KULTURNI VESTNIK M. 9 Q □ VSEBINA □ □ PASTLJŠKIN: RDEČI NAGELJ (Iz habsburških spominov) — Stran 129. KAREL ŠIROK: PA MOJ OTEČ (Iz zbirke mladinskih pesmi) Pesem — Stran 130. STANKO KOSOVEL : PO TURI (Nadaljevanje) Stran 130. JANKO SAMEC: STAREC POJ£ (Pesem) — Stran 133. MARIJA KMETOVA : GOLOBOVI (Nadaljevanje) Stran 133. ALBERT ŠIROK : V TVORNICI (Pesem) — Strah 136. F. KLEINMAYR : NACIJONALIZEM — OVIRA PRAVIČNE SODBE O SOCIJALNIH POJAVIH Stran 136. '■ / FR. BEVK : ZMAGOSLAVJE (Pesem) — Stran 136 M. Č-OVA: O SOCIJALNI NAOBRAZBI UČITELJICE Stran 139. STANKO KOSOVEL : ŽELEZNA PESEM (Pesem) Stran 141. MILAN SKRBINŠEK: MODERNA REŽIJA IN TRŽAŠKI ODER (Konec) — Stran 141. IGO GRUDEN: DOMOTOŽJE (Pesem) —Str. 143. FRANCE BEVK: POMLADNA PESEM (Pesem) Stran 143. PREGLED: ZNANSTVENI — Stran 143, 144. I. Letnik I. V TRSTU, DNE 3. JULIJA 1919 IZHAJA VSAK ČETRTEK. NAROČNINA : ČETRTLETNA 7 L'S POLLETNA IN CELOLETNA SORAZMERNO. POSAMEZNA ŠTEVILKA 60 ST. UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO TRST, ULICA MADONNINA 15, II. TELEFON 15-70. IZDAJA ZA ,.VIŠJI KULTURNI SVET“ IN ODGOVARJA ZA UREDNIŠTVO IVAN REGENT. TISKA TISKARNA EDINOST V TRSTU. registrovana zadruga z omejenim poroštvom 123 ustanovnih članov] 16720 vpisanih članov Otvoritev prvega skladišča 3. decembra 1903 Dosedaj razdeljenih podpor vdovam, sirotam in bolnim članom K 182.797.72 Zadružno imetje................................................ 257.733.84 Zadružni skladi................................................ 732.221.66 Vloge v hranilnem oddelku..................................„ 4,277.653.89 Skupni Inkasso od razdeljenega blaga........................ „ 58,672.831.40 Ùividende razdeljene v dobah od 1903-1916 ..................... 217.171.94 Doba | Svola Doba Svola 1903—1904 64609 38 1911-1912 1258363 68 1904—1905 143390 95 1912—1913 2436233 26 1905—1906 148450 19 1913—1914 ! 4263591 69 1906-1907 201206 58 1914—1915 4911718 92 1907—1908 366482 97 1915—1916 6262462 25 1908-1909 615508 12 1916-1917 8967505 48 . 1909-1910 873392 40 1917-1918 12394163 11 1910-1911 1050829 18 1918—1919 od 1. julija do 28. februarija j 14714923 27 Skupaj || 58672831 i 40 Osrednji urad: Via San Francesco d’Assisi 21 in 23. Osrednja Skladišča: Via S. Francesco d’Assisi 21, 22, 23, 27, 40 in Via C. Battisti 23. MEHANIČNA PEKARNA: Povprečna dnevna produkcija 120 stotov. SKLADIŠČA ZA RAZPRODAJO : TRST: ISTRA: Skladišče 1 n 2 ,, *> 3 „ ,i 4 „ .. 6 „ » 8 „ tt to ,, 12 „ ,» 13 ,, MESNICE Via dell’Istria 10 Skladišče „ del Belvedere 34 „ „ Settefontane 6 „ „ dell’Acquedotto 67 ! „ Donadoni 2 A „ „ Girolamo Muzio 6 „ „ S. Marco 13 „ „ del Pozzo Bianco 5 ì „ del Lloyd 10 j „ Via dell’Istria 10 (1), Via Via S. Marco 22 (30). 16 17 18 Škedenj, na trgu Kjadin (S. Luigi) 800 Skladišče 5 ' ‘ 1 , 9 11 , 15 , 19 , 25 , 27 , 28 , 29 , 32 , 36 Vrdela, delavska stanovanja 26 Via P. P. Vergerio 871 31 Rojan, fra i Rivi 34 Pončana, delavska sta- novanja 196 35 Sv. M. M. zgornja Settefontane (III), Milje (V), Milje Pulj Izola Koper Pulj Chiampore Rovinj Bertoki Vlžinada Volovsko-Opatija Buje Kruh se razprodaja v vsakem skladiiču. SKLADIŠČE OBLEK Št. 20 : Via Raffineria št. 3, I. in II nadstr. Skladišča v popravi : Furlanija: Gorica (7) I Farra d’Isonzo r23) Tržič (14) i Moša (21) Paiizano (klet) (24) j Kormin (22) Gradiška (33) Nova skladišča TRST: Via Giulia Via Malcanton Piazza deli' Ospedale Via Barriera (skorajšnja otvoritev) : ISTRA: 1 Piran Škofije FURLANIJA: Žagrad Priprava novih skladišč. TRST: Novo mesto, Barriera nuova in Škorklja, Sv. Jakob, Čarboia, Sv. Vid, Greta, Barkovlje, S. Sabba. ISTRA: Vodnjan, Villa di Rovigno, Valle di Rovigno, Momian, Sicciole, Strugnan, Sv. Lucija, Umago, Sv. Rok, Krcvatini, Ika, Ičiči, Lovrana. FURLANIJA: Oglej, Aielo, Červinjan, Flumiccllo, Fogliano, Romans, Ronki, Mcdca, Visco. KRAS : Nabrežina, Sežana. V PROJEKTU : Zadružna mlakama. TRST, aprila 1919. VODSTVO PASTIIŠKIN: RDEČI NAGELJ (Iz habsburških spominov) ORVI solnčni žarki posijejo v sobo. Florjan 1 se golorok obuva sredi kuhinje. Nato odpre okno, pogleda gori in doli po ulici ter sc obrne k ženi: »Hitreje se osukni, Francka! Ali jih čuješ? Zunaj že hrumi prvi majnik. Pa da bi Florjan zamudil rdečo procesijo? Ni se še zgodilo in se tudi letos ne bo.« »Le do trga skočim in do peka. K procesiji poj deš, v krčmo pa ne. Danes bo kosilo kakor na Veliko noč. Samo četrt ure popazi na dom in otroke!« »Pazim. In glej, da se ti na kakem voglu ne sproži klepetec. Mestnega stražnika pošs ijem pote. Danes jih bo dovolj na cesti.« »Danes bodo po shodih regljali moški klepetci, žfenski so pod zaporo.« Francka se Florjanu napol sladko, napol zafrkljivo nasmehne, si urno ogrne ruto, vzame košaro in odide. Florjan stopi iz kuhinje k otrokom v spah nico. Pomaga jim v krilca in hlačice, natika jim nogavice in čevlje, brska po njihovih igračah in knjigah, izprašuje jih iz računiee in berila, stavi jim uganke in se smeje nji« hovemu ugibanju. Otroci se ga polagoma vsega polastijo, ta se loti kolena, drugi vratu, tretji mu pleza čez bedra. Florjan se jih le navidezno otepa in videti je, da mu je zelo prijetno, biti njihova igrača. »Lej ga otročaja!« Francka je že spet doma in vsa srečna gleda živo kopo sredi sobe. Florjan se izkoplje izmed malih, obleče nedeljski suknjič in podrsne parkrat s ščetjo po prazniškem klobuku. Francka prihiti iz kuhinje ter mu gibko« prsta kot bi trenil vtakne rdeč nagelj v gumb« nico. Florjanu mladeniško zaplamenijo lica. Kakor da mu je ogenj žarečega cveta segel do srca, ujame 1*rancko ter jo krepko pritisne nase. »Oj ti muha nagajiva!« se huduje Francka smehoma. In ko jo on izpusti, ga opominja: »Glej, da ne zamudiš kosila.« »Ne boj se. Že vidim, danes mi bo dišalo.