SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI
ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA
RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS: HISTORIA ET SOCIOLOGIA
SEKCIJA ZA ARHEOLOGIJO SECTIO ARCHAEOLOGICA
ARHEOLOŠKI VESTNIK
ACTA ARCHAEOLOGICA
VII 1/2
LJUBLJANA
1957
ARHEOLOŠKI VESTNIK - ACTA ARCHAEOLOGICA Glasilo Arheološke sekcije
Uredili:
dr. Srečko Brodar, dr. Josip Korošec, dr. France Stelè, dr. Božo Škerlj
Odgovorni ur e d n i k : dr. Srečko Brodar
Za tujejezične povzetke odgovorni urednik: dr. Matevž Šmalc Tiskala Triglavska tiskarna v Ljubljani
Arheološki vestnik izhaja štirikrat na leto. Rokopisi morajo biti pisani s strojem s presledkom med vrstami. Risbe izdelane v tušu. Na slikah in risbah mora biti podana vsebina. Povzetek naj obsega do 1/10 vsebine članka
Redakcija: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Arheološka sekcija, ^	Poštni predal 323, Ljubljana, Jugoslavija
SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI
ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA
RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS: HISTORIA ET SOCIOLOGIA
SEKCIJA ZA ARHEOLOGIJO SECTIO ARCHAEOLOGICA
ARHEOLOŠKI VESTNIK
ACTA ARCHAEOLOGICA V111/2
LJ U 13 Lj AN A 195?
Letnik Vili, 1957, zvezek 2
VSEBINA - CONTENTS
Razprave — Treatises: J. Korošec, Kultura in kulturna skupina v predzgodovini (Culture and culture group in prehistory). — J. Korošec, Opredeljevanje arheološkega gradiva (Bestimmung und Zuordnung des archäologischen Materials). — M. V. Garašanin, Neka hronološka razmatranja oko bubanjsko-humske grupe (Quelques remarques sur la chronologie du groupe de Bu-banj-Hum).
Poročila — Reports': S. Vukovič, Tragovi spiljskog medvjeda i kulture ljudi paleolitske dobe na teritoriju Varaždinskih toplica (Les traces de l’Ursus spelaeus et la culture du paléolithique dans la région de Varaždinske toplice (Thermes de Varaždin). — T. Bregant, Kremeno in drugo kamenito gradivo iz jame Samatorce (Silex und anderes Steinmaterial aus der Grotte Sama-torza). — V. Sribar, Latenski grob iz Spodnje Slivnice pri Grosuplju (A La Tène grave at Spodnja Slivnica near Grosuplje). — M. Urleb, Gradišče v Slavini (II castelliere di Slavina).
Knj/žna in druga poročila — Book and other reviews: J. Korošec, Slovenska archeologia IV—2. — T. Bregant, Josip Korošec: Arheološke ostaline v Predjami. — P. Petru, Paul Karnitsch: Die verzierte sigillata von Lauriacum. — St. Jesse, Zamenjava knjig.
SPREJETO NA SEJI PEDSEDSTVA SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 14. OKTOBRA 1957
KULTURA IN KULTURNA SKUPINA V PREDZGODOVINI
JOSIP KOROŠEC
Danes marsikateri pojmi in izrazi v predzgodovinski arheologiji še niso ustaljeni, marsikateri, ki so ustaljeni, pa še niso dovolj jasni in diferencirani. Kljuk temu, da je predzgodovina relativno še mlada veda, bi bilo nujno potrebno, da se sčasoma razčistijo nejasni izrazi in pojmi. Ne gre tu za kake momente v posameznih jezikih, ki imajo včasih težavo, da najdejo posamezne izraze za razne pojme; marveč gre za tiste momente, ki so splošnega značaja v sami predzgodovini, včasih pa v vsej arheološki vedi. Vzemimo kot primer le glavno periodizacijo predzgodovine na paleolitik, mezolitik, neolitik in na druge dobe. Čeprav uporabljajo to periodizacijo danes vsi predzgodovinarji, ako izključimo poskus Pittionija, ki je v novejšem času predlagal novo periodizacijo na litikum, keramikom in metalikum, o kateri se pa predzgodovinarji še niso dokončno izjavili, nahajamo tudi tu razne težave, ki so bolj vzrok napačne interpretacije. Pri tej periodizaciji moramo namreč upoštevati tudi geografsko lego posameznih pokrajin in s tem v zvezi tudi časovno postavitev. Nekaj drugega je namreč, ko govorimo o neolitiku na sploh, nekaj drugega, ko govorimo o neolitiku Evrope, nekaj drugega zopet ko govorimo o neolitiku Skandinavije, itd. Arheologi pa v svojih razpravah splošnega značaja včasih premalo ostro ločijo tak primer periodizacijo, čeprav nehote. Italijanska predzgodovina uporablja za mlajše neolitične obdobje sploh izraz neo-eneolitik, hoteč s tem poudariti obstoj že kovinske dobe v sredozemskem bazenu, ki je vplival tudi na obrobne pokrajine Sicilije in posamezne druge predele Italije. Toda ta izraz uporabljajo ravno tako tudi za Severno Italijo, za Balkan, tid. Vprašanje je, v koliko je to pravilno. Vsekakor je to pravilno za oznako časovnega obdobja in glede na Egejo in Sredozemlje. Kulturno pa to ni pravilno. Ako bi upoštevali še Egipt in Azijo, se seveda še močneje pokaže nepravilnost izraza eneolitik za mlajše faze neolitika s časovnega gledišča. Toda to je samo en primer, ki se javlja v okviru kronološke periodizacije in njenega poimenovanja. Takšnih primerov pa imamo veliko več. Podobni problemi so nastali ne samo v kronološki razdelitvi, temveč tudi na drugih področjih.
Med nejasne pojme v predzgodovini sodi tudi izraz »kultura*. Ta izraz je v resnici že popolnoma ustaljen, vendar pa še ni dovolj jasno diferenciran, tako da se često lahko tudi napačno tolmači, čeprav nehote. Tudi raziskovalec često zagreši napako s tem, da t. i. kulturo nepopolno
predstavi. Ne mislim tukaj na izraz »materialna kultura«, ali ipa na izraz »duhovna kultura«, ki sta po navadi točno označena. Pač pa se v predzgodovini z navadnim izrazom »kultura« pojmuje tudi neka etnična večja ali manjša skupina. Le v tistih primerih govorimo o nekem plemenu ali narodu poimensko, kadar vemo tudi za njegovo ime. Takšnih primerov je pa v predzgodovini dokaj malo. Seje od železne dobe dalje vemo po zgodovinskih virih tudi za imena nekaterih etničnih skupin. Še celo v zgodnjem srednjem vdku imamo marsikatere etnične skupine, katerih imen ne vemo za posamezna področja, oziroma ne moremo posameznih kulturnih skupin vezati na določene etnične skupine. Iz teh vzrokov se je v predzgodovini tudi ustalilo, da se v takem primeru etnična skupina poimenuje kar po kulturi, n. pr. kultura zvončaste čaše, vinčanska kultura, lužiška kultura, kultura žarnih grobišč, itd. S takim pojmom razumemo celotno kulturo, tako materialno kakor duhovno.; dalje tudi ekonomiko, da, celo jezik. Upravičeno se pritožujejo nekateri, da se s takim imenovanjem ne razlikuje tudi ljudstvo- kot nosilec te ali one kulture. Čeprav je to včasih tudi točno-, je v glavnem le navidezno. Že pri obravnavanju materialnih ostalin bodisi te ali one vrste ne moremo teh obravnavati ločeno od njihovih no-silcev, čeprav jih ne imenujemo posebej, glede na to, da ne vemo niti njihovega imena, niti česarkoli drugega, razen tega, kar nam nudijo same materialne ostaline. Le v tistih primerih, kjer se vrše samo čisto tipološke komparacije ali kaka druga podobna raziskovanja, se nosilci puščajo več ali manj ob strani, ker je v takšnih primerih zajeto veliko širše področje, v katerem je zastopano več raznih kultur ali tudi več etničnih skupin. Priznati pa moramo, da je izraz »-kultura« kot poimenovanje -za materialno in duhovno kulturo ter za njene nosilce nekoliko preozek. Kljub temu uporablja danes ta izraz večina evropskih predzgodovina-rjev, razen italijanskih. Le-ti uporabljajo namesto »kult.u-rc« izraz »civiltà«, toda tudi ne vedno. Ta izraz je pa veliko bolj posrečen. Kljub njegovi -delni prednosti, ker je v njem obsežena tudi ekonomika in sploh civilizacija poleg kulture, ga pa ne moremo prenesti v -druge jezike.
Kultura kot poimenovanje se ne uporablja le za tiste skupine, katerim ne vemo imena, temveč se uporablja tudi za tiste, katerih države so bile že formirane. Tako danes vsakdo govori o rimski, grški, egipčanski in o drugih podobnih kulturah. Vendar često tudi tu ni zajeta le duhovna kultura, umetnost itd., temveč celotna materialna kultura, ekonomika in drugo. Zato je češki arheolog Böhm že pred -leti predlagal naj hi imenovali »civilizacija« tiste primere, v katerih naj bi oznaka »kultura« istočasno ne bila iudi ekvivalent jezikovnega razlikovanja, temveč dokaz kulturne in gospodarske nivelizacije, ki se poleg tega tudi širi (Pûvod Slovanû ve svetle nové ceské literatury prehistorioké, Brno 1948). Do tega sklepa je prišel ravno zaradi tega, ker sestav ohranjenih spomenikov materialne kulture v vseh predzgodovinskih dbdöbjih ni vsebinsko isti in kvalitativno soglasen. To je popolnoma točno. Vendar je vprašanje, v koliko bi takšno poimenovanje bilo v predzgodovini bolj razumljivo. Tak izraz se vsekakor lahko uporablja tam. kjer je družbeni razvoj dosegel že takšno stopnjo, da izraz kultura več ne zadošča, kot n. pr. pri
rimski (kulturi, ker je že zdavnaj prešel ožji okvir in ker tam ne obravnavamo le drobni material, kulturo, umetnost, stavbarstvo, rokodelstvo, temveč tudi državno upravo, industrializacijo itd. Seveda je pa tudi izraz »civilizacija«, 'kakor ga danes pojmujemo, neprimeren za vse duhovne produkte, a tudi za tradicionalne izdelke materialne kulture, itd. Talko ta izraz ni nič 'boljši, kakor je izraz »kultura«, s katero pojmujemo ne samo duhovno kulturo, umetnost, temveč tudi vse civilizacijske momente. Vendar obstaja neka bistvena razlika v pojmu kulture, kjer je znan narod kot njen nosilec, ne glede na to, ako je takšno- kulturo uporabljalo tudi več drugih etničnih -skupin ali -pa le ena, ker ise v takšnem primeru že v poimenovanju kultura veže na tisti narod, n. pr. rimska kultura, -grška kultura itd., s čimer odpade ugovor, da ne vidimo nosilcev, kar nikakor me drži pri zgodnejših etničnih skupinah, katere poimenično ne moremo vezati -na izraz kultu-ra. Z-a-to -se mi zdi manj pomembno, menjati izraz »kultura« v izraz »civilizacija« pri že zgodovinskih poimensko znanih narodih in plemenih.
