98 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/1 kar moramo negovati«. Sicer pa lahko iz zapisov, člankov in razprav potegne- mo vodilno misel in rdečo nit. Namreč, da je bil Ivan Hribar dosleden in neu- pogljiv; nikogar se ni ustrašil; imel je svoj kodeks etike političnega delovanja, »svoj prav«, kot je o njem nekoč zapisal akademik prof. dr. Anton Trstenjak. Hribarjeva podoba je bila skoraj eno- značna. Od mladosti je bil član Naro- dno napredne (liberalne) stranke in je veljal za načelnega in pokončnega poli- tika, kar so mu priznavali tudi njegovi politični nasprotniki. Rdeča nit razmi- šljanja in ugotovitev raziskovalcev je tudi ocena, da je bilo za Hribarja v poli- tiki praktično delovanje pomembnejše od strankarskih programov. Njegovo zasebno življenje je bilo vedno zavito v tančice skrivnosti. K temu je pripomo- gel največ sam, saj svojega zasebnega življenja ni obešal na veliki zvon in si tudi ni ustvaril konvencionalne dru- žine. Njegova zasebnost še vedno ni docela znana in tudi ni do podrobnosti raziskana. Bodoče raziskovalce torej čaka še nekaj dela, da bomo prišli do zares celovite slike tega pomembnega moža, o katerem veliko povedo tudi številni predmeti v lepo preurejeni in obnovljeni vili Zlatica v Ljubljani. V mestu, ki mu je vtisnil trajni osebni pečat in globoke sledi. Da je del njegovega zasebnega življe- nja še vedno zavit v tančice skrivnosti, potrjuje tudi javnosti malo znano Hri- barjevo lovsko udejstvovanje. Poleg iz- jemnega obsega odgovornih funkcij in nalog v javnem in političnem življenju je bil Ivan Hribar tudi prvi predsed- nik Slovenskega lovskega kluba (SLK), ustanovljenega leta 1907 v Ljubljani. Žal je o tem v javnosti malo poznane- ga in tudi monografija razen nekaterih navedb lovskih predmetov v vili Zla- tica njegovega lovskega udejstvovanja ne obravnava. Lovstvu je ostal zvest do konca življenja in je v lovišču v Cer- kljah na Gorenjskem našel vsaj nekaj miru in sprostitve. Z lovskimi trofeja- mi pa se ni nikoli postavljal. Imel je tu- di izšolanega lovskega psa. O njegovem lovskem udejstvovanju pričajo nekateri razstavljeni predmeti v obnovljeni vili Zlatica. Med njimi so tudi jedilniki, iz katerih je razvidno, da je bila na dru- žinski mizi večkrat tudi divjačina, ki so jo kupovali pri Josipu Ogrincu v Gradišču. V njegovi sobi v vili so visele tudi lovske trofeje, ki pa se v celoti niso ohranile. So pa na podestu vile na steni razstavljene fotografije Ivana Hribarja v lovski družbi in ena od njegovih ohra- njenih trofej, jelenovo rogovje. Hribar je meščansko hišo kupil leta 1918 in se je ob nakupu imenovala Klepec. Hišo je prenovil, prezidal, povečal in uredil vrt, na katerem je gojil sadje in zelenja- vo. Preurejeno hišo je poimenoval po hčerki v vilo Zlatica. Monografija je dragocen prispevek k boljšemu poznavanju dela in življenja Ivana Hribarja z nekaterih novih zor- nih kotov. Marjan Toš DAN PRIMOŽA TRUBARJA 2024 Glazerjeva dvorana Univerzitetne knjižnice Maribor, 8. junija 2024 Univerzitetna knjižnica Maribor, Zveza kulturnih društev Maribor in maribor- ske izpostave Javnega sklada za kultur- POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 99 ne dejavnosti v okviru Spominjanj že desetletje pripravljajo počastitev dneva Primoža Trubarja, in to z izjemo dveh kovidnih let vedno v Glazerjevi dvora- ni mariborske univerzitetne knjižni- ce. Spominjanja so se morala ukloniti epidemiji in zato se je počastitev s spo- minskim zapisom preselila s člankom v Večer in z dvema razpravama v Časo- pis za zgodovino in narodopisje (2020, 2–3). Ker ni bilo mogoče predvideti, kako dolgo bodo trajale omejitve za- radi epidemije, niza Spominjanj ob dnevu Primoža Trubarja pa nismo ho- teli pretrgati, smo z mislijo na bližnjo stoletnico rojstva trubarologa ddr. Jo- žeta Rajhmana (1924–1998) vpeljali vabljena Rajhmanova predavanja. Prvo predavanje je še potekalo po spletu, na- slednja tri pa že spet po ustaljeni navadi v Glazerjevi dvorani. S predavanjem dr. Aleša Mavra smo sklenili niz Rajhmanovih predavanj in s tem počastili oba, Trubarja in Rajhma- na. Pričujoča Spominjanja smo naslo- vili Primož Trubar in trubarolog ddr. Jože Rajhman. Aleš Maver je svoje predavanje naslo- vil Na sledi nevarnim razmerjem: vera, (knjižni) jezik in sosedje pri izbranih slovanskih narodih. Ob tem velja ome- niti, da je o Slovencih in bogoslužnem jeziku ob dnevu Primoža Trubarja pre- daval že leta 2017, le da se je tedaj posve- til predvsem razmerju med latinščino in slovenščino. Ta se je v drugi polovici šestdesetih let dvajsetega stoletja uvelja- vila tudi v osrednjih katoliških obredih. Že takrat si je zastavil