« Florjan stopi na ulico, ujame popevko har« rnonike, ki jo delavska trojica nateza v mimo drveči kočiji, in polglasno prepevaje samo« zadovoljno poveša pogled k nageljnu v gumb« niči. Dva znanca prideta iz ozke, slepe stran« ske ulice, počakata Florjana ter se čudita njegovemu velikemu nageljnu. »Ljubica mi ga je dala,« se pohvali Florjan. Vsi trije jo uberejo proti osrčju mesta. Od leve in desne se nateka vedno več tovarišev. Čim bolj se ulice širijo, tem številnejše trume se pomikajo po njih. Na velikem zborovalnem trgu miglja že glava pri glavi. Kot škrlatni mak v gostem žitu žarijo zbranim v rokah, v gumbnicah in na klobukih živordeče umetne rože, sveži nageljni, znaki in pentlje. Govor« niki nastopajo drug za drugim, vnemajo, podžigajo, izpodbujajo, izvabljajo ploskanje in pritrjevalne klice. Množice se razporedijo v slovesen obhod, nosijo rdeče zastave po glavnih ulicah, pojejo rdeče pesmi. Ko stopi solnce v poldan, se začne sprevod trgati v gruče. Florjan ima zdaj že precejšnjo tovaršijo. Nekdo predlaga, da bi šli k »Beli vrani«. Spre« jeto. V krčmi se izkaže, da so si tudi druge skupine že prej izbrale »Belo vrano« in da gostilnica ne premore več toliko stolov kakor nova družba gostov. Florjanu je to zelo dobrodošlo. Z nekaterimi manj vnetimi pivci sc loči od »Bele vrane« ter odide proti svojemu koncu. Spotoma se spomni, da ima danes najbolj čas in priliko, stopiti v vojaški urad po svojo izkaznico. Pusti tovariše na cesti, steče po stopnicah, potrka in vstopi. »Želite?« vpraša mlad častnik za srednjo mizo, ne da bi dvignil glave iznad papirjev in prenehal pisati. Florjan pove, po kaj je prišel. Častnik molči in piše. Čez nekaj minut odloži pero, se nasloni nazaj in pogleda Horjana. Zopet se skloni k mizi in zopet piše. Florjan čaka, ne ve, ali je častnik prej slišal njegovo zadevo ali ne, in ko ta znova prekine pisanje, ponovi svojo prošnjo. »Že vem, nisem gluh,« reče častnik osorno. Zopet se nasloni nazaj, začne polagoma zvh jati smotko in oči mu pri tem kakor nehote večkrat šinejo k Florjanu. Nato vstane, stopi k mizi v kot po užigalice, se zopet vrne, prižge smotko in sede. Florjanu se zdi, da ga častnik namenoma zanemarja. »Ali dobim tukaj izkaznico?« vpraša. »Tukaj. Ne bodite tako sitni.« »Nisem siten,« pravi Florjan odločno. »Niste? Kaj pa ste? Vi, vi — izszhvač!« Pri tej besedi častnik urno vstane in iztrga Florjanu nagelj iz gumbnice. »Sem nagelj!« klikne Florjan. Častnik vrže nagelj pod noge ter ga pohodi. »Vi, vi — lopov!« zavpije Florjan. »Ven!« se zadere častnik. »Ven!« Pri tem začne sam potiskati Florjana proti durim. Ta se upira. Podčastniki in pisarji priskočijo od miz in iz sosednje sobe, cela četa pade nad Florjana, ga suva in bije ter ga z nemalim naporom izrine iz sobe. »Straža!« zakliče zunaj častnik. Florjana uklenejo in odvedejo. V ječi ga drugi dan obišče žena. »Ah, Florjan, jaz sem kriva, jaz sem te pahnila v ječo. Ta nesrečni nagelj! Ali mi boš mogel odpustiti?« »Ne tako, Francka! Ne govori tako nespa= metno. Pravica se bo izkazala. Pomisli, Francka, kako sva pred poroko hodila oba z rdečim nageljnom obhajat prvi majnik. Pomisli, kako sem te z rdečim nageljnom iztrgal zmaju tvornici. Tvoj rdeči nagelj mi tudi zdaj ne more, ne sme biti v nesrečo. Pra* vica, Francka, ima zmerom več oblasti, pravica zmerom bolj zmaguje. Veruj v pravico, Fran« cka, in kadar zopet prideš, prinesi mi, da ga pokažem tudi sodniku pri razpravi, prinesi mi velik rdeč nagelj! — Pa male pozdravi!« Francka se vsa objokana poslovi. »Ne jokaj, Francka!« kliče Florjan za njo. »In da ne pozabiš: velik rdeč nagelj!« KAREL ŠIROK: PA MOJ OTEČ... (Iz zbirke mladinskih pesmi) Solnčece žari, žari, nemški rudnik skrit leži : nič. ne ve za solčni žar, solnca vse se veseli : velik je zaklad njegov za šepet vetrov, vodic, vetrič pleše, les Šumija, jn globok je rov njegov. za brbljanje drobnih ptic; v lesu ptičica brblja, Tu od zore do noči on ne ve za šum lesov, v vejah, v travah cvet dehti, seče rudo od peči ne za sladki vonj cvetov. klas na polju rumeni. oteč, ljubi oteč moj. Gosti mrak za njim leži, Pa tam daleč sredi gòr Pa moj oteč nič ne ve, bela smrt nad njim preži. nič ne ve za božji dar: STANKO KOSOVEL PO TURI (Nadaljevanje) II. (Pozorišče : soba v hotelu.) V levi steni: dvoje vrat, med njima stojalo s cveticami. V sprednji steni: dvoje oken, med njima divan s foteljema. V desni steni: vrata (na sredi). Spredaj pisalna mizica. V kotu desne in sprednje stene klavir s taboretom. Sredi sobe miza s 3 stoli. Nad mizo svetiljka, ob nji zvonec. Vrhu pisalne mizice vaza rož. Po večerji. Izpod stropa gori viseča sve* tiljktv. Okna so zastrta. Rakar sedi za mizo in bere časnik; za* tòpljen v čtivo si podpira glavo z dlanjo. Dora si daje opravka z otrokom na divanu. > je prala, šivala in skrbela za otroke. Še vseh ljudi v vasi ni poznala, tako se je vedno držala doma. Za vse je bila sama. In toliko otrok oskrbovati ni bila šala. »Bog daj, Polonca!« je pozdravila Manca. »Cene je bolan. Ali tebi ni nič pravil, kaj mu je?« »E — Manca — če žena ne ve za to, kako bi vedela jaz.« Manca se je zgenila. »Sem mislila, da je tebi kaj pravil. Meni prikriva. Morda misli, da bi se ustrašila preveč.« »Na to že ne misli. Saj ni tako natančen napram tebi. Če ti ne pove, pač ve, da bi ne koristilo.« »Zakaj ne? Pomagala bi mu.« »Oh, kaj boš ti pomagala!« je rekla prezir« Ijivo Polonca. (Dalie prihodnjič.) ALBERT ŠIROK: Zunaj sije solnce, zunaj cvete pomlad, jaz tu v temni tvornici tuj, — tako brez nad... V TVORNICI Zunaj gostolé ptice, zunaj se žarki smejo, — tukaj gučijo motorji in žalostno pesem pojo. Sučejo črna kolesa se, sičejo kakor tiran : ^Suženj si! Suženj si! Suženj si! Suženj si, dan na dan!“ Kdaj se tega praha in vzdulia osvobodim, in kdaj tja ven na polje, na solnce poletim, da zavriskam — kot ptica prost — ah, prost, ves prost ! ? Nikdar! — In dalje poceni prodajam tu svojo mladost. FERDO KLEINMAYR: NACIJONALIZEM - OVIRA PRAVIČNE SODBE O SOCIJALNIH POJAVIH 1^ ADAR nam je soditi o tem ali onem 1 \ pojavu v človeški družbi, osobito če se vrši ta pojav za naših dni, takorekoč pred našimi očmi, tedaj smo kaj naglj v sodbi, in niti na kraj misli nam ne pride, da bi utegnila ta sodba biti morda vendarle pogrešena. Da celo užaljene se čutimo, ako nas kdorsibodi opozori na to možnost. Posebno hitro gotovi smo s sodbo, kadar nam je soditi o sporu med dvema narodoma, katerih enemu pripadamo.. Takrat nam je vse tako enostavno »samo ob sebi razumljivo«, da nam ni treba prav no« Lenega pomisleka, in tako zavalimo obsodbo in krivdo v 100 slučajih prav gotovo devet« indevetdesetkrat na nasproti nam stoječi narod. Da bi bila ta sodba mogoče krivična ter potrebna revizije, o tem ni govora. In vendar če bi se le nekoliko zamislili ter za