Pri neki predzgodovinski »kulturi« je pa mogoče tudi izraz »kultura« zamenjati z izrazom »kulturna -skupina«, da bi se moglo razumeti tudi njih nosilce, medtem ko bi -se -sam izraz »kultura« uporabljal le v zvezi z materialno in v zvezi z duhovno kulturo. Opozoriti -pa moram, da so v zadnjem času nekateri pre-dzgo-dovinarji že prešli na tak način poimenovanja, čeprav je večina danes še ostala pri starem načinu izražanja. Vsekakor moram zavreči željo nekaterih, ki menijo, da bi se naj kultura označevala v širšem pomenu, kot n. -pr. »kultura podonavskih poljedelcev« in podobno. Čeprav so mogoče na eni strani takšne želje tudi upravičene, moramo upoštevati, da -so današnja poimenovanja predzgodovinskih kultur bodisi po rekah (tiska, koroška) ali pa po lokalitetah (butniirska, starcevačka), po po-gorju (Biikk kultura), po pokrajinah (slavonska, hvarska), po kakšni posebnosti v keramiki (kultura zvončaste čaše, vrvičasta kultura), po načinu pokopov (kultura žarnih grobišč, me-ga-litna kultura), itd. tako teritorialno kakor tudi časovno omejena in predstavljajo manjše kulturne in etnične enote. S predlogi, ki so jih nekateri podali, bi dobili širše poimenovanje, s katerim kulturne skupine ne bi bile med seboj ločene niti teritorialno niti časovno že glede na njih tedanjo družbeno ureditev. Z drugimi besedami, takšna poimenovanja bi obsegala vrsto popolnoma različnih kulturnih skupin tako po materialu, kakor tudi po času. Skupno hi pa mogoče imele 'le eno obliko ekonomike.
Iz vsega vidimo, da je danes nujna potreba ostati pri nekdanjih izrazih in da jih ne gre menjati, ne zaradi ustalejnosti, temveč tudi zaradi pravilnega pojmovanja. Možnost je edino ta, ki sem jo omenil že poprej, da se namesto izraza »kultura« uporabi iz-raz »kulturna skupina«, posebno tam. kjer skupina obsega tako kulturno kakor časovno zaključeno celoto in kjer se želi zajeti poleg materialne kulture tudi ekonomiko, družbeno stanje itd. ter njih nosilce posebno pri starejših periodah, kjer nam imena plemen niso znana. Ta izraz je ravno tako mogoče uporabiti tudi pri tistih že zgodovinskih skupinah, kjer so nam imena znana, ali kjer so -nam znani tudi etični nosilci raznih kultur. Tako imamo v slovanski 'kulturi vrsto manjših kultur poimenovanih na isti način, kakor
je navada v predzgodovini, n. pr. belobrdska, kdttlaška, itd. Čeprav pa vemo za nosilce teh kultur, ni zopet z izrazom »kultura« mišljena le materialna kultura, temveč so mišljeni tudi njeni nosilci. Y takem primeru bi bil tudi primernejši naziv »kulturna skupina«.
SUMMARY
Culture and culture group in prehistory
Lately, it has become evident that the word »coiture« is .somewhat too narrow for the designation of unknown ethnic groups. And that because not only the material and intellectual cultures are treated under this notion but quite as well economics or even the bearers of a culture known only by their material remains. Therefore, it may be reasonable to change the word »culture« into the exspression »culture group«.
OPREDELJEVANJE ARHEOLOŠKEGA GRADIVA
JOSIP KOROŠEC
Pri opredeljevanju arheološkega gradiva imamo vedno pred očmi več momentov, že glede na to, kako se želi gradivo opredeliti. Nikdar se pa takšno opredeljevanje ne omejuje enostransko samo na nekatere vide opredeljevanja, pa naj raziskovalec zasleduje tudi le en cilj. Tako imamo čisto tipološka opredeljevanja, ki se naslanjajo hkrati na kronološke momente. Dalje imamo opredeljevanje po kulturah, ki je ravno tako na eni strani vezano na kronološko, z druge pa na tipološko opredeljevanje. Itd. Takšna opredeljevanja, ki so nujno potrebna, so v bistvu popolnoma normalna in tudi ne izzivajo večjih polemik, ki bi poleg tega bile, recimo, tudi politično pobarvane. Ni pa temu tako, 'kadar raziskovalec zasleduje cilj, da ugotovi etnično pripadnost nosilcev te ali one kulture ali civilizacije. Takšni momenti so posebno vezani na mlajše arheološke, oziroma že na bolj zgodne zgodovinske faze, medtem ko je za starejše arheološke faze takšno opredeljevanje skoraj izključeno, ako tu ne upoštevamo nekaterih včasih zelo drznih poskusov, ki poleg tega tudi materialno niso bili dokazani. Čimbolj se pa približujemo že zgodovinskim časom, tem večja je želja, vsako kulturno skupino tudi etnično opredeliti. Zelo često se pri tem zaide s čisto znanstvenega področja na druga, neznanstvena gledišča. Cesto se tudi želja enega ali drugega raziskovalca popolnoma napačno tolmači, čeprav so bili njegovi nameni najboljši. Ne bom se spuščal v naštevanje vseh mogočih etničnih opredeljevanj na temelju kulturnih ostalin. Omenim naj le borbo okoli opredeljevanja lužiške kulturne skupine in etničnega opredeljevanja njenih nosilcev. Koliko je bilo tu že izrečenih mnenj, koliko je bilo žolčnih napadov, ki so včasih dobili tudi čisto političen karakter! Kljub temu polemike še vedno trajajo, rešitve pa za sedaj še ni in je povsej priliki tudi še dolgo ne bo.
Posebno boleča točka v etničnem opredeljevanju na temelju kulturnega gradiva leži še vedno v iskanju zgodnje slovanske kulture in opredeljevanju raznih kulturnih skupin Slovanom. V glavnem obstajajo trije tabori. En tabor jemlje za temelj posamezne zgodovinske vire in na temelju njih odreka Slovanom v zgodnjem srednjem veku vsako kulturo. Posebno so v tem taboru zastopani Slovanom nenaklonjeni znanstveniki. \ drugem taboru so zopet znanstveniki, ki bi radi čim več kulturnih ostalin in tudi kulturnih skupin pripisali Slovanom, čeprav včasih tudi popolnoma nepravilno. V tretjem taboru so pa znanstveniki, ki so nekako
na sredi med obema prejšnjima. Ti priznavajo' tudi Slovanom njih 'kulturo (čeprav ne v celoti).
Y vsej problematiki glede na opredeljevanje pa moramo biti dosledni. Nujno je pri opredeljevanju potrebno paziti na nekaj momentov. Ti bi bili nekako sledeči :
1.	Opredeljevanje neke kulturne skupine kot celote. Gre za opredeljevanje kulturnih ostalin, ki se širijo na širšem ali ožjem področju in kažejo isti značaj tako glede materialne kulture (keramike, orodja itd.), kakor glede ekonomike, stanovanjskih problemov in drugih momentov. V takšnem primeru moramo računati, da nosilci te kulturne skupine predstavljajo v glavnem tudi neko etnično skupino z istimi navadami, isto materialno kulturo in mogoče tudi z istim jezikom. Predvsem moramo to domnevati za tiste predele, kjer je takšna kulturna skupina tudi najbolj strnjena in najbolj čista, t. j. ako jo predpostavimo nekako v njenem centralnem delu. Proti periferiji, kjer se elementi te kulturne skupine mešajo z elementi druge skupine, pa moremo domnevati, da se je mešanje kulturnih elementov raztezalo tudi na mešanje prebivalstva, z drugimi besedami, da tu ne bodo več etnično čisti nosilci le ene skupine, temveč da imamo opravka z nosilci dveh skupin.
2.	Opredeljevanje tujih elementov v neki drugače homogeni kulturni skupini. Tuji elementi so mogli dospeti iz pokrajin v neposredni okolici, ki so mejile neposredno na prostor, kjer se je širila neka taka kulturna skupina, mogli so pa dospeti tudi iz daljnih pokrajin, ki niso imele s to nikakršnega stika. Y prvem primeru je tuje elemente lahko tolmačiti, ker so stiki med sosednimi kulturnimi skupinami, ki so poleg tega tudi istočasne, morali obstajati. Čimbolj se namreč približujemo predelom, kjer sta se dve kulturni skupini stikali, tem več lahko pričakujemo tudi stičnih točk in mešanja raznih materialnih elementov, bodisi v eni ali pa drugi kulturni skupini. Nesporno je, da so posamezni takšni elementi prodrli tudi globoko proti centru. Razlikovati moramo pri tem na eni strani čist import, na druigi zopet doiuačo izdelavo po tujih vzorih, medtem ko na tretji strani lahko razlikujemo samo prevzem posameznih tujih detajlov, ki so prikrojeni domačim potrebam. Import sam je zopet mogel dospeti z zamenjavo kulturnih dobrin, z doselitvijo enega ali drugega nosilca tuje kulturne skupine, ali pa tudi na kak drug način. Tuji vzori, ki so služili za posnemanje, so dospeli na enak način, v kolikor se takšno posnemanje ni razširilo s področja stikanja dveh kulturnih skupin.
Nekoliko teže je tolmačiti tuje elemente, ki so dospeli iz oddaljenejših pokrajin. Možnosti, kako so dospeli, je ravno tako več. Lahko jih tolmačimo kot import, dospel z zamenjalno trgovino, lahko pa tudi kot elemente, dospele s kako večjo ali manjšo migracijo njih nosilcev. Seveda niso izključene tudi druge možnosti. Pri tem moramo prvenstveno paziti na oddaljenost središča za našo kulturno skupino teh tujih elementov, oziroma 'kje se le ti širijo. Ravno tako je potrebno paziti tudi na kronološke momente, ki imajo v našem primeru še posebno velik pomen. Ako so vsi kronološki momenti takšne narave, da ustrezajo bodisi istočasnosti obeh kultur ali pa vsaj njihovemu časovnemu dotiku, potem je seveda odvisno od raziskovalca, kako bo takšne tuje elemente na materialni
osnovi tolmačil. Vendar v glavnem prihajata v poštev trgovina v širokem smislu besede in migracija. Seveda so možna tudi druga tolmačenja, oziroma tudi drugačni vzroki v raznih časovnih periodah. Posebno velja to za čas večjih in hitrejših terenskih premikov, kar je posebno karakteristično za železno dobo. Tu moremo računati tudi že na rop v vojnih pohodih, dalje na vojne ali pa civilne ujetnike drugih kulturnih skupin, ki so bili s svojim orožjem, nakitom, orodjem itd. pripeljani v novo pokrajino. Vsi takšni primeri so ravno tako možni iz bližnjih ali pa tudi iz oddaljenejših pokrajin. Tolmačenje takšnih tujih elementov je zopet odvisno od njihove množine, dalje od eventualnega sprejema nekaterih elementov od domačega prebivalstva in apliciranja na lastne potrebe, od značaja samih najdb (grob, naselbina, depot, posamezne slučajne najdbe), od geografske oddaljenosti od centra glavne uporabe, itd. Le z upoštevanjem vseh takšnih momentov je mogoče tolmačiti tuje elemente v neki kulturni skupini, ki jih danes ni več malo in se javljajo povsod v vseh časovnih periodah. Kljub temu je pa vedno potrebno imeti na umu tudi časovno obdobje, ki ga raziskujemo že glede na razne načine življenja, civilizacijske stopnje in višino družbenega razvoja.
3.	Opredeljevanje posamezne zaprte najdbe neke kulturne skupine.
Pod zaprto najdbo (geschlossener Fund) razumemo danes predvsem tiste najdbe, ki kljub mogoče raznim tipološkim različkom predstavljajo vendar kronološko enotnost. To je povsod tam, kjer ni nevarnosti, da 'bi bil med gradivo dospel tuj predmet bodisi na ta ali oni način, in to ne samo v novejšem času, temveč tudi že poprej. Kot primer naj navedem samo mešanje kulturnih plasti iz raznih časovnih obdobij. Za zaprte najdbe pa moremo vzeti pri naselbinah čiste kulturne plasti, ki med seboj niso bile mešane, a obsegajo krajšo periodo, še bolj pa najdbe, ki so bile najdene v kakšni stanovanjski stavbi, včasih tudi v kulturni jami. Dalje predstavljajo za nas zaprte najdbe tudi grobovi, depoti, itd. Opredeljevanje takšne zaprte najdbe, ki je v okviru neke že znane kulturne skupine, 'kateri tipološko takšna najdba tudi pripada, ni težko. Problem pa nastaja tedaj, ko se neka zaprta najdba, recimo grob z vsemi pridevki, najde v okviru popolnoma tujega okolja ter se dalje izkaže, da nima nič skupnega z ostalim grobiščem. Takšne primere je potem mogoče opredeljevati tako, da se najdba pripiše pač tisti skupini, s katero ima tudi največ sorodnosti ne glede na to, v kakšnem okolju je najdena. Zelo pomembni so v zaprti najdbi tuji predmeti in tuji elementi. Takšni primeri nam često služijo ne samo za relativno, temveč tudi za absolutno kronologijo.
