Kosovelova antologija v slovaščini
Vzhodnoslovaška založba v Košicah je konec leta 1974 izdala v prevodu izbrane pesmi slovenskega pesnika Srečka Kosovela pod naslovom Rozlučka so sebou — Slovo od samega sebe v prevodu in s spremno besedo Fera Lipke. Zbirka je izšla v ediciji LIPA, v kateri bodo, sklepajoč po doslej izdanih knjigah, izhajali prevodi iz slovanskih slovstev, glavni poudarek pa bo na prevajanju del, ki so na Slovaškem še neznana. Založniško dejanje omenjenega podjetja zasluži pohvalo in res ni ostalo na Slovaškem brez odmeva, čeprav so bili odzivi zgolj obrobni, ker je pesmi Srečka Kosovela, kakor se zdi, poznala vsaj deloma že medvojna pesniška javnost.
Izbor iz pesniške ustvarjalnosti Srečka Kosovela ima tri dela. Skupno je v knjigo uvrščenih kar 65 pesmi iz različnih obdobij pesnikovega ustvarjanja, največ pa je pe-
smi iz Integralov. Glavni poudarek je na socialni liriki, zlasti na njegovih konstruk-tivističnih pesmih, ki so izšle v izvirniku v knjigi Integrali. Iz spremne besede izvemo, da je proletarska misel glavni vir pesniškega doživljanja tedanje Evrope tudi pri slovaškem pesniku Lacu Novomeškem in pri češkem velikanu socialne lirike Petru Bezruču, ki je močno vplival na ustvarjalnost Srečka Kosovela, čeprav mnoge pobude še niso raziskane.
Izbor pesmi Srečka Kosovela je ubran tako, da je za ilustracijo danih le nekaj pesmi iz njegovega prvega ustvarjalnega obdobja, se pravi, iz njegove intimne lirike, zlasti iz cikla o Krasu. Škoda je, da prevajalec ni poznal oziroma da je pustil ob strani Kosovelovo izredno liriko o domači pokrajini. Zdi se nam, da se je tudi izogibal pesmim, ki uporabljajo rime, s tem pa je ravno škodil Kosovelu, kajti slovaški bralec bo dobil vtis, da je Kosovel izrazito samo konstruktivistični pesnik, ki ni imel klasične inspiracije.
Iz slovaške spremne besede zvemo, da je bil pesnikov čas otroštva in mladosti črn, mračen in težak, poln socialnih nasprotij. Toda prav ta čas je slovenska kritika označila v literaturi kot dobo doseženih trajnih vrednot, visokih dosežkov v liriki.
Kosovel ni ostal samo pesnik smrti in ekstaze, čeprav je pritiskalo nanj družbeno dogajanje v njegovi ožji in širši domovini in sploh v Evropi. Teži, ki je legla nanj, se je pesnik z vsem čustvom odzival. Njegova človečnost, njegova vera v človeka je tisti podtekst, ki označuje sleherno njegovo pesem tudi iz kraškega obdobja (italijanska okupacija) ali iz ljubljanskih let (okolje, ki so ga burkala politična in socialna nasprotstva). Nič čudnega, da je pesnika vse to burno vrenje izzivalo in da je njegovo delo tudi iz prvih let prepojeno s čustvom jeze in upora. Ustvarjati ozki profil pesnika le iz Integralov oziroma samo iz njegovih konstruktivističnih pesmi pomeni, prikazati pesnika iztrganega iz celotnega njegovega razvoja in ne dati prave podobe njegove ustvarjalnosti. Skoda je, da ni bil slovaški izbor napravljen v tej smeri z večjim občutkom in bolj pretehtano. Njegove pesmi iz časa konstruktivizma podobo pesnika nekoliko meglijo. Podoba pesnika je prikrajšana za podobo in duha zemlje, kjer se je rodil.
Knjige so bile in so vedno zdaj boljše, zdaj manj uspešne poslanke ali posrednice
561
med kulturami narodov. Bolje in bolj premišljeno pripravljena knjiga bi pridobila na svoji polnosti tudi zato, ker slovaški bralec dobro pozna socialno liriko Novomeškega, Wolkra in Bezruča. V našem izboru pa pesmi niso razporejene po obdobjih, ampak zgolj po volji prevajalca in se-stavljalca. Res pa je vsak izbor subjektivno in ustvarjalno dejanje, o čemer bi se gotovo dalo razpravljati.
v i era    Benkovd-Popitovä
Novi Sad
Fero Lipka, ki je izdal antologijo Kosovelovih pesmi v slovaščini, ni prvi, ki si je zastavil nalogo, da posreduje slovenskega poeta Slovakom.