poskušnjo uloge zamenjali, tako da bi se za hip postavili na nasprotnikovo stališče ter potem s tega vidika premotrili vso zadevo, pretehtali naše in ptuje delovanje, spremenila bi stvar popolnoma svoje lice, spoznali bi jo od obeli plati. Potem bi se v oni tihi uri vpra* šali povsem upravičeno: Kako to, da sem malo prej vse drugače sodil? Nekaj je moralo biti, kar mi je zasenčilo pogled. Da, nekaj je bilo, in ta nekaj je bil v tem slučaju tvoj patrijotizem. Ena izmed naj večjih ovir, ki nam kalijo pravo sodbo o socijalnih pojavih, je pred* sodek domoljubja in rodoljubja, oziroma patrijotizma, ako vrnemo tej med nami ob veljavo prišli besedi njen pravi pomen, po* men, ki ji res gre, tako da se brez prevelikega ostanka krije s pojmom nacijonalizma. Kdor hoče minule, osobito pa sedanje dogodke, ki se vrše med človeško družbo pravilno in pravično preceniti ip presoditi, ta mora pač stvari gledati tako, kakor so same na sebi, nikakor pa ne preko očal osebnih in nacijonalnih koristi. Namreč — da takoj pribijem — osebne koristi so prav često tesno spojene z nacijonalnimi. Ko hitro zastopamo koristi svojega plemena ali naroda, tedaj zastopamo posredno tudi svoje lastne, osebne koristi, ki so pač del prvih, kakor je pač po* sameznik del naroda. To je običajno. Izven tega pa so neredki slučaji, v katerih posamez* niki, ki v narodu zavzemajo vodilna mesta, navržejo narodu svoje specifično osebne koristi kakor »narodno zahtevo«, »narodni postulat«, in se potem igra obratno odigrava, da gre narod v ogenj za zahteve, ki niso in ne bodo njegove. Herbert Spencer trdi v svojem »Uvodu v študij socijologije«, da je patrijotizem z nacijonalnega vidika ravno isto, kar je ego* izem z individualnega stališča; ima namreč isti izvor, iste prednosti in iste pomanjklji* vosti. Dandanes pa se splošno priznava, da je zdrav, t. j. zmeren egoizem naravno čuv* stvo, toraj ne samo upravičen, temveč narav* nost potreben v boju za obstanek v obrambo posameznika. Kar velja za poedinca, velja logično tudi za skupnost. Toraj sledi, da je zdrav t. j. zmeren patrijotizem upravičen in tudi potreben. Seveda nastane zdaj kočljivo vprašanje, kje neki to »zdravje« in ta »zmer* nost« takega egoizma, 'oziroma patrijotizma nehata. Kje je ona meja, preko katere ne sme ne eden ne drugi? Teoretično v tem vprašanju, oziroma v njegovem odgovoru ni niti tolikega dvoma. Meja teče prav tam, kjer ta egoizem posameznika ali naroda, toraj patrijotizem, postaja sosedu v škodo in slednjič samemu sebi v propast. Ko hitro namreč jame pre* hajati nacijonalni ponos v pretirano samo* ljub j e in oholost, v precenjevanje svoje lastne moči in vrednosti, tako hitro je patrijotizem prekoračil ono strogo začrtano mejo ter zaigral. Vnanje pa se pokaže ta preobrat v nagnjenju do napadanja bližnjih ali daljnih drugorodnih plemen in narodov. V zadnjem času nam je ravno nemški narod podal naj* jasnejšo sliko o tem pretvarjanju. Treba le zasledovati njegovo zgodovino od 1. 1870. pa do danes. Najbolje nam ilustrira oni »preveč« v patrijotičnem čuvstvovanju. Na drugi strani pa imamo oni »premalo«, ki po naravnem zakonu zopet ne more biti zdrav. Premalo razvito patrijotsko čuvstvo rodi malodušje, ali celo popolno brezbrižnost v zastopanju upravičenih nacijonalnih zahtev. Narod ali pleme, ki se poda na to opolzko pot, jame podcenjevati svoje sile, svoje spo* sobnosti, jame se sramovati svojih naprav in uredb, svojih šeg in navad, svojega jezika; ptujščina mu je vse. V takem narodu ni več govora o napredku, o stremljenju po višji kulturi. Usihajoča veja je na drevesu človeške družbe, razpadu posvečena. Tak narod je izgubljen, in njegov obstanek je odvisen le od njegovega soseda, in če je nacijonalno čuvstvo tega soseda prekomerno razvito, postane mu žrtev. Ako imamo ta dva ekstrema pred očmi, nam bo pomen patrijotičnega čuvstva prav dobro jasen. A zdaj se povrnimo k naši trditvi, od katere smo začetkoma izšli. Patrijotično čuvstvo toraj poleg drugih faktorjev ovira našo sodbo o socijalnih poja* vih, omegleni nam vid, stori nas po eni strani skrajno popustljive in prizanesljive, po drugi pa krivične, da celo krute, z eno besedo vzgaja nas v krivične sodnike. Dokler se odigravajo taki pojavi med plemeni ali narodi, ki nam ne stoje bližje, ali pa so se odigrali med narodi v daljnih dobah, do tedaj nas patrijotično čuvstvo ne ovira tolikanj. Tedaj lažje presodimo, na kateri strani je stala pravica, na kateri krivica ob danem zgodovinskem dogodku. Poslušati nam je treba le »obe plati zvona«, t. j. priče ali pisatelje toli enega, kolikor drugega pri dogodku soudeleženega plemena ali naroda, in zadeli bomo vobče pravo. Ako se n. pr. dobro poučimo o gnilih razmerah takratne Kartagine in o sveži življenjski sili tedanjega rimskega ljudstva, nas bo sicer tragična usoda Kartagine koncem punskih vojn ganila, ali s stališča socijalne pravičnosti ne bomo mogli privosyati prek in prek omehkuženim, nravno Pfopalim Kartagincem zmage nad tedaj zdravim rimskim ljudstvom, ker bi zmaga Kartagine, če bi bila sploh možna, pomenila zmago propale orijentalske kulture nad svežo evropsko kulturo, toraj moralno in materi-jalno zamočvirjen j e vseh dežela ob Sredo 5 zemskem morju. Tu smo z dobrim preudar* kom kmalu gotovi. Drugače pa je že, če imamo razsojevati med strankama, katerih eni stojimo že precej bližje, ter ji posredno tudi pripadamo, dasi kot narod nismo bili pri onem pojavu nepo= sredno udeleženi. Vzamimo slučaj: Presoditi nam je poseljevanje novoodkrite Amerike po belokožcih. Zgodovina nam jasno pove, j kakšne vrste »pijonirji« so bile one drhali | Spancev, Portugizov in drugih belokožcev, ki so nesli »kulturo« med »divjaška« plemena drugačne polti. Čujemo, kako so te »divjake« zaničevali, kako omalovaževali njihovo raz= Imčroma visoko razvito kulturo, zasramovali f njihovo verstvo, njihove naprave, šege in navade, jih iz pohlepa po zlatu preganjali, mučili, morili, tako da so tekom sto let uničili milijonske narode. Vse to beremo, in dasi smo sami pripadniki belopoltega plemena, se osrčimo toli, da razsodimo pravilno, katero pleme je v oni dobi bilo pravzaprav »div* jaško« in katero človeško. V tem primeru zmaga naš čut socijalne pravičnosti, ker jc ona doba — že precej oddaljena od nas. Pariška mirovna konferenca 1. 