vprašanje, kako je to vplivalo na jezikovni, narodni in tudi verski razvoj. Pri tem so se primerjave 7 Navedek je povzet po zapisu Aleša Mavra v zloženki Dan Primoža Trubarja 2024. Primož Trubar in trubarolog ddr. Jože Rajhman, UKM 2024, str. 1. z nekatoliškimi slovanskimi narodi po- nujale kar same. Aleš Maver je v uvodu poudaril, da je Jožeta Rajhmana razmerje med naro- dno in versko pripadnostjo pri Sloven- cih morda tako kot druge duhovnike z vzhoda lavantinske škofije zaradi moč- nega jezikovnega in kulturnega pritiska nemško govorečih sosedov od devetnaj- stega stoletja naprej zaposlovalo bolj kot duhovnike v osrednjem delu slovenske- ga etničnega ozemlja. Iz Rajhmanove- ga dalj časa trajajočega premišljevanja o tej temi je Maver na začetku navedel razpravo Slovenski nacionalizem in kr­ ščanstvo (Znamenje, 1975), v kateri je Rajhman v uvodu zapisal misli filozofa Janeza Janžekoviča: »Nam (katoliča- nom) je narod prvo. Najprej moramo živeti, potem moremo živeti krščansko. […] Razvoj znotraj krščanstva samega, posebej seveda v pokoncilski dobi, [je] pokazal nevzdržnosti nekdanjih ‘kato- liških’ stališč v slovenskem katolicizmu, posebno ko je koncil spregovoril o avto- nomiji zemeljskih danosti, med katere po splošnem mnenju spadata tudi poj- ma narod in narodnost. Zavedati pa bi se morali, da je slovenska Cerkev v svoji zgodovini ta pojma preveč ‘izkoriščala’ v svoje stranske namene, da sta se ta pojma že zdavnaj izkristalizirala zunaj Cerkve kot samostojna enota, da se ne bomo več mogli z njima ‘poigravati’, temveč bomo ob vedno znova resnič- ni ‘historia docet’ znali iskati zase svoj prostor v slovenskem narodu.«7 Maver je svojemu predavanju o raz- merju med versko pripadnostjo, bogo- služnim in knjižnim jezikom ter tudi vplivom sosedov pri izbranih slovan- 100 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/1 skih narodih postavil prav Rajhmanove misli, čeprav so o rabi jezika pri bogo- služju na Slovenskem pred bogoslužno reformo razmišljali mnogi. Zapletli so se v polemiko o vplivu latinščine na jezikovni, kulturni in verski razvoj. Maver pa je kot latinist poudaril, da la- tinščina kot jezik brez teritorialne ve- zanosti oziroma pripadnosti ne more ogrožati jezikov tako kot živi jeziki. V osrednjem delu si je izbral nekaj primerov iz slovanskega sveta, vendar se je izognil jezikom z večjim številom govorcev in raje osvetlil, kaj se doga- ja pri tistih slovanskih narodih, ki so pripadali in še pripadajo različnim kr- ščanskim skupnostim. Tako je mogoče pri Lužiških Srbih in Belorusih ter tu- di pri Ukrajincih in Slovakih najbolje opazovati, kako se prepletata verska opredelitev in raba jezika. Najdlje se je ustavil pri vprašanju, »kako je verska razlika narekovala jezikovno podobo Lužic in kako nastajanje lužiškosrbske- ga knjižnega jezika«. Kljub razlikam v številu govorcev in pripadnosti različnim verskim opre- delitvam je mogoče opaziti tudi po- dobnost: versko pogojenih razlik ni odpravila niti sorazmerno dolga pripa- dnost istim državnim tvorbam, vklju- čenost v določeno cerkev pa je vplivala na izbiro v javnosti rabljenega jezika. Vprašanje jezikovnega standarda je za Beloruse še vedno brez enoznačnega odgovora. Predavanje je sklenil še s primerom baltskega litovskega jezika in tako še bolj potrdil izhodiščno podmeno o »nevarnih razmerjih«. Sklepna beseda je pripadla dr. Faniki Krajnc-Vrečko, ki je niz Rajhmanovih predavanj leta 2021 začela. Poudarila je, da je teolog in filolog Jože Rajhman v Mariboru živel in deloval več kot štiri- deset let ter s svojim delom in zgledom zaznamoval njegov duhovni in intelek- tualni prostor. Njegovo široko filološko in teološko znanje mu je omogočalo razumevanje in raziskovanje slovenske reformacije ter del Primoža Trubarja in drugih reformatorjev, s čimer se je zapisal v slovensko literarno zgodovi- no. Posameznih vprašanj iz obsežnega proučevanja slovenske teološke misli 16. stoletja se je loteval interdiscipli- narno in upošteval dognanja različnih humanističnih znanosti. Prav tako je raziskoval začetke slovenske teološke govorice ter sakralno govorico in njen pomen v sodobni evangelizaciji. V po- koncilski teologiji je iskal nove izraze in novo govorico, s katero je izražal svoj odnos do Boga in človeka. Svoj zapis v zloženki je sklenila z be- sedami: »Oba, Rajhman in Trubar, sta svoje delo namenjala človeku in njego- vi duhovni ter kulturni rasti. Pri tem sta vsak po svoje občutila pregnanstvo, Trubar v svojih zrelih letih in Rajhman v svoji mladosti, kar ju je utrdilo v za- vesti, da je treba ceniti svoj jezik in svo- jo kulturo, česar se danes vse premalo zavedamo.« Majda Potrata