J CVETJE '
^ z vertov sv. Frančiška.
(rdJ
XXVIII. te£aj
V Sorici, 1911.
3. zvezek.
Tolažila sv. katoliške vere.
p. A. M.
Sveti zakramenti za umirajoče.
»Jaz sem kruh življenja«.
Jan. 6, 35.
Težak je predmet, o keterem hočemo danes govoriti in z nekim strahom ga hočemo obravnavati. Naš namen je, potolažiti serca, vender pa ta predmet lahko marisiketerega bravca bridko zadene, ker ga spominja na dan žalosti in morebiti tudi na krivico in napako, ketera se ne da več popraviti. Kar se tiče preteklosti, ne pomaga nič druzega kot tožiti in zdihovati s tistimi in čez tiste, keteri so zamudili ali zanemarili presker-beti, da bi njih sorodniki ali prijateli v svoji smertni uri deležni Postali nepopisljive tolažbe svetih zakramentov za umirajoče, Naša največa želja pa je, da bi tiste, keteri bodo to brali, obvarovali v prihodnje najbridkejšega očitanja.
Tudi proti najhujšemu, kar je, proti smerti, tudi proti največi bridkosti serca, tudi proti ločitvi od tistih, ketere ljubimo, ima sv. Cerkev blaživni baljzam, pravo, mogočno, nebeško tolažbo: To so sveti zakramenti za umirajoče, pred vsem
sveta popotnica. O tem predmetu, keteri je za zveličanje duš tako velikega pomena, hočemo nekoliko govoriti. Dokazati hočemo, da je sv. popotnica za nas otroke sv. katoliške Cerkve bogat vir tolažbe, in sicer : I. za tiste, keteri se iz tega sveta ločijo; II. za tiste, keteri za svojimi ranjkimi žalujejo.
I. Sv. popotnica je tolažilo za umirajoče. Čemu klicati duhovnika k bolniški postelji ? Tako poprašuje brezverec, ki je na Boga pozabil. Čemu? No, zato, da bi bolnika tolažil, da bi umirajočemu v zadnjem boju na strani stal. Ko je Hagar videla obledeti svojega sinčka in po pravici mislila, da bo vmerl, ga je v obupni žalosti položila pod neki suh germ in z glasnim jokom šla naprej govoreč: „Ne bom gledala otroka vmirati“. (21, 16). O, ta mati ni bila mati otrok obljube; bila je le maloserčna sužnja. Katoliška Cerkev pa, ljubljena nevesta Gospodova in naša mati, ima močno, ljubeče, resnično materino serce. Nikoli ona ne zapusti svojih otrok. Kaker je bila priča onih pervih solz, ko smo na svet prišli, tako hoče biti pri nas tudi na dan ločitve, da nam obriše naše zadnje solze. Grem, tako govori, rešiti hočem svojega otroka smerti ali mu vsaj pomagati v zadnji stiski. Hagar beži; Marija, mati Kristusova, pa serčno stopa na Kaljvarijo ; ona stoji pod križem in njene solze se mešajo s kervjo njenega sinu. Ali ni to Salomonova sodba, sodba s ketero večna Modrost sama razločuje katoliško vero od vseh krivih ver? Katoliška Cerkev je prava mati, ki svojega otroka zvesto ljubi, ki ga v boju ne zapusti, ki mu deli kruh večnega življenja.
Toda kako tolažbo more dati duhovnik bolniku ali umirajočemu? Se sv. skrivnostmi, posebno s kruhom angeljskim, ki mu ga podeli, mu prinese četvero tolažbo, namreč pervic zdravje telesa in življenje, ako je to v zveličanje bolnikovo. To se mnogim težko verjetno zdi; vender je neovergljivo res; zakaj Gospod Bog je to razodel in mi duhovniki in delivci božjih milosti vidimo to resnico pogostokrat spričano. Zato se tudi prav nič ne bojimo sorodnikom bolnikovim zaterjevati, da bo bolniku po prejemu svetih zakramentov berž boljše. Ta blagodejni vpliv se da tako razlagati, da stanje duše, ki je v mii"u z Bogom in ž njim združena čudovito pokrepčana, tudi močno vpliva na stanje telesa. Božji Zveličar, ki pride v serce bolnika, zmanjša njegove bolečine, prežene njegov strah in razlije
po njegovem obrazu nebeški mir. Učeni zdravniki se pogostokrat čudijo nad to čudovito spremembo, ketere vzrok včasih slutijo, ali pripoznati ga nočejo, vsaj mnogi ne. Marisketeri sloveč zdravnik je postal sloveč, ker je svojim bolnikom priporočal duhovno zdravilo, ketero so njegovi brezverski tovariši zaničevali, ali ga pa niso poznali. Gotovo je, da je marisike-teri vere in zaupanja polni duhovnik rešil mnogo bolnikov in srečne storil njih družine. — In vender se najdejo ljudje, ki se boje teh naših svetih skrivnosti, svetih zakramentov za umirajoče, kaker bi naznanjali nesrečo, ,in se prestrašijo duhovnika, ako pride k bolniku, kaker znanivca smerti. Verjemite mi, to ni le nasledek nevednosti in malovernosti sedanjega časa; to je zanjka satanova, ki bi rad se svojo zvijačo duše spravil v pekel.
Druga tolažba svetih zakramentov za umirajoče in sicer tolažba, ki je veliko več vredna ko oni blagodejni vpliv na zdravje telesa, je mir z Bogom, mir vesti, ki ga dobi bolnik prejemši svete zakramente. Ta dušni mir, ta sladki mir serca je sad sv. spovedi, ketero bolnik opravi predno prejme sv. popotnico. V bolezni, pod vplivom zveličavnega strahu, ki ga bližnja smert povzroča bolniku, je sv. spoved navadno združena z natanjčnim spoznanjem in večo spokorno žalostjo. V takih trenutkih se človek ne da več goljufati; serce razterga verige pregreh in se odterga od svojih strasti. Na ta način zadosti za prejšnjo nehvaležnost. Sv. odveza, ketero mu podeli duhovnik, zbriše ves dolg in v zaupanju na neskončno božje-vsmiljenje, prične duša hrepeneti po nebeški domovini in brez. strahu se izroči v roke božje. Ti učinki so vzrok, da se pri mnogo bolnikih kar očitno pozna, koliko jim je odleglo, po Prejemu svetih zakramentov.
Se očitniša je tretja tolažba. Ta se opira na nepremagljivo m zmagujočo moč, ki se podeli bolniku se sv. poslednjim oljem in sveto odvezo, ki je s tem sv. zakramentom združena. Namen sv. poslednjega olja ni le ta, da vse naše ude očisti, te-muč po namenu sv. Cerkve in njenih molitev naj bi podelil ta sv. zakrament bolniku tudi moč za težki zadnji boj. Kristjan je pripravljen na boj in gotov, da zmaga. Kaker sv. Štefan na dan svojega marterništva more tudi dobro prevideni bolnik govoriti: „Vidim Jezusa svojega rešitelja; vidim ga v nebeškem
-veličastvu"; on pride, da se bo za me vojskoval in mi podeli krono večnega življenja.
To je četerta, presladka, zares božja tolažba, ketero je sv. cerkev svojim otrokom prihranila za težki dan smerti: Ljubezen in zveličavno zaupanje, sreča in nebeški mir, s kete-rim sv. popotnica napolni serce umirajočega. Ali ni sv. obhajilo za vernega kristijana vedno zastava vstajenja, predokus večnega veselja? Koliko bolj v tem zadnjem trenutku! Kako bi se mogel kristjan bati Boga kot sodnika, ko se mu tako ljubeznivo daje samega sebe v hrano ? Saj mu pride Gospod naproti kot ljubeč prijatel, da bi ga iz dežele pregnanstva pripeljal v večno domovino. „Kedor je od tega kruha", tako govori Zveličar, „bo živel vekomaj" (Jan. 6, 52). V tem veselem zaupanju bolnik rad daruje svoje življenje; smert zgubi zanj svojo grozo; saj je le prehod v boljši svet, v blaženo gledanje Boga. Večina bolnikov, ko so bili enkrat prevideni, ne želi niČ druzega kot nebeško veselje. Z veliko pobožnostjo molijo in s hrepenenjem se ozirajo proti nebu. Eni razodevajo duhovniku svojo srečo z besedami največe hvaležnosti; drugi tolažijo svoje žalostne sorodnike in prijatele ter jim zaterjujejo, da zdaj radi vmerjejo, ker so našli pravi mir, pravo tolažbo in upanje večnega življenja. —
II. Pokazati hočemo še, da so sveti zakramenti za umirajoče ob enem tolažba za tiste, ki so ostali na svetu, pogostokrat edina tolažba, ki more resnično zmanjšati njih žalost za ranjkimi. Ali more imeti otrok, ki je zgubil očeta ali mater, stariši, ki žalujejo za svojimi otroci, vdova, ki joka v svoji zapuščenosti, še kako drugo tolažbo? — „Ali je bil previden?" tako se navadno poprašuje, ako se hoče sorodnike ranjkega tolažiti. O kako lahko je tolažiti, ako je bil ranjki dobro previden in z Bogom spravljen.
Grozovita je ljubezen in napačna je skerb otrok tega sveta, ki se trudijo svoje bolnike odverniti od misli, da bi se dali prevideti ali pa duhovnika pokličejo še le takrat, ko je že prepozno. O kako bridko kesanje, kako težko vest si pripravljajo ! S čem se bodo tolažili, ako jim smert enega ali drugega njih ljubih domačih, keterega so tako gerdo prevarili. neprevideno iz življenja pokliče? Ali ni ta njih nemarnost in zanikernost v tem slučaju prava hudobija? — Vender se po-
;gostokrat zgodi, da sorodniki in prijateli v svoji napačni ljubezni bolnika goljufajo do zadnjega trenutka, ker mu vedno •zaterjujejo, da še ni tako slab, da ta njegova slabost ni tako slabo znamenje, da bo kmalu ozdravel. V tako napačno upanje zazibani bolnik ne misli ne na svojo dušo, ne na večnost. Veruje svojim nespametnim sorodnikom in prijatelom, ki so podobni peklenski kači in ž njo govore: „Ne boste vmerli ne! Saj ni nobene nevarnosti; zarad te malenkosti ne vmerje nihče". Najhujše je to, da celo tudi zdravniki take sorodnike radi podpirajo.
Ako duhovnik slučajno izve za tacega nevarno bolnega človeka in pride v hišo, ga ali ne puste k bolniku ali so vedno zraven, da ne more ene besede spregovoriti, da bi mu povedal, v koliki nevarnosti je, in mu tako rešil dušo. Morebiti obljubijo duhovniku, da ga bodo že poklicali, ako bo hujše in — prepozno je ! . . . O, koliko jih je že vmerlo brez tolažbe, ker je bilo prepozno! — Morebiti mu je mogel duhovnik še par ■besedi spregovoriti; morebiti mu je dal poljubiti sv. križ, ker bolnik ni mogel več govoriti; morebiti je že skoraj mertvo truplo vmirajočega še mazilil se sv. oljem; ali kako vse drugače bi bilo, ke bi bili sorodniki poklicali duhovnika še o pravem času, par dni ali vsaj par ur poprej, da bi bil mogel bolnika lepo spovedati, mu podeliti sv. popotnico, to zastavo ne--umerjočnosti ter ga tako pokrepčati za zadnji boj. Kolika razlika! Koliko lasya bi bila zmaga nad smertjo in peklom! Z večim zaupanjem bi potem mogli sorodniki moliti na grobu ranjkega; njih solze bi ne bile tako grenke! Pogled proti nebu bi jih pomiril in vtolažil.
Pred leti je ležal v svoji lepi hiši blizu mesta Pariza na smertni postelji pobožni hišni oče. Imel je v življenju srečo *n vse, kar ga je obdajalo, mu je bilo ljubo. Imel je pa tudi živo vero, ki so mu jo vcepili njegovi dobri stariši, in to je zapustil tudi on svojim otrokom. Njegova še mlada žena je bila tudi prav pobožna in ena iz mej tistih močnih žen, ki jih hvali sv. pismo. Zaradi tega se ni prestrašila težke in bridke naloge, da je njega, keterega je močno ljubila, sama opomnila na sprejem sv. zakramentov in pripravo na smert. Hvaležno je sprejel bolnik njene ljubeznive besede in neki duhovnik, ki je bil prijatel -te družine je bolnika večkrat obiskal. Ko je pri-
u.
šel tisti dan, ki ga je bolnik sam odločil za sprejem sv. popotnice, je poklical k sebi svoje otroke, jih ljubeznivo pogledal in rekel: »Pojdite na vert, ljubi otroci, in natergajte najlepših cvetlic. Danes praznujemo v naši hiši praznik presvetega Reš-njega Telesa; zakaj božji Zveličar bo piišel k nam. Natergajte torej cvetlic in posujte ž njimi drevored proti hiši, stopnjice in tla moje spalnice". Otroci so šli v vert in storili, kaker jim je oče zapovedal. Po rožah in lilijah je prišel božji Zveličar v kerščansko hišo in blagoslovil otroke in mater, ki so v tihi molitvi klečali pri smertni postelji dobrega očeta. Čez nekaj dni se je ločil od sveta ta pošteni kristijan, ko je še enkrat blagoslovil svoje otroke. Njegova pobožna žena je našla moč in tolažbo v sv. veri; za otroke pa bo tisti dan, ko je prišel Zveličar po s cvetlicami posutem potu obiskat njih očeta, vedno najlepši spomin in najslajša tolažba v življenju.
O, vi otroci, ako ljubite resnično svoje stariše, storite vse, da jim na njih smertni postelji preskerbite tolažbo svetih zakramentov za vmirajoče in tako poskerbite za njih zveličanje. O, da bi vsi, keteri ljubijo, znali za večnost ljubiti!
Življenje sv. Ferdinanda 111.
Leona in Kastilije kralja, tretjerednika sv. Frančiška.
P. s. z.
Rojstvo in mladostna leta.
Sv. cerkev že od nekedaj prepoveduje sklepati zakon mej osebami, ki so v bližnjem kervnem sorodstvu ali v svaštvu-Sedaj velja ta postava do četertega kolena, za časa sv. Ferdinanda se je raztezala do šestega. Kedor je sklenil tak zakon brez postavnega dovoljenja, ni sklenil nobenega zakona, ampak popolnoma neveljavno zvezo.
- Roditelja sv. Ferdinanda, Aljfonz IX., kralj Leona, in Be-rengarija, kastiljskega kralja Aljfonza VIII. hči, sta bila bližnja sorodnika v drugem in tretjem kolenu, zakaj oče Aljfonza IX-in Berengarijin stari oče sta bila brata. Zakon Aljfonza IX.
Berengarije je bil torej neveljaven. Tedanji papež je tri mesece po poroki poslal na Špansko nekega kardinalja, da ta zakon loči. Ali tam so se izgovarjali, da sta se Aljfonz in Berengarija poročila iz dobrega namena, da se je poravnalo sovraštvo mej sosednima kraljestvoma Leonom in Kastilijo in da so to tudi škofje v deželi odobrili. Ker papežev poslanec ni. dosegel namena, je kraljevi par iz cerkve izobčil, nad kraljestvom Leonom pa izrekel interdikt t. j. cerkveno kazen, vsled ketere je bila prepovedana javna in slovesna služba božja, deljenje zakramentov sv. Rešnjega Telesa, mašniškega posvečenja in sv. poslednjega olja in zabranjen cerkveni pogreb. Taka kazen bi bila zadela tudi Kastilijo, da ni Berengarijin oče zaterdil, da ne brani hčeri ločiti se in domov se verniti.
Papežev poslanec je odšel, napovedana kazen seje vzderžala v veljavi, Aljfonz in Berengarija pa sta ostala skupaj in upala, da bo papež v njijun zakon dovolil, ko bo zvedel, da sta ga sklenila iz najboljšega namena. Kako goljufivo je bilo to upanje, bomo kmalu videli.
Aljfonz in Berengarija sta dobila pervo leto po poroki hčerko Eleonoro, ki je pa že čez štiri leta vmerla. V drugem letu skupnega življenja jima je Bog dal dečka Ferdinanda, našega svetnika. Za njim so prišli še trije otroci: Aljfonz, Berengarija in Konštanca. Aljfonz je vmerl 70 let star ko grof Violinski, Berengarija je živela v samostanu in vmerla ko nuna deset let pred Ferdinandom, Konštanca se je poročila z jeruzalemskim kraljem Janezom.
Sv. Ferdinand je bil rojen proti koncu leta 1198, ali v začetku 1199, pa ne v kraljevi palači v Leonu. Berengarija, njegova mati, je bila v tistem času ravno na potu v Salamanko >n na pol pota mej tem mestom in Zamoro je povila dečka v goratem pa prijaznem kraju v bližini cistercijenske opatije Belfonte (po naše „Lepi studenec"). Ker je bila ta opatija poprave zelo potrebna, je dal Ferdinand pozneje samostan in cerkev na novo sezidati prav na kraju, kjer je na svet prišel 'n zapovedal je, naj se nadalje imenuje Valparaiso (rajska do-hna). Menihi so pa iz hvaležnosti za to dobroto prav na mesto njegovega rojstva postavili veliki altar. Kerščen je bil Ferdinand v stolni cerkvi v Leonu in sicer kljub napovedani ka-2°i (interdiktu) zelo slovesno. Dali so mu ime očetovega očeta
Ferdinanda. To ime pomeni po naše : »zaščitnik" ali »hraber v vojski"; prav primerno je torej za junaka, ki je zvesto deržal ščit nad sv. cerkvijo v Španiji in se nevstrašeno bojeval proti sovražnikom sv. vere. Tudi sv. Anton Padovanski se je po ker-stu imenoval Ferdinand.
Na kraljevih dvorih in v bolj bogatih palačah je bila tedaj in je še sedaj navada, da dajejo matere svoje otroke drugim osebam v skerb in dojenje. Berengarija je pa hotela svojega Ferdinanda sama hraniti in vzgojiti. Vse svoje otroke je sicer ljubila s pravo materino ljubeznijo, vender je pa za per-vorojenca še prav posebno skerbela; hotela ga je vzgojiti za velikega kneza in pobožnega kristijana. Zato je že nežnemu otroku vsajala v serce ljubezen do Jezusa in Marije, vlivala mu v dušo strah pred grehom in vsaketero hudobijo, prav tako kaker njena sestra Blanka svojemu sinu sv. Ludoviku, ki mu j® rekla, da bi ga rajši videla mertvega, kaker pa se smertnim grehom omadežanega. Da mu pravo pobožnost do Jezusa in Marije globoko v serce vtisne, je kazala Berengarija malemu Ferdinandu podobo matere božje z Jezusom v naročju, nosila io vodila ga je večkrat v domačo kapelico pred tabernakelj, go* vorila mu o božjem detetu, pripovedovala o njegovem uboštvu, o begu v Egipt, o dvanajstletnem Jezusu, o njegovem terplje-nju na križu, o veliki njegovi ljubezni in dobri nebeški materi. Vse je storila in ničeser ni opustila, kar je moglo malega Ferdinanda v pobožnosti vterjevati in ga ljubega delati Bogu. 1° res je vzgojila svetnika, pa tudi modrega kralja. Poleg boga* boječnosti je gojila namreč v Ferdinandu tudi ljubezen znanosti, umetnosti in pravega kerščanskega viteštva. Popisovala mu je španske junake, slavna dela starih Gotov, slavno zmago starega očeta pri Las Navas, ter mu vcepila poleg lju' bežni do Boga in kerščanske vere tudi ljubezen do domovine-Gotovo je po materinem vplivu že zgodaj začela žareti v Ferdinandovih persih iskrica serčnega hrepenenja: Španijo oslobo-diti moslemske oblasti.
Preden moremo dalje s popisovanjem, pa je treba povedati, kako sta se Aljfonz in Berengarija morala ločiti. Ko je papežev poslanec odšel in sporočil v Rimu, da ni ničeser opravil, sta kraljeva dvora kastiljski in leonski skušala papeža In°' cencija III. pregovoriti, da bi priznal zakon Aljfonza z Beren-
garijo za veljaven. Ko kraljeva poslanca sta šla k papežu nadškof Toledski in škof Polencije in Zamore, jako imenitna in vplivna moža. Ali papež ju sperva niti sprejel ni. Ko se jima je slednjič dovolil pristop, sta začela pripovedovati, kako velik vpliv ima Berengarija na kralja in na razvoj politike, kako cvete blagostanje v leonskem kraljestvu, koliko dobrega je že storila in kako žalostne nasledke bi imela ločitev zakona. Vse sta spravila na dan, pa brez vspeha. Samo toliko sta dosegla, da se je kazen interdikta omejila na kraljeve služabnike in samo na tiste kraje, kjer je kraljeva družina stanovala.
