OSEMDESET LET PO GABRŠČKOVIH NARODNIH PRIPOVEDKAH V SOŠKIH PLANINAH (1894—1974)*
Andrej Gabršček se je rodil 26. nov. 1864 premožnemu kobariškemu trgovcu. Iz tega gorskega, lepega, a obenem trdega sveta izvira njegova trma za doseganje ciljev, žilavost, čilost, kar kasneje m ostalo brez
odmeva v vsakodnevnem političnem boju in javnem delovanju.
Malemu radovednežu so stare tete zbujale domišljijo s čudovitimi, grozljivimi, nena-
* Da bi se dognalo, koliko je ljudskega pripovedništva iz Gabrščkove zbirke po osemdesetih letih od izida še živega, je za književni seminar pri prof. J. Rotarju študentka pedagoške akademije, odd. za razredni pouk v Novi Gorici, Sonja Lipušček pripravila o tem seminarsko nalogo. Zaradi snovne in tudi siceršnje odmaknjenosti prinašamo skrajšani povzetek in se omejujemo predvsem na gradivo. — Op. uredn.
27!
vadnimi in nepozabnimi pravljicami. V svojih delih pripominja, da so mu postale prav njihove pravljice veliko življenjsko delo, bogata zakladnica naše gorske zapuščine.
Kot učitelj je služboval v Bovcu, Kobaridu in na Livku; to je bila tudi najlepša priložnost globlje spoznavati in zbirati ljudsko blago (1883—1888). Učiteljski poklic ga je preveč utrujal, zbolel je in se po šestih letih šolniškega dela preselil v Gorico. Toda tudi tu se je vsestransko razdajal — bil je časnikar, tiskar, politik, založnik; prav zato je včasih zbujal vtis nedoslednosti, ne-dodelanosti in razbitosti.
V Gorici je 1893 ustanovil »Goriško tiskarno«, knjigarno in založništvo (kasneje še tiskarno v Pulju 1898). Založil, izdajal in deloma sam urejal je Sočo, Primorca, Adriatische Post, Knajpovca, Vedo, Kažipot po Goriško-Gradiščanski, Knjižnico za mladino. Salonsko knjižnico, Talijo in Slovansko knjižnico (1893—1912 v 186 snopičih); v njej je izdal tudi svoje Narodne pripovedke v soških planinah. Dva zvezka je zbral sam — (I. in II. snopič), delo pa je končal J. Kenda (III. snopič).
Kaj je Gabrščku ljudsko slovstvo pomenilo in kako ga je pojmoval, kažejo njegove uvodne besede: »Narodno slovstvo, tj. narodne pripovedke, povesti, bajke, pesmi, uganke, so cvet narodovega življenja. V njem spoznavamo njegov značaj, njegove vrline, napake, njegove čednosti in šibkosti, njegovo mišljenje, njegove upe in bojazni, njegove nazore o prirodi, običaje — skratka: iz narodovega slovstva nam odseva vse notranje in zunanje življenje vsakega naroda.«
Zavoljo znane usode slovenskega ljudstva v teh krajih od 1918—1943 pa se samo od
sebe ponuja vprašanje, če ljudje tod pravljice še znajo, kaj pomnijo starejši Koba-ridci in če je mogoče danes še sklepati, da bi utegnil Gabršček morda kaj spregledati.
Da bi to dognala, sem z Gabrščkovimi knjigami šla med ljudi in sem skušala ugotoviti, če knjige poznajo, ali če jih imajo, če so jih kdaj brali. Na vsa taka vprašanja so bili odgovori negativni. To je bil znak, da način ugotavljanja najbrž ni pravšen. Ljudje se pravljic iznenada in zgolj po naslovu ne spominjajo in jih ne poznajo. Nato sem izbrala nekatere, ki bi utegnile biti bolj znane, in sem jih pričela pripovedovati. Ce se je sobesednik zgodbe spomnil in je nadaljeval pripoved, je bilo gotovo, da jo pozna. Med izbranimi besedili so se kot znana pokazala naslednja: Sirotica, Lucifer se ženi, Movše, Kurent, Bedin in Be-dina. Volk — ženin. Svinjski pastir postane kralj na Španskem.