Tolmačenj, kako so posamezne zaprte najdbe dospele v kulturno njim tuje predele, je mogoče več. Pri deputili moramo računati prvenstveno zopet na trgovske stike, 'kakor moramo to domnevati v mogih primerih za druge najdbe, kjer so med predmeti domače skupine najdeni tudi tuji predmeti. Seveda so vsi takšni momenti ravno tako odvisni od časa. družbenega stanja, kulturnega in civilizacijskega razvoja, itd. Vzemimo kot primer le, koliko se je doslej postavilo raznih hipotez za znane grobove iz Trebeništa. Drugačni so primeri, kjer imamo popolnoma tujo zaprto najdbo (predvsem razne grobove, nekatere (lepote, inventar posameznih stanovanjskih hiš, itd.) v okviru neke druge kulturne skupine.
takšne najdbe, ki predstavljajo popolnoma tuj element;, pa niso prišle po trgovski poti, temveč morajo imeti za seboj tudi nosilca druge, t. j. tiste kulturne skupine, kateri najdba tudi pripada. Kako so dospeli v nove pokrajine nosilci, katerih najdbe se včasih celo zgubijo med ostalim inventarjem, je pa mogoče raztolmačiti le na temelju raznih drugih momentov, kakor so migracija, ujetniki, itd.
4.	Opredeljevanje posamezne slučajne najdbe k neki kulturni skupini. S slučajnimi najdbami razumemo danes najdbe, ki niso bile odkriie pri sistematičnih raziskovanjih, temveč slučajno pri raznih drugih delih, ali pa celo površinsko. Ako so takšne posamezne najdbe jasne in izrazite, tako da je mogoča njihova klasifikacija, je tudi opredeljevanje lahko glede na kulturne skupine, ki se širijo v tistem kraju. Teže je tedaj, ko je sicer najdba jasna in izrazita, vendar se ne sklada z dosedaj znano sliko v tistem kraju, temveč daje videz, da pripada tujemu kul tirni emu krogu. Preliminarno moremo sicer opredeliti tako najdbo, vendar so potrebna nova sistematična raziskovanja, ki bodo imela za cilj, razjasniti tak primer, da bi na osnovi tega mogli napraviti šele daljnosežnejše sklepe, posebno še, ako so taki primeri doslej bili neznani. Še teže je opredeljevanje atipičnih predmetov, katere moremo samo sumarično vstaviti v neko širšo periodo, ne moremo jih pa kulturno klasificirati. Tudi v takem primeru nas reši samo sistematično raziskovanje.
5.	Opredelevanje etnične pripadnosti neke kulturne skupine. Medtem ko se pri opredeljevanju kulturne pripadnosti lahko opiramo' le na materialno [gradivo, moramo pri opredeljevanju etnične pripadnosti neke kulturne skupine vzeti v poštev tudi druge momente, predvsem zgodovinske vire in zgodovino. Sumarno je mogoče etnično pripadnost opredeljevati tudi na drug način, vendar le sumarno, in to tam, kjer zgodovinski viri niso zadostni, ali jih sploh ni. To je pa primer z devetimi desetinami vseh kulturnih skupin v predzgodovini. Šele v zadnjih stoletjih stare ere se ta slika nekoliko spremeni. 1 oda tudi do desetega stoletja n. e. se često najdejo skupine, ki jih ni mogoče etnično opredeliti. Zato se tudi v predzgodovini etnične skupine poimenujejo po kulturnih skupinah, ker imen nosilcev teh kulturnih skupin ne vemo. Mi danes samo domnevamo, da je neka kulturna skupina, ki ima skupno materialno kulturo, skupno ekonomiko, skupne običaje, isto skupno družbeno razvojno stopnjo, imela tudi isti jezik, oziroma da je predstavljala neko etnično skupino ne glede na njeno velikost. Y davni preteklosti, recimo v neolitiku, so razlike med etničnimi skupinami glede na kulturne skupine, ki so živele istočasno v soseščini in katerih materialna kultura se razlikuje le po posameznih oblikah in po posameznih ornamentih na keramičnih izdelkih, medtem ko so drugi momenti, ‘kot ekonomika, družbena ureditev, itd. isti, bile le neznatne, čeprav moramo včasih računati tudi z veliko večjimi diferenciacijami posebno proti koncu te periode. Vendar so tedaj tudi druge razlike že veliko večje, kakor so bile v starejših časih. To se stopnjuje vse bolj, čimbolj se približujemo začetku n. e. Kljub temu se moramo zavedati, da vsaka kulturna skupina še ne predstavlja tudi posebne etnične skupine. Danes radi cepijo posamezne kulturne
skupine v večje število skupin, ki ima vsaka zase le kako njej lastno posebnost, medtem ko so v drugih momentih skoraj povsem iste. Na drugi strani imamo tudi primere, pri katerih se skuša združiti več različnih kulturnih skupin v eno. Vendar so takšni pojavi le prehodnega značaja, dokler pač ne ho uspelo začrtati točnih mejâ posameznim kulturnim skupinam, ki bodo več ali manj predstavljale enotne etnične skupine v širšem smislu.
V	primerih, kjer poznamo ime etnične skupine, kar vsekakor sodi že v mlajše periode, je opredeljevanje posameznih kulturnih skupin tej etnični skupini kljub temu včasih združeno s precejšnjimi težavami. Največ otežuje takšne poskuse, ako nimamo čvrste materialne osnove. Pri tem moramo na eni strani vedeti točno za čas, ko je na določenem ozemlju živela neka etnični skupina; vedeti moramo za njeno družbeno ureditev, poznati moramo vsaj približno ujemo civilizacijsko višino; na drugi strani moramo pa zopet vedeti za točen čas življenja kulturne skupine, ki jo mislimo upoštevati im ki jo želimo pripisati tej etnični skupini. Dalje moramo tudi paziti na migracijske momente, ki jih je etnična skupina mogoče izvršila, ter paziti, ali materialne ostaline sovpadajo z materialnimi ostalinami naše etnične skupine, itd. Drugi moment prihaja posebno v poštev tam, kjer imamo že strujemo državno tvorbo, čeprav imamo direktnih virov za to etnično skupino na tem mestu malo. Težji je primer tam, kjer so se vršili česti in večji premiki ter je pokrajina pogosto menjala prebivalstvo, ali je pa trpela pod vpadi drugih skupin. V tein oziru vzemimo samo Panonsko ravnino, kjer nam je znana od selitve narodov dalje vrsta etničnih skupin, od katerih se mnoge še ne morejo materialno identificirati, ali so pa zadevni poskusi za sedaj še sporni. Pri takšnem opredeljevali ju je potrebna pač naj večja previdnost. Le tedaj bo uspeh zagotovljen, ko bomo imeli zbrane res vse elemente, ki nesporno kažejo na pravilnost takšnega opredeljevanja.
Spričo domneve, da je etnično opredeljevanje neke kulturne skupine izven kakršnegakoli dvoma, moramo kljub temu dopustiti tudi možnost, da so takšno materialno kulturo vsaj delno mogle uporabljati tudi druge etnične skupine, na eni strani bolj ua periferiji širjenja te skupine, na drugi strani pa tudi bolj v notranjosti. Z drugimi besedami inosilci neke kulturne skupine ne predstavljajo vedno tudi stoodstotno etnično skupino. Seveda je loigično, da jedro predstavlja tudi po etnični strani kolikor toliko kompaktnost, vendar je tudi logično, da so se vršila kakor razna kulturna, tako tudi razna etnična mešanja.
Y	starejših predzgodovinskih periodah nas etnični problemi danes samo še sumarno zanimajo. Toda pereč problem predstavljajo za novejše čase, ko se skušajo na bolj ali manj posrečen način reševati.
6.	Opredeljevanje etnične pripadnosti tujih elementov v neki kulturni skupini. Kolikor gre tu samo za tuje kulturne elemente, je njihovo etnično opredeljevanje v novejših periodah kolikor toliko mogoče. Za starejše čase predstavljajo samo kulturne momente, ki jih etnično, že glede na nemožnost etničnega opredeljevanja kulturnih skupin, ne moremo opredeljevati, izvzemši mogoče redkih primerov. \ mlajših časih,
ko je etnično opredeljevanje 'kolikor toliko mogoče, pa ugotovimo v kulturi neke etnične skupine često tudi tuje elemente, ki jih moremo tolmačiti in s tem v zvezi tudi opredeljevati na več načinov. Za tujo etnično pripadnost posameznih objektov je predvsem zanesljiv import, ki je na kakršen koli način dospel v drugo skupino, čeprav so ga uporabljali nato nosilci nove etnične skupine. Takšen import je lahko pomemben le za vprašanje trgovine in nekatere druge podobne momente, medtem ko je za ocenjevanje kulturne in civilizacijske ravni le drugorazrednega pomena. Prevzem tujih elementov v neko etnično ugotovljeno kulturno skupino ter njih uporabo, posnemanje in daljnje razvijanje pa moramo kasneje imeti že za last te nove skupine ne glede na to, kje je njih izvor. Vendar lahko tuji kulturni elementi v neki taki skupini pomenijo tudi prisotnost delov tujega etničnega elementa.
7.	Opredeljevanje etnične pripadnosti celotne najdbe neke kulturne skupine. Etnično opredeljevanje je v teh primerih podobno kulturnemu opredeljevanju. V poštev prihaja zopet v mlajših periodah. Najverjetneje je, da celotne najdbe, kakor so grob, depot in podobne najdbe predstavljajo nosilce tuje etnične skupine, kolikor ne prihaja v poštev trgovina ali import, 'kar je pri celotnem tujem inventarju groba skoraj izključeno, velikokrat pa tudi pri d epotu (tuj trgovec). Pri celotni najdbi kulturne plasti v naselbini, kjer so kulturni predmeti mešani, obstoji tudi možnost importa na ta ali oni način brez prisotnosti tujega etničnega nosilca.
8.	Opredeljevanje etnične pripadnosti slučajne najdbe neke kulturne skupine. Iste težave, kakor jih imamo pri opredeljevanju slučajne najdbe k neki kulturni skupini, imamo tudi pri opredeljevanju k etnični skupini. Ako je takšna najdba v okviru področja, kjer prebiva neka znana etnična skupina, kateri najdba tudi kulturno ustreza, potem je opredeljevanje lahko. Teže je, ako je takšna najdba izven etničnega področja, čeprav kulturno ustreza. V takem primeru pomeni lahko tudi tujo etnično pripadnost nosilca, lahko pa pomeni tudi import, posnemanje, itd. v tuji etnični skupini.
Iz vsega pač lahko vidimo, da je danes pri kakršnem koli opredeljevanju, posebno pa še etničnem, potrebna zelo velika previdnost. Pri vsej problematiki nastaja tudi resno vprašanje, do katerega časa smo upravičeni etnično opredeljevati kulturne ostaline. Pri tem menim le Evropo. Vsekakor bo tudi tu potrebno napraviti neke omejitve. V starejših periodah moramo pač opustiti misel na etnično opredeljevanje kulturnih skupin. Glede tega evropski neolitik siploh ne prihaja v poštev. Isti primer bo v veliki meri tudi z bronasto dobo. Šele v železni dobi dobimo nekoliko realnejšo možnost za tako opredeljevanje, vendar tudi to samo ponekod (Iliri, Kelti, Skiti, itd.). Velik del kulturnih skupin pa tudi še v tem času ostaja nejasen. Po vsej verjetnosti ne bomo niti v železni dobi mogli vse kulturne skupine etnično opredeliti, posebno še, ker v mnogih primerih nimamo niti po zgodovinskih virih nobenega znanega imena. Za posamezne predele ne vemo niti, katera plemena so tam bila.