1919. pa sc je še vedno branila odvzeti drugopoltim pie* menom znak »divjaštva« ter jim priznati enakovrednost in enakopravnost z belokožei. In zdaj ljubi sodobni Evropejec, kako sodiš v tem primeru? Najhuje pa trpi pravičnost naše sodbe, ko hitro smo mi sami, ali pa so ožji naši krvni bratje soudeleženi neposredno pri sporni ' zadevi. Tedaj bi skoro dejal, da je hladno, mirno, trezno presojevanje spornega vpra* šanja, stvarno opazovanje iz tega porodivših se dogodkov, ter točno ocenjevanje najda* lekosežnejših posledic, ki morajo nastopiti, naj se nagne že tehniea simo ali tamo, skoro nemogoče. V takem slučaju vse preveč govore želje in težnje ter razburkane strasti, da bi mogli razsoditi, kateri način rešitve perečega vprašanja bi slednjič narodu donesel več koristi, ali oni, ki si ga kot pripadnika naroda želimo, ali pa oni, ki se ga branimo, ter kateri način rešitve bi pomenil za celokupno člo* veštvo, za splošen napredek, za vseobčo kul* turo večji dobiček. To nam je sredi meteža enostavno nemogoče. Preveč čutimo narodno pripadnost, da bi postali, izvzemši par raz* svitljenih duhov, vseskozi pravični sodniki sebi in drugim. In tako ob taki priliki često hvalimo besede, čuvstva in dejanja, ako se pojavijo med našim narodom in so mu v hipno korist, a ravnoiste besede, ravnoista čuvstva, ravnoista dejanja obsojamo in zani* čujemo, ako se pojavijo v nasprotni stranki. Nam je »junak«, kar je nasprotniku »podlež« in narobe. To so prav ekstremne sodbe, ki jih je treba jedva preračunati na pravo, srednjo mero in vrednost. Ravnokar minula vojna doba nam ponuja v tem pogledu obilico izgledov, in sedaj ko se to razdobje zaklju*. čuje, izzivajo kot rakete vršeči pojavi dan za dnem našo sodbo, ki se tako često da za* peljati po nacijonalnem čuvstvovanju. O tem skoro ni treba nadaljnih besed, ker smo kaj čestokrat spoznali, na kakšnih šibkih nogah stoje take naše sodbe; in še pod temi šibkimi nogami se majejo tla v neprestanih potres* Ijajih. Kolikokrat smo morali v pedi časa spremeniti svojo sodbo o enem in istem so* cijalnem pojavu, in kolikokrat jo bomo pred zvršetkom dni še spremenili. In vse to, ker ne sodimo po znanju in razsodnosti, temveč dovolimo čuvstvom, predvsem nacijonalnemu čuvstvu, da nas zavaja na stranpoti, od katerih se razočarani vračamo ter zopet vanje zaj* demo sukaje se v kolobarju. Nesorazmerno razvito patrijotično čuvstvo potvarja sodbo o nam ptujih družabnih obli* kali. Zastre nam vid, da se ne moremo niti kolikor toliko poglobiti v nrav, v duševnost drugega naroda, tako da mu qdrekamo pra* vico do gotovih čuvstev, ki so nam sveta, ki so nam pravi izraz patrijotske čednosti, ki jih pa na nasprotni strani nočemo priznati. To je namreč pogrešek, da pretiranosti patrijotič* nega čuvstva nočemo priznati kakor temeljno napako, medtem ko pretirani egoizem kaj kmalu obsodimo. Nepatrijotično ravna po naših načelih oni, ki tako pretiranost, tak šovinizem javno obsoja. In kdor bi hotel celo braniti postopanje v borbi nasproti nam stoječega naroda, ta je enostavno »izdajalec«. Svoj čas je n. pr. po slovenskem »narodnem« časopisju kar mrgolelo takih in podobnih »častnih naslovov«. Padali so navadno po jugoslovanskih socijalnih demokratih. Če se je le kje kak slovenski socijalist predrznil spregovoriti par besed proti nacijonalnemu šovinizmu in za pravičnost ter pobratimstvo med narodi, mu je že najbližji zakotni listič pritisnil pečat »narodnega izdajalca« na čelo. Ali ta čela so ostala kljubu temu čista. Seveda moramo tako, v resnici junaško početje, ki temelji na ideji pravičnosti med narodi, razlikovati od protipatrijotizma. Mož, ki odločno pokaže na pogreške v našem socb jalnem stanju, na neokusnosti v našem delo^ vanju, na zmote v naši samoocenitvi — hvale* vreden je; pravi prilično H. Spencer. Vendar se greši tudi v tej smeri. Le prelahko preskoči tak kritik ojnice ter prične gojiti kritiko radi kritike same, (kakor marsikateri literarni kri* tik!) a ne radi stvari. In potem zajde kaj kmalu v nestrpnost, in slednjič »grmi« le, ker mu tako ugaja, ker se mu dozdeva, da je »velik« v svojem zanikanju vsega, v svojem zaniče* vanju vsega, kar je »narodno«, bodisi to res prava narodna last, ali umetna navlaka. Tak afektiran človek, učinkuje pač protipatrijo* tično. Njegova sodba je ravno toliko vredna kolikor sodba narodnega šovinista, t. j. skrajno enostranska je in zato brez drugega krivična. Na ta način lahko en narod do tal poni* žarno, ali pa do nebes dvignemo. Treba nam je le par resničnih slučajev, ki so se med do* tičnim narodom dogodili; te slučaje po svoji potrebi in svobodni izbiri posplošimo, to ka* rikaturo postavimo na ogled kot pravo sliko dotičnega naroda, in — namen je dosežen. če pa hočemo, da bodi naša sodba vedno globoko preudarjena in dobro premišljena, moramo se izogniti vseh teh čeri iri zavoziti v odprto morje kjer nam je obzorje širše. Širokega duševnega obzorja se nam hoče vprvo, poglobljenja v duševnost naroda, ki ga hočemo presoditi, v drugo, temeljite pri* merjave tega naroda z narodi dotične dobe v tretje. Pri vsem tem, moramo pa vsaj za hip presojevanja nekako izstopiti iz našega na* roda, ne smemo ga vzeti za merilo primerjanja, dvigniti se moramo na višje, občečloveško stališče, da nam nacijonalno čuvstvo zavedno ali nezavedno ne ponagaja. Res je težko človeku, ki stoji na trdnih zemeljskih tleh, dvigniti se v višine krilatih duhov. Zato pa naša sodba pri najboljši volji ne bo svobodna vsaktere zmote. Zmote te vrste, zmote izvirajoče iz patrijotičnega čuv* stva bodo prenehale jedva tedaj, ko bodo za vedno prenehala nacijonalna nasprotstva. FRANCE BEVK : ZMAGOSLAVJE Moj meč je krvavordeč, moje srce je bolno. Svoje srce bi dal, da bil bi meč svetal, svoje življenje zato, da srce bi mirno bilo. Ah, gremo, da šipe pojo, da zvene, ko meči ostro, ko kriki otrok, ko jokanje vdov, ki blazne nas zró ... Vse cvetje in vence vam dam, o ljudjč, vrnite mi sreč ! M'C-0VA: O SOCIJALNI NAOBRAZB1 UČITELJICE P^UŠEVNA naobrazba učiteljice se kljubu pomanjkljivemu pouku na učiteljiščih dviga nad povprečno mero sedanje ženske izobrazbe. To jo usposobi k glob j emu čuv* stvovanju, in jo nagiba k razmišljanju o raznih vprašanjih, ki se usiljujejo v njeno