IVAN BRATKO, CAS KNJIGE
Čas knjige Ivana Bratka, založnika Državne založbe Slovenije, jubilejno končuje preteklo mednarodno leto knjige. Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem Ivan Bratko piše kot založnik. V drugem delu so prevodi krajših sestankov zelo znanih avtorjev, kot so Robert Escarpit, Lev I. Vladimirov, Marshall McLuhan, Mario Formenton, Stanlev Unwin in Alberto Moravia. Zadnji razdelek prinaša dvoje zapiskov Ivana Bratka in Paula Hazarda, ter po en prispevek Franceta Bevka, Iva An-driča, N. K. Krupske in Ivana Cankarja. Tekste je izbral in uredil, opremil s citati raznih avtorjev ter izbral slikovno gradivo Ivan Bratko.
Cas knjige je prva tovrstna knjiga pri nas. Kot tekst dolgoletnega založnika najbolj avtentično sporoča o slovenskem in svetovnem založništvu, daje njune medsebojne primerjave, zlasti z avtorjevim primerjanjem založništva in položaja knjige v ZDA in na Japonskem (Longsellerji, bestsellerji, Pisatelji in založniki na Japonskem) z založništvom pri nas. Prvi del potemtakem razkriva bralcu tiste dimenzije založništva, ki so dostopne samo ozki skupini ljudi: založnikom in avtorjem. S tem pa nočemo reči, da je tudi tekst sam namenjen ozkemu krogu ljudi. Gre za prikaz odnosa založnika do pisca in narobe, za zapleteno pot od rokopisa h knjigi, ki odkrije avtorja in založnika v novi luči, ne v rezultatu dela, natiskani knjigi, marveč v zapleteni poti, po kateri avtor, včasih tudi z založni-kovo pomočjo, marsikateri tekst sploh napiše. Ivan Bratko si je poleg splošnih zapažanj o avtorjih v odnosu do založnika izbral dvoje osebnosti: Iva An-driča in Franceta Steleta ter ju prikazal kot avtorja, založnikova sodelavca. Izbor dveh tako znanih avtorjev pomeni,  da je  njunim že  tako  znanim
* Ivan Bratko, Čas knjige (izdala DZS 1972, opremila Nadja Furlan, str. 142).
delom dodana nova osvetlitev: Bratko ju ne prikazuje kot strokovnjaka, umetnostnega zgodovinarja in pisatelja, marveč se posveti njunemu odnosu do založnikov, knjig, dela in stroke! V poglavju Založbe v reformi spregovori avtor o splošnih problemih našega založništva v reformi: od zaostrenih odnosov med slovenskimi založbami, poslovnih odnosov med založbami in tiskarnami, založbami in avtorji, pa do pregleda nekaterih statističnih podatkov o slovenskem in jugoslovanskem založništvu in knjigi.
Strukturo drugega dela svoje knjige razlaga Ivan Bratko takole: »V tem drugem delu so različni prispevki znanih francoskih, angleških, ruskih, ameriških in italijanskih strokovnjakov o vprašanjih knjige, založništva, pisateljevanja, bibliotekarstva in občil vseh vrst. Polovica jih je bila objavljena letos v Unescovi reviji Courrier ...« O založništvu kot poklicu piše v uvodu k svoji knjigi Resnica o založništvu Stanlev Unwin. Mario Formenton piše o skupnih izdajah, kar postaja tudi pri nas že vsakdanja praksa. Lev I. Vladimirov razmišlja o razmerju med knjigo in drugimi sredstvi komuniciranja, kot so film, radio, televizija, magnetofon ... Marshall McLuhan v strnjenem eseju razpravlja o »novih oblikah literarnih izkušenj«, pri čemer vidi v iznajdbi novih oblik komuniciranja tudi nove odnose med resničnostjo in njeno podobo. Alberto Moravia skuša v prispevku Slika in pisava pojasniti velik f razmah slikovitih sredstev sporočanja: »Se pravi, da ne moremo govoriti toliko o zatonu knjige kakor predvsem o uspehu knjige, o uspehu, ki ga niso povzročili toliko ljudje, ki so znali že od nekdaj brati, temveč bolj ljudje, ki včeraj še niso znali, če to drži, potlej bomo v prihodnosti priča nezadržnemu zatonu slike in novemu vzponu knjige. Kolikor bolj se bo pismenost razširila na široke množice, bolj bodo morale te od primitivne in neposredne govo-
204
205
Ivan Bratko, Čas knjige
rice slike preiti k popolnejši in nepo-srednejši govorici tiskane besede.« Robert Escarpit razmišlja o branju v razvitih in nerazvitih deželah, med ljudmi z različnimi izobrazbami in starostmi ter o področjih z različno »nasičenostjo« s knjigami, od knjižne preobil-nosti do lakote.
»Ti članki, eseji, razprave, referati in odlomki iz knjig obravnavajo pereča sodobna tehnološka, gospodarska, finančna, sociološka, organizacijska in druga vprašanja, nanašajoča se na knjigo in na občila sploh. Govor je tudi o prihodnosti knjige kot občila med občili, o njeni pojemajoči ali naraščajoči moči in vplivu. V različnih prispevkih se včasih izražajo nasprotne misli. Kot bi avtorji polemizirali med sabo. Snov je pač neizčrpna, zamotana in nagnjena k naglemu spreminjanju. Vsekakor pa so v tem delu zbrane mnoge najnovejše izkušnje, kontro-verze in novosti na tem področju. Vidimo in občutimo, kam se svet razvija ter kakšne dileme, ovire in razgledi so pred nami.« (Ivan Bratko)
V tretjem delu francoski literarni zgodovinar Paul Hazard v dveh prispevkih razmišlja o pomembnosti knjige za človeka, s knjižno vzgojo že v otroški dobi človekovega življenja: »Bistvo problema je v tem: navaditi mlade ljudi, otroke, da vidijo v knjigi neločljiv del svojega življenja. »Trije prispevki jugoslovanskih avtorjev An-driča, Bevka in Cankarja pričajo o odnosu avtorjev do knjig, zlasti v prvih stikih z njimi (Andrič, Bevk). N. K. Krupska piše o Leninovem odnosu do literature. Dva zapisa Ivana Bratka segata v leta NOB.
Tretji del ni urejen dovolj smiselno. Oba svoja prispevka bi bil lahko avtor uvrstil v prvi del, med druga svoja razmišljanja. Prispevka Paula Hazarda bi uvrstil v drugi del, kamor bi urednik zlahka uvrstil še kak zanimiv prevod iz zastavljene teme, saj najbrž tovrstne kvalitetne   literature   ne   primanjkuje,
medtem ko bi drugi štirje prispevki iz tretjega dela brez škode izpadli. Zlasti se nam zdi ponesrečen odlomek iz Cankarjevih Hlapcev.
Vsekakor je delo Čas knjige Ivana Bratka pomemben prispevek slovenskega založništva k letu knjige, zlasti ker gre za prvi tovrstni knjižni poizkus, ki more pritegniti slehernega izobraženca.
M. Zlobec