Pri etničnem oprede1! j e van ju slovanskih kultur, o katerih je še vedno stalen spor, je potrebno, da imamo več momentov na umu. Predvsem si moramo biti na jasnem, da je tako kulturno kakor tudi etnično opredeljevanje še veidno v povojih. Nesporne oprijemljive dokaze imamo danes nekako šele v IX. stoletju. V posameznih pokrajinah se počasi, a zanesljivo približujemo tudi VI. stoletju. To je zopet dokaz, da slovanska kuiltura VI. in VIL stoletja ni več nikakršna pripovedka. Vendar je kljub temu še težko posamezne 'kulturne skupine etnično pripisati Slovanom, čeprav je dokaj verjetno, da so takšno ali neko podobno kulturo imeli tudi oni. Ravno v tem je danes tudi največ sporov, ki vlečejo za seboj tudi še mnoge druge sklepe. Na temelju teh je tudi prišlo do mnenja, da Slovani nimajo nikakršne kulture, kar pa imajo, da je bilo prevzeto od drugih, a še to le kot posledica kasnejših stikov z naprednejšimi narodi. Jasno nam pa mora biti, da naj bo neko pleme ali narod na še tako nizki razvojni stopnji, ima vendar kult uro-, ki ustreza njeigovi ravni. Glede na domnevo o nizki razvojni stopnji Slovanov je tudi razumljiva hipoteza o nekakšni slovanski leseni kulturi, ki so jo želeli pripisati Slovanom. Napačno bi bilo danes dokazovanjei o nekaki visoki slovanski kulturi na začetku n. e., ker za to manjkajo kakršni koli materialni oprijemljivi dokazi. Tozadevno tudi lužiška kulturna skupina in njej sledeče kulture žarnih igrobišč v Rusiji ne morejo še nikakor razjasniti tega vprašanja. Opozoril bi pa rad na nekaj momentov, na katere je potrebno paziti in katere moramo vzeti v poštev tudi pri opredeljevanju kultur drugih etničnih skupin. Kor pri tolmačenju ene kulturne skupine kot celote prehajamo tudi na tolmačenje raznih detajlov pri posameznih oblikah, pri ornamentiki, itd., in sicer za vsak predmet posdbej, da bi ugotovili sestav kulture, njeno višino, njen razvoj itd., moramo pri takšni analizi predmetov zastaviti nekaj vprašanj na temelju katerih moremo šele dobiti pravilno sliko: 1. poreklo predmeta, 2. izdelovalca predmeta, 5. nosilca predmeta. Za kronološko opredelitev je potrebno še nekaj točk, ki jih pa tu ne bom našteval.
Pri izvoru predmeta moramo upoštevati tuj ali domač izvor. Pri tujem izvoru moramo zopet razlikovati, ali je tak predmet nekaj tujega v celotni kulturi, ali pa se je že udomačil in začel posnemati in dalje samostojno razvijati. V tem primeru maramo tak predmet ali vrsto predmetov tolmačiti že kot last tiste etnične skupine ne glede na to, od kod izvira osnovna oblika. Je pa še drug problem pri vprašanju izvora. Gre za vprašanje posrednega in neposrednega izvora. Zelo često se namreč zaradi pomanjkanja dokazov o posrednem izvoru jemlje preprosto kar neposredni izvor, čeprav je časovna razlika zelo velika. Kot primer naj omenim le zelo pogosto uporabljen izvor za posamezne izdelke slovanske kulture IX. in X. stoletja, ki se enostavno pripisujejo rimski kulturi. Nesporne so sorodnosti in včasih imamo tudi identičnost med eno in drugo kulturo. Vendar je to le olajšan način tolmačenja, ki pa vedno tudi ni točno. Dobro vemo, do katerega časa sega rimska kultura. Predmeti slovanske kulture, ki se z njo povezujejo, pa sodijo v IX. in celo v X. stoletje. Tako obstaja med eno in drugo kulturo nekaj stoletij. Ako je sedaj izvor res v rimski kulturi, ta neposredno ni mogla
tega dati Slovanom, ako nimamo v prejšnjih periodah nikakršno sled v sami slovanski kulturi, temveč morajo obstajati druge vmesne kulture, ki so takšne predmete posredovale slovanski kulturi. Z drugimi besedami, lahko govorimo o rimski kulturi za predmete, ki so v slovanski kulturi, a imajo sorodnost z rimsko le kot o praizvoru, medtem ko leži pravi direkten izvor za slovansko kulturo drugod. Tak izvor je pač potrebno poiskati. Y primeru, da ga ni mogoče ugotoviti, 'kar se pogosto dogaja, pa ne smemo neko drugo kulturo, do katere sega -časovna praznina več stoletij, prikazovati kot tisto, iki je direktno vplivala, čeprav so mogoče pravzori -res bili v tej kulturi.
Pri vprašanju, kdo je izdelovalec nekaterih predmetov, je nujno imeti na umu, da v posameznih kulturah nosilci niso bili istočasno tudi izdelovalci določenega števila arheoloških objektov, bodisi nakita ali pa keramike, orodja in orožja. S tem ne smemo popolnoma izločiti niti nosilcev kot soudeležencev pri izdelovanju, kot ne moremo izključiti izdelovalcev, da ne bi bili tudi nosilci. Konkreten primer nam je danes sporna keszthe-lyska kulturna skupina, katero imajo nekateri za čisto nomadsko, avarsko, medtejn ko drugi dopuščajo sodelovanje tudi drugi etnični skupini, Slovanom, ter jo zato tudi imenujejo avaroslovanska. Podoben primer je tudi še z marsikakšno drugo, ki se -označuje kot nomadska ali kot pohunska, medtem ko drugi sodijo, da so pri njej bili soudeleženi tudi Slovani, glede na to, da so v tem čaisu bili na tem področju.
Y zvezi z drugim vprašanjem je tudi tretje vprašanje, kdo je uporabljal predmete v takšnih spornih kulturah ali kdo je bil nosilec raznih slovanski kulturi tujih izdelkov. Ako v takšnih primerih nimamo neke posebne kulture, ki bi jo mogli pripisati Slovanom, je popolnoma razumljivo, da je slovanske kulturne ostaline potrebno iskati med izdelki, ki se sicer pripisujejo kaki drugi etnični skupini, s katero so pa Slovani skupaj živeli. V zvezi s tem bi mogli napraviti nekoliko sklepov:
1.	Slovansko kulturo je mogoče etnično identificirati le na temelju analize materiala.
2.	Pri skupnem življenju z drugimi etničnimi skupinami mora del slovanske kulture, ako le ta ni samostojna in se jasno ne loči od drugih, biti v okviru kultur tistih etničnih skupin, s katerimi Slovani žive skupaj.
3.	Glede na sožitje med nomadi in Slovani v prvih stoletjih po selitvi je eno od glavnih vprašanj izdelovanje kulturnih in civilizacijskih izdelkov. Vprašanje je, kdo je izdeloval in za koga. Tako so Slovani mogli izdelovati masikakšne predmete za nomadska ljudstva, s katerimi so skupaj živeli in sicer po nomadskih vzorih, izvzemivši keramiko.
4.	Ni izključno, da so Slovani poleg tega, da so izdelovali posamezne predmete, jih -tudi uporabljali, čeprav ti nosijo tuj karakter.
To nas zopet vodi k temu, da vsak n. pr. po- materialu nomadski grob ne moremo imeti v resnici za nomadski tam, kjer so Slovani živeli skupno z nomadi. Ravno tako tudi izrazit slovanski -grob ne gre preprosto opredeliti Slovanu. Podoben primer je bil tudi v krajih, kjer so se Slovani stikali z drugimi etničnimi skupinami, s katerimi sicer niso živeli v skupnosti. Poleg kulturnega mešanja moramo slovanski konservativnosti
dopustiti tudi etnično mešanje. S tem pa hočem le reči, da so Slovani posebno v mejnih pokrajinah ravno tako lahko uporabljali druge kulturne elemente, kakor so tudi druge etnične skupine mogle 'biti in tudi bile pod delnim vplivom slovanske kulture. Pri tem se mi zdi, da ni vedno pomemben le izvor, temveč tudi dejstvo, v koliko je kakšna etnična skupina nekaj prevzela, a dalje samostojno razvijala. Napačno bi bilo namreč gledišče, ako bi smatrali za last neke etnične skupine le tisto, kar je sama ustvarila in tako videli večjo ali manjšo kulturno samoniklost, ter na temelju tega sodili o kulturni ravni te etnične skupine. Zavedati se namreč moramo, da samoniklih kultur ni. Šele s sprejemom raznih tujih elementov in z njihovim kasnejšim samostojnim razvojem, poleg seveda tudi domačih elementov, postanejo posamezne kulture več ali manj značilne. Na ta način tudi ne smemo zanikati samostojne iznajdbe marsikakšnega izdelka, kakršne koli vrste. Vendar se ti omejujejo zvečine le na razne vrste ali pa tipološke inačice nakita, z drugimi besedami so bolj povezani z modo, ne pa toliko z življenjem in vsakdanjimi potrebami. Seveda so tudi takšni, recimo modni, predmeti za ocenjevanje splošne kulturne ravni pomembni in jih ne gre zametavati.
ZUSAMMENFASSUNG
Bestimmung und Zuordnung des archäologischen Materials
Bei der Bestimmung und Zuordnung des archäologischen Materials ist am schwierigsten das Problem der ethnischen Bestimmung, während man kulturell und chronologisch das Material viel leichter oder mindestens ohne zuviel Widersinnigkeiten bestimmen kann. Bezüglich des ganzen archäologischen Materials kann man heute einerseits mit Rücksicht auf die kulturelle und anderseits auf die ethnische Bestimmung und Zuordnung einige Grundsätze festsetzen. Bei kultureller Bestimmung kann man unterscheiden:
1.	Bestimmung einer Kulturgruppe als eines Ganzen, 2. Bestimmung fremder Elemente in einer der sonst homogener Kulturgruppe, 5. Bestimmung eines einzelnen geschlossenen Fundes einer Kulturgruppe und 4. Zuordnung eines einzelnen zufälligen Fundes zu einer Kulturgruppe. Bei ethnischer Bestimmung kann man unterscheiden: 1. Bestimmung der ethnischen Zugehörigkeit einer Kulturgruppe, 2. Bestimmung der ethnischen Zugehörigkeit fremder Elemente in einer Kulturgruppe, 5. Bestimmung der ethnischen Zugehörigkeit eines geschlossenen Fundes einer Kulturgruppe und 4. Bestimmung der ethnischen Zugehörigkeit eines zufälligen Fundes einer Kulturgruppe.
Besonders die ethnische Bestimmung erheischt eine ausserordentliche Vorsicht. Bezüglich der älteren Perioden der Vorgeschichte müssen wir von der Absicht einer ethnischen Bestimmung abstehen. Erst etwa für die Eisenzeit kommen wir auf etwas festeren Boden, aber auch hier nur hinsichtilich einzelner Gebiete. Sogar nach u. Z. gibt es etliche Kulturen, die noch heute keinem Volke mit Sicherheit zugeordnet werden können. Auch hinsichtlich der Slawen gelangen wir zu wirklichen Beweisen und zur Bestimmungsmöglichkeit erst im IX. Jahrhundert, da und dort aber auch schon etwas früher. Es ist grundfalsch
«
heute von einer hohen slawischen Kultur am Anfang uscrer Zeitrechung zu reden. Auch die Lausitzer Kultur und ihr folgende Kulturen der Brandgrnb-stätten in Russland können nicht zur Lösung dieser Frage verhelfen.
Bei der ethnischen Analyse der Gegenstände muss man aber noch einige Grundsätze beachten: 1. die Ursprungsfrage des Gegenstandes, 2. die Frage des Verfertigers und 5. die Frage des Trägers des Gegenstandes. Bezüglich des Endschlusses muss man gestehen, dass es nicht immer möglich ist, ein Grab mit Kulturresten einer ethnischen Gruppe in Wirklichkeit auch dieser Gruppe zuzuordnen, denn es fanden sowohl verschiedene Kultur-aLs auch verschiedene ethnische Mischungen statt. Es wäre auch falsch zu schliessen, dass das Eigentum einer ethnischen Gruppe nur das wäre, was diese selbst geschaffen hat, denn schliesslich gibt es keine urwüchsigen Kulturen. Als Eigentum einer ethnischen Gruppe muss man dieser auch alle von ihr angeeigneten Gegenstände zuordnen, ohne Rücksicht auf ihren Ursprung.