Po šestletnem obotavljanju so se v Španiji vdali. Kazen je na povelje papeževo prenehala in bila preklicana 1204 1. Zakon je bil, ker je bil neveljavno sklenjen, ločen, otroke je Pa papež priznal za zakonske, ker sta Aljfonz in Berengarija ravnala v dobri veri. Zato je bil mladi Ferdinand od leonskih stanov 1. 1204 priznan za postavnega naslednika na kraljevem prestolu v kraljestvu Leonu.
Aljfonz je ostal v Leonu ko kralj, Berengarija je pa šla v Kastilijo in stanovala ali v Segoviji, ali v Burgih (Burgos), ali Gvadalahari, mestih, ki so ji bila že v mladosti najbolj priljubljena. Ferdinand je najberže malo pred temi dogodki odšel v Galicijo, pokrajino v severni Španiji, ki je slovela po ugod-uem zraku in kjer so bili tudi poprej drugi kraljeviči vzgojeni.
Morebiti bi vtegnil kedo imeti ta neveljavni zakon in ločitev za madež v življenju našega svetnika. Toda naš Ferdinand ni pri tem ničeser zakrivil, on je nad tem popolnoma nedolžen in čist. In kedor ve, koliko takih porok se je v tistem času sklenilo, se ne bo čudil, da so v to silili tudi dobro tarengarijo, ki se je darovala iz ljubezni do ljubega miru mej dvema kraljestvoma, v nadi, da bo priznan njen zakon tudi Postavno za veljaven.
Pa zakaj ni papež dal spregleda in zakona priznal ? Zato, tar je moral biti pravičen do vseh. Nekaj časa poprej je radi sorodstva razveljavil zaroko — ali mogoče celo zavoljo so-Todstva neveljavno sklenjen zakon — Berengarije s Konradom, tar se je Berengarija sama nanj obernila s prošnjo, naj jo reši razuzdanega Konrada. Ravno tako je ločil tudi leonskega kralja Aljfonza IX. od Tereze s Portugalskega zavoljo bližnjega
sorodstva. Kako naj bi mogel sedaj drugače ravnati in dovoliti, česer poprej ni mogel ? Pravica je tirjala, da se ni smel vdati. — Ta slučaj nam je jasen dokaz, da je Cerkev tudi v onem, kaker v vsakem drugem času, zavračala nauk: „Namen posvečuje sredstva".
Po ločitvi zakona Aljfonzovega z Berengarijo se je vnel prepir radi njene dote. Dobila je bila za doto tiste dežele, ki jih je Aljfonz VIII, kastiljski kralj, vzel v vojski leonskemu kralju Aljfonzu IX. Inocencij III. je pri ločitvi določil, da gre dota zopet kastiljskemu kraljestvu, Leonec jo je pa tirjal za se. Nazadnje so se poravnali tako, da naj se izročijo vsi Be-rengariji za doto dani kraji Ferdinandu, ki so ga v Leonu iz nova priznali za postavnega prestolonaslednika. Kastiljski kralj je pogodbo resno sklenil, leonski pa ne; ta je čakal le ugodne prilike, da se tistih krajev spet polasti. Berengariji je pri tej pogodbi dovolil, da smejo biti otroci iž njijunega zakona od časa do časa tudi pri nji. In tako je pri neki priložnosti poklicala Ferdinanda iz Galicije k sebi v Burge, kjer se je kraljevič staremu očetu tako priljubil, da je v prostih urah naj-rajše bival mej svojimi vnuki. Ferdinand je bil vesele narave, otroško priprost, nigdar razposajen in je že v tem času razodeval izredne dušne zmožnosti, ki jih je njegov ded z veseljem občudoval. Že v tem času je kazal veliko ljubezen do ubogih, kar spričuje sledeča dogodba, ki se je prigodila ali v Leonu pred ločitvijo zakona ali pa v Burgih po ločitvi, ko je bival pri materi.
Berengarija je šla iz kraljevega gradu in pustila Ferdinanda doma v zgornjem nadstropju. Ta je stal pri oknu iu gledal zamišljen vunkaj. Kaker že prej pogostokrat, tako je prišla tudi ta dan cela jata ubogih otrok iz okolice prosit zdravila za prazni želodec. Vratar je pa ta dan vse skupaj osorno odpodil. Pa preden otidejo, se ozro še po oknih, če ne bi morebiti tam kje zagledali kakega bolj prijaznega obraza, kaker je bil ta dan vratarjev. Njih bistre oči hitro zapazijo pri zgornjem oknu princa Ferdinanda. Glasno začno klicati in proseče povzdigujejo ročice. Ferdinandovo usmiljeno serce jim veli malo počakati. Gre, gleda po omarah in shrambah, pa nikjer ni bilo najti ne kruha, ne drugega živeža, denarja pa tudi ni imel-Spomni se pa, da ima na vratu verižico z raznimi srebernim'
svetinjicami. Ker ničeser dati nima, preterga verižico in verze skozi okno svetinjice mej otroke, naj si ž njimi pomagajo ka-ker morejo. Mati Berenggrija je, ko je domov prišla, kmalu opazila, da Ferdinand nima svetinjic. Sperva misli, da jih je zgubil. Ko pa zve iž njegovih ust, kaj je storil ž njimi, je pohvalila njegovo usmiljenje in mu nadalje, keder je od doma šla, vedno pustila kaj za ubožce.
Poleg usmiljenja do ubogih je Ferdinand podedoval po materi razen druzih čednosti tudi izredno veliko ljubezen do Marije. Ta se je še povečala in močno vterdila po sledečem čudežnem ozdravljenju, ketero nam sporoča njegov lastni sin, ki je opisal ta dogodek v pesmi. Mi ga moremo povedati je v Priprosti obliki.
Ko je bil Ferdinand v desetem letu, je v gradu svojega deda v mestu Burgos nevarno zbolel. Mnoge in velike gliste so ga nadlegovale po črevih in hotele vničiti njegovo mlado življenje. Jesti in spati ni mogel. Zdravniki niso znali pomagati. Vsi so mislili, da ne more več dolgo živeti. Mati je bila v velikih skerbeh. Zateče se k Mariji, ki je zdravje bolnikov. V nalašč za to pripravljeni nosilnici prineso ubozega bolnika •n ga nesejo na okoli enajst ur oddaljeno božjo pot k Mariji v Onjo (Ona). Berengarija gre sama peš poleg, z mnogimi drugimi ljudmi, ki so jo spremljali in celo pot goreče molili. Ko pridejo v Onjo, položijo dečka pred veliki aljtar, kjer je prejel sveti blagoslov, potem ga neso pred milostno podobo Matere božje. Berengarija je prečula v molitvi celo noč. Proti jutru bolnik zaspi. Ko se prebudi, želi jesti in piti. V petnajstih dneh je nato popolnoma okreval in tako dobro se je počutil tedaj kaker še nikedar poprej. Ko je ded Aljfonz VIII. to čudežno Ozdravljenje zvedel, je sam hitel v Onjo. — Ferdinand je vedno ohranil hvaležno serce do Marije in je mej knezi in vladarji eden največih Marijinih častivcev.
Od tega časa dalje pa notri do 1. 1214, torej blizu do petnajstega leta, je ostal skorej vedno pri materi. Na to je pa tioral iti k očetu v Leon, da je bil ko prestolonaslednik v Leonu pod očetovim nadzorstvom, dokler ga previdnost božja ni poslala nazaj v Kastilijo in mu dela najprej kastiljsko kraljevo krono ne glavo.	(Dalje prih.).

l/ Sv. Kolefa,
devica 2. reda sv. Frančiška.*)
Sv. Koleta je bila rojena na Francoskem v mestecu Kor-beji 13. januarija 1. 1381. Šestdesetletna mati, ki je bila do tedaj brez otrok, jo je izprosila od sv. Nikolaja škofa in pri svetem kerstu so dali zato detetu ime Nikoleta, skrajšano Koleta, to je mala Nikolaja. Znamenja prihodnje svetosti je razodevala že ko otrok. Za otročje igre ni marala;. ljubila je samoto, rada je molila, vbozim po svoji moči pomagala in ostro živela. Do 14. leta je ostalo njeno telesce nenavadno majhino, kar je njenega očeta zelo bolelo. Goreče je zato Boga prosila, da bi ji dal njeni starosti primerno rast, pa ji vzel njeno telesno lepoto, da ne bi bila sebi in drugim v skušnjavo. Bog je njeno prošnjo vslišal; hitro je zrastla do primerne visokosti, njeno lepo obličje pa je zagorelo in resno postalo. Z 22 leti je zgubila očeta in mater. Nato je poskušala živeti v raznih samostanih; ali nikjer ni našla tega, kar je njeno serce želelo. Po nasvetu svojega spovednika je stopila v tretji red sv. Frančiška; svoje premoženje je razdelila vbogim in z dovoljenjem cerkvene oblasti se je zaperla v „klavžo“ poleg cerkve. Tu je, ločena od sveta, pet let preživela v premišljevanju in molitvi zlasti za vboge grešnike. Na golem životu je nosila ostro spokorno obleko in železne verige; ležala je na golih tleh in ostro se postila. Verni so k nji zahajali in ona je vsem priporoče-vala, da naj spolnjujejo božje in cerkvene zapovedi, zlasti pa, da naj posvečujejo nedelje in zapovedane praznike. Hudi duh jo je pa zelo nadlegoval. Nekega dne ji teče: „Nehaj moliti, pa te ne bom več nadlegoval". Ona ga seveda ni slušala, Jezus pa ji je izkazoval nenavadne milosti. Enkrat se ji je prikazal tak, kakeršen je bil, ko so ga bičali in s ternjem kronali. Drugič ji je pokazal svet in grehe, ketere delajo ljudje. Videla je, kako padajo duše grešnikov v pekel kaker sneg po zimi. Po teh prikaznih je podvojevala svojo pokoro in svoje molitve in vzdihljeje za vboge grešnike. Pozneje je pripovedovala svojim duhovnim hčeram, da ni Bogu nič tako prijetno
*) Po P. Sylv. Winkes, Seraphisoher Tugendspiegel, 6. Marž-
P. Leone, L’ Aureola serafica, 6 Maržo,
kaker prositi ga, da bi se vsmilil grešnikov, ki stojijo nad peklom.
V neki drugi prikazni je videla večnega sodnika, pripravljenega pokončati svet zaradi grehov ljudi. Mati božja pa ga je hotela potolažiti s tem, da mu je predstavila sv. Dominika in sv. Frančiška, voditelja svete vojske zoper grehe na svetu. Sv. Frančišek je nato predstavil Jezusu pa sveto Koleto s prošnjo, da naj ona prenovi njegov drugi in tudi njegov pervi red. Večni sodnik je sprejel prošnjo in se dal potolažiti.
Te prikazni se je vstrašila Koleta. Skušala se je vtešiti s tem, da je imela to samo za prikazen, ali ni se mogla pomiriti. Ko je odlašala prenoviti drugi in pervi red sv. Frančiška je oslepela in onemela. Neki notranji glas ji je pa rekel: „Slu-šaj in stori, kar ti Gospod vkazuje". Koleta sluša tisti glas ter sklene storiti, kar ji je naložil sv. Frančišek. Berž nato spregleda, začne govoriti in notranji mir se ji zopet poverne.
Kristus ji je obljubil svojo pomoč in dobrega duhovnega očeta pri težavnem opravilu, ki ji je bilo naloženo. Nato se je 1. 1406 odpravila peš k avinjonskemu papežu Benediktu XIII. v Nico ter mu razodela svoje poslanstvo. Stopila je v drugi red sv. Frančiška, in obljubo naredila spolnjevati vodilo, ketero je sv. Klari spisal sv. Frančišek in poterdil papež Inocencij IV. Papež jo je postavil za verhovno predstojnico čez vse samostane, ketere bo vstanovila ali prenovila. Res se ji je posrečilo v 30 letih okoli 17 samostanov na novo vstanoviti ter jim dati poleg vodila sv. Klare še svoje posebne določbe, ki se imenujejo konstitucije sv. Kolete in jih je 1. 1434 poterdil verhovni predstojnik reda manjših bratov in 1. 1458 zopet sam Papež Pij II. Sestre, ki so v njenih samostanih in po njenih določilih živele, so se imenovale koletanke ter so se razširile, najprej po Francoskem, potem pa, zlasti po njeni smerti, v Belj-gijo in na Angleško ter celo v Ameriko. Tudi neketeri frančiškani konventualjci so se ji pridružili, ki so se po nji imeno-voli koletanci. Čez 40 let težavnega dela je prejela Koleta večno plačilo. Vmerla je 6. marcija 1447 v Gentu ali Gandavu. Papež Pij VII. jo je leta 1807. slovesno prištel mej svete device.
P. A. F.
Drugi shod avstrijskih frefjerednikov v Inzbruku.
P. V. K.
(Dalje).
Govor p. Ekspedita o kuljturno - zgodovinskem pomenu III. reda sv. Frančiška je bil kajpada slavnosti primeren, dobro premišljen in lep, kaker je bilo pričakovati od že priznanega učenjaka in govornika.
Ali je pa mogoče govoriti o tretjem redu, ne da bi se govorilo o sv. Frančišku? To se ve, da ne! Tudi naš govornik je v izbranih besedah opisal sv. Frančiška ko zvestega posne-mavca našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Primerno je pojasnil razmerje Frančiškovo do Kristusa z naslednjo mikavno legendo. Neka izvoljena duša je videla v neki cerkvi, kako so angelji droben pesek posipali na tla od velikega aljtarja pa do vrat. Nato pride zveličar, s križem obložen, in gre počasi od vrat proti aljtarju. Za njim so šli apostolji, deržeč se koliker mogoče njegovih stopinj ; za njimi mnogo drugih svetnikov v dolgi versti. Nasledek tega je bil, da so se nazadnje Kristusove stopinje zgubile v pesku. Tedaj pa pride vbožec, berač ter išče z največo skerbjo v shojenem pesku sledove zveličarjeve.
Kedo je ta ubožec, dragi bravci? — O, saj ga poznate vsi! To je sv. Frančišek Serafinski, vstanovnik tretjega reda, tistega reda, keterega naloga je, kaker je rekel naš slavnostni govornik, ne samo katoliške besede v ustih imeti, ne samo na vunanje spolnovati dolžnosti, ki jih nalagajo zapovedi, temuč popolnoma se okleniti Jezusa Kristusa. Ta oklenitev obstoji seveda pred vsem v skerbi za dušo. Tretji red pa naj se svojim zgledom sveti drugim, da tako tudi nje pridobi za to skerb in jih tako h Kristusu pripelje. To je kuljturna naloga tretjega reda, to je njegov pomen v človeški zgodovini.
„0 nalogah tretjega reda v sedanjosti" je govoril drugi slavnostni govornik monsinjor prof. dr. Zigmund Vaje (Waitz).
Pervi in veči del njegovega govora je zares prekrasen slavospev na znamenito čednost sv. Frančiška, na njegovo
usmiljenost, iz ketere je zrasla prava serafinska ljubezen do Boga — ta se je pa zopet kazala v čudovitem usmiljenju in serčni ljubezni do bližnjega. Prav žal nam je, da nam radi pomanjkanja prostora ni mogoče v našem „Cvetju“ vsega tega po domače povedati.
Ce je bil pa sv. Frančišek tako poln usmiljenja, tedaj moramo tudi mi vprašati se slavnostnim govornikom :
,Usmiljenost, kje naj cveteš, ako ne na vertu serafinske • ljubezni božje?* Nato odgovarja monsinjor: Vidimo jo, kako cvete v pervi redovni občini, vidimo jo v življenju sv. Klare in tudi pri nji od čudežev spremljano. Sv. Frančišek ji je pošiljal bolnike, da bi jih oskerbovala in jim stregla in pod njenimi rokami so bolezni ginile. In vidimo jo, kako cvete, ljuba čista usmiljenost, v življenju s v. E 1 i zab e t e, kneginje, ki je svoja knežja oblačila odložila, da je šla v koče bede in uboštva in v zadnjih dneh svojega življenja sprejela ko dragoceno lepotičje plašč sv. Frančiška. In tudi ona se je sklonila k vsemu terpljenju in k vsaki bolezni, sklonila se je celo nad gobove ter jih objemala in bolezen je zginila. To je bilo Plačilo, ketero je Gospod Bog dal njim, ki so skerbeli, da je vzcvetela v njihovih sercih serafinska ljubezen.
In serafinska ljubezen božja ni kaka nedelavna, nede-janska ljubezen. Ona je veliko več pervi izvir dejanske, delavne, požertvovalne, nesebične, popolnoma udane ljubezni, 'zvir, pravim, usmiljenosti in sočutja. In nič je ne more v tem nadomestiti in nič je ne doseže v teh uspehih in v tem delovanju, ker je, kaker pravi sv. Tomaž Akvinski, usmiljenost pervi sad, pervi učinek prave ljubezni do Boga.
In ali naj se serafinska ljubezen božja ne razvija dalje tako ? Kaj ji je na poti ? V sedanjih časih vidimo ljudi, ki se Puste zaderževati od del usmiljenja, ki zapirajo svojo roko, kedar je treba dati, odperto pa derže, kedar je treba vzeti, dasiravno opominja sveto pismo: „Tvoja roka ne bodi stegnjena k prejemanju in stisnjena k dajanju**. (Eccli. 4, 36). Kaj zaderžuje te ljudi od usmiljenosti? Napolnjeni so z lakomnostjo, iščejo posvetno imetje, zadovoljni niso s tem, kar zahteva vzderževanje življenja, terdo derže to, kar je za nje preveč, kar bi za druge pa potrebno bilo. Tudi v tistih ^asih, ko je živel sv. Frančišek, je bilo tako. Tedaj pa je na-
stopil sč svojim pridiganjem in sč svojim zgledom ter je učil ljudi zemeljske dobrote zaničevati; zaterjeval je svojim, naj bodo z najpotrebnišim zadovoljni in naj denar zaničujejo. Ober-nil je njihovo pozornost na večne neminljive dobrote, učil jih je spoznavati očetovsko dobrotljivost božjo in zaupati ji. Tedaj je zamerzelo ljudem, kar je zemeljskega, tedaj jim je postalo lehko zemeljsko oddati, razdeliti ubogim vse svoje bogastvo. Oni so imeli lakomnemu in nepravičnemu in po denarju poželjivemu svetu dati zgled se zaničevanjem tega zemeljskega gnanja. In on je oznanil ko načert svojega življenja in svojega reda: Služabnik božji, ki miloščino prosi, ponuja ko odškodnino ljubezen božjo, v primeri s ketero vsi zakladi, kar jih je v nebesih in na zemlji, nič ne pomenijo.
Kjer pa je nastopil Frančišek se svojo pridigo o nebeškem imetju, se svojim zaničevanjem vsega zemeljskega bogastva, kjer je on opominjal ljudi, naj ljubezni božje ne dajejo v zameno s tem, kar se izgubi in izgine, tam jih je na stotine in na tisoče zahrepenelo po nebeški slavi. Nekemu pobožnemu možu se je tedaj v prikazni zazdelo, kaker da vidi mnogo ljudi, ki so mej svetom živeli, slepih stati okoli porcijunkuljske cerkve in klicati k Bogu, da bi jim dal vid. In odperlo se je nebo in velika luč se je spustila dolu in tisti, ki so bili prej slepi, so odperli svoje oči in so gledali luč.
In iz tega je nastala doba usmiljenosti in dobrotljivosti, tako krasna in tako lepa, da bi se nas prijelo hrepenenje po nji, nastal je čas, ko je bila kerščanska dobrotljivost sama od sebe delavna pri vsaki nadlogi, ki jo je našla na zemlji, in ni morala biti prisiljena, še veliko menj nadomeščena po deržavnih odredbah in deržavnem oskerbovanju, čas, v kete-rem se niso pobirali davki za uboge, ker se je roka sama radodarno odpirala; čas, ki ni imel potrebe s predstavami v dobrotljive namene k usmiljenosti vzpodbujati in za darove odškodnino ponujati; čas, ki jih je na stotine in na tisoče nagibal, da naj osebno usmiljenje skazujejo in ne stoje plašljivo daleč od terpljenja; čas, ki je imel pogum, vsaki bedi v obraz pogledati in ki je hotel samo za božje plačilo dobrote deliti in imel za sramotno radi usmi' ljenosti od ljudi se pustiti hvaliti in poplačati; čas, ki je vse
Poskusil, kar je bilo potrebno po tedaj gospodujočem prepričanju in tedanjih zahtevah in potrebah, da se je beda laj-šala; čas, v keterem niso rpustili bede tako narasti, da bi Je ne bilo več mogoče zmagati; čas, v keterem so se n aj-višj i stanovi se vsemi drugimi skušali, osebno usmiljenje ukazovati. Sv. Elizabeta je šla v tem se svojim zgledom naprej in kneginje in kraljice so imele za svoj najlepši poklic, skriti svoje dostojanstvo in najbolj ubogim bolnikom ko sestre streči.
Nastal je čas, ki je vse to prinesel, pa še nekaj druzega, ^ar je služilo v pogoj in potrebno podlago in je imamo tako Presojati. Začeli so bili namreč tudi delo ceniti in častiti in življenje brez dela in opravila, življenje, ki se je vdajalo samo vživanju, prezirati. „In jaz sem delal", pravi Frančišek v svojem testamentu, „s e svojimi rokami, in hočem d e-lati, in vsi drugi moji bratje zaterdno hočem, da naj delajo spodobna dela, in keteri ne znajo, naj Seuče: ne zaradi lakomnosti, da bi plačilo dela Prejeli, ampak zavoljo dobrega zgleda in da 1 e-n°bo preženejo. In kedar se nam ni dalo plačilo 2a delo, smo se zatekli k mizi Gospodovi, proseč Miloščino od hiše do hiše".
Tega se je naučila velika učenka svetnikova, sv. Eli-Zabeta. Ko je še ko kneginja sedela za mizo ob strani svo-lega moža, tedaj se je obotavljala jesti jedi, ki so jih pripravki podložni se svojim delom, ni tela živeti od terdega dela ^ruzih. In potem si je začela z lastnimi rokami kruh slu-z'ri in v uboštvu živeti. In ko ji je eden izmej poslancev nje-nega očeta to očital in rekel, da tega ni bilo še nikedar videti, ^a bi se kraljeva hči se svojimi rokami živila, mu je odgo-'°rila: naj se torej zdaj vidi. In ljudje so videli in najvišji stanovi so se naučili spoštovati in ceniti delo in ljudje so se začeli sramovati postopanja in tistega postopajočega življenja, ^ živi od potu druzih.
Bil je čas, ko so bili delavski stanovi čislani in spošto-'an' in je delo odločevalo poklic in stališče v življenju; čas, v° se je gojila pravičnost in se oznanovala ko družabna Cednost in bila vpeljana v kupčijsko življenje; čas, ki se je Zavedal, kako plačilo zasluži pošteno delo, čas, ki je odtego-
vanje pravičnega plačila ko v nebo vpijoč greh obsojal. Bil je čas, ko so zato delavski stanovi tudi cveteli in imeli sredstva zidati cerkve in poleg cerkva zidati druge hiše, ki so jih ravno tako hiše božje imenovali, namreč bolnišnice. ,Dušno orodje' so imenovali vse to, kar se je iz usmiljenja godilo. To so bila dela za dušo, ki so imela večno vrednost, kaker je duša za večnost odločena. In nastal je čas, ki je bil kljubu temu, da je duh asiškega ubožca napolnjeval svet, da, ravno radi tega čas najkrasniše umetnosti in čas znajdeb in napredovanja in izurjenosti in čas najveličastniših stavb v ponos nemških dežela; čas, ki je za vsa poznejša stoletja dal podlago kuljture in napredka. Zakaj velika reka blagoslova je preplavila narode, duhovna ljubezen je vsplapolala v njih in rodila je dela usmiljenja,
To nam pa kaže naloge tretjega reda v sedanjem času. Dajte, da se užge v vaših sercih ljubezen do Boga, sera-finska ljubezen, tako iskrena in goreča, kaker je le mogoče, ljubezen do Boga, ki je združena z najmočnejšim zaupanjem na previdnost nebeškega Očeta in njegov blagoslov in zato m preboječe skerbna za sledeči dan in prihodnjost. Skerbite pa, da se bo potem ta ljubezen do Boga tudi razodevala v nežni, popolnoma vdani ljubezni do bližnjega, zato da bo svet, današnji brezverni, ljubezni prazni, sovraštva polni svet, svet lakomnosti in sebičnosti in brezserčnosti in nepravičnosti, svet sovraštva mej stanovskimi verstami in tiranstva in sile, da bo ta svet videl krasoto ljubezni in začel Očeta ljubezni spoznavati. Pokažite to ljubezen do bližnjega najpervo v p*"3' v ič no s ti, v cenitvi dela, v čislanju besed: „Kedor ne dela, naj tudi ne je“, besed, ki nas uče, postopanju se izogibati in z delom svojim stanovskim dolžnostim zadostiti. Pravičnost naj se kaže v pripoznavanju poštenega plačila in v vreditvi plačevanja. Perva vaja ljubezni do bližnjega je skazovanje pra' vičnosti. Samo to poravna na pošten način neskladnosti v g°' spodarskem življenju in ublaži sovraštvo in nasprotnost stanovskih verst.
Nadalje naj se razodeva ljubezen do bližnjega v- nežo' skerbi za vso bedo in vso bridkost. Serafinska ljubezen °aJ pripelje usmiljenje do razvoja in cveta. Ne dajmo si vgrabib delokroga ljubezni in pokažimo brezverskemu svetu, da nič oe more doseči požertvovalnosti in radodarnosti in nežne usm>'
Ijenosti serafinske ljubezni. Tej ljubezni ne bodi nobena beda tuja in nobena versta dobrotljivosti neznana. Vseobjemajoča bodi ta ljubezen ter naj obrača svoje serce k vsaki nadlogi 'n iznajdljiva naj bo; naj ne prezira nobenega sredstva, ketero Je današnja vmetalnost iznašla v lajšanje britkosti in bolečin, ^redi naj se na polju dobrodelnosti in naj ne dela enostran-s^o. Kar more človeku, ki je brez pomoči in bolan, koristiti, to naj sprejme v obseg svoje delavnosti. In dela naj za božje Plačilo in ne zavoljo človeške hvale in naj se ne da šele siliti 'n priganjati h delam dobrotljivosti.
In ta ljubezen naj se poganja, ko za najvišjim, za osebno skazovanje usmiljenja, za službo ubogim in bolnim in ona naj ^aje množice redovom, ki imajo skerbeti za sirote in tiste, ki s° v nevarnosti in brez pomoči in za nesrečne in vse verste uadlog. In če sem v začetku rekel: „Velika naloga tretjega feda je, po usmiljenosti voditi k serafinski ljubezni do Boga“, dostavljam, da je moja druga zastava: „Serafinska ljubezen Zra zopet prav posebno biti izvir najnežniše usmiljenosti". ^v- Frančišek bodi bliščeč vzor za eno kaker za drugo. „Kjer s' tako prizade vaj o n a s 1 e d o v a t i m u“, pravi Leon XIII., *a m se je v resnici našlo primerno in kar najiz-^atniše zdravilo za škode sedanjosti". — Ubog je ^l sv. Frančišek in je vender imel mnogo sredstev, ubogim Pomagati; zakaj on je budil usmiljenost in ta je obilno dajala.
Zatajevanje in odpoved je gojil sv. Frančišek in je tega tudi svoje sobrate učil, in koliker bolj je zaničeval veselje Sveta, toliko obilniše je bilo veselje njegovega serca in radost nad nebeško srečo, postal je pevec sreče ;• prinesel je veselje 01 eJ ljudi. Današnji svet zaničuje večno slavo, kopiči zaklade tega sveta in množi različno vživanje, zato pa se naseljuje Zadovoljnost v serca in gospoduje v njih obup in britkost Prihaja vanje, nevoščljivost in sovraštvo.
Kaj pa je prinesel Frančišek na ta svet, ki je svet so-Vraštva in needinosti? „Gospod ti daj mir", tako je rekel hsteinu, ki je k njemu prišel. „Gospod mi je to pozdravljenje Zodel", tako pravi v svojem testamentu, „da naj rečemo: ^°spod ti daj mir".
Sto let pozneje je stal največi italijanski pesnik. Dante, Pred vratini nekega samotnega samostana sinov sv. Frančiška, Zerkal ter na vprašanje, kaj hoče, odgovoril: „Pače—miru".
Svet potrebuje miru in mir mu bo prinesla le serafinska ljubezen, ljubezen do Boga, in njena spremljevavka, ljubezen
do bližnjega in usmiljenost........
Sonce je vzešlo v onem času, sonce ljubezni, serafinske ljubezni do bližnjega. To ljubezen dalje širiti, skerbeti, da bo svetila in sijala množicam ljudstva, vsem stanovom, visokim in nizkim, to je vzvišena velika naloga tretjega reda. —
Tako je bil ta prekrasni govor končan. Da mu je sledilo burno odobravanje, kedo bi o tem dvojil ? Da bi se pa nasveti govornika tudi vresničili, kedo ne bi iz serca želel? Gotovo pa vsakedo tudi želi, da bi se skazovanje usmiljenja koliker mogoče poživilo mej našimi tretjeredniki, saj vidimo, kako je bede in vboštva na vse strani dovolj.
Z govorom o usmiljenosti, za keterim se je prebralo še več pozdravov, ki so došli shodu od vseh strani, je bilo zborovanje pervega dne končano.
Sledila je slavnostna akademija, ki je s petjem, z nagovori in živimi slikami poveličevala serafinskega očaka in razveseljevala pričujoče. Tako se je pervi dan shoda prijetno zaključil.	(Dalje prih.)
Kaj si je voditelj III. reda pri Sv. Trojici v Slov. goricah spet lansko leto novega izmislil?!
Čuden naslov teh verstic, a vender opravičen. Tukaj Pr‘ Sv. Trojici, kjer se še splošno premalo bere »Cvetje" ali ker »Cvetje v primeru s tretjeredniškimi listi drugih narodnosti še premalo poroča o gibanju III. reda po drugih krajih, se Pal/ vedno sodi, da si voditelj vsako navidezno novotarijo sam >z' misli, da samo zato to in ono vpelje, to in ono zahteva, ker sam ravno tako hoče. Toda voditelju pri Sv. Trojici bi bil° samo ob sebi prav ljubo, ke bi smel še dalj časa III. red ime za navadno bratovščino. Kolikemu delu, kolikim skerbem >n sitnostim bi se na tak način odtegnil! Toda ker razni tretje redniški listi poročajo, da tam in tam tako in tako delajo;

Povsod tretji red iz prejšnjega skrivališča na dan spravljajo,..
mu povsod dajejo pervo mesto, kaker mu gre po cerkvenih. Postavah, tudi voditelj pri Sv. Trojici v Slov. gor. nemore dru-8ače, ko da zastavi svoje slabe moči ter poskuša po zgledu drugih tretji red povzdigniti, ter ga vrediti natančneje po vo-v°dilu in izdanih cerkvenih določilih.
Da do sedaj se svojimi novimi odredbami, (ki so pa samo navidezno nove, v resnici pa pervotne), še ni škodoval skupščini, kaže pred vsem to, da se je lansko leto število udov Pomnožilo za 620; to je največe letno število v zadnjem in morda tudi prejšnjih desetletjih, odkar obstoji skupščina sveto-tr°jiška.
Pri Sv. Trojici se jih je dalo vpisati tekom leta: 99; ob Priliki velikonočnega spovedovanja na Polenšaku: 1; na vizi-daciji pri Sv. Tomažu bi. Ormoža meseca maja in septembra:
; na vizitaciji pri Sv. Lenartu pri V. N. meseca maja : 22 (med temi 8 mladeničev); na vizitaciji pri Sv. Juriju v Sl. g. meseca maja: 24; na vizitaciji pri Sv. Križu bi. Ljutomera meseca junija: 76; na vizitaciji pri Sv. Lenartu v Sl. g.' me-seca junija : 10; na vizitaciji pri Sv. Boljfanku na Kogu me-seca julija: 27; na vizitaciji pri Sv. Petru pri Radgoni meseca Mija: 5; na vizitaciji pri Mariji Snežni meseca avgusta: 31; na vizitaciji v Belatincih na Ogerskem meseca avgusta: 77;. na vizitaciji pri Sv. Andražu v Sl. g. meseca decembra: 24; na vizitaciji v Bogojini na Ogerskem meseca decembra 130; ^ jih je sprejel veleč. g. Klekl Jožef stareji kot župnik pri ^v- Sebastijanu na Ogerskem, 5 pa g. župnik Sinko Jožef pri Sv- Lovrencu v Sl. g.
Oblačili so se ti udje kaker pri Sv. Trojici tako tudi ob Pviliki vizitacij redno le očitno v cerkvi; izjem je bilo malo.
Mesečni shodi pri Sv. Trojici so bili tudi lansko leto od klizu in daleč obilno obiskovani. V govorih se je podalo vsak— *Crat življenje po enega redovnega svetnika oziroma redovne Svetnice ter so se na to vzgledno življenje navezovali primerni Muki za tretjerednike. Na spomin sv. Ludovika kralja, sv. °Četa Frančiška in sv. Elizabete, patrone tretjega reda, so 'meli tretjeredniki pri Sv. Trojici slovesno sv. mašo ter skupno Sv- obhajilo. Na praznik sv. Ludovika so nam prečastiti p. ge— neralj opravili to slovesnost.
Tretjeredniška služba božja t. j. pozna sv. maša in večernice ob shodih ter sv. maše in skupna obhajila ob ravnokar zgoraj navedenih spominih svetnikov se je lansko leto povzdignila s tem, da pri pozni sv. maši in pri večernicah ob mesečnih shodih 12 mladeničev - tretjerednikov, na imenovane tri svetnike pa pri sv. maši 12 mož-tretjerednikov sveti okoli oltarja. Ob teh prilikah imajo mladeniči in možje na persih pripete svetinjice III. reda. Priprava za to svečavo (svečnike, sveče in stojalo za svečnike) je stala okoli 60 kron. — P° večernicah se za sklep shoda zapoje skupno pesem „Prisega tretjerednika": „Kvišku serca in roke. . .!“
Kaker.bo cenjenim bravcem „Cvetja“ še znano, si je skupščina svetotrojiška leta 1909 omislila dragocen tretjeredni-ški križ in krasno bandero. Ker je pa bil voditelj ob tisti pri' liki proti tretjerednikom nekoliko nepreviden v obljubah, je prišel lansko leto v veliko zadrego. Ko so ga namreč povpraševali, če se bodo te reči rabile tudi pri pogrebih tretjerednikov, je odgovarjal „da“. Ali ke bi se pri pogrebu vsakega tretjerednika in vsake tretjerednice nosil dragoceni križ in lep0 bandero bi bila lepota in dragocenost prekmalu zgubljena. Verhu tega je oboje tako težko, da bi izvzemši Telovo in druge izredne slovesnosti nihče rad ne nosil ne enega ne druzega-Plačali pa za oboje tudi niso samo svetotrojiški tretjeredniki, marveč tudi iz sosednih in celo oddaljenih župnij. Krivično bi bilo torej, ke bi tretjeredniki svetotrojiški jemali križ in bandero tudi h pogrebom, mej tem ko imajo drugi svoje veselje nad njima le, če pridejo k shodom in drugim slavnostim ter ju najdejo redno v cerkvi izpostavljena v znamenje, da je shod ali slovesnost tretjeredniška.
Ker pa želja, da bi se pokopavali s križem in banderom mej svetotrojiškimi tretjeredniki ni hotela ponehati, je sklic3* voditelj začetkom lanskega leta takratni začasni odbor ter predložil, naj se za pogrebe pri sv. Trojici naročita na stroške samih svetotrojiških tretjerednikov priprost križ in bandero, ki naj bi bila koliker mogoče posnetka skupščinskega kriz3 in bandera, da bi ju lahko seboj vzeli, ko bi šli svetotrojišk' tretjeredniki kedaj skupno na kako božjo pot. Predlog je sprejet. Križ so naredili svetotrojiški umetniki, podobar Perk° in mizar Potočnik, skoraj zastonj; le redovni gerb za križ je
oskerbel mariborski pasar Kager. Posnetek skupščinskega bandera so naredile pa šolske sestre v Mariboru za 186 K. Pri shodu na dan rojstva Marijinega po večernicah so oboje tukajšnji p. gvardijan Nikolaj Meznarič očitno v cerkvi blagoslovili ter svojemu namenu izročili. Postavile so se pa glede Pogrebov tretjerednikov, ki umerjejo v župniji Sv. Trojice v sporazumu s p. župnim opraviteljem sledeče določbe:
1.	Tretjerednik se pokoplje, kar se tiče zvonjenja, spremstva od strani duhovnikov, zadušnih opravil itd. kaker vsak drugi župljan oziroma kaker se je naročilo v župnijskem uredu °d strani sorodnikov pokojnega ali drugih merodajnih oseb *retji red ne prevzame za te reči nobenih odgovornosti. — Tretji red le dovoljuje, da se sme pri pogrebih tretjerednikov v znamenje, da so tretjeredniki, nositi farni tretjeredniški križ ter bandero in ob grobu peti posebna nagrobna pesem.
2.	Dokler ne pride do tega, da bi nastopali pri pogrebih tretjeredniki skupno sami za-se, se nosita tretjeredniški križ in bandero neposredno pred duhovščino.
3.	Redno se smeta križ in bandero nositi le od cerkve na pokopališče; izredno pa tudi od tistih dveh prostorov, ka-ttler gre navadno duhovnik pokojnemu naproti, ako nima po-greba z duhovnikom iz doma; od doma se dovolita križ in bandero le redko, navadno pri večih dobrotnikih III. reda.
4.	Nosače za križ in bandero morajo sorodniki pokojnega tretjerednika ali druge merodajne osebe same oskerbeti, ih če kako plačilo zahtevajo, plačati. Želi se, da so nosači tretje-redniki, če ne vsaj pošteni kristijani. — Posebno pesem za pokojnega tretjerednika ob grobu oskerbi farni organist ali pe-
vovodja.
5.	Smeta se križ in bandero nositi na popisan način le °b lepem vremenu ; ob slabem vremenu (dežju, snegu ali premočnem vetru) izpostavita se le v cerkvi med zadušnimi opra-v'l> za tretjerednika.
6.	Tretjerednikom, ki se v življenju niso hoteli kazati tretjerednike, ali so se dali vpisati v III. red še le v zadnji bolezni, dovoli se pogreb s tretjeredniškim križem, bandero ter Posebna pesem ob grobu le izjemoma.
7.	Ako uinerje tretjerednik ali tretjerednica, ki imata pra-Vic° pokopana biti kot uda mladeniške ali dekliške družbe,.
naj se pokopljeta kot taka, če nista pred smertjo izrečno naznanila želje, da bi bila pokopana kot tretjerednika. — Le izredno se dovoljuje, da se pri pogrebih tretjeredniška znamenja rabijo poleg družbenih ; sme se to zgoditi le če je pokojni sam zahteval ali zahtevajo njegovi sorodniki ali druge merodajne osebe.
8.	Ako je bil pokojni tretjerednik ob enem ud kakega svetnega društva n. pr. veteranskega ali ognjegasnega, pokoplje se, če ne kot družbenik, se znamenji tretjega reda; vendar pa lahko poleg tega pri pogrebu tudi dotično društvo ali njih več nastopi po svoje.
9.	Želi se, da bi bil vsak tretjerednik, kise ne pokoplje kot družbenik oziroma družbenica, pokopan se znamenji III. reda; vendar se pa k temu nihče ne sili; vsak se da lahko pokd-pati tudi le kot navadni kristjan.
10.	Da se vzderže te določbe, ima skerbeti vodstvo III. reda pri Sv. Trojici, oziroma njega namestništvo; do teh se je obračati v vsakem slučaju.
Kot tretjerednica je bila pokopana do sedaj le Marija K°-kavec, teržanka pri Sv. Trojici. Pri njenem pogrebu dne 15-okt. sta se pervič nosila novi križ in bandero ter se je pela pervič posebna tretjeredniška nagrobna pesem, ki jo je zložil naš p. Evstahij ; slučajno je ravno ta oseba podarila perva 20 kron za križ in bandero; pogreb si je že naprej oskerbela! poleg velike množice vernikov jo je spremilo vseh pet tu-kajšnih patrov k večnemu počitku; ona ima perva na nagrobnem spominiku zaznamovano, da je bila tretjerednica.
Pričelo se je lansko leto tudi z organizacijo III. reda P° zgledu mariborske tretjeredniške skupščine. V ta namen se je določila najprej materina občina, ki obstoji iz župnij : Sv. Trojica, Sv. Lenart v Sl. g., Sv. Ana, Sv. Benedikt, Negova, Sv-Anton, Sv. Andraž, Sv. Boljfank v Sl. g. in Sv. Rupert. Te župnije vodi voditelj pri Sv. Trojici sam; dotični gospodje Župniki so le njegovi pomočniki in svetovavci v zadevah reda; dobijo lahko pravico deliti tretjerednikom očitno vesolj00 odvezo in papežev blagoslov, ne pa pravice prirejati tretjeredniške shode in sprejemati nove ude. Drugače pa dobi pola' goma vsaka teh župnij predpisano predstojništvo in odborništv0 za moške in ženske. Do sedaj so dobili taka predstojništva »°
odborništva še le župniji Sv. Andraž in Sv. Trojica; toda natančneje o tem posebej v prihodnje. Ravno tako posebej v Prihodnjem zvezku o izpeljanju organizacije III. reda v Bogojini na Ogerskem.
Izdatkov III. reda je bilo lansko leto pri Sv. Trojici nad 590 kron; nakupilo se je posebno tudi veliko novih knjig za tretjeredniško knjižico, iz ketere je bilo lansko leto izposojenih do 1500 knjig domačim farnim ter sosednim tretjerednikom.
Naj bo vse Bogu v čast in prospeh III. reda v Slovenskih goricah in med ogerskimi Slovenci!	P. S. Č.
Iz ljubljanske moške skupščine III. reda.
Zadnjo nedeljo preteklega septembra se je ustanovil v naši skupščini vže zdavno obetan in zaželjen novicijat ali šola tretjega reda.
Ko naznanjam to veselo vest, mislim, da bo prav, če sPregovorim nekoliko o novicijatih sploh, posebej pa o naši
ttredbi.
Preden se poda človek na daljno potovanje, se pripravlja dolgo časa. Dobro pretehta vse težave in ovire, ki mu pretijo; Povprašuje povsod, kaj mu je za popotovanje preskerbeti in ^aj mora opustiti, kaj mu bo treba terpeti, čemu se odreči, na ketero pot naj krene, keterih krajev se ogiblje, da bo lažje Prišel do zaželjenega cilja.
Kristijan, ki izreče željo vstopiti v tretji red, je pač podoben takemu popotniku. Pripravljen je nastopiti pot pokore, Popotovanje, ki ne traja tjeden ali mesec dni, marveč celo rivljenje. Ali ni to dobrega preudarka vreden korak? Opravilno se vpraša, bo li prišel do zaželjenega cilja, bo-li zmogel vse zapreke, ali ne bo omogel sredi pota?
Da dobi dotičnik pravi odgovor na vsa ta vprašanja, pre-skerbel je naš sv. oče Frančišek kaj modro, ko je v vodilu Za III. red določil novicijat, to je dobo enega leta, ki služi slehernemu, ki stopi v red, v preskušnjo.
Mnogi mislijo, da novicijat ni nič drugega, kaker nekako čakanje pred obljubo, da je to zastarela šega, brezpomembno posnemanje starih redovnih navad, ki se je do denes obder-zalo, ne da bi imelo kako vrednost.
Kedor tako misli, se moti! Novicijat je res čas preskušnj® za tega, ki vstopi v tretji red, ob enem pa tudi čas presoje za voditelja reda.
Mejtem ko mora v času preskušnje novinec dobro prev-darjati, ima li v resnici poklic v red, ali mu bo mogoče in b° li voljan prevzeti vse dolžnosti, ki mu jih naklada tretji redi mora se pa tudi vodja III. reda po previdnem opazovanju odločiti, ali naj ima dotičnega za vrednega, da se sprejme mej otroke sv. Frančiška.
V novicijatu so novinci dolžni natanko se seznaniti se sv. vodilom in se vso vnemo se vaditi v spolnjevanju tega vodila, ker le tedaj bodo mogli z dobro vestjo storiti sv. obljubo. Kako bi jim bilo sicer moči pred Bogom obljubiti, da hočejo do smerti po navodilih reda živeti, ako pa tega navodila niti ne poznajo? — Taka obljuba bi bila jako prederzna in gotovo ne v Božjo čast.
Tretjeredniki bi morali kaj visoko ceniti novicijat, ker je priprava za vse redovno življenje. Vse je odvisno od novicijata Ako je novicijat slab, bo vse redovno življenje slabo.
A kje dobiti potrebnega poduka ? Pri mesečnih shodih s« sicer marisikaj sliši o vodilu in o pobožnem življenju. A to s° navadno le spodbujavne besede, ki se podajajo starim redovnikom v vnemo in pomoč, da lažje ostanejo stanovitni.. Začetniki pa potrebujejo bolj skupnega poduka, da spoznajo pra' svoj red in dolžnosti, ki jih hočejo prevzeti.
Da se to doseže, ob enem pa tudi starišim tretjerednikofl1 ponudi prilika popraviti, kar se je morda v njih novicijatu za' mudilo, ali pa so v teku časa pozabili, se je pri nas, kakef vže rečeno, v preteklem letu odperla šola tretjega reda, Kief se vsaki mesec po enkrat zbirajo novinci in tudi drugi udje skupščine v tretjeredni dvorani in kjer se jim razlaga sv. v°’ dilo, in pripoveduje tudi kaj iz življenja sv. očeta Frančišk’ da se spodbude tako k večji ljubezni do sv. reda in nje£s ustanovitelja.
Vnema je mej tretjeredniki za to stvar velika in obiskuje se šola do sedaj jako povoljno.
Res je to še nekaj novega in kaker vsak začetek je tudi ta težak. Slišijo se različna mnenja in nasveti, pa to nas ne straši, dokler nam ostanejo možje in mladeniči tako zvesti kaker sedaj.
Skušnja nas bo učila, Bog pa daj blagoslov in zapo-četo delo se bo vedno bolj spopolnjevalo, in rodilo mnogo dobrega sadu.	K. P,
0 svetinjicah, ki se smejo nositi namestu škapulirjev.
Sveti oče papež Pij X. dovoljujejo vsled mnogih prošnja lt>. dec. 1910, da se sme namestu enega ali tudi več škapulirjev nositi svetinjica iz kovine, ki naj ima na eni strani podobo zveličarjevo s presvetim sercem, na drugi strani pa podobo Preblažene device Marije. Edino škapulirja III. reda taka svetinjica ne more nadomestiti *), pač pa vse druge škapulirje, najsi bodo ketere koli bratovščine. Vender pa mora, kedor se nanovo vpiše v kako bratovščino, najprej imeti dotični škapu-lir) še le potem ga more nadomestiti se svetinjico. To sveti-njico sme blagosloviti vsaki mašnik, ki ima pravico sprejemati v dotično škapulirsko bratovščino. Zadostuje v ta namen, da z roko križ naredi čez svetinjico. Če ima pa svetinjica nadomeščati več škapulirjev, je treba, da se za vsakega čez njo naredi poseben križ.
Kedor torej tako blagoslovljeno svetinjico nosi, more dobiti ravno tiste odpustke in ima vse tiste pravice, ki bi jih 'mel, ke bi nosii dotične škapulirje. Nositi pa mora tako sve-tinjico vedno, torej noč in dan, in sicer na vrat obešeno ali ^ako drugače na spodoben način; ne bi veljalo, ke bi se no-s''a pri uri, ali pa rožnem vencu.
*) Po naši misli ne bi bilo napačno, ke bi tisti, ki imajo oblast, tudi Za hetjeredni škapulir izprosili enako pravico in, če mogoče, še večo. Ška-je nekaj, kar mnoge, zlasti moške in gospodo, odvrača od tretjegb reda. akšen postane škapulir poleti v vročini in potu, in koliko sitnosti dela kmetu Pb njegovem delu, to si je pač lehko misliti, in ni se čuditi, če zato priprost
{1«vek
z nejevoljo popusti vse vkup, kaker skušnja priča.
P. St.
Ker so mnogi popraševali po takih svetinjicah, bodi tu naznanjeno, da jih ima na prodaj (po 6 vinarjev) vodstvo III. reda v Kamniku (Kranjsko). Kedor jih želi po pošt' naj pošlje denar naprej in pridene tudi, koliker treba za poštnino, in če hoče, da se pošiljatev rekomandira, koliker stane reko-mandacija. Po tem se bodo svetinjice blagoslovile in po naročilu doposlale.	P. A. V.
Iz Komende.
Dne 26. decembra preteklega leta je imela naša tretjo-redna podružnica svoj mesečni shod, pri katerem so vč. »■ župnik in vodja podružnice sprejeli 18 novih članov v naš tretji red. Sedaj šteje naša podružnica 150 udov. Tudi število aa-ročnikov „Cvetja“ se je letos zdatno pomnožilo. Neketeri naši mladi sobratje so pogumno nastopili z agitacijo za svoje g*a' silo. Tako je prav. „Cvetje“ je pač že davno zaslužilo, da b' se v veliko veči množini razširilo mej naš dobri slovenski aa' rod. Pomislimo koliko se stori za druge pobožne in tudi za ne pobožne časopise! Tako in še več bi morali delati tudi a1’ bratje in sestre tretjega reda za naše „Cvetje“.
Mih. Zarnik-
Iz mariborske skupščine 3. reda sv. Frančiška.
/	(Dalje.)
V naslednjem poročilu o organizaciji III. reda v fara1*1 podružnicah pomeni št. I. ravnatelja, ki je vedno dotični g° spod župnik za moške in ženske, II pomeni predstojnika, 0 roma predstojnico, III. namestnika in namestnico, IV. svet° vavce in svetovavke.
Organizacija se je nadalje zveršila v sledečih župnija*1 •
Sv. L o vr en ec na Dravskem polju, 23. I. 1910-
I. Jožef Ozmec, župnik in deželni poslanec. — II-Franc, kmet in občinski predstojnik v Pleterjah h. št. 41.
Hi- Mlakar Anton, kmet v Št. Lovrencu h. št. 35. — IV. 1. za Apače in Št. Lovrenc: Predikaka Tomaž, kmet v Št. Lovrencu h. št. 64. — 2. za Župečo ves in Pleterje : Kukovič Anton, kme-tiški vžitkar in cerkveni ključar v Župeči vesi h. št. 13. — II. Marija Drevenšek, posestnica v Pleterjah h. št. 67, — III. Barbara Frank, posestnica v Št. Lovrencu h. št. 72. — IV. 1: za Apače: Katarina Mohorko, kmetica v Apačah h. št. 73. — 2: Za Št. Lovrenec: Terezija Predikaka, kmetica v Št. Lovrencu k št. 49. — 3: za Pleterje: Uršula Predikaka, km. hči v Ple-terjah h. št. 48. — 4: za Župečo ves: Jožefa Osi, kmetica-vžitkarica v Župeči vesi h. št. 43.
Kamnica pri Mariboru, 28. III. 1910.
I- Anton Novak, župnik. — II. Andrej Sternad, čevljar v Rožbahu h. št. 165. — III. Matija Mole, posestnik v Brestenici št. 10. — IV. (Predstojnik oskerbuje tudi službo svetovavca Za Kamnico in Rožbah, namestnik pa za Brestenico, Jelovec 'n Šober). — II. Helena Hiter, kmetica v Jelovcu h. št. 18, — Jožefa Puchmann, žena-najemnica v Kamnici h. št. 38. — IV. : za Rožbah: Barbara Jaunik, zasebniba v Rožbahu h. št. 165. 2: za Kamnico : Terezija Čepe, kuharica v Kamnici h. št.
39.
3: za Brestenico: Ana Trobentar, posestnica v Breste-
n‘c> h. št. 59. — 4: za Šober in Jelovec : Jožefa Dobaj, km. v Šobru h. št. 3.
Sv. Marjeta ob Pesnici. 10. IV. 1910.
I. Jernej Frangež, župnik. — II. Čep Janez, km. sin v ^■Ikomu h. št. 79. — III. Žunko Janez, cerkovnik, stanuje v krnicah št. 1. — II. Čep Lucija, kmetica v Koprivniku h. št. ^ ~~ III. Mulec Rozalija, kmetica v Ložanah h. st. 2. — IV. ^ za Sv. Marjeto (Pernica, Ložane, Močno), Ruperče in Partin:
Antonija, km. hči, Močno, h. št. 50, — 2: za Vosek (Vo-Se**> Vilkom, Koprivnik) in Kušernik: Gornik Marija, samica-$0sestnica, Vilkom, h. št. 64. — 3: za Dragučevo: Cehner Ju-^a> žel. hči, Dragučeva h. št. 6.
Ljutomer, 17. IV. 1910.
L Martin Jurkovič, kn.-šk. duh. svetovavec, vitez avstr. ranc-Jožefovega reda, dekan. — II. Jožef Roškar, žeiar. Cven, ■ št. 6. — III. Franc Kovačič, kmet, Cven h. št. 28. — IV. 1: Ljutomer: Martin Golob, sodar, Ljutomer h. št. 106. — 2: Cven in Moto: Mibael Erjavec, žeiar, Sp. Krapje h, št. 46.
3: za Pristavo, Stročjo ves, Presiko in Nunsko graho : Mihael Kikec, želar, Stročja ves h. št. 21. — 4: za Podgradje, RinČe' tovo grabo, Slamnjak, Kumersko grabo, Železne dveri, Cubef in Grizerščak: Franc Trstenjak, želar, Grizerščak h. št. 4. " 5: za Noršince in Babince: Feliks Senčič, ekonom, Babinci h' št. 16.	6: za Cezanjevce: Anton Feuš, kmet, Cezanjevci h.
št. 2. — 7: za Kamenščak, Radomerje in Radomerščak: Jakob Glavnik, želar, Kamenščak h. št. 48.	— 8: za Branoslavcet
Vogričevce in Vidanovce: Martin Zmazek, kmet, Branoslavd h. št. 7. — 9: za Staro cesto, Mekotnjak in Desnjak: Matija Šnajder, nagornik, Stara cesta 23. — II. Jožefa Pavša, saniica teržkinja, Ljutomer 119. — III. Ana Glavnik, žel. hči, Cuber h. št. 12. — IV. 1: za Ljutomer: Roza Verhovnik, šivilja, Lju' tomer h. št. 31. — 2: za Cven, Krapje in Moto: Urša Bratin*’ želarka, Zg. Krapje h. št. 39. — 3 : za Pristavo in Stročjo ves-Frančiška Filipič, želarka, Pristava h. št. 4. — 4: za Noršinee in Babince: Ana Maguša. kmetica, Noršinci h. št. 22. :— 5: za Cezanjevce: Antonija Slavinec, samica, posestn. Cezanjevci 38-— 6: za Kamenščak, Radomerje in Radomerščak: Ana Lakn*r» samica posestnica, Kamenščak h. št. 149. — 7: za Branoslavc*’ Vogričevce in Vidanovce: Marija Žnidarič, žel. hči, Vogriče'0' h. št. 44. — 8 : za Staro selo, Mekotnjak in Desnjak: Ana L' povec, želarka, Mekotnjak h. št. 12. — 9: za Podgradje, četovo grabo, Slamnjak, Kumersko grabo, Železne dveri, Cubef in Grizerščak: Ana Glavnik, žel. hči, Cuber h. št. 12. — 10: *a Presiko in Nunsko grabo: Marija Hasjak, viničarska, Presik* h. št. 8.
Opomba. Ker se je predstojnik Jožef Roškar preselil k
Sv. Jakobu v Slov. gor., je bil 13. okt. 1910 pri shodu in v‘z‘
itflik
osta«0
(Dalje prih*)
taciji 3. reda za predstojnika imenovan dosedanji names* Franc Kovačič, za namestnika pa Feliks Senčič, ki pa tudi še svetovavec za Noršince in Babince.

Priporočilo v molitev.
V pobožno molitev se priporočajo: č. p. Robert D0** nar, mašnik 1. reda sv. Frančiška, f 3. febr. 1911 v Naz*re ^ nn Staj.; rajni udje III. reda skupščine kamniške: Fra
{Katarina) Gerčer na Berdu, Marija (Elizabeta) Hribar v Mengšu, Ana Sojer v Ihanu, č. g. Rihard (Pavel) Smolej, kaplan v Komendi, zelo goreč in vnet tretjerednik, Marija (Alojzija) Ger-Čič v Mengšu, Marija (Alojzija) Karolnik v Kamniku, Ana (Marija) Schwarzbach v Kamniku, Apolonija (Terezija) Rogelj v Cerkljah, Marijana (Hijacinta) Lukane v Komendi; gorjanske: Neža (Uršula) Pretnar f 8. jan. 1911, Marija (Klara) Šilar f 11. jan. 1911; svetogorske: Andrej (Frančišek Seraf.) Šuligoj f v Lokovcu 29. jan. 1911; go riške: Ana (Terezija) Kakovšček iz Gorice, Filip (Jožef) Gorjup iz Gorice, Uršula Gorkič iz Vertojbe.
Nadalje se priporočajo v molitev: J. M. v C. da bi mogel kerščanske dolžnosti natanko izpolnjevati; neka žena od Sv. Petra pod Sv. Gorami priporoča svojega moža in vse otroke Za zdravje in sv. mir božji pri hiši; več zelo bolnih tretjered-nikov brežiške skupščine; neka hči priporoča svojo mater, krate in sestro, da bi jim Marija izprosila spoznanje dušnega stanja in mir dušni in telesni, da bi prenehal prepir pri hiši in Nastopil blagoslov božji; M. C. priporoča bolno sestro.
Zahvalo za vslišano molitev
v neki važni zadevi naznanja neki redovnik iz Maribora presv. ^ercu Jezusovemu in prečistemu Sercu Marijinemu; dve osebi 'z Sevnice za pomoč v bolezni; ena oseba iz Artiča za naglo P°moč v zamotanih računih; Ana Likovič, tretjerednica, da je Srečno našla yeči znesek denarja, ki ga je bila zgubila.
Za kitajski misijon
Poslali k nam: dr. Anton Zdešar iz Gradca; 6 K; Marija |*aPanje iz Reke, fara Cerkno (za odkup dečka: Jožefa): 30 K; arija Velikonja iz Orehka, fara Cerkno (za odkup dečka: ranceta): 30 K; Urša Tomažič v Ternju na Staj,: 20 K; neka °Seba iz Šmarije pri Kopru: 2 K.
Rimsko - frančiškanski koledar za
leto 1911.
Mesec marcij ali sušeč
15.	sreda: sv. Perpetua in Felicita,®-
16.	četerlek : bi. Peter Sijenski, sp-3. r
17.	petek : spomiu sv. tenčice našega Gospoda J. K.; sv. Patricij, &
18.	sobota: bi. Saljvator, sp. 1- r-
19.	nedelja. 3. postna: sv. Jožef-V. O.
20.	pondeljek: bi. Janez Paretnsfe sp. 1. r.
21.	torek: sv. Benedikt, opat.
22.	sreda : sv. Benvenut Ozimski* šk. 1. r. P. O.
23.	četertek: sv. Peter Damiank ^ cerk. uč.
24.	petek: sv. Gabrijelj arh.; spo®'11
5 jan Kristusovih.	^
25.	sobota: Oznanjenje bi-
Marije, V. O., P. O._________„
26.	nedelja, 4. postna: bi. Ricerij, SP’
27.	pondeljek: sv. Janez DamašŽaD' c. u.; bi. Peregrin, sp. 1- r-
28.	torek: bi. Marka Montegaljs ''
29.	sreda: bi.Pavla Gambara, vd.3-
30.	četertek: bi. Angela Fuljgin«jsk ’
vd. 3. r.	.
31.	petek: spomin predrage Kerv'n šega Gospoda J. K.
Opomba: P. O. pomeni popolnoma odpustek za vse v cerkvah treh dov sv. Frančiška; P. O. pomeni popolnoma odputek samo za 1.,2. m 3- r V. O. pomeni vevoljno sdvezo s popolnoma odpustkom za 1., 2. in 3. re
1.	sreda: pepelnica, bi. Matija Na-zarjeva, d. 2. r.
2.	četertek: bi. AnježaPraška, d.2.r.
3.	petek: spomin krone našega Gospoda J. Kr.; sv. Tit šk.
4.	sobota : sv. Kazimir, sp.
5.	nedelja, 1. postna: sv. Janez Jožef Kriški, sp. 1. r. P. O.
6.	pondeljek: sv. Koieta, d. 2. r.
P. O.
7.	torek: sv. Tomaž Akvinski, sp. eerk. uč.
8.	sreda kvaterna : sv. Janez od Boga. sp.
9.	četertek: sv. Katarina Bolonjska, d. 2. r. P. O.
10.	petek kvaterni: spomin svete sulice in žrebljev našega Gospoda J. K.
11.	sobota kvaterna: sv. Frančiška Rimska, vd.
12.	nedelja, 2. postna: sv. Gregor, p. c. uč.
13.	pondeljek: sv. Peter Nolasko;bl. Rogerij, sp. 1. r.
14.	torek: bi. Peter Trejski, sp. 1. r. Začetek 13 torkov sv. Antona s popolnim odpustkom za vse.
Nihil obstat. P. Konštantin. — Nihil obstat. P. dr. Gvido Rant. Imprimatur. P. Angelus Mlejnik, Min. Prov.