Ni pa bilo mogoče najti sobesednika, ki bi od Gabrščkovih pripovedovanih poznal naslednje pripovedi: Lucifer se zveliča, Mici-ka, ali si bila v kamrici?, Pijmo na čast svetemu Ivanu, Sirota Marjetica, Dva brata. Mlinar, njegov kuhar in kralj.
Drugo vprašanje, ki se poznavalcu Gabrščkovih zbirk ponuja po osemdesetih letih od izida, pa je, če so dandanes žive kake pripovedi oziroma drugo besedno blago, ki ga Gabršček in Kenda nista zajela ali poznala. Tudi v tem pogledu se niso kazale kake večje možnosti; obstaja še nekaj lirskih drobcev, živa je danes tudi še pripovedna pesem, Gabrščku neznana, in pa štiri prozne pripovedi:
1. Uspavanka, ki jo je povedala Kristina Bratovič:
A j brbaj aja kikaja piko ijo
pič, pič, pič, pič.
28
Na Kobariškem sta dandanes živi tile otroški izštevanki:
I.
Ote oterize draje draje špize draje draje rompompom naša Anka je že brom.
II.
Tuj tuj tuj mače gor po kluop skače beje bare kolače peče.
(Tuj tuj tuj mače gor po klopi skače veje bere kolače peče.)
Otroci smo zelo radi poslušali nekoliko daljšo izpraševanko — ki zelo spominja na Bedina in Bedino.
Tanci, tanci črn kuas!
????? buam tancu, čjo sam buas?
??? so moji črjaulci?
Udica jh je nasla!
??? je tista udica?
Goluobči so jo popil!
??? so tisti goluobči?
Gor ?? drevuo so sflial!
??? je tujste drua?
Prsja ga je urilo!
Cja je tujste prsja?
Masar ga je odru!
Cja je tist masar?
Je šu gor na goruo
an je pobu rt on glavuo.
(Pleši, pleši črn kos!
Kako bom plesal, če sem bos?
Kje so moji čeveljci?
Vodica jih je odnesla!
Kje je tista vodica?
Golobčki so jo popili!
Kje so tisti golobčki?
Na drevo so zleteli!
Kje je tisto drevo?
Prašič ga je izril!
Kje je tisti prašič?
Mesar ga je zaklal!
Kje je tisti mesar?
Je šel na goro
in je pobil rit in glavo.)
2. Gabršček piše v svojem delu, da je izmed mnogih pripovednih pesmi, ki so jih
nekoč prepevale predice, ličkarice itd., našel le pesem Mladi Kralj. Tu je še ena; zapela jo je Zofija Sturm, slišala jo je kot otrok od stare ženice Jožefinke. (Melodija je preprosta in monotona, kakor pač pri pripovednih pesmih.)
PO PUT MI RAJŽA
Po puot mi rajža bijala smrt. Pršla je h mladi urtani. »Dobar vačjr, mlada urtnä, al mi biiš dala staršo hčier?«
»Oh ne, oh ne, dikla boža!«
»Cjam nejčaš dat t stariš hčjar, mi buš pa dala srjadnjo hčjar!«
»Oh ne, oh ne, dikla boža!«
»Cjam nejčaš dat t srjadnje hčjar, mi muraš dat t mlajšo hčjar!«
Oh ne, oh ne dikla boža!«
Prej k bije ura pounoči umrje ji tastariš hči.
»Naj se zgodi po vuolj boži!«
Prej ku bije ura tri
umrje ji tasrjadnja hči.
»Naj se zgodi po vuolj boži!«
Prej k se nardi tbjali dan,
umrje ji tamlajša hči.
»Naj se zgodi po vuolj boži!«
— umrle so ji use tri.
Mat grja n žjagnan britof soje hčiere gor klicat.