življenje. Učiteljica zavzema v človeški družbi nekako posebno stališče, njej je odmerjen dokaj obsežen delokrog v šoli in izven nje. Ona je aktiven član človeške družbe, duševna delavka, ki je tej družbi potrebna, zlasti sedaj; vendar jo ta družba skoro povsod slabo nagraja. Učiteljica se je morala, in se bo morala — posebno ponekod — boriti za svoj obstanek, organizirati se na strokovni podlagi, zanimati se za marsikatera vprašanja, ki po* sredno ali neposredno posegajo v njeno živ* Ijenje kot ženska, delavka in mati. Zato ji je potrebna samostojnost. Ako pa hoče samostojno delovati, samostojno nastopati, tedaj mora najprej samostojno misliti. Ali moremo učiteljice sedaj v vsakem za nas važnem vprašanju res samostojno misliti? Odkrito povedano: ne, ker nimamo za to potrebne podlage. Če gre za skupne interese stanu, za splošne koristi šole, njenega nas predka, tedaj se moremo in moramo nasloniti na tovariše učitelje. Ko pa gre za izključno naše interese, ne vemo največkrat, kaj in kako bi. Eni se zdi bolje to, drugi drugo, tretja stoji indiferentno ob strani. Enotnosti manjka, in tako ostane ta ali oni važen problem za skupnost nerešen. Spominjam se, kako se je pred leti reševalo vprašanje: »Ali naj se učn teljica moži in nadalje službuje, ali ne?« Ene so bile »za«, druge »proti«, mlajše pa smo stale molče ob strani. Želeti je torej večjo mero samostojnosti in enotnosti, v umevanju in presojevanju, ko pojde za to ali ono zadevo, tičočo se špecijelno življenskih pravic učiteljice ali njenega delokroga. Kje naj zajema učiteljica znanstveno pod* lago, ki vodi k smotreni samostalnosti? V šolskih predmetih, ki se jih je učila? Kaj pa ji nudijo ti predmeti praktičnega za njeno življenje? Bore malo. Saj nismo v šoli ničesar čule o življenju tam zunaj. Saj smo mirno sedele v šolskih klopeh, medtem ko so se onstran belih sten v razburkanih strasteh odigrali socijalni boji, boji delavske mase za svoje pravice, za svoj kruh. Saj smo do dolgo* časja ginjene poslušale predavanja o Hohen* stavfovcih, medtem ko so obupane matere na javni ulici zahtevale kruha za svojo gladno deco. Poseči moramo torej globje. Dve poti sta, ki naj hodita vsporedno pri nadaljni izobrazbi učiteljice: 1. pridobi naj si to pod* lago sama potom izkušenj v življenju, v praksi; 2. izobrazi naj se čimbolj v socijalnih vedah. Prva pot je dolga, ali gotova; druga je krajša, in če je primerno korigirana po izkustvih v življenju, je tudi zanesljiva. Socijalna na* obrazba učiteljice je nujna zahteva za prospeh šole in delokroga, ki je učiteljici poverjen. Brez socijalne naobrazbe si danes učiteljice ne morem več misliti. — Učiteljica je sicer mal in često omalovaže* van ali vendar važen člen socijalne družbe, ker s svojim šolskim in izvenšol* skim delom zavedno ali neza* vedno Sodeluje na preobrazbi človeške družbe. Jaz bi 'želela, da bodi to delovanje zavedno. K temu pa je socijalna naobrazba neobhodno j potrebna. * ❖ $ Dandanes upravlja učiteljica, posebno na deželi, izvenšolsko že važne, splošno koristne posle, n. pr.: kot vojna oskrbnica, ali pa kot tajnica, blagajničarka, itd. tega ali onega po* trebnega društva. Dalje je često edina sveto* valka temu in onemu dekletu, ki zapušča dom ter se podaja v svet, da si samostojno išče kruha. Ali vsemu temu delu manjka pravi smerec, prava podlaga in s tem tudi prava smotrena enotnost. Vse to more zadobiti učiteljica potom globeje teoretične socijalne naobrazbe. Dandanes je ponekod učiteljica edina naobražena, ali vsaj najbolj naobražena oseba v vasi. Nujno je tedaj potrebno, da je poučena vsaj v glavnih socijalnih načelih. Saj ni treba, da bi se do vrha natrpala z vsemi subtilnostimi (dlakocepskimi natančnostmi) te znanosti, da bi potem povsod o tem debatirala. Vendar naj si prisvoji toliko te vede, d a ve, kaj hoče, kaj dela. To nikakor ne nasprotuje ženski naravi. Jasne pojme o ustroju človeške družbe, o njenih težnjah in smereh, o njenih vsakdanjih pojavih bi morala učiteljica imeti, da spozna svojo pot, da zastavi vso svojo osebnost v prid napredku, šoli, mladini, ki ji je poverjena, narodu, sebi in svojemu stanu. T ako si želim učiteljico prihodnjosti, po* sebno tu v naših pokrajinah. O vsem tem bi rada slišala kak glas iz vrste svojih tovarišic, tu v »Njivi«. Uredništvo nam bo gotovo prepustilo toli prostora v ta namen.*) Izrazimo torej svoje misli, sklepajmo in potem na delo, ki naj se v prvi vrsti izraža kot samoizobrazba. Naj se nam zjasni naša pot, danes, ko nas človeška družba, ali vsaj del te, bolj upošteva kot dosedaj, ker nas bolj potrebuje. *) Prav rade volje! (Op. uredništva) Crni nasipi, nad njimi žar, za gramozom hrum in žvižg in vdar, nad hrumom in žvižgom in vdarom cevi in žrjavi med vitkimi dimniki, nad njimi noč, pod nebom dan — disharmonija, spev ubran ... Iz dimnikov vije se žalen zbor, pod dimniki se jezi nestvor, ne zdravja, ne mišice, mesa, ne krvi nikoli, nikoli dovolj mu ni; včeraj padel je oče, jutri bo sin, čez teden, čez mesec pogine brat; — kaj njemu, če v spremstvu bolečin ga pojdeta mati in sestra iskat ?... Vsi krepki, vsi čvrsti otirajo s čel srage si, tiho umirajo, in oče ne ve, in sin ne ve kako daleč pot njegova gre, še koliko ur, še koliko dni nestvor ga živega pusti — - Črni nasipi, nad njimi žar, za gramozom hrum in žvižg in vdar nad hrumom in žvižgom in vdarom cevi in žrjavi med vitkimi dimniki, — pred žarom in dimniki čarni vrt, za žvižgi, za vdari, za hrumom — smrt... MILAN SKRBINŠEK: MODERNA REŽIJA I^RED pričetkom bralne vaje razloži režiser I vsebino drame, označi slog, v katerem se naj igra in skicira značaje. In na to se drama bere. Rahlo, vsak nad vse pozoren in po svoji ulogi le lahno tipajoč, da ne zaide na napačno pot. Idealno za enotnost oderske ustvaritve hi bilo, da bi režiser sam prebral zbranemu osobju dramo, ali v tem bi tičala tudi nevar= nost, da bi uloge izgubile na samoniklosti in svežosti, ker bi individualnost posameznega igralca bila že ukovana kolikor toliko v verige nezavednega posnemanja. Režiser, ki je doživel že vso dramo, skicira osobju v velikih potezah tudi celotne pojave nastopajočih ljudi, masko, obleko, njeno obliko in barvo, in vse to že z mislijo na obliko in barvo kulis in pohištva. Tudi v tem ne sme biti predoločen in jasen, in