Ko je bil slušatelj slavistike v Strassbour-gu, je Jan Haranta dobil iz Ljubljane Gspa-novo izdajo Kosovelovih pesmi in je, iz duševnega sorodstva z našim pesnikom, prevedel nekaj pesmi, ki mu jih je priobčil Jan Smrek v svojem znamenitem bratislavskem literarnem časopisu Eldnj prevodu je pridružil celo portret, ki ga je za Gspanovo antologijo narisal Gojmir A. Kos, in droben zapisek o pesniku. Zvest je ostal tej svoji mladostni ljubezni še ob obletnici Kosovelove smrti in je v verskem tedniku Katoličke noviny priobčil dve na novo prevedeni Kosovelovi pesmi. Prevodom Kolo-mana Geraldinija (največ v reviji Slovenske pohl'ady 1937 in v antologiji sodobne slovenske lirike pod naslovom Plesne zpod Triglava, 1940) je služila za izhodišče Ocvirkova antologija. Razumljivo je budil Kosovel slovaško zanimanje tudi po drugi vojni. Prevajala ga je poetka Viera Benkovd-Popitovä, vojvodinska Slovakinja, v novosadski slovaški reviji Novy život (1970), zdaj že ob upoštevanju pesmi iz Integralov in gradiva v ZD I. Zadnji slovaških prevajalcev Lipka pa se je naslonil samo na Integrale. Ta kratki prikaz slovaškega prevajanja Kosovela dokazuje dolgoletno, vztrajno zanimanje za tega ¦ slovenskega pesnika. Kar je slovaška prevodna literatura posredovala Slovakom vzgledov slovenske poezije, predstavlja Kosovelov primer izjemo, saj je dano slovaški publiki spoznati v posebni knjižici samo Prešernove pesmi, od drugih pesnikov pa zgolj posamezne, ne vedno najboljše pesmi.
Ko pišemo o Lipkovi antologiji, puščamo ob strani kritično besedo o uspelosti ali neuspelosti prevodov, ki so jih napravili Haranta, Geraldini in Popitova, ocena velja samo Lipkovemu delu.
Z Lipkovimi prevodi ne moremo biti zadovoljni, nasprotno jim moramo v mnogih ozirih ugovarjati. Prevajalec z njimi dokazuje, da slovenščine ne obvlada v taki meri, da bi se smel lotiti slovenske vezane besede. Slovenščina je svojevrsten jezik in za prevajalca zahteven, še posebno seveda, če gre za sodobnega pesnika. Poleg znanja jezika zahteva od prevajalca tudi veliko mero skrbnosti in uslužnosti izvirnemu besedilu — tudi če je prevajalec izvirni pesnik, kar je v slovaščini Lipka, sme biti pri prevajanju zgolj posredovalec tuje besede, tuje oblike in tujega duha.
Lipka je dal svoji antologiji naslov Roz-lučka so sebou, naslov, kakor ga ima tudi v antologiji priobčena Kosovelova pesem. Prevajalec je nedvomno hotel s takim naslovom pesmi in antologije poudariti, kako se Kosovel v pesmih, ki jih prinaša slovaška antologija, kaže predvsem kot pesnik, ki je zapustil svojo osebno, individualno poudarjeno liriko in se usmeril v objektivno, družbeno angažirano poezijo. Vendar bi mogla prevajalca že izvirna pesem Slovo od sobe s svojo vsebino in s celotnim svojim duhom prepričati, da je prevajalec na napačni poti. Lipka je napačno bral naslov pesmi Slovo od sobe kot Slovo od sebe, pri čemer ga je mogel zmotiti tudi morebitni srbski prevod iste pesmi, ki ima naslov Oproštaj sa sobom, kjer pa ni nedvomno, ali gre pri besedi sobom za samostalnik ali zaimek.
Napačno je slovensko besedo s7ovö razumel kot slovaško besedo siovo v pomenu beseda v pesmi Dolgolasi romantik. (ZD II. 70 — 15. — Odslej v oceni pomeni prva kratica stran ter I. ozir. II. knjigo Kosovelovega ZD, druga številka pa stran v slovaški antologiji.) V izvirniku beremo: Vsako slovo je le enkrat, v slovaščini pa stoji: Každe slovo zaznie len raz. V večini primerov pa stoji slovaška beseda slovo pravilno za slovensko besedo.
V pesmi Poldan v parku (ZD I, 325 — 13) beremo: Beli pasovi gredo med zelenjem, kjer pasovi nedvomno pomenijo stezice, potke. Prevajalec je v pasovih odkril pse in piše: Bieli psi idu medzi zelenou.
V pesmi Ob žalostnem oknu (ZD II, 70 — 15) se glasijo zadnje tri vrstice: Nad nageljni sloni. Sonce blešči v njene solzne črne oči. Položaj je jasen: pesnik se od nje, od dekleta poslavlja; zato so solzne nje oči in zato je žalostno njeno okno, pri katerem dekle sloni. Da je treba glagol sloni
57
naglaševati na zadnjem zlogu, kažeta tudi na zadnjem zlogu naglašeni besedi blešči in oči. Prevajalec pa je v besedi sloni odkril slonel In tako stoji v njegovem prevodu: Nad ružami slony, po slovensko: Nad vrtnicami, gartrožami sloni. Zato je tudi izpustil besedo njene v svoji zadnji vrstici, ker mu le nekako ni šlo skupaj s sloni.
Ruža pomeni v slovaščini vrtnico, rastlino in njen cvet, in vrtnici podobno rastlino, npr. sipek. Prevajalcu se je slovaška beseda za to rožnico, ki se glasi šip (m. sp.), zmešala s slovensko besedo šipa v pomenu okensko steklo. Tako so nastale svojevrstne zveze ko za našo šipo stavi slovaško besedo ruža, to je vrtnica, roža, cvet. Tako se mu delavci z dela »vračajo ... za okna brez šip«, v prevodu: Vracajii sa ... za okna bez ruži (ZD I, 278 — 56). Podobno moremo za Kosovelov verz; Na šipe bije svinčeni dež brati: Ruže bije oloveny dažd' (ZD II, 81 — 42).
Besedno gradivo v pesmih, ki jih je Lipka izbral za svojo knjižico, je pomensko in slovniško popolnoma in brez težav razvidno, v resnici ne predstavlja nikakega slovenskega jezikovnega bogastva ali literarne izbranosti. Zato gori navedeni napačni prenosi ne govore o ničemer drugem kot o prevajalčevem neznanju.
Prevajalčevemu neznanju se pridružuje še površnost. Za ponoči stoji o polnoči (ZD II, 12 — 71). Raskave mize so rozkyvanc, to je razmajane mize (ZD I, 278 — 56). Ubit, v pomenu pobit, mrtev, je pri Lipki (ZD II, 98 — 40) ubity, toda to pomeni (po slovaškem akademijskem slovarju) (zelo) pretepen, poteptan, potlačen; prim. frazo mlčat' ani zabity). Verz Tam se strneva ti in jaz je Lipka bral: Tam sa stretneme, kar pomeni: Tam se srečava (ZD II, 335 — 17). Prislov saj mu je v verzu zdaj; O, saj ni smrti, ni smrti! Slovaško stoji namreč; O, teraz niet smrti! (ZD I, 394 — 29). Namesto srebrni dim piše strieborny dom (ZD II, 64 — 76). Statika žalosti mu je stylistika smütku (ZD II, 21 — 82). Neutemeljeno spreminja obliko stavkov npr.: »Kje so po-etje, da ne vidijo teh topolov? — Kde ste, poeti, ked' nevidite tie topole (ZD II, 70 — 15); Opuščene bodo stare ceste — Opusti-me (= Zapustili bomo) stare cesty (ZD II, 86 — 38); Ali je krivo zrcalo, če imaš kriv nos — Zrkadlo nie je na vine, že maš krivy nos. (ZD II, 31 — 85) ipd. Ker je velika večina pesmi, ki jih je izbral Lipka, napisana v prostih verzih in ker je besedno
gradivo zanje prav vsakdanje, kvečjemu na civilizacijski, politični in časnikarski ravni našega časa, naj bi bil prevajalec ohranil izvirne obrate, besedni in stavčni red, skratka »dikcijo«, ki označuje Kosovelov način.
Ali hoče prevajalec »pomagati« Kosovelu, da bi bolj ustrezal Lipki in »današnji rabi«? Nedopustno in smešno je Lipkovo prizadevanje, da bi Kosovela očistil menda »mističnega« besedja. Pri Lipki je revolucija angelov samo revolücia (ZD II, 167 — 70), poslednje obhajilo je poslednd sldv-nost' (ZD II, 15 — 75), pekel in vice v pesmi Gospodom pesnikom nastopata v podobi: pekelne začmudena pivnica in plamene (ZD I, 196 — 50).
Nekaj prizadevanja za izraz in nekaj iznajdljivosti bi bil mogel prevajalec pokazati pri Kosovelovih lokalizmih. A kraška burja mu je zgolj burka, kar pomeni nevihta, na razpolago pa sta slovaški besedi bora in severdic (ZD II, 202 — 11). Latnik mu je veranda, dasi bi bila primernejša viničova besiedka. Lubnica s pomenom blazina, slamnjača je v prevodu pričfia (ZD I, 278 — 56) za pravilno slamnik.
Kosovelovo besedilo nikakor ni zastavljalo prevajalcu izrednih zahtev; zato je oporekanje njegovemu pomanjkljivemu znanju in površnosti umestno ocenjevanje in ne drobnjakarsko besedno seciranje. Nekateri teksti — brez oblikovnih zahtev in v vsakdanjem, povprečnem jeziku — so mu stekli kar gladko. Tako je odlično po-slovačena Extäza smrti, povsem nemogoče pa Starka za vasjo, ker s svojo vezano obliko in lirskim podtekstom sega čez okvir Lipki ljube angažirane poetike.
Viktor Smolej Ljubljana
58