»
NEKA HRONOLOŠKA RAZMATRANJA OKO BUBANJSKO-HUMSKE GRUPE
MILUTIN V. GARAŠANIN
Pažnja praistoriskih arheologa koncentrisana je, osobito u poslednjim godinama na probleme relativne i apsolutne hronologije. Interesovanje za ova pitanja sasvim je opravdano i razumljivo. Bez fiksirane hronologije nemoguće je bliže odrediti ni okvir u kome se pojedine kulturne grupe razvijaju, ne može se takodje ostvariti ni krajnji cilj svakog sistematskog arheološkog istraživanja, utvrdjivanje istoriskoig, umetničkog i socijalno-ekonomskog razvitka. Arheološki rad lišen kronološkog okvira, plod je praznog domišljanja, čiji je rezultat jalova spekulativnost.
U unutrašnjosti Balkanskog Poluostrva, posebno Bugarskoj, Makedoniji i Srbiji, postoje dovoljni elementi za utvrdjivanje relativne, pa dobrim delom i apsolutne hronologije: nalazeći se u neposrednom sused-stvu egejsko-anatolskog područja ove oblasti bile su sa njim u tesnoj kulturnoj vezi. Povezanost u isti kulturni kompleks pruža ovde mogućnost uitvrdjivanja sigurnije relativne hronologije, a importovani objekti daju osnove za bliže apsolutno-hronološko povezivanje.1 Ovakvi elementi importa postoje još u neolitu, n. pr. vinčansko-tordoškoj fazi vinčanske grupe,1 2 dok ih kasnije, u bubanjsko-humskoj grupi, koja obeležava početke metalnog doba, nalazimo u nešto većoj meri. Na ove poslednje elemente nedavno je ukazala D. Gairašanin.3 Rezultati novijih iskopavanja u našoj zemlji, posebno na Bubnju i Velikoj Humskoj Čuki kod Niša, kao i bliže upoznavanje odgovarajućih pojava u Grčkoj, pružaju danas izvesnu dopunu izlaganja D. Garašanin, dajući mu čvršću podlogu i potporu. S toga je potrebno da se najpre posebno osvrnemo na pomenuti materijal.
U svome radu D. Garašanin obradila je jedan pehar na niskoj nozi sa uvučenim obodom (sl. 1), jednu malu kamu sa izvijenom oštricom (si. 5), pehar sa visokom trakastom drškom preko oboda (si. 2) i jedan fragmenat
1	Pri tome se naravno mora voditi računa i o činjenici da n,i medju elementima pravog importa nije moguće svima pripisati uvek istu važnost, što zavisi pre svega od namene objekata i materijala od koga su radjeni. Svakako da i ovde prvo mesto po značaju pripada keramici koja, zbog svoje lake lomljivosti, nije mogla ostati u upotrebi predugi niz godina. Na pitanje metodske ocene značaja importovanih objekata osvrćem se na drugome mestu, u jednom radu koji se nalazi u štampi u Starinaru.
2	M. Garašanin, Archaeologia Jugoslavica I (1945), 1 i d-
3	D. Garašanin, ibid., 19 i d.
«linijske keramike (sl. 4). Na prvom od ovih objekata nema potrebe posebno se zadržavati, pošto je o njemu tačna i dovoljna ocena, kako u pogledu njegove opšte pripadnosti ranoheladskom periodu, tako i u smislu njegove bliže datacije u tom periodu.4
Od većeg značaja bila bi kama sa izvjesnom oštricom (si. 5). D. Gara-šamin protumačila je ovaj predmet kao import, ili objekat nastao u našim krajevima direktnim ugledanjem na uzore sa jugoistoka.5 Kao najbliže analogije našem primerku, ona je navela kamu iz Eutresisa, kao i primerke iz Troje. Bližć uporedjenje ovih objekata sa onim sa Velike Humske Čuke, pokazuje da se radi o dvema raznim varijantama jednog istog osnovnog tipa, kojima je zajednički izvijeni oblik oštrice, dok je razlika izmedju njih u tome, što je kod varijante iz Eutresisa ploča
SI. i.
za utvrdjivanje drške zapravo izvučena na gore u vidu trna, što važi i za trojanske primerke, dok je na Velikoj Humskoj Čuki, ovaj deo neznatno ovalno proširen.6 Treba naročito izričito pomenuti da varijanta sa Velike Humske Čuke nije nepoznata u Grčkoj: ona je zastupljena jednim primerkom kame iz groba 107 u Asine, koji publikuju Frödin i Person.7 Istoj varijanti pripada i jedan primerak iz Argosa nadjen
t
4	Ibid., 20—21. Ovde se danas mogu spomenuti i primerci sudova ovog oblika sa iskopavanja D. Theoharisa u Ratini u Atici. Objekti, još nepublikovani, čuvaju se u Arheološkom muzeju u Atini. Medju'ovim materijalom mogao sam osobito zapaziti nekoliko primeraka koji se fakturom jako približuju objektu sa Velike Humske Čuke. Prema podacima dobijenim u Arheološkom muzeju u Atini objekti iz Ratine pripisuju se ranoheladskoj fazi III. Up. i S. Hood, Journal of Helletnstuđies LXXV (1955), Suppl., 6.
6	D. Garašanin, op. cit-, 21.
6	H. Goldman, Excavations at Eutresis in Boeotia (1931), 216 i d-, si. 286, 7. D. Garašanin, op. cit. si. 4 a.
7	O. Frödin-A, Persson, Asine (1938), 257 i d., fig. 184, 3. Ovde se kao analo-
gija takođje navodi primerak iz Eutresisa, kao i paralele iz Male Azije. Analogija iz Fokide, koja se medjutim ovde navodi nema zapravo nikakvih osnova, jer se radi o običnoj kami sa proširenim delom za utvrdjivanje drške i pravim sečivom. Da je ovaj poslednji objekat nađen na zdravici u neolitskom naselju je samo posledica neuočenog poremećaja u sloju. Za ovaj primerak up. i T. MvAovài,, 'H veoAi&mrj	èv 'EÀÂdôi (1928), 61, sl. 64.
HO
prilikom iskopavanja francuske škole u ovom mestu 1955 godine.8 Iako mi bliži podaci o sloju gde je ovaj predmet nadjen i uslovima nalaza nisu poznati, svojim tipološkim karakterom primerak iz Argosa identičan je sa komadom sa Velike Humske Čuke. Najzad kame tipa sa izvijenom oštricom zastupljene su još jednom varijantom, poznatom sa nedavnih iskopavanja J. Caskey-a u Lemi (si. 5).9 Varijanta kojoj pripada ovaj objekat veoma je bliska onoj sa Velike Humske Čuke ili iz Asine, od koje se razlikuje samo svojim većim dimenzijama i činjenicom da se na delu za utvrdjivanje drške nalaze dva innesto tri eksera.
SI. 2.
Utvrdjivanje hronologije ovde navedenih varijanata ne pričinjava posebnih teškoća. Najstarija je, bez sumnje, varijanta iz Lerne, koja potiče iz jednog sloja ramoheladske faze, koji, po svemu sudeći, mora pripadati prilično ranom razdoblju ove epohe, jer prethodi njenom glavnom objektu, t. zv. kući od ćerpiča.10 11 Varijanta iz Eutresisa svakako je kasnija. Ona potiče iz sloja neposredno iznad zgrade T iz ranolieladske faze III, te kako ističe H. Goldman, može pripadati ili ovom razdoblju, ili početku srednjeheladske epohe.11 Najzad varijanta sa Velike LI umske Čuke pripada već nesumnjivo potpuno razvijenom srednjeheladskom periodu, iz koga potiče grob 107 u Asine.12
8	Muzej u Argosu, nepublikovano.
9	J. Caskey, Hesperia XXIV (1955), 46, PI. 23 b; up. isti, Archaeology 1955, 120, fig. 9.
10	Hesperia, loc. cit.
11	Goldman, op. cit., 218.
12	Frödin-Persson, op. cit. 275 i d. Interesantan prelazen tip između kama sa izvijenom i onih sa pravom oštricom pretstavlja primerak iz Seskla koji publikuje X. Taovvxag, At nçoïazoçixai dxpozzóAeig, Atfivviov xal ZioxXov (1908. 132 id.) T. 4,13. Kod njega su leđa sečiva potpuno prava, a samo oštrica nešto izvi-
Iz svega gore iznetoga proizlazi, dakle, jasno da kame sa izvijenom oštricom predstavljaju formu orudja poznatu u egejskom, a delom i u maloaziskom području, i da se javljaju u nekoliko varijanata koje ob-uhvataju period ranog i srednjeg heladskog doba. Varijanta zastupljena na Velikoj Humiskoj Čuki pripada ovom poslednjem periodu.
Pehar sa velikom drškom koja prelazi preko oboda, jedan je od oblika keramike koji se takodje nesumnjivo vezuje za srednjeheladsko doba. D. Garašanin navela je niz analogija koje pokazuju postojanje ovih oblika prvenstveno na grčkom kopnu, gde su poznati u okviru ke-
Sl. 3.
ramike sa mat slikanim ornamentima (matt painted), dok im forma nije strana ni sivoj miniskoj robi.13 * Isti oblik, nekada i sa dve naspramne drske stvarno je poznat sa niza nalazišta u Grčkoj i izradjen u raznim tehnikama. Tako ga nalazimo u Bgini,11 Asine, med ju materijalom koji istraživači ovoga nalazišta pripisuju srednjeheladsko j fazi II, i gde je oblik o kome je reč takodje u grupi matt painted keramike,15 * * 18 zatim u obliku žute minijske keramike u Korakou.10 I sud iz Schacht-groba IV
jena. Oblik dela za utvrđivanje drške sličan je onome na varijantama iz Lerne i Velike Humske Čuke, sa razlikom što ovde ima 4 rupice za eksere. Po Tsun-tasu predmet pripada grobu 25 (međutim u tekstu o tom grobu, op. cit-, 136 ovaj se objekat ne pominje), koji potiče iz srednjeg heladskog perioda.
13	D. Garašanin, op. cit., 21
11 G-Weiter, Ä’gina (1938), 14 i đ., Abb. 21
15 Frödin-Pensson, op cit., 271 i d., fig. 186. Za podelu srednjeheladske faze prema karakteru materijala, koju predlažu ovi autori up. i bid., 260 i d. Treba
ipak podvući da se ovaka podela zasada još uvek mora smatrati problematičnom, s obzirom na teškoće hronološke diferenciacije srednje-heladskog materijala
uopšte. Up. i F. Schachermeyr, Prähistorische Kulturen Griechenlands (sep. iz Pauly-Wissowa, Realencyclopädie d. klassischen Altertumswissenschaft, Suppl. VI), st. 1454.
18 C. Biegen, Korakou (1921), 18 i d., fig. 26 (sa jače zaobljenim profilom, no kod primeraka iz Velike Humske Čuke). I u slikanoj keramici srednje-heladskog doba zastupljena je ova forma, up. ibid., 24 i d., fig. 38.
u Miteni, pripada u krajnjoj liniji ovom obliku,17 dok se u Egini oblik
0	kome je reč javlja sa importom Kamares keramike.18 Za nas je medjutim od osobitog interesa jedan primerak suda ove vrste otkriven 1956 godine prilikom iskopavanja D. Theobarisa na nalazištu u Jolkosu kod Velesa,19 u srednjeheladskom sloju (si. 3). Ovaj je primerak od posebnog značaja, jer se na njemu spajaju oblik i faktura koje nalazimo
1	na objektu sa Velike Humske Čuke, lokaliteta na kome je primerak ove vrste usamljen i stran. Pomenute analogije, a osobito primerak iz Jolkosa, ubedljivo potvrdjuju da se kod našeg objekta radi o importu sa juga.