mora prepustiti končno sliko vsega pojava igralcu, da se ob vas ruje originalnost. Sploh mora že tu ustvarjati z igralskim osobjem kompromisno, kajti vsak igralec je zase individualnost in vidi lahko svojo ulogo v drugi obliki, kakor režiser. V tem slučaju morata oba v prid enotnosti cele oderske Ustvaritve poizkusiti, se poglobiti v medsebojno umevanje, da prideta do koms promisne slike. Mogoče je pa tudi, da se igrah čeva slika sicer popolnoma razlikuje od res žiserjeve, a je za režiserja vseeno sprejems Ijiva, če je te vrste, da se sklada z drugimi in ne moti enotnosti. Ko se je igralsko osobje s pomočjo režiserja v toliko seznanilo s celotnim delom in s svos (Konec) IN TRŽAŠKI ODER jimi ulogami, napravi drama prvi korak na oder. Sledi namreč takozvana aranžirana vaja, ki nosi to ime pač še iz časov, ko res ni bila nič drugega kakor — aranžiranje. Režiser je označil načrt scene in ustvaril situacije, v kas terih se gibljejo nastopajoče osebe. Igralci so brali svoje uloge in sledili njegovim navodis lom, kje da imajo nastopiti in oditi iz scene, kam in kdaj sesti, kdaj vstati itd. Ali m os derna režija zahteva že tu intem zivno umetniško delo. Moderni res /iser zahteva že pri tej vaji, da igralci ustvarjajo, to se pravi, da se poizkusi poglobiti v od njega naznačeni slog, v splošno štimungo celotne drame, da karakterizirajo, da igrajo čuvstveno in slede tudi že ritmu ces lotnega dela in posameznih scen. Tako se prične že tu ono režijsko delo, ki ga občinstvo ob predstavi nezavedno ne le vidi, temveč tudi občuti. Pri nadaljnih vajah, ki se vrše še nekaj časa z ulogami v rokah in ki zahtevajo od igralca vedno intenzivnejšega poglobljenja, mora dati režiser svoji vztrajajoči sili in sus gestivni moči čim dalje tem silnejši vzmet, da se vlije pisana drama res v ono odersko obliko, ki jo je občutil on. A s tem ni rečeno, da ostane ali mora ostati suženjsko pri prvi obliki, ne, sedaj, ko je že, udajajoč se čisto čuvstvovanju, ki ga nosi v sebi napram celotnemu delu, si ustvaril temeljno zgradbo oderske ustvaritve, sme in mora motriti to zgradbo s kritičnim očesom in jo korigirati brez morebitne nevar* nosti, da bi škodoval njeni enotnosti. Njegova živa domišljija in njegov raziskujoči razum igrata pri tem važno ulogo. Kolikokrat pridejo režiserju ravno zdaj tekom teh vaj šele čisto nove ideje, ki so največkrat najvplivnejše po= teze celote ali posameznih delov. Moderen režiser ne bo nikdar zahteval od svojih igrah cev, da dajo uloge prezgodaj iz rok, kajti učenje na pamet ne sme iti lo« čeno od ustvarjanja, ker leži v njem nevarnost kopičenja mrtvih točk v oderski ustvaritvi dotične uloge. Beseda naj izproži čuvstvo in čuvstvo besedo. Šele, ko je igralec gotov s svojo ustvaritvijo, ko tekom vaj že čisto nehote rabi prave besede, tako da bi že skoraj mogel odložiti ulogo, naj /izpo= polni znanje besedila s kolikor le mogoče pridnim učenjem na pamet. Samo tako bo mogel ustvariti res to, kar v svoji duši občuti. Ali pri nas — kje je dana igralcu prilika ustvarjati tako? Sploh ustvarjati! Nikdar! Stalno angažirani ansambl je premajhen, časa je premalo in tržaška gledališka dvorana ne nosi po pravici tega imena, kajti to j e —-dvorana za vse! Pa da bi vsaj takrat, kadar je dana prilika, da se vrši na odru vaja bili režiser in igralci nemoteni. Ne mislim samo na to, da je v mesecih, ko je najživahnejši del plesne in drugozabavne se* zone, dvorana v skoraj nepretrganem priprav* Ijanju in razpravljanju. Tudi ob dnevih, ko sc slučajno ne vlačijo med vajami v dvorano mize, stoli in kozarci, različne jestvine in se ne valijo vanjo vinski in pivski sodi — ni miru. Onega svetega tihega miru ni, ki ga potrebujeta režiser in igralec za.svoje ustvarjanje. Na odru stoji igralec ves razburkan v svoji no* tranjosti ves vzrujen in drhteč, v njem se pri* pravi j a čuvstvo do elementarnega izbruha — »hrum!« zažvenketajo spodaj vrata in razpo* saj en dekliški smeh drvi brezobzirno gor čez stopnjice mimo dvorane. Na odru se odigrava ravno scena, ki zahteva čisto posebne šti* munge, tišina je — razpoloženje čisto pravo toliko je režiser žc dosegel — zdaj se imajo izigrati ravno opi prehodni momenti, ko pre* trgajo s čisto posebnim mešanim čuvstvom izgovorjene besede to tišino kot uvod h glas* nejši sceni, zdaj, zdaj se že pripravlja v igralcu ono čuvstvo, težko in z bolečino se vije iz duše, na jeziku je že — zdaj, režiser živi z igralcem, upa, radost je v njeni: to bo zdaj prvič pravi ton, kakor ga hoče on, končno ga je igralec čisto razumel — resk! se odpro vrata z odurnim ropotom — režiser šine pokonci, razor j en ves in trpka je žalost po izgubljenem momentu, ki bi si ga bil ravnokar iztrgal igra* lec iz duše, in ki v sveti jezi zakliče glasno kle* tev — zaman je prelival svojo srčno kri! In vendar se najdejo kritiki, ki presojajo tržaške predstave z onega vidika, kakor da bi bili dani vsi predpogoji k temeljitemu na* študiranju in resnemu ustvarjanju. Na tr* žaškem odru igrajo vse čisto brez izjeme »na srečo«. A ne zato, ker ne vedo, kaj hočejo, temveč iz navedenih vzrokov. Pri tržaškem gledališču največkrat niti bralna vaja ni mo* goča, z aranžirano se mora hiteti in že pri prvi po tej mora režiser zahtevati, da govore igralci »po suflerki« in pri poznejših tudi po svojem spominu. In prva predstava je pri nas vedno to, kar je na gledališčih, kjer je umetniško de* lovanje res mogoče, zadnja vaja, takozvana -generalna vaja. In še kot gene* ral n a vaja ni prva predstava na tržaškem odru to, kar bi morala biti, saj igra se vendar le — »na sreč o.« Generalna vaja je na pravih gledališčih zadnja vaja pred predstavo, ki mora biti v vsem: v kulisah, v opremi, v kostumih in ma* skah čisto enaka predstavi. Tej vaji pri* sostvuje tudi sicer maloštevilno, a čisto po* sebno občinstvo, sestavljeno od ljudi, ki so za kritiko poklicani, gledališki ravnatelji, reži* serji, literati, avtorji itd. In pri tej vaji se po* kažejo vse one napake, ki jih nosijo vedno premij ere tržaškega odra, a premij era sama je seveda potem brez njih. Toda kakor rečeno, premij era na tržaškem odru ni niti — generalna vaja, ker tudi vse prejšnje_vaje po vsem tu rečenem niso prave. Modern režiser gleda vso odersko ustvari* tev dramatičnega dela tudi z očmi arhitekta in slikarja, in kakor hitro ni dana možnost, da se postavi na oder tudi scena takšna, kakor jo je doživel ob študiju dela režiser sam, in to vsestransko, v arhitektonični gradnji in barvni harmoniji, ki mora oklepati tudi obliko in kolorit posameznih kostumov, oziroma mo* dernih oblek, je ona od režiserja občutena enotnost oderske ustvaritve žc raztrgana. Spo* minjam na letošnjo vprizoritev »Strahov«, ki je tudi v sceničnem oziru zelo zadovoljila, ker mi je bilo vsaj deloma mogoče slediti ob njeni ustvaritvi svojemu občutenju te drame. Naj opozorim ob tej priliki na važen nedostatek te uprizoritve. Hotel sem, da se igrajo »Stra* hovi« v čisto posebnem slogu, ki bi ga imeno« val Ibsenov slog, ali nedostajalo je časa, tako da sem mogel doseči ta slog le pri igralki gospe Alvingove. Drugi se še niso mogli uživeti čisto vanj, in tako je zašla kritika v zmoto, ko je videla v igri gospe Alvingove nedostatek tam, kjer je bila vrlina. Tržaški slovenski oder in njegovo občin« stvo sta se končno tekom te sezone dvignila na tisti niveau, ki se bliža že umetniškemu ustvarjanju oziroma smiselnemu uživanju oderske umetnosti. Zdaj je čas, da nam vzraste tudi tu v Trstu pravi Talijin hram in da se ustvarijo tudi vsi drugi predpogoji za res uspešno umetniško delovanje. Če ne, je pa bilo vse dosedanje smotreno umetniško ho« tenje zaman in je vsak nadaljni napredek ne« mogoč. IGO GRUDEN: DOMOTOŽJE Kot da bi v sanjah šel skozi pomlad bredem v omotici skozi vonjave; misli od vonja vsfe mehke, sanjave tiho se predejo v solnčne daljave, zlat mi v oblake že zidajo grad. Dvigne se ptič iznad polj, iznad trat, v solnčnih valéh si otresa pereti ; z roko oči si zasenčim na poti, iščem s pogledom ga v sinji samoti, ki v koprnenju mi drug je in brat. Kriknil je ptič preko trat, preko polj, padel kot kamen v megleno obzorje : ruši nad Krasom se, pada v Primorje, grad moj z oblaki pogreza se v morje — bliže, moj dom, si mi bolj in bolj... FRANCE BEVK : POMLADNA .Zvonovi pojo ... Žarki s .peruti belimi. Cvetje in ptički, ptički, ptički... In zlate dolinice in zlati grički — trobente -- otroci z obrazi veselimi. PESEM Drevje brsti. Že cvete. Že bel dež dežuje. Vsa gruda drhti in diha — ko žena ob možu, udana, tiha... Ceda se pase. Pastarica je vrgla bič — — zavriskala sta, ona in ptič — ki je zletel, ko bi zletel vase in ga ni več nič... PREGLED Znanstveni. Nastopni predavanji ob otvoritvi slov. tehnike. (Konec.) Elektrotehnika je prodrla do velikanskih strojev. Pred letom se je porodil velikan za 60.000 kilowatov, torej za 100.000 konjskih sil. Številka dobi šele pravo obliko, če stopi neposredno pred oči opazovalca. Stroj za 60.000 kilowatov dvigne lahko vsako sekundo 60 milijonov kg en meter visoko, v minuti bi nam torej lahko dvignil veliko obloženo ladjo na 100 metrov visok hrib. Čemu tako ogromna koncentrirana zmožnost za delo? Zakaj nam je vsak veliki stroj zopet premajhen? Kaj je pravzaprav jedro problema velikega stroja? Ali ni stroj, ki nastane, če povečamo vse mere majhnega stroja 2, 3-krat, enostavno isti, samo 2, Škrat večji stroj? Ne, nikakor ne. Mere rastejo po svoje, posamezne fizikalne lastnosti stroja po svoje, teža in cena po svoje. Čarobna lepota moderne strojne tehnike leži ravno v tem, da stroj, ki za oko obdrži obliko med tem ,ko rase, polagoma izpreminja glavne svoje lastnosti. Iz elektrotehnike si hočemo ogledati vzgled. Vsak elek-triški stroj kaže kot bistvo magnetični in električni tok, ki se objemata kakor dva člena verige. Za priprosto neizurjeno oko se stroj suče, in sestav mu je kompliciran. Elektroinženjer ne vidi vrtečega se dela. Gibanje mu ni bitsveno. Analiza pusti na koncu koncev dva člena verige. Ostanimo torej pri enostavni sliki. Vsak člen verige ima v prerezu gotovo število kvadratnih centimetrov. Magne-tični tok in električni tok razdelita na vsak kvadratni centimeter enak del toka. Čim večji je prerez člena verige, tem močnejši je tok. Zmožnost za delo stroja, katero merimo s konjskimi silami, jc odvisna od produkta obeh tokov, električnega in magnetičnega. Če povečamo enakomerno vse mere našega kosa verige, povečamo v kvadratnem razmerju prerez in s tem električni in magnetični tok. Zmožnost za delo se dvigne torej s četrto potenco.*) Ideja velikega stroja nam stoji jasno pred očmi. Zakaj je šla tehnika težko pot od 10 konjskih sil do 100.000 k. s.? Ker 10.000 strojev po 10 k. s. porabi desetkrat toliko železa, bakra in drugih snovi kot en stroj za 100.000 k. s. Ker veliki stroj zahteva le desetino stroškov, katere zahtevajo mali stroji iste skupne zmožnosti za delo. Še večji je kontrast, še silnejša je moč velikega stroja. Vsak inženjer ve, da matcrijal elektriškega stroja težko dela. Segreje se od dela, en del energije, ki teče skozi stroj, se izgubi v železu in bakru v obliki toplote. Vsak kubični decimeter požre svojo množino energije. Čim več materijala, tem več izgube. Veliki stroj porabi zase v isti meri manj energije kot mali stroj, kakor porabi manj materijala. Dejstvo, da mere stroja drugače rastejo kot teža, stroški in poraba energije, nam stavi problem velikega stroja. Dejstvo, da tudi vse druge lastnosti stroja slede vsaka svojemu zakonu, dela inžcnjerju problem interesanten. Problem velikega stroja je resen, težek problem, ki nima konca in kraja, ki zahteva neskončno vrsto rešitev. Ni odveč ogledati si težave inž^njerja-konštrukterja. Ideja stroja mu jc dana, materija! si je izbral, življenje zahteva gotove lastnosti stroja. Malerijal ima svoje težave, svoje posebnosti. Ideja prinese svoje ovire. Življenje neizprosno kritizira. Naloga konštrukterja je najti pot med ovirami, prilagoditi idejo zahtevam, trdno držati v rokah materijah Dobra konstrukcija ima takorekoč ravnotežje lastnosti. Če obdržimo obliko stroja, toda povečamo mere, se težko najdeno ravnotežje podre. Vzemimo zopet elektriški strojski primer, Materijal oddaja porabljeno energijo v obliki toplote. Ta toplota moVa skozi površino stroja. Čim manjša jc primeroma površina,, tem težje odhaja toplota dela, tem bolj se segreje stroj. Dva modela istega stroja, katerih mere stoje v razmerju 1:2, proizvajata v razmerju 1:8 množino toplote. Vsak kubični decimeter ima isti del izgubljene energije in večji model ima 8krat toliko kubičnih decimetrov kot mali. Površina večjega stroja pa je le 4krat tolikšna kot površina malega stroja. Veliki model ima tedaj veliko težjo oddajo toplote. Izkušeni konštrukterji vedo, kako težko je hladiti obtežen elektriški stroj. Potrdili bodo, da je v zadnjih letih elektrotehnika morala spraviti problem odvajanja toplote v osredje. S toploto se bori stroj-velikan v prvi vrsti. Tako kakor se z velikostjo poostri vprašanje odvajanja toplote, nastanejo z velikostjo še druge težave. Zato pa izgubljajo nekatere težave malega stroja počasi svojo moč. Težišče lastnosti se z eno besedo neprestano premika, če rastejo mere. Za težiščem konstrukcije pa prodira inženjer. Večen lov, večna gonja je usoda strojnega inženjerja. Vsaka konstrukcija je le začetek nove večje, vsaka srečna misel je le začetek novega problema. Veliki stroj se nam umika naprej in naprej, nedosegljiv ogromen, strašen. Težka je naloga prvega konštrukterja, ki takorekoč leži Vedno v strelskem jarku, ki je umikajočemu sei težišču lastnosti konstrukcije vedno za petami. On ne ve, kaj ga čaka. Nove ovire velikokrat udarijo z elementarno silo in nezasluženi neuspehi so neizogibni. In vendar je ravno ta nevarna naloga čez vse lepa, čez vse čarobna. Inženjer, ki zna priboriti si višje stališče, lahko olajša nevarno delo vodilnega konštrukterja. Leta, ki leže za nami, nam kažejo strojno tehniko v boju s problemom velikega stroja. Kažejo nam, kako se je premikalo, umikalo težišče konštrukcijc, kažejo nam pot moderne tehnike. Iz te poti si opazovalec poišče smer, pravo smer, v kateri naj prodira prvi inženjer, smer, ki obeta uspehe. Izkušnja nas uči, da sc narava drži svoje poti, da je stanovitna, da ne skače sem in tja. Moderna metoda iskanja smeri jc torej velikega pomena. Povsod si moramo poiskati najprej smer, potem šele smemo prekoračiti bojno črto. V zadnjih letih je teorija začela z uspehom iskati pot elektrotehnike- v bodočnosti. Začela je razsvetljevati temno pot v neznano polje velikega stroja. Začela je v • naprej napovedovati težave, ki nas čakajo, začela.je reševati probleme, predno so nam zares stavljeni. Ta najmodernejša metoda se bo gotovo čimdalje bolj razvila. Naraščaj današnjih elektroinženjerjev ima mogoče najinteresantnejša naloge pred seboj. Proroško teorijo bo izpopolnil, začel bo računati in konštruirati v velikem stilu. Problema velikega stroja ne bo izčrpal. Pač je ravno moderna teorija, ki posega deloma že prav daleč v pri-hodnjost. razkrila že nekaj čisto novih, čisto nepričakovanih težav prav velikega stroja, ne da bi bila našla tudi rešitve. To rešitev bo našla gotovo ena prihodnjih generacij elcktroinžcnjeriev. Znano dejstvo je, da takrat, ko nastopi prava potreba, ko postane problem res velikega pomena, rešitev ne izostane dolgo. Sila lomi kola tudi v strojni tehniki, v njej mogoče še bolj gotovo kot kje drugje. Našim bralcem! Vsled večjih stroškov pri upravi lista smo ___ žal — 'primorani s prihodnjo številko zvišati ceno za posamezen izvod na 80 stotink; naročnina pa bo znašala 9 lir četrtletno. Dosedaj že vplačana naročnina se do dobe, do katere velja, ne zviša. Upravništvo. .j Ce postanejo mere verige 2-, 3-krat tako velike, se poveča magnetični tok do 4-, oziroma 9-kralne velikosti, zmožnost za delo pa se dvigne do g- oziroma 9-kratne prejtnjc zmožnosti. □□□ùaaaaaaaaaaaa I ČEVLJARNICA JOSIP KOLENC TRST | VIA COMMERCIALE 14, I. Posebnost : Izborna domača kuhinja. Izbrana domača in ptuja vina. Cena brez konkurence. Točna postrežba. češke močnate jedi in slaščice. Za obiRn obisk se priporofa Viktorija Ploder gostilničarka llllllll a □ a TELEFON 24-95 TRST Trg Venezia ex Giuseppina, Riva Grumuia 2 priporoča svojim odjemalcem v mestu- in na deželi svojo zalogo prvovrstnih istrskih, italijanskih in dalmatinskih črnih in belih vin po najnižjih cenah. Ima na deželi svoji podružnici pri Harku ZniderSitu v Sežani in pri g. Martinu Žebokin na Kozini □ KAVARNA □ UNIONE TRST, ul. XXX ottobre štv. 9 Shajaliife slovenskih sodrugov Preskrbljena je z mnogobrojnlmi ,časopisi In revijami ; alu: Vsi in od povsod, ki prihajate v Trst : zasebniki, trgovci, župani, uradniki i. t. d. izvolite se oglasiti v moji trgovini in nakupite česar potrebujete na drobno ali na debelo. Kam pa naj bi šli drugam? Sprejmite moje srčne in domače pozdrave! Na svidenje? J. ŠTOKA-TRST ULICA MILANO ŠT. 37 (prej Molino piccolo 19) založna knjigarna, trgovina s papirjem, zaloga vseh pisarniškiških predmetov i. t. d , cigaretnih papirčkih, vseh vrst i. t. d. LjubljansKa Kreditno banka Podružnica v Trstu. Centrala v Ljubljani. Podružnice: Celje, Celovec, Gorica, Sarajevo, Split Delniška glavnica : K 15,000.00(1 Rezervni zaklad : K 3,600.000 Obavlja vse v bančno stroko spadajoče posle. Sprejema vloge v lirah na hranilne knjižice proti 3 Vs0/^ obrestovan ju, na žiro-račune proti 3l’/o obrestovanju. Za na odpoved vezane vloge plača obresti po dogovoru. Izvršuje borzne naloge in daje v najem varnostne celice. Tel. št. 5-18. Blagajna je odprta od 9-13. „Njive“ izven mesta še enkrat naprošamo, da nam denar za prodane izvode netnudoma vpošljejo ; bodisi osebno ali po pošti. Za vnaprej pa prosimo, da vsakih štirinajst dni to store, da ne bomo imeli brezpotrebne vknjižbe. PiillMaUElH ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ Veletrgovina z vinom žganimi pijačami in deželnimi pridelki ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ i ■ ■ TRST - Ul. Torre bianca TELEFONO it. 18-07 22 P«evMk^a„N JIVE“ izide v četrtek dne 10. Julija □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ JADRANSKA BANKA Delniško glavnica K 30,000.000. Reserve K 8,500.000 CENTRALA : TRST Ilio Casso di Risparmio 5. □ Dia S. Nicolò 9 ] PODRUŽNICE: I cnimin] Dubrovnik, Dunaj, Kotor, Ljubljana, Metkovič, Qpatija, Split, Šibenik, Zadar. - EKSPOSITURA: Kranj' Obovljo ose o bančno stroKo spadajoče posle SPREJEMA VLOGE na hranilne knjižice proti 31!2% letnim obrestim v bancogiro-prometu proti 3°jo letnim obrestim. Na odpoved navezane zneske sprejema po najugodnejših pogojih, ki se imajo pogoditi od slučaja do slučaja Di v nim varnostne predale (Sates deposites) ■ni Blagajna posluje od 9 do 13 □□□□□□□dDandanndanadnnnannanDannaDnnanaanaDnaDadnnDannDnnannonnnnnannaDa