3
 
 
 
 
 
 
Presika
 12
 1
 2
 3
 4
 —
 2
 —
 —
 —
 
skupno
 733 o,
 77
o
 82
OX
 136
m
 208
LT)
 124
 49
 25
 23
 9
 
v %
 
 
 
 1
 
 
 OO
 
 
 
 
o o
 o
 r—4
 oo
 oo
 >—<
 
 
 
 
 

173

Velikost v ha
 Število
 Ima zemljo
 
samo v Jeruz. goricah
 tudi v sos. km. nas.
 
do 0,5
 77
 77
 —
 
0,5— 1
 82
 81
 1
 
1— 2
 136
 » l25
 11
 
2— 5
 208
 166
 42
 
5—10
 124
 79
 45
 
10—15
 49
 34
 15
 
15—20
 25
 17
 8
 
20—30
 23
 18
 5
 
nad 30
 9
 7
 2
 
skupno
 733
 604
 129
 

18 Na podlagi ljudskega štetja leta 1931. je v Sloveniji (v Dravski banovini) 156.628 zemljiških gospodarstev in sicer velikosti: 11,8 odstot. do 0,5 ha, 8,5 odstot. 0,5—1 ha, 12,7 odstot. 1—2 ha, 24,4 odstot. 2—5 ha, 18,7 odstot. 5—10 ha, 15,8 odstot. 10—20 ha, 8,1 odstot. nad 20 ha. Po­datki: Statisticni godišnjak 1935—36.
Najvec zemljiških gospodarstev nad 10 ha velikosti je v kat. obcinah Libanja (8), Mihalovci (10), Vinski vrh (18), Sv. Miklavž (12), Radomerje (6).
Primerjava strukture zemljiških gospodarstev lastni­kov iz Jeruzalemskih goric s strukturo zemljiških gospo­darstev v vsej Sloveniji18 kaže, da v Jeruzalemskih gori­cah še izraziteje kakor drugod prevladuje malo zemlji­ško gospodarstvo (v Jeruzalemskih goricah je 2/5 gospo­darstev velikih do 2 ha, v vsej Sloveniji pa 7'3, odnosno v Jeruzalemskih goricah 2/3 do 5ha, v Sloveniji pa 3/5.
Nekateri lastniki teh 733 zemljiških gospodarstev imajo zemljo v eni, drugi v dveh ali vec kat. obcinah Je­ruzalemskih goric, odn. 25 sosednjih naselij. Podrobneje je to razvidno iz prve preglednice na 175. strani.
Skoro polovica vseh zemljiških gospodarstev ima zemljo v vec kakor 1 kat. obcini, med njimi je cez eno tretjino onih gospodarstev z velikostjo do 5 ha. Iz gor­njega je razvidna velika razdrobljenost, ki je v resnici še vecja, kajti tukaj ni upoštevana razdrobljenost zem­ljišc posameznih gospodarstev v okviru posameznih kat. obcin. V razdrobljenosti pa je šibkost gospodarstva. Ve­cina zemljiških gospodarstev v Jeruzalemskih goricah ima zavoljo razdrobljenosti slabe pogoje.
174

Velikost v ha
 število
 Ima zemljo v
 
1 k. o
 o.
M CM
 d
 4 k. o.
 5 k. o..
 6 k. o.
 7 k. o.
 8 k. o.
 
do 0,5
 77
 75
 1
 1
 —
 —¦
 —
 —
 —
 
0,5— 1
 82
 77
 5
 —
 —
 —
 —
 —
 —
 
1— 2
 136
 100
 34
 2
 —
 —
 —
 —
 —
 
2— 5
 208
 98
 84
 21
 5
 —
 —
 —
 —
 
5—10
 124
 29
 53
 33
 8
 1
 —
 —
 —
 
10—15
 49
 8
 20
 15
 3
 2
 1
 —
 —
 
15—20
 25
 3
 8
 8
 6
 —
 —
 —
 —
 
20—30
 23
 4
 6
 5
 4
 4
 —
 —
 —
 
nad 30
 9
 1
 1
 2
 3
 —
 1
 —
 1
 
skupno
 733
 395
 212
 87
 29
 7
 2
 —
 1
 

Lastniki 733 zemljiških gospodarstev v Jeruzalem­skih goricah imajo 3566,1 ha celotne produktivne površi­ne Jeruzalemskih goric. Podrobneje je to razvidno iz pre­glednic.

Velikost v ha
 Število
 ‘E1
 Ima v
E
2
 Jeruzalemskih goricah ha c > . ©
O o 0 , TS > G1
+-> d N Ł S
 
>
 
 a
 §0
 (/)
 
 
do 0,5
 77
 3,6
 1,1
 2,2
 10,1
 2,7
 1,7
 1,0
 22,4
 
0,5— 1
 82
 17,7
 2,1
 8,0
 20,5
 4,5
 5,3
 1,3
 58,4
 
1— 2
 136
 68,0
 17,2
 21,3
 51,0
 13,5
 23,5
 2,5
 197,0
 
2— 5
 208
 265,4
 55,8
 62,7
 85,1
 55,1
 127,6
 7,2
 658,9
 
5—10
 124
 307,6
 105,3
 54,2
 64,4
 70,1
 173,2
 7,3
 782,1
 
10—15
 49
 234,6
 78,6
 26,0
 44,6
 41,4
 126,2
 4,5
 555,9
 
15—20
 25
 152,2
 58,0
 17,7
 27,1
 25,1
 113,1
 3,3
 396,5
 
20—30
 23
 182,2
 92,4
 25,6
 45,8
 37,5
 139,4
 3,4
 526,3
 
nad 30
 99
 90,0
 48,5
 22,6
 67,1
 32,4 105,5
 2,5
 368,6
 

skupno 733 1320,3 459,0 240,3 415,7 282,3 815,5 33,0 3566,1
Lastniki, ki bivajo v Jeruzalemskih goricah, imajo le 76,36 odst, njiv, 68,64 odst, travnikov, 48,97 odst, vrtov, 30,49 odst, vinogradov, 58,87 odst, pašnikov, 53,94 odst, gozdov, 61,45 odst, stavbišc, odnosno le 56,63 odst, celot­ne produktivne površine zemlje v Jeruzalemskih goricah, ostalo je last lastnikov izven Jeruzalemskih goric.
175

Ako je razmerje med površino posameznih kultur (njiv, travnikov, vrtov, vinogradov, pašnikov, gozdov, stavbišc) pri celotni produktivni površini v Jeruzalem­skih goricah kakor (izraženo v odstotkih):
27,46 : 10,62 : 7,79 : 21,65 : 7,62 : 24,01 : 0,85 je razmerje pri zemlji, ki jo imajo lastniki iz Jeruzalem­skih goric kakor (izraženo v odstotkih):
37,02 : 12,87 : 6,74 : 11,66 : 7,92 : 22,87 : 0,92; torej za te lastnike predvsem ugodneje pri njivah, skraj­no neugodno pri vinogradih. Docim so lastniki tri cetrti­ne površine vseh njiv, so lastniki le do ene tretjine vseh vinogradov v Jeruzalemskih goricah.
129 izmed 733 lastnikov iz Jeruzalemskih goric ima zemljo tudi v sosednjih naseljih. Podrobneje je to raz­vidno iz sledece preglednice:
Velikost v ha
 Število
 >
'c
 Ima v sosednjih naseljih ha
 
travn.
 vrtov
 vinogr.
 pašn.
 gozdov
 stavb.
 skupno
 
do 0,5
 _
 —
 —
 —
 —
 
 —
 —
 —
 
0,5— 1
 1
 —
 —
 —
 0,2
 —
 —
 —
 0,2
 
1— 2
 11
 3,7
 1,2
 0,1
 —
 —
 4,1
 —
 9,1
 
2— 5
 42
 19,8
 5,9
 1,0
 0,8
 1,5
 17,7
 —
 46,7
 
5—10
 45
 49,7
 11,2
 1,0
 1,8
 2,0
 27,3
 0,1
 93,1
 
10—15
 15
 10,6
 10,5
 —
 0,2
 0,5
 19,1
 —
 40,9
 
15—20
 8
 10,4
 7,2
 —
 —
 0,6
 12,7
 —
 30,9
 
20—30
 5
 4,8
 2,2
 1,9
 0,6
 0,5
 5,9
 —
 15,9
 
nad 30
 2
 4,6
 3,4
 —
 —
 0,5
 1,0
 —
 9,5
 
skupno
 129
 103,6
 41,6
 4,0
 3,6
 5,6
 87,8
 0,1
 246,3
 

V Jeruzalemskih goricah in v 25 sosednjih nase­ljih ima 733 lastnikov, ki bivajo v Jeruzalemskih goricah, skupno 3812,4 ha celotne produktivne površine, odnosno 1423,9 ha njiv, 500,6 ha travnikov, 244,3 vrtov, 419,3 ha vi­nogradov, 287,9 ha pašnikov, 903,3 ha gozdov in 33,1 ha stavbišc. Podrobneje je to razvidno iz sledecih dveh pre­glednic (glej na 177. strani!).
Iz gornje preglednice je razvidno, da so sorazmerno bolj udeležena pri lastništvu njiv zemljiška gospodarstva
176

Velikost v ha
 Število lastnikov
 Ima v celoti ha
 
njiv
 travn.
 vrtov
 vinogr. pašn.
 gozdov
 stavb.
 skupno velikost
 1 gosp, povpr. v ha
 
do 0,5
 77
 3,6
 14
2,1
 2,2
 10,1 2,7
 1,7
 1,0
 22,4
 0,29
 
0,5— 1
 82
 16,7
 8,0
 20,7 4,5
 5,3
 1,3
 58,6
 0,71
 
1— 2
 136
 71,7
 18,4
 21,4
 51,0 13,5
 27,6
 2,5
 206,1
 1,51
 
2— 5
 208
 285,2
 61,7
 63,7
 85,9 56,6
 145,3
 7,2
 705,6
 3,39
 
5—10
 124
 357,3
 116,5
 55,2
 66,2 72,1
 200,5
 7,4
 875,2
 7,06
 
10—15
 49
 245,2
 89,1
 26,0
 44,8 41,9
 145,3
 4,5
 596,8
 12,07
 
15—20
 25
 162,6
 65,2
 17,7
 27,1 25,7
 125,8
 3,3
 427,4
 17,09
 
20—30
 23
 187,0
 94,6
 27,5
 46,4 38,0
 145,3
 3,4
 542,2
 23,57
 
nad 30
 9
 94,6
 51,9
 22,6
 67,1 32,9
 106,5
 2,5
 378,1
 42,01
 
skupno
 733
 1423,9
 500,6
 244,3
 419,3 287,9
 903,3
 33,1
 3812,4
 5,20
 

Zemlja v %

Velikost v ha
 Štev, v %
 njive
 travn.
 vrtovi
 vinogr.
 pašn.
 gozd.
 stavb.
 skupno
 
do 0,5
 10,50
 0,25
 0,22
 0,90
 2,41
 0,94
 0,19
 3,02
 0,59
 
0,5— 1
 11,19
 1,18
 0,42
 3,28
 4,94
 1,56
 0,59
 3,92
 1,54
 
1— 2
 18,55
 5,03
 3,67
 8,77
 12,17
 4,69
 3,06
 7,55
 5,41
 
2— 5
 28,38
 20,03
 12,31
 26,07
 20,49
 19,66
 16,08
 21,75
 18,50
 
5—10
 16,92
 25,09
 23,25
 22,59
 15,75
 25,04
 22,20
 22,36
 22,96
 
10—15
 6,68
 17,22
 17,78
 10,64
 10,69
 14,55
 16,08
 13,60
 15,65
 
15—20
 3,41
 11,42
 13,01
 7,24
 6,47
 8,93
 13,93
 9,97
 11,21
 
20—30
 3,14
 13,13
 18,88
 11,26
 11,07
 13,20
 16,08
 10,28
 14,22
 
nad 30
 1,23
 6,65
 10,46
 9,25
 16,01
 11,43
 11,79
 7,55
 9,92
 
skupno
 100 °/o
 100 °/o
 100 °/o
 100 °/o
 100 °/o
 100 %
 100 °/o
 100 °/o
 100 °/o
 

skupin 2—20 ha, pri travnikih skupine nad 5 ha, pri vrto­vih skupine do 5 ha, pri vinogradih skupine do 5 ha in skupina nad 30 ha, pri pašnikih skupini do 1 ha, skupini 2—10 ha in skupina nad 30 ha, pri gozdovih skupine nad 10 ha, pri stavbišcih pa skupine do 5 ha velikosti.
Primerjava Jeruzalemskih goric z vso Slovenijo19 v vprašanju, v kakem razmerju je lastnina med posamez­nim velikostnimi skupinami zemljiških gospodarstev, ka­že, da je pri 733 zemljiških gospodarstvih lastnikov iz Je­ruzalemskih goric pri celotni lastnini udeleženo malo
19 V vsej Sloveniji pripada celotna površina posameznim skupinam zemljiških gospodarstev izraženo v odstotkih: do 0,5 ha 0,4, 0,5—1 ha 0,8, 1—2 ha 2,3, 2—5 ha 9,8, 5—10 ha 16,2, 10—20 ha 26,9, nad 20 ha 43,6 odstotkov. (Glej Statisticni godišnjak 1935—36.)
12 Domacija
177

zemljiško gospodarstvo v vecji meri, kakor velja to za vso Slovenijo. Skupini do 0,5 ha velikosti pripada 0,59 odst, površine (v vsej Sloveniji 0,4 odst.), 0,5—-1 ha 1,54 (0,8), 1—2 ha 5,41 (2,3), 2—5 ha 18,50 (9,8), 5—10 ha 22,96 (16,2), odstotkov, ali skupno skupinam do 10 ha 49,0 odst, (v vsej Sloveniji 29,5 odst.!); pri vecjih gospodarstvih pa je obratno: 10—20 ha 26,86 odst. (26,9 odst.), nad 20 ha 24,14 odst. (43,6 odst.!) ali skupno skupinam nad 10ha 51.0 odst, (v vsej Sloveniji 70,5 odst.).
Podrobno je to razvidno tudi z sledece preglednice o povprecni površini posameznega zemljiškega gospodar­stva v okviru pos. velikostne skupine:
Velik, v ha
 'c
 Povprecno na 1 zemlj. gosp, ha
 skupno
 
travn.
 vrtov
 § >
 pašn.
 gozd.
 stavb.
 
do 0,5
 0,05
 0,01
 0,03
 0,13
 0,04
 0,02
 0,01
 0,29
 
0,5— 1
 0,20
 0,03
 0,10
 0,25
 0,06
 0,06
 0,02
 0,72
 
1— 2
 0,53
 0,14
 0,16
 0,38
 0,09
 0,20
 0,02
 1,52
 
2— 5
 1,37
 0,30
 0,31
 0,41
 0,27
 0,70
 0,03
 3,39
 
5—10
 2,88
 0,94
 0,45
 0,53
 0,58
 1,62
 0,06
 7,06
 
10—15
 5,00
 1,82
 0,53
 0,91
 0,86
 2,97
 0,09
 12,18
 
15—20
 6,50
 2,61
 0,71
 1,08
 1,03
 5,03
 0,13
 17,07
 
20—30
 8,13
 4,11
 1,19
 2,02
 1,65
 6,32
 0,15
 23,57
 
nad 30
 10,51
 5,76
 2,51
 7,46
 3,65
 11,83
 0,29
 42,03
 

Dejstvu, da pripade povprecno posameznemu zemlji­škemu gospodarstvu lastnikov iz Jeruzalemskih goric vec zemlje, kakor pa v vsej Sloveniji, je razlog v tem, ker ni v Jeruzalemskih goricah lastnika nad 100 ha veli­kosti, v vsej Sloveniji pa jih je dovolj.20 Toda Jeruzalem­ske gorice imajo izrazito kmecki znacaj, skoro vsem iz­med 733 lastnikov zemljiških gospodarstev v Jeruzalem­skih goricah je zemlja edini, odnosno glavni vir preživ­ljanja, docim je v vsej Sloveniji dobra 75 zemljiških last­nikov, ki jim je dohodek iz zemlje stranskega znacaja.21
20 Skupno 485 zemljiških gospodarstev, ki merijo nad 100 ha, od tega 299 velikosti 100—200 ha, 131 velikosti 200—500 ha in 55 velikosti nad 500 ha. (Glej statisticni godišnjak.)
21 Med 154.628 zemljiškimi gospodarstvi celih 32.877 gospodarstev, med temi kar polovica velikosti do 1 ha, cetrt velikosti 1—2 ha, šestina velikosti 2—5 ha itd. (Glej Statisticni godišnjak.)
178

Zavoljo izrazito kmeckega znacaja Jeruzalemskih go­ric je potreba po zemlji še izrazito obcutnejša. Kaki so notranji odnosi med 733 zemljiškimi gospodarstvi iz po­vprecij ni razvidno. Vsa izmed 733 gospodarstev nimajo vseh kultur. Podrobneje je to razvidno iz spodnje pre­glednice: ...........
Velikost
 s
 
 Število gospodarstev brez
 
v ha
 •S
 njiv
 travn.
 vrtov
 vinogr.
 pašn.
 gozd.
 
do 0,5
 77
 55
 67
 28
 32
 44
 73
 
0,5— 1
 82
 27
 68
 28
 25
 39
 66
 
1— 2
 136
 17
 80
 38
 29
 42
 74
 
2— 5
 208
 2
 63
 39
 49
 36
 35
 
5—10
 124
 —
 13
 15
 15
 7
 5
 
10—15
 49
 —
 —
 4
 5
 —
 1
 
15—20
 25
 —
 —
 —
 3
 1
 —
 
20—30
 23
 —
 —
 1 1'
 —
 —
 —
 
nad 30
 9
 —
 .—
 —
 1
 —
 —
 
skupno
 733
 101
 291
 152
 159
 169
 254
 
v %
 100,0
 13,78
 39,7
 20,7
 21,69
 23,0
 34,65
 

Med 733 zemljiškimi gospodarstvi lastnikov iz Jeru­zalemskih goric je 13,78 odst, brez njiv in nima osnovnih pogojev, da bi na lastni zemlji pridelalo svoj kruh. 39,7 odst, lastnikov nima travnika odnosno 23,0 odst, lastni­kov nima pašnika, brez travnika in pašnika skupno pa je 14,19 odst, vseh lastnikov iz Jeruzalemskih goric (104 lastniki in sicer velikosti do 0,5 ha 38, 0,5—1 ha 31, 1—2 ha 23, 2—5 ha 11, 5—10 ha 1). Eni sedmini (14,19 odst.) last­nikov manjkajo osnovni pogoji za živinorejo; 20,7 odst, lastnikov je brez vrtov in je brez osnovnih pogojev za sadjerejo; brez vinograda, najvažnejše zemljiške kulture v Jeruzalemskih goricah, je 21,69 odst., torej cez eno pe­tino vseh lastnikov; 34,65 odst. (r/3 vseh!) lastnikov nima gozda, torej jim manjka najnujnejših drv za kurjavo in listja za steljo iz lastnega gozda.
Nastane vprašanje, v kakem razmerju so pri posa­meznih zemljiških gospodarstvih kulture.
Z lastništvom njiv je povezano 632 zemljiških gospo­darstev izmed 733. Kako površino njiv imajo posamezna zemljiška gospodarstva, kaže podrobneje sledeca pre­glednica:
12*
179

Ima njiv ha
Velikost o
i h m oj _ 2 2 5
do 0,5 22 — — — — — — — — — — 22
0,5— 1 41 8 — — — — — — — — — 55
1— 2 57 43 16 3 — — — — — — — 119

2— 5 21 45 57 46 31 6 — — — — — 206

5—10 1 3 9 15 34 42 20 — — — — 124
10—15 1 — — — 2 5 31 8 2 — — 49
15—20 — — — — — 1 6 18 — — — 25
20—30 — — — — 1— 3 17 2 — — 23
nad 30 — — — — — — 1 1 7 — — 9
skupno 149 99 82 64 68 54 61 44 11 — — 632
Pri teh gospodarstvih z njivami so mnoga taka, da lastniki nimajo pogojev pridelati na lastni zemlji dovolj kruha (saj ima skoro cetrtina oseb komaj po do 0,5 ha njiv!), nekatera gospodarstva pa imajo mnogo njiv, v prvi vrsti vecja zemljiška gospodarstva, tako da imajo pogoje pridelati za lastno porabo, za prodajo ali za de­lovno silo, odnosno lahko dado njive v zakup.
Travnike in pašnike ima 629 zemljiških gospodarstev izmed 733. Podrobneje je njih lastništvo razvidno iz sle­dece preglednice:
Velikost v ha o 7

Ima travnikov in pašnikov ha
m (N _ o o
' I — -u ~ ° m
j 1 I I 1 J J,
o a
do 0,5 39 — — — — — — — — — — 39
0,5— 1 48 3 — — —— — — — — — 51
1— 2 94 16 2 1 — — — — — — — 113

2— 5
 91
 72
 28
 3
 3 — — — — —
 — 197
 
5—10
 11
 30
 21
 27
 26
 7
 1 — — —
 — 123
 
10—15
 1
 3
 4
 9
 11
 12
 9 — — —
 — 49
 
15—20
 —
 —
 —
 —
 7
 10
 8 — — —
 — 25
 
20—30
 —
 —
 —
 —
 1
 2
 12 7 1 —
 — 23
 

nad 30 — — — — — — 143 1— 9
skupno 284 124 55 40 48 31 31 11 4 1 — 629
180

Tudi pri gospodarstvih s travniki in pašniki so mno­ga taka, da nudijo tesne pogoje za vzdrževanje živine (saj ima skoro polovica vseh komaj po do 0,5 ha trav­nikov in pašnikov).
Gozdove ima 479 zemljiških gospodarstev izmed 733 (34,65 odst, gospodarstev je brez gozda!). Podrobneje je to razvidno iz sledece preglednice:
Velikost v ha
 do 0,5
 0,5—1
 1—1,5
 Ima gozda ha
 15—20
 20—30
 skupno
 
1,5—2
 3
 I I 1
 10—15
 
do 0,5
 4
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 4
 
0,5— 1
 11
 5
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 16
 
1— 2
 42
 17
 2
 1
 
 
 
 
 
 
 
 62
 
2— 5
 53
 66
 31
 19
 4
 
 
 
 
 
 
 173
 
5—10
 5
 14
 32
 35
 26
 7
 
 
 
 
 
 119
 
10—15
 —
 1
 2
 2
 21
 10
 11
 1
 —
 —
 —
 48
 
15—20
 —
 —
 —
 —
 2
 4
 14
 5
 —
 —
 —
 25
 
20—30
 —
 1
 —
 —
 1
 1
 9
 10
 1
 —
 —
 23
 
nad 30
 
 
 —
 
 
 
 1
 2
 5
 —
 1
 9
 
skupno
 115
 104
 67
 57
 54
 22
 35
 18
 6
 —
 1 479
 

Med gospodarstvi z gozdom je skoro polovica (219) takih, kjer gozd skopo krije potrebo po kurivu, saj skoro polovica gospodarstev nima gozda nad 1 ha velikosti. Vecja gospodarstva pa imajo pogoje, da iz lastnega goz­da krijejo potrebo po kurjavi, še vec, imajo pogoje za prodajo lesa, šibja in listja za steljo. Mali gozdovi so izcrpani.
Vrtove ima 581 zemljiških gospodarstev izmed 733. Podrobneje je to razvidno iz preglednice na 182. strani.
Pri lastnikih iz Jeruzalemskih goric izrazito prevla­dujejo mali vrtovi, tri cetrtine vrtov (422 izmed 581!) je velikih do 0,5 ha, le 10 vrtov meri nad 2 ha (2—3 ha 8, 3—4 ha 1, 10—15 ha l).22
22 Lastniki izven Jeruzalemskih goric pa imajo v Jeruzalemskih goricah 27 vrtov nad 2 ha velikosti in sicer velikosti 2—3 ha 14, 3—4 ha 6, 4—6 ha 2, 6—10 ha 2, 10—15 ha 3 vrtove.
181

Ima vrta ha
Velikost
do 0,5 49 — — — — — — — — — — 49
0,5— 1 54 — — — — — — — — — — 54
1— 2 94 3 1 — — — — — — — — 98
2— 5 125 39 3 1 1 — — — — — — 169

5—10 59 42 7 — 1 — — — — — — 109
10—15 24 12 8 1 — — — — — — — 45
15—20 10 9 3 2 1 — — — — — — 25
20—30 5 4 7~ 3 4 1 — — — — — 23
nad 30 2 1 3 — 1 — — — 1 — — 9
skupno 422 110 32 7 8 1 — — 1 — — 581
Vinogradi so najvažnejša zemljiška kultura v Jeru­zalemskih goricah.
Vinograde ima 574 zemljiških gospodarstev izmed 733.23 Podrobneje je to razvidno iz sledece preglednice:
23 Všteti so tudi vinogradi, ki jih imajo ti lastniki izven Jeruza­lemskih goric, skupno 3,6 ha; izven Jeruzalemskih goric ima vinograde 12 lastnikov iz Jeruzalemskih goric, med njimi 5 samo izven, 7 pa iz­ven Jeruzalemskih goric in v njih.
Ima vinograda ha
Velikost v ha o o
S a
cn
c« H

do 0,5
 45
 — — — — — — — — — — — 45
 
0,5— 1
 47
 10
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 57
 
1— 2
 68
 32
 7
 
 
 
 
 
 
 
 
 107
 
2— 5
 89
 53
 14
 2
 1
 
 
 
 
 
 
 159
 
5—10
 52
 43
 9
 3
 1
 —.
 1
 —
 —
 
 -- - --
 109
 
10—15
 11
 15
 9
 4
 4
 1
 
 
 
 —
 
 44
 
15—20
 5
 6
 6
 3
 1
 —
 1
 —
 —
 —-
 — — '
 22
 
20—30
 3
 5
 7
 2
 3
 1
 —
 1
 1
 —
 _ —
 23
 
nad 30
 —
 2
 1
 —
 1
 1
 —
 1
 —
 1
 — 1
 8
 

skupno 320 166 53 14 11 3 2 2 1 1 — 1 574
Prevladujejo mali vinogradi, saj je nad tri petine vi­nogradov teh lastnikov iz Jeruzalemskih goric velikosti do 0,5 ha. Vsa zemljiška gospodarstva z vinogradi nad 4 ha velikosti (7) niso kmecka gospodarstva. Njih lastniki 
182

(Ulm, Litmerk; Beniger, Mihalovci; cerkev Sv. Miklavž; Fischerauer, Plešivec; Kodolitsch, Gomila; Košar, Kog; Vsa zemljiška gospodarstva z vinogradi nad 4 ha veliko­sti (7) niso kmecka gospodarstva. Njih lastniki (Ulm, Litmerk; Beniger, Mihalovci; Cerkev Sv. Miklavž; Fi­scherauer, Plešivec; Kodolitsch, Gomila; Košar, Kog; Breznik, Kog) obdelujejo zemljo z mezdno delovno silo.
Med vsemi 733 lastniki iz Jeruzalemskih goric je lastništvo posameznih kultur v sledecem razmerju, ka­kor kaže preglednica (število lastnikov izraženo v od­stotkih):
Ima posameznih kultur v %
Kulture
>o ‘S
c« c
njive 13,78 20,33 13,50 11,19 8,73 9,28 7,37 8,32 6,00 1,50 — — — travniki
in pašniki 14,19 38,76 16,91 7,50 5,45 6,55 4,23 4,23 1,50 0,54 0,14 — —
gozdovi 34,65 15,69 14,19 9,14 7,77 7,37 3,00 4,78 2,45 0,82 — 0,14 —
vrtovi 20,70 57,60 15,01 4,37 0,95 1,09 0,14 — — 0,14 — — —
Vinogradi 21,69 43,65 22,65 7,23 1,91 1,50 0,41 0,27 0,27 0,14 0,14 — 0,14
To razmerje je za skrajno vecino zemljiških gospo­darstev lastnikov iz Jeruzalemskih goric neugodno, skraj­no neugodno ob dejstvu, da ima teh 733 lastnikov le 56,63 odst, produktivne površine Jeruzalemskih goric, od­nosno le: 76,36 odst, vseh njiv, 68,64 odst, vseh travnikov, 48,97 odst, vseh vrtov, 30,49 odst, vseh vinogradov, 58,87 odst, vseh pašnikov, 53,94 vseh gozdov.
Med 733 zemljiškimi gospodarstvi lastnikov iz Jeru­zalemskih goric je 718 individualnih ali družinskih, 15 pa raznih ustanov (gasilska društva Vitan, Radomerje, Pod- gradje; upravna obcina Kog; šolske obcine: Sv. Bolfenk, Sv. Miklavž, Svetinje; denarna zavoda: Kmecka hranilni­ca in posojilnica Sv. Bolfenk, Hranilnica in posojilnica za Sv. Miklavž itd. — Sv. Miklavž; cerkve: Sv. Bolfenk na Kogu, Sv. Miklavž, Svetinje, Cerovec, Jeruzalem, Pod- gradnje). Te ustanove imajo v Jeruzalemskih goricah skupno 76i,9ha zemlje. Podrobneje to kaže sledeca pre­glednica:
183

Ustanove
 Število
 Ima v Jeruzalemskih goricah ha
 
’c
 travn.
 vrtov
 vinogr.
 pašn.
 gozdov
 stavb.
 skupno
 
Cerkve
 6
 20,0
 5,9
 4,3
 12,4
 9,3
 19,4
 0,9
 72,2
 
Den. zavodi
 2
 2,7
 0,1
 0,1
 0,4
 —
 —
 0,1
 3,4
 
Šolske obcine
 3
 —
 —
 0,3
 0,3
 —
 —
 0,2
 0,8
 
Upr. obcine
 1
 —
 —
 —
 —
 0,4
 —
 —
 0,4
 
Gasilna dr.
 3
 —
 —
 —
 —
 —
 —
 0,1
 0,1
 
Skupno
 15
 22,7
 6,0
 4,7
 13,1
 9,7
 19,4
 1,3
 76,9
 

Najvec je cerkvenega, med njimi ima samo cerkev Sv. Miklavža (46,3 ha, od tega 12,2 ha njiv, 4,2 ha travni­kov, 3,3 ha vrtov, 6,8 ha vinogradov, 7,1 ha pašnikov, 12,2 ha gozdov, 0,5 ha stavbišc), ki je drugo najvecje zem­ljiško gospodarstvo lastnikov iz Jeruzalemskih goric, eno izmed 9 zemljiških gospodarstev z velikostjo nad 30 ha. Ostalih 8 gospodarstev nad 30 ha velikosti je individual­nih ali družinskih. Njih lastniki imajo: Fischerauer I. M. — Plešivec 96,6 ha (od tega 34,1 ha vinogradov, 24,9 ha go­zdov, 11,5 ha vrtov!); Munda F. — Ivanjkovci 38,1 ha (od tega 13,5 ha njiv, 11,5 ha gozda, 9,7 ha travnikov); Peto- var L. — Ivanjkovci 35,1 ha (od tega 10,3 ha njiv, 8,6 ha gozdov, 7,3 ha travnikov); Rajh L. L — Sv. Miklavž 35,2 ha (od tega 11,9 ha njiv, 11,8 ha gozdov, 6,7 ha travnikov); Filipic I. M. — Radomerje 34,3 ha (od tega 11,8 ha njiv, 9,1 ha gozdov); Vavpotic I. I. — Libanja 31,0 ha (od tega 11,2 ha njiv, 10,8 ha gozdov); Kodolitsch — Gomila 30,9 ha (od tega 16,7ha vinogradov!); Lah J. K. — Sv. Miklavž 30,7 ha (od tega 13,3 ha gozdov, 8,5 ha njiv). Pri kmeckih gospodarstvih prevladujejo njive, gozdovi in travniki, pred ostalimi kulturami v prvi vrsti pred vinogradi, pri gospodarstvih zemljiške gospode (cerkev Sv. Miklavž, Fischerauer, Kodolitsch) pa so tudi veliki vinogradi, ki dajejo zndacaj tem gospodarstvom. Podobno je tudi pri ostalih zemljiških gospodarstvih lastnikov iz Jeruzalem­skih goric, saj ima vsa gospodarstva z vinogradi nad 4 ha zemljiška gospoda, razen gornjih treh še: Beniger O. — Mihalovci 30,0 ha (od tega 8,84 ha gozdov, 7,7 ha vinogra­dov); Košar R. — Kog 22,4 ha (od tega 10,3 ha vinogra­
184

dov); Breznik J. A. — Kog 16,9 ha (od tega 5,0ha vino­gradov); Ulm M. — Litmerk 8,4 ha (od tega 4,1 ha vino­gradov). Nekateri od te zemljiške gospode (Fischerauer, Kodolitsch, Beniger) so tuje krvi in tuje zavesti; v pri­meri z ostalimi zemljiškimi gospodarstvi lastnikov iz Je­ruzalemskih goric imajo dvakrat toliko zemlje kakor vsa gospodarstva do 1 ha velikosti. So 3 (0,41 odst, vseh zem­ljiških gospodarstev lastnikov iz Jeruzalemskih goric), imajo 157,5 ha produktivne zemlje (4,13 odst, vse pro­duktivne zemlje lastnikov iz Jeruzalemskih goric), od tega 58,5 ha vinogradov (13,97 odst, vseh vinogradov last­nikov iz Jeruzalemskih goric), gospodarstev z velikostjo do Iha je 159 (21,69 odst.) z 81,0 ha zemlje (2,13 odst.), od tega 30,8 ha vinogradov (7,35 odst.).
Cigavi so vinogradi?
Vinogradi dajejo osnovni znacaj zemljiškogospodar- ski strukturi Jeruzalemskih goric. Merijo 1363,2 ha ali 21,65 odst, celotne produktivne površine v Jeruzalem­skih goricah. Izmed vseh 1417 lastnikov, ki imajo v Jeru­zalemskih goricah zemljo, nima vinogradov 249 lastni­kov. Zemljiška gospodarstva 1168 lastnikov imajo poleg ostalih zemljiških kultur v Jeruzalemskih goricah tudi vinograde. Podrobneje je to razvidno iz sledece pregled­nice:
Celih 22,37 odst, lastnikov iz Jeruzalemskih goric je brez vinograda.24 Med ostalimi lastniki zemlje v Jeruza-

Bivališce lastnikov
 Število lastnikov
 Ima vinograde
 Brez vinogradov
 
število
 °/o
 število
 °/o
 
Jeruzalemske g.
 733
 569
 77,63
 164
 22,37
 
sos. kmecka nas.
 468
 407
 86,97
 61
 13,03
 
Ormož—L j utomer
 98
 85
 86,73
 13
 13,27
 
ostala Slovenija
 61
 54
 88,52
 7
 11,48
 
drugi predeli drž.
 16
 13
 81,24
 3
 18,76
 
izven države
 41
 40
 97,56
 1
 2,44
 
skupno
 1417
 1168
 82,44
 249
 17,56
 

24 5 lastnikov iz Jeruzalemskih goric, ki imajo vinograde v sosed­njih naseljih, tu ni upoštevanih.
185

lemskih goricah nima tu vinogradov 12,43 ods., in to v razmerju, da je sorazmerno manjši odstotek brez vino­gradov, cim bolj je bivališce oddaljeno od Jeruzalemskih goric. Izjema so lastniki iz drugih predelov države.25
25 Med njimi so vecinoma izseljenci iz Jeruzalemskih goric, ki so ostali lastniki zemlje v Jeruzalemskih goricah. .
Vinogradi 1168 zemljiških gospodarstev z vinogradi v Jeruzalemskih goricah so razlicne velikosti, kar je po­drobno razvidno iz sledece preglednice:
> o
Bivališce rJS lastnikov Ł Ł H V)
 Ima vinogradov ha
 
“l—(in™ _ m o o
¦§ s. i 3 ril H i §
 

Jeruza-
 
lemske g. sos. km.
 569
 317
 165
 53
 13
 11
 3
 2
 2
 1
 1
 —
 1
 
naselja Ormož—
 407
 203
 122
 43
 14
 19
 —
 4
 1
 —
 —
 —
 1
 
Ljutomer ostala
 85
 19
 19
 11
 8
 11
 2
 2
 5
 4
 3
 1
 —
 
Slovenija drugi predeli
 54
 11
 19
 6
 3
 9
 3
 1
 1
 —
 —
 1
 —
 
države
 13
 6
 5
 1
 —
 —
 —
 
 —
 1
 —
 —
 —
 
izven države
 40
 6
 3
 2
 4
 3
 2
 4
 8
 6
 1
 —
 1
 
skupno
 1168
 562
 333
 116
 42
 53
 10
 13
 17
 12
 5
 2
 3
 
v % 100,0 48,13 28,52 9,94 3,60 4,54 0,85 1,11
 1,46 1,02 0,42 0,17 0,26
 

Izrazito prevladujejo mali vinogradi, saj je skoro po­lovico velikih le do 0,5 ha, odnosno tri cetrtine vseh je velikih le do 1 ha. Vinogradov nad 4 ha velikosti je 52 (4,44 odst. vseh). Pri teh vinogradih prevladujejo lastni­ki izven Jeruzalemskih goric (45) pred onimi iz Jeruza­lemskih goric (7). Pri lastnikih izven Jeruzalemskih go­ric so vinogradi povprecno znatno vecji kakor pri lastni­kih iz Jeruzalemskih goric. To je podrobneje razvidno iz primerjave med številom lastnikov in med celotno površino vinogradov, kakor jo kaže prva preglednica na 187. strani.
Izrazito prevladujejo vecji vinogradi pri lastnikih iz Ormoža—Ljutomera, iz ostale Slovenije, najbolj pa pri lastnikih izven države.
Med 52 gospodarstvi zemljiške gospode, ki ima v Je­ruzalemskih goricah vinograde nad 4 ha velikosti, je 7 go-
186

Lastniki Vinogradi

bivališce
 število
 v %
 v ha
 v %
 
Jeruzalemske g.
 569
 48,72
 415,7
 30,49
 
sos. km. naselja
 407
 34,85
 336,6
 24,69
 
Ormož—L j utomer
 85
 7,27
 261,0
 19,14
 
ostala Slovenija
 54
 4,62
 97,3
 7,14
 
drugi predeli drž.
 13
 1,11
 19,1
 1,41
 
izven države
 40
 3,43
 233,5
 17,13
 
skupno
 1168
 100,0
 1363,2
 100,0
 

spodarstev cerkvenih ustanov (od tega 2 župni cerkvi, 1 škofija, 4 samostani), 1 gospodarstvo upravnih obcin, 9 gospodarstev baronov, grofov, vojvod, 35 gospodarstev druge zemljiške gospode. Podrobneje kaže to sledeca preglednica:
Lastniki zemljiških gospodarstev z vinogradi nad 4 ha


 
 
 O
.S
 'S
 d m o
 
bivališce
 o
 Ł
 Ł o
 
 bfi d
 

 o
 m
O
 cL
 o
 bO
5
 

 ><z>
 
 s
 bb
 TJ
 
Jeruzalemske g.
 7
 1
 —_
 —
 6
 
sos. km. naselja
 6
 1
 —
 —
 5
 
Ormož—L j utomer
 15
 1
 1
 1
 12
 
ostala Slovenija
 3
 —
 —
 1
 2
 
drugi predeli drž.
 1
 —
 —
 1
 —
 
izven države
 20
 4
 —
 6
 10
 
skupno
 52
 7
 1
 9
 35
 

Ti lastniki imajo v Jeruzalemskih goricah 1695,0 ha celotne produktivne površine, to je 26,92 odst, celotne produktivne površine Jeruzalemskih goric. Podrobneje kaže to sledeca preglednica:
187

Bivališce
 Imajo celotne površine ha
 
Število
 cerkve
 upr. obcine
 grofje itd.
 druga gosp.
 skupno
 
Jeruzalemske g.
 7
 46,3
 —
 —
 199,3
 245,6
 
sos. km. naselja
 6
 124,1
 —
 —
 46,1
 170,2
 
Ormož—Ljutomer
 15
 26,2
 24,1
 161,1
 412,7
 624,1
 
ostala Slovenija
 3
 —
 —¦
 47,2
 52,2
 99,4
 
drugi predeli drž.
 1
 —
 —.
 33,7
 —
 33,7
 
izven države
 20
 170,1
 —
 123,5
 228,4
 522,0
 
skupno
 52
 366,7
 24,1
 365,5
 938,7
 1695,0
 
v % celote
 3,67
 5,82
 0,38
 5,81
 14,91
 26,92
 

Vinogradov pa imajo ti lastniki 577,5 ha odnosno 42,37 odst, vse površine vinogradov v Jeruzalemskih go­ricah, kar v podrobnosti kaže sledeca preglednica:
Imajo vinogradov ha

Bivališce
 0 I KZ)
 cerkve
 upr. obc.
 grofje itd.
 druga g.
 skupno
 
Jeruzalemske g.
 7
 6,8
 —
 _
 77,9
 84,7
 
sos. km. naselja
 6
 36,2
 —
 —
 25,1
 61,3
 
Ormož—Ljutomer
 15
 13,6
 5,5
 29,6
 132,2
 180,9
 
ostala Slovenija
 3
 —
 —
 20,8
 11,6
 32,4
 
drugi predeli drž.
 1
 —
 —
 12,6
 —
 12,6
 
izven države
 20
 72,7
 —
 56,1
 J76,8_
 205,6
 
skupno
 52
 129,3
 5,5
 119,1
 323,6
 577,5
 
v % celote
 4,44
 9,49 0,40
 8,74
 23,74
 42,37
 

Teh 52 zemljiške gospode ima v Jeruzalemskih go­ricah toliko zemlje kakor vsi lastniki iz Jeruzalemskih goric z gospodarstvi do 10 ha in jih je 627. Vinogradov pa ima teh 52 zemljiške gospode v Jeruzalemskih go­
188

ricah znatno vec (577,5 ha) kakor vsi ostali lastniki vino­gradov, ki bivajo v Jeruzalemskih goricah in jih je 562 ter imajo vsi le 331,0 ha vinogradov, odnosno ima 52 zem­ljiške gospode v Jeruzalemskih goricah toliko vinogra­dov, kakor vsi ostali lastniki iz Jeruzalemskih goric (562) in iz sosednjih kmeckih naselij (401), torej skupno 963 lastnikov s 606,3 ha vinogradov.
To je le naj vecja zemljiška gospoda, ki je lastnica zemljišc v Jeruzalemskih goricah, kjer merijo samo vi­nogradi nad 4 ha velikosti.
Razen teh ima v Jeruzalemskih goricah zemljišca še 14 cerkvenih ustanov (5 iz Jeruzalemskih goric, 4 iz so­sednjih naselij, 1 iz Ormoža, 2 iz Maribora, 2 izven dr­žave — samostana) skupno 67,1 ha (od tega 24,9 ha vino­gradov), 3 denarni zavodi (2 iz Ormoža—Ljutomera, 1 iz Maribora) skupno 38,0 ha (od tega 6,8 ha vinogradov), 1 upravna obcina (iz Ormoža) skupno 15,2 ha (od tega 2,7 ha vinogradov) ter ostala zemljiška gospoda iz Or­moža—Ljutomera, iz ostale Slovenije, ostalih predelov države in izven države, skupno 162 lastnikov zemljišc odnosno 138 lastnikov zemljišc z vinogradi, ki imajo skupno 503,1 ha (od tega 169,9 ha vinogradov).
Skupno ima ta zemljiška gospoda (poleg 52 z naj­vecjimi zemljišci) v Jeruzalemskih goricah 180 zemljišc odnosno 156 zemljišc z vinogradi, ki merijo 623,4 ha, od tega 204,3 ha vinogradov.
Vsa zemljiška gospoda pa ima v Jeruzalemskih go­ricah 2318,4 ha zemlje, to je 36,82 odst, vse produktivne površine Jeruzalemskih goric. Ta gospoda ima 781,8 ha vinogradov, to je 57,36 odst, vse površine vinogradov v Jeruzalemskih goricah. Od tega je samo cerkvene zemlje 433,4 ha ali 6,88 odst vse produktivne površine, odnosno 154,2 ha vinogradov ali 11,32 odst, vse površine vinogra­dov v Jeruzalemskih goricah (samo cerkve izven naše države — 5 samostanov in 1 škofija — imajo v Jeruza­lemskih goricah 182,0 ha zemlje, od tega 78,6 ha vino­grada!) Grofovske pa je 365,5 ha površine ali 5,81 odst, vse površine, odnosno 119,1 ha vinogradov ali 8,74 odst, vse površine vinogradov v Jeruzalemskih goricah.
Cigavi so torej vinogradi?
Od vseh vinogradov v Jeruzalemskih goricah ima go­spoda 57,36 odst, (cerkve 11,32 odst., grofje 8,74 odst., 
189

drugi 37,30 odst.), 397 okoliških kmeckih družin 19,62 odst., 557 kmeckih družin iz Jeruzalemskih goric 23,02 odstotka.
Bivališca
V vseh naseljih v 26 katasterskih obcinah v Jeruza­lemskih goricah je 1732 hiš 26 V 661 hišah bivajo družine lastnikov, v 850 hišah bivajo vinicarske družine, v 38 hišah drugi najemniki, 183 hiš pa je praznih. V posamez­nih kat. obcinah je to stanje, kakor kaže preglednica, sledece:
"d
V hišah bivajo

Kat. obcina
 o
V) 2
 lastniki
 vinicarji
 drugi
 ¦ nihce
 na 1 obljuc hišo ljudi
 
Litmerk
 58
 20
 32
 —_
 6
 5,11
 
Libanja
 52
 33
 15
 1
 3
 5,22
 
Pavlovski vrh
 66
 27
 33
 —
 6
 4,53
 
Mihalovci
 66
 38
 19
 3
 6
 4,96
 
Ivanjkovci
 50
 22
 21
 4
 3
 4,82
 
Velicane
 79
 33
 37
 1
 8
 4,46
 
Cerovec
 43
 17
 22
 
 4
 4,92
 
Plešivec
 55
 6
 37
 —
 12
 5,56
 
Brebrovnik
 166
 51
 87
 3
 25
 4,64
 
Vinski vrh
 112
 37
 52
 2
 21
 3,92
 
Sv. Miklavž
 66
 39
 18
 4
 5
 6,96
 
Kajžar
 67
 18
 43
 —
 6
 4,67
 
Vuzmetinci
 57
 20
 26
 1
 10
 4,97
 

(Nadaljevanje tabele na 191. strani!)
26 Gradivo: seznami hiš s podatki o številkah, lastnikih, njih bi­vališcu, stanovalcih in njih poklicu. Seznami naloženi pri upravnih ob­cinah v Svetinjah (za Litmerk, Libanjo, Pavlovski vrh, Mihalovce, Ivanjkovce, Velicane, Cerovec, Brebrovnik-del), pri Sv, Miklavžu (za Plešivec, Brebrovnik-del, Vinski vrh, Sv. Miklavž, Kajžar, Vuzmetince, Ilovce, Hermance), na Kogu (za Gomilo, Kog, Lacaves, Vitan, Jastreb- ce), za kat. obcine Radomerje, Grasovšcak, Slamnjak, Rincetova graba, Nunska graba, Presika izdelani v svrhe te študije. Vse po stanju ko­nec leta 1937.
190

(Nadaljevanje tabele s 190. strani!)

Kat. obcina
 o
OJ >cn
>0X3
 V hišah bivajo
 na 1. obljuc hišo; ljudi
 
lastniki
 vinicarji
 drugi
 nihce
 
Ilovci
 50
 6
 35
 _
 9
 6,34
 
Hermanci
 64
 7
 40
 5
 12
 5,25
 
Gomila
 56
 23
 30
 —
 3
 4,83
 
Kog
 100
 48
 42
 2
 8
 4,52
 
Lacaves
 50
 25
 15
 2
 8
 4,71
 
Vitan
 70
 41
 22
 —
 7
 4,81
 
Jastrebci
 68
 49
 13
 1
 5
 4,57
 
Radomerje
 84
 46
 29
 1
 8
 5,34
 
Gresovšcak
 59
 5
 51
 —
 3
 5,19
 
Slamnjak
 87
 31
 51
 3
 2
 4,74
 
Rincetova graba
 35
 3
 30
 —
 2
 4,54
 
Nunska graba
 43
 7
 36
 —
 —
 4,79
 
Presika
 29
 9
 14
 5
 1
 4,46
 
skupno
 1732
 661
 850
 38
 183
 
 
v %
 100,0
 38,16
 49,08
 2,2
 10,56
 
 

Vseh lastnikov zemlje v Jeruzalemskih goricah, ki bivajo istotam, je 733, v lastnih hišah jih biva 661, torej jih je 72 (ali 9.82 odst.) brez lastnih hiš. Med temi 72 lastniki so nekatere ustanove (gasilna društva, upravne obcine, agrarne zajednice, denarni zavodi), ki nimajo znacaja družine, ostali lastniki brez lastnih hiš bivajo nekateri v hišah lastnikov 661 hiš, nekateri pa v 38 hišah kot najemniki. Med onimi, ki bivajo v tujih hišah (v preglednici so oznaceni kot »drugi«), je nekaj lastnikov zemlje, nekaj malih obrtnikov, oskrbnikov in izobražen­cev (predvsem uciteljev). Izmed teh 38 hiš jih je 25 last ljudi iz Jeruzalemskih goric, 3 iz sosednjih kmeckih na­selij, 5 iz Ormoža in Ljutomera, po 1 iz ostale Slovenije in drugih predelov države, 3 pa imajo lastniki izven države.
191

V i n i c a r i j e
V 850 hišah bivajo vinicarske družine. Lastništvo teh vinicarij je podrobno razvidno iz sledece preglednice:
Kat. obcine
 Imajo lastniki iz
 
Število vinicarij
 Jer. gor.
 sos. k. n.
 Orž.—Lj.
 ost. Slov.
 dr. pr. drž
 izven drž.
 
Litmerk
 32
 6
 9
 5
 10
 2
 —
 
Libanja
 15
 6
 4
 1
 2
 —
 2
 
Pavlovski vrh
 33
 5
 17
 6
 3
 —
 2
 
Mihalovci
 19
 9
 4
 3
 2
 —
 1
 
Ivanjkovci
 21
 4
 4
 5
 3
 —
 5
 
Velicane
 37
 27
 3
 1
 3
 1
 2
 
Cerovec
 22
 9
 2
 5
 1
 —
 5
 
Plešivec
 37
 12
 9
 3
 11
 —
 2
 
Brebrovnik
 87
 25
 27
 12
 11
 1
 10
 
Vinski vrh
 52
 15
 22
 8
 5
 —
 2
 
Sv. Miklavž
 18
 5
 4
 1
 6
 —
 2
 
Kaj žar
 43
 21
 13
 4
 1
 1
 3
 
Vuzmetinci
 26
 4
 11
 6
 4
 —
 1
 
Ilovci
 35
 9
 7
 12
 —
 —
 7
 
Hermanci
 40
 6
 17
 5
 3
 —
 9
 
Gomila
 30
 5
 14
 9
 1
 —
 1
 
Kog
 42
 16
 23
 2
 —
 —
 1
 
Lacaves
 15
 6
 8
 —
 —
 —
 1
 
Vitan
 22
 15
 5
 1
 1
 —
 —
 
Jastrebci
 13
 5
 8
 —
 —
 —
 —
 
Radomerje
 29
 2
 14
 4
 3
 —
 6
 
Gresovšcak
 51
 —
 10
 22
 4
 —
 15
 
Slamnjak
 51
 3
 7
 32
 —
 —
 9
 
Rincetova graba
 30
 2
 9
 10
 1
 —
 8
 
Nunska graba
 36
 4
 14
 7
 1
 —
 10
 
Presika
 14
 1
 5
 2
 2
 —
 4
 
skupno
 850
 222
 270
 166
 78
 5
 109
 
v %
 100,0
 26,12
 31,77
 19,53
 9,17
 0,59
 12,82
 

192

V polovici (49,08 odst.) vseh hiš v Jeruzalemskih goricah bivajo vinicarji. Vinogradi v Jeruzalemskih go­ricah merijo 1363,2 ha (21,65 odst, produktivne površine). Ti vinogradi so last 1168 zemljiških lastnikov. Na posa­meznega lastnika odpade povprecno 0,7 vinicarije, od­nosno pripade posamezni obljudeni vinicariji povprecno 1,6 ha vinograda. Podrobneje je to razvidno iz sledece preglednice:
Bivališce lastnikov
 Število
 o .
S -U._ »O & o <5 h
P<r-« J« o rt.S Pl C >
 Površina vinogradov
ha
 Povprecno na 1 vinic. vinogr. ha
 
last­nikov
 S
 
Jeruzalemske g.
 569
 222
 0,4
 415,7
 1,9
 
sos. km. naselja
 407
 270
 0,7
 336,6
 1,3
 
Ormož—L j utomer
 85
 166
 1,9
 261,0
 1,6
 
ostala Slovenija
 54
 78
 1,4
 97,3
 1,2
 
drugi predeli drž.
 13
 5
 0,4
 19,1
 3,8
 
izven države
 40
 109
 2,7
 233,5
 2,1
 
skupno
 1168
 850
 0,7
 1363,2
 1,6
 

Sorazmerno najmanj vinicarij imajo lastniki iz Jeru­zalemskih goric (povprecno 0,4 vinicarij na lastnika), sorazmerno najvec pa ormoška in ljutomerska mešcan­ska gospoda ter zemljiška gospoda izven naše države (1,9 odnosno 2,7). Da ne pripada sorazmerno najvec vi­nograda posameznim vinicarij am lastnikov iz Jeruzalem­skih goric (pripade povprecno 1,9 ha) in ne sorazmerno najmanj posameznim vinicarijam lastnikov iz Ormoža in Ljutomera ter izven naše države (pripada povprecno 1,6 ha odnosno 2,1 ha), temu je vzrok v velikostni struk­turi vinogradov pri posameznih skupinah lastnikov (pri lastnikih iz Jeruzalemskih goric prevladujejo mali vino­gradi!). Bolje je to razvidno iz zgornje preglednice na 194. strani, kjer je upoštevan tudi slojni vidik.
Med številom lastnikov in med številom vinicarij, ki jim pripadajo, je obcutno nesorazmerje pri posameznih slojnih skupinah. Kmecko ljudstvo v Jeruzalemskih go­ricah in v sosednjih naseljih ima 82,68 odst, vseh zem­ljiških gospodarstev z vinogradi, toda le 49,06 odst, vseh
13 Domacija
193

Število lastnikov in vinicarij
skupno cerkve z vinogr. grofje zemlJ- SOSP-kmecko Bivališce število nad 4 ha pod 4 ha itd. m J18?^1, z \ir\°?r‘ ljudstvo lastnikov nad 4 ha Pod 4 ha

vinogradov Ł U '8 >8 to S
 3
 d
 44
 c5
 44
 d
 44
 d
 44
 d
 44
 >8
c
 
‘S
 :a
 S
OT
 »o
C
 C
C/)
 >o
C
 3 M
 >o ;a
 s Cfl
 >o
‘2
 '2
V)
 
d
 3
 
 ;d
 >
 d
 
 3
 
 d
 
 d
 
 

skupno 1168 850 7 63 13 21 9 49 36 157 149 143 954 417 v °/o 100 100 0,59 7,41 1,11 2,47 0,78 5,76 3,08 18,47 11,76 16,83 82,18 49,06

Jeruza-
 
lemske g.
 569 222
 1
 5
 4
 6
 —
 
 6
 31
 1
 
 557
 180
 
naselja sos. km. Ormož—
 407 270
 1
 16
 4
 7
 —
 —
 5
 10
 —
 —
 397
 237
 
Ljutomer ostala
 85 166
 1
 8
 1
 3
 1
 14
 13
 70
 69
 71
 —
 —
 
Slovenija drugi pred.
 54 78
 —
 —
 2
 3
 1
 11
 2
 8
 49
 56
 —
 —
 
države izven
 13 5
 —
 —
 —
 —
 1
 2
 —
 —
 12
 3
 —
 —
 
države
 40 109
 4
 34
 2
 2
 6
 22
 10
 38
 18
 13
 —
 —
 

vinicarij; zemljiška gospoda ima 17,32 odst, gospodarstev in 50,94 odst, vinicarij, od tega 52 gospodarstev z vino­gradi nad 4 ha velikosti (4,45 odst, vseh gospodarstev z vinogradi v Jeruzalemskih goricah) celih 31,64 odst, vini­carij. Saj odpade povprecno na posamezno gospodarstvo pri veliki zemljiški gospodi (nad 4ha vinograda!) 9,0 vi­nicarij (cerkve), odnosno 5,4 (grofje itd.), odnosno 4,4 (ostala velika zemlj. gospoda). Podrobno je to razvidno iz sledece preglednice:
Na posamezno vinogr. gospodarstvo povprecno vinicarij

Bivališce lastnikov
 skupno
 cerkve
 grofje itd.
 druga zemlj. gosp, in ustanove z v.
 kmecko ljudstvo
 
nad
4 ha
 pod
4 ha
 
nad
4 ha
 pod
4 ha
 
Jeruzalemske g.
 0,4
 5,0
 1,5
 —
 5,2
 __
 0,3
 
sos. km. naselja
 0,7
 16,0
 1,9
 —
 2,0
 —
 0,6
 
Ormož—L j utomer
 1,9
 8,0
 3,0
 14,0
 5,4
 1,0
 —
 
ostala Slovenija
 1,4
 —
 1,5
 11,0
 4,0
 1,1
 —
 
drugi predeli drž.
 0,4
 —
 —
 2,0
 —
 0,3
 —
 
izven države
 2,7
 8,5
 1,0
 3,7
 3,8
 0,7
 —
 
skupno
 0,7
 9,0
 1,6
 5,4
 4,4
 0,9
 0,4
 

194

Med posameznimi slojnimi skupinami lastnikov vi­nogradov v Jeruzalemskih goricah se gornje nesorazmer­je še stopnjuje v primerjavi števila lastnikov in števila vinicarij s celotno površino pripadajoce površine vino­gradov, kakor kaže sledeca preglednica (izraženo v od­stotkih od celote):
Skupine zemlj.
 
 Razmerje izraženo v %
 
gospodarstev
 lastniki
 . vinicarije
 površina vinogr.
 
zemlj. gosp.
z vin. nad 4 ha ostala gosp.
 4,45
 31,64
 42,38
 
zemlj. gospod.
 12,87
 19,30
 14,98
 
kmecka zemlj. gosp.
 82,68
 49,06
 42,64
 
skupno
 100,00
 100,00
 100,00
 

Neznaten odstotek lastnikov (4,45 odst.) ima skoro tretjino (31,64 odst.) vseh vinicarij, cez dve petini (42,38 odst.) vse vinogradne površine; oni imajo povprec­no vsak nad 4 vinicarije (cerkve 9,0, grofje 5,4, drugi 4,4), toda posamezni vinicariji pripada pri teh lastnikih povprecno nad 2 ha vinograda (cerkve 2,0 ha, grofje 2,4 ha drugi 2,1 ha). Ostala gospodarstva zemljiške gospo­de (12,87 odst.) imajo petino vseh vinicarij (19,30 odst.), a sedem desetin (14,98 odst.) vse vinogradne površine; med njimi imajo skoro vsa vinicarije (cerkve povprecno vsaka 1,6, drugi 0,9); brez vinicarij je le nekaj lastnikov iz drugih predelov države in izven nje; to so lastniki ma­lih vinogradov, skoro sami odseljenci iz Jeruzalemskih goric. Posamezni vinicarij i v tej skupini pripada povprec­no 1,2 ha vinograda.
Kmecko ljudstvo jz Jeruzalemskih goric in iz sosed­njih kmeckih naselij, štiri petine (82,68) odst.) vseh last­nikov ima polovico (49,06 odst.) vseh vinicarij, a le dve petini (42,64 odst.) vse vinogradne površine; vec kakor polovico teh lastnikov je brez vinicarij (na posamezne­ga lastnika odpade 0,4 vinicarij, odnosno na one iz Jeru­zalemskih goric 0,3, na one iz sos. naselij 0,6 vinicarij). Pri teh lastnikih pripade posamezni vinicarij i 1,4 ha vi­nograda (1,8 ha, odnosno 1,1 ha).
13*
195

Vsa ta dejstva so podrobneje razvidna iz sledece pre­glednice:
Na pos. vinicarijo povprecno vinogradi
 i ha
 
•d ostala go-
Bivališce o cerkve .ti spoda in
 o o
 
lastnikov a ustanove
 X Ł
>O V)
 
g nad pod o nad pod
 <D
 
w 4 ha 4 ha & 4 ha 4 ha
 

Jeruzalemske g.
 1,9
 1,4
 0,9
 —
 2,5
 —
 1,8
 
sos. km. naselja
 1,3
 2,3
 1,1
 —
 2,5
 —
 1,1
 
Ormož—Lj utomer
 1,6
 1,7
 0,9
 2,1
 2,0
 1,1
 —
 
ostala Slovenija
 1,2
 —
 0,9
 1,9
 1,5
 1,1
 —
 
drugi predeli drž.
 3,8
 —¦
 —
 6,3
 —
 2,1
 —
 
izven države
 2,1
 2,1
 2,9
 2,5
 2,0
 1,6
 —
 
skupno
 1,6
 2,0
 1,2
 2,4
 2,1
 1,2
 1,4
 

Prazne hiše
Praznih hiš je v Jeruzalemskih goricah 183 (10,56 od­stotkov vseh hiš), sorazmerno zelo mnogo. Izmed 183 praznih hiš jih imajo lastniki iz Jeruzalemskih goric 69. Vecina med njimi so zapušcene in napol razpadle vini- carije s kletjo in po enim stanovanjskim prostorom, ne­kaj lastnikov, vecjih gruntarjev pa ima pri vinogradih poleg vinicarije prazno hišo zase. Lastniki iz sosednjih kmeckih naselij imajo 56 praznih hiš, vinicarij, ki so mnoge med njimi tudi zapušcene. Nekaj lastnikov (veli­ki gruntarji in zemljiška gospoda) ima lepe hrame zase. Zemljiška gospoda iz Ormoža in Ljutomera ima 23 pra­znih hiš, iz ostale Slovenije 15, iz drugih predelov drža­ve 3, izven države 17. Te hiše so skoro izkljucno veliki gospodarski hrami po naj lepših vrhovih in grebenih sre­di goric, ki se v nje vseli gospoda samo o trgatvi. Neka­teri teh hramov s prostornimi kletmi so kakor trdnjave sredi vrhov in so naj ocitnejši svedoki vecstoletnega go­spostva nad to zemljo, ki traja v naše dni.
196

Zakljucki
Predniki ljudstva, katero danes živi v Jeruzalemskih goricah, so podložni grašcinski in klošterski gospodi sto­letja kultivirali to zemljo. Redili so zemljiško gospodo in njene oborožene tolpe, ki so varovale obmejno ozem­lje germanskemu gospodstvu pred sosednjim ogrskim, hodile ropat v obmejno Medmurje in se ropajocim ogr­skim in turškim tolpam umikale v utrjene gradove. Ozemlje Jeruzalemskih goric in sosednjih predelov je skozi stoletja doživelo neštete obmejne spopade, pleni­tve in roparske pohode.
Podložniki ormoške, veliko nedeljske, dornavske, ptujske, ljutomerske, radgonske, graške in druge grajske, cerkvene in pozneje tudi mestne gospode so obdelovali zemljo, ki je prehajala iz fevda v fevd in v roke bogatih mestnih rodbin, in zemljo, ki so si jo v zadnjih stolet­jih priborile ljudske množice zase. Iz roda v rod so se množice ljudstva v životarjenju ob lastni zemlji in zem­lji gospode borile za golo življenje. Odkar so se zrahljali okovi neomejenega gospodarstva, so množice silile stran, iskat boljših pogojev svojemu obstanku. Skozi dobo prejšnjega in tega stoletja so odhajale množice ljudstva v svet za kruhom, izgubljale vez z rodno zemljo, ali pa je ostala vez v mali krpi zemlje, ki je v Jeruzalemskih goricah njihova last. To so zemljiška gospodarstva, ki jih še danes imajo mnogi odseljenci, kateri so si po bliž­njih in daljnih mestih našli pogoje za življenje. Ta rod se je odtujil zemlji in ljudstvu na njej, a to zemljo še drži in jo izkorišca.
Ljudstvo iz kmeckih domov in iz vinicarij obdeluje vso zemljo v Jeruzalemskih goricah. Družine vecjih grun- tarjev obdelujejo lastno zemljo in se s svojim delom pre­življajo od njenih sadov. Družine številnih malih kmec­kih zemljiških gospodarstev obdelujejo lastno zemljo, ki jim ne nudi dovolj sadov za preživljanje. Išcejo dela in kruha tudi drugod, pri gruntarjih in pri zemljiški go­spodi. Družine najštevilnejših vinicarjev išcejo pogojev • za preživljanje na zemlji svoje gospode in pri gruntarjih.
S trdim delom od zore do mraka skuša ljudstvo na svojih silno razdrobljenih parcelah pridelati cim vec in mnogo vrst pridelkov. Na vecjih gruntih je ta težnja do 
197

neke mere uspešna, na malih kmeckih gospodarstvih ne. Tako gospodarstvo žre samo sebe.
Ljudstvo, ki mora težaciti popolnoma ali deloma na tuji zemlji, dela na zemlji svojih gosposkih gospodarjev za stanovanje, za. kos deputatne njive in pašnika ter za nizko denarno mezdo ob svoji hrani. Vecina pa težaci tudi tujim gosposkim gospodarjem zgolj za nizko denar­no mezdo ob lastni hrani (»hodi v dero«) in pa svojim ter tujim kmeckim gospodarjem na odslužek drv in listja, za vožnjo, za krompir, koruzo in zrnje.
Iz dneva v dan, iz leta v leto si prizadevajo na kmec­kih gruntih, da obdelajo vso lastno zemljo s svojo dru­žino in s posli, na malih kmetijah pa si poleg tega priza­devajo, da družinski clani cim vec delavnih dni v letu težacijo tudi drugod. To je borba za obstanek na grun­tih in v trdem delu upiranje pospešenemu propadanju gruntov, na malih gospodarstvih pa borba za kruh, ki ga lastna zemlja tukaj zadosti ne more dati. Iz leta v leto je na gruntih manj možnosti za težaka, na zemlji zemlji­ške gospode pa išce vedno vec delavnih ljudi dela za vsa­ko ceno. Ljudje z malih kmeckih zemljiških gospodar­stev odjedajo delo in kruh ljudstvu, ki je brez lastne zemlje, polovici vsega delovnega ljudstva v Jeruzalem­skih goricah sploh.
Obdelovanje zemlje potrebuje v gotovih letnih raz­dobjih mnogo delovnih sil, v drugih manj in celo nic. So razdobja, ko dobi vsakdo kdor hoce delo na poljih, na travnikih in v vinogradih v Jeruzalemskih goricah ter v sosednjih kmeckih naseljih, a v drugih razdobjih odneha popolnoma obdelovanje zemlje in spravljanje pridelkov. V domovih, kjer nudi lastna zemlja dovolj pridelkov, so dani pogoji za preživljanje, v vecini domov, kjer je malo lastne zemlje, odnosno sploh nic — pri vecini vsega ljud­stva — vladata brezdelje in lakota. Picli zaslužki, poseb­no 6 do 8 dinarska dnevna mezda pri zemljiški gospodi, ne zadostujejo pri številnih družinah niti v dobi dela.
Da ohranijo cim vec pridelkov zase, so prisiljene družine z lastno zemljo vedno bolj garati in delati same, poceniti obdelovanje in zvišati donosnost. Malo je dru­žin, kjer so dani pogoji za to in vedno težji so pogoji. Kljub krcevitemu prizadevanju za ohranitev, propadajo v vedno vecjem brezmocju domovi.
198

V vedno vecjem številu in vedno bolj so prisiljeni iz kmeckih domov prodajati sadje in v trgatev mošt za vsako ceno, vedno bolj odjedajo mlaticem s cepmi za­služek mlatilnice, ki opravijo mlatev ceneje. Vedno vec pridelka odjedajo kmeckim domom nujni nakupi, daja­tve itd.
Nešteto je silnic in vzrokov, ki so ustvarjali in ustvarjajo nevzdržno težke pogoje preživljanja ljudstva v Jeruzalemskih goricah in nešteto je pojavov, ki sprem­ljajo to krcevito borbo in životarjenje ob zemlji. Med osnovnimi vzroki pa so zemljiško lastninski odnosi, ki silijo k splošnemu propadanju življa v Jeruzalemskih goricah. Najbogatejše dohodke iz zemlje pobere zemlji­ška gospoda, ki je lastnica najrodovitnejše zemlje, naj­številnejši med to gospodo pa so potomci vecstoletne ljudstvu in narodu, ki mu to ljudstvo pripada, po krvi in po zavesti tuje in sovražne gosposke.
Zajeziti propadanje slovenskega ljudstva v Jeruza­lemskih goricah, ustvariti nove pogoje življenja tega in bodocih rodov je nujno. Nujen je eden osnovnih ukrepov s smotrom, da postane zemlja v Jeruzalemskih goricah last onih, ki jo obdelujejo. Nujna je popolna zemljiška reforma kot eden osnovnih pogojev boljše bodocnosti kakor je bila preteklost in kakor je sedanjost v življenju tega ljudstva.
199

»N A D P R O D U K C I J A«
INTELIGENCE
»Odpiraj ljudstvu oci. Daj mu knjigo. Naj clovek koncno bo clovek.« (Iz pisma iz Katalonije, Politika.)
V razdobju, ko je v naprednih in k resnicni tvorni kul­turi najširših ljudskih plasti stremecih družbah osnovno gonilo silno hotenje po izobrazbi najširše delovne mno­žice, ko se te družbe z velikimi napori prebijajo do tega, da bi se pomnožila tvorna in številna inteligenca, pred­vsem vzgojnih delavcev, ta hip nas vladajoce plasti pre­pricujejo, da imamo prevec inteligence. Svoje preprice­vanje o tkzv. »nadpredukciji« opirajo na dejstvo, da je visoko število v prvi vrsti mlade inteligence brezposelne. »Nadprodukcija« je torej v dejstvu, da išce vec šolanih ljudi kruha, kakor ga v naših razmerah dobiti more.
Po vladajocih vidikih je taka »nadprodukcija« v slo­venski družbeni sredini resnicna, saj vidimo, ako se ozre­mo na vprašanje uciteljskega narašcaja, da je v zadnjih šestih letih (1931.—1936.) dovršilo uciteljišca 1306 kandi­datov, oziroma v posameznih letih 209, 244, 198, 258, 206, 191, in je v istem razdobju (1931.—1936.) bilo namešcenih 587 kandidatov oziroma v posameznih letih 53, 14, nic, 340, 98, 82. Število nenamešcenih je raslo od 156 koncem leta 1931. preko 386 (1932.), 584 (1933.), 502 (1934.), 610 (1935.), do 719 koncem leta 1936. Med temi 719. ucitelj­skimi abiturienti, ki cakajo na službo, živi 16,5% (119) v obupnih, 22,3 % (160) v zelo slabih, 33,1 % (238) v sla­bih, 12,9 % (93) v zasilno dobrih, 12,8 % (92) v dobrih in 2,4% (17) v zelo dobrih socialnih prilikah (po podatkih odseka brezposelnih uciteljskih abiturientov pri JUU). Torej živi 71,9 % ali skoro tri cetrtine mladega brezpo­selnega uciteljskega rodu obupno, zelo slabo in slabo; to 
200

je rod, ki je rasel v socialno zaostrenih, kulturno utes­njenih prilikah slovenske družbene sredine, rod, ki so mu bili utesnjeni pogoji zacetka in poteka študija (uki­nitev nekaterih uciteljišc, zvišanje študijske dobe od šti­rih na pet let, ne da bi to stvarno vplivalo na kakovost, šolnine in takse itd.) in ki ima v naši družbeni sredini v brezposelnosti vse osnove, da se razvije v inteligencni »lumpenproletariat«.
Istocasno pa je pri nas 852 narodnih šol, od tega 143 eno-, 183 dvo-, 136 tro-, 107 štiri-, 99 pet-, 147 šest-, 28 sedem- in 9 osemrazrednih, tako da ima 66,9 % vseh slovenskih narodnih šol (celi dve tretjini!) le eden do štiri razrede, torej pogoje za normalno vzgojo za dobo do štirih šolo obveznih let, docim traja šolska obveznost 8 let; dve tretjini šolskih okolišev nimata z vidika nor­malnega števila razredov pogojev za uspeh. Povprecno dosega vsaka slovenska narodna šola 3,5 razredov, kar je silno dalec od zaželenih 8 razredov, ki naj bi bili smo­ter dobre vzgoje v naprednih kulturnih razmerah. (Po­datki iz L 1934. po »Staležu šolstva in uciteljstva v Drav­ski banovini«.) Mnoge nižje, a tudi višje organizirane šole imajo razrede z 90 in vec ucenci, kar se zdaleka ne sklada z naprednim vzgojnim stremljenjem po razredih s 30 do 35 ucenci. Nešteto otrok ne hodi v šolo zavoljo prevelike oddaljenosti od šole, in »ker ni ucnih moci«, je 210 razredov v slovenskih narodnih šolah zaprtih.
Z vidika slovenskih ljudskih množic, ki se skrajno tesno prebijajo ob slabih gmotnih pogojih lastnega živ­ljenja in ob kulturni hrani casopisja in knjig dvomljive vrednosti, in z vidika otrok, ki slabe gmotne pogoje last­ne rasti in rasti narodnih množic vse bolj obcutijo, je iz hitlerjanskega razpoloženja izvirajoce prepricevanje o »nadprodukciji« inteligence popolnoma neosnovano in je sleherno stremljenje in dogajanje v tej smeri bodisi s katerimikoli že izgovori protislovensko in protiljudsko. Vse kaže, da so še vedno vodilna nacela: »Množica ne potrebuje prevec vzgoje; vzgoja stori, da je z njo težko ravnati. Množice ni potrebno navajati k mišljenju, ki ga je v državi treba prepustiti aristokraciji, a vzgoja mno­žice naj se omeji na dril v predpisanih predmetih.« (Ši­škov, prosvetni minister ruskega carja Aleksandra I.) Ta nacela nasprotujejo potrebam in koristim vsakega in 
201

tudi slovenskega ljudstva na poti do prave tvorne kul­ture, do katere naj nas vodi pot in ki bo eno važnih svoj štev vseh naših družbenih prerodov in uresnicenj v bodocnosti. Temu smotru naj služi napredno vzgojstvo, ki bo izoblikovano na slovenskih družbenih in ljudskih potrebah dalo svojemu ljudstvu številno inteligenco, in bo le-ta sprostila v ljudstvu tvorne sile ter pomagala ustvarjati pogoje, v katerih bo slovenski clovek koncno res clovek.
202 .

RAZGLEDI V VZGOJI
V vseh družbah in casih si je sleherno mocno doži­veto, iz najglobljih cloveških spoznanj izvirajoce priza­devanje utiralo s silnimi napori pot do uresnicenja, še prav posebno stremljenje po spremenjenih odnosih med ljudmi. V svojih zadnjih odtenkih se je moralo vselej uveljaviti proti brutalni sili družbenih plasti, ki so s popacenimi motivacijami, pa tudi z videzom plemenitih nagnjenj poskušale zavreti tok razvoja.
V vseh takih razdobjih je bilo odlocilno važno obli­kovanje mladega rodu, in kakor nikoli, so v takih dobah služila vsa sredstva, poleg prepricevanj tudi kruta sila, poleg resnicnih spoznanj tudi laž prizadevanju, da bi prekvasila mladino z veljavnimi nazori, jo oblikovala v smislu naporov, ki so pod videzom neke splošnosti v svojih zadnjih odtenkih služili potrebam in koristim ene same družbene, vladajoce plasti. V nasprotju s temi na­pori pa je v mladino predvsem tlacenih družbenih slo­jev pljuskalo življenje s svojo stvarnostjo, s svojimi po­trebami, pogoji in možnostmi. Kakor nikoli je mladina v takih razdobjih rasla pod skrajno nasprotujocimi si vplivi, skozi lastne in tuje napore. Oblikovanje mladega rodu je stalno kazalo tipicne poteze svoje dobe, silnice medsebojnih prerivanj in naporov so stalno krožile skozi mladino in šola, odkar se je razvila v tisto družbeno ustanovo, ki naj bi posredovala pri hotenem in zavest­nem oblikovanju, je bila stalno torišce zdaj manj zdaj bolj izoblikovanih spopadov, dokler se ni na naj vecji družbeni prelomnici zadnjih desetletij skozi tavanja, 
203

zmote in neštete poskuse ponekod priborila do novih po­gojev, do nove oblike in vsebine, da se je prilagodila te­lesnemu in duševnemu življenju in zadostila potrebam in koristim ljudskih delovnih slojev.
Na Slovenskem smo v vsem, tudi v vzgoji, s polsto­letnim zastojem, nesprošceni in mlacni, tavali za kulturo, polkulturno in civilizirano Evropo. Tesno vklenjeni v tra­dicije smo se zaradi notranje ozkosti izgovarjali na našo maloštevilnost, ob kateri in zavoljo katere smo se na samosvoj nacin napihovali pred drugimi. Taki smo ostali v tem stoletju velikih prevratov, v »stoletju otroka« (Ellen Key) tesno vklenjeni v konec prejšnjega stoletja pridobljene oblike. Enako mlacno osladno in enako sko­po kakor nekoc v odnosu do dvojnega cesarstva se mla­dini vceplja domorodna ljubezen v novi državi. S prav tako upravicenostjo kakor nekoc strašijo še vedno starši neposlušne otroke s šolo, ki jim bo vlila rešpekta v kosti.
Življenjska stvarnost na Slovenskem se razvija v mocnih nasprotjih. Mladina se vzgaja k zavesti, da živi­mo v svobodni domovini, pa še tisoci kocarskih družin težacijo grofovski, kloštrski in ostali tuji zemljiški go­spodi; nove tovarne rastejo iz tal. Delavec, ki dela v njih, ne more ne prav živeti in umreti; ob neurjih po­plavljajo in odplavljajo neurejene reke cela polja, kmec­ki živelj pa zavoljo pomanjkanja zemlje in kruha na njej znova in znova odhaja po svetu, kjer opravlja naj­bolj naporna in hlapcevska opravila. Napihujemo se pred drugimi nad lepoto in pestrostjo naših pokrajin, slepi pa smo za dejstva, da pestra, drobno razparcelira- na, v ozke krpe raztrgana in z vsemi vrstami sadežev zasejana poij < ^iejo svojevrstno težko problematiko. Napihujemo sc s svuju kulturnostjo, pa smo redke svoje velikane, ki so nam dali naj resnicnejši tekst in najveli­castnejšo podobo naše bolesti, žive tlacili v grob. Prekli­njali smo spoznane resnice, po smrti trgamo iz tekstov in jih pretvarjamo in dokazujemo z njimi tudi laž (pr.: Cankar). Napihujemo se s svojo kulturnostjo, pa ubijamo pogoje kulturnemu ustvarjanju, prepušcamo stradanju in umiranju ljudi, ki s krvjo pišejo tekst na­šega življenja naših dni; še vec, odpravljamo jih s cinic­nimi opazkami: »Po smrti vam postavijo spomenik, živi 
204

pa stradajte in trpite! Taka je pac usoda slovenskega umetnika.« (Iz odgovora bivšega narodnega poslanca in ravnatelja velike tovarne... pisatelju P.) Itd., itd.
Ponašamo se z neštetimi organizacijami, ki se kakor gobe po dežju množe med našim ljudstvom. Njih bistve­ni uspehi so vedno pogostejše tombole in nedeljske vese­lice, kjer se ljudstvo z medsebojno zavistjo in z razbur­kanimi podtalnimi nagoni peha za sreco in kjer se na­užije primitivnega in poceni veselja. Množe se poboji in pokolji, katerih najpogostejša žrtev je mladina, ki je ko­maj zapustila šolske zidove in se na tak neprimeren, po­pacen nacin poskuša uveljaviti v življenju. Dejstvo je, da se vecina predvsem moške mladine, kadar dozoreva­joca prestopi šolski prag, s sovraštvom in odporom obr­ne proti šoli. Njene najkrepkejše življenjske manifesta­cije po vsem tem oblikovanju so pobalinstvo, potepanje, pretepi in poboji, ob veselicnih priložnostih v pijanosti popacena prva spolna razmerja. Vse to je svojski odgo­vor na dolgoletno prizadevanje. Nad to mladino tarna­mo in jo obsojamo. Ne zavedamo se, da je velik del kriv­de v nas, ki se prepricujemo, da smo zadihali zrak svo­bode, se napihujemo z lepoto in bogastvom svoje zem­lje, tekmujemo v vdanosti in služnosti necemu, kar je izven nas, pri vsem tem pa smo preslepi za tisto stvar­nost, ki pljuska skozi mladi rod in ustvarja pojave, da velika vecina mladine na Slovenskem odrašca v pomanj­kanju in cinizmu.
Za to gre, da tista plast na Slovenskem, ki oblikuje mlade rodove, preoblikuje tudi sebe, svoje gledanje in ravnanje.
Doživeli smo pojave, da so v tisti dobi, ko so v naši sredini vladali nazori o imenitnosti kmeckega stanu, o vaški idili, o nesmislu razredne borbe itd. in ko so do neba povzdigovali tradicije kot naj dragocenejši vrelec slovenske družbene sredine, doživeli smo tedaj, da so redki posamezniki obcutili v sebi in okoli sebe cisto drugo problematiko. Doživeli smo, da so bili za svoja spoznanja preganjani in kakor nikoli so želi krilatice: »To ni zraslo iz naših tal«, »To je strup za naše dobro in verno ljudstvo« itd.
V naši družbeni sredini se je stalno onemogocalo prizadevanje, ki je kakorkoli in to v jedru posvecalo 
205

svoj trud tistim velikim naporom cloveštva, da bi se kdaj izboljšalo življenje vseh ljudi, ki žive na tem košcku zemlje. Svojo kalvarijo je doživelo in še doživlja delo, ki raste iz spoznanja, kakor ga je izpovedal eden naših šolnikov z besedami: »Težke življenjske prilike prebival­stva so me napotile, da sem delo v šoli preokrenil iz obicajnih tirov. Šoli in delu niso dajali osnove samo predpisani ucni nacrti, ampak življenje. Na živih ljud­skih potrebah sem gradil, da dvignem spece ljudske sile ter zavrem gospodarski, socialni, kulturni in nravni raz­kroj tukajšnjega ljudstva. Kako bi se mogel omejiti zgolj na oficielno šolo, na predpisane ucne nacrte in mrtvo gradivo v njih tam, kjer stanuje ljudstvo še v dimnicah med okajenimi stenami, na prstenem podu, ob odprtem ognjišcu, v zatohlem zraku, nasicenem pare in dima; kjer ljudje, zaviti v razpadajoce cunje, spe v hlevih na stelji; kjer nevednost, vraževerstvo zastirajo pot, ki drži k izboljšanju krajevnih razmer; kjer uspavajo ma­tere otroke z makom, žganjem, prežganim sladkorjem; kjer poedinci izkorišcajo nevedno ljudstvo; kjer se pro- letarizira in še vedno germanizira slovenski kmet in de­lavec« (J. Jurancic: Iz šole za narod, str. 5).
Nekateri pojavi zadnjih let kažejo, da si težnja po preusmeritvi oblikovanja mladega rodu vedno bolj utira pot. Ne gre zgolj za spremembe v metodi, zakaj tu smo še kolikor toliko capljali za ostalo Evropo, gre za one globlje spremembe v odnosih šole do ljudstva, gre za idejo, ki bi v mladini vzbudila zopet smisel in veselje do življenja. Vedno mocnejše je spoznanje, da je treba brez mlahavosti in samodopadljive nadutosti s polno odgo­vornostjo za našo sedanjost in bodocnost poseci v osrcje otroškega življenja. Prizadevanje v tej smeri, ki so mu oznacili prve dragocene poteze že pred leti dr. Žgec, J. Jurancic, K. Doberšek i. dr., dobiva dolocnejše in jas­nejše oblike. V gibanju »Uciteljskega pokreta« je dobilo širšega in globljega zamaha, da bo slovensko vzgojstvo obogatelo za nova dognanja o telesni in duševni rasti otroka, o pogojih našega družbenega življenja. Tako se izpoveduje mlad ucitelj »Pokretaš«: »Postavljeni v sredo najhujših trdot borbe za vsakdanji kruh, neokuženi z ideologijo preteklosti, so mladi ucitelji na lastni koži obcutili zgrešenost naših dosedanjih poti. Uprli so svoje 
206

poglede navzdol med narod in logicno prišli do spozna­nja, da ljudstvo ne more biti vec predmet za eksperi­mente inteligence, marvec obratno, inteligenca naj crpa svoje smernice za delo iz narodovih potreb, ki jih ni moci rešiti drugace, kakor kompleksno.« (Iz clanka o »Ucit, pokretu« v »Ucit, tovarišu« 24. junija 1937.)
V poplavi literature o vzgoji so se zadnji cas poja­vile nekatere dragocene knjige, brošure in clanki po re vijah (E. Vrane: Osnove strnjenega šolskega dela v teori­ji in praksi; Jos. Dolgan — E. Vrane: Podrobni ucni na­crt za ljudske šole; Vinko Moderndorfer: Sodobna šola; Martin Mencej: Slovenska šola in ucitelj pred sodobni­mi nalogami; 3. štev. Prosvete 1938., clanki in polemike v Popotniku 1937—38., Uciteljski tovariš 1937—38 i. dr.*), ki z vedno vecjo prepricljivostjo odgrinjajo vzgojne pro­bleme v luci naše življenjske stvarnosti. S tem postaja­jo vedno globlje in širše zasnovana kritika vse naše kul­ture, napredka in zastojev, pa tudi pionirsko delo, ki si prizadeva prekvasiti šolo, da ne bo otroku mucilnica, ljudstvu pa le breme, temvec bo postala tista ustanova, ki naj »zbudi v cloveku vse spece sile, mu pokaže pot v srecnejšo bodocnost in s tem dvigne narod kulturno, go­spodarsko, socialno in politicno« (J. Jurancic). Uresni­cenje teh teženj pa je danes za nas vitalne važnosti, je pogoj našega obstanka.
* Knjige so bile izrocene »Lj. zvonu« v oceno. (Op. ur.)
Prizadevanje, zraslo v zavesti polne odgovornosti in prežeto s smelo neuklonljivo voljo, obcutno poseci v preoblikovanje naše stvarnosti, je sprožilo niz polemik o problemu »strnjenosti«, o vlogi in vrednosti vzgojne teorije, o izobrazbi vzgojiteljskega narašcaja, o vlogi sve­tovnega nazora pri vzgoji itd. (glej Popotnik 1937—38.). Sprožilo pa je tudi namigavanja, da tako delo »ne ustre­za niti naši miselnosti niti našim zahtevam in potre­bam«, in krilatico: »Komunizmu, ki ga skušajo uvesti podtalni elementi k nam, je treba izbiti enkrat za vselej dno.« (F. Cicek v clanku: Kakšna torej bodi naša šola? Slovenski ucitelj 1938.)
Ob resnem, potrebnem in vrednem delu izgube raz­licna namigavanja ostrino in zgreše svoj smoter, zakaj mimo nemoci, zaslepljenosti in strahu pred dejstvi se 
207

bolj in bolj uveljavlja spoznanje, da vzgoja ni nezavisna, s samolastno zakonitostjo, nameni in smotri, temvec mo­ra biti tocno dolocena po življenju. S tem v zvezi se tudi med nami potrjuje dejstvo, da je vzgoja vedno zrcalo razmer in da vzgojitelj svoja naj pristnejša spoznanja cr­pa iz družbene sredine, sredi katere živi, mešcanski vzgo­jitelj iz mešcanske kulture, v delavski in kmecki družbe­ni sredini pa bo nujno sledil telesnim in duševnim potre­bam teh slojev. Vedno vec jih je, ki se tega zavedajo, in vedno jasneje se crtajo nasprotstva v zadevah vzgoje. Dokler so nasprotstva v življenju med posameznimi sloji, dokler so razlicne potrebe in koristi, bodo tudi bistveno razlicni vidiki za vzgojne ukrepe in bo prav živa in upra­vicena potreba delovnega ljudstva po novi vzgoji mla­dega rodu, ki se bo razlikovala od sedanje mešcanske.
208

AKADEMSKI AGRARNI KLUB NJIVA
Naša mlada ljubljanska univerza je bila že v svojih prvih letih obstoja torišce, kjer sta se oba glavna slo­venska politicna tabora, katoliški in napredni, kosala z vsemi silami in s pomocjo vseh možnih sredstev, prido­biti v svoje katoliške odnosno napredne vrste akadem­sko mladino. Pretežna vecina študentov je prihajala z dežele, in kot sinovi našega siromašnega kmetskega sta­nu so ti akademiki rabili nujne podpore, ki so mu jo nudili v tem vecji meri, cim bolj se je udejstvoval v po­liticnem delovanju katoliške odnosno napredne grupe. Tako je bil slovenski kmetski študent, ako ni hotel do­besedno stradati, prisiljen služiti politicnim grupam, ki imata obe cisto mešcanski znacaj, ter ni imel smisla za resnicne potrebe kmetove, nego se je celo kmetu odtu­jil; celo tako dalec je prišlo, da je marsikdo zatajil svo­jega oceta kmeta, ker se je tega sramoval, da je kmetski sin. Ce pa je prišel malo med kmete, je to bilo gotovo takrat, ko je bil gosposkim mešcanskim strankam po­treben kmet ob volitvah, ali pa kadar je kdo hotel kme­ta ogoljufati. Tako so ravno mnogi kmetski izprijeni si­novi bili tisti, ki so najhuje netili politicno sovraštvo ne samo v mestih, nego v sleherni slovenski vasi, da so kmetsko ljudstvo razdelili v dva sovražna si tabora, ki sta drug drugemu škodovala, kjer sta mogla, mesto da bi kmet kmetu pomagal.
Vendar je študirala na ljubljanski univerzi pešcica zavednih kmetskih sinov, ki ni bila udinjana mešcanskim 
14 Domacija
209

politicnim grupam, nego so ti akademiki zaceli razmiš­ljati na pomlad 1923 o osnovanju akademskega kluba, ki bi se posebno bavil s kmetskimi kulturnimi in politicno- gospodarskimi zadevami. To prizadevanje je dalo pobudo za ustanovitev akademskega agrarnega kluba Njive. Usta­novni obcni zbor se je vršil 16. maja leta 1923. Za prvega predsednika kluba je bil izvoljen Stanko Tomšic. Klub je zacetkoma štel okoli 15 clanov, kmalu pa je porasel na okoli 30 clanov.
Namen in sredstva klubovega delovanja so navedena v 4. in 5. tocki klubovih pravil in se glase:
Namen kluba je vzgajanje clanov za delo med naro­dom na deželi in širjenje agrarne ideje med akademsko mladino. V dosego tega namena služijo: predavanja in se­stanki, organiziranje poucnih izletov na deželo s pomoc­jo gospodarskih faktorjev in družb, da zadobe clani klu­ba prakticne sposobnosti za delo med narodom, preda­vanja na deželi, ustanovitev bralnih društev ter tiskanje in izdajanje brošur in knjig, dajanje inicijative za sno­vanje agrarnih klubov na ostalih univerzah v državi, or­ganiziranje agrarnega pokreta med narodom ter pomoc pri ustanavljanju poljedelskih zadrug, gmotno podpira­nje svojih clanov.
Prva leta po svoji ustanovitvi je akademski agrarni klub Njiva dosegel lepe uspehe posebno na organizato- ricnem podrocju. Poleg tega so Njivaši pisali idejne clan­ke, predvsem o odnosih inteligence do kmetskega stanu, v Kmetijski list, glasilo takratne kmetijske stranke, s katero je bil klub v precej tesnih stikih. To ga je radi politicnih nasprotstev sicer oviralo, da ni mogel takoj dobiti pravih stikov s hrvatskimi in srbskimi agrarnimi akademiki, vendar pa so bila ravno akademska agrarna društva tista, ki so se prva združila v Savez jugoslovan­skih zemljoradniških klubov. To, cesar niso zmogle poli­ticne zemljedelske grupacije, ceprav je bilo zelo nujno, je storila akademska agrarna omladina na svojem prvem kongresu v Ljubljani v dneh 17. in 18. novembra 1923. Sedež Saveza, v katerega vsled politicnih prilik niso mo­gli vstopiti hrvatski tovariši, je postala Ljubljana, pred­sedovala mu je Njiva.
Med tem casom so se vršile priprave za osnovanje Zveze kmetskih fantov in deklet. Inicijativo za ustano­
210

vitev so dali Njivaši in je prvi predsednik pripravljalne­ga odbora naslednje leto ustanovljene Zveze bil predsed­nik Njive.
Zato so si akademska agrarna društva stavila kot najvažnejšo tocko svojega nadaljnjega dela: organizira­nje kmetske mladine.
Na pobudo Njive je bila osnovana 23. novembra 1923 gospodarska dijaška zadruga GRUDA z namenom gmot­no podpirati dijaštvo s kmetov na podlagi zadružnih na­cel. Zadruga podeljuje svojim clanom brezobrestna po­sojila v dobi študija, vsak clan se ob prejemu posojila obveže, da bo isto vrnil, ko bo imel poklic in službo. Ta dijaška ustanova je velike važnosti, ceprav nikoli ni za- dobila širokega obsega. Važna je že radi svoje zadružne oblike in je tako med dijaštvom budila smisel za zadruž­no misel. Razen tega je vsaj v mali meri gmotno poma­gala svojim clanom in jih je vsaj deloma varovala pri­tiska katoliškega odnosno naprednega tabora, ki sta oba imela zaslombo v kapitalu, le s to razliko, da je bil ka­toliški tabor in je še predstavnik malega domacega ka­pitala, napredni tabor pa velikega mednarodnega kapi­tala. Ce s tega vidika opazujemo naše politicno in obce kulturno življenje tistih let, potem nam bo dosti jasneje popolno nezanimanje in nerazumevanje naših glavnih politicnih grup za potrebe našega kmeta, ki je tem par­tijam bil dober le ob casu volitev, kajti vecino volilnih listkov so le oddali kmetski ljudje enostavno zato, ker je kmetskega ljudstva najvec.
Akademski agrarni klub Njiva je v tistih burnih po­liticnih borbah, ki so bile prenešene tudi na univerzitet­na tla, posredoval med hrvatskimi akademskimi agrar­nimi klubi in med srbskimi. To posredovanje je dobilo koncni izraz 25. marca 1924 na seji odborov Saveza ju­goslovanskih akademskih zemljoradniških klubov in aka­demske organizacije Hrvatske seljacke stranke, kjer so se radicevci in zemljoradniki izmirili, ne ozirajoc se na predhodna dovoljenja svojih politicnih voditeljev in so tako prelomili dolgoletno nesmiselno sovraštvo. Tudi so agrarni akademiki zavzeli tocna in jasna kulturna in go­spodarsko politicna nacela v borbi proti nepoštenju po­liticnih strank, tudi kmetijskih, vsled cesar so se slo­
14*
211

venske politicne grupe v casopisih z naj vecjo naslado zaganjale v akademski klub Njivo; najbolj sta se izka­zala katoliško in naprednjaško casopisje, vsekakor znak, da sta bila v živo zadeta, in to od pešcice kmetskih za­vednih akademikov.
Jugoslovanski agrarni akademiki so leta 1924 organi­zirali prvi kongres slovanske agrarne mladine, kateri se je vršil 7. septembra 1924 v Ljubljani in so se ga poleg Jugoslovanov udeležili tudi mladi agrarci Bolgari, Polja­ki, Cehoslovaki in Rusi. Vsekakor je to bila mogocna ma­nifestacija slovanstva, še bolj pa slovanske kmetske vza­jemnosti. Ob popolni organizaciji, ki jo je vodila Njiva, je bil potek kongresa brezhiben, med drugimi sta bila navzoca tudi vodja srbskih zemljoradnikov Lazic in pa cehoslovaški minister agrarec Hodža, ki je imel tudi krasno zasnovan ideološki govor. O vsem tem, tudi o kongresu samem, je katoliško in naprednjaško casopisje slavnostno zavestno molcalo. Ali posledice kongresa so bile lepe posebno v novih pobudah za organiziranje kmetske mladine. V tistega leta zasnovani Zvezi kmet­skih fantov in deklet so se organizirala po vseh krajih širom Slovenije društva kmetskih fantov in deklet. Ra­zen tega se je tudi inteligenca zacela malo bolj zanimati za kmeta, toda kmetu še vedno ni služila, kakor bi mu morala.
Na univerzi je Njiva ceprav številcno eden najmanj­ših akademskih klubov, dosegla s svojim delovanjem, po­sebno na organizatoricnem podrocju, to, da so ji ostali klubi priznali vodilno mesto in je Njiva sklicevala med­klubske sestanke, vodila je razne akademske akcije, po­sebno za.casa svojega drugega predsednika Karadžola Joleja, ko so pri manifestacijah za akademske pravice sodelovali vsi klubi razen radikalnega Slovanskega Juga. Tudi se je klub Njiva stalno potegoval za neokrnjeno ljubljansko univerzo, zavedajoc se z vso jasnostjo, da je naša univerza tista ustanova, ki naj služi po svoji iz­šolani inteligenci najširšim ljudskim plastem.
S casom pa je delovanje Njive ponehalo in šobili res vidni sadovi dela prvih let zlasti v organiziranju kmetske mladine. Vzrokov za opešanje Njivinega delovanja tudi na gospodarsko kulturnem podrocju, kar je vse imela v programu, je vec, eden morda najvažnejših in katerega 
212

priznanje nas sicer mora boleti, je pa vendar bridka re­snica, je to, da agrarni akademiki niso našli razumeva­nja v samih vrstah takratne Kmetijske stranke, in to predvsem zato, ker so neusmiljeno bicali vsako nepošte­no delo tudi v svojih lastnih vrstah, po drugi strani so pa razmere vrgle posamezne clane na pota, ki so klubu škodovala. To je bilo vzrok razkolu, v vrstah agrarne akademske mladine same, ki je potem dolga leta živo­tarila. Vnovic si je opomogla spomladi leta 1932., ali do pravega dejstvovanja se Njiva radi zmed na univerzi sa­mi, posebno pa vsled tega, ker so razni neodgovorni fak­torji ovirali resno delo, ni mogla povzpeti.
Ali danes je bolj kot kdajkoli poprej potrebna moc­na agrarna organizacija naši univerzi, še bolj pa so po­trebni našemu siromašnemu kmetu ljudje, ki bodo kme­tu pomagali, da se otrese tega morecega gospodarskega stanja, v katerega ga je vrgla gospodarska kriza, kajti baš kmet, ki ni prav nic udeležen v medsebojni borbi kapitala, je vsled te borbe najhuje prizadet. Morda bi še lažje vzdržal kmet, ko bi tudi on izboljšal svoje go­spodarstvo, tako je pa isto ostalo na predvojni stopnji, vojna mu je še zadala sama hude udarce, vse drugo go­spodarstvo pa je napredovalo in se je razvijalo, to mo­ramo odkrito priznati, ob izkorišcanju kmetskega stanu.
Prepricani smo, da je v našem ljudstvu še dovolj sil, da bi si opomoglo iz tega gospodarskega stanja, samo poti, po katerih naj hodi, mu je potrebno pokazati. Ali to ni možno na noben tak nacin, kakor so bili do zdaj v porabi, ne z donecimi frazami, ne s prikazovanjem sta­nja na splošno, ne le s tolažbami, da bo kdaj boljše, ne­go samo s podrobnim delom na gospodarsko-socijalno- kulturnem podrocju. Naša inteligenca, ki je pozabila, da so njih ocetje kmetje, ki niti ne ve, v kakih razmerah podeželje danes živi, naša inteligenca, ki je zatajila svo­je kmetstvo kot nekaj sramotnega, in ona mestna inteli­genca, ki je izraz »kmet« rabila le takrat, ko je hotela nekaj naj slabšega povedati, ta inteligenca ne bo nikoli kmetu pomagala.
Toda mladina, ki bi najbolj morala danes cutiti s potrebami in gonili našega casa, ki v prvi vrsti boleha­jo na slabih gospodarskih razmerah kmeta, od katerega zavisi vse ostalo gospodarstvo, ta naša akademska mla­
213

dina je skoraj popolnoma pozabila na reševanje kmet­skih gospodarskih problemov.
Na ljubljanski univerzi imamo po tem, ko sta se raz­šla kršcansko socijalisticni klub Borba in napredni klub Triglav, v glavnem naslednje tri skupine akademskih organizacij: Katoliška, v svoji Akademski zvezi združena društva Danica, Zarja in Savica, ki vsa imajo isti duh, kot ga je imela katoliška politicna grupacija; druga sku­pina je nacijonalisticna in se je razvila iz prejšnjih na- prednjaških klubov. Tvorijo jo klubi Edinstvo, Akadem­ska podružnica družbe sv. Cirila in Metoda ter Jadran, ki je najmocnejši in je tudi fakticni vodja skupine. Ce­lota zase pa je akademski agrarni klub Njiva, ki ima ci­sto stanovsko kmetsko strukturo.
Katoliška mladina v vsem svojem dejstvovanju je strogo podrejena svoji cerkveni gosposki. Avtoritativno se mora držati vseh nacel, ki jih cerkev predpisuje in katera niso le verskega znacaja, nego posegajo v vse jav­no, kulturno in gospodarsko-socijalno življenje in to na nacin, ki našemu casu v razmerah, ki so nam dane, go­spodarsko ne more služiti, posebno malemu cloveku ne. Naš kmet pa je mali clovek, mali poljedelec, obrtnik in delavec. V katoliških akademskih društvih se zato ne more razviti pravo demokratsko poglabljanje v gonila našega casa, se ne more razviti poglabljanje v gospodar­ske razmere, ker isto poglabljanje niti ne služi tem or­ganizacijam pri njihovem delu, kajti te organizacije ni­majo nikakega gospodarskega programa, posebno za na­šega kmeta ne!
Bivše naprednjaštvo se je v akademskih društvih sprevrglo v nacij onalisticne nestrpneže, v kolikor se radi nepredvidenih zaprek clanstvo Triglava ni razšlo. Razni uspešni nacijonalisticni pokreti v ostalih zemljah Evro­pe, ki so našli svoj višek v nemškem hitlerjanstvu in še prej v italijanskem fašizmu, nam dovolj jasno in doloc­no povedo, kaj je koncni smoter vseh teh pretiranih na­cij onalisticnih pokretov, ki se na znotraj sprevržejo v samovlado nekaterih ljudi, napram drugim narodom pa vedno rožljajo s sabljo in se jim zahoce vojne. Poleg vsega ostalega tovrstni pokreti, kjerkoli so prišli do obla­sti, niso nikjer služili kmetskemu ljudstvu, nego se, ce se 
214

sploh omejujejo na kaj, omejijo na industrijo, v veri, da kmeta itak lahko vsaki dan pridobe za svoje »reci«.
Sprico dogodkov zadnjih let v Italiji, Nemciji, Avstri­ji in drugod lahko mirno in odlocno trdimo, da sta si oba gori navedena pojava, po nacinu, kako skušata pre­slepiti ljudstvo, in pa po svojih politicnih nacelih zelo sorodna pojava. In na naši univerzi se je celo dogodilo letos, da sta nastopila ta stara sovražnika skupno.
Akademski agrarni klub Njiva je danes edini klub na ljubljanski univerzi, kjer se po nacelih prave, pristne demokracije lahko svobodno akademik poglablja v pro­bleme našega casa, s posebnim ozirom v kmetske gospo­darske probleme. Njiva je klub, kjer nikdo ne izkljuci svojega clana iz svoje srede, ce skuša podvomiti v upra­vicenost kakega dela, kakor se to vrši stalno v katoliških in nacijonalisticnih društvih, in cemer oni pravijo cišce­nje duhu organizacije nevarnih clanov. Tam je to razum­ljivo zato, ker obstoja nevarnost, da se akademiki izne­verijo svojim vodjem, ki se nahajajo izven akademskih vrst in ves pokret res samo vodijo.
Agrarni klub Njiva svest si, da je pretežna vecina našega ljudstva kmetskega stanu in to še stanu malega kmeta, obrtnika in delavca, zastopa med akademsko mladino potrebe tega našega najštevilnejšega sloja, ki vsled gospodarskih krivic našega casa živi naj slabše. Cutimo skrajno potrebo po združitvi vseh zavednih kmet­skih akademikov za skupno delo za izboljšanje gospodar­skih prilik, za ustvarjanje kmetske kulture, ki bo služila le potrebam našega malega cloveka.
Kako zajeziti prepad med industrijaliziranimi polje­delskimi obrati in vedno bolj gospodarsko usužnj enimi malimi kmetijami, kako rešiti vprašanje trganja gruntov, ko se otroci tožarijo za dedišcino, vprašanje dot, beg od zemlje in njega vzroki ter posledice, vse to so vpraša­nja, ki jih slovenski akademik ne bi smel prezreti, so vprašanja, ki rabijo nujnega pravega odgovora in so mnogo nujnejša od problemov, ki jih rinejo v ospredje katoliški in nacijonalisticni pokreti.
V naših vrstah, v agrarnem klubu Njiva se bomo s temi nujnimi zadevami na podlagi statisticnega mate­rij ala, ki ga zbiramo in h kateremu delu smo pritegnili 
215

tudi kmetsko mladino, bavili v tekocem in v naslednjih študijskih letih.
Zato te vabimo, kmet-akademik, ako si res priprav­ljen nesebicno sodelovati pri našem delu in ako ne pri­cakuješ od tega svojega dela nobenih osebnih koristi, pridi v naše vrste in se skupno z nami posveti delu iz kmetstva za kmetstvo.
216

OCENE

Janko Kac: Moloh. Socialnozgodovinski roman. Ljub­ljana 1936. Strani 198. — Kacev »Moloh« posega v življe­nje v predelu Savinjske doline v razdobju med tridese­timi in šestdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko je cez naše ozemlje stekla prva železnica ter vzela veljavo ce­sarski cesti in ko so nastajale prve industrije. To je ši­roko zasnovan tekst, v izvedbi pa se nakazana problema­tika razblini. »Moloh« kaže propad bogatega rodu nadu­tega kmeta Dobravca, na cigar zemlji zgrade lastniki tr­žaške predilnice tovarno, »Moloha«, ki unici Dobravcev grunt; ta »Moloh«, poosebljen v ravnatelju Židu Siiss- trunku, stre Dobravcevi hceri Marjeti cisto srce in bo­docnost in pogubi tudi samega Dobravca in neštete, ki v stremljenju po lepšem in boljšem življenju, kakor je življenje ob krompirju in žgancih, žrtvujejo tovarni mla­dost in življenjske sile; tako zažive novo življenje v pre­grehi in v pijancevanju, da skrbi župnika, poštarja in ne­katere, ki o tem modrujejo v krcmi. Dobravceva Marje­ta, ki se je prebila skozi mnoge žalosti in se najbolj za­veda pogubnosti tovarne, se žrtvuje za sina in za neštete, ki naj bi jih Moloh unicil kakor je njo. Da obvaruje sina pogube, zažge tovarno, sama pa konca v valovih. In kaj potem? Mar se vrne staro življenje, mar zraste nova to­varna? Taka vprašanja se nujno vsilijo bralcu, ki obcuti, da je hotel Kac motivno izpeljati nasprotje med vaško in industrijsko civilizacijo, obdelati problematiko pre­snavljajocega se življenja, problematiko, ki je ostala pe­reca in nerazvozlana v tej ozko in površno izdelani kon­cepciji.
219

V »Molohu« je nekaj mocnejših mest, kot celota pa je oblikovno in tvorno nedodelan; mnoge osebnosti so neizoblikovane, vse prevec prstene, o življenju prevec modrujejo, premalo zvemo, kako ga žive. Pisatelj, ki je v svojem »Gruntu« dal zaslutiti v realisticnem in socnem oblikovanju pogoje vecjega formata, je dal z »Molohom« književno delo manjše tvorne vrednosti, a znacilno po doslej neobdelanem motivu in po prizadevanju za kle­nim izražanjem.
Matija Senkovic: Novodobno šolsko delo. Idejne smernice za izdelavo in izvajanje ucnih nacrtov za osno­vno in višjo narodno šolo. (Osnutek.) Slovenska šolska matica. Ljubljana 1935. — V okviru zakona o narodnih šolah v kraljevini Jugoslaviji in normalnega ucnega na­crta v smislu poenotenja vzgoje, idej in duha je treba iz­delati podrobne ucne nacrte, v katerih naj bi imela po­deželska šola lasten obraz; temu smotru naj služijo idej­ne smernice, ki jih je pisec crpal iz tudi pri nas veljav­nega zapadnega kulturnega in vzgojnega obmocja. Glavni smoter vzgoje je ustvariti »dobrega državljana« in »nrav­stveno osebnost«. Pojem »nravstvene osebnosti« ni do­volj omejen in jasen, tudi v naši knjigi ne, docim je vzgoja »dobrega državljana« skonkretizirana do skrajno­sti, je posebno*v fašisticnih državah zavzela prvo in sko­ro edino mesto. V našem primeru je posebno mocen poudarek na državljanski vzgoji v smeri tako zvanega jugoslovanskega unitarizma, saj smernice narekujejo vzgojiti smisel za narodno in državno skupnost, ustvari­ti enotnost šole, prepojene z isto narodno (!) in državno idejo in duhom, poenotiti vzgojo, ideje in duha.
Glede izhodišca, oblike in smotra vzgoje gradi pisec vsa izvajanja na mladinoslovnih osnovah, a to na elemen­tarni ali osnovni psihologiji otroka. Iz tega so izvedena osnovna nacela: otrokova zmogljivost je izhodišce in sre­dišce šolskega dogajanja; svoboda in mnogolicnost; prin­cipi: življenjske bližine, domorodnosti in notranje pove­zanosti v smeri popolnega odnosno delnega strnjenega pouka; razvijanje otrokovih sil v prvi, a pridobivanje dolocenega znanja v drugi vrsti; nega in nezakljucna izo­brazba, osvojitev celotne kulture, principi: samodejav- 
220

nos ti, strnjenosti, aktivnosti in odgovornosti; prehod iz igralnega v delovni gon itd. Do podrobnosti je na teh osnovah pisec razclenil in nanizal smernice za delo v po­sameznih ucnih predmetih. To njegovo delo je temeljito in bo ta del smernic vzgojitelju nedvomen vodnik v vzgojnem delu, da zadosti zakonu, ucnemu nacrtu in de­loma potrebam v življenju. Le deloma, zakaj naša šola in življenje sta dvoje in prepad med našo šolo in živ­ljenjsko stvarnostjo je ociten. Tudi »nova« šola po zami­sli pisca smernic ga ne bo premostila.
V tem je jedro vprašanja sodobne šole. Smernice ustvarjajo vtis, da se pisec tega ni zavedal. Obseg svo­jih izvajanj bi moral razširiti, zasidrati v naše konkret­no gospodarsko, sociološko, kulturno dogajanje, ki ima mocen vpliv na šolsko delo. Duševnost slovenskega otro­ka nudi vse obširnejše gradivo, kakor ga pozna osnovna psihologija in upošteva pisec smernic. Utrujenost, razni kompleksi manjvrednosti, iz tega izvirajoce zablode, po­manjkanje življenjskih dobrin itd. nudi vzgojnemu delu silne ovire, ki jih je nujno upoštevati; še vec: šola, ki služi življenju najširših množic, mora stremeti za tem, da ne zgolj upošteva, marvec tudi odstranjuje zapreke in zablode. To svojo nalogo pa vrši, ako crpa vse sile iz življenja in ako služi preoblikovanju življenja najširših ljudskih množic. To je eden med mnogimi temeljnimi vi­diki.
Deloma se pisec zaveda ozkosti svojega gledanja in v »Posebnih pripombah« govori o smislu in nalogah višje narodne šole, o delovnem pouku, o delu v prenapolnje­nih razredih, o »razredni zajednici«, o nacelu življenjske bližine pouka. Na primer: ». ..utrjati ucenca v veri, da je tudi najbolj zapušceno in najbednejše cloveško bitje poklicano sodelovati pri nadaljnem razvoju kulture in pri oblikovanju sveta« (str. 101.); »...hocemo vzgojiti cloveka sedanjosti, resnicnega cloveka, ter ga opremiti tako, da bo mogel zmagovati težkoce življenja in da ne bo zapušcen in prekrižanih rok stal sredi življenjske poti, temvec da bo sodeloval pri pridobivanju kulturnih in življenjskih dobrin« (str. 108); »...obnova našega na­rodnega šolstva po vsej širini in globini se nam lahko posreci le po dolgem prizadevanju in v boju zoper za­preke, ki nam jih sile stavijo na pot« (str. 111.).
221

Ne glede na to, da je v teh mislih mnogo naivnosti, ozkega šolniškega gledanja, nas te izjave prepricujejo, da pisec ne pozna jedra problema, odnosno ga noce pri­kazati jasno in konkretno. Na nujno nastala vprašanja: »zakaj?«, »kako?«, »katere so zapreke?«, »kakšne narave so sile zaprek?« itd., pisec ne odgovori, cetudi potrebuje manj samostojen in življenjsko slabo razgledan vzgoji­telj prav tu najvec opore, da bo spoznal, sooblikoval in preoblikoval življenjsko stvarnost slovenske ljudske skupnosti, katere vazen del so mnogi otroci, ki lacni, betežni, izgarani, zakrknjeni, zagreneli prihajajo v šole in so nedvoumen odraz »sil«, ki šoli, kakršna je (in bo gotovo v okviru teh smernic tudi ostala), ustvarjajo v njenem »hotenju« take zapreke, mimo katerih ne more­mo, ce hocemo ustvariti (ne obnoviti!) naše narodno šolstvo, torej tako šolstvo, ki bo ustrezalo gospodarske­mu, družbenemu, kulturnemu presnavljanju v najširših slovenskih ljudskih množicah.
Zato ima knjiga kratko vrednost, cetudi je pisec z njo hotel nuditi vec. Njegova težnja se razblinja ob te­sni navezanosti na zakon in ucni nacrt, na šolsko tradi­cijo, na vzgojna nacela zapadnega kulturnega obmocja. Ob neupoštevanju slovenske ljudske življenjske stvarno­sti, ki bi ji šola morala služiti danes bolj kakor kdajkoli, (saj ji ta stvarnost postavlja kopico perecih vprašanj, med drugim osnovno vprašanje kruha!), ostane proble­matika naše šole skrajno pereca. Po svoji poti pisec smernic ne bo docakal uvodoma izražene želje, da bi namrec šole bile sredi »krasote in resnega dela polne srecnih in veselih otrok ...«
Ernest Vrane: Osnove strnjenega šolskega dela v teoriji in praksi (Ljubljana. 1936. Slovenska šolska mati­ca. Strani 290). — Celotna problematika, ki jo pisec ob­ravnava, izvira iz osnovnega spoznanja, da sta šola in vzgoja prav važni poprišci vsega družbenega presnavlja­nja in tudi zrcalo družbene sredine, v kateri se vzgoja razvija. Zato je Vrancevo delo v hipu, ko je kriticno za­jelo probleme naše vzgoje, moglo postati kritika celotne kulture in družbene sredine z njenimi specificnimi po­javi. V spoznanju, da je treba vprašanja vzgoje naceti z 
222

vidikov totalnega (celotnostnega) »živega dogajanja«, je naslonil pisec vsa izvajanja na osnovne poteze, ki se ka­kor vodilna, nit prepletajo skozi vso knjigo, in sicer: ce- lotnostno gledanje na pojave v cloveški družbi, poudarje- nost gospodarstva kot osnove, opazovanje vseh pojavov v razvojni zakonitosti in medsebojni zavisnosti. Ta »vi­dik življenjskega realizma« je gledišce ki posreduje vse prednosti za raziskovanje družbenih problemov, tudi pro­blemov vzgoje. V skladu s tem izhaja pisec iz osnovnih potez naše družbene sredine (I. poglavje »pogled v seda­njost«). Ne le slovenska mesta, delavski kraji, tudi zad­nje gorske vasi so v obmocju zakonitosti, ki vladajo na petih šestinah zemeljske površine. Te zakonitosti kapita­listicnega družbenega reda obcuti cloveštvo tako, da ne­znatna manjšina kopici ogromna bogastva, vecina, mili­joni delovnega ljudstva, pa se zvija v krcih bede, se lomi med obupom in silnim naporom za nove družbene osno­ve. Dogajanje v tej smeri se pri nas bolj in bolj zaostru­je v silni dinamiki, ki jo obcuti vsako bitje, tudi otrok v šoli in v dušljivem, razrvanem okolju, v katerem živi. To so nove silnice, ki jih polpreteklost ni poznala. Danes pa pljuskajo tudi v šolo in vzgojne osnove polpretekle dobe se rušijo. Neposredna živa stvarnost, dogajanje v naši družbeni sredini, zahteva nove trdne osnove. Odkod jih dobiti? Ali iz oblakov postavljati teorije na temelje trhle prakse? Pisec jih išce v življenju samem. »Pogled v sedanjost« mu nudi osnovno potezo, raziskavanje od­nosov med vzgojo in družbo (II. poglavje »Vzgoja in družba«), v zgodovini pa pokaže, da je šola »doživljala svoje razvojne stopnje, kakor družbeno življenje. Po svoji vsebini in obliki ustreza vedno ekonomskim in socialnim odnosom na vsakokratni razvojni stopnji«. (Str. 23.) Tudi danes vlada ta zakonitost. Kam teži vzgoja?
Vzgojne težnje vsake dobe so izražene v smotru. Smoter se je spreminjal vzporedno z ekonomskimi tež­njami vsake dobe. Ako si ogledamo vzgojne smotre naše dobe (navedeni so v III. poglavju: »Ali so trdne osnove za vzgojno oblikovanje potrebne«, str. 25 — 27), opazimo, kar je cisto v skladu z nasprotujocimi si težnjami po­sameznih družbenih plasti, da se smotri med seboj zelo razlikujejo. Ogromna je npr. razlika med fašisticno 
223

vzgojo s smotrom: vojaška pripravljenost, borbenost, samozavest, ponos (geslo: »Puška in knjiga!« — Italijan Gentile) in med sovjetsko vzgojo, katere smoter je do popolnosti razvita cloveška osebnost, vkljucena v pro­dukcijski proces brezrazredne družbe (—Rusinja Krup- skaja). Vzgojni ideal je pac zavisen od družbenih teženj in življenjskih pogojev v vsaki družbeni sredini. A zna­cilno je za vecino vzgojnih smotrov, najsi so smiselno razlicni, izrazno jasnejši ali megleni, da jih druži neka osnovna poteza, t.j. težnja po celoti. »Vzgoja harmonic­nih ljudi«, »osebnosti«, izobrazba vseh sil«, »sinteza nasprotujocih si individualnih in socialnih sil«, »vzgoja nravstvene osebnosti«, vzgoja »celega cloveka«, »troedina celota« itd. so znacilne poteze v vzgojnih idealih naše dobe. Kje pa je vzrok tem težnjam? V pedagoško didak­ticnih dognanjih, v pedoloških (mladinoslovnih) in psi­holoških izkustvih, a prav osnovni, na katerem sloni vse ostalo, je v družboslovnih resnicah naše dobe.
S tem pa smo posegli v Vrancevo »Teorijo strnje­nega šolskega dela« (IV. poglavje knjige), ki je osred­nji živec vseh pišcevih prizadevanj. Gre za trdne osnove vzgojnemu delu. Te pa so v svoji zadnji konsekvenci so­ciološkega znacaja, saj »je razvojna stopnja gospodar­skih sil v posameznih družbenih dobah dolocala orga­nizacijo šolstva, dajala cilje vzgojnim idealom in smer­nice ucni miselnosti«. (Str. 33.) Vsaki kulturni in raz­vojni stopnji je ustrezala dolocena razvojna stopnja v proizvodnji hrane, v tehniki, organizaciji dela in vzgoji; vsaki razvojni stopnji je ustrezal doloceni »duh casa«. Zgovorno pricajo o tem preglednice družbenih dob in »duha casa« (str. 33), družbenega razvoja od fevdalizma do danes (str. 36), psiholoških smeri (str. 39), osnov vzgojne dejavnosti od 18. stol, do danes (str. 55) in konc­na shematicna preglednica razvojnih vzporednic (str. 56). Atomizaciji družbe v posameznike (individualizem!) v fevdalizmu in gospodarskem liberalizmu družbenega raz­voja je ustrezala atomizacija v psihologiji, bodisi da so bili glavni drobci ali elementi duševnega dogajanja ob­cutje (senzualizem), predstave (intelektualizem), volja in custvo (voluntarizem-emocionalizem), ali pa mišlje­nje; prav tako se je z atomizacijo v družbi skladala atomizacija v mladinoslovju, razvijajocem se iz psiholo­
224

gije, in v pedagogiki, kjer je vso to dobo prevladoval predmetni pouk, slonec zdaj na intelektualisticno — atomisticno — pasivisticni usmerjenosti (Herbart — Ziller, zgodnja kapitalisticna doba), zdaj na osišcu »ak­cija — asociacija — reakcija« (Meuman) in v tkzv. »de­lovni šoli« visokokapitalisticne dobe. Prav tako ustreza socialno razgibani povojni dobi z njeno osnovno težnjo po strnitvi družbe, s potezo sinteze (totalnosti) tudi sin­teza v psihologiji z izhodišcem v celoti, bodisi da je to psihoanaliza, individualna, oblikovna ali strukturna psi­hologija (v ospredju celota!), ustreza sinteza v mladino- slovju in v pedagogiki, kjer se stremljenje po celotnosti izraža v poudarjanju odnosov do družbe, v upoštevanju in proucevanju okolja, v strnitvi snovi itd.
Sociološki vidik je vodilen v vseh nadaljnjih izva­janjih, v katerih Vrane razgrne ogromno problemov, ko ocrta smeri, vsebino in obliko vzgojnega dela v razvoju od predmetnega pouka preko koncentracije in »delovne« šole do strnjenega šolskega dela, in prikazuje nujnost razvoja v smeri cim popolnejše strnitve z osnovno ozna­ko v snovni koncentraciji in aktivnosti otroka, ko se vzgojno delo približa smotru, da je otroka »treba uspo­sobiti, da si v svojem življenjskem prostoru pridobi sta­lišce, da bo dorastel zahtevam sodobnega življenja« (str. 139). Ogromno problemov razgrne pisec, ko prikaže vzgojna prizadevanja po vsem svetu v smeri sinteze (mnogo tega je sam in so mnogi drugi naši vzgojitelji spoznali na ekskurzijah na Dunaj, v Nemcijo in CSR!) in v naši družbeni sredini v povojni dobi, ko obravnava vsa prizadevanja tistih vzgojiteljev, ki so bolj ali manj naslonili vzgojo na življenje, bogatili sebe in svoje delo ob izkušnjah v svetu, ob živem dogajanju, sredi katerega žive sami, otroci in vse ljudstvo v slovenski družbeni sredini. Koncno razgrne ogromno problemov, ko prikaže posamezne ucne predmete v luci sinteze, oznaci možno­sti razvoja v smeri strnjenosti, ce je okvir, ki ga nudi vladajoci sistem, še tako ozek. S tem pa prikaže ovire, možnosti in meje, ki so dane vzgoji, katera hoce biti izraz napredovanja cloveške družbe v okviru celotnega življenja, vzgoji, ki naj sloni na trdnih osnovah »življenj­skega realizma«. »...Najprimernejša bodoca oblika bo le tista, ki bo imela najmocnejše podzidane življenjske 
15 Domacija
225

osnove.« (str. 136) — V slovenskem vzgojnem prizade­vanju je Vranceva knjiga bogat prispevek. Je izpoved življenjskega in vzgojnega naziranja vzgojitelja, zrasla v vecletnem vzgojnem udejstvovanju in ob razgledanosti v vzgojni teoriji in praksi. S tem pa je postala knjiga izpoved vseh tistih, ki utirajo vzgoji nova pota v službi ljudstva, izpoved vzgojiteljev, ki zavestno prodirajo do zadnjih osnov življenja, do borbe za obstanek, do vpra­šanja kruha.
Za mnoge, predvsem sociološko nerazgledane ljudi bodo Vranceva izvajanja pretežka, marsikomu bo sporno osnovno gledanje, izraženo v spoznanju, da je gospodar­ska zakonitost temelj vsega družbenega in kulturnega razvoja cloveštva in da je od te zakonitosti zavisna tudi vzgoja. Toda sleherni vzgojitelj, bodisi da je njegovo po- prišce znanost, teorija, ali oblikovanje otroka, bo gradil trhlo stavbo, ce bo slep za kricece dejstvo, da se mora vzgojitelj skloniti do bede, ki ga dan na dan opominja, na željo in voljo po boljših dneh.
Sergej Hessen: Petnajst let sovjetskega šolstva in komunisticne obrazbene politike. Slovenska šolska ma­tica. Ljubljana 1935. — »Smoter sovjetske šole ni vzgojiti samo cloveka, ki naj spoznava, kar okoli njega nastaja, ampak cloveka, ki tudi spreminja svoje okolje« (škola a lidove vzdelani v SSSR, Praha 1934). Sovjetska vzgoja je tesno povezana z družbenim presnavljanjem na šestini zemeljske površine, je sotvorec novih družbenih mož­nosti in je globoko zasidrana v sovjetskih prilikah. Ser­gej Hessen, ruski begunec in profesor na praški univerzi, se je zato lotil zelo tveganega poskusa, ko je hotel na osnovi »avtenticnih virov uradne in poluradne sovjetske literature« združiti izsledke »dolgoletnih študij« o sov­jetski vzgoji — ne da bi to vzgojo v njenem razvoju neposredno poznal. Za to njegovo skrhano metodo mu v naših skrajno utesnjenih prilikah, kjer »avtenticni viri« niso dostopni, ni mogoce slediti; tako ostane odprto vprašanje, ali je pisec hotel in mogel pravilno citati gradivo ter izlušciti iz njega osnovne in bistvene faktor­je. Knjiga je pisana »spretno«, je natlacena s citati, ki so vsevprek razmetani in podprti s pišcevimi zmedenimi, 
226

nedokazanimi in neprepricevalnimi obcutki, tako da naj­de nebrzdano hotenje, zavreci komunisticno vzgojo — to delo »trgovcev, ki vedo, kaj hocejo« — popolno spro­stitev. Pisec nas vodi skozi štiri obdobja »blodenj«, ko so »gospodarstveniki, kmetje, narodne manjšine in uci­teljstvo, te pozitivne sile ruskega šolstva, bili mocni dovolj, da so v NEP letih ruskemu šolstvu izbojevali nedvomen dvig«, a ga niso mogli »obvarovati pred ko­munisticno protiakcijo« v zvezi s »proslulo petletko«, s povratkom od »Nepa h komunizmu«. Doba »kulturne petletke« (ki »je pac vnaprej videla rast šolstva«!) je v svojem zadnjem letu (ko so gospodarstveniki, narodne manjšine, kmetje in uciteljstvo »moci, ki so zrasle pod starim režimom, cetudi v vecnem boju z njim« — ko so »te sile razbite«) privedla do stabilizacije tam, kjer je bilo šolstvo pred revolucijo. »Telesni izraz« tega po­vratka je uvedba caristicnih ucbenikov za algebro (!) in trigonometrijo (!).
Kdor zaupa Sergeju Hessenu, bo zacuden nad samo obtožbami neznanih in znanih »rdecih socialistov«, nad tem, da obstoji »svojsko razpoloženje nezadovoljstva pa poseben na kompleksu manjvrednosti temeljec obcutek«, da se ljudje predajajo zaslepljenosti in iluzijam ob »no­vem«, ki je v resnici »staro«. Itd. Bralec pa mora kloniti pred duhom, ki je zmogel tako ostro in porazno analizo na osnovi »avtenticnih virov«, docim hodijo cele množice vzgojiteljev iz evropskih in ostalih demokracij opazovat sovjetsko vzgojno prakso in se vracajo navdušeni — isto­casno pa se nekatera nova vzgojna hotenja, h katerim se je v stiski zatekel tudi Sergej Hessen, rušijo pod knuto fašizma (Dunaj, Berlin). Pisatelju govori (po Krupski) Marx o odpravi »vsaktere delitve (!) dela«; popolnoma nerazumljiva mu je organska rast sovjetske­ga šolstva iz osnovnih treh stopenj, in rast strokovne izobrazbe iz politehnicne; avtor se poslužuje številk in celotne razmere prikazuje v relaciji razmer v ožji Rusiji (ki je pod caristicno vladavino le bila deležna delnih sadov zatiranja ostalih pokrajin in narodov, ki ima naj­bolj pisano strukturo prebivalstva, zakaj tu se je ustvar­jal glavni kader caristicnih uradnikov, itd.) ter tako enostavne probleme komplicira; avtor odreka »komuni­sticni vladi« pospeševanja resnicnega obnovitvenega pro-
15*
227

cesa (»obnovitev raste iz prebivalstva samega«). In ko tako razbije vse elemente novih družbenih oblik in ne vrednosti vzgojnega pomena gledališca, kina, radia, krož­kov, tecajev, teh silno važnih faktorjev »komunisticne obrazbene politike«, dela Sergej Hessen poklone plasti ruskega uciteljstva, ki da je stalo na braniku pred ko­munizmom. Ti pokloni veljajo lastnostim, ki oznacujejo legendarne ruske uradnike, ki »... izzivalno presojajo stranke kakor zgodovinske dogodke in prezir se jim cedi iz pogleda in nesimpaticnega, suhoparnega glasu. Za te tipe je vse to nesmiseln nered, revolta, pugacevšcina, kaos, nasilje, zlocinstvo in tako brez pomoci sovražijo, trepetajo pred ceko in umirajo pogaženi in premagani«. (M. Krleža, Izlet...) V takih odnosih se tudi Sergej Hessen druži s tistimi, ki »nicesar ne vidijo, kar se okoli njih godi. V sebi so že osem let preverjeni, da bo vse to jutri vrag vzel in nikakor se ne streznijo«. (M. Krleža, istotam).
Pripomba: Nekako v casu, ko je izšla Hessenova knjiga v slovenski izdaji (da je to prevod in kdo je pre­vajalec, ni razvidno!) in so izdajatelji z njenim rojstvom pricakovali »dogodek« na slovenskem vzgojnem knjiž­nem trgu, so bili naši vzgojitelji v gosteh pri bratih Cehih in Slovakih in so v zemlji, od koder je bilo mnogo ekskurzij v SSSR in kjer je poleg Hessenove knjige na­stalo mnogo literature o vzgoji v SSSR, zvedeli pre­prosto mnenje, da Hessenovi pogledi na vzgojo v SSSR ne veljajo.
228

PISMA

PISMO IVANU POTRCU
Dragi Ivan,
da Ti nisem nemudoma odgovoril na Tvoje pismo je vzrok, ker me je obiskalo dekle, imelo je dva dni šole prosto. Sporocam vam vsem njene pozdrave, Vanceka pa še izrecno poljublja.
Vceraj sem bil pri Jušu. Uredništvo bo toliko kakor gotovo še obdržal za to leto. Je prav za prav v to pri­siljen. Tiskovna zadruga mu je postavila novo alterna­tivo, namrec da bo »Zvon« izdajala, ce ga urejuje on, drugace ga bo nehala izdajati. Tako je Juš nekako vsi­ljen v to, prave volje nima, posebno ne, da bi ga naprej vodil v tej obliki, misli ga preurediti, detajlno mu sa­memu ni jasno kako, pravi pa, da bo moral Zvon postati ofenziven...
Juš je slej ko prej malo razpoložen za to, da bi celo dramo tiskal, dejanja še. Govorila sva tudi o Vodušku in o tvojem sporocilu zavoljo Voduškovega ponujenega clanka »Jutro«. Omenjajoc mu, da Ti bom pisal v za­devi, me je Juš naprosil, da sporociš Vodušku, naj pošlje gradivo za Zvon, ker bo rad priobci in da to n. pr. v zadevi Slov, matice (Voduškov napad na njo) ne bo nic vplivalo, ce je Juš odbornik Matice, on jo v Zvo­nu kljub temu napade. Torej mu sporoci, naj se odzove in naj pošlje. Juš ga pogreša tembolj letos, ce bo revija ofenzivna, bo Vodušek dober sotrudnik, ker se spozna po slovenskem kulturnem gnojišcu zelo dobro in ker 
231

se tudi ne straši borbe. Ti si pa naprošen še posebej, da pošlješ Jušu Voduškov naslov, ce tega Vodušek sam ne bo in to takoj, ker Juš bi mu rad pisal pa ne ve kam.
Kar zadeva mojo študijo o Jeruzalemskih goricah je tako: V obliki, kakor sem si jo zamislil, to je strogo znanstveno (vsaj del o zemljiških odnosih) ne bo za Zvon in bom jo ponudil najbrž Meliku za priobcitev v Geografskem vestniku. Za Zvon bom pa zagrabil pro­blem esejisticno in tako citalcu bolj dostopno. Socialni obzornik misli Juš kot rubriko ukiniti in bo clanke — eseje te vrste uvršcal kot samostojne clanke v reviji. Ima to svoje prednosti: namrec ob ledini, ki je tu, gra­divo socialnega obzornika ni bilo na višini do zdaj in ni zaenkrat boljših izgledov, je pa za pisca tudi oklep in omejitev, ako clanek mora imeti strogo obliko social­nega obzornika. Vseh teh problemov še seveda nisem toliko prekvasil. Za zdaj, se mi zdi, ne bom mogel v novi obliki brez tabel, živo in krvavo prikazati v eseju Jeruz. goric, bom pa že morda pripravil za 3—4. štev. Zdaj namrec se mi mudi študirat za izpit, ki ga opravim februarja.
Da se dotaknem problemov v Tvojem pismu. Pira­mida: Ce je že tu, bo treba sodelovati. Z Godino o tem nisem še govoril, ker ga nisem nikjer dobil. Ce se ti da, mu ti piši malo obširneje o vsem tem. Fant momentano tudi študira. Ko ga staknem, mu bom povedal. Jaz za zdaj ne morem nic pripraviti. Nimam pa tudi nic. Vtap- Ijam se v izpitne snovi in do srede februarja nisem za nic. Potem bi pa kaj pripravil. Želji glede »Sina« bi rad ugodil, je to tudi moja želja, da bi kaj napisal, a to šele pac po izpitu. Zahvaljen za izvod, ki si mi ga po­slal in za toplo posvetilo. »Sin« je dobro prijel bralce, kolikor zvem. Eno pa je, kar sem cutil že ob citanju rokopisa in kar se mi je ob raznih opombah jasneje iz­oblikovalo glede »Sina« in sploh pisanja te vrste, spo­znanje, ki se mi je deloma izoblikovalo ob opombah ljudi, ki imajo primitiven inuitiven odnos do pisane umetnosti. Ker se v glavnem tice Tvojega in tudi mo­jega pisanja, bom problem skušal razcleniti. Spominjam se tudi, da si Ti zadnjic v Rušah omenil nekaj, kar spa­da v ta okvir, ko si primerjal pisanje M. Kranjca ali Godine s svojim odnosno mojim.
232

»Sin« ucinkuje zelo mocno, a bolj kakor odporno ucinkuje obupno in brezupno. N. pr. neka ženica, kme­tica, ga je koncala in je bila potrta, zlomljena (ce sme­mo ta izraz rabiti!). Gradivo in oblika in nacin zgradbe, vse je temacno in težko; res je, da sede na cloveka, in tudi to je res, da je celotno delo tudi odraz Tvojih raz­položenj, ki vsa ta leta niso mogla biti drugacna kakor težka, moreca, dušljiva, moreca. Bodocim rodovom, ko bo zrasel nov clovek, ki bo bral take analize naših dni izseke iz življenja, ki bodo zanj zgodovinski in bo to cutil v zgodovinski relaciji istocasno ko bo notranje sprošcen, bo tako delo njegova opora in stalni zagon ter dražilo v obcutenju novih hotenj, a nekaj mu bo ob tem ostalo uganka, kje so se namrec vzele cloveške sile, da je zmogel postati nov clovek, kje je crpal energijo, da je preobracal samega sebe in objektivne pogoje svo­jega življenja.
Delo samo, kolikor je stvarna in objektivna analiza in kolikor je po drugi strani polno, živo in krvavo živ­ljenje cloveka na tem kosu zemlje, izzveni skrajno pesi­misticno, izzveni tako, da ubija. Manjka pozitivnosti, luci, za katero bi šel citalec. Glej, ko sem cital »Sina« v rokopisu in še nisem poznal vseh zapletov in razple­tov; ko sem prišel v citanju do Bernarda Cuša, mi je bil ta fantic tisti svetel utrinek, ki sem zanj zacutil, da ga moram ohraniti takega. S Karlekom clovek socustvu­je, a vec ne zmore, je z njim vred v tesni dušljivi ulici, kjer sledi nujno propad in pogin. Cuša pa sem zacutil kot svetlo pozitivno obcutenje in v njem nastavke za možnosti, da bo rasel in dal slutiti, da se bo v sebi prebil in da bo pozitiven, tisti tvoren, upajoc clovek — bolje upe zbujajoc clovek in nem napovedovalec nekaj novega, lepšega, vecjega. A to razpade. V nadaljevanjih se ti upi zgube. Pojavijo se drobni utrinki drugih oseb, Mine na primer, se zopet zgube, potem koncno Karle- kove žene, ki z njo zakljuciš delo. Že pri rokopisu sem ti omenil, da bi konec moral drugace izzveneti, takrat sem se predajal instinktu, danes to jasneje cutim. Res je to, »Sin« zagrabi, nešteti, ki ga bero, obcutijo v njem sami sebe, se zacutijo in zavedo svojega življenja, a bo­jim se, da tudi svoje nemoci. Utrinka manjka, tiste drobne lucke, ki nekje brli, da se bo nekoc razgorela.
233


Mora biti in mora se razgoreti, to veruješ Ti, jaz in vsi, vsaj drugace smo zapisani smrti in nam sploh nic ni storiti.
Danes je slovenska družba in slovensko ljudstvo ta­ko na tleh kot še nikoli, je tako fatalisticno in pesimi­sticno in notranje kot celota in kot posamezniki silno slabotno, tako da analiza, kakor je v »Sinu« vpliva ubi­jajoce. Zame je »Sin« mocno in kvalitetno delo, analiza 
234

in vsebina krvavo odgovarja resnicnosti in stvarnosti, a manjka vsaj utrinek vere in možnosti v boljše dni, manjka tisto, kar bi cloveka poleg tega, da ga zagrabi in s trpinci tudi razdražilo, ga razgibalo. Zato nama sto­ji, Janez, problem in jaz cutim, da sem se obogatil ob tem spoznanju, ki ga bo treba v sebi prekvasiti. Slej ko prej naše življenje od pisatelja zahteva ostro, jasno in krvavo analizo vsega, kar nas tlaci v notranjosti in v okolju in prav posreceno je izbran Tvoj motto po Gor­kem. Toda ob odkrivanju vsega tega ne bomo smeli prezreti odkrivati tudi one odtenke v cloveku, ki vzbuja­jo vero v cloveka in v njegovo rast. To vero imamo, to vero moramo tudi dati obcutiti, odkriti moramo tudi tiste drobne zakrite utripe, ki tlaceni podtalno ruvajo in bo­do nekoc morali bruhniti v svojo sprošcenost in osvo­bojenost. Tu bo jedro našega pionirstva.
Problem je pretežek v svoji resnosti, odgovornosti in resnicnosti, da bi ga bilo možno izcrpati in vreci tako na papir. Kar sem napisal je le poskus k našim raz­gledom.
Literarni vecer v Mariboru: Sem zanj, želel bi, da se vrši v drugi polovici februarja. Šeligu sem omenil. Kalan menda ne služi v Mariboru. Tvoj jesenski nastop ne bo, mislim, pridržek, da ne bi tudi Ti nastopil. Ce gre za to, ali naj nastopi Vodušek ali Šeligo, bi bilo po mojem odlociti za Voduška. Sicer pa glede vecera ni­mam nobenih posebnih pomislekov niti opomb. Od svoje strani se zanesem na Te, da boš dobro uredil...
Kar pišeš glede protivojne literature, je res. To smo ljudje taki, da tako naglo pozabljamo na vse to in to je veliko cloveške tragike. Oglasi se kmalu, zavoljo Juša in Voduška pa uredi ce moreš takoj.
Vas vse — Ljubo, Vanceka in Tebe toplo pozdrav­ljam
Jože K
Ljubljana, 19. januarja 1938.
235

Pismo ženi (1)
PoBnitz, 7. 8. 41.
Draga Marija!
Pismo sem prejel. Zelo sem se razveselil, da si do­ma, ker sem bil v skrbeh za Te in Jelko. Cirila mi je povedala, kako je bilo. Zdaj si torej za silo zdrava. Cu­vaj se in ne vdajaj se hudim skrbem, ker Ti to škoduje.
Jaz se pocutim dobro, najcešce uživam stricevo go­stoljubnost. Kolesarim prilicno dobro, zdaj se že spu­šcam na daljše ture. Le vreme ni prevec prijetno, vsak hip mora clovek racunati z dežjem in blatom. Pri mami je bila toca, v vinogradu se pozna, drugace tam nic no­vega. Mice in Jožeta nihce še ni pogrešal ali rabil. Mami je za Jelko zelo dolgcas, pravijo, da se veckrat spomnijo na njo.
Slišal sem, da je pri Vas zelo toplo. Prišel bi kaj pogledat, na Savi bi se rad kopal, pa menda za zdaj ne bo nic. A ko bom prišel, bom ti že javil, za zdaj najbrž ne, ker zame ni prijetno tako dalec potovati tja doli. Od casa do casa Ti bom že pisal. Ne bodi v skrbeh, ako ne boš dobila prevec pisem. Izneveril se Ti ne bom, saj veš da kopriva ne pozebe.
Stric me prosi, da bi obiskala Slaveka. Menda veš, kje je. Poišci go. šušmeljevo v Ciril Metodovi ul. 19. priti, desno in reci, da bi stric rad poslal za Slaveka pa ne more. Naj gospa vnovci njegovo odejo in perilo, ali pa naj sama založi. Naj pogleda k njemu, pa tudi Ti ce moreš. In sporoci, kam bi se mu lahko kaj po­slalo.
Pri nas kaže gorica lepo, splošno se upa, da bo bratva že lepša kot do zdaj. Upajmo!!
Manica je sporocila, naj kaj pišeš! Ona Ti bo tudi pisala, morda Te celo obišce.
Veckrat mislim na Vaju z Jelko. Da Vama ne bo dolg cas, sprejmita vroce poljube od
Jožeka
Pozdravi Matijo in vse njegove in piši sem, kako se kaj imajo.
236

Pismo ženi (2)
Draga Marija!
Tvoje pismo Manici smo sprejeli. Bili smo ga zelo veseli, pa tudi žalostni zavoljo stvari, ki jih popisuješ. Posebej mama Slavekova je hudo jokala. Racunajo, da boš mogoce prišla sem nas pogledat. Tudi jaz racunam. Po drugi strani pa zopet mislim, da bi morda bilo na­pacno, ker z Dolfekom smo tu hudo skregani in tudi Tebe nima najrajši, kakor vse take kot si Ti, ne mara jih videti, ker nocete poslušati njegovih sladkih besed in pa gostoljubnosti, ki jo je nudil.
Jaz bi Ti imel prav mnogo pisati, pa se skoro ne morem spraviti zraven, ker je tega toliko, da ne bi spra­vil na papir. Mogoce ti je že kdo drugi omenjal kaj.
Ali si prejela Jožicino pismo, lepo rdece napisano pismo.
Stricevi so drugace vsi zdravi, tudi mamini kolikor vem izza 10 dni. Te dni bom šel mamo pogledat, da ji ne bo tako dolgcas. Najvec sem tu pri stricevih, vcasih se oglasim pri Slaveku pa tudi za nekaj dni pri mami. Veckrat sem že tudi pogledal na Jelkino zacetno domo­vanje. Zdaj, ko je tam se zdi bolj vroce, ne hodim prerad.
Bojim se, da Ti želodec veckrat nagaja. Jaz sem hvala bogu zdrav, svež zrak, ki ga še uživam s prav velikim veseljem mi zelo dobro dene. Marsikdo bi mi lahko zavidal, mnogo ljudi nima svežega zraka, a mno­gih žal moramo priznati, da zraka sploh ne vdihavajo. Z našo prijateljico Sonjo imam redne stike. Spomni se, kako sva ji vcasih pela njeno pesem, tisto »Sonja, So­nja.. .« Za Serncevega Janeza sem zvedel, da živi v Beo­gradu. Pri nas bi se dala zdaj zaslužiti lepe denarje, razpisane so visoke nagrade proti puntarjem; pa saj veš, da jaz nimam srece, nikoli nisem imel pravega smi­sla za zasledovanje in za javljanje uradom. Sem pre­neroden za take reci. Ampak, da ne boš mislila, da sem cisto za nic! Veš, kopriva ne pozebe.
Hudo mi je, da sem se skregal z Jelko in njeno ma­mo in da ne morem iti tja na obisk. Neštetokrat se spomnim tistih lepih casov, ki smo jih preživeli skupaj.
237

Neštetokrat pošiljam v duhu vroce poljube in hrepenim vsaj za trenutkom tistega lepega zadovoljstva. Ampak v tem trmastem vzdušju pac ne more biti drugace. Jaz bi rad, tudi Jelka in njena mama, pa smo v trmi pre­grajeni s hudo ograjo, ki nas je locila. A trdno sem preprican, da se zopet pobotamo in da bo takrat zopet res lepo! Ce pa se ta želja ne bi spolnila, pa vsaj lahko živim v upanju, da bosta onidve ostali srecni, ce že jaz ne bom. Raje naj bo eden nesrecen, kakor pa trije.
Drugace sem jaz priden v popolnem pomenu besede. Tudi Tebi priporocam, da boš zvesta svojemu srcu. Si­cer pa, kolikor Te poznam, upam da se ne varam o Tebi. Ali imaš kaj mnogo dela? Ali je Jelka dobila po ocetu pokojnino in koliko? To me zanima, pa ne morem zvedeti.
Danes bom šel malo na obisk k materi. Ce bodo imeli mnogo dela, bom ostal nekaj dni pri njih, drugace pa ne.
Pozdravi mi svoje domace, Pepeka pa druge znane, ce jih kaj vidiš.
Z vrocimi poljubi ostanem Tvoj zvesti tovariš Jožek
P., 2 (v torek), avg. 1941
Pisiho ženi (3)
Draga moja Marija!
Gotovo se cudiš, da od mene prejemaš tako redko pošto. Pa je tako: Do zdaj sem Ti pisal trikrat. Drugo pismo, ki je bilo naj obširnejše in najjasnejše, je bilo oddano g. Pavlicicu, naj ga vzame s sabo na pot. Žal pa si je gospod premislil in sploh ni nikamor šel, in pismo je ležalo pri njem cez 10 dni, za kar pa nisem vedel. Medtem sem ti pisal minuli teden, kar si menda sprejela. Jaz sam se zavedam, da bi Ti moral veckrat pisati kot do zdaj. Moti me to> da ni mnogo kaj pisati in tako se težko spravim k temu, pa tudi ne vem za za­preke tam doli, kdaj boš kako pismo dobila in ce ga sploh boš, ker vem, da maceha v veliki radovednosti rada prestreže pošto. — Odlocil sem se, da Ti bom vsak 
238

teden vsaj dvakrat pisal, ce drugo ne vsaj kako raz­glednico, da boš vedela, da še mislim stalno na Te, zakaj ob okolišcinah, ki o njih tudi Ti gotovo ujameš kako vest od tu, gotovo skrbiš stalno in se bojiš zame, ceš morda je zdaj z njim tako ali tako. Bodi torej brez skrbi. — Ena slicica, ce Te bo zanimala. Do zdaj sem pisal to pisemce v pisarni stricevi. Pa se odpro vrata, nekdo pozdravi s tu obicajnim pozdravom, za njim pri­de stric, po pogledih spoznam, da je boljše, da izginem iz pisarne, potem pride tudi stric, oni gospod namrec ima s Pepekom neke razgovore, vprašanje in odgovori, kakor jih je imel prejšnji teden s stricem, cisto v duhu casa. Kaj je bilo nekoc pred leti z nekimi letaki itd. — Trenutno mora Pepek z gospodom v avto in v Maribor, ker so še nekateri drugi radovedni na to rec. Ni sicer nic posebnega ampak vendarle.
Midva sva vcasih rada vandrala okoli po vaseh. Jaz še zdaj vcasih, ampak zdaj pac ni tako luštno, ker veš pri nas so ljudje sprejeli nalog, da vsakogar, ki je ne­znan in cudaški, malo potipajo in priporocijo v zdrav­niški pregled ljudem, kakršni so bili svoj cas mnogo­krat pri meni na obisku, pa jih Ti nisi marala, no tudi jaz ne, cetudi sem se z njimi vedel dobro pomeniti. Pepek, Manica, še eni drugi njihovi vrstniki se bodo zdaj z avtom peljali v Maribor. Deca so nerodni, vse­eno se je bati, da po svoji nerodnosti ne bi doživeli nesrece.
O Slaveku si pisala, da ima veliko drušcino. Tudi tu bi jo gotovo imel, ce bi bil v takem položaju, morda še številnejšo, prav gotovo. Ne vem, kako si boš razla­gala, ampak jaz žal moram priznati, da z mnogimi, ki sem z njimi vcasih kramljal, vec ne morem priti v stik, so nedostopni, nekateri za vedno. Razglašeno je, da je mnoge koncala svincenka, najprej deset, potem šest, zdaj trinajst, poleg tega pa še mnoge neimenovane. Ko­ga še in kdaj, ne vemo. Saj bi Ti še kaj napisal, pa saj veš, da prevec ustrezati radovednosti ni dobro in ko­ristno.
Ko bi clovek mogel opisati vdušje in obcutke, bi se razpisal, da ne bi bilo dovolj še toliko pisem.
Zanimalo Te bo, kako sem razpoložen. V primeri z okolico še zelo dobro. Ti veš, kolikor me poznaš, da ta­
239

krat, ko so drugi bili slabe volje, sem bil jaz prilicno vedrejši. Kaj boš rekla, ce Ti recem, da veckrat pojem ljube mi pesmi. Žal mi je, da Te ni tu ob meni v takih trenutkih razpoloženja. Manica zaigra na klavir, jaz pa zapojem. Kako bi mi tudi Ti pomagala! Veš, pri nas smo itak že prej sloveli, da radi pojemo, zdaj pa se zdi, še rajši, cetudi ni mnogim ljubo.
Obiskal sem mamo. Doma ni nic novega. Od doma sem se vrnil veder in optimist. Mama je zdrava, drugi tudi. Med težkimi skrbmi za jutrišnji dan, ki jih po­znaš, in so še vecje, kakor so bile vcasih, ko sva midva skupaj hodila med polji, je vendar mnogo vere v dobre pridelke. V Vrablovcaku je toca unicila skoro vse, pa za cudo veš, mama zato še ni niti prevec cagala. Orešnik, Meško, Klanj car so še v Rajhenburgu bili za mojega obiska, družine pa so dobile nalog, naj spakirajo za toplice. V tem razpoloženju žive. Morda so medtem že šle.
Zadnjic, ko sem hodil po 109 M, mi je Kojc povedal, naj cim prej izginem, vec mi ni vedel povedati ali ni hotel. Jaz imam mirno vest.
Rad bi te obiskal, kaj bi Ti posebej pravil o tem. Vem, da bi tudi Ti mene rada. Pa ni z dopustom nic, pa tudi druge okolišcine ne dovolijo ne meni, menda tudi Tebi ne. Potrpeti je pac treba. Menda bo lažje, ko midva tako svobodno presodiva drugi pa proti svoji volji do­življajo še hujše. Morda bom prišel ob priliki v Viž- marje, dalje menda ne bo dovolj casa in prilike; bom Ti že glas poslal. Zelo rad bi, pa zdaj ni mogoce. Mi­slim, da me boš razumela. Organizem mi nagaja in vož­nje si ne morem tja dol zdaj priporocati.
Dolfekova sifilida se je zelo razbohotila, zdravniki si prizadevajo, da jo lokalizirajo in ozdravijo. Sem velik optimist, da jo bo kmalu lahko toliko uniciti, da bo lahko vstal iz postelje. Saj veš, kako hudo je biti be- težnik. Ta bolezen je ena najhujših. Zahrbtno napada, pa jo je seveda po isti metodi treba leciti. Ce se ponesreci, je pac joj. Obupati pri sodobnih zdravilnih metodah ne smemo.
Najbolj me vedno skrbi, ce Ti dovolj zaslužiš, da lahko živiš. Skoraj se bojim, da boš kar hudo shujšala, ko se bova videla. Jaz imam dobro hrano, si privošcim, 
240

seveda je to zasluga tudi drugih ne le mene. Vendar Ti ne morem pritrditi, da sem se kaj zredil. Saj veš, da zajci v tem letnem casu nikakor niso in ne morejo biti rejeni. Pa tudi clovek se poleti navadno ne redi. Mislim pa, da bo pozimi vse boljše!!
Vreme tu je zelo nagajalo, pac pa se boljša, cetudi moramo pricakovati še hudih neviht.
Ne vem, kaj bi rekel na gotove govorice o Katri. Sliši se, da se bo njena družina še bolj razkropila; saj veš, otroci so šli na vse vetrove. Baje se bodo še ti, ki se nahajajo doma, vsi razkropili. Zdaj je splošna težnja na sever v Reich, tam je baje primernejši zaslužek za take tice. Pa ker so zapravljivi, bodo najbrž goli in bosi pa peš prišli nazaj, kakor tudi gredo tja. Za Ferenca še ne vem, kako bo. Kolikor sem govoril z njim, sklepam, da bo v tem slucaju, ce ne bo mogel vzdržati v tej služ­bi, v sili poslušal svoje srce, in se bo odlocil za glasom v dosedanji službi. Ne vem, ce ga drugi razumejo, jaz ga. Veš on je pac stari Ferenc.
Kaj pa Jelkica? Vem, ceprav še ne zna govoriti, da je mnogi njen ak ak namenjen meni. Pišeš, da lump nece vec ležati, nego stremi kvišku. Ko jo bom zopet ujckal, bo krasno. Da je ne bi, na to ne morem misliti. Ne in ne, cetudi sem skregan s sosedovimi. Kako bi jo jaz rad poujckal. Za zadnjic sem Ti pisal, naj bi mi po­slala kako slikico, tako rad bi jo imel! Mamico in Jel- kico!
Milena in Polde sta mi narocila lepe pozdrave, Zar- ca tudi. So vsi zdravi, no, pridni tudi.
Veš, mnogokrat mi prihajajo misli, ali je tako prav, kot delam jaz in da nocem bliže k Tebi, ceprav je hudo hrepenenje in domotožje, mi vendar pred oci vedno pri­de dejstvo, da drugi še tega nimajo, mnogi drugi ne. In jim mora biti še mnogo hujše, pa se ne da pomagati. Takole globoko vzdihnem nad to usodo, in vem, da boš tudi Ti, ko to prebereš in se zamisliš nad vsem, cesar Ti niti pisal nisem. Vendar živim s trdo vero, da bova nekoc skupaj, polna drugega, kakor prerojena in se boš pocutila, kakor da si za nekaj mesecev, morda za nekaj let mlajša.
Stricevi bi Slaveku radi kaj poslali, pa ne vedo na­cina. Mislili so, da bi Tebi dali, ce boš prišla kaj gori.
16 Domacija
241

Ker so izgledi mali, še upajo, da bom jaz nesel do Viž- riiarij; tudi to ni sigurno. Manice, ki bi pa rada šla, ne upajo same pustiti.
Mnogo, mnogo bi imel Tvojemu srcku povedati, pa veš, da na papir ne gre. Obcuti, ko to bereš, da Te v duhu vso vroce objamem, pritiskam k sebi in bi tako rad bil ves Tvoj in Ti moja; in da vroce poljubljam Jelkico ves Vajin
Jožek
PoBnitz, 1. 9. 41
Pozdravi ateka, mamo in Lojzetove; Pepeka tudi!
Pismo ženi (4)
Draga Marija!
Zaskrbljen sem, ko ni nic pošte od Tebe od tedaj, ko sva z Manico dobila ono pismo. Jaz sem po tistem pisal dvakrat, ali si prejela?
Vceraj me je obiskal Slavek. Prinesel je nekaj no­vic. Zarca, Dušan in atek so odpotovali na Bori, tudi Jožeka so hoteli vzeti s seboj, pa ga za to niso mogli dobiti, kar jim je najbrž bilo žal. Jožeku pa ni. Mama so nekoliko cagasti, saj jih poznaš, drugace pa ni nic posebnega.
Zaradi službe se do zdaj nisem pritoževal, kot vse zgleda, bo zdaj malo hujše in napornejše. Pa si ne sme­mo prevec gnati k srcu, saj vidim in cutim, da je dru­gim še hujše. Znova so nam odtrgali pri placi, razgla­šeno je za 10 Mark, ali poleg tega še drugo. Je pac vojna.
Zvedeli smo nekaj, da je stricev Slavko odpotoval v Kalabrijo, prosim pozvedi in sporoci, pa tako, da strina ne bo za to vedela, ker veš, da bi ga rada imela pri sebi.
Pojdi v Zagrad in se oglasi pri gospej Rutarjevi in piši, kako je v Zagrajci, posebej z Marjanom. Nobenih vesti ni od njega in od drugih. Lumpi bi se morali kaj oglasiti.
Še vedno me skrbi, ali moreš shajati in da mi ka­tera ne bi zbolela; jaz se ne morem pritoževati, živim dobro in trdno upam, da mi tudi slabo vreme ne bo 
242

naškodilo. Bom se pac moral navaditi in paziti, te služ­be pa nikakor ne morem pustiti in iti bliže Tebi, veš so stroge dolocbe; ce nekdo gre v drugi obrat, potem v prvega sploh ne sme nazaj. Tvegal bi le v skrajni sili, ce bi se mi zdravje res obcutno pokvarilo. Mislim pa, da pametno življenje in pa Tvoja skrb, ki lebdi nad mano, cuvata pred to nevarnostjo.
Ce Ti naj odkrito govorim, Ti moram priznati, da sem resne zavesti v skladu z duhom casa. Pa saj po­znaš mojo naturo. Vem, da se Ti ji v duhu mnogokrat pojavil ocitek, da bi moral imeti na skrbi družino, ki ji pripadam. Tudi v meni so hude stiske, toda, zdi se mi, da lažje spim, ce mislim, da sta dva preskrbljena zagotovo, tretji pa bo tudi lahko, ce bi kako drugace ravnali, pa ne bi bil nobeden. Prorokovanja o potova­njih se znova uresnicujejo.
Draga Marija! Vceraj, ko je prišel Slavek, so me poklicali ceš, Ti si prišla, veš, Marica je tak lump. Tako mi je zaplalo srce! Pa je bil Slavek in srce se mi je hudo stisnilo, ceprav tudi Slaveka moram biti vesel.
Jelkica je imela te dni šestmesecni jubilej. Zelo rad bi ji osebno cestital in jo obsul z vrocimi poljubi. Stori Ti to mesto mene in imej jo na skrbi za oba.
Kot vse zgleda, se bom moral seliti, saj veš kako je, sef m j ter tje, ker sem, kjer sem, pridejo najbrž neke uradne reci. Bo že nekako, ceprav s stanovanjem ni lahko.
Spomni se na lepe case, ki sva jih skupaj preživela in ki jih bova še, in upam, da boš obcutila skozi te crke mojo toplo sapo, malce zasanjane oci in mene vsega, kako Te ves Tvoj
vroce, vroce objemam in
poljubljam Jožek
Pozdravi domace, na ateka posebej mislim, da ra­zume vse to. Piši Marici, Slaveku, mami. Drugam ne. In slikca?
16*
243

Pismo ženi (5)
Draga Marija!
Ko sem se danes vrnil z nekaj dnevne ture me je pricakalo Tvoje dolgo zaželeno pismo. To je ono od 8. t. m.; ono pa, ki ga omenjaš od 5. t. m. ni prišlo, morda se je zakasnilo ali pa izgubilo. Odkrito povedano, me je že skrbelo, ko ni bilo nic glasu od Tebe; bal sem se, da se je morda zgodila kaka nesreca, vem pa, da je pot naporna, da bi mogla vse opraviti, kadar bi se Ti zahotelo. Kako kaj živimo? Hvala, prav lepo, bi na kratko povedal. Pišeš, da Te skrbi, ce sem zdrav. Sem! Seveda je zdravje relativen pojm, zdaj ga imaš, zdaj ga zgubiš. Toda v strogo fiziološkem smislu mišljeno, mi verjemi, da se pocutim zelo dobro. No, zredil se ni­sem, slok bolj menda tudi nisem postal. Hranim se dobro, do zdaj vsaj, to mi le verjemi. Pomanjkanja ne cutim. Bolje bi bilo, da si ne bi gnala prevec k srcu, ceprav mi Tvoja skrb laska. Vendar pa mislim, da skrbi ne hasnejo, tudi ne morejo nicesar spremeniti, kvecje­mu, Ti lahko naškodijo. Veš, moja mama si Te pred­stavlja da boš cisto osloknila od samih skrbi. Nate se mnogo spomnijo in na Jelko. Sploh so mi narocili, naj Ti pišem tudi v njihovem imenu, da si ne boš mislila, da so na Te pozabili. Sami bi pisali, pa že ne vidijo. Za zdaj tako mimogrede malo vcasih pogledam k njim, ce bo vreme zelo grdo, bo z obiski kajpak konec. Tudi Pe pekove sem zadnjic pogledal, tam so mi omenili, da bi bili radi, ce bi Ferenc prišel doli, kot je pisal Pepek. No, jaz bi povdaril prav narobe, tu bi bili veseli, ce bi razni Pepeki prišli sem gori, ker veš, vsak si svoje otroke le želi bolj domov, kjer bi bili zelo potrebni mesto tega, da se potepajo po svetu. To le povej Pe- peku!
Kolikor vem, je Zarca na Ptuju, tudi njegov oce in brat. Imata prilicno številcno drušcino, podrobnosti ne vem. Hudega ni menda nic prevec. Pa bo kar bo. — Še te novice od Bolfenka: Meškova, Petrova in Klanj car je­va so pustile ' deco pri raznih sorodnikih in odšle v Rajhenburg k možem, z njimi skupno pa na potovanje. Žensk prav za prav nihce ni silil, so naredile neumnost.
244


Gospa Košarjeva mi je zadnjic omenila, da ji je ena uciteljic (crna, mala) povedala, da je Ferenc odšel celo v Moskvo! Smešno!
Gospa Ela pa ga špila, kavalirjev ima kar mnogo in jim ljubeznivo vsem postreže s svojim onesom. Zavoljo nje je Marcec natepel dva crna, ki jih je ravno zalotil pri njej. Skoraj neverjetno, in vendar kar zabavno. Govorila sta mu, da bodo z njim šli, on pa v Ptuj in pove, zakaj je to naredil, pa je vseeno moral na Bori; pa je še tam razložil svoj srcni bes, in so ga spustili. Torej komedija velika.
Pri Kojcu sem se pozneje še vedno zglasil, on je po vseh znakih sodec dober in moj položaj razume, jaz sem pa tudi .malo lisjaka. Mark za ta mesec ni bilo, menda jih tudi vec ne bo, so usahnili ti viri. Pepca se potepa še po Mariboru, Pepo pa je menda v Zagrebu. Ima neko bolj slabo placano službo, pa se Pepca ne more odlociti, bi šla dol ali ne. — No doma so zame že zanimali, toliko sem zvedel. H komisiji nisem šel.
Za letošnjo bratev se obeta mnogo dela, zdi se, da bo rekrutsko petje po naših gricih. Takrat bo dela na pretek, ce bomo hoteli mnogi pridelek spraviti na varno, odnosno koristno porabiti, mesto da bi ga pustili, da segnije kje v stepi. Naše podjetje na splošno dobro uspeva. Še bolje bi, ce bi imeli nekoliko vec špeciali- 
245

s tov. Ker pa se je mnogo njih umaknilo v sigurnejše obrate v Lj., bi bilo zelo dobro, ce bi jim malo crni pretipali obisti. To povej Pepeku. Velja zanj, mnogo bolj pa še za druge. Tako gledamo mi tukaj gori na to.
Šole so se tudi tu zacele. Nadaljuje se tam, kjer so koncali. Toda mi si ne delamo utvar, ko vemo, da bodo uspehi primerni in za nikogar, ki je zamenjal šolo s cim drugim, ni cas zgubljen, vse to bomo nadoknadili. Zgube bo najvec 1 leto vsega.
Kar se mene tice moram odkrito povedati, da si osebno ne delam nobenih skrbi in tudi ne iluzij. Vendar se me ni niti malo lotila slutnja, da bom deležen naj- hujšega. Kadar berem plakate in zasledim znana imena, me zgrabi, vendar sem osebno brez skrbi, prilicno ve­der in sprošcen. Tako k duši Ti povedano, kakor me poznaš, veš, mi tak zrak dobro dene. Sem že tak po naturi.
Manica je pismo že prej prebrala. O skrbi Ti ne bom posebej pisal. Je pac kakor v vsakem podobnem primeru. Jaz osebno si želim, da bi Slavek ozdravel, vendar ne na škodo drugega. Želim, da bi pri zdravlje­nju se dobro držal. Cagavi ljudje so najvecje nicle na svetu. Za njega se bo že nekaj ukrenilo.
Pepek v svojem pripisu dodaja, da so tam nekateri zelo pridni, že prav! Za mnoge bi pa bilo mnogo bolje da bi tu pokazali svojo pridnost, kjer so zakoreninjeni, ne pa tam v tisti megli, ki jo s perspektive resno pre­sojamo in cesto tudi kolnemo, te meglene meglence.
Zelo sem vesel, da dedek vsaj nekoliko nadomesti ateka pri Jelkici. To si kar mislim, kako bo zrasla, ko bom jo zopet videl; morda se bo že skušala kobacati, ko bo zagledala ateka; ali pa ga niti spoznala vec ne bo, ta moj mali lump. — Veš, zadnjic so jo v Radgoni pozvali, naj pride na zdravniški pregled, ce ni rahiticna. Da bi bila rahiticna se nisem nikoli bal. Zdaj mi je ta možnost mnogo bolj pred ocmi. Kajti na mojo vpraša­nje, ki sem ga stavil menda v vsakem pismu glede pre­hrane, ni nobenega pojasnila. Prosim in zahtevam od Tebe pojasnilo, pa odkrito!!
Tole pisemce bom zakljucil s tiho mislijo, ki je lah­ko v cloveku ponoci o polenajsti uri pri elektricni sve­tilki, ko je sam, ceprav mislil vem da ni sam. Lepo 
246

pozdravljam ateka, mamo, Lojzetovo družino, Pepeka, Tebe in Jelko pa prav vroce vso eno in drugo poljub­ljam Vajin Jožek
P., 17. 9. 41
Poslednje pismo
Dragi stric!
To je moje in Slavekovo slovo. Težko je o tem misliti. Danes popoldne konca­mo in vendar sem ta trenutek mno­go mirnejši kot vcasih prej. Nicesar poseb­nega Vam ta trenutek ne vem povedati. Vse kar ni bilo povedano, bo šlo z menoj. Za mojo ženo, ki ji ne morem poslati sporocila neposredno, naj velja vse kar sem ji kdaj povedal posebno v zadnjih sporocilih.
Naj žene vse to ne zlomi. Ka­dar bo obupana prevec, naj pogleda Jelko in v njej bo videla svojega Jožeka. V Jelki živim za Piko, za vso svojo družino in narod. To imej pred ocmi, draga moja tovarišica — žena! Jaz bi raje zate in za druge živel, pa tudi umreti se ne bojim. Vzgajaj Jelko, da bo vredna spomina svojega oceta in vseh, ki jih je povezala usoda.
In za Jelko, ko bo zmogla brati: Mamica Ti bo tudi mesto ateka! Bodi mi vredna hcerka!
Z vrocimi poljubi se poslav­ljam od vseh
Vaš Jožek
Mrb., 27. decembra 1941.
Zadni pozdrav
Slavko
247



Faksimile poslednjega pisma, objavljen je po natisu v Slovenskem zborniku

PRIPOMBE, ZAPISKI IN TEKSTI

Str. 19. Jutri pojde... Izšlo v dijaškem almanahu Mladi utripi (na str. 9—11), ki so jih napisali in izdali Ernest Bader, Drago Bajt, Jože Kerencic, Danilo Viher, z linorezi Klavdija Zornika. Almanah sta uredila Bajt in Viher. Izšel je v Mariboru 1933. r— Na str. 59 Mladih utripov je objavljen Sedežni red bivšega petega A raz­reda s podpisom Obojo. Za K. bodo znacilne vrstice: Desna stran. Prva klop: Kerencic kandidira za narod­nega poslanca. Malo je trdo, malo je trpko, a kdor mi zameri, ni za svet! Nadalje bo za miselnost abiturientov in za takratni cas kriz in brezposelnosti znacilna poleg izjave Za vsebino odgovarja vsak zase tudi sama uvod­na beseda: Pošiljamo v svet nekaj bežnih vtisov iz na­ših let. Živeli smo v dobi, ki je zahtevala kruha in sa­mo kruha. Tudi naša srca so obcutila to borbo za kru­hom. Bili smo jo pet let, dokler nismo dospeli do smo­tra. A ko smo jo dosegli, smo spoznali, da smo se tudi tu varali... Nekaj vtisov iz te borbe in obdajajocega nas življenja smo zbrali bežnih in mladih, da bi nas v poznejših letih spominjali teh zagrenjenih dni. (V Mari­boru, po maturi 1933.) — Almanahovci so pripravljali za naslednje leto (1934.) novi zvezek Mladih utripov. Do te izdaje pa ni prišlo, ker so Danilu Viherju, ki je študiral filozofijo v Zagrebu, v Zagrebu na pošti rokopise za drugi almanah zaplenili. To je sporocil Drago Bajt iz Maribora Kerencicu 23. 4. 1934.: Dragi Jože! Sporocam Ti, da sem izdajo almanaha preložil na jesen, ker so prišle vmes velike neprilike. Viherju v Zagrebu so na pošti vse zaplenili. Pismo se je ohranilo, ter ga je našla policija pri K. aretaciji. Kerencic je bil aretiran prve dni novembra 1934. v Ljubljani zaradi suma, da je sode­loval pri ilegalni partijski akciji (širjenje letakov ob mezdnih akcijah in štrajkih trboveljskih rudarjev), in 
251

zaradi izdaje. Do K. aretacije je prišlo zaradi študent­skih demonstracij v Ljubljani in zaradi preiskave pri študentskem agrarnem klubu Njivi. Ljubljanska polici­ja je K. aretirala, pri njem pa našla beležnico, v kateri je »imel zabeleženo skoro vse osebe, ki so bile zadnje case v Mariboru in v Ljubljani aretirane zaradi komu­nizma« (iz mariborskega policijskega zapisnika, 8. no­vembra 1934.) Poleg tega je ljubljanska policija zasu­mila, da je ime Kerencic identicno z imenom Ferencic, za katerega je neki aretiranec v Mariboru povedal, da mu je izrocil letake in drugo protidržavno gradivo. Ob areticiji so našli pri K. Bajtovo pismo, K. pesem Poli­ticni epigrami, osnutke ali skice za študij razmer na vasi in »tabelo trajnega nadaljevanja predelovanja« iz nem­ške izdaje Marxovega kapitala. Na policiji je moral K. tudi pojasnjevati prepise iz knjige dr. Patakija Sov­jetske škole. Zaradi arhiva Njive se je K. izgovoril, da je bil pri klubu v pocitniškem odboru in da je hranil arhiv pri sebi, ker drugje ni bilo prostora. Preiskavo proti K. pa so ustavili, ker je aretirani Lazar ob sooce­nju zanikal, da bi bil K. tisti Ferencic, ki mu je dal pred jezuitsko cerkvijo v Mariboru letake. — Politicni epi­grami so ocitno nedokoncano delo, potrebno pa jih je objaviti tako zaradi razumevanja casa, ko je zacel K. pisanje, a tudi zaradi K. samega.
Danes zgoraj, jutri spodaj, to je pac politika.
Narod vedno vsem ostane.
Naj gre še tako narobe; sesalo ga bo oboje eni zgoraj, drugi spodaj, kjer pac boljše se jim da, — ker jim narod vse verjame.
Na vzhodu spet je ples, to ni šala, je zares. . Tam koljejo se že in vmirajo ljudje.
Topove tukaj vlivajo nekdanji brezposelni ljudje. Rešitev boljšo našli so od krasnih misli v Ženevi: pobijati, topove vlivati zaceli so, da rešijo velikega gorja evropskega duha.
252

Ko novo suknjo je oblekla masa zelene mize vztrepetale so.
Da mejo bo prevrnil, vojno vstvaril diplomati zakricali so.
In kakor psi cakali so, da svoj bi dvignil glas: Zavojevati hocemo vas! Pa vodji je odmeval bas: Le kruha hocem dati vam! Ves narod je zatulil v glas: On sreco zdaj obeta nam! Politicen umik — boji se nas, diplomatov je odmeval glas, nato je bilo spet tiho.
Lepo mesto je Ženeva za mednarodni denar, ki državniki ga trosijo in brez haska zviti prosijo, groze, se tepejo in tulijo za sreco narodov sveta. V tem društvu boljše ce bodo žonglerji narodov sveta, sreca lepša se obeta delo slehernega kmeta.
V Rimu vecnem ves prevzet, mož s prave je poti zašel; k rudarjem našim rad v poset brez listov potnih bi prišel. Na Brener hodil gledat je, kaj onstran meje se godi; pa v vecno mesto vrnil se . ker mir za mejo zanj’ga ni.
»Divide et impera!« Duce, pri nas ni vsaki dan nedelja!
— Str. 20: gre po postju — postje ali podstenje, pocje. Str. 22. Pavle. Izšlo v Mladih utripih (na str. 18—-29). — Str. 24: so kurili vuzmenke — velikonocne kresove.
Str. 33. Zimska podoba. Izšlo v LZ, 1935., na str. 539 do 544. Napisal jo je (po ženini izjavi), ko se je vrnil iz zapora v novembru 1934.; to je moralo biti po 19. no­vembru, ko je beograjsko tožilstvo za zašcito države K. izpustilo. — V crtici je K. orisal sebe in svoje doma­ce; ta podoba je resnicna in verna, kakor jo je obcutil 
253

in kakor jo je zmogel orisati; hkrati je crtica podoba razmer v slovenjegoriški pokrajini; je podoba casa, v kakršnem so živeli njegovi starši in on sam. — Str. 35: oken jak — odprtina za zracenje v zidu, ponavadi v hle­vu, v, velikosti dveh do štirih opek; str. 38: goli prelog — zapušcen ali izkrcen svet (njiva, gozd).
Str. 40. Konec invalida Kastorja. Izšlo v ŽiS, v Ljub­ljani, 1936., devetnajsta knjiga, v št. 1 (na str. 8—9), v št. 2 (na str. 22—24), v št. 3 (na str. 39—40) — 4., 11. in 18. januarja. Prva objava je bila s K. fotografijo.
Str. 49. Obisk pri starcih. Izšlo v LZ, 1936., na str. 128—135. Po izjavi dr. Jožeta Potrca je napisal K. nove­lo, ko se je po ljutomerskih dogodkih, ko je bila za njim izdana tiralica, skrival pri njem v Janeževcih pri Ptuju. Dr. Jože Potrc — v K. noveli je omenjen kot mlinarjev doktor Južek — je poskrbel za njegovo biva­lišce pri starših Polda Vode v Drsteli pri Ptuju. Voda je bil komunist, delal pa je v železniški delavnici na Ptu­ju mizarsko. V železniških delavnicah je bila v pred­vojnem casu partijska celica. K. opisuje v noveli raz­mere pri svojih gostiteljih. Str. 50: Mlinarjev Otmar — brat dr. Jožeta Potrca. Str. 56: Vklenjene so gnali po mestu — aretacije ptujskih partijcev in skojevcev po novem letu 1934.
Str. 58. Mati išce mojstra. Izšlo v LZ, 1937., na str. 536—547. Ponatis novele je izšel v knjigi pri MK, 1951.; knjiga je izšla z risbami Janeza Vidica in s K. risanim portretom Cite Potokarjeve. Na koncu knjige je kratek zapis o K. in o njegovem delu. Hkrati je na 31. strani odtis predsmrtnega K. pisma in zadnji pozdrav brata Slaveka pred ustrelitvijo. Knjiga ima 32 strani.
Str. 74. Zgodba o Trjuku. Izšlo v Obzorjih, v Mari­boru, 1938., na str. 323—329.
Str. 83. Krmljenca. Izšlo v Obzorjih, v Mariboru, 1940., na str. 2—14, s podnaslovom: Poglavje iz daljšega teksta. — To je znova podoba Kerenciceve domacije. — Gumasto cevko je nosil K. oce celih dvajset let; bil je invalid iz prve vojne; izdihnil je nekaj mesecev po lju­tomerskih dogodkih.
Str. 101. Študij o naši vasi. Izšlo v LZ, 1936., na str. 105—110, 201—205, 300—307, 406—410, 504—507, 609—611; študija je izhajala torej skozi celo leto, pod zaglavjem Socialni obzornik.
Str. 142. Zemljiški odnosi v jeruzalemskih goricah. Izšlo v Obzorjih, v Mariboru, 1938., skozi vse leto od 1. do 12. številke. Zatem je izšla študija 1939. v ponatisu na 47 straneh (s stavkom iz Obzorij), v samozaložbi 
254

(»Izdal, založil in opremil avtor«), v natisku Maribor­ske tiskarne d. d. V tej tiskarni je izšlo v teh letih vec naprednih edicij, ki so jih izdajali avtorji sami ali s po­mocjo prijateljev, na primer tako je izšla knjiga linore­zov kasneje pod Nemci ustreljenega Lojzeta šušmelja Kobanski motivi. — Ohranjen je ponatis s kasnejšimi avtorjevimi popravki. V tabeli pod zaglavjem Kultura sta v razpredelnici zamenjani dve vrstici tako, da so zdaj Velicane pred Cerovcem. Pod zaglavjem Gostota naseljenosti je avtor dodal v razpredelnici h kolonam še 6. kolono prebiva na 1 km2 s podatki. V 6. tabeli pod zaglavjem Lastniki iz Jeruzalemskih goric je avtor po­pravil 2. kolono število v Število lastnikov; dodal pa je 11. kolono Velikost 1 gospodarstva povpr. v ha s po­datki. V 7. razpredelnici pod istim zaglavjem je dodal prav tako 11. kolono Skupno št. brez zemlje v °/o; ta ko­lona ima vrstico vec: avtor je z roko pripisal, da obsega skupno število gospodinjstev brez zemlje 53,69 %. V ta­beli pod zaglavjem Bivališca je avtor dodal 7. kolono na 1 obljud. hišo ljudi: s podatki.
Str. 200. »Nadprodukcija« inteligence. Izšlo v LZ, 1937., na str. 99 in 100. Izšlo pod zaglavjem Naši delovni problemi.
Str. 203. Razgledi v vzgoji. Izšlo v LZ, 1938., na str. 375—378. Str. iz odgovora bivšega narodnega poslanca in ravnatelja velike tovarne... pisatelju P. — ravnatelj tovarne dušika v Rušah Krejci Ivanu Potrcu.
Str. 209. Akademski agrarni klub Njiva. Izšlo v mla­dinski reviji Obzorja, v Ljubljani, 1935. v I. letniku in v št. 1, na str. 7—13.
Str. 219. Janko Kac: Moloh. Izšlo v LZ, 1937., na str. 95.
Str. 220. Matija Senkovic: Novodobno šolsko delo. Izšlo v LZ, 1937., na str. 194—196.
Str. 222. Ernest Vrane: Osnove strnjenega šolskega pouka v teoriji in praksi. Izšlo v LZ, 1937., na str. 502—503.
Str. 226. Sergej Hessen: Petnajst let sovjetskega šol­stva in komunisticne obrazbene politike. Izšlo v LZ, 1937., na str. 95—97. — Na str. 228: M. Krleža, Izlet... — M. Krleža, Izlet v Rusijo.
Str. 231. Pismo Ivanu Potrcu. Pismo ni v celoti ob­javljeno. — Str. 231: celo dramo — Kreftovo kmetijo. — Str. 232: Piramida — revijo, ki je bila tudi protilevi- carsko usmerjanja, je izdajal mariborski publicist Radi- voj Rehar. Leta 1937. se je Umetniški klub v Mariboru, 
255

zatem marksisticno razgledana mladina v Mariboru (med njimi so bili Štefan Kovac, Vito Kraigher, Branko Rudolf, Jule Gabrovšek, Jaro Dolar...) zacela razgovar- jati, da bi jela širje sodelovati tudi v Piramidi, kolikor bi jo dobili v svoje roke. Do tega ni prišlo, pac pa je zacela izhajati 1938. v Mariboru revija za leposlovje, umetnost in publicistiko Obzorja. — Str. 232: glede »Si­na« — povest Ivana Potrca, ki jo je izdala v redni letni zbirki Vodnikova družba, 1937. — Str. 235: Šeligu — Jo­že Šeligo je izdal 1941. zbirko pesmi Cesta; veckrat je bil ali v Rušah ali pri Marjeti niže Ptuja, tu pri ucitelju Andreju Debenaku. Nekaj pred vojno si je koncal živ­ljenje; tako je tragicno preminil pesnik, ki je bil klicar revolucije pred našo revolucijo in ki je trdno verjel v cas, ki bo prišel: Stvarniki smo! / Bo sonce sijalo / v lepše dni / sijalo, sijalo / na našo kri. Pesniku Joži Šeligu še nismo dali v naši predrevolucijski pesmi me­sta, ki mu pritice.
Str. 236. Pismo ženi (1). Poslano s Pesnice nad Ma­riborom, 7. 8. 1941. na naslov Marije Florjanciceve v Vižmarjih. Florjanciceva je bila v službi v šentviški mlekarni. Pri njej je cakala Kerenciceva žena z otrokom tri tedne, da je mogla cez mejo k svojcem v Ljubljano; do Šentvida jo je spremljal K. brat Ciril. Str. 236: da bi obiskala Slaveka — sina Kerencicevega strica Antona na Pesnici; bil je tacas gimnazijec v Ljubljani; pri neki popisni akciji so ga prijeli in zaprli, zatem pa konfini- rali na otok Ventotene; kasneje se je pridružil italijan­skim partizanom. Str. 236: Pozdravi Matijo — oceta Ke­renciceve žene.
Str. 237. Pismo ženi (2). Poslano s Pesnice, 2. 8. 1941. Str. 237: Z Dolfekom — s Hitlerjem. Str. 237: se oglasim pri Slaveku — pri svojem bratu Slaveku, ki je delal kljucavnicarsko na Ptuju. Str. 237: na Jelkino zacetno domovanje — na svoj dom v Jastrebcih, kjer je bila ro­jena hcerka. Str. 237: Za Serncevega Janeza — K. je bil z njim pri vojakih ter si z njim dopisoval.. Str. 238: sem se skregal in se zopet pobotamo — napisano tako za slepilo. Str. 238: po ocetu pokojnino — podporo.
Str. 238: Pismo ženi (3). Napisano na Pesnici 1. 9. 1941. Str. 239: s tu obicajnim pozdravom — s hitlerjev­skim dviganjem rok; str. 239: s Pepekom — s sinom An­tona Kerencica; str. 239: O Slaveku — o sinu strica An­tona, glej pripombo k prvemu pismu ženi. Str. -240: v Rajhenburgu — v zbirnem taborišcu interniranih. Str. 241: Milena in Polde — Milena Petovarjeva in ing. Polde Berce, oba ustreljena v Mariboru.
256

Str. 242. Pismo ženi (4). Pismo je bilo po izjavi K. žene napisano septembra 1941. Str. 242: so odpotovali na Bori — na grad Bori, v zapore.
Str. 244. Pismo ženi (5). Napisano na Pesnici, 17. 9. 1941. To je obenem zadnje ohranjeno Kerencicevo pi­smo ženi, napisal ga je dva meseca pred aretacijo — v vseh teh pismih ženi prikazuje K. ilegalno delo, prika­zuje razmere, ki so nastale v Slovenskih goricah, hkrati pa je cutiti iz teh zadnjih pisem topel odnos do svojih domacih, predvsem do svoje družine, do žene in do ne­kaj mesecev stare hcerke. Str. 246: mislil — bržcas bo prav: v mislih.
Str. 247. Poslednje pismo. To predsmrtno pismo je napisal K. skupaj z bratom Slavekom nekaj ur pred ustrelitvijo v Mariboru, 27. 12. 1941. Pismo je bilo na­slovljeno na strica — na Antona Kerencica na Pesnici. Kerencicevi na Pesnici so ga tudi ohranili. Pismo je bilo prvic objavljeno (faksimilirano) v Slovenskem zborni­ku, 1945., na prilogi med 280. in 281. stranjo.
Teksti so objavljeni brez posebnih sprememb; ured­nik je skušal ohraniti originalno pisavo, predvsem se to tice polglasnika v imenih, ki so ga nekateri uredniki re­vij izpušcali, ravno tako velja tudi za pisma. Ur.

KAZALO
Delo pisatelja Kerencica....................................... 5
PROZA
Jutri pojde...........................................................19
Pavle.........................................................................22
Zimska podoba......................................................33
Konec invalida Kastorja...................................40
Obisk pri starcih...........................................49
Mati išce mojstra.................................................58
Zgodba o Trjuku...........................................74
Krmljenca .....................................................83
ŠTUDIJE, RAZPRAVE
študij o naši vasi...............................................101
Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah . 142
»Nadprodukcija« inteligence........................200
Razgledi v vzgoji...............................................203
Akademski agrarni klub Njiva.......................209
OCENE
Janko Kac: Moloh...............................................219
Matija Senkovic: Novodobno šolsko delo . 220
Ernest Vrane: Osnove strnjenega šolskega dela v teoriji in praksi.............................222
Sergej Hessen: Petnajst let sovjetskega šol­stva in komunisticne obrazbene politike . 226

PISMA
Pismo Ivanu Potrcu..........................................231
Pismo ženi (1)...........................................  . 236
Pismo ženi (2)....................................................237
Pismo ženi (3)....................................................238
Pismo ženi (4)....................................................242
Pismo ženi (5)....................................................244
Faksimile poslednjega pisma............................248
PRIPOMBE, ZAPISKI IN TEKSTI
Fotografije.................................. 2, 127, 234, 245
Poslednje pismo...............................................247

JOŽE KERENCIC • DOMACIJA • ZBRANO DELO • UREDIL IVAN POTRC • OPREMIL BRONISLAV FAJON • ZALOŽILA ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR • ZA ZALOŽBO JOŽE KOŠAR • NATISNILO APRI­LA 1967 CP MARIBORSKI TISK V MARIBORU