VLADIMIR GAJŠEK
Sodobnost 2001 I 1392
Poezija
VLADIMIR GAJŠEK
Zgode
Pomlad
Bele so gazi, snegovi, bela večnost, slep beljak, beli češnjevi cvetovi padajo skoz rojstni mrak.
Beli so papirji, stene, bel je slutnji v snu pogled, in nihče ne razodene, kam le pelje slepa sled.
Bele so gazi, snegovi cvetja, ko je ta pomlad, in trenutki vedno novi padajo v brezskrbni hlad.
Miramar
- Zate, Rainer Maria Rilke -
V globokem mraku dih, in v teži ur žge žarni plamen do gladine -kot vame zluščil bi svoj lesk leščur, sam stisnjen v skali iz davnine.
Sodobnost 2001 I 1393
Poezij a
Nebo se oddaljuje tik valov
- kot da odpira školjka svežo režo? -
- v očesu morje, v srh prežeči lov. Naj vržem v bitje šumno mrežo!
Pod gosto vodo spanja votli krik samo ugaša, iz samot ugaša ... ta čas je hladen, da mehak zapik teme se v mraku senc oglaša.
Do zvezd in dlje se dviga plamen bel in dno naznotraj vzdiha, dno - tesnoba. Za daljno, širno morje bom odšel, o glas faronike, škrg svetloba!
O, kje zrcalno gluha, druga stran odseva spod gladine, tih leščur, da v peni, vrh valov sem prepoznan -v globokem mraku dih in v teži ur!
Življenje
Nekdo se seli v nekaj, nekaj se vseli v nekoga, v zračnih vrtincih gore glojejo ptice iz groze, kljuvajo do zla boga, spev malikujejo, proze -pojejo zvezdne ptice v jezik, do svojega kroga, pojejo krila srha, pojejo z grli nevroze, ptice v velikih jatah, ptice, vse v vrišču poroga.
Cela so v smrt uprta, v pego kristalov pod veko, divje plamni žgolenje, bele noči so prečute, led bo iz zlega vrta, zlito vse zvezdno bo mleko slepih oči in trupelc, trupelc med plimo, oseko -v mrzlem studencu prha, čas, razpeljan med minute, prvo bo noč, življenje, prhka mrtvaška obleka!
Teža shlapi, škrlatna kri se zablisne v vonjavah čudežno - čudež smrti sanja nikogaršnje, sveto, zarja škrlatna v prsih, v žilah gorje razodeto -čudež prečudni vzdihne v brezno zamrzlo, da v glavah vzcveti trstika, v zvezdah piska in v travah izžeto, piska vse leto, piska, piska na daljnih planjavah,
Sodobnost 2001 [ 1394
Poezij a
v zračnih vrtincih piska, v muki sijajno odpeva
zgolj perutnicam, soncem, sencam v praznini, oblakom.
Nekdo se seli v nekaj, jutro se rožno odseva.
V rosah pozabljen angel, angel le z žarkovnim trakom, angel le z znakom seva, seva na sledi korakom, kamor ni rešnje stAze, koder ne bo več odmeva.
Živo življenje poje, ptice žvrlijo iz groze ljube luči, žgolijo z ognjeno daljnega Roga, z bližnjega Roga, koder žge maščevalna naloga, koder trepeče čas in naša telesa mimoze. Skozi narkoze poje spev, vedno bolj iz haloze v noč, in skrivnost srce iz gluhe haloze uboga.
Fantastika
- Hieronymus Bosch, ljudsko z eksempli -
Ugašajo mavrice v daljnih očeh. Hieronvmus Bosch v skrivnost zeleni, ki zdravljenje blaznosti v nji - živ pepel s krilom zgorelih ujed razprši med čar, čez slepoto. In z vozom sena popelje se v zemeljski raj in pekel Hieronvmus Bosch, zali zblazneli obraz od notranjih stisk, na vrtu naslad!
Pa slepci po svetu prasico love, spet suenos de Bosco, oj žalostna kri, se v notranjost zlijejo; svetli pogled slepi ostekleno. Ljubezen skrivaj?
V skušnjavah ždi sveti Anton, ki ne ve, da Jagnje nedolžno verjame v zakol. Pojedina v Kani odkrije duha.
Pa slepci po svetu prasico love.
Žari Ecce Homo izbranih noči, še mesečni sij, ki razlit zledeni kje v času - do zvezd? Breztelesnost luči
- o, salva nos Christus Redemptor! - Dlani sveta so prosojne, ko srčne moči
Sodobnost 2001 I 1395
Poezija
sprijaznjeno vzcvetajo v čut. Iz samot zapoje prikazen, da snov zaboli. Žari Ecce Homo izbranih oči.
Je huda hudoba, prastari slepar, igriv šarlatan, tak preroški sejmar, ki skrb je podkupil s cekinom. Pijan od sodbe poslednje - še v smrti, v peklu, na nebu kot v zdravljenju blaznosti - dih za jutrišnji dan je obsojen: na smrt. - Zlato z ladje norcev!... odnaša ga čas z besedo in barvo. Kam, jambor, bežiš?
Desetni krog
Tenak jok pride v hišo in glas deviških zvezd. Tu spi devet sestr, brez srca devet hčeri. Zaklenjena mladost vzcveti v skrivnostni krik iz zlato podojenih, iz ovdovelih sanj. In vragove neveste, zavite v bridki mrak, kalijo živo žalost, strup s kačjimi očmi. Golt črne zemlje, vetrc hladan čez zid dehti, o, rože v črnem vrtu cvetijo iz krvi!
Sirotice v ti kamri še pihajo pepel
z ognjišč jeseni, pudrnic prah; glavnik zrcalc
pokramplja v mrzlo dušo lase. Bolniško bel
duh črne kave, milnica, spenjeni šampon
večer napolni. Lilije bele dan in noč.
Dojilje krušnih duš, oj, nezveste grofinje,
kako ste domek varvale, vardevale sen
z životkom belim, porod nekoč vam dal bo Bog!
Desetnica z deseto rezino kruha spi na posteljci iz iglic, oči odprtih spi desetnica in v belih rokah drži bel hleb. Nož sred srca in kruha, v svilenem žepu nit. Visoko in predaleč in kot Večernica jo ziba v sen norišnica: "Ženin bo prišel, bo našel zlato nit pa hudo bo segel v žep, hudo lepo ti kdaj iz sredice nož izdre."
Sodobnost 2001 I 1396
Poezija
Tenak jok pride v hišo in glas dekliških zvezd
zvečer, ko sonce rumeno pade v veje gnezd;
devet devic, devet hčeri rute veže si
čez bok in pas: "Desetnica, kje je ženin tvoj,
da hlebec mu boš dala, le kje najdražji tvoj?"
Se lilije dehtijo, destnica že spi
oči odprtih, zmršena, sanja čez vode.
Vse mojškrice norice tam večna noč zatne.
Drugi prihod
Je ura - ko se vrne v poznem krogu en samkrat, zdaj, le vedno v pusti čas ledenih rož, poslednja ura v Bogu, en samkrat še iz kož, nedolžna v nas.
Nevidna speča hiša brez imena -a glas jo bije, da živi v njej vrag goreč in v srhlem snu - zdaj vsa glinena, apnenčasti spet drugič sarkofag
je ura polnoči, bo ura dneva,
še ura od nikoli... tja ... zaman ...
En sam vzdihljaj v nemeči krik vzkipeva
ker je, kar je bilo, da poje v dan.
2
V utrujenih zidovih zadnjič tihi, lahkotni, globlji spanec bo od sanj... Apnenčast belež z bledežnimi vzdihi drsi čez molk, v odpev vse manj in manj.
Iz mrtvih ur curljavi hip življenja, mrjoča sled miru, jok rojstnih hiš! Iz živih ur, ki jih privid zamenja, roji čez zidje igra: ti loviš!
3
V pragovih sled, v podbojih smeh otroški in čar presrečnih pisanih igrač,
Sodobnost 2001 I 1397
Poezija
da bi zagodel v času dar preroški, o, pesem jezik, star spomin goslač!
Gorje - suh kruh, ki ješ ga v zlem porogu, apnenčast hladni kruh za daljni grad -je ura, ki se vrne v svojem krogu, številčnica, strmenje v srd in glad.
En samkrat se začenja, a počasi, ko rodni dom beži v pradavni glas, trohnenje davno, krute ure, časi iz smrti. Luč ... o kje ob svitu? V nas?
Osončje
Duši nas čas slepečih sonc vse večji, od davnaj zdaj, le tu in v šir in dalj. V kabali norec - z nizkimi narečji nam sika v dušo križ - obglavljen kralj.
In onkraj bo še tostran ostra senca in prapodoba iz številk, iz drž in kača hrbteničnega vretenca in le za hip v brezpotju večno brž.
Brezdanje zarje v grozavem blodnjaku ... O, zremo jih v negibno živem zlu, glas volje zadnjih dni! nad rob, o mraku izginjamo v daljavah, brez miru.
Naprej, brez mej, čez nizki prag obzorja, v brezzvezdje kam, že težkih bosih nog nas vleče kot v vrnitev, v vseprostorja beseda glasna, vsak nov, prvi zlog.
Nevedni zvon v usodno gluhi grozi kaznuje z nemim kembljem sončno pot, da smo, kar smo izbrali v glasu, skozi besedni bes; da tuje smo si bot.
Sodobnost 2001 I 1398
Poezija
Od daleč smo si, in senčno smo si blizu, kot topla luč z žarkovjem steza v dom premrlo mrzlo zvezdo z zvezdo v nizu. Od zarje v zarjo se zdani polom.
Globoko s samimi seboj, na meji edine večnosti ta hip, že v čas, že v nič drsimo z vsem, da v krvni žeji poližemo ledeni lastni jaz.
Le v kri nam sika križ - obglavljen kralj, v kabali norec s srčnimi nabrežji. Oddavnaj zdaj in tu, že v šir in dalj duši na čas iz sanjskih lun, vse težji...
Težko jutro
Kletke so hiše in hiše kletke, kjer sapnik sope v smeh pritajen. Na kostnih licih solze črno jedke. Jezik je ognjeno osmojen.
Med zidjem in kljukami starih vrat počiva slepa nepremičnost vsepovsod, kot zmeraj ždi zase kamen brat nekje med cvetjem, moj mrtvi rod.
Golobi s trgov - se dvignejo nad meglo, nad meglo pritlehnega sopenja; sonce tolče zemljo počasi v nebo, počasi se že čez strehe vzpenja.
Kmalu bo prosojnost brez vrnitev, kmalu bo vzdolž ulic kletev, odmev, jez, jezen jezik, zadnja zarotitev, postna pokora, prej plitev napev...
Kletke so hiše in hiše kletke, skoznje v mori vzgori marmor steklo. Semaforji rišejo mežikave presledke. Se bo jutro v preludij ljudi izteklo?
Sodobnost 2001 I 1399