»Le gor, le gor t stariš hči!« T stariš hči pa le muči. Popuoka n tasrjodnji grob — »Le gor, tasrjadnja hči!« Ta srjadnja hči n odgouori. Popuoka n tamlajši grob — »Le gor, ta mlajša hči!«
Ta mlajša hči odgouori: »Buoga mat, bejšte domou, udajte se u Boga imja. Potom gromo o svijoto nabuo, s svijotga naba gor u svijati rej, Jezus, Marija nem ga dej.
29
3. Od pripovedk sem zapisala naslednje: MOVSfi
Mati nekega dne ni utegnila v mesto, zato je poklicala predse sina in mu lepo razložila: »Opraviti moraš tri stvari — toliko prostora pa že je v tvoji glavi. Pojdi v mesnico in kupi pol kilograma mesa. Zavij ga v papir in stlači v žep, da ga ne izgubiš. Nato pojdi v gostilno, daj natakarici ta »kvartin« (steklenica za četrt litra), da ti nalije vina, ki ga nosi skrbno v rokah, da se ti ne zlije. Nazadnje poglej še k Spičku in prosi, če ti dajo psa. Privezi ga na to vrvico in pripelji domov. Naša hiša bo odslej varna tatov.
Movše je šlo in med potjo zijalo v vse, kar ni bilo treba, in ni dolgo trajalo, da je prišlo v mesto. Vse, kar mu je mati naročila, je potiho ponovil in se podal najprej v gostilno.
Točajki nasmejan poda »kvartin«, a ko mu ga vrne, ni več vedel, kaj mora napraviti z njim — ali naj ga vtakne v žep, naveže na vrvico ali drži v roki. A ker je moral iti še na dva kraja, se mu je zdelo najbolje, če kvartin vtakne v žep — roke bo še rabil. In ker ni šlo po širokem kraju (poudan mu ni šu tu uaržat), ga je obrnil; in vino se je zlilo v žep.
Zadovoljen, da je eno nalogo opravil, je odšel, iz čevlja pa mu je odtekla poslednja rujna lužica. Bedasto glavo pa je že mučila druga skrb — zakaj neki ima vrvica v žepu? Tedaj ga je pičil komar in tako ga je zabolelo, da se je v trenutku spomnil na mesarja. Pohitel je v mesnico, kupil meso, ga privezal na vrvico in vlekel za seboj. Ni hodil dolgo sam. Kmalu se je nabralo za njim mnogo psov — mladih, starih, velikih in majhnih, ki so se trgali za slasten grižljaj na vrvici.
Movše se ves srečen začudi, ker se mu psi sami ponujajo. Zdaj mu niti k Spičku ne bo treba, kar sam bo izbral najlepšega v tej množici. Poslednjič napne svoje možgane, kolikor jih je pač imel, in glasno razmišlja: »V žepu imam, na vrvici tudi, še v roki mi manjka!« V roki nositi tako veliko mrcino ne bi bilo lahko, zato si je izbral cucka, velikega kot zajca, in ga previdno nesel z iztegnjeno roko proti domu.
Mater je lajež, ki se je vse bolj približeval, priklical pred hišo. Zgrozila se je, ko je opazila sina vleči za seboj le še prašen košček mesa, za katerega so se še vedno trgali najbolj lačni psi, in da nese v rokah cucka, ki niti v ušesu ni podoben varuha.
»Kje je pa vino?« je obupano vzkliknila. »Mi je ušlo iz žepa, ker sem imel luknjo. Drugič mi ga moraš zašiti.«
Mati je spet spoznala trdoglavost svojega sina in trdno sklenila, da ga ne bo nikamor več pošiljala.
(Povedali Marta Rutar, Mara Perinčič)
MEZINCEK
Nekoč je živela mati, ki ji bog ni dal otrok, toda kljub temu je vztrajno molila in upala, da se bo nekoč njena želja izpolnila. »Pa čeprav bi bil prav majhen, kot mezin-ček!« — je ob koncu molitev in vzdihovanja dodala.
Nekoč pa se je pri tem obredju zgodil čudež. Prednjo je stopila sama nebeška mati, ji podala prav majhnega otročička in izginila.
Srečna mati ga je zavila v majhne krpice, takoj drugi dan pa je sešila vse, kar otro-čiček pač rabi. Ker je bil tako majhen, mu je dala ime Mezinček, a začuda — znal je že govoriti in hoditi. Sedaj ji ni bilo več dolgčas in kmalu je okusila skrbi, ki jih povzročajo neposlušni, predrzni otroci. Mezinček se je namreč zelo rad sprehajal po dvorišču, kar pa je bilo zanj smrtno nevarno; pohodila bi ga lahko živina, hlapci, br-Ijava dekla, pokljuvale kokoši, pojedla mačka. Pa se je domislila, da bi vseh teh skrbi ne bilo, če bi malčka nosil mož na klobuku. Oče je privolil, saj je imel Me-zinčka rad, in že naslednji dan ga je odnesel k spravilu sena. Razposajenec je tekal po klobukovem krajcu okoli očetove glave, jahal na njegovem ušesu in plezal na vrh klobuka.
Posušeno seno so hlapci naložili na voz, posedli nanj in odrinili proti domu. Tudi Mezinček bi se rad peljal na visoko naloženem vozu. Sitnaril je in sitnaril, dokler ga oče ni vrgel s klobukom vred. Porednež pa ni miroval, kot je obljubil, temveč se je šel sprehajat po senu in se v njem izgubil. Oglašal se je, ko so ga poklicali, a najti ga niso mogli. Oče je nazadnje odločil, naj seno premečejo na skedenj, kdor pa bo pokladal živini, naj seno dobro pregleda.
Toda kratkovidna dekla je že drugo jutro vrgla Mezinčka s senom v jasli in kmahi je izginil v kravjem trebuhu. Ko je prišla do te krave z vedrom, da jo pomolze, se je iz trebuha oglasilo: »Cuzi, muzi, cuzi,
30
muzi, dekla kravco muzi!« Zavpila je in prestrašena zbežala.
»Kam bezljaš?« so jo dražili hlapci »Pojdite pa vi molzt, boste videli, da krava govori!« — jih je osorno zavrnila. Hlapci so radovedni prihiteli v hlev in kmalu zatem prestrašeni pridirjali ven. »Krava govori«! — so vzklikali in razjezili gospodarja, da je šel molzt. Takoj je spoznal glas. ¦— »To je Mezinček, ne krava! Hitro jo zakoljite, da ga rešimo!« Hlapci so se lotili neprijetnega dela. Pa je bil strah odveč — mali je namreč sam prilezel ven, ker mu je notri preveč zaudarjalo.
Odslej je moral sedeti na kuhinjskem oknu, da ga je imela mati pred očmi. »To je pasje življenje«, je godrnjal sam s sabo, »raje grem po svetu, pa naj se zgodi karkoli.«
Ko se je mati sukala, vsa zaverovana v kuhanje, okrog štedilnika, se je mali spustil z okna in jo mahnil čez travnik proti gozdu. Ves dan je hodil in pod večer je dospel na kraj, do velike skale. Stisnil se je pod suh list, a še preden je zaspal, je nekaj strašno prilomastilo, da so se tla tresla. Pokukal je ven in zagledal velikana, ki se je ustavil prav poleg njega. »Ro-kus-pokus — odpri se!« — je zagodrnjal, skala se je odprla in velikan je vstopil. Mezinček je pohitel za njim, bil je pač radoveden otrok. Komaj je splezal čez prag, že ga je skoraj oslepil žar zlata, ki je ležalo kar po tleh. Velikan je stopil do police,'kjer je imel skrbno skrito stekleničko. »Tu je moja moč!« se je zakrohotal in srknil. Kako se je Mezinček začudil, ko je videl velikana v trenutku pomlajenega in še močnejšega kot prej. Hitro je smuknil ven in se odpravil domov.
Očetu je natančno povedal, kaj vse je videl. Spočetka mu ni verjel, a ker le ni odnehal, si je mislil, da ga nekaj_ korakov čez travnik res ne stane veliko. Čeprav še nekoliko jezen, je položil Mezinčka na klobuk in odšel v ono smer.
Pred skalo je Mezinček zavpil: »Rokus, pokus, odpri se!« In res, skala se je odprla, iz nje je zasijalo zlato v sončni luči. »Pustiva to,« je rekel Mezinček očetu, ki se je že sklonil, da bi ga naložil v žepe. »Daj mi raje piti iz tiste stekleničke na polici!« Oče je malemu pazljivo podržal steklenico, da ne bi polil. Komaj je prvič srknil, je že zrasel očetu do kolena; še nekajkrat je povlekel in že je bil lep močan mladenič. Z očetom sta naložila zlata, pa tudi stekle-
ničke nista pozabila in zadovoljno odkorakala domov. Lahko si mislite, kako so se domači čudili.
Ko se je velikan vmil in dobil zakladnico oropano, se je hotel maščevati nad celo vasjo. Toda Mezinček je popil vse, kar je ostalo v oni steklenici; postal je močnejši kot velikan in ga je zlahka premagal.
Odslej so tu ljudje živeli v miru in blagostanju, saj je Mezinček razdelil mednje ves velikanov zaklad.
(Povedala Marta Rutar)
HUDIC IN ŠIVILJA
V revni hišici je živela marljiva šivilja, ki ni slovela daleč naokrog le po svoji pridnosti, temveč tudi po poštenosti in vernosti. Tega pa je bil najmanj vesel hudič. Iz dneva v dan je tuhtal, kako bi mogel to dušico spraviti v pekel. Pa mu šine v glavo peklenski načrt — pripravil jo bo, da zakolne.
Skril se je pod šiviljino mizo in ji vsakokrat odgriznil vozel, preščipnil nit, ali jo samo potegnil iz šivanke. Šivilja je preti-kala in slabe volje je postala, ker ji delo nikakor ni šlo od rok.
Ko se je nit spet izmuznila iz blaga, čeprav je naredila vozel, je jezno siknila: »Hudič frdaman naj pobere to obleko in tako nit!& In glej — izpod mize je prilezel hudič, vzel obleko in nit ter hotel oditi.
Šivilja ga je lepo prosila, naj ji vse vrne, obljubljala mu je vse mogoče dobrote, a peklenšček se ni dal kar tako. »Zdaj je prilika,« si je mislil, »da ulovim to dušico.« Da je preklela le hudiča, namreč ni bilo dovolj, da bi jo spravil v pekel. Rekel je: »Tekmovala bova, kdo prej sešije novo obleko. Ce bom jaz prej, vzamem blago in tebe, če boš ti bolj hitra, ti blago vrnem!« Prepričan je namreč bil v svojo zmago.
Vzela sta vsak svojo torbo. Hudič še ška-rij ni rabil, kar s kremplji je vrezal obleko. Šivilja je bila s škarjami počasnejša, a se ni ustrašila — rezala je in molila.
Hudič se je takoj lotil šivanja. Skozi ši-vanko je pretaknil celo »špuljo« niti, da mu je ne bi bilo treba tolikokrat odtrgati in vozlati. Zabodel je prvič skozi blago, a glej ga šmenta, roko je imel prekratko, da bi vso nit potegnil skozi. Skočil je skoz okno in tekel okrog hiše, da jo je povlekel; prav toliko dela je imel z drugim, tretjim, četrtim in naslednjimi ubodi. Šivi-
31
Ija je utrgala primerno dolgo nit ter hitro šivala; preden je hudič enkrat pretekel svojo pot, je ona opravila desetkrat toliko.
Nazadnje je hudobec opazil, da ga je prehitela, zato je še bolj divjal — toda naglica ni dobra. Nit se mu je za vogalom zavozlala tako močno, da je ni mogel razrešiti. Jezno je vrgel šivilji blago in sukanec ter odvihral v pekel, da se je kadilo za njim.
Lucifer ga je hudo ozmerjal: »Kaj se pripravljaš šivat, če ne znaš. Hudiči znamo trgati, razdirati, uničevati, ne pa krpati in
šivati!«
Ta pravljica pouči mlada dekleta, naj se ne jezijo za vsako malenkost, naj ne preklinjajo brez potrebe; uči pa tudi, kako se najbolje in najhitreje šiva.
(Povedala Zofija Sturm)
MARŠ GERAUS, MARŠ HINAJN! (inačica Svinjskega pastirja, ki je postal kralj na Španskem)
Neki oče je imel tri sinove. Najraje je imel najmlajšega, ker je bil dobrega srca. Po očetovi smrti se mu je pri bratih slabo godilo, zato je nekega dne odšel zdoma iskat sreče po širnem svetu.
Noč ga je zajela v temnem gozdu. Legel je pod debelo bukev in zaspal. Sredi noči je zaslišal ječanje, klicanje na pomoč. Sel je tja, od koder je prihajal glas in našel na tleh onemoglega starca. Umirajoči ga je milo prosil, naj mu prinese malo vode iz bližnjega studenca. Fant se ni obiral, hitro je prinesel vode, starec pa mu je v zahvalo podaril čudežni boben. Ko bo v stiski, naj trikrat potrka nanj in reče: »Marš ge-raus!« in vsulo se bo vojakov. Ko bodo delo opravili, naj jim zaukaže: »Marš hinajnI« in šli bodo tja, od koder so prišli. Mladenič se je za darilo lepo zahvalil in šel dalje.
Prišel je v prestolnico, kjer je bilo vse v črnem. Povedali so mu, da jih je napadel hud sovražnik in da slaba prede mestu, kralju in celi deželi. Kralj bi dal svojo
hčer za ženo vsakomur, ki bi zmogel odvrniti to nesrečo.
Mladenič se ni dolgo mudil, brž je stopil pred kralja in mu ponudil svojo pomoč. Kralj sicer ni verjel, da bo mladenič sam brez kakršne koli vojske premagal sovražnika, toda vseeno je privolil, da kmet brani njegov grb.
Fant je odkorakal z bobnom na bojno polje. Sredi je udaril trikrat po njem in za-vpil: »Marš geraus!« in že se je vsulo ogromno vojakov na sovražnika in bili so ga, dokler ga niso popolnoma pokončali. »Marš hinajn!« je rekel mladenič in odkorakal na dvor po nevesto. Kralj je bil zelo vesel konca vojne, a žal mu je bilo žlahtne hčere za takega kmeta. Izgovarjal se je na vse mile viže. Poštena hči, ki jo je premagala ženska slabost — prisluškovala je pri vratih — je sama stopila pred očeta in ga resno opomnila, da m.ora držati besedo — pa komurkoli je dana.
Poročila se je z mladeničem, ki je postal po kraljevi smrti pravi kralj.
(Povedala Zofija Sturm)
Mogoče je posebni položaj slovenskega ljudstva na Kobariškem in Tolminskem sredi prve polovice tega stoletja nekoliko pripomogel, da je ljudska pripoved še precej živa. Značilno je tudi, da se iz obdobja v obdobje spreminja, kar tudi fragmentarna primerjava z Gabrščkovimi besedili vendarle potrjuje. Drugačnih in širših sklepov pa ni mogoče povzeti brez podobnega primerjalnega dela na drugih krajih in z drugimi zbirkami. Spodbuditi k temu pa je bil naš namen. Podoben poskus s Sašljevi-mi Belokranjskimi bisernicami, dobro desetletje mlajšimi, bi mogoče podprl ta in odprl nova sklepanja. Prav gotovo bi bilo vredno na različnih področjih ponovno poseči po ljudski besedni tvornosti.
Sonja L i p u š č e k PA v Ljubljani, oddelek za razredni pouk,