Predjimo najzad na poslednji objekat koji nas ovde interesuje: frag-menat minijske keramike sa Velike Humske Čuke (si. 4), na koji je prvi pažnju skrenuo Milojčić, pa su zatim o njegovom značaju govorili i drugi autori.20 D. Garašanin istakla je da se ovde može raditi o jednoj imitaciji prave minijske keramike, koja bi poticala sa juga.21 Reša-vanje ovoga problema iziskuje i nešto detaljniji osvrt na karakter minijske keramike uopšte. U svojim osnovnim, da tako kažemo klasičnim oblicima, sive minijske keramike (grey mynian), ova je vrsta grnčarije potpuno jasno odredjena u fakturi (svetio siva keramika, čija površina, pri dodiru, daje utisak da je prevučena sapunicom), tehnici (rad na grnčarskom kolu) i oblicima (pehar sa dve drške i pehar na visokoj, prstenastoj nozi).22 No pored ove klasične minijske keramike postoje na području Grčke, niz lokalno radjenih keramičkih vrsta, čiji se oblici vezuju za oblike minijske keramike, faktura imitira minijsku, iako po pravilu ne dostiže nikada odlike koje karakterišu minijsku keramiku pri dodiru, no one su po pravilu uvek izvodjene slobodnom rukom. Najpoznatija u ovoj grupi bila bi t. zv. minijska keramika Argolide (Argive mynian), čiji naziv nije najsTećnije odabran,23 jer se keramika vrlo sličnog karaktera pojavljuje i u drugim područjima. Da pomenemo najzad, da postoje i jako grube keramičke vrste, radjene u mnogo primitivnijoj tehnici od loše prečišćene zemlje ili zemlje mešane sa zrncima peska, često neujednačeno pečene, koje medjutim nesumnjivo drže oblike minijske keramike i pretstavljaju forme koje ovu keramiku prate. Takva grnčarija poznata je n. pr. med ju tesalskim materijalom srednjeheladskog doba,24 ali se nalazi i na drugim mestima. Kao primer
17	Up. napr. N. Aherg, Bronzezeitliche und Früheisenzeitliche Chronologie IV-Griechenland (1933), 45 i d., Abb. 74.
18	Welter, loc cit-
19	Prijatna mi je dužnost da na ovom mestu zablagodarim kolegi Theo-harisu, koji mi je ljubazno dao podatke o ovom objektu i njegovu fotografiju sa odobrenjem da je mogu publikovati.
20	V. Milojčić, Chronologie der jüngeren Steinzeit Mittel-und Südosteuropas (1949), 55-56. Milojčić je tada datirao Veliku Humsku Ćuku u srednjehe-ladsku fazu II. Pominjući kamu iz Velike Humske Čuke, on navodi da ona ima tri rupice za eksere, što treba međutim ispraviti.
21	D. Garašanin, op. cit., 21 i d.
22	Poslednji put su odlike ove keramike dobro sumirane kod Schachermyr, op. cit-, 1463 i d.
23	Ibid., 1454-1465.
21 Milojčić, Archäologischer Anzeiger (1955), 204 i d.
ovaikve grnčarije navodim jedan fragmenat nadjen kao slučajan nalaz u Brauronu u Atici, na mestu jedne velike srednjeheladske i mikenske akropole25 26 (sl. 6). Primerak koji ovde donosim pripada srednjehelad-skoj gruboj keramici, a svojim oblikom bliže se vezuju za fonme koje Frodili i Persson smatraju osobito starim u okviru pomenutoga perioda.28 Fragmenat minijske keramike sa Velike Humske Čuke zapravo se prvenstveno može vezati za drugu vrstu minijske keramike, t. j. lokalne imitacije koje podražavaju klasičnim minijskim oblicima, one u koje ubrajamo i keramiku tipa argive mynian. Ovaj je primerak prema tome importovan sa strana u niško Pomoravlje, kako je to' ocenila i D. Garašanin. Za nas je medjutim od značaja i treća keramička vrsta. Bez obzira na razlike u kvalitetu zemlje, koje nesumnjivo ukazuju na lokalne iz-radjevine, treba pomenuti da je faktura ove keramike često, srodna sa onom koju nalazimo na našoj keramici bubanjsko-humske grupe. Kod navedenog primerka iz Braurona, ova odlika jasno dolazi do izražaja. Najzad, ova keramika značajna je za nas iz još jednog razloga. Iskopavanja na Bubnju 1954—1956 godine, pokazala su da se kao jedan od vodećih oblika keramike faze Bubanj-Hum II, ima izdvojiti široka zdela, sa razgrnutim ili koso« zasečenim obodom i trakastim drškama ispod oboda, forma kakva je delom tipična za minijsku keramiku i kojoj pripada i pomenuti öbjekat iz Braurona.27 I u izvesnim drugim odlikama tehnike i fakture, koje ovde samo sumarno navodim, naišao sam na gotovo identičnost pojava STednjelieladskog perioda i onih u fazi Bubanj-Hum II.28 Na značaj ove pojave, koja se odlično daje uskladiti sa datiranjem najvećeg dela importovanih objekata na Velikoj Humskoj Čuki vratiču se još u kasnijem izlaganju.
25	Probna iskopavanja na ovom mestu vršio je I. Papadimitrieu, sa kojim sam i obišao sam lokalitet.
26	Frödin-Persson, op. cit-, 260 i d.
27	Za podelu bubanjsko-humske grupe up. M. Garašanin, Congrès international des sciences préhistoriques et protohistoriques, Actes de la Illme session 1950 (1953), 102 i d., čime se koriguje i dopunjava «tara podela A-Oršića-Slavetića. Iskopavanja na Bubnju potvrdila su uglavnom tada stvorenu podelu, proširujući je samo u izvesnim daljim detaljima. Tako je faza Bubanj-Hum I mogla biti podeljena u dva razdoblja a i b, od kojih poslednje, obuhvatajući sve osnovne odlike razdoblja a, sadrži još i importovane bađenske i kostolačke grupe. Takođe je ustanovljeno da fazi Bubanj-Hum II (Oršić-Slavetić, Unterstufe III—IV), sleduje još jedna faza Bubanj-Hum III, čiji vodeći oblik, grubi i dosta visoki sud sa dve drške, može da se poveže donekle i sa sudovima perja-moške grupe u Banatu i Pomorišju. Takođe su tek ova iskopavanja pokazala da oblik o kome je na ovom mestu reč pretstavlja jednu od vodečih formi bubanjsko-humske grupe II.
28	Pored opšte analogije pomenute gore, napominjam i izvesne direktne paralele. Tako jednom tipičnom obliku minijskog pehara sa dve drške koje ne dopiru do oboda, u tehnici argive mynian (muzej u Argosu) direktno odgovara primerak nađen 1955 godine prilikom iskopavanja na Bubnju na Pepe-lištu I koje pripada fazi Bubanj-Hum II (terenski inventar br. 250/1955). Među materijalom iz Egine u komparativnoj zbirci engleske škole u Atini, nalazi se veći broj fragmenata srednjeheladske keramike sa efektima raznih boja postignutim raznim intenzitetom pečenja, što takođe pretstavlja jednu od tipičnih pojava u keramici faze Bubanj-Hum II. Prvi preliminarni izveštaj o iskopavanjima na Bubnju u 1954, koji već obuhvata glavne podatke o ovim karakteri-stičkim odlikama bubanjsko-humske grupe, nalazi se u štampi.
Iz gore i zine tog proizlazi, dakle, da elementi importa ustanovljeni na Arelikoj Humskoj Čuki pripadaju različitim epohama: ranoj i srednje-heladskoj, što nesumnjivo govori u prilog njihovom stratigrafskom razlikovanju u pomenutom nalazištu. Nažalost, doskora, u ovom smislu nije bilo moguće doneti makakve preciznije podatke: kao što je poznato, dnevnik sa iskopavanja M. Grbica 1934 godine na Velikoj Humskoj Čuki propao je u toku II svetskog rata. U vezi sa ovakvim stanjem, 1956 godine, preduzeta su nova kontrolna iskopavanja na Velikoj Humskoj
Čuki.29 Vodeći računa o karakteru i topografiji terena, strmog brežuljka dominantnog i teško pristupačnog, sa vrlo oštrim padinama u svim pravcima i sa gornjim platoom u padu u pravcu sever-jug, radovi su preduzeti tako što su blokovi, dimenzija 3 X 3 m, bili postavljeni u grupama, na severnom, srednjem i južnem delu platoa, i to u jednoj osovini pravca sever-jug. Ovakvim načinom rada trebalo je obezbediti pregled strati-grafije terena u njegovim glavnim delovima. Mora se nažalost podvući da postignuti rezultati pokazuju da se materijal sa Velike Humske Čuke stratigrafški teško može iskoristiti. Sam brežuljak sastavljen je od kreč-njaka, tako da je zdravica ili krečnjačka stena ili kamenje nastalo raspa-
29	Radove je finansirao Narodni muzej u Nišu, a rukovodili su D- Garašanin i potpisani uz saradnju D. Krstića, kustosa Narodnog muzeja u Beogradu-
danjem te stene. Priredili pad terena na gornjem platou povukao je za sobom i izvetsne kližeoije slojeva u pravcu juga, dok su postojanjem kasnijeg života u rimsko-vizantiskom i slovenskom periodu, gornji slojevi u znatnoj meri poremećeni. Ovo pogotovu, uzme li se u obzir da presečna debljina sloja iznosi jedva oko 1,50 m. Tako je, posebno na jugu, gđe se preko njega nagomilalo više nanosa, dobro sačuvan samo najstariji sloj faze Bubanj-Hum I, a dok se iznad njega, u kulturnom sloju i humusu nalazi mešavina raznih elemenata, faze Bubanj-Hum II, jedno nešto mladje faze bronzanog doba,30 kao i kasnijih epoha pored antičke i slovenske, delom i poraistoriskih.31 32
SI. 6.
Kao što se iz ovoga može zaključiti, strafigrafija Velike Humske Čuke 'kao nalazišta, nepouzdana je slično stratigrafiji mnogih nalazišta sličnog topografskog kataktera.33 Ipak, smatram da se svi elementi importa srednjeheladskog perioda na ovom lokalitetu, mogu iskoristiti za utvrdjivanje kronoloških odnosa: oni se imaju vezati za fazu Bubanj-Hum II, s obzirom na usku povezanost izvesnih vodećih kulturnih elemenata ove faize sa onima u srednjeheladskom periodu.
Na taj način, makar i indirektno predmeti importa na Velikoj Humskoj Čuki imaju svoj osobit značaj za kronologiju naše praistorije. Ovo
30	Tako je na Humskoj Čuki nađeno još ranije ornamentisanih fragmenata keramike čiji motivi, iako u tehnici ornamentike faze Bubanj-Hum II, izlaze iz okvira uobičajenih ornamenta ove faze. Up. napr. M. Garašanin, op. cit-, Pl. 8,2 primerak s leva (sa drškom). Upadljivo je da i drške kružnog preseka sa dugmastim ispupčenjem nedostaju iz dosadašnje 3 kampanje na Bubnju, dok su nađene u većem broju u poremećenim delovima sloja Velike Humske Čuke.
31	Tako je nađeno i jedno tipično i dobro očuvano koplje faze halštat A.
32	Ovde pomišljam na primer na dobro poznatu situaciju na velikom broju
ilirskih nalazišta-gradina.
pogotovu, uzme li se u obzir da ponovljena analiza ovoga materijala na bazi detaljnije komparacije sa grčkim materijalom i uz uzimanje u obzir novih nalaza iz Grčke, ipotvrdjuje da se u pomen ut im slučajevima zaista radi o importu, a da faza Bubanj-Hum II, uzeta u celini, pokazuje i nesumnjive elemente srodnosti sa srednjeheladskim periodom. No, važnost ovih elemenata datacije prelazi okvire naše zemlje. Dobijanje čvrste baze za datiranje faze Bubanj-Hum II omogućuje, povezivanjem ove naše kulturne grupe sa pojavama u drugim zemljama, dobijanje sigurnijih osnova za datiranje jednog odredjenog perioda, za provlačenje jednog odredjenog bronološ'kog horizonta.kroz šira područja Balkana. Ne želim ovde ulaziti u detalje. Nabaciću samo jedan od tih problema: pitanje kulture bronzanog doba u Bugarskoj, posebno njenom južnom delu, kulture tipa Junačite III, kome danas možemo pripisati i odredjene faze razvitka u Raskopanici i Bikovu.33 Uska povezanost ove kulturne grupe sa našom fazom Bubanj-Hum II apsolutno je nesumnjiva. Ovakve veze, sa mogućnošću sigurnijeg hronološlkog opredeljenja koje pružaju, makar i donekle indirektno, naši nalazi, otvara široke perspektive za dalje unapredjenje ispitivanja nekih faza bronzanog doba istočnog i srednjeg Balkana, koje su dobrim delom ostale do danas terra incognita, i čije se plansko ispitivanje na širokim osnovama tek počinje jasnije ocrtavati i sagledati.
RÉSUMÉ
Quelques remarques: sur la chronologie du groupe de Bubanj—Hum
La chronologie relative et absolue des groupes préhistoriques dans l’intérieur de la Péninsule Belcanique, peut en premier lieu être fixée à l’aide d’objets d’importation provenant des régions sud-orientales dont la civilisation fournit des possibilités plus amples de datation précise, par rapport aux hautes civilisations de Bubanj-Hum à l’aide d'aide d’objets d’importation, provenant en premier lieu de la Grèce. Les objets en question ont déjà fait l’objet d’une étude de D. Garašanin (3), dont nous pouvons appuyer aujourd’hui les résultats de quelques arguments noveaux. La coupe fig. 1 appartient à l'helladique ancien, ou plus précisément à la phase finale de cette période, comme semblent le prouver également les résultats des fouilles nouvelles de D. Theoharis à Raphina (4). Le couteau recourbé de Velika Humska Čuka (fig. 5) trouve des analogies très proches dans un objet semblable d’Asine (helladique moyen), de même que dans
33	Za Junačite up. V. Mikov, Godišnik-Plovdiv 1937—1939 (1940), 72, sl. 25 (sudovi sa šil ja tim dnom delom sa ornamentikom kao u fazi Bubanj-Hum II. Up. identični oblik M- Garašanin, op. cit., Pl. 13,2; za Raskopanicu P. Detev, Izvestia Bulletin de l’Institut archéologique bulgare XVII (1950), 181 i d., si. 123, 7, 124, 7, 124, 1—6 (isti oblici sudova, delom sa ornamentima koji odgovaraju onima u fazi Bubanj-Hum II, napr. ibid-, si. 130 A. Zanimljivo je da se razvoj suda sa šiljatim dnom ovde može pratiti i u starijem sloju naselja, što bi moglo biti od interesa za utvrđivanje ovoga elementa u okviru bubanjsko-humske grupe. Up- osobito ibid., 172 i d, si. 110, 9—11); za Bikovo-Dončovu mogilu, gde se u gornjem sloju javlja opet karakteristična ornamentika vezama za fazu Bubanj-Hum II up. Detev, Godišnik-Plovdiv (1954, 179, si. 55.
un exemplaire provenant des fouilles d’Argos (7—8). Une variante plus ancienne du même type est représentée par l’exemplaire helladique ancien de Lerna (fig. 5) (9). La variante de Velika Humska Čuka doit être datée de l’helladique moyen, comme celles d’Asine et d’Eutresis (11—12).
La coupe à une anse dépassant le bord a été attribuée avec raison par D. Garašanin à l’helladique moyen (13—16). Une forme semblable est représentée du reste dans le Schachtgrab IV de Mycènes (17). Un exemplaire presque identique au nôtre en ce qui concerne sa technique et sa forme a été découvert au cours des fouilles de Theoharis à Iolkos (fig. 3 dûe à l’amabilité de Mr. Theoharis).
Le fragment dit mynien de Velika Humska Čuka, me paraît après une étude plus approfondie de cette sorte de céramique en Grèce, pouvoir réellement lui être attribué (fig. 4). Il s’agit d’une sorte de céramique se rattachant étroitement aux différentes formes du mynien local, accompagnant en Grèce le mynien »classique« (22—23). Il est important de noter que du reste la céramique de la phase Bubanj-Hum II se rattache, elle-aussi, étroitement aux types de céramique souvent plus grossière rattachés à la céramique mynienne (24—28), dont nous reproduisons comme exemple un fragment provenant de Brauron. Les éléments d’importation provenant de Velika Humska Čuka sont donc importants pour la datation de cette station. Malheuresement nous ne possédons pas de données sur leur situation stratigraphique. Les fouilles exécutées récemment par D. Garašanin et moi dans cette importante localité ont démontré du reste que les couches de Velika Humska Čuka étaient en grande partie bouleversées. Nous constatâmes sur le plateau de la localité que la couche inférieure, appar tenant à la phase Bubanj-Hum La, n’a pas été endommagée. La couche superposée comprenait des éléments de civilisation allant de la phase Bubanj-Hum II, jusqu’aux périodes byzantine et slave. Le bouleversement est dû au gliesement des couches, ainsi qu’a l’emploi réitéré de la fortification naturelle de Humska Čuka à différentes époques. Les éléments rattachés à l’helladique moyen doivent néanmoins appartenir à la période Bubanj-Hum II, étant donné que celle-ci. comme nous venons de le montrer comprend également d’autres éléments apparentés étroitement à la céramique mynienne.
POROČILA
TRAGOVI SPILJSKOG MEDVJEDA I KULTURE LJUDI PALEOLITSKE DOBE NA TERITORIJU VARAŽDINSKIH TOPLICA
STJEPAN VUKOVIČ
Na področju sjeverno od gore Ivančice najznačajnije nalazište fosilnih kosti diluvijalnih životinja predstavlja paleolitsko nalazište spilje Vindije kod sela Voća Donja. Tu su zastupani rodovi sisavaca kao što su Rhinoceros, Bos, Ursus, Hyaena, Canis, Sus, Equus, Cervus, Felis, Mustela, Arctomys, Arvicola, Cricetus, Capra, Castor, Meles, Lepus i drugi. Među ovom diluvijalnom faunom iz spilje Vindije najbrojnije je zastupan spiljski medvjed, ali ostaci njegovog kostura nađeni su i u Mačkovoj spilji kod Višnjice i u Severovom Kamenolomu kod Ivanca. Na obadva ova mjesta otkriveni su zajedno sa kostima spiljskog medvjeda i tragovi kulture ljudi dii u vi jalne dobe.
Osim spomenutih područnih nalazišta kosti spiljskog medvjeda, još su poznata nalazišta kosti spiljskog medvjeda na tlu N. R. Hrvatske: Baračeva pećina, Bednik kraj Petrinje, Bukovac pećina, Cerovačka gornja pećina, Cero-vačka donja pećina, Dubci, Gjurkovica, Kraljeva pećina, Kupici pećina, Lukinić pećina, Mali prekop, Medvjeđa pećina, Močilje, Mračna pećina, Pećina na Brehu, Pećina na Gradini, Pećina na Šternici, Pisana Stina, Rodićeva pećina, Sparožna, Supljasta pećina, Tikvenjak, Veternica, Vlaška peć, Vranjaća, Vrapče, Vrlika, Žrvena peć i Županja, koje sve redom spominje M. Malez u časopisu Speleolog (lit. 1).
S onu stranu Ivančice najbliže nalazište kosti spiljskog medvjeda je krapinsko nalazište, gdje je Dr. Dragutin Gorjanović Kramberger otkrio ostatke kostura pračovjeka, zajedno sa kostima diluvijalnih životinja i kamenim i ko-štanim artefaktima (lit. 2).
U najnovije vrijeme otkrio sam fosilne ostatke spiljskog medvjeda kod Varaždinskih Toplica i u neposrednoj blizini nekoliko kamenih artefakta. Ovaj nalaz zaslužuje posebnu pažnju, pošto je na tome lokalitetu bio već ranije ustanovljen po Dr. Gorjanoviću Bison priscus i dvije vrste nosorošca, Rhinoceros Merckii Jäg. i Rhinoceros antiquitatis Blum (lit. 3). Do otkrića fosilnih ostataka spiljskog medvjeda u Varaždinskim Toplicama došlo je posve slučajno. Proučavajući sastav vapnenih sedrenili stijena zapadno od Varaždinskih Toplica, primjetio sam, da je jedan radnik uposlen kopanjem sedre izbacio iz jedne šupljine (rupe) u sedri nekoliko zubi i kosti spiljskog medvjeda. Ove su kosti nažalost postradale prigodom razbijanja i kopanja sedre i zemlje, ali su zubi na sreću ostali cijeli. Od kosti tu se nalazio corpus mandibulae, fragmenat
ulne i oštećeni talus. Među zubima, koji svi redom pripadaju lijevoj grani donje čeljusti, nalazi se premolar P4, i molari Mi, M2 i M3. Nađen je i caninus, koji imade jako savijenu krunu anterior-posteriorno i medio-lateralno, pa prema tome pripada isto donjoj čeljusti. Nažalost, isti imade apicalno oštećenu krunu i odbijen donji dioi korijena.
Pretražujući pukotinu unutar sedrene stijene iz koje je radnik izbacio spomenute kosti i zube ustanovio sam, da se u njoj sačuvao još jedan dio zemljanih slojeva u obliku profila. Ovaj profil pokazivao je slijedeće slojeve:
1.	Humus crno-smeđe boje u debljini od 8—11 cm.
2.	Žuto smeđu, glinovitu ilovaču u debljini oko 26 cm.
3.	Sivo-zelenkastu glinu sa mnogo sedrenih utrusaka. Debljina sloja iznosila je oko 23 cm.
4.	Vapneno-eedrena stijena na kojoj je izravno ležao treći sloj sivo-zelen-kaste gline sa utruscima.
Prema tome unutar pukotine nalazila su se staložena samo spomenuta tri sloja. Na granici između drugog i trećeg sloja nalazili su se još in situ razbijeni i .smrvljeni dijelovi kosti, postradali prigodom kopanja tako, da se na temelju istih moglo još točno ustanoviti mjesto i sloj gdje su ležali iskopani zubi i fragmenti kosti. Preostali zemljani material unutar pukotine ja sam pomno pretražio, ali osim neznatnih krhotina kosti nisam našao ništa drugo. Kasnije pretražio sam zemljani materijal, što leži niže sedrenih stijena, a potječe iz vremena ranijih radova u kamenolomu, pa sam u njemu našao više komada kremenih mikrolita i jedan nucleus. Nešto pozitivna u pogledu određenja stra-tigrafije ovog zemljanog materijala nisam mogao postići, jer se tu nalazila izmješana zemlja iz više raznih slojeva. Mikroliti obzirom na njihovo doba upotrebe i tipološki karakter, više naginju dobi neolita nego poslednjoj fazi paleolita.
Usporedimo li zemljani materijal iz profila vapneno-sedrene pukotine u kojoj su bili nađeni zubi i kosti spiljskog medvjeda u Varaždinskim Toplicama, sa zemljanim slojevima (gornjim) iz profila pretspiljskog terena spilje Vindije, nalazimo u zemljanom materijalu i redosljedu slojeva izvjesne analogije. U poredbi ova dva profila izgledaju ovako:
Profil iz Varaždinskih Toplica:
1. Crno-smeđi humus.
2- Crveno-smeđa glinovita ilovača.
3. Sivo-zelena glina sa utruscima sedre.
Profil iz pretspiljskog terena spilje Vindije:
1.	Crni humus.
2.	Crveno-smeđa ilovasta glina.
3.	Sivo-zelena glina sa utruscima vapnenca.
Komparativnim putem dobivene analogije u redosljedu slojeva i vrsti materijala u obadva profila dopuštaju, da se nalaz ostataka spiljskog medvjeda iz Varaždinskih Toplica vremenski stavi u drugu polovicu posljednje glacijacije wiirma. Da se u stvari radi o vrsti Ursus spelaeus, a ne o vrsti Ursus arctos pokazuju metričke izmjere i speleoidne forme zubi, naročito posljednjeg molara
Ms čija kontura krune izrazito je pentagonalna. Od spiljskog medvjeda iz Varaždinskih Toplica nađeno je vrlo malo fosilnih ostataka, ali nažalost svi ovi fosili ne mogu se upotrebiti za potrebna metrička mjerenja, obzirom da su u fragmentarnom stanju. Prema tome u tu svrhu, kao i za provedbu potrebnih komparacija, preostaju nam jedino zubi kutnjaci iz ovog nalazišta. Stog razloga dajem najprije kratak opis raspoloživih kutnjaka spiljskog medvjeda iz Varaždinskih Toplica, koji kako je već navedeno ranije, pripadaju lijevoj grani mandibulae.
Premolar Pa nalazi se još usađen u vrlo malenom fragmentu stijene čeljusti. Dužina njegove krune iznosi 15-9 mm, a širina 9.3 mm. Tragovi naglođanja na kruni ovog zuba ne mogu se zapaziti. Od kvržica lijepo se ističu protocol]id, paraconid i deuteroconid. Korijen ima dva kraka, od kojih se prednji nalazi izvan čeljusnog fragmenta, pa je vidljiv. Cingulum je veoma nježno razvijen i tek djelomično vidljiv.
Molar Mi imade dužinu krune 29.2 mm, a širinu 14 mm. Kruna pokazuje mjesta lakog naglođanja, koja su zahvatila protoconid, njegovu sekundarnu kvužicu i hypoconid. Paraconid je srazmjerno prema ostalim kvržicama ostao malen. Zatim slijedi sa bucalne strane jako istaknuti čunj protoconida. Lako uaglodanje, što se nalazi između protoconida i hypoconida pokazuje, da je pro-tokonid s te strane imao malenu sekundarnu kvržicu. Suprotno protokonidu sa lingualne strane leži vrlo razvijen i sa dvije sekundarne kvržice popraćen meta-conid. Njegova prednja kvržica vrlo je jako razvijena, dok kvržica smještena između nje i protokoniđa, znatno je manja. Nadalje s bucalne strane nalazi se naglodano mjesto, gdje se još razabira nejasne konture zaostalog hypoconida. Po svemu izgleda, da je ova kvržica bila najslabije razvijena. Konačno nalazi se s linqualne strane entoconid, koji imade na prednjoj strani jednu vrlo jaku sekundarnu kvržicu, ispred koje se nalazi u poprečnoj brazdi još jedna posve malena kvržica. Zub je kao obično, najuži na prednjem dijelu, a prema zadnjem dijelu postepeno se proširuje. Sa dvije jasno izražene, transverzalne brazde, podijeljena je facies masticatoriia u tri polja, koja osim što posjeduju spomenute grbe i sekundarne kvržice, ostala su pretežno glatka, bez nekih naročitih tvorevina, brazdi, nabora i bradavica. Cingulum se jedva zamjećuje, a nalazi se u prostoru iznad stražnjeg korijena s vanjske strane. Korijena imade dva, od kojih je prednji vretenastog oblika, a zadnji, koji je znatno jači, ponešto je uzdužno splošten. Vršci obiju korijena lako su savijeni u smjeru vanjske stijene čeljusti.
Molar M: osobito je lijepo razvijen. Dužina njegove krune, koja ima oblik lako formirane osmice, dosiže 31 mm, a širina 18.8 mm. Korijen ima dva kraka od kojih je prednji znatno kraći, tanji i transverzalno splošten, a zadnji veći, dulji i longitudinalno eplošten. Facies masticatoria ne pokazuje tragove naglo-danja, ali su zato vidljiva jaka naglođanja na prednjoj i zadnjoj plohi krune, koja su nastala u kontaktu sa susjednim molarimia Mi i M3. Paraconid je stopljen sa prednjim rubom zuba, koji je zahvatilo mjesto kontaktnog naglođanja sa molarom Mi. Zatim slijedi formiranje suprotnih kvržica, protoconida s bucalne strane i metaconida s lingualne strane, koji su međusobno premošteni jarmom. Protoconid kod ovog zuba ne strši u vis kao zasebno izolirana prednja vanjska kvržica, već se stapa u produženju i u istoj visini sa jarmom, koji se pruža transverzalno preko žvakače plohe do mjesta, gdje ga .presjeca vrlo tanka longitudinalna brazda. Od tog mjesta jaram se uspinje koso do samog vrha metaconida, koji je svojom visinom znatno nadvisio cijelu površinu žvakače
plohe. Metaconid svojim piramidalnim oblikom djeluje kao jaka i posve zasebna kvržica, koju s njezine prednje i zadnje strane popraćuje po jedna pokrajna kvržica. Hypoconid, koji se nalazi is bucalne strane zadnjeg vanjskog dijela zuba tvori posve zasebnu, izoliranu kvržicu, koja se gotovo okomito uzdiže iznad vanjskog ruba krune, dok se prema nutarnjem polju žvakače površine postepeno spušta, gubeći se u nizu sitnih bradavica i brazda. Naprotiv hypoconidu nalazi se u zadnjem dijelu lingualne strane endoconid, koji možemo smatrati za dvo-djelan, jer se sastoji od dvije otprilike jednako velike kvržice. Osim spomenutih glavnih kvržica, cijelo je polje žvakače plohe posuto nizom jače razvijenih bradavica.
Molar M3 invade izrazito pentagonalan oblik za razliku od prethodnog M2, koji svojim oblikom potsjeća na osmicu. Dužina mu je znatno manja od M2, svega 26 mm, a širina mu iznaša 20-2 mm. Korijen imade srašten od dva kraka, od kojih je prednji transverzalno, a zadnji longitudialno splošten. Na granici stapanja ovih dvaju korijena nalazi se s lingualne strane prirašten još treći maleni korijen, koji je apicalno oštećen. Facies masticatoria ne pokazuje tragove naglodanja. Jedino, se na prednjoj strani krune razabire izglađeno mjesto nastalo uslijed kontakta sa molarom M2. Sačuvanost krune od naglodanja omogućuje dobar pregled preko sviju glavnih kvržica, koje su usko vezane na sam rub zuba, koji poput vijenca obilazi krunu uokolo. Protoconid se jasno razabire na prednjem dijelu bucalne strane, gdje strši kao malena šiljasta uzvisina iz samog ruba zuba. Nasuprot no. protokonidu uzdiže se iz prednjeg lingualnog ruba metaconid. Njegova prednja i zadnja strana postepeno se spuštaju samim rubom vijenca zuba dajući mu oblik visoke i duge grbe. Granica između protokonida i hypoconida jasno je određena poprečnom brazdom i bokovnim stegnućem ruba krune. Hipokonid je snažno razvijen i popraćen s prednje strane većom sekundarnom kvržicom. Entoconid je naprotiv slabo istaknut.
Radi daljnjeg poredbenog upoznavanja oblika i veličine zubi spiljskog medvjeda iz Varaždinskih Toplica i njihovog odnosa prema obliku i veličini zubi spiljskog medvjeda iz Voće, učiniti ću kratak komparativni osvrt preko zubi iz ova dva nalazišta. Razumljivo, da ću se i ovom zgodom poslužiti samo zubima donje čeljusti spiljskog medvjeda iz Voće. Pošto iz voćanskog nalazišta raspolažemo većim brojem zubi, to će se i obzirom na njihovu brojčanost moći lakše prikazati velika varijabilnost, koja je toliko karakteristična za zube spiljskog medvjeda.
Premolari P» donje čeljusti spiljskog medvjeda iz Voće pokazuju osim znatnih razlika u dimenzijama, još i znatne morfološke razlike. U njihovom formiranju krune obično susrećemo po tri glavne kvržice, od kojih se protoconid najjače razvio, a nalazi se na prednjem dijelu s bucalne strane. Njemu nasuprotno, više nešto naprijed, s lingualne strane, nalazi se smješten paraconid, a iza njega slijedi deuteroconid. Ovako je formirana i kruna premolara P4 iz Varaždinskih Toplica. U slučaju, da postoje kod P4 iz Voće samo ove tri kvržice, zapažaju se i u njihovom smještaju i oblikovanju stanovite razlike. Tako na primjer P4 iz Varaždinskih Toplica ima paraconid i deuteroconid tijesno smješten jedan uz drugi, a dijeli ih jedino vrlo uska brazda. Međutim, kod jednog P4 iz Voće vidimo, da paraconid i deuteroconid stojp svaki zasebno odjeljeni širokom dolinom. Jedan drugi primjerak P4 iz Voće imade u dolini između paraconida i deuteroconida malenu međukvržicu. Nadalje na jednom P4 iz Voće razabiru se razvijeni i ostali elementi krune, što se inače kod ove vrste zubi rijeđe susreće.
Međusobnom poredbom premolara P4 iz Voće mogu se izdvojiti zubi, čiji se korijen sastoji iz dva zasebno stojeća kraka, za razliku od zubi sa jednim korijenom, koji je nastao sraštavanjem i stapanjem iz dvaju krakova. Unutar ova dva oblika, susreće se čitav niz varijanata, koje nam pokazuju evolucioni put, koji je doveo do tih slučajeva. Među zubima iz Voće prevladavaju primjerci sa dva kraka, a toj grupi pripada i korijen premolara Pi iz Varaždinskih Toplica.
Molari Mi donje čeljusti spiljskog medvjeda iz Voće ne pokazuju neku naročitu morfološku varijabilnost. U svom prednjem dijelu nose ovi zubi jaku, šiljastog oblika kvržicu, koja predstavlja paraconid. On je obično jednostavno građen, ali imade primjeraka iz Voće kod kojih se, bilo s bucalne, bilo s lingualne strane nalazi po jedna malena sekundarna kvržica. Veoma malenu sekundarnu kvržicu nalazimo i s lingualne strane paraconida na molaru Mi iz Varaždinskih Toplica. Paraconid je redovno odijeljen od protoconida i meta-eonida transverzalno ležećom brazdom. Protoconid kod Mi iz Voće redovito prati sa stražnje strane po jedna sekundarna kvržica, koja u većini slučajeva nosi tragove naglodanja, što je slučaj i kod Mi iz Varaždinskih Toplica. Suprotno i ponešto koso straga vanjske kvržice nalazi se metaconid, koji pokazuje nešto više varijacija na zubima iz Voće. U jednom slučaju kod Mi vidimo, da metaconid prate i sprijeda i straga po dvije sekundarne kvržice. Molar iz Varaždinskih Toplica naprotiv imade samo dvije sekundarne kvržice u svom prednjem dijelu, dok unutar trasverzalne brazde, koja dijeli srednje od stražnjeg polja zuba, odnosno metaconid od endoconida, nalazi se malena među-kvržica. Ovaj se način formiranja metaconida s dvije prednje, sekundarne kvržice, susreće najčešće među molarima Mi iz Voće. Hypoconid je manje više uvijek naglodan kod zubi iz Voće u obliku polumjeseca, što je i slučaj kod Mi iz Varaždinskih Toplica. Endoconid na Mi iz Varaždinskih Toplica je dvodjelan, što je slučaj i kod Mi iz Voće. Samo u jednom slučaju na Mi iz Voće zapažen je endoconid formiran kao troikvržičasta tvorevina. Žvakača ploha u nekoliko zubi iz Voće još je potpuno netaknuta, zatim slijede primjerci u kojih je apicalno naglodan protoconid, metaconid i hypoconid. Nekoliko zubi nosi jače istaknuta naglodanja, koja su zahvatila žvakaču plohu preko njezine cijele površine. Mi iz Varaždinskih Toplica nosi vrlo laka naglodanja, koja su zahvatila sve elemente zubne krune s bucalne strane. Ova vrsta zubi imade dva korijena, od kojih je prvi obično nešto slabije razvijen od zadnjