40 Šolska kronika • 1–2 • 2019 UDK 377.8:328.34(436-89)”1867/1914” 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 9. 9. 2019 Monika Govekar-Okoliš* Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske Comparison of Teacher Education in Slovenian lands in Austro-Hungary Izvleček Prispevek obravnava primerjavo izobraže- vanja osnovnošolskih učiteljev v slovenskih deželah v obdobju dualistične habsburške monarhije (1867–1914) skozi zakonodajo in organizacijo učiteljišč. Raziskava je zgodo- vinska in primerjalna analiza. Ob nastanku dualistične habsburške monarhije je prišlo do večjih sprememb tudi na področju izobra- ževanja učiteljev, kar ugotavljamo na podlagi šolskih zakonov. Učitelji so postali državni uslužbenci. Nastajala so nova državna in za- sebna učiteljišča s pravico javnosti. Učiteljišča so bila ločena po spolu, nekatera so bila naj- prej tri- in nato štiriletna. Z analizo zakonov smo najprej ugotovili razlike med predmetni- ki učiteljišč po spolu. S primerjavo njihovega delovanja po posameznih slovenskih deželah pa smo nato predstavili tudi razlike v razvoju, številu in organizaciji. Ugotovili smo, da je bila večina učiteljišč ustanovljena po letu 1869 in da so se ta iz triletnih v sedemdesetih letih 19. stoletja preoblikovala v štiriletna. Razlike so nastale v razmerju med številom državnih in zasebnih učiteljišč in v številu učiteljišč, glede na spol. Ugotovili smo, da je bilo več državnih kot zasebnih učiteljišč in več ženskih kot mo- ških učiteljišč. Večje število ženskih učiteljišč je v slovenskih deželah odprlo možnost večje- ga zaposlovanja žensk v učiteljskem poklicu. Abstract The article deals with the comparison of educa- tion of primary school teachers in the Slovenian lands of the Habsburg monarchy (1867-1914) through legislation and the organization of teachers' colleges. The research involves historical comparative analysis. With the emergence of the dualist Habsburg monarchy, there were major changes in the field of teacher education, determined on the basis of school legislation. Teachers became state employees. New state teachers’ colleges and private ones with public accreditation appeared, sepa- rated by gender, some lasting three and some four-years. Analysis of the legislation showed differences between the syllabuses of teachers’ colleges by gender. A comparison of their activ- ities in Slovenian lands also shows differences in the development, number and organisation of teachers’ colleges. Most of the teachers’ col- leges started their work after 1869 and lasted four-years in the 1870s. The differences were in the number of state and private teachers’ col- leges and the number of teachers by gender. It was found that there were more state schools as private teachers’ colleges and more women than male teachers’ colleges. A greater number of women teachers point to the possibility of increasing the employment of women in the teaching profession in Slovenian lands. * Izr. prof. dr. Monika Govekar-Okoliš, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, e-pošta: monika.govekar-okolis@guest.arnes.si 41Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske Ključne besede: avstrijska šolska zakonodaja, razlike v izobraževanju uči- teljev, učiteljišča, slovenske dežele v Avstro-Ogrski Key words: Austrian school legislation, differences in teacher education, teachers' colleges, Slovenian lands in Austro-Hungary Uvod Z uvedbo dualizma in nastankom Avstro-Ogrske (1867) so v slovenskih deželah na področju osnovnega šolstva izvedli številne spremembe. Vodilni li- beralci so prej konservativno avstrijsko politiko začeli usmerjati v bolj liberalne tokove. Spremenili so šolsko upravo in zakonodajo, kar je pomembno vplivalo tako na intenzivnejši kvantitativen kot tudi kvalitativen razvoj šolstva. Na eni strani se je širila šolska mreža, večal se je šolski obisk, vse bolj pa se je uveljavlja- la tudi splošna šolska obveznost. S tem se je širil vpliv šole na razvoj slovenske kulture, na zavest ljudi in na samo opismenjenost Slovencev. Na drugi strani je prišlo do prehoda šolskega nadzorstva od cerkvenega k laiškemu/državnemu. Poleg verske vzgoje se je v šoli s tem povečal tudi pomen posvetne (državljanske, domovinske in nacionalne) vzgoje. Šola je dobila vidne značilnosti državno in nacionalno usmerjene institucije. Za organizacijo in delovanje centralno vode- nega šolskega sistema je prek državnih organov in teles skrbela šolska uprava, ki je bila del državne uprave. V skladu z veljavno zakonodajo so imeli državni šol- ski organi pristojnost, da so sprejemali predmetnike, učne načrte, normative za delo šol, skrbeli za šolsko inšpekcijo in razvoj šolske mreže. Z dokončno ločitvijo učiteljske službe od cerkovniške se je spremenila tudi vloga učiteljev. Za njihovo vzgojo in izobraževanje so bila ustanovljena učiteljišča.1 Namen zgodovinske raziskave je primerjati in poiskati razlike v razvoju izobraževanja osnovnošolskih učiteljev v slovenskih deželah, ki so pripadale av- strijskemu delu Avstro-Ogrske, v katerem so že od prej veljali različni zakoni in je uvedba dualizma tako stanje samo potrdila. Najprej smo analizirali takratno avstrijsko šolsko zakonodajo na področju izobraževanja učiteljic in učiteljev in primerjali predmetnike. Nadaljnje smo analizirali razvoj in delovanje uči- teljišč, in sicer glede na čas in kraj ustanovitve, na njihovo število, na njihovo notranjo organizacijo oz. na trajanje izobraževanja, na ustanovitelja in glede na spol. Raziskava zajema tista območja habsburške monarhije, na in okrog katerih je v obravnavanem obdobju strnjeno živelo slovensko prebivalstvo. Slovenci so bili tedaj v večjem delu upravno razdeljeni v zgodovinskih habsburških dednih deželah (Kranjski, Koroški, Štajerski, Goriški, v Trstu in v Istri) v avstrijski po- lovici, v manjšem obsegu in brez narodnostnih pravic pa tudi v županiji Zala in 1 Monika Govekar-Okoliš, The role of grammar schools in forming the national identity of the Slovenes within Austria from 1849 to 1914, Hamburg: Verlag Dr. Kovač, 2017, str. 59–65. 42 Šolska kronika • 1–2 • 2019 Železni županiji v ogrskem delu habsburške monarhije ter v Beneški Sloveniji, ki je od leta 1866 pripadala Kraljevini Italiji.2 Absolutno večino so imeli na Kranj- skem, več kot pol jih je bilo tudi na Goriškem, v vseh drugih deželah in upravnih enotah pa so bili manjšina. Upoštevali smo učiteljišča na takrat celotnem slo- venskem narodnostnem ozemlju, od katerega obrobni deli danes ne pripadajo Republiki Sloveniji (Celovec, Gorica, Trst). Istro so poleg Slovencev v severnih predelih naseljevali tudi Italijani, predvsem v obmorskih mestih.3 V raziskavo smo tako zajeli podatke o učiteljiščih v slovenskih deželah v avstrijskem delu habsburške monarhije, in sicer v Mariboru (Štajerska), v Celovcu (Koroška), v Ljubljani in Škofji Loki (Kranjska), v Gorici (Goriška), v Kopru (Istra) in v Trstu. Uporabili smo deskriptivno metodo raziskovanja, ki opisuje stanje pojava. Podatke smo pridobili na osnovi zbiranja ter analize primarnih virov iz obdobja Avstro-Ogrske (učiteljske zakonodaje, različnih slovenskih učiteljskih časopisov in knjig) in sekundarnih zgodovinskih virov oz. ustrezne zgodovinopisne literature. Pomen avstrijske zakonodaje za izobraževanje učiteljev in vpliv nanj Temeljite spremembe in modernizacijo osnovnošolskega področja, ki je vključevalo tudi izobraževanje osnovnošolskih učiteljev, so zastavili že v načrtu reforme javnega šolstva v Avstriji v revolucionarnem letu 1848.4 Vendar pa načrti reform na osnovnošolskem področju takrat večinoma še niso bili uresničljivi, saj so predpostavljali tudi reforme na drugih področjih, tako tudi uvedbo moder- ne politično-upravne občine, na kateri bi moralo temeljiti delovanje osnovnih šol. Po avstrijskem vojaškem porazu s Prusijo (1866), ki je bil povod za dualistič- no razdelitev monarhije, Avstrija pa je zaradi tega odstopila od velikonemškega združevanja, so avstrijsko politiko na Dunaju prevzeli nemški liberalci.5 Z uvedbo novih šolskih zakonov, ki so spadali med bolj pomembne liberalne zahteve, so šolsko področje že v prvih letih po uveljavitvi dualizma zapeljali v liberalno smer. Najprej so z državnim zakonom z dne 25. maja 1868 o temeljnih določbah o razmerju šole do Cerkve omogočili prehod od cerkvene k laični šoli.6 Država 2 Jasna Fischer et al., Slovenska novejša zgodovina 1848–1992: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, I. del, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 17–23. 3 Jože Žontar et al., Handbücher und Karten zur Verwaltungsstruktur in den Länder Kärnten, Kra- in, Küstenland und Steiermark bis zum Jahre 1918, Graz–Klagenfurt–Ljubljana–Gorizia–Trieste: Steiermarkisches Landesarchiv Graz, 1988, str. 18–198. 4 Franz Seraphin Exner, Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Untrichtwesens in Österreich, Wien: Der kaiserlich-königlichen Hof- und Staats druckerei 1848. 5 Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja, Ljubljana: Modrijan, 2006, str. 83. 6 Zakon z dne 25. maja 1868, wodurch grundsätzliche Bestimmungen über das Verhältnis der Sc- hulle zur Kirche erlassen werden, Reichs – Gesetz – Blatt für das Kaiserthum Oesterreich. (RGBl) 48, Jahrgang 1868, Wien: Aus der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckeirei, 1868, str. 97. 43Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske je s tem zakonom prevzela vodstvo in nadzor nad izvajanjem pouka in vzgoje v šoli, Cerkev pa je v šoli obdržala vodstvo in neposredno nadzorstvo pri verouku. Omenjeni zakon v 9. členu namreč določa, da država izvršuje najvišje vodstvo in nadzor nad vsem poukom in vzgojo prek Ministrstva za bogočastje in uk.7 Zakon je po načelu decentralizacije vpeljal tudi šolske svete, ki so delovali na treh ravneh. Kot določa 10. člen zakona, so šolstvo v posamezni deželi vodili deželni šolski sve- ti, v okrajih okrajni šolski sveti in v občinah krajevni šolski sveti, kar prikazujemo tudi v slikovnem prikazu Struktura državne šolske uprave leta 18688 (glej Sliko 1). Deželni šolski svet je bil najvišja šolska oblast v deželi. Na Slovenskem smo imeli po Imeniku šolskih oblastnij, šol in učiteljev po Slovenskem skupaj šest deželnih šolskih svetov: v Gradcu za Štajersko, Celovcu za Koroško, Ljubljani za Kranjsko, Gorici za Goriško, Trstu za Tržaško in Kopru za Istro.9 Vsak deželni šolski svet je v posamezni deželi predstavljal najvišjo deželno šolsko oblast. Skrbel je za admi- nistrativno in pedagoško vodstvo šol, predlagal je posameznike za okrajne šolske inšpektorje. Imenoval je direktorje in učitelje osnovnih in srednjih šol. Deželni šolski svet je pripravljal učne načrte za osnovne in srednje šole, ki so bili veljavni po sklepu deželnih odborov. Dajal je dovoljenje za izdajo učbenikov, predlagal je letni finančni načrt za vzdrževanje šol ter objavljal letna poročila o javni vzgoji.10 Deželni šolski inšpektorji so skrbeli za nadzor nad osnovnimi in srednjimi šola- mi v deželi, saj so še posebej pazili, da ne bi šol izrabljali v političnih, verskih ali nacionalnih sporih. Ti so ob inšpekcijah tudi vodili konference učiteljskih zborov. Vsak deželni svet je bil odgovoren Ministrstvu za bogočastje in uk.11 Okrajni šol- ski sveti so bili neposredno odgovorni določenemu deželnemu šolskemu svetu. Vsaka dežela je imela določeno število okrajnih šolskih svetov, in sicer: dvaindvaj- set na Štajerskem, štiri na Koroškem, dvanajst na Kranjskem, šest na Goriškem, enega na Tržaškem in dva v Istri 2.12 Ti so skrbeli za ustrezno nadzorovanje in izpolnjevanje zakonov ter odlokov šolskih oblasti, dajali predloge za ustanovitev novih šol, skrbeli so za nameščanje učiteljev ter jih sklicevali na okrajne učitelj- ske konference. Skrbeli so tudi za sprotno poročanje deželnemu šolskemu svetu o delu šol kot tudi o delu drugih šolskih ustanov: zavetišč, zavodov za prizade- to mladino, vseh zasebnih osnovnih šol in specialnih šol. Okrajni šolski sveti so 7 Zakon z dne 25. maja 1868, RGBI, str. 48, 98. 8 Prav tam, str. 48, 98. 9 Imenik šolskih oblastnij, šol in učiteljev po Slovenskem, tj. na slovenskem Štajerju, Kranjskem, sl. Korotanu, Primorskem in slov. Ogerskem, Ljubljana: Slovensko učiteljsko društvo, 1874, str. 7–129. 10 Zakon z dne 25. maja 1868, RGBI, str. 48, 98. 11 Franc Jožef, Deželno šolsko svetovalstvo, Učiteljski tovariš, 15. maja, 1869, Ljubljana, str. 156– 158. 12 Imenik šolskih oblastnij, šol in učiteljev po Slovenskem, tj. na slovenskem Štajerju, Kranjskem, sl. Korotanu, Primorskem in slov. Ogerskem, 1874, str. 9–136. 44 Šolska kronika • 1–2 • 2019 imeli svoj sedež v večjem mestu okraja in največkrat je bil njegov predsednik župan mesta.13 Krajevni šolski sveti so bili v posamezni občini in so skrbeli pred- vsem za materialne izdatke šol, učitelji pa so svoje mesečne dohodke po novem zakonu prejemali od dežele. Krajevne šolske svete so sestavljali: predsednik (žu- pan), tajnik (šolski vodja) in šolski nadzornik.14 Najvišje šolsko nadzorstvo je bilo tako v rokah deželnih šolskih nadzornikov. Taka šolska uprava je ostala vse do propada habsburške monarhije. Šolski sveti so odločali tako o kvantitativnih kot tudi o kvalitativnih spremembah na področju izobraževanja učiteljev. Slika 1: Struktura državne šolske uprave leta 1868, izdelana po zakonu z dne 25. maja 1868, s katerim so izdali temeljna določila o razmerju šole do Cerkve. Reichs – Gesetz – Blatt für das Kaiserthum Oesterreich, (RGBI) 48, Jahrgang 1868, Wien: Aus der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckeirei, str. 97–99. Za izobraževanje učiteljev so že leta 1848 med srednjimi strokovnimi šolami načrtovali dveletne in triletne tečaje za učitelje, iz katerih naj bi v nadaljevanju nastal učiteljski seminar.15 Ker do večje reforme izobraževanja učiteljev leta 1848 13 Ministrski razpis z dne 18. maja 1869. leta, Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem šolstvu na Kranjskem, Ljubljana: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1895, str. 87–93. 14 Zakon z dne 25. februarja 1870, Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem šolstvu na Kranjskem, str. 405–417, in Franc Jožef, 1869, str. 156–158. 15 Franz Seraphin Exner, Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Untrichtwesens in Österreich, 17. in 58. člen. 45Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske ni prišlo, so bodoče učitelje do uvedbe liberalne osnovnošolske zakonodaje konec šestdesetih let 19. stoletja izobraževali na dve- in triletnih učiteljskih tečajih ali preparandijih še vedno na 'normalkah'16 in na nekaterih drugih bolj pomembnih 'glavnih šolah'.17 Prva javna učiteljišča je kot štiriletne samostojne srednješolske učne ustanove pod neposredno pristojnostjo Ministrstva za bogočastje in uk uvedel tretji državni ljudskošolski zakon z dne 14. maja 1869, ki je izobraževanje učiteljev tudi bolj standardiziral in profesionaliziral.18 Zakon je ukinil prejšnjo diferenciacijo osnovnih šol na trivialke, glavne šole in normalke ter uvedel nedeljeno osemletno osnovnošolsko obveznost. Ljudska šola je postala državna ustanova, učitelji pa državni uslužbenci. Za učitelje je bila posebnost novega zakona zlasti določba, da se učiteljišča ustanovijo ločeno po spolu: posebej za moške in posebej za ženske.19 Z nastankom moških in ženskih učiteljišč se je odprla pot izobraževanju deklet za učiteljice, ki je bil takrat eden redkih ženskih intelektualnih poklicev. Zakon iz leta 1869 je na formalni ravni izobraževanje učiteljic izenačil z izobra- ževanjem učiteljev in omogočil izboljšanje socialnega statusa mnogim dekletom, ki so postale učiteljice.20 Imele so svojevrsten položaj in vlogo v družbi. Zakon z dne 29. aprila 1873 je določal, da v primeru, če se učiteljica poroči brez dovoljenja okrajne šolske oblasti, pomeni, da se je s tem prostovoljno odpovedala učiteljski službi in izgubila vse pravice do upokojitve.21 To je pomenilo, da se učiteljice brez dovoljenja okrajnega šolskega sveta niso smele poročiti, če so hotele v šoli pouče- vati. Določilo, da mora učiteljica zapustiti službo, če se poroči, je posebej strogo veljalo na Kranjskem. Na Štajerskem so se učiteljice najprej lahko prosto poročile, kasneje pa so se lahko poročile le z učiteljem, če je tako poroko dovolil deželni šolski svet po priporočilu krajevnega in okrajnega šolskega sveta.22 Moški učitelji so se po zakonu 1873 lahko poročali, le izjemoma je moral imeti dovoljenje okraj- ne šolske oblasti za poroko le tisti učitelj, ”ki še ni trdno postavljen”. Če je ravnal 16 'Normalke' ali vzorčne glavne šole so bile od terezijanske reforme dalje najpomembnejše osnov- nošolske ustanove v posameznih deželah. Za vse druge osnovne šole so bile norma ali vzorec, na njih pa so od začetka organizirali tudi izobraževalne tečaje za učitelje. 17 'Glavne šole' so bile najprej višje organizirane in bolj zahtevne osnovne šole v okrožnih sredi- ščih, pozneje pa tudi v drugih večjih mestih, na katerih so na tečajih po potrebi izobraževali tudi učitelje. 18 Zakon z dne 14. maja 1869, durch welches die Grundsätze des Unterrichtswesens bezüglich der Volksschulen festgestellt werden, RGBI 62, Jahrgang 1869, Wien: Aus der kaiserlich-königli- chen Hof- und Staatsdruckeirei, 1869, 28. člen. 19 Zakon z dne 14. maja 1869, RGBI 62, 26. člen. 20 Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, III. del, Ljubljana: Delavska enotnost, 1988, str. 245–246. 21 Postava za uravnavo pravnih razmerij učiteljev na javnih ljudskih šolah vojvodine Kranjske, 29. aprila 1873, 58. člen, Postave in ukazi (Grundsätze und Verordnungen) za Kranjsko ljudsko šolstvo, Ljubljana: Kranjsko učiteljsko društvo, 1876, str. 236. 22 Tatjana Hojan, Boj slovenskih učiteljic za enakopravnost v 19. stoletju, Sodobna pedagogika, 19, 1968, št. 5–6, str. 244. 46 Šolska kronika • 1–2 • 2019 drugače, je s tem pristal na prostovoljno odpoved od učiteljske službe in izgubil vse pravice do upokojitve.23 Zakon iz leta 1869 je med drugim določal, da se morajo bodoči učitelji tudi praktično usposabljati. Vsako učiteljišče je zato imelo v svojem sklopu vadnico kot vzorno ljudsko šolo, v kateri so se gojenci učiteljišč lahko praktično vadili, ženska učiteljišča pa so se morala poleg tega povezovati tudi z otroškimi vrtci.24 V primerjavi s prejšnjimi učiteljskimi tečaji na 'normalkah' in 'glavnih šolah' se je zahtevnost za učiteljske kandidate in njihova usposobljenost za opravljanje učiteljskega poklica s hospitacijami na ljudskih šolah in s praktičnimi nastopi v vadnicah bistveno povečala, hkrati pa se je izboljšala tudi kvaliteta njihovega strokovnega dela, ki je sledila novejšim pedagoškim konceptom. Zakon z dne 14. maja 1869 je za učiteljske kandidate tudi določal, da ob zaključku izobraževanja na učiteljiščih opravijo tudi zrelostni izpit pred komisijo, ki ji predseduje odpo- slanec deželne šolske oblasti, in si tako pridobijo spričevalo zrelosti.25 Prav tako je Zakon z dne 14. maja 1869 določal predmetnik državnih uči- teljišč, ki je bil ločen posebej za moška in posebej za ženska učiteljišča.26 Za učiteljske pripravnike na moških učiteljiščih in za učiteljske pripravnice na ženskih učiteljiščih je bilo določenih le pet istih predmetov (verouk, nauk o po- učevanju in vzgoji: zgodovina in pomožne znanosti, slovnica: nauk o pismenih sestavkih in slovstvo ali književnost, zemljepis in zgodovina ter pisanje). Na mo- škem učiteljišču je bilo več matematike (algebre in geometrije), fizike in kemije, medtem ko domoznanstva in kmetovanja na ženskih učiteljiščih sploh ni bilo. Geometrično risanje (tudi s prosto roko), glasbo in telovadbo, ki so jih poučevali na moških učiteljiščih, so na ženskih učiteljiščih prilagodili v predmet risanje (brez geometričnega risanja in risanja s prosto roko), petje in ženske telesne vaje. Samo na ženskih učiteljiščih so poučevali gospodinjstvo, tuje jezike in ženska ročna dela. Po potrebi so samo na moškem učiteljišču izobraževali poučevanje gluhonemih in slepih, poučevanje predšolskih otrok pa so prav tako po potrebi izobraževali tako na moških kot tudi na ženskih učiteljiščih. Na splošno je bilo na ženskih učiteljiščih manj naravoslovja, zato pa več izobraževanja na tipično žen- skih področjih: v gospodinjstvu in v ženskih ročnih delih. Iz predmetnika je tako razvidno, da je bilo izobraževanje bodočih učiteljev in učiteljic prilagojeno spolu. Zakon z dne 14. maja 1869 je kot učni jezik na učiteljiščih določil mate- rinščino, v konkretnih primerih pa je pristojnost določitve prepustil deželnim zakonom. Če materinščine kot učnega jezika na posameznih učiteljiščih ne bi 23 Postava za uravnavo pravnih razmerij učiteljev na javnih ljudskih šolah vojvodine Kranjske, 29. aprila 1873, 58. člen, Postave in ukazi (Grundsätze und Verordnungen) za Kranjsko ljudsko šolstvo, Ljubljana: Kranjsko učiteljsko društvo, 1876, str. 236. 24 Zakon z dne 14. maja 1869, RGBI 62, 27. člen. 25 Zakon z dne 14. maja 1869, RGBI 62, 34. člen. 26 Zakon z dne 14. maja 1869, RGBI 62, 29. in 30. člen. 47Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske določil niti deželni šolski zakon, pa ga po nasvetu deželnih šolskih oblasti do- loči minister za bogočastje in uk.27 Ta zakon prav tako ne določa, kateri so drugi deželni jeziki, določa pa v istem členu, naj se povsod tam, kjer je treba, dijakom omogoči, da se učijo tudi v drugem deželnem jeziku, "da bodo sposobni, če bi bilo potrebno, učiti tudi v tem jeziku". Leta 1870 so določili nov predmetnik za učiteljišča, ki je dopolnjeval prej- šnjega, poleg tega pa je predpisal tudi število tedenskih ur za obvezne (Tabela 1) in neobvezne predmete (Tabela 2), posebej za učitelje28 in posebej za učiteljice.29 Med obveznimi učnimi predmeti je predmetnik poleg učnega jezika (materinšči- ne) določal še francoski jezik, med neobveznimi pa "drugi deželni jezik", ki naj bi ga poučevali po dve uri na teden tako na moških kot tudi na ženskih učiteljiščih, in angleški jezik, ki naj bi ga poučevali samo na ženskih učiteljiščih najprej po tri, nato pa po dve uri na teden.30 Na podlagi letnih poročil učiteljišč pa je bilo ugotovljeno, da je bila učni jezik na učiteljiščih v slovenskih deželah nemščina.31 Avstrijski predmetnik (1870) za štiriletna učiteljišča je dosledno ločeval učiteljišča za moške in ženske. Razlike v predmetniku med moškimi in žen- skimi učiteljišči so bile pri številu ur predmetov (glej Tabelo 1 in 2). Moški so imeli v prvih dveh letih po 30 ur obveznih predmetov, ženske pa po 34 ur. V tre- tjem in četrtem letniku je bilo po 33 obveznih ur – za vse enako. Izračun skupnega števila ur vseh obveznih predmetov, v vseh štirih letih za moška učiteljišča je 126 ur, za ženska učiteljišča pa 134 ur. Ženske so imele za 8 ur več obveznih predmetov kot moški na učiteljiščih. Iz Tabele 1 ugotovimo, da sta oba predmetnika imela največ ur v vseh štirih letih šolanja namenjenih naslednjim obveznim predme- tom: učnemu jeziku (17 ur), pedagogiki s praktičnimi vajami (15 ur), aritmetiki in geometriji (14 ur) in naravoslovju (10 ur). Manj ur je bilo namenjenih skupnim predmetom: prirodopisu (9 ur), po 8 ur so imeli skupni predmeti: geografija, zgodovina z državno zakonodajo, risanje in petje. Najmanj ur v vseh štirih le- tih pri obveznih predmetih sta imela oba predmetnika pri predmetih verouk (6 ur) in pisanje (3 ure). Med obveznimi skupnimi predmeti v obeh predmetnikih zasledimo predmet telovadba, vendar je v vseh štirih letih bilo več telovadbe v predmetniku za moško učiteljišče (8 ur) in pol manj v predmetniku za žensko 27 Zakon z dne 14. maja1869, RGBI 62, 31. člen. 28 Lehrplan der Bildungsanstalten für Lehrer, 19. Juli 1870, Z. 7033, Verordnungsblatt für den Dien- stbereich des Ministeriums für Cultus und Unterricht, Wien: K.k. Staatsdruckerei, Nr. 111, 1870, str. 477–482. 29 Lehrplan der Bildungsanstalten für Lehrerinnen, 19. Juli 1870, Z. 7033, Verordnungsblatt für den Dienstbereich des Ministeriums für Cultus und Unterricht, Wien: K.k. Staatsdruckerei, Nr. 112, 1870, str. 482–487. 30 Lehrplan der Bildungsanstalten für Lehrerinnen, 1870, str. 482–487. 31 France Strmčnik, O pretečenem in nadaljnjem razvoju Zveze društev pedagoških delavcev Slo- venije, Sodobna pedagogika 1986, št. 9–10, str. 407–419. 48 Šolska kronika • 1–2 • 2019 učiteljišče (4 ure). Razlike so bile tudi v urah posameznih predmetov, ki so bili različni za moška ali ženska učiteljišča. Moška učiteljišča so imela še obvezni predmet violino (8 ur) in kmetijstvo (4 ure), medtem ko so ženska učiteljišča ime- la največ 10 ur namenjenih za francoski jezik, 8 ur za klavir, 5 ur za ženska ročna dela in 1 uro za gospodinjstvo. Razlike pa ugotovimo tudi v številu ur neobveznih predmetov, saj so imele ženske na učiteljišču največ ur namenjenih predmetu angleščina (9 ur) in drugemu deželnemu jeziku (8 ur), skupaj 17 ur, medtem ko so moški imeli na učiteljišču po 8 ur namenjenih predmetu drugi deželni jezik in predmetu klavir in orgle. Najmanj, le 2 uri sta bili namenjeni predmetu metode poučevanja gluhih, slepih in duševno zaostalih. Na moških učiteljiščih so imeli po predmetniku v vseh štirih letih šolanja skupaj 18 ur neobveznih predmetov. Če primerjamo skupno število ur predmetov (obveznih in neobveznih) v vseh štirih letih, ugotovimo, da so imela ženska učiteljišča več ur (151 ur) kot moška (144 ur). Med predmetnikoma za moška in ženska učiteljišča so bile tudi razlike gle- de na obvezne in neobvezne predmete. V predmetniku za moška učiteljišča je 14 obveznih predmetov, za ženska pa 16 obveznih predmetov. Na ženskih učitelji- ščih sta bila tako dva obvezna predmeta več kot na moških učiteljiščih. Na moških in ženskih učiteljiščih je bilo 12 istih obveznih predmetov, razlike pa so bile pri preostalih predmetih. Samo na moških učiteljiščih so imeli kmetijstvo in violino, ki sta bila drugačna obvezna predmeta. Samo na ženskih učiteljiščih pa so imeli štiri druge predmete: gospodinjstvo, klavir, francoski jezik in ženska ročna dela. Razlike so bile tudi pri neobveznih predmetih, saj so moški imeli tri izbirne pred- mete (drugi deželni jezik, klavir in orgle ter metode poučevanja gluhih, slepih in duševno zaostalih), ženske pa dva (drugi deželni jezik in angleščino). Navedeni predmeti iz predmetnikov za moška in ženska učiteljišča kažejo (glej Tabelo 1 in Tabelo 2), da so bili predmeti različno določeni tudi glede na spol, saj so se moški učitelji učili obveznih vsebin iz kmetijstva in violine, neob- vezno pa so izbirali drugi deželni jezik, klavir in orgle, posebej pa so lahko izbrali predmet metode poučevanja gluhih, slepih in duševno zaostalih, kar za ženske v predmetniku ni bilo določeno. Ženske so se na učiteljiščih učile več ženskih obveznih predmetov: gospodinjstva, ženskih ročnih del, klavirja in francoskega jezika, med neobveznimi pa so izbirale drugi deželni jezik in angleščino. Kot po- sebnost lahko ugotovimo, da so samo moški učitelji lahko izbirali predmet za otroke s posebnimi potrebami (gluhe, slepe, duševno zaostale), medtem ko žen- ske tega predmeta na učiteljiščih niso imele. Ugotovimo, da je bil večji poudarek tudi na jezikovnem izobraževanju žensk učiteljic kot učiteljev in da omenjeni avstrijski predmetnik iz leta 1870 za moška in ženska učiteljišča med obveznimi predmeti niti ni določil, kateri jezik je učni jezik, in je izbiro prepuščal odločitvi deželnim oblastem (deželnemu šolskemu svetu). 49Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske Tabela 1: Število tedenskih ur pouka obveznih učnih predmetov na moških in ženskih učiteljiščih v avstrijskem delu habsburške monarhije 32 Št. PREDMETI Obvezni MOŠKO UČITELJIŠČE Razredi 1. 2. 3. 4. Skupaj ur ŽENSKO UČITELJIŠČE Razredi 1. 2. 3. 4. Skupaj ur 1 Verouk 2 2 1 1 6 2 2 1 1 6 2 Učni jezik 5 4 4 4 17 5 4 4 4 17 3 Pedagogika s praktičnimi vajami - 2 5 8 15 - 2 5 8 15 4 Prirodopis 3 2 2 2 9 3 2 2 2 9 5 Naravoslovje 2 3 3 2 10 2 3 3 2 10 6 Geografija 2 2 2 2 8 2 2 2 2 8 7 Aritmetika in geometrija 4 4 4 2 14 4 4 4 2 14 8 Zgodovina z državno zakonodajo 2 2 2 2 8 2 2 2 2 8 9 Kmetijstvo - - 2 2 4 - - - - - 10 Gospodinjstvo - - - - - - - - 1 1 11 Pisanje 2 1 - - 3 2 1 - - 3 12 Risanje 2 2 2 2 8 2 2 2 2 8 13 Petje 2 2 2 2 8 2 2 2 2 8 14 Violina 2 2 2 2 8 - - - - - 15 Klavir - - - - - 2 2 2 2 8 16 Telovadba (telesna vzgoja) 2 2 2 2 8 1 1 1 1 4 17 Francoski jezik - - - - - 3 3 2 2 10 18 Ženska ročna dela - - - - - 2 2 1 - 5 Skupaj ur 30 30 33 33 126 34 34 33 33 134 Tabela 2: Število tedenskih ur pouka neobveznih učnih predmetov na moških in ženskih učiteljiščih v avstrijskem delu habsburške monarhije33 Št. PREDMETI Neobvezni MOŠKO UČITELJIŠČE Razredi 1. 2. 3. 4. Skupaj ur ŽENSKO UČITELJIŠČE Razredi 1. 2. 3. 4. Skupaj ur 1 Drugi deželni jezik 2 2 2 2 8 2 2 2 2 8 2 Angleščina - - - - - 3 2 2 2 9 3 Klavir in orgle 2 2 2 2 8 - - - - - 4 Metode poučevanja gluhih, slepih in duševno zaostalih - - - 2 2 - - - - - Skupaj ur 4 4 4 6 18 5 4 4 4 17 32 Lehrplan der Bildungsanstalten für Lehrer 1870, str. 477–482 in Lehrplan der Bildungsanstalten für Lehrerinnen 1870, str. 482–487. 33 Prav tam, str. 477–482 in str. 482–487. 50 Šolska kronika • 1–2 • 2019 Razvoj in organizacija ženskih in moških učiteljišč na Slovenskem Vse od začetkov uveljavljanja centraliziranega državnega šolskega sistema se je šolska oblast dobro zavedala, da so za razvoj osnovnega šolstva poleg do- bre organizacije in materialnih pogojev potrebni sposobni učitelji. Za njihovo izobraževanje je bilo treba ustrezno poskrbeti, glede na vsakokratne izobraževal- ne razmere in potrebe. Ker se je postopoma večala zahtevnost njihovega znanja in usposobljenost za opravljanje učiteljskega poklica, se je podaljšala tudi doba njihovega izobraževanja. Zahteve po boljši izobrazbi učiteljev so se skladale z zahtevami po boljših učiteljskih plačah in izboljšanju njihovega socialnega sta- tusa. Zlasti v avstrijskem delu habsburške monarhije so bile te zahteve vse bolj prisotne vsaj od revolucionarnega leta 1848 naprej, njihovo uresničenje pa je nato prinesel tretji ljudskošolski zakon leta 1869, ki je učiteljsko službo dosledno ločil od cerkvenih služb (cerkovniške in organistove) in nadzor nad njihovim peda- goškim delom z duhovnikov prenesel na laike in šolske svete. Poleg državnih štiriletnih učiteljišč je zakon leta 1869 v 68. členu določal merila za ustanovitev zasebnih učiteljišč, ločenih po spolu, ki so morala zadostiti pravilom državnega učnega načrta, njihovo delovanje pa je odobril minister za bogočastje in uk.34 Ta je tudi dajal pravico za izdajanje državno veljavnih spričeval (pravico javnosti).35 Zasebna učiteljišča so začela delovati, če so pridobila tudi dovoljenje deželne šol- ske oblasti.36 Širjenje mreže učiteljišč (državnih in zasebnih) in s tem strokovnega iz- popolnjevanja učiteljev je bilo v veliki meri odvisno od pristojnega šolskega ministrstva, v katerem so oblikovali šolsko politiko. Prehod na štiriletna učite- ljišča navkljub zakonski določbi v avstrijskem delu habsburške monarhije ni bil enoznačen, saj v slovenskih deželah zasledimo najprej triletna učiteljišča. Zakon- ske zahteve so v praksi prilagajali razmeram v posameznih deželah, kar bomo predstavili v nadaljevanju. Razvoj učiteljišč v slovenskih deželah Uvajanje učnega načrta za učiteljišča (1869), ki je zahteval štiriletno šolanje, se je razlikovalo od dežele do dežele in od učiteljišča do učiteljišča. Do prehoda na štiriletni program ni prišlo hkrati na vseh učiteljiščih. Podobno je bilo z zaseb- nimi ženskimi učiteljišči, ki so v različnih letih pridobila pravico javnosti. Na Štajerskem je bilo državno moško učiteljišče v Mariboru ustanovljeno leta 1869, štiriletni učni program pa je bil vpeljan šele v šolskem letu 1872/73.37 Od 34 Zakon z dne 14. maja1869, RGBI 62, 68. člen. 35 Zakon z dne 14. maja 1869, RGBI 62, 69. člen. 36 Zakon z dne 14. maja 1869, RGBI 62, 70. člen. 37 Heinrich Schreiner, Zur Geschichte der Anstalt, Erster Bericht der k. k. Lehrerbildungsanstalt in Marburg, Marburg: K. K. Lehrerbildungsanstalt, 1891–1892 I., 1892, str. 5–9. 51Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske leta 1892 je v Mariboru delovalo tudi zasebno žensko učiteljišče, ki so ga odprle katoliške redovnice iz reda šolskih sester. Pravico javnosti je pridobilo leta 1896.38 Poleg tega so v Mariboru leta 1902 ustanovili tudi državno žensko štiriletno uči- teljišče.39 Moško in žensko državno učiteljišče v Celovcu na Koroškem sta se v štiri- letno ustanovo prav tako razvili postopoma. Obe sta bili ustanovljeni leta 1869, štiriletni program pa sta prav tako obe začeli izvajati v šolskem letu 1872/73.40 Zaradi varčevanja je bilo žensko učiteljišče v Celovcu leta 1881 ukinjeno.41 Leta 1899 je začelo delovati v Celovcu zasebno samostansko žensko učiteljišče pri ur- šulinkah.42 Na Kranjskem je bilo prvo državno triletno moško učiteljišče v Ljubljani ustanovljeno v šolskem letu 1870/71. Ustanovitev četrtega letnika učiteljišča se je 38 Kronika materne hiše šolskih sester v Mariboru 1864–1919, Ljubljana: Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, Mariborska provinca, 2006, str. 608–609. 39 France Strmčnik, Razvoj izobraževanja osnovnošolskega učiteljstva na Slovenskem v obdobju od leta 1869 do razpada Avstro-Ogrske, Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Ljubljana: Slo- venski šolski muzej, 1970, str. 344–346. 40 Johann Braumüller, Die Entwicklung der Klagenfurter Lehrerbildungsanstalt seit 1869, Dritter Bericht der k. k. Lehrerbildungsanstalt in Klagenfurt, Klagenfurt: K.k. Lehrerbildungs – Anstalt, 1882, 5, str. 30–33. 41 Braumüller 1882, str. 40–42. 42 Tatjana Hojan, Žensko šolstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970, str. 35. Slika 2: Učiteljišče šolskih sester v Mariboru (Slovenski šolski muzej, fototeka) 52 Šolska kronika • 1–2 • 2019 zavlekla in so začeli izvajati štiriletni program šele v šolskem letu 1874/75.43 Vzrok za daljše obdobje triletnega moškega učiteljišča v Ljubljani se je pripisovalo po- manjkanju učiteljstva in premajhnemu vpisu dijakov.44 Z odlokom Ministrstva za bogočastje in uk z dne 25. avgusta 1871 so v Ljubljani v šolskem letu 1871/72 od- prli štiriletno državno žensko učiteljišče.45 Poleg državnega moškega in ženskega učiteljišča v Ljubljani sta bili na Kranjskem še dve zasebni ženski učiteljišči pri uršulinkah v Ljubljani (1869) s pravico javnosti leta 1902 in v Škofji Loki (1909) s pravico javnosti leta 1910.46 Goriška je imela zasebno samostansko žensko učiteljsko šolo v Gorici pri uršulinkah od leta 1862 dalje.47 Državno učiteljišče v Gorici je bilo ustanovljeno leta 1871 kot triletno moško učiteljišče s slovenskim in italijanskim oddelkom. V šolskem letu 1874/75 se je preoblikovalo v štiriletno žensko učiteljišče. Učenci, ki zaradi zakonskega določila ločitve šolanja po spolu niso mogli nadaljevati šolanja 43 Venceslav Čopič, Sto let ljubljanskega učiteljišča, Ljubljana: Gimnazija pedagoške smeri v Lju- bljani, 1973, str. 11. 44 Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, 1988, str. 236. 45 Čopič 1973, str. 13. 46 Tatjana Hojan, Žensko šolstvo in učiteljstvo na Slovenskem v preteklih stoletjih, Zbornik za historiju školstva i prosvjete 1968, Zagreb: Hrvatski školski muzej, Pedagoški muzej u Beogradu, Slovenski šolski muzej v Ljubljani, 1969, str. 69–70. 47 Hojan, Žensko šolstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem, 1970, str. 35. Slika 3: Učiteljišče v Ljubljani (Slovenski šolski muzej, fototeka) 53Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske na goriškem učiteljišču, so se morali za dokončanje šolanja preseliti na učitelji- šče v Kopru.48 Z odlokom z dne 10. julija 1875 sta se moški učiteljišči v Trstu in Gorici prenesli v Koper, kjer je bilo edino moško učiteljišče za celotno Avstrijsko primorje.49 V Trstu najprej zasledimo zasebno samostansko žensko šolo pri benedik- tinkah, ki so leta 1854 izobraževale osem učiteljskih pripravnic. Benediktinke so imele v Trstu dveletne tečaje. Kandidatke za bodoče učiteljice so opravljale iz- pit pred državno komisijo.50 Leta 1872 je bilo v Trstu državno moško učiteljišče s 48 Johann Markelj, Bericht der k.k. Lehrerbildungs – Anstalt in Capodistria am Schlusse des Schu- ljahres 1899/1900, Capodistria: Lehrerbilbungs – Anstalt, 1900, str. 22. 49 Mirjana Kontestabile-Rovis, Učitelj naj bo, Ob 130-letnici učiteljišča v Kopru, In occasione dei 130 anni dell Instituto magistrale di Capodistria, Koper: Pokrajinski arhiv, 2003, str. 17. 50 Hojan, Žensko šolstvo in učiteljstvo na Slovenskem v preteklih stoletjih, 1969, str. 69. Slika 4: Učiteljišče v Gorici (Slovenski šolski muzej, fototeka) 54 Šolska kronika • 1–2 • 2019 17 učenci in državno žensko učiteljišče s 33 učenkami z italijanskim učnim jezi- kom.51 V šolskem letu 1874/75 je bilo na moškem in ženskem učiteljišču v Trstu le 16 učencev in učenk.52 Zaradi premajhnega vpisa in velikih stroškov, ki so bili po- vezani s širitvijo v štiriletno učiteljišče, so leta 1875 obe učiteljišči ukinili.53 Učenci in učenke obeh ukinjenih učiteljišč so šolanje lahko nadaljevali, in sicer moški na prenovljenem koprskem državnem moškem učiteljišču, ženske pa v Gorici v na novo nastalem državnem ženskem učiteljišču. Triletno državno moško učiteljišče v Kopru v Istri je bilo ustanovljeno z mi- nistrskim odlokom z dne 19. septembra 1872, s katerim je bilo istočasno ukinjeno učiteljišče v Rovinju.54 Leta 1875 so ga razširili v štiriletno. Imelo je tri oddelke: italijanskega, slovenskega in ilirskega (hrvaškega), uradni jezik pa je bila nemšči- na.55 Pouk je potekal v vseh štirih jezikih. Slovenci so konec 19. stoletja zahtevali, naj se učiteljišče preseli v Gorico. Slovenski oddelek učiteljišča v italijanskem Ko- pru kmalu ni bil dobrodošel. Slovenci so bili zapostavljeni in niso imeli pravih možnosti, da bi v svojem okolju z aktivnim delovanjem pospeševali nacionalni razvoj.56 Preselitev učiteljišča v Gorico je podpiral tudi slovenski učiteljski časopis Učiteljski tovariš, v katerem so zahteve za preselitev naslavljali tudi na slovanske poslance v dunajskem parlamentu.57 Šolska oblast na Dunaju je zahteve upo- števala in leta 1909 so slovenski oddelek moškega učiteljišča iz Kopra preselili v Gorico, kjer je nastalo samostojno moško štiriletno učiteljišče s slovenskim uč- nim jezikom.58 Ustanovitev učiteljišč in uveljavitev štiriletnega učnega načrta je določalo Ministrstvo za bogočastje in uk, le izjemoma pa so na njegove odločitve vplivale tudi pobude posameznikov in lokalnih dejavnikov, kakor je bil primer v Kopru oz. v Gorici. Začetna neenotnost pri organiziranju učiteljišč se je pokazala v neenako dolgem prehajanju s triletnih na štiriletna učiteljišča. Na zahteve po enotnejši organizaciji učiteljišč, enotnih učnih načrtih in predmetnikih je ministrstvo obli- kovalo posebno komisijo, ki je skrbela za spremembe in izboljšanje delovanja učiteljišč. Leta 1874 je komisija izdelala Organizacijski statut za moška in ženska 51 Dragutin Franković, Ljubica Godler, Ljubica Lončar, Mihajlo Ogrizović, Dragutin Pazman i An- tun Tunkl. Povijest školstva i pedagogije u Hrvatskoj, Zagreb: Pedagoško-književni zbor, 1958, str. 148–149. 52 Kontestabile-Rovis, Učitelj naj bo, 2003, str. 17. 53 Markelj, Bericht der k.k. Lehrerbildungs - Anstalt in Capodistria, 1900, str. 22. 54 Markelj 1900, str. 22. 55 Kontestabile-Rovis, 2003, str. 18. 56 Strmčnik 1970, str. 345. 57 Učiteljišče v Kopru, Učiteljski tovariš, 49, 23. julija 1909, št. 30, str. 1. 58 Andrej Gabršček, Goriški Slovenci, Ljubljana: Samozaložba, 1934, str. 320–321. 55Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske učiteljišča, ki je postal veljaven v šolskem letu 1874/75.59 Ta statut je prinesel novo opredelitev učiteljišč, ki so dolžna usposabljati učitelje, da bodo po svojem poklic- nem in splošnem znanju kot tudi svojem značaju sposobni izpolnjevati zahteve državnega osnovnošolskega zakona.60 Določila o trajanju izobraževanja, javnosti in neplačevanju šolnine kot tudi glede učnega jezika so ostala ista. Dostopnost do učiteljskega izobraževanja so povečali z uvedbo pripravljalnih razredov, ki so bili do leta 1873 lahko samo pri učiteljiščih, po novem statutu pa tudi pri drugih šolah. Pripravljalni razredi so omogočili vpis na učiteljišča iz več različnih šol in tako pomagali pri odpravljanju pomanjkanja učiteljstva.61 V skladu z avstrijskim zakonom leta 1896 so zasebna ženska učiteljišča dobila možnost javne akredita- cije. To je pomenilo, da so lahko delala pod pogojem, da je minister potrdil njihov statut in učni načrt. Poleg tega naj bi bil zaključni izpit opravljen pod nadzorom inšpektorja, ki se je moral strinjati z izdajo končnega potrdila. Tako so zasebna ženska učiteljišča delala v skladu z enakimi standardi kot državna.62 Primerjalna analiza razvoja, števila in organizacije ženskih in mo- ških učiteljišč v slovenskih deželah v letih 1869–1914 Iz zgoraj omenjenih podatkov o razvoju učiteljišč v slovenskih deželah smo izdelali tabelarično primerjalno in kronološko predstavitev učiteljišč po po- sameznih deželah v obravnavanem obdobju (glej Tabelo 3 spodaj). Analizirali smo nastanek, razvoj in število učiteljišč ter njihovo organizacijo glede na traja- nje (triletna ali štiriletna), glede na ustanovitelja (državna ali zasebna) in glede na spol (moška ali ženska). Za ugotavljanje stanja v izobraževanju učiteljev smo obravnavano obdobje zaradi sprememb zakonodaje in števila učiteljišč razdelili v obdobje do leta 1875 (ko se spremeni moško v žensko učiteljišče v Gorici) in v obdobje po letu 1909 (ko nastaneta učiteljišči v Škofji Loki in v Gorici). Takšna razdelitev omogoča tudi boljšo primerljivost učiteljišč med deželami. 59 Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht vom 26. Mai 1874, z. 7114 an alle Landes- schulbehörden, womit ein Organisations-Statut für die Lehrerbildungsanstalten erlassen wird, Verordnungsblatt für den Dienstbereich des Ministeriums für Cultus und Unterricht, 1874, Wien: Verlag des k.k. Ministerium für Cultus und Unterricht, 1874, str. 119–123. 60 Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht vom 26. Mai 1874, str. 119–123. 61 Prav tam, str. 119–123. 62 Bernhard Klein, Privatschulen im kanonistischen Kontext – eine staatskirchenrechtliche Bestan- dsaufnahme. Linz: Universitätsverlag Rudolf Trauner, 1996, str. 102. 56 Šolska kronika • 1–2 • 2019 Tabela 3: Razvoj, število in organizacija učiteljišč v slovenskih deže- lah v letih 1869–1914 Dežele Učiteljišča Število učiteljišč do leta 1875 po ustanovitelju in spolu Število učiteljišč po letu 1909 po ustanovitelju in spolu Število vseh učiteljišč 1869–1914 Štajerska Maribor: državno moško (3-let.) (1869) – od 1872/73 (4-let.) Maribor: zasebno žensko pri šolskih sestrah (1892) – pravica javnosti 1896 Maribor: državno žensko (4-let.) (1902) 1 (1 državno) (1 moško) 3 (2 državni) (1 zasebno) (2 ženski) (1 moško) 3 Koroška Celovec: državno moško (3-let.) (1869) – od 1872/73 (4-let.) Celovec: državno žensko (3-let.) (1869–1881 ukinjeno) – od 1872/73 (4-let.) Celovec: zasebno žensko pri uršulinkah (1899) 2 (2 državni) (1 moško) (1 žensko) 2 (1 državno) (1 zasebno) (1 moško) (1 žensko) 3 Kranjska Ljubljana: zasebno žensko pri uršulinkah (1869) – pravica javnosti 1902 Ljubljana: državno moško (3-let.) (1870) – od 1874/75 (4-let.) Ljubljana: državno žensko (4-let.) (1871) Škofja Loka: zasebno žensko pri uršulinkah (1909) – pravica javnosti 1910 3 (2 državni) (1 zasebno) (1 moško) (2 ženski) 4 (2 državni) (2 zasebni) (1 moško) (3 žensko) 4 Goriška Gorica: zasebno žensko pri uršulinkah (1862) Gorica: državno moško (3-let.) (1871) – od 1874/75 državno žensko (4-let.) Gorica: državno moško (4-let.) (1909) 2 (1 državno) (1 zasebno) (1 moško) (1 žensko) 3 (2 državni) (1 zasebno) (1 moško) (2 ženski) 3 Trst Trst: zasebno žensko v Trstu pri benediktinkah (1854) Trst: državno moško (3-let.) (1872 – 1875 ukinjeno) Trst: državno žensko (3-let.) (1872 – 1875 ukinjeno) 3 (2 državni) (1 zasebno) (1 moško) (2 ženski) 1 (1 zasebno) (1 žensko) 3 Istra Koper: državno moško (3-let) (1872) – od 1875 (4-let.) 1 (1 državno) (1 moško) 1 (1 državno) (1 moško) 1 Skupaj 12 (9 državnih) (3 zasebna) (6 moških) (6 ženskih) 14 (8 državnih) (6 zasebnih) (5 moških) (9 ženskih) 17 57Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske Primerjava kronološkega razvoja učiteljišč Iz opisa razvoja učiteljišč in iz Tabele 3 lahko ugotovimo, da sežejo začetki prvih dveletnih učiteljišč na Slovenskem v Trst, kjer je leta 1854 začela delovati zasebna ženska učiteljska šola pri benediktinkah, in v Gorico, kjer so zasebno učiteljsko šolo leta 1862 odprle uršulinke. Ugotovimo, da sta pred tretjim šolskim zakonom leta 1869, ki je določal štiriletna učiteljišča, ločena po spolu, delovali le dve ženski zasebni učiteljski šoli, ki še nista bili organizirani, kot je določal ome- njeni zakon. Leta 1869 so nastala štiri učiteljišča: na Štajerskem (državno moško v Mariboru), na Koroškem (državno moško v Celovcu in državno žensko v Celov- cu) in na Kranjskem (zasebno žensko učiteljišče pri uršulinkah v Ljubljani). Leto kasneje 1870 je nastalo v Ljubljani državno moško učiteljišče, leta 1871 pa državno žensko učiteljišče v Ljubljani ter državno moško učiteljišče v Gorici. Leta 1872 je bilo ustanovljeno državno učiteljišče v Trstu za moške in ženske, ki sta bili že leta 1875 ukinjeni. Istega leta 1875 je začelo v Istri delovati državno moško učiteljišče v Kopru. V devetdesetih letih 19. stoletja so ustanovili nova učiteljišča: leta 1892 je začelo delovati zasebno žensko učiteljišče v Mariboru pri šolskih sestrah, leta 1899 zasebno žensko učiteljišče v Celovcu pri uršulinkah in leta 1909 zasebno žensko učiteljišče v Škofji Loki pri uršulinkah. Primerjava števila učiteljišč po slovenskih deželah Iz Tabele 3 ugotovimo, da je bilo v celotnem obdobju 1869–1914 v vseh obrav- navanih slovenskih deželah skupaj sedemnajst učiteljišč, sem prištevamo tudi tista, ki so nastala in bila v omenjenem obdobju tudi ukinjena. Največ je bilo vseh učiteljišč na Kranjskem (4), sledi enako število, po (3) učiteljišča: na Štajerskem, Koroškem, Goriškem in v Trstu ter najmanj, le eno učiteljišče v Istri (Kopru). V prvem obdobju do leta 1875 je bilo vseh učiteljišč dvanajst. Takrat jih je bilo največ na Kranjskem in v Trstu (3), po dve učiteljišči sta bili na Koroškem in Gori- škem, le eno učiteljišče je bilo na Štajerskem in v Istri (Kopru). Število učiteljišč se v drugem obdobju po letu 1909 poveča z 12 na 14 učiteljišč. V tem obdobju je bilo največ učiteljišč na Kranjskem (4), sledita Goriška in Štajerska s tremi učiteljišči, dve učiteljišči sta bili na Koroškem in po eno učiteljišče v Trstu in v Istri (Kopru). Primerjava učiteljišč glede na trajanje (triletna ali štiriletna) Učiteljišča so v celotnem obdobju 1869–1914 ustanavljali na podlagi šolske zakonodaje, po kateri so njihov dotedanji ustroj in organizacijo iz triletnih spre- menili v štiriletna. Tretji državni ljudskošolski zakon z dne 14. maja 1869, ki je veljal za avstrijski del habsburške monarhije, je določil štiriletno izobraževanje učiteljev. Izvedba zakona je potekala postopoma. Večina učiteljišč je bila namreč ob ustanovitvi (v letih 1869–1872) najprej triletna, saj so se razvila iz nekdanjih triletnih preparandijev in so bila sredi sedemdesetih let (1873–1875) večinoma že štiriletna. Iz Tabele 3 ugotovimo, da je bilo državno žensko učiteljišče, ustano- vljeno leta 1871 v Ljubljani, prvo štiriletno učiteljišče v slovenskih deželah. Večina učiteljišč je postala štiriletna v sedemdesetih letih 19. stoletja. 58 Šolska kronika • 1–2 • 2019 Primerjava učiteljišč glede na ustanovitelja (državna ali zasebna) Primerjava učiteljišč, glede na ustanovitelja (država ali zasebnik), pokaže, da je bilo v slovenskih deželah do leta 1875 devet državnih učiteljišč in tri zaseb- na samostanska učiteljišča. Po letu 1909 se je stanje spremenilo zaradi ukinitve učiteljišč v Trstu in v Celovcu in prenosa sedeža šole v drug kraj. Število zaseb- nih samostanskih učiteljišč s pravico javnosti se je povečalo za tri (v Mariboru, Celovcu in Škofji Loki). Po letu 1909 je bilo skupaj šest zasebnih samostanskih učiteljišč. Ker se je medtem število državnih učiteljišč po letu 1909 za eno zmanj- šalo, je bilo tedaj v slovenskih deželah osem državnih učiteljišč. Ugotovimo, da je bilo v obeh obdobjih več državnih kot zasebnih učiteljišč. Primerjava učiteljišč po spolu S primerjavo učiteljišč po spolu smo ugotovili, da je bilo v slovenskih deže- lah do leta 1875 enako število ženskih (6) in moških učiteljišč (6). V obravnavanih deželah ugotovimo, da je bilo v prvem obdobju v vsaki deželi po eno moško uči- teljišče. Največ ženskih učiteljišč je bilo na Kranjskem (2) in v Trstu (2), medtem ko je bilo na Koroškem in Goriškem po eno žensko učiteljišče. Na Štajerskem in v Istri (Kopru) do leta 1875 ni bilo ženskega učiteljišča. Stanje učiteljišč, gle- de na spol, se je spremenilo v začetku 20. stoletja. Po letu 1909 je bilo v vseh obravnavanih slovenskih deželah skupaj pet moških in devet ženskih učiteljišč. Primerjalno po deželah ugotovimo iz Tabele 3, da je bilo največ ženskih učiteljišč na Kranjskem (3), na Štajerskem in Goriškem po dve ženski učiteljišči, po eno žensko učiteljišče pa je bilo na Koroškem in v Trstu. V Istri (Kopru) pa ženskega učiteljišča v obeh obravnavanih obdobjih ni bilo. Od obdobja pred 1875 do obdobja po 1909 se je število moških učiteljišč v obravnavanih slovenskih deželah s šest zmanjšalo na pet, medtem ko se je število ženskih učiteljišč s šest povečalo na devet. Ugotovimo, da so nastala tri zasebna ženska učiteljišča v devetdesetih letih (v Mariboru pri šolskih sestrah, v Celovcu in Škofji Loki pa pri uršulinkah). Iz tega razloga lahko upravičeno sklepamo, da se je v slovenskih deželah za učiteljski poklic odločalo več žensk, ki so se veči- noma izobraževale v zasebnih učiteljiščih, kot moških. Med devetimi ženskimi učiteljišči, ki so delovala po letu 1909, so bila samo tri državna (v Mariboru, Lju- bljani in v Gorici) in šest zasebnih (v Mariboru, Celovcu, Ljubljani, Škofji Loki, Gorici in Trstu). Zaključek Tovrstna primerjalna raziskava na področju izobraževanja osnovnošolskih učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske še ni bila narejena. Ker je omejena na primerjavo in analizo le določenih razlik v izobraževanju učiteljev, je po- membna za nadaljnje raziskovanje izobraževanja učiteljev z drugih vidikov, ki v tej raziskavi niso zajeti. Ugotovili smo, da se je izobraževanje učiteljev v sloven- skih deželah v obdobju med letoma 1867 in 1914 razlikovalo že v zakonodaji, ki je 59Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske v veliki meri vplivala na organizacijo izobraževanja učiteljev. Temeljni zakon za liberalne šolske reforme so sprejeli 25. maja 1868. V njem so določili novo razmer- je šole do Cerkve, po katerem je država prevzela vodstvo in nadzor nad celotnim šolstvom, Cerkev pa je obdržala vodstvo in nadzor nad veroukom. Na Dunaju so kot najvišji organ državne šolske uprave ustanovili Ministrstvo za bogočastje in uk, kateremu so bili odgovorni deželni šolski sveti. Nastala je nova struktura šol- ske uprave, ki so jo sestavljali deželni šolski sveti, okrajni šolski sveti in krajevni šolski sveti. Na ta način je nova struktura šolske uprave iz leta 1868 pomembno vplivala na razvoj tako kvantitativnih kot kvalitativnih sprememb v šolstvu, kar je veljalo tudi za področje izobraževanja učiteljev. Zakon z dne 14. maja 1869 je postavil zahtevo po štiriletnih učiteljiščih kot srednjih strokovnih šolah. Učiteljišča so bila ločena po spolu (moška in ženska). Omenjeni zakon iz leta 1869 je na formalni ravni izenačil izobraževanje učiteljev in učiteljic, saj je s tem izboljšal socialni položaj žensk v družbi in obenem spod- budil večje zanimanje žensk za učiteljski poklic, ki je bil v takratnem času eden redkih ženskih intelektualnih poklicev. To se nam je potrdilo tudi v raziskavi, saj se je število ženskih učiteljišč povečalo. Razlika med predmetnikoma za izobraževanje učiteljev iz leta 1869 in nje- govega dopolnila iz leta 1870 nam pokaže, da so v obeh predmetnikih načrtovali tako število enakih kot tudi različnih učnih predmetov, ločenih glede na spol. Predmetnik za moška in ženska učiteljišča (1870) na novo določa število ur po- sameznih predmetov, zato smo lahko izdelali Tabelo 1 in 2, kjer smo naredili izračun skupnih ur po predmetih, posebej v vseh štirih letih šolanja na moškem in posebej na ženskem učiteljišču. Najprej smo analizirali razlike med moškimi in ženskimi učiteljišči, glede na spol, in ugotovili, da so po predmetniku (1870) v vseh štirih letih šolanja imele učiteljice pri številu ur vseh predmetov (obve- znih in neobveznih) več ur (151) kot moški učitelji (144). Razlike so bile v številu obveznih in neobveznih predmetov. Za ženska učiteljišča je predmetnik določal 16 obveznih predmetov, za moška pa 14. Med obveznimi predmeti predmetnik niti za ženska niti za moška učiteljišča ne določa učnega jezika, ampak odločitev prepušča deželnim oblastem. Za ženska in moška učiteljišča je bilo 12 istih pred- metov. Razlike so bile v tem, da so na moških učiteljiščih imeli obvezna predmeta kmetijstvo in violino, na ženskih pa gospodinjstvo, ženska ročna dela, klavir in francoski jezik. Razlike so bile tudi pri neobveznih predmetih, saj so se moški lahko učili klavirja in orgel ter metod poučevanja gluhih, slepih in duševno zao- stalih, kar za ženske v predmetniku ni bilo določeno. Ženske pa so se lahko učile angleščino. Isti neobvezni predmet na moških in ženskih učiteljiščih je bil drugi deželni jezik. Ugotovimo, da so se učiteljice učile več tujih jezikov (francoščine in angleščine) kot učitelji. Zaradi dosledne ločitve po spolu tudi sklepamo, da so med učitelji in učiteljicami nastale razlike v znanju, posledično pa zato tudi v učiteljskih plačah in v načinu njihovega dela. Primerjava kronološkega razvoja učiteljišč v slovenskih deželah je pokazala razlike v nastajanju učiteljišč, saj jih je bilo največ ustanovljenih po letu 1869, na kar je, kot ugotovimo, vplival zakon iz leta 1869, ki je določal učiteljišča kot dr- 60 Šolska kronika • 1–2 • 2019 žavne, srednje strokovne in štiriletne šole. Obravnavano obdobje 1869–1914 smo zaradi ukinitve posameznih učiteljišč razdelili v obdobje do leta 1875 in v obdobje po letu 1909. Do leta 1875 je bilo vseh učiteljišč 12, po letu 1909 pa 14. V prvem obdobju do leta 1875 je bilo največ učiteljišč na Kranjskem in v Trstu (3), naj- manj, le eno učiteljišče, pa jih je bilo na Štajerskem in v Istri (Kopru). V drugem obdobju po letu 1909 je bilo največ učiteljišč na Kranjskem (4), najmanj, po eno, pa v Trstu in v Istri (Kopru). Ugotovimo, da je največja sprememba nastala glede razvoja učiteljišč v Trstu, saj so tam do leta 1875 delovala tri učiteljišča, po letu 1909 pa samo eno. V obeh obravnavanih obdobjih je bilo po eno učiteljišče tudi v Istri (Kopru). Tretji osnovnošolski zakon iz leta 1869 je vplival najprej na ustanavljanje triletnih in nato štiriletnih učiteljišč. Posebnih razlik med slovenskimi deželami ni, saj je bila večina učiteljišč v sedemdesetih letih 19. stoletja štiriletna. Razlike med učiteljišči v slovenskih deželah so bile tudi v tem, ali so ta bila državne ustanove ali zasebne s pravico javnosti. Zasebne so bila samostanska ženska učiteljišča. Pravico javnosti so večinoma pridobila proti koncu 19. stoletja. Do leta 1875 je bilo v slovenskih deželah skupaj devet državnih učiteljišč in tri zasebna, po letu 1909 pa osem državnih in šest zasebnih. Ugotovimo, da je bilo v obeh obravnavanih obdobjih več državnih kot zasebnih učiteljišč. Primerjava učiteljišč po slovenskih deželah, glede na spol, je pokazala, da so razlike med učiteljišči ne le v predmetniku, temveč tudi v njihovem številu. Ugotovili smo, da je bilo v obdobju pred letom 1875 število moških in ženskih uči- teljišč enako (6). Razlike so nastale po letu 1909, ko se je število moških učiteljišč za eno učiteljišče zmanjšalo, ker je leta 1875 prenehalo delovati moško učiteljišče v Trstu, medtem ko se je število ženskih učiteljišč s šest povečalo na devet uči- teljišč. Spoznali smo, da je bilo po eno moško učiteljišče pred letom 1875 v vseh obravnavanih slovenskih deželah. Po letu 1909 pa je bilo največ ženskih učiteljišč na Kranjskem (3), na Koroškem in v Trstu je bilo po eno žensko učiteljišče, med- tem ko v Istri (Kopru) sploh ni bilo ženskega učiteljišča. Povečanje števila ženskih učiteljišč (tri državna in šest zasebnih) v celotnem obravnavanem obdobju kaže, da se je povečalo tudi število žensk v učiteljskem poklicu. Na to je vplivala tudi zakonodaja, ki je omogočila, da so zasebna ženska učiteljišča dobila pravico jav- nosti in s tem postala enakovredna državnim ženskim učiteljiščem. Spoznamo, da so ženske z učiteljsko službo v obdobju Avstro-Ogrske dosegale najvišjo mo- žno stopnjo izobrazbe. Kot učiteljice so izboljšale položaj žensk v družbi. Njihova učiteljska služba pa je bila pričakovano drugačna od moških učiteljskih služb, saj je temeljne razlike med moškimi in ženskimi učitelji določala že avstrijska šolska zakonodaja v predmetniku za izobraževanje učiteljev, ki jih je ločeval po spolu. Avstrijska šolska oblast je razlike med učitelji formalno začrtala že med njihovim izobraževanjem. 61Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske Viri in literatura Literatura Braumüller, Johann, Die Entwicklung der Klagenfurter Lehrerbildungsanstalt seit 1869, Dritter Bericht der k. k. Lehrerbildungsanstalt in Klagenfurt, Kla- genfurt: K.k. Lehrerbildungs – Anstalt, 1882, str. 1–42. Čopič, Venceslav, Sto let ljubljanskega učiteljišča, Ljubljana: Gimnazija pedago- ške smeri v Ljubljani, 1973. Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Untrichtwesens in Österreich, Wien: Der kaiserlich-königlichen Hof- und Staats druckerei, 1848. Fischer Jasna, et al., Slovenska novejša zgodovina 1848–1992: od programa Ze- dinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, I. del, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. Franc Jožef, Deželno šolsko svetovalstvo, Učiteljski tovariš, 15. maja 1869, Ljublja- na, str. 156–158. Franković Dragutin, Godler Ljubica, Lončar Ljubica, Ogrizović Mihajlo, Pazman Dragutin i Tunkl Antun, Povijest školstva i pedagogije u Hrvatskoj, Zagreb: Pedagoško-književni zbor, 1958. Gabršček, Andrej, Goriški Slovenci, II knjiga, Ljubljana: Samozaložba, 1934. Govekar-Okoliš, Monika, The role of grammar schools in forming the national identity of the Slovenes within Austria from 1849 to 1914, Hamburg: Verlag Dr. Kovač, 2017. Hojan, Tatjana, Boj slovenskih učiteljic za enakopravnost v 19. stoletju. Sodobna pedagogika, 19, 1968, št. 5–6, str. 241–245. Hojan, Tatjana, Žensko šolstvo in učiteljstvo na Slovenskem v preteklih stoletjih, Zbornik za historiju školstva i prosvjete 1968, Zagreb: Hrvatski školski mu- zej, Pedagoški muzej u Beogradu, Slovenski šolski muzej v Ljubljani, 1969, str. 47–81. Hojan, Tatjana, Žensko šolstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970. Imenik šolskih oblastnij, šol in učiteljev po Slovenskem, t. j. na slovenskem Šta- jerju, Kranjskem, sl. Korotanu, Primorskem in slov. Ogerskem, Ljubljana: Slovensko učiteljsko društvo, 1874. Klein, Bernhard, Privatschulen im kanonistischen Kontext – eine staatskirchenre- chtliche Bestandsaufnahme, Linz: Universitätsverlag Rudolf Trauner, 1996. Kontestabile-Rovis, Mirjana, Učitelj naj bo, Ob 130-letnici učiteljišča v Kopru, In occasione dei 130 anni dell Instituto magistrale di Capodistria, Koper: Pokra- jinski arhiv, 2003. Kronika materne hiše šolskih sester v Mariboru 1864–1919, Ljubljana: Kongrega- cija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, Mariborska provinca, 2006. Lehrplan der Bildungsanstalten für Lehrer, 19. Juli 1870, Z. 7033, Verordnungsblatt für den Dienstbereich des Ministeriums für Cultus und Unterricht, Wien: K.k. Staatsdruckerei, Nr. 111, 1870, str. 477–482. 62 Šolska kronika • 1–2 • 2019 Lehrplan der Bildungsanstalten für Lehrerinnen, 19. Juli 1870, Z. 7033, Verordnun- gsblatt für den Dienstbereich des Ministeriums für Cultus und Unterricht. Wien: K.k. Staatsdruckerei, Nr. 112, 1870, str. 482–487. Markelj, Johann, Bericht der k.k. Lehrerbildungs – Anstalt in Capodistria am Sc- hlusse des Schuljahres 1899/1900, Capodistria: Lehrerbilbungs – Anstalt, 1900. Ministrski razpis z dne 18. maja 1869. leta, Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem šolstvu na Kranjskem, Laibach: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1895. Postava za uravnavo pravnih razmerij učiteljev na javnih ljudskih šolah vojvo- dine Kranjske, 29. april 1873, 58. člen, Postave in ukazi (Grundsätze und Verordnungen) za Kranjsko ljudsko šolstvo, Ljubljana: Kranjsko učiteljsko društvo, 1876. Schmidt, Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. III del, Ljublja- na: Delavska enotnost, 1988. Schreiner, Heinrich, Zur Geschichte der Anstalt, Erster Bericht der k. k. Lehrerbil- dungsanstalt in Marburg, Marburg: K. K. Lehrerbildungsanstalt, 1891–1892, I., 1892, str. 5–9. Strmčnik, France, Razvoj izobraževanja osnovnošolskega učiteljstva na Sloven- skem v obdobju od leta 1869 do razpada Avstro-Ogrske, Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970, str. 339–412. Strmčnik, France, O pretečenem in nadaljnem razvoju Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, Sodobna pedagogika, 1986, št. 9–10, str. 407–419. Učiteljišče v Kopru, Učiteljski tovariš, 49, 23. julij, 1909, št. 30, str. 1. Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht vom 26. Mai 1874, z. 7114 an alle Landesschulbehörden, womit ein Organisations-Statut für die Lehrer- bildungsanstalten erlassen wird, Verordnungsblatt für den Dienstbereich des Ministeriums für Cultus und Unterricht, 1874, Wien: Verlag des k.k. Mi- nisterium für Cultus und Unterricht, 1874. Vodopivec, Peter, Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovi- na od konca 18. do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006. Zakon z dne 25. maja 1868, wodurch grundsätzliche Bestimmungen über das Verhältnis der Schulle zur Kirche erlassen werden, Reichs – Gesetz – Blatt für das Kaiserthum Oesterreich, RGBI 48, Jahrgang 1868, Wien: Aus der ka- iserlich- königlichen Hof- und Staatsdruckeirei, 1868. Zakon z dne 14. maja 1869, durch welches die Grundsätze des Unterrichtswesens bezüglich der Volksschulen festgestellt werden, Reichsgesetzblatt für das Kaiserthum Oesterreich. RGBI 62, Jahrgang 1869, Wien: Aus der kaiserlich- -königlichen Hof- und Staatsdruckeirei, 1869. Zakon z dne 25. februarja 1870, Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem šolstvu na Kranjskem, Laibach: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1895, 405–417. Žontar Jože et al., Handbücher und Karten zur Verwaltungsstruktur in den Länder Kärnten, Krain, Küstenland und Steiermark bis zum Jahre 1918, Graz–Klagen- furt–Ljubljana–Gorizia–Trieste: Steiermarkisches Landesarchiv Graz, 1988. 63Primerjava izobraževanja učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske Povzetek Prispevek je zgodovinska primerjalna raziskava, katere namen je bil pri- merjalno analizirati in odkriti razlike v razvoju izobraževanja osnovnošolskih učiteljev v slovenskih deželah Avstro-Ogrske med letoma 1867 in 1914. Raziska- va zajema tista območja avstrijske polovice dvodelne monarhije, na katerih je v obravnavanem obdobju strnjeno živelo slovensko prebivalstvo. Z uvedbo dualiz- ma je prišlo do večjih sprememb tudi na področju avstrijskega šolskega sistema, šolske uprave in zakonodaje ter s tem tudi do reform v izobraževanju učiteljev. Ugotovili smo, da je avstrijska šolska zakonodaja leta 1869 kvantitativno in kva- litativno vplivala na razvoj in organizacijo učiteljišč in s tem tudi na oblikovanje kakovostnejšega izobraževanja učiteljev. Tretji osnovnošolski zakon leta 1869 je določil, da so učitelji postali državni uslužbenci. Za njihovo izobraževanje so ustanovili štiriletna učiteljišča, ki so bila na srednješolski strokovni ravni loče- na po spolu. Zaradi tega so bili po spolu ločeni predmetniki (1869 in 1870) za izobraževanje učiteljev. Njihova primerjava je pokazala, da so se bodoči učitelji na moških in ženskih učiteljiščih učili tako obveznih kot tudi neobveznih pred- metov, med katerimi pa so bile razlike tudi po spolu. Zaradi dosledne ločitve po spolu tudi sklepamo, da so med učitelji nastale razlike v znanju, posledično pa zato tudi v učiteljskih plačah in v načinu njihovega dela. Analiza razvoja in delo- vanja učiteljišč po slovenskih deželah je pokazala, da je večina učiteljišč nastala kmalu po letu 1869 in da so v sedemdesetih letih 19. stoletja postala štiriletna. Razlike med učiteljišči so bile tudi glede na ustanovitelja in financerja: državna učiteljišča ali zasebna učiteljišča s pravico javnosti. Ugotovimo, da je bilo v slo- venskih deželah več državnih kot zasebnih učiteljišč in več ženskih kot moških učiteljišč. Zasebna ženska učiteljišča, ki so dobila pravico javnosti, so spodbudila k večjemu izobraževanju žensk za učiteljice. Spoznamo, da je imela avstrijska šolska zakonodaja velik vpliv na modernizacijo izobraževanja učiteljev, ki se je v obdobju med letoma 1867 in 1914 v slovenskih deželah bolj standardiziralo in profesionaliziralo. Zussamenfassung Vergleich der Lehrerausbildung in slowenischen Ländern in Österreich-Ungarn Monika Govekar-Okoliš Der Beitrag präsentiert eine historische Vergleichsstudie, die darauf abzielt, die Unterschiede in der Ausbildung von Grundschullehrern in slowenischen Ländern der Öster- reichisch-Ungarischen Monarchie zwischen 1867 und 1914 vergleichend zu analysieren und aufzudecken. Die Studie erfasst Gebiete der österreichischen Hälfte der zweiteiligen Monar- chie mit slowenischer Bevölkerung. Mit der Einführung des Dualismus haben sich auch das österreichische Schulwesen, die Schulverwaltung und die Gesetzgebung grundlegend verändert 64 Šolska kronika • 1–2 • 2019 sowie auch die Lehrerbildung reformiert. Wir stellen fest, dass die österreichische Schulgesetz- gebung im Jahr 1869 einen quantitativen und qualitativen Einfluss auf die Entwicklung und Organisation von Lehrerbildungsanstalten und folglich auf die Bildung einer qualitativ besseren Lehrerausbildung hatte. Mit dem Reichsvolksschulgesetz von 1869 wurden Lehrer zu Beamten. Für ihre Ausbildung wurden vierjährige Lehrerbildungsanstalten eingerichtet, die auf der Mittel- schulebene nach Geschlecht getrennt waren. Infolgedessen wurden die Fächer (1869 und 1870) für die Lehrerausbildung nach Geschlecht getrennt. Deren Vergleich ergab, dass künftige Leh- rer in männlichen und weiblichen Lehrerbildungsanstalten sowohl Pflicht- als auch Wahlfächer lernten, unter denen auch Unterschiede nach Geschlecht bestanden. Aufgrund der konsequenten Geschlechtersegregation schlussfolgern wir, dass es Unterschiede in den Kenntnissen zwischen Lehrern und folglich auch in ihren Gehältern und ihrer Arbeitsweise gab. Eine Analyse der Ent- wicklung und des Betriebs von Lehrerbildungsanstalten in slowenischen Ländern ergab, dass die meisten Lehrerbildungsanstalten kurz nach 1869 errichtet wurden und in den 1870er vier Jahre dauerten. Es gab auch Unterschiede zwischen Lehrerbildungsanstalten in Bezug auf den Gründer und den Finanzierer: staatliche oder private Lehrerbildungsanstalten mit Öffentlich- keitsrecht. In slowenischen Ländern gab es mehr staatliche als private und mehr weibliche als männliche Lehrerbildungsanstalten. Private weibliche Lehrerbildungsanstalten mit Öffentlich- keitsrecht förderten die Frauen zur Lehrerausbildung. Wir stellen fest, dass die österreichische Schulgesetzgebung einen großen Einfluss auf die Modernisierung der Lehrerausbildung hatte, die zwischen 1867 und 1914 in den slowenischen Ländern standardisiert und professionalisiert wurde. 65 UDK 141.144(=133.1):37.013(497.4)”1919/1941” 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 26. 2. 2019 Ana Šmidhofer* Sledi francoskega personalizma v slovenski pedagoški misli med obema vojnama Traces of French personalism in the Slovenian pedagogical ideas between the two world wars Izvleček Slovenska kultura se je pred prvo svetov- no vojno opirala predvsem na avstrijsko in nemško, po vojni pa opazimo kulturno preu- smeritev, ki je posegla tudi na področje vzgoje. Med obema vojnama se na področju vzgoje in kulture nasploh pojavi francoski vpliv in z njim francoski personalizem. V razpravi uvo- doma pokažemo, kako so se ideje francoskega personalizma pojavile pri nas. Nato izposta- vimo avtorje (Jakob Šolar, Stanko Cajnkar in Stanko Gogala), ki so te ideje poudarjali pri svojem pedagoškem udejstvovanju. V njihovih razmišljanjih iščemo sledi francoskega perso- nalizma tako, da jih primerjamo z nekaterimi pedagoškimi idejami Jacquesa Maritaina, ki je ideje francoskega personalizma vpeljal na področje vzgoje. Ključne besede: francoski personalizem, vzgoja in izobraževanje, (1919– 1941), Slovenija. Key words: French personalism, education, (1919–1941), Slovenia. Abstract Traces of French personalism in the Slovenian pedagogical ideas between the two world wars Prior to World War One, Slovenian culture was mostly based on Austrian and German cultures, whilst after the war there was a cultural reorientation, which also affected education. Between the two wars, French in- fluence appeared in education and culture in general, together with French personal- ism. The article’s introduction shows how the ideas of French personalism appeared in Slovenia. This is followed by focusing on the authors (Jakob Šolar, Stanko Cajnkar and Stanko Gogala), who emphasised these ideas in their pedagogical activities. The article seeks to find traces of French personalism in their ideas by comparing them with a number of the pedagogical ideas of Jacques Maritain, who introduced the concepts of French per- sonalism into the educational field. * dr. Ana Šmidhofer, e-pošta: ana.smidhofer@gmail.com