ISSN 1Ö54-343X 9771854343001 Nekatere spletne strani društev za gospodarjenje na travinju Društvo za gospodarjenje na travinju Velike Britanije http://www.britishgrassland.com/bgs/ Člani tega društva so tudi štirje raziskovalci iz Slovenije. Društvo je izdajatelj mednarodno uveljavljene revije Grass and Forage Science. Članom tega društva, ki združuje mnogo lokalnih društev po celi Veliki Britaniji, je v različnih oblikah (tiskana, ustna, posveti, ogledi) na razpolago veliko informacij o sodobni rabi travinja. Društvo za gospodarjenje na travinju Avstrije http://www.oeag-gruenland.at/ Društvo nudi članom bogat vir informacij o pridelovanju krme na travinju, kot so na primer sestava in uporaba travno deteljnih mešanic za različne rabe, hranilna vrednost krme iz travinja, uporaba krme za prehranske in neprehranske namene itd. Društvo za gospodarjenje na travinju Nove Zelandije http://www.grassland.org.nz/index.php Vsako leto je društvo organizator večdnevne konference z ogledom rabe travinja na izbranih kmetijah. Nivo vodenja društva je na visoki ravni, saj je le-to tesno povezano s kmeti in tudi predelovalci proizvodov, dobljenih na travinju. Prispevki z letnih konferenc iz preteklih let so objavljeni v tiskani obliki ter članom brezplačno na razpolago tudi na spletni strani društva. Dr. Matej VIDRIH, Biotehniška fakulteta UL, Oddelek za agronomijo, Ljubljana prvoimenovani avtorji prispevkov Dr. Stanko KAPUN, KGZS-Zavod Murska Sobota Prof. dr. Tone VIDRIH, Biotehniška fakulteta UL, Oddelek za agronomijo, Ljubljana Doc. dr. Jože VERBIČ, Kmetijski inštitut Slovenije Prof. dr. Branko KRAMBERGER, Fakulteta za kmetijstvo UM, Maribor Dr. Stane KLEMENCIC, KGZS-Zavod Maribor Dr. Matej VIDRIH, Biotehniška fakulteta UL, Oddelek za agronomijo, Ljubljana Ida ŠTOKA KGZS-Zavod Nova GORICA TISKARSKI ŠKRAT V lanskoletni številki Našega travinja nam jo je tiskarski škrat zagodel v članku z naslovom Kmetijska zemljišča in travinje v Evropski uniji. Iz vseh treh grafikonov nam je tiskarski škrat odnesel nekaj legende, zato so bilo grafikoni manj pregledni. Napako smo deloma že odpravili s ponovnim tiskom teh grafikonov, kar smo potem reviji posebej dodali. Na tem mestu pa se avtorju prispevka dr. Juretu Čopu še enkrat posebej opravičujemo za neljubo napako. Fotografijo paše na Veliki Planini, kjer smo izvedli letošnjo skupščino DTS, je za naslovnico prispeval Peter BERLEC. Vsebina Uvodnik Uvodnik 3 Ljuljke z veliko vsebnostjo sladkorjev 4 Pašna reja, drag(ocen) način kmetovanja ...................................................................................................................8 Protipožarna paša na obalno-kraškem območju 1 1 Topolistna kislica (ščavje) ...............................................................................................................16 Tehnologija pridelave sudanske trave ............................................................................................................... I 8 Člani DTS na strokovnem obisku v HBLFA Gumpenstein 1 9 15. letna skupščina Društva za gospodarjenje na travinju Slovenije 21 Center za travništvo in pridelovanje krme 23 NAŠE TRAVINJE Strokovna kmetijska revija Glasilo Društva za gospodarjenje na travinju Slovenije Glavni in odgovorni urednik: prof. dr. Branko KRAMBERGER Člani uredniškega odbora: Stane BEVC, doc. dr. Jure ČOP, Janez DRAŠLER, dr. Stanko KAPUN, dr. Stane KLEMENČIČ, Tilka KLINAR, mag. Tatjana PEVEC, Ida ŠTOKA Lektoriranje: Slava JUST, prof. slovenščine in nemščine, Srednja kmetijska šola Rakičan Izdajatelj revije in naslov uredništva: Društvo za gospodarjenje na travinju Slovenije Vrbanska 30,2000 Maribor tel.: (02) 25 05 833 fax.: (02) 229 60 70 e-mail: branko.kramberger@uni-mb.si Grafična podoba, prelom in tisk: Kmetijska založba d.o.o., Slovenj Gradec Naklada: 400 izvodov Člani društva revijo prejmejo brezplačno. Spoštovani! Narava ima vedno prav. Tudi v primeru intenzivnih klimatskih sprememb in z njimi povezanimi nevšečnostmi, ki smo jih deležni tudi mi. Strokovnjaki pravijo, da je kriv človek. Seveda je, vendar ne tisti iz nerazvitega sveta, ki si v potu svojega obraza ročno prideluje hrano za golo preživetje. Ta še slišal ni za toplogredne pline, tudi prispeva jih zelo malo, zato pa jih toliko bolj občuti. Kriv je 'napačen napredek' razvitega sveta, katerega gonilo je (pa naj se ne sliši marksistično) kapital, ki se mora oplajati tudi za ceno obstoja planeta. Tudi sami se radi potrkamo po prsih z ugotovitvijo, da smo že stoletja del razvite evropske civilizacije. V zadnjih letih skušamo z intenzivnim sprejemanjem zahodnih standardov pospešeno nadoknaditi, kar smo izgubili v preteklih desetletjih. Rezultat tega je najbolj viden v vse bolj potrošniškem dojemanju smisla življenja in v mega nakupovalnih centrih, kjer mnogi cenijo predvsem to, kar pride iz zahodnoevropskih držav in preko luže. Na svoje lastno znanje, na doma pridelano hrano, na svojo identiteto, ... pa za ceno nekaj centov kar prevečkrat pozabljajo. V tej številki Našega travinja dokazujemo, da naše znanje v mnogih primerih ni prav nič slabše od deklarirano najboljšega iz tujine. Raziskovalci Kmetijskega inštituta pri proučevanju ljuljk z veliko vsebnostjo sladkorjev dokazujejo, da naše domače sorte ljuljke po vsebnosti sladkorjev v našem okolju ne zaostajajo od deklarirano 'sladkih' sort iz zahodne Evrope. Vključevanje naše države v Evropsko unijo nam je prineslo tudi sprejemanje standardov skupne kmetijske politike. Na to, da bi bilo potrebno več poudarka nameniti naravnim lokalnim danostim prilagojenemu razvoju, kritično do ukrepov skupne evropske kmetijske politike opozarja prispevek o paši. Paša je učinkovita tudi kot način varstva pred požari v naravi, v kar na osnovi izkušenj iz Italije in Francije opozarjajo strokovnjaki iz KGZS-Zavoda Nova Gorica. Na 'zahodu' je torej vseeno tudi marsikaj dobrega, čeprav gašenje požara ni najboljši primer, saj vzroke za gozdne požare velikih razsežnosti lahko iščemo tudi v napačnem gospodarjenju s prostorom. Pametno je torej pogledati k sosedu kaj počne, tako kot smo to storili udeleženci strokovne ekskurzije v Avstrijo, vendar je tako pridobljeno znanje potrebno nadgraditi z lastnim, ki ga na naših strokovnih in znanstvenih inštitucijah gotovo ne manjka. To, in prepričan sem, da še marsikaj drugega zanimivega, boste našli v letošnji številki Našega travinja. Končajmo tam, kjer smo začeli. Narava ima vedno prav in bo gotovo preživela, kljub podnebnim spremembam, s katerimi se le brani pred uničujočim vplivom 'razvitega' človeka. Človek pa bo preživel le, če so bo pričel obnašati drugače. Kanček drugačnosti lahko prispevamo tudi sami. Priložnost imamo že sedaj v 'megapotrošniškem' predprazničnem času. Dr. Branko KRAMBERGER Naše travinje 1/2007 3 ... za siliranje je pomembna vsebnost sladkorjev ... Ljuljke z veliko vsebnostjo sladkorjev V Sloveniji smo imeli po podatkih Statističnega urada v letu 2006 nekaj manj kot 27.000 ha sejanih travnikov. Po grobih ocenah pridelamo na teh zemljiščih približno 23.000 ton beljakovin in približno 940 TJ neto energije za laktacijo (1 TJ = 1.000.000 MJ). Sejani travniki pokrivajo za naše razmere najboljša zemljišča. Trave in trav-no-deteljne mešanice pogosto sejemo v kolobarju. S tem pridelamo kakovostno krmo za domače živali, hkrati pa prispevamo k ohranjanju in izboljšanju rodovitnosti njiv in vrtov. Za setev so primerne le najboljše sorte. Pri tem se moramo ozirati tako na pridelek kot tudi na uporabnost za krmljenje domačih živali. Primernost trav in travno-deteljnih mešanic za krmljenje največkrat ocenjujemo s prebavljivostjo ali vsebnostjo neto energije za lak-tacijo (NEL). V zadnjem času nekateri ugotavljajo, da je mogoče izkoriščanje krme s travinja izboljšati tudi s povečanjem vsebnosti sladkorjev v krmi. Kljub temu, da vsi vplivi velikih količin sladkorjev na siliranje ter izkorišča- nje beljakovin in energije še niso raziskani, so na Inštitutu za travniške in okoljske raziskave (Institute of Grassland and Environmental Research - IGER) v Walesu že razvili nekaj sort ljuljk z veliko vsebnostjo sladkorjev, ki jih tudi že uspešno tržijo. Razlike v vsebnosti sladkorjev med sortami, ki so bile žlahtnjene na veliko vsebnost sladkorjev in običajnimi sortami Za primerjavo medsortnih razlik v vsebnosti sladkorjev (točneje vodotopnih ogljikovih hidratov) so merodajne le neposredne primerjave, saj so za vsebnost sladkorjev v travah značilna velika nihanja, na katera vplivajo številni dejavniki kot so temperatura in osvetlitev, dnevni čas, stadij razvoja in drugi. Prva podrobna primerjava med trpežno ljuljko, ki je bila žlahtnjena na veliko vsebnost sladkorjev (graf 1) in običajno sorto je pokazala, da sta se sorti najbolj razlikovali v prvi košnji. Največja razlika v vsebnosti Slika 1: Poskus z ljuljkami v Jabljah sredi aprila 2007. V tem času je že bila vidna hitrejša rast mnogocvetne ljuljke KPC Laška, skrižane ljuljke Aberecho in trpežne ljuljke Ilirka. Omenjene sorte so izstopale tudi glede odpornosti na bolezni. ... za siliranje je pomembna vsebnost sladkorjev ... sladkorjev je bila 110 g/kg sušine. V naslednjih košnjah so bile razlike manjše (največ 80 g/kg sušine). Prek celotnega obdobja spremljanja je posebej žlahtnjena sorta vsebovala za približno 45 g več sladkorjev kot običajna sorta. Pričakovan vpliv sort z veliko vsebnostjo sladkorjev na prebavljivost in zauživanje krme Rastlinska tkiva so sestavljena iz celic, slednje pa iz celične stene in celične vsebine. Za razliko od celičnih sten, ki jih lahko živali prebavijo le deloma in še to ob pomoči bakterijskih celulaz, je celična vsebina prebavljiva praktično v celoti. Celično vsebino tvorijo predvsem beljakovine in sladkorji. Če želimo krmo z dobro prebavljivostjo, moramo spremeniti razmerje med celično vsebino in celično steno v korist prve, ali pa izboljšati prebavljivost celičnih sten. Najboljše rezultate bomo seveda dosegli, če bomo izboljšali oboje. Z žlahtnjenjem trav na veliko vsebnost sladkorjev povečujemo vsebnost celične vsebine in povsem pričakovano je, da se bosta prebavljivost in z njo tudi energijska vrednost izboljšali. To kažejo tudi rezultati poskusov (Miller in sod., 2001; Lee in sod., 2002; Morby in sod., 2006). Ljuljke z veliko vsebnostjo sladkorjev so imele v absolutnem smislu od 3 do 7 % boljšo prebavljivost kot običajne ljuljke. Boljša prebavljivost pa ni bila le posledica večje vsebnosti sladkorjev, temveč tudi posledica boljše prebavljivosti celičnih sten. Boljša prebavljivost ljuljke z veliko vsebnostjo sladkorjev je bila verjetno tudi najpomembnejši dejavnik, ki je vplival na zauživanje krme. V večini poskusov, v katerih so krmili živali po volji, so le-te raje zauživale ljuljke z veliko vsebnostjo sladkorjev. beljakovin. Najenostavnejša je dopolnitev obrokov z žiti, ki pa bodo zaradi rabe v energetske namene vse dražja in dražja. Trave z veliko vsebnostjo sladkorjev so lahko vsaj teoretično ena od možnosti za rešitev neučinkovitega izkoriščanja beljakovin pri prežvekovalcih. Predvsem je zanimivo to, da je energija sladkorjev na voljo vampovim mikroorganizmom takoj po zaužitju krme, torej v času, ko se sprostijo tudi največje količine amonijaka. Poskusov, ki bi obravnavali vpliv trav z veliko vsebnostjo sladkorjev na sintezo mikrobnih beljakovin v vampu, je malo. Pri krmljenju sveže krme Lee in sod. (2002) ter Moorby in sod. (2006) niso uspeli dokazati pozitivnega vpliva ljuljke z veliko vsebnostjo sladkorjev na učinkovitost sinteze mikrobnih beljakovin v vampu. Merry in sod. (2006) pa so ugotovili, da je pri silaži iz ljuljke z Graf 1: Vsebnost vodotopnih ogljikovih hidratov vzelinju običajne sorte trpežne ljuljke in sorte, ki je bila žlahtnjena na veliko vsebnost vodotopnih ogljikovih hidratov. Posebej žlahtnjena sorta je imela v povprečju za 45 g vodotopnih ogljikovih hidratov več kot običajna sorta (Vir: Miller in sod., 2001). Pričakovan vpliv sort z veliko vsebnostjo sladkorjev na presnovo beljakovin in beljakovinsko vrednost krme Izkoriščanje beljakovin je pri prežvekovalcih razmeroma slabo. Krave molznice običajno izkoristijo le 20-25 %, govedo v pitanju 5-10 %, ovce pa 5-15 % zaužitega dušika (Whitehead, 1995). Izgube dušika so predvsem posledica presežka v vampu razgradljivih beljakovin. Zaradi pomanjkanja energije vampovi mikroorganizmi ne morejo zajeti v mikrobne beljakovine vsega amonijakove-ga dušika, ki se sprosti med razgrajevanjem beljakovin. Odvečen amonijak, ki se resorbira skozi vampovo steno, se v jetrih pretvori v sečnino, ta pa se v veliki meri izloči s sečem. Problem je teoretično rešljiv na dva načina -tako da zmanjšamo razgrajevanje beljakovin v vampu ali pa da spodbudimo rast mikroorganizmov in s tem povečamo tvorbo mikrobnih beljakovin. V praksi so možnosti za zmanjšanje razgradlivosti beljakovin zelo omejene. Več možnosti imamo na strani izboljšanja sinteze mikrobnih veliko vsebnostjo sladkorjev sinteza mikrobnih beljakovin v vampu za približno 30 % učinkovitejša kot pri sila-ži iz običajne ljuljke. Razhajanja med poskusoma s svežo ljuljko in poskusom s silažo so verjetno posledica vrenja sladkorjev med siliranjem. Silaže vsebujejo vedno manj sladkorjev kot sveža krma in možno je, da so prišle razlike med običajno sorto in sorto z veliko vsebnostjo sladkorjev pri silaži bolj do izraza. Splošna priporočila strokovnjakov glede najprimernejše količine sladkorjev v obrokih se gibljejo od 50 do 70 g na kg sušine in možno je, da je bilo v primeru krmljenja sveže krme sladkorjev v obroku celo preveč, saj je tudi zelinje običajne ljuljke vsebovalo prek 150 g sladkorjev na kg sušine. V primeru zelo hitrega vrenja velikih količin sladkorjev lahko namreč pride do zakisanja vampa, razmere za prebavljanje vlaknine in sintezo mikrobnih beljakovin pa se s tem poslabšajo. Na podlagi obstoječih rezultatov ne moremo teorije o ugodnem delovanju sort z veliko vsebnostjo sladkorjev na sintezo mi- Naše travinje 1/2007 5 ... za siliranje je pomembna vsebnost sladkorjev ... Graf 2: Primerjava vsebnosti sladkorjev v slovenskih sortah ljuljke s sortami, ki so bile žlahtnjene na veliko vsebnost sladkorjev. Rezultati prve košnje v letu 2007 kažejo, da se slovenske sorte enakovredno kosajo s sortami z deklarirano veliko vsebnostjo sladkorjev. krobnih beljakovin v vampu niti potrditi niti zavrniti, gotovo pa je učinek odvisen od tega, ali je v obroku že sicer dovolj sladkorjev, ali pa sladkorjev primanjkuje. V Sloveniji so razmere za venenje krme za siliranje razmeroma ugodne. Večina kmetov se drži strokovnih priporočil in pripravlja silaže iz ovele krme. Visoka vsebnost sušine v takih silažah omejuje vrenje sladkorjev v organske kisline in zaradi tega vsebujejo ovele silaže praviloma več sladkorjev od neovelih. Podatkov o sintezi beljakovin v vampu pri krmljenju ovelih silaž iz sort, za katere ja značilna velika vsebnost sladkorjev, v literaturi ni. Teoretično pa zaradi omejenega vrenja pri ovelih silažah ne pričakujemo tako ugodnih rezultatov kot so jih dobili Valežani z neovelo silažo. Vpliv sort z veliko vsebnostjo sladkorjev na siliranje Pri podajanju vsebnosti sladkorjev v krmi rezultate po- _ &,oo ^ 7,00 c/. s,00 ~ 5,00 J 4,00 M « 3,00 c 2,00 1,00 0,00 6,62 6,62 6,59 tSO- Trpr/iui lju! jk:i Š križan a Ljutjkii M no (¿ot \ t-1 n.i J j u I j kil AlHTrr Stf4U M Iren K r>*l h nj^vif h I. Ji ZiJUti 2001 zrna i ou j Ltlii Graf 2: Stroški intervencij po občinah od leta 1999 - 2004 Naše travinje 1/2007 13 vzdrževanje vegetacije, ki preprečuje širjenje požarov. reja živali na teh območjih lahko rešitev, zahteva pa določena vlaganja (obnova pašnikov) in podporo kmetijske politike. Takšen način reje zahteva kontrolo lastništva zemljišč. Te probleme so reševali na osnovi francoskih posebnih zakonov o pašništvu, predvsem gre za odlok o pašnih združenjih, in odlok, ki določa minimalno rabo pašnih površin (5 let in več). Dovolili so pašo vseh vrst pašnih živali (govedo, ovce, koze, konji), vendar je zaradi vpliva na vegetacijo potrebna pravilna obtežba površin. Po pridobitvi začetnih pozitivnih izkušenj so projekt razširili na celotno mediteransko območje Francije. Gozdarji so tako sprejeli protipožarne pašne pasove kot najcenejši način povečanja požarne varnosti v naravi. Uvajanje novih kmetijsko okoljskih ukrepov (neposredna plačila za pašno rabo zaraščajočih površin, kontrola požarov,...) je še povečalo interes rejcev za pašo na protipožarnih pasovih. V letu 2000, ko je bila protipožarna paša najbolj v razcvetu, je s pašo živali pri vzdrževanju čez 37.000 ha protipožarnih pasov sodelovalo že čez 700 živinorejcev, ob tem je več kot 400 rejcev uveljavljalo finančna nadomestila za protipožarne kmetijsko-okoljske ukrepe na skoraj 19.000 ha pasov. V vseh primerih so bila izkoriščena vsa razpoložljiva kmetijsko-okoljska sredstva. Večina rejcev ima do danes za sabo že več uspešnih petletnih pogodb, na podlagi katerih vzdržujejo protipožarne pasove. Uspešnost protipožarnih pasov, kontrolo zaraščanja, zmanjševanje števila požarov, spremljajo na t.i. »Protipožarni mreži«, ki združuje kmete, raziskovalce, gozdarje, zemljiške skupnosti in druge V Franciji se je protipožarna paša v povezavi z nadomestili (kmetijsko okoljski protipožarnimi ukrepi) izkazala kot uspešen način povečanja protipožarne varnosti v naravi. Poleg tega je pripomogla k oživljanju živinoreje na mediteranskem območju, kjer sta se razvijala predvsem vinogradništvo in pridelovanje industrijskih rastlin. Živinoreja je dobila novo družbeno vlogo pri varovanju narave in naravne dediščine. Nenazadnje je sklop teh ukrepov s petletnimi pogodbami omogočil smotrnejšo rabo zemljišč. Vendar pa je v zadnjem času s protipožarno pašo v Franciji vse več problemov. Glavni problemi, s katerimi se trenutno srečujejo tako gozdarske službe kot živinorejci v Franciji, so prepogoste spremembe pri kmetijsko-okoljskih ukrepih, kar otežuje doseganje želenih rezultatov (npr. spremembe predpisanih ukrepov za dosego istih ciljev ). Poleg tega se pritožujejo, da je uvajanje in razvijanje teh ukrepov vedno bolj birokratske namesto operativne narave. Cilji protipožarne paše niso več obravnavani posebej, pač pa so se kar nekako izgubili v množici ukrepov, ki so naravnani v izpolnjevanje izrazito določenih pogojev (predpisujejo Slika 2: Požar je na pašniku hitro omejen npr. letno mehansko čiščenje grmovja, vodenje pašnega koledarja, število živali, obremenitev..), namesto v doseganje želenega stanja vegetacije na protipožarnih pasovih. Preveč birokratsko in premalo cilju vzdrževanja protipožarnih pasov naravnani ukrepi imajo sedaj za posledico, da le malo rejcev vztraja pri teh ukrepih, tako da je pod vprašajem 15-letno uspešno delo. Protipožarna paša pri nas Pri nas že leta poznamo pašo kot najcenejši in najbolj naraven način reje prežvekovalcev in drugih pašnih živali. Kmetijski prostor, posebej območja trajnega travinja - kraške travnike in pašnike je mogoče v večjem obsegu racionalno negovati le s košnjo ali pašo. Živali nam že skozi vso zgodovino pomagajo pri ohranjanju in izboljševanju kmetijskih zemljišč. Naši predniki so velik del kmetijskih zemljišč pridobili iz gozdnate pokrajine in prav je, da jih mi ohranimo našim potomcem. Veliko kmetijskih zemljišč smo že izgubili, preraslo jih je grmovje, s tem se krči naš življenjski prostor in povečuje požarna ogroženost naravnega okolja. Najprimernejša oblika varstva pred širjenjem požarov na Krasu in tudi ohranjanja kmetijskih zemljišč je nadzorovana paša s pomočjo elektro ograje ali pastirjev in psov. Organizacijsko sta možna dva pristopa: paša v ograjenih pašnikih in kontrolirana paša »povprek«. Prvi način je v sodobni pašni reji živali široko uveljavljen in tehnološko dodelan. Predpogoj so zaokrožene in dovolj velike pašne površine. Zaradi lastniške razdrobljenosti zemljišč je ta pogoj v sedanjih razmerah težko izpolniti. Ista ovira je prisotna tudi pri paši črede s pastirjem »povprek«. Tudi v 14 vzdrževanje vegetacije, ki preprečuje širjenje požarov. tem primeru je potrebno soglasje vseh lastnikov zemljišč na območju, kar pa je praktično in teoretično nemogoče (vsi lastniki niso fizično dosegljivi oz. niso znani zaradi neizvršenih postopkov dedovanja). V večini primerov lastniki zemljišč niso zainteresirani za kmetijsko rabo zemljišč in niti pripravljeni dati zemljo v najem. Kljub temu, da so problemi zlasti pri združevanju in oblikovanju večjih pašnih površin, so ukrepi kmetijske politike pospešili razvoj pašništva tudi na obalno-kraškem območju. Nekateri rejci so oblikovali velike pašne površine ograjene z elektro ograjo, kjer se pasejo različne vrste živali (govedo, ovce, koze, osli...). Kjer je obremenitev pašnih površin primerna, se že kažejo pozitivni učinki paše na travno rušo, grmičevje in zarast in s tem tudi na izgled celotne krajine. Ker so obstoječi pašniki v neposredni bližini železnice, že opažamo pozitiven učinek paše proti požarom (Slika 2). V okviru projekta uvajanja protipožarne paše smo glede na našo zakonodajo, na stopnjo požarne ogroženosti in na zahtevano stopnjo vzdrževanja vegetacije za občino Koper pripravili predlog dveh požarno ogroženih pasov. Varovalni protipožarni pas, ki zajema najbolj požarno ogrožene površine v 60 metrskem območju na obeh straneh proge. Cilj na tem območju je s pašo in/ali košnjo doseči odpravo zarasti in vzdrževanje vegetacije v stanju, ki preprečuje nastanek in širjenje požarov. Ponekod je ta ožji pas že vključen v obstoječe pašnike s stalno elektro ograjo. V tem primeru mora lastnik ali zakupnik kmetijskega zemljišča poskrbeti, da na območju varovalnega protipožarnega pasu ni ostankov vegetacije. Kjer ni stalnih pašnikov in naravni pogoji ob progi to dopuščajo, predlagamo pašo s pomočjo premične (začasne) elektro ograje. Površino začasno ogradimo, dokler je živali ne popasejo. Pomembno je, da stalno spremljamo obremenitev pašnika in jo prilagajamo rasti travne ruše, saj je ta na kraškem območju nepredvidljiva. Obremenitev moramo prilagoditi tako, da dosežemo odpravo zarasti in nizke travne ruše pred sezono povečane požarne nevarnosti. V primeru, da pašne površine 60 m varovalnega pasa posegajo v območje gozda, je potrebno pašno rabo v gozdu opredeliti v načrtih za gospodarjenje z gozdom (ZGRS). Za izvajanje paše na ožjem varovalnem območju predlagamo dve varianti: - plačilo pašnega dne ali - sofinanciranje naprave pašnika s premično ograjo, prvi nakup plemenske črede in delno kritje stroškov izvedbe vzdrževalnih del (čiščenja terena). Območje protipožarne paše naj bi zajemalo širše območje » Kraškega roba » in travnate površine, kjer so že obstoječi pašniki in se paša že izvaja. Na tem širšem območju želimo vzpodbuditi rejo živine na pašnikih iz več vzrokov: varovanje pred požari, preprečevanje širjenja zarasti, negovan izgled krajine in gospodarnost pašne reje. Kmetje, ki že izvajajo pašo na tem območju, so upravičeni do izravnalnih plačil za območje z omejenimi dejavniki. Poleg tega se kmetijska gospodarstva lahko vključijo v kmetijsko okoljske programe (KOP), ki poskušajo zagotavljati traj-nostno rabo naravnih virov in ohranjati biotsko pestrost. Predlagamo ureditev pašnikov s stalno ali začasno elektro ograjo z obremenitvijo v skladu z obstoječimi KOP ukrepi. Kmetovalci naj bi bili tudi na tem območju upravičeni do spodbud iz proračuna MO Koper, podobno kot pri varovalnem protipožarne pasu. Zaključek Preseganje neaktivnosti in nezainteresiranosti lastnikov za rabo kmetijskih zemljišč je osnova za reševanje problema zaraščanja in degradacije kulturne krajine. Ključ za iskanje rešitev je v dejstvu, da lastniki s svojim (neodgovornim) ravnanjem ogrožajo oz. zmanjšujejo »narodno bogastvo« - gre za nasprotje med javnim in zasebnim interesom. Od tu izhaja možnost, da se lastnike zaveže k spoštovanju javnega interesa. Lastnik je dolžan poskrbeti, da je kmetijsko zemljišče obdelano/koriščeno v skladu s svojimi naravnimi danostmi. V kolikor tega ne more ali ne želi storiti sam, je dolžan najti nekoga, ki bo to storil v njegovem imenu. Odlok o povečanju požarne varnosti naj bi vzpostavil pravne osnove za delovanje, skrbel za kontrolo izvajanja, sankcioniranje kršiteljev, pridobivanje soglasij lastnikov za najemna razmerja in reševanje sporov. Prav tako naj bi sistem nudil pomoč pri izgradnji pašnikov oz. določanju pašnih koridorjev pri paši »povprek«, določal pogostnost in intenzivnosti paše ter nadziral izvajanje. V projektu smo sodelovali podpisani strokovnjaki Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica in še nekateri drugi neimenovani. S svojimi strokovnimi nasveti in izkušnjami nam je pomagal prof. dr. Tone Vidrih, za kar se mu najlepše zahvaljujemo. Literatura: Dimanche M., Coudour R. The pastoralism, partner of forest fire management: 20 years of practices in Languedoc Roussillon Region (1985 - 2005). Il conferenca internacional sobre estrategies de prevencio d'incendis al Sud d'Evropa lagestio forestal com eina per a la prevencio d'incendis. Barcelona, 9 - 11 maj 2005. http://www.ctfc.es/confeinfor/articles/paper%20 Naravne in druge nesreče v republiki Sloveniji - letni bilten Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje (28. jul. 2007) http:///www.sos112.si/slo/ Ida ŠTOKA, Miran SOTLAR, Egon REBEC, Darja ZADNIK, KGZS - Zavod Nova Gorica Naše travinje 1/2007 15 najcenejša in okolju najbolj sprejemljiva oblika zatiranja je vsekakor preventiva Topolistna kislica (ščavje) Topolistna kislica (Rumex obtusifolius L.) ali ščavje, kot jo pogosto imenujemo, je trajnica iz rastlinske družine dresnovke (Polygonaceae). Po Martinčič in sod. (1999) je v Sloveniji zastopana s tremi, morfološko nekoliko različnimi podvrstami (sylvestris, obtusifolius in transisenis), ki pa so zaradi medsebojnega križanja zelo variabilne in često težko razpoznavne. Topolistna kislica je v Sloveniji zelo pogosta rastlina na dobro pognojenih travnikih in pašnikih. V tleh razvije močne korenine do globine 2 m in celo več (Dietl in Lehman, 2004). Pritlični in stebelni listi so dolgopecljati z izrazito veliko listno ploskvijo. Stebla dosežejo višino do 1,2 m. Cveti od maja do poznega poletja. Iz kmetijskega vidika je na obilno pognojenem travinju topolistna kislica ena najbolj plevelnih rastlin. Zelnati deli rastline so sicer bogati s proteini in minerali, posebno z magnezijem, vendar je kot krma zaradi oksalatov lahko škodljiva oziroma strupena. Če slučajno zaide v obrok, lahko zaradi dokaj visoke vsebnosti taninov sicer zmanjša nevarnost napenjanja pri govedu, krmljenem z metuljni-cami (Waghorn in Jones, 1989), vendar zaradi vpliva na zmanjšanje prebavljivosti obroka in prej omenjene škodljivosti topolistna kislica v krmi nikakor ni zaželena. Govedo jo zaužije le, dokler je zelo mlada, kasneje pa več ne. S svojo pojavnostjo nam topolistna kislica na travinju zaseda precej in vedno več prostora ter tako zmanjšuje pridelek kakovostne krme. Veliki listi in hitra rast dajeta topolistni kislici v primerjavi z drugimi travniškimi rastlinami veliko prednost v tekmovanju za navzoča hranila, vodo in svetlobo. V kolikor ji tega ne preprečimo, letno razvije ogromno semena, po nekaterih podatkih (Finch in sod., 2002) tudi do 60 000 na rastlino. Mnogo semen v tleh hitro propade, vendar nekatera ostanejo živa tudi 30 in več let (po nekaterih podatkih celo do 80 let) in kalijo, ko 'se odpre' prostor v ruši. Seme v tleh kali predvsem spomladi in rano jeseni, v času zelo nihajočih temperatur. Mlade rastlinice se razvijajo dokaj počasi, zato niso konkurenčne v kompaktni ruši, ki dobro pokriva tla. Vseeno pa tudi ob močnejšem pomanjkanju svetlobe praviloma ne odmrejo, ampak postanejo s hitro rastjo konkurenčnejše takoj, ko je svetlobe dovolj. Konkurenčnost topolistne kislice po mnogih avtorjih povečuje enostransko in prekomerno gnojenje z dušikom in kalijem, nekateri avtorji pa izpostavljajo enostransko gnojenje z dušikom in fosforjem. Vsekakor torej lahko govorimo o neuravnoteženem in predvsem o intenzivnem gnojenju. Topolistna kislica ima precej naravnih predatorjev in parazitov. Iz vidika biološke kontrole je najbolj perspektiven hrošč Gastrophysa viridula, precej raziskav pa poteka tudi na rji Uromyces rumicis, ki prav tako precej oslabi topoli-stno kislico. Ukrepe za zatiranje topolistne kislice lahko razdelimo v več skupin. Najcenejša in okolju najbolj sprejemljiva je vsekakor preventiva. Ta obsega predvsem preprečevanje samozasejavanja topolistne kislice. V ta namen je potrebna košnja, preden začnejo rastline tvoriti seme. Če pa je seme že razvito, ga je potrebno s travinja odstraniti in uničiti. Poleg preprečevanja samozasejevanja je pomembna predvsem gosta strnjena ruša ob zmernem gnojenju. Posledično v nekaterih zahodnoevropskih državah na intenzivnem travinju priporočajo vsakoletno dosejava-nje ruše z nekaj kilogrami ljuljke, dodane ob aplikaciji v gnojevko ali pred brananjem spomladi, vsakih nekaj let pa priporočajo temeljito strojno vsejavanje. Pri novi setvi travno deteljne mešanice je potrebno zagotoviti dovolj vi- Slika 1: Vrhnjih 16 cm korenin topolistne kislice smo narezali tako, da smo ločili povsem vrhnje dele korenin (desno) od naslednjih (levo). soko količino semena za setev, da rastline hitro pokrijejo površino tal. Tudi uničevanje posameznih rastlin lahko v smislu preprečevanja samozasejavanja še prištevamo k preventivi, čeprav vsebinsko že govorimo o kurativnem ukrepu, ki ga ponavadi izvedemo kot izkopavanje ali puljenje posameznih rastlin. Zelo uporabna je tudi lokalna aplikacija herbicida z nahrbtno škropilnico, na pašnikih pa so poznane tudi nekatere strojne izvedbe lokalne aplikacije herbicida na posamezne rastline topolistne kislice. Poznanih je še več načinov uničevanja posameznih rastlin, npr. izčrpavanje rastlin z zelo pogostno košnjo s kosilnico na nitko... V okviru proučevanja tehnike pridelave na intenzivno izkoriščanem travinju smo nekaj pozornosti namenili tudi uničevanju posameznih rastlin topolistne kislice. Dela smo se lotili z izkopavanjem in z lokalno uporabo herbicida Starane. V obeh primerih smo topolistno kislico učinkovito uničili. Pri izkopavanju je bila naša storilnosti najcenejša in okolju najbolj sprejemljiva oblika zatiranja je vsekakor preventiva približno 0.9 rastline na minuto, medtem ko smo pri lokalni uporabi herbicida v minuti časa uničili približno 5 rastlin. V ta čas ni bila všteta priprava na delo, torej priprava orodja, nahrbtne škropilnice, nabava herbicida ip. Travnik je bil precej zapleveljen - od 4 do 200 rastlin to-polistne kislice na ar površine. Pri izkopavanju smo uporabljali lopato štiharico. Za večjo učinkovitost ročnega puljenja (izkopavanja) topolistne kislice je v sosednjih državah mogoče nabaviti tudi posebno orodje, s katerim se učinkovitost dela precej poveča ob manjših poškodbah ruše. Izkopavanje je eden od najučinkovitejših ukrepov zatiranja topolistne kislice v ekološki pridelavi, vendar pri večjem številu rastlin na površinsko enoto delo postane neobvladljivo in predvsem neekonomično. Potsch (2003) sicer navaja mejo ekonomičnosti pri 2000 rastlinah na ha, vendar ob uporabi specialnega orodja za puljenje. Pri izkopavanju ali puljenju odstranimo le vrhnji del korenin, kar pa je že dovolj, da rastline uničimo. V to smo se prepričali z sledečim enostavnim poskusom. Vrhnjih 16 cm korenin topolistne kislice smo narezali tako, da smo ločili povsem vrhnje dele korenin (8 cm) od naslednjih 8 cm. Korenine smo posadili v pladnje (pol pladnja vrhnji deli, pol pladnja spodnji deli - glej sliko 1), napolnjene z zemljo za vrtne rastline in vzdrževali primerno vlažnost zemlje. Po dveh mesecih se je vrhnji del regeneriral tako, da je razvil nadzemne dele rastline in korenine, spodnji del pa je odganjal le posamezne koreninice, ob znakih propadanja korenin (glej sliki 2 in 3). Izsledki se ujemajo z navedbami v tuji literaturi, s tem da različni avtorji navajajo različne dolžine vrhnjega dela korenin, od koder se topolistna kislica še regenerira. In sicer od le 5 cm do 12 cm, po nekaterih avtorjih še celo več. Očitno je ta dolžina zelo odvisna od vrste tal in posledično morfologije korenin. Od ukrepov za uničevanje topolistne kislice povprek lahko najprej omenimo pogostno košnjo. Z njo sicer lahko uničimo topolistno kislico, vendar moramo košnjo izvajati približno na vsaka dva tedna. S tem rastlini permanentno onemogočamo nalaganje rezervnih snovi za regeneracijo in jo tako izčrpavamo. Ker lahko izčrpavanje do uničenja Slika 2: Korenine smo posadili v pladnje z vrtno zemljo. V delu pladnjev (na sliki zgoraj) so vidne rastline, ki so nastale iz vrhnjega dela korenin. V delih pladnjev (na sliki spodnji del), kjer smo posadili spodnje dele korenin, se rastline niso regenerirale. Slika 3: Spodnji del korenin (levo) je odgnal le posamezne koreninice, medtem ko se je zgornji del korenine regeneriral v novo rastlino (desno). traja mesece in mesece, je z vidika praktičnega kmetovanja mesece trajajoča pogosta košnja popolnoma neuporabna - tako z vidika pridelka krme kot z vidika vplivanja na trpežnost drugih travniških rastlin. Če se odločimo za zaoravanje topolistne kislice in ponovno setev travno-deteljne mešanice, mora biti zaoravanje izvedeno temeljito in natančno, tako da so vrhnji deli korenin zaorani vsaj na globino 20 cm. Seveda površine nekaj let ne smemo ponovno orati, saj s ponovnim oranjem še žive ostanke korenin spet vržemo na površje. Korenina topolistne kislice ostane živa v tleh tudi do dve leti, v nerodovitnih tleh po nekaterih avtorjih še več. Če zaoravanje ni dobro izvedeno, se topolistna kislica regene-rira. Pri zaoravanju travinja je potrebno upoštevati tudi, da oranje odpre prostor za kalitev semena iz talne banke semena, kar lahko povzroči še večjo zapleveljenost s topo-listno kislico, kot je bila pred zaoravanjem, posebej ker sta oranje in setev travno deteljne mešanice izvedena v tudi za kalitev topolistne kislice optimalnem času (pomlad, rana jesen). V svetu je na travinju precej razširjeno uničevanje topolistne kislice s herbicidom počez. V Srednji Evropi na travinju uporabimo razmeroma malo herbicidov, vendar je kar 80 % teh namenjeno zatiranju prav tega plevela. Informacijski sistem BF in Fitosanitarne uprave RS ob dokaj nizkih temperaturah priporočata uporabo herbicida na osnovi fluroksipira: Starane 250 ali Tomigan 250 EC. Ob dvigu dnevnih temperatur na 15 °C in več pa so uporabni Duplosan KV ali Grodyl ali Harmony 75 DF. Med omenjenimi pripravki sta selektivna za metuljnice - detelje le Grodyl in Harmony 75 DF. V času intenzivne rasti trav ali po prvi košnji je mogoče uporabiti tudi pripravek Herbocid na osnovi 2,4 D ali kombiniran pripravek Dicofluid MP combi. Seveda pa je iz vidika drugih širo-kolistnih travniških rastlin in iz ekoloških razlogov veliko bolj kot uporaba počez, priporočljivo že omenjeno lokalno uničevanje posameznih rastlin. Dr. Branko KRAMBERGER, Fakulteta za kmetijstvo UM, Maribor Naše travinje 1/2007 17 za sušna območja Tehnologija pridelave sudanske trave Sudansko travo uvrščamo v rod sirkov. Na območju severovzhodne Slovenije so rastline iz rodu sirkov (sudan-ska trava, krmni sirek za silažo ali za zrnje) med kmeti dobro poznane poljščine. Sejejo jih predvsem kot strniščni dosevek po žetvi ozimnih žit, lahko pa jih pridelujemo tudi kot glavni in naknadni posevek. Začetki pridelovanja segajo v 90. leta, ko je Kmetijska svetovalna služba za Pomurje v sodelovanju s prof. dr. Jožetom Korošcem in dr. Juretom Čopom z BF Ljubljana ter kasneje v sodelovanju s prof. dr. Brankom Krambergerjem s Fakultete za kmetijstvo Maribor vpeljala poleg rastlin iz rodu sirkov nekatere druge krmne poljščine, ki do zdaj v pomurskem kolobarju niso imele neke posebne vloge. Osnovni motiv, da smo sploh pričeli s proučevanjem rastlin iz rodu sirkov, je bil neenakomerna porazdelitev padavin čez vegetacijo, ki močno vpliva na pridelovanje nekaterih standardnih kultur, predvsem koruze, na prodnatih tipih tal. Številni podatki so obdelani v različnih diplomskih nalogah, prav tako pa so nam pridobljene izkušnje s pridelavo v veliko oporo pri vključevanju le-te v njivski kolobar. Rastline iz rodu sirkov izvirajo iz južnih toplejših krajev - torej iz Afrike, zato tudi potrebujejo za normalno rast in zorenje več toplote in manj padavin kot večina pri nas razširjenih rastlin. Dobro so odporne na sušo, imajo pa sposobnost obraščanja, še zlasti sudanska trava, kar omogoča večkratno rabo, bodisi s košnjo ali pašo. Močan in razvejan koreninski sistem z veliko sesalno močjo izkoristi tudi močneje vezano vodo, kot je to značilno za pri nas najbolj razširjene krmne košenine, prav tako pa k racionalni porabi vode doprineseta sposobnost reguliranja izhlapevanja vode iz listov, saj ob visokih temperaturah zraka rastline iz rodu sirkov zaprejo listne reže, ter majhno število listnih rež na kvadratni mm. Najboljše uspevajo na rečnih naplavinah, produ in pesku ter na peščeno-ilovnatih tleh. Zelo jim škoduje stojna meteorna voda, ki se lahko zadržuje dalj časa ob veliki intenziteti padavin na kmetijskih površinah, predvsem na težkih tleh z velikim deležem gline v teksturni sestavi. Sudanska trava ima zaradi kakovosti krme, v kar smo se prepričali v številnih poskusih, prednost pred pridelovanjem krmnega sirka za silažo. Sudansko travo lahko seje-mo kot glavni posevek, naknadni posevek in kot strniščni dosevek. Zelo dobri predposevki so v glavni setvi sladkorna pesa, krompir, travno-deteljne mešanice, detelje; v naknadni setvi mnogocvetna ljuljka (po 2. košnji), rani krompir ter v strniščnih dosevkih vsa ozimna žita. Z večletnimi raziskavami na območju Pomurja smo dokazali, da jo je možno pridelovati za zeleno krmo in silažo tudi po strniščnih setvah v mesecu juliju po žetvi ozimnih žit. Setev v mesecu avgustu ni smiselna. Novejše sorte imajo to sposobnost, da se po vzniku intenzivno razraščajo, zato lahko količino semena za setev zmanjšamo in tako zmanjšamo tudi stroške pridelave. Najboljše pridelovalne rezultate (pridelek sušine, hraniljivih snovi ter odpornost na poleganje) dosežemo, če jo sejemo za silažo na medvrstno razdaljo 50 do 70 cm (15 kg semena/ha), za pridelavo zelene krme in paše pa je potrebno količino semena povečati na 18 kg/ha oziroma zmanjšati medvrstno razdaljo na 12 cm. Setev sudanske trave je možno izvesti z žitno sejalnico in s koruzno sejalnico, po njej pa sledi obvezno valjanje, saj tako zagotovimo dober kontakt semena s zemljo ter s tem enakomernejši vznik posevka. Rezultati analiz na območju Pomurja so pokazali, da se sudanska trava po vzniku razrašča s faktorjem 6, kar pomeni, da v ugodnih klimatskih razmerah lahko dosega gostoto med 300 in 400000 poganjkov na hektar. Takšen sklop pa nam seveda zagotavlja velik pridelek krme oziroma sušine in velik pridelek hranil. Preglednica: Količina semena za setev v kg/ha in medvrstna razdalja v cm glede na način rabe. Način rabe Seme kg/ha Medvrstna razdalja v cm Košnja 18 12 Silaža 15 50 do 70 Podor 18 12 Paša 18 12 V prvih tednih po setvi je rast sudanske trave počasna, zato jo po vzniku lahko močno prizadenejo predvsem enoletni pleveli. Tri tedne po vzniku prične sudanska trava rasti intenzivneje, tako da nadoknadi vse, kar je zamudila v mladostnem razvoju. Plevele je v posevku možno uničiti na mehanski in kemični način. Zelo uspešno je lahko medvrstno kultiviranje, istočasno pa lahko izvedemo tudi dognojevanje z dušikovimi gnojili. Ker zelo širokega izbora herbicidov za uporabo v sudanski travi ni, je pred uporabo le-teh potrebno posvetovanje s kmetijskim svetovalcem. Sudanska trava potrebuje precej rastlinskih hranil, in sicer od 150 do 200 kg N/ha do 100 kg P2O5/ha in do 200 kg K2O/ha. Zelo se obnese kombinacija mineralnih in organskih gnojil živalskega izvora. Ob gnojenju s 25 t/ha hlevskega gnoja oziroma 50 kubičnimi metri gnojevke je potrebno dodati še 200 kg/ha NPK gnojil. Če organskih 18 iskanje novih znanj za kmetovanje v hribovitem in gorskem območju. gnojil kmetija nima na voljo, se v osnovnem gnojenju poveča gnojenje z NPK gnojili na 400 kg/ha. S fosforjem in kalijem gnojimo v enem obroku, medtem ko gnojenje z dušikom porazdelimo na štiri enake obroke, in sicer ob setvi, ob pojavu 5. do 6. lista, pred zapiranjem redi ter pri setvah za zeleno krmo še po prvi in drugi košnji ali paši. Sudanska trava vsebuje veliko sladkorja, zato se odlično silira in jo živali rade jedo. Velika vsebnost sladkorja še zlasti pomembno vpliva na siliranje strniščno sejane su-danske trave v jesenskih mesecih, ko je zelo težko zagotoviti v krmi primerno sušino za siliranje. Primerjalne analize so pokazale na večjo vsebnost sladkorjev v strniščne sejani sudanski travi v primerjavi s koruzo, ki vsebuje kar precej vode. Sudansko travo je tudi mogoče v jesenskih mesecih silirati skupaj s koruzo ali pa z dobro uvelo mnogocvetno ljuljko ali drugimi travno-deteljnimi mešanicami. Sudansko travo kosimo za zeleno krmo, ko doseže posevek višino vsaj 50 do 60 cm. Ranejša košnja ni priporočljiva zaradi možnosti tvorbe živalim škodljive cianovodi-kove kisline. Ta je najbolj nevarna pri zeleni krmi in paši, v kolikor posevek prerano kosimo. Da ne bi ustvarili nepotrebnega strahu pred setvijo te poljščine, naj povemo, da je pri novejših sortah sudanske trave ta nevarnost zelo zmanjšana in je praktično nepomembna. Sudanska trava se po košnji regenerira. V naknadni setvi letno kosimo 3 krat. Pri večkratni košnji je pomembna še višina strnišča, ki naj bo zaradi boljšega obraščanja visoko 10 do 15 cm. Izkušnje na območju Pomurja kažejo, da nam lahko nudi sudanska trava zelo kakovostno pašo. Tudi pri paši je pomembna višina rasti su-danske trave, ki naj ne bo nižja od 50 do 60 cm. V začetku je sicer težko gledati ko nam živali gazijo po posevku. Verjeli ali ne, izgub zaradi tlačenja je zelo malo, saj živali v celoti popasejo posevek. V sušnih pogojih je sudanska trava vrsta, ki ima svoje mesto v kolobarju. V zadnjih sušnih letih je na območju Pomurja marsikje rešila na kmetiji krmno bilanco. Na slovenskem tržišču je možno nabaviti sorto Susu. Dr. Stanko KAPUN, univ.dipl.ing.agr,. KGZS-Zavod Murska Sobota, Kmetijska svetovalna služba Naše travinje 1/2007 Člani DTS na strokovnem obisku v HBLFA Gumpenstein Društvo za gospodarjenje na travinju Slovenije je v mesecu juniju popeljalo svoje člane in člane Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije na strokovni obisk v Avstrijo. Bili smo gostje Zveznega izobraževalnega in raziskovalnega zavoda za kmetijstvo Raumberg - Gumpenstein (Die Höhere Bundeslehr- und Forschungsanstalt Raumberg-Gumpenstein (HBLFA)), ki deluje v alpskem mestecu Irding v republiki Avstriji. Inštitucija je nastala v letu 2004 z združitvijo Inštituta za alpsko travinje in kmetijske šole s ciljem lažjega poslovnega preživetja in koncentracije raziskovalnega potenciala. Združitev jim prinaša pridobitve pri uporabi eksperimentalnih polj, hlevov, živali in drugih materialnih sredstev. Ta so v skupni uporabi za izvajanje pedagoškega, izobraževanega in raziskovalnega dela sedaj bistveno intenzivneje izkoriščena. Če k temu dodamo še prihranek na racionalizaciji skupnih služb, je to dokaj velik imperativ za razmišljanje podobnim in sorodnim institucijam tudi pri nas v Sloveniji. HBLFA je prepoznaven po odličnih strokovnjakih, ki raziskujejo in prenašajo uporabna znanja neposredno v kmetijsko prakso. Njihova ciljna usmerjenost je iskanje novih znanj pri kmetovanju v hribovitem in gorskem območju, pri tem pa ohraniti vso pestrost obravnavanega prostora. Univ. doc. Dr. Leonhard Gruber nas je popeljal v vsebino njihovih raziskav v živinoreji. 19 iskanje novih znanj za kmetovanje v hribovitem in gorskem območju. Glavna področja raziskovalnega in strokovnega dela: • živinoreja - prehrana in fiziologija domačih živali - alternativni proizvodni sistemi - bilanca hranil na kmetiji - vpliv prehrane na kvaliteto produktov • rastlinska pridelava - gospodarjenje na travinju - laboratorijske in terenske raziskave - geografsko informacijski sistemi v kmetijstvu - pridelovanje in siliranje krmnih rastlin - tla in okolje - raziskave s pomočjo lizimetrov - trave in detelje in travno-deteljne mešanice - avstrijski kmetijsko okoljski program • okolje - rastlinske združbe - biološka kontrola neželenih rastlinskih vrst - fenologija kot indikator klimatskih sprememb - relevantna vprašanja iz področja botanike in rastlinske sociologije - alternativne rastline na travinju - obnova ruše in postopki ozelenitve - vplivi kmetijstva na rastlinske družbe - genska banka - zmanjševanje erozije - ohranjanje ogroženih površin v kmetijstvu Univ. doc. dr. Erich M. Potsch (drugi z leve) nam je predstavil ustanovo in eksperimentalno polje. Udeleženci strokovne ekskurzije se želimo zahvaliti KGZS, Odboru za Poljedeljstvo za finančno pomoč pri izvedbi strokovnega potovanja v Irdning. Zahvala velja tudi doc.dr. Erichu M. Pötschu iz HBLFA za sprejem, predstavitev organizacije in vodenje po eksperimentalnih poljih in objektih. Udeleženci strokovne ekskurzije smo se seznanili z njihovimi izkušnjami na področju prireje živali in pridelave krmnih rastlin ter na področju ohranjanja kulturne krajine. Pri tem je potrebno posebej izpostaviti neposredno uporabnost njihovih raziskav in njihovo uspešnost pri prenosu znanja v prakso. Dejavnost HBLFA Raumger-Gumpenstein se odvija na 170 ha skupnih površin, več kot 300 poskusnih poljskih parcelicah, v hlevih je približno 70 krav (mlečna proizvodnja), 120 koz in preko 200 ovac. V izobraževalno, raziskovalno in projektno delo je vključenih več kot 200 strokovnih delavcev in sodelavcev, za katere se pridobivajo finančni viri iz lokalnega, regionalnega in zveznega nivoja financiranja. Nekateri naši strokovnjaki s strokovnjaki HBLFA tesno sodelujejo in izmenjujejo strokovne izkušnje. Za vse druge, ki se v Sloveniji ukvarjamo s kmetijsko pridelavo, še predvsem z gospodarjenjem na travinju in z vzdrževanje kulturne krajine, je HBLFA Raumger-Gumpenstein ogleda vredna institucija. Njena odprtost do znanja zainteresiranim pa naša priložnost osebne obogatitve dragocenih znanj in izkušenj. Redni udeleženci posveta o prehrani domačih živali »Zadravčevi-Erjavčevi dnevi« se vsako leto ponovno veselimo snidenja s strokovnjaki te institucije, ki so redni strokovni gosteje te prireditve. Dr. Stane KLEMENČIČ, KGZS - Zavod Maribor 20 na Veliki Planini 15. letna skupščina Društva za gospodarjenje na travinju Slovenije Letošnjo redno letno skupščino našega društva in spremljajoči strokovni program smo izvedli v četrtek, 6. septembra na Veliki Planini. Za brezhibno organizacijo letošnjega srečanja se moramo zahvaliti Kmetijsko gozdarskem zavodu Ljubljana. Posebej sta se pri tem delu angažirala Anton Zavodnik, specialist za travništvo in pridelovanje krme ter Peter Berlec, terenski svetovalec. V prostorih Domžalskega doma na Veliki Planini se nas je zbralo štirideset članov društva, kar pomeni več kot polovica aktivnih članov, ki so plačali članarino ali pa je bila zanje plačana članarina, tako da smo ob ugotovljeni sklepčnosti lahko s programom pričeli ob 11. uri, kot je bilo predvideno. Program je vodil pobudnik ustanovitve društva, dolgoletni predsednik prof. dr. Tone Vidrih. V uvodu je navzoče pozdravil predsednik društva dr. Branko Kramberger in predstavil dnevni red. Navzoče pa je v imenu KGZS - Zavoda Ljubljana pozdravil Anton Zavodnik V okviru strokovnega posveta je terenski kmetijski svetovalec Peter Berlec predstavil značilnosti paše na Veliki Planini. Anton Zavodnik pa je predstavil aktualno problematiko planinske paše. V diskusiji so prisotni z odobravanjem potrdili prizadevanja vseh, tudi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da politiko planinske paše pelje v smeri ohranjanja le-te, kar bo v korist vseh -kmetov, drugih obiskovalcev planin, krajine in na splošno naše države. V programu skupščine je najprej predsednik društva predstavil poročilo o izvedenem delu v letu 2006 in v letu 2007, ki so ga navzoči soglasno potrdili. Blagajnik društva dr. Stane Klemenčič je predstavil finančno poročilo za leto 2006 in tekoče leto. Tudi ti poročili so navzoči potrdili. Predsednik nadzornega odbora, dr. Matej Vidrih, je podal pozitivno oceno o poslovanju društva v letu 2006, naslednjo oceno bo podal po preteku tekočega leta. Pod točko Volitve so člani društva soglasno potrdili še en štiriletni mandat vodenja društva dosedanjemu vodstvu v sestavi: Upravni odbor: dr. Branko Kramberger, mag. Tatjana Pevec, Ida Štoka, Tilka Klinar, dr. Jure Čop, dr. Stane Klemenčič, dr. Stanko Kapun, Stane Bevc in Janez Drašler Nadzorni odbor: dr. Matej Vidrih (predsednik), Zaga Topovšek, Vitomir Bric Na poti do Domžalskega doma na Veliki Planini (foto: Nada Gabrenja) Predsednik DTS: dr. Branko Kramberger Podpredsednik DTS: dr. Jure Čop. Blagajnik DTS: dr. Stane Klemenčič. Tajnik DTS: mag. Tatjana Pevec. V nadaljevanju je predsednik društva predstavil načrt dela s finančno konstrukcijo za leto 2008. Navzoči so program dela soglasno podprli in obenem pooblastili Upravni odbor, da program dela morebiti še dopolni. Dejavnosti društva za leto 2008 smo podobno kot že za tekoče leto strnili v naslednje aktivnosti: • sprotno aktivno finančno in poslovno vodenje društva (predsednik, blagajnik, upravni odbor), • sprotno vzdrževanje internetnih strani društva (dr. Matej Vidrih), • sestanek Upravnega odbora (januar do maj 2008), • pridobivanje sponzorskih sredstev in sofinanciranje delovanja društva, • organiziranje redne letne skupščine s strokovnim posvetom in terenskim ogledom (izobraževanjem), • publicistična dejavnost članov društva in sodelovanje na kongresih doma in v tujini, • strokovna revija društva (ena številka - proti koncu leta), • če bo mogoče, bomo izvedli strokovno ekskurzijo. Članarina za leto 2008 znaša tako kot za leto 2007: 10 EUR za fizične osebe in 120 EUR za pravne osebe, ki plačajo članarino preko pooblaščene osebe. Po skupni planinski malici je bil načrtovan ogled paše na Veliki Planini, vendar je ogled zaradi močnega sneženja odpadel. Predsednik DTS: dr. Branko KRAMBERGER Naše travinje 1/2007 21 ... naš cilj je razvoj odprtega centra, ki vsestransko povezuje ... Center za travništvo in pridelovanje krme Center za travništvo in pridelovanje krme je eden izmed 7 centrov Fakultete za kmetijstvo Univerze v Mariboru. Organizacijska enota, vključujoč Katedro za travništvo in pridelovanje krme, ki je ena od 16 kateder Fakultete za kmetijstvo UM, združuje pedagoško delo, raziskovanje, preskušanje tehnologij, strokovne prikaze, aplikacije v prakso, izobraževanje zunanjih uporabnikov ter znanstveno in strokovno sodelovanje na lokalnem in državnem nivoju ter širše. Kadrovska zasedba: dr. Branko KRAMBERGER, mag. Anastazija GSELMAN, Brigita BRAČKO in Miran PODVRŠNIK. Kot zunanja sodelavca se med drugimi v delo na različnih področjih vključujeta tudi dr. Stanko KAPUN in dr. Stane KLEMENČIČ. Pedagoško delo znotraj katedre obsega vsebine, ki se nanašajo na travništvo, pridelovanje krme na travinju in na njivah, pašništvo, trate, konzerviranje krme, rastline v agroekosistemu, osnove gnojenja, kompostiranje, ozelenitve tal na njivah in v trajnih nasadih ter osnove raziskovalnega dela. Vsebine so razvrščene v posamezne predmete v okviru dodiplomskega in podiplomskega študija. V okviru novih, 'po Bolonjskih smernicah' prenovljenih študijskih programih pripada Travništvu in pridelovanju krme v okviru magistrskega študija Kmetijstvo poseben, samostojen izbirni modul vsebin. V času študija se študentje v precejšnem obsegu vključujejo v raziskovalno delo Centra Sloveniji). Raziskovalni projekti nacionalnega pomena v obdobju zadnjih petih let: Večnamenska vloga podorin v kmetijski pridelavi, Potencial in maksimiranje simbiotske vezave dušika pri metuljnicah za kratkotrajno prezimno ozelenitev tal, Analiza prireje volovskega mesa na kmetijah demografsko ogroženih območij severovzhodne Slovenije (sodelovanje v projektu), Akumulacija dušika, čas zaoravanja in rezidualni učinki dosevkov za ozelenitev tal, Sodobnim trendom in klimatskim spremembam prilagojene tehnologije pridelovanja lucerne (sodelovanje v projektu) in Raba travinja za ohranjanje pestrosti, ekološko kmetovanje in zagotavljanje trajnih in kakovostnih pridelkov krme. Na mednarodnem nivoju (sodelovanje v projektih): Profesoinal training of teachers in biological and agricultural sciences for rural Ugotavljanje rastlinske sestave ruše z destruktivno metodo (vaje študentov) areas in Development of central data bank on Ugotavljanje rastlinske sestave ruše z nedestruktivno metodo (vaje študentov) za travništvo in pridelovanje krme. Posledično je samo v zadnjih 10 letih v okviru Katedre za travništvo in pridelovanje krme diplomiralo 33 študentov. Vsebine raziskovalnega dela so usmerjene v večnamensko sonaravno rabo našega travinja in njivskih površin. Osnova našega raziskovalnega dela so eksaktni poljski poskusi, ki se vsakoletno razprostirajo kar na nekaj hektarjih površine njiv in travinja. Poskusi so deloma locirani na Univerzitetnem kmetijskem posestvu Pohorski dvor, deloma pa tudi na drugih lokacijah (predvsem v vzhodni 22 naš cilj je razvoj odprtega centra, ki vsestransko povezuje Obsežni poljski mikroposkusi z lucerno (raziskovalno delo) European level for the education of ecological farming advisers. V centru za travništvo in pridelovanje ustvarjeno in pridobljeno znanje v domačo znanstveno ter strokovno javnost apliciramo na različne načine. Vsaj enkrat letno prirejamo strokovno izpopolnjevanje za svetovalno službo, občasno se vključujemo tudi v različna predavanja za kmete, prav tako pa objavljamo različne prispevke v strokovni periodiki. Dokaj redno svoje ugotovitve domači javnosti predstavljamo na vsakoletnem mednarodnem simpoziju Zadravčevi-Erjavčevi dnevi. Člani in sodelavci centra se na regionalnem, državnem in širšem nivoju vključujemo v vodenje in delo mnogih strokovnih komisij. Na mednarodnem področju redno aktivno sodelujemo na kongresih, ki jih organizira European Grassland Federation in objavljamo znanstvene prispevke v tujih znanstvenih revijah najvišjega ranga. V revijah z impact factorjem smo do sedaj v obliki prvega avtorstva objavili 5 izvirnih znanstvenih člankov, oziroma skupaj v teh revijah 7. Vizija delovanja Centra za travništvo in pridelovanje krme temelji na (i) vsestranskem poglabljanju kakovosti dela z našimi (slovenskimi) in študenti iz drugih držav, ki svoja znanja izpopolnjujejo na Katedri za travništvo in pridelovanje krme ter na (ii) sodobnim trendom skladnem razvoju vrhunskega raziskovalnega dela. Obsežni travniški mikroposkusi (predstavitev Kmetijski svetovalni službi) V aktivnosti centra se vključujejo tudi zunanji sodelavci (predavanja uporabnikom) Dosevki za prezimno ozelenitev tal - mikroposkusi - pogled od zgoraj Seveda je poleg naših prej navedenih osnovnih poslanstev za nas še posebej pomemben razvoj centra v smislu povezovanja znanosti, stroke in prakse. Čeprav nas žal sistem delovanja in napredovanja na univerzi v praksi v to še vedno ne prisiljuje (prej nasprotno), pa je naš cilj razvoj odprtega centra, ki vsestransko povezuje domače in tudi tuje strokovnjake našega področja z uporabniki naših znanj. Vse preveč hiter tempo življenja nas marsikdaj časovno zelo omejuje, vendar se bomo potrudili za vsakovrstno sodelovanje s vsemi, ki si to želite. Predstojnik: Dr. Branko KRAMBERGER, Fakulteta za kmetijstvo UM, Maribor Naše travinje 1/2007 23 21. mednarodni travniški kongres V letu 2008 bo organiziran naslednji, to je 21. mednarodni travniški kongres. Država prirediteljica je Kitajska. Kongres bo potekal od 26. junija do 1. julija v notranji Mongoliji v mestu Hohhot in bo sestavljen iz 16 sekcij. Več o tem dogodku si lahko preberete na: www.igc-irc2008.org. 22. generalna skupščina Evropske travniške federacije Na Švedskem bo od 9. do 12. junija 2008 potekal 22. kongres Evropske travniške federacije, ki ga bo organizirala švedska univerza kmetijskih znanosti v mestu Uppsala. Tema tokratnega posveta bo Biodiverziteta in živinska krma - izzivi prihodnosti za proizvodnjo na travinju. Več informacij o tem dogodku dobite na: http://www-conference.slu.se/egf2008/. DRUŠTVO ZA GOSPODARJENJE NA TRAVINJU SLOVENIJE (DTS) SLOVENIAN GRASSLAND SOCIETY http://www2.arnes.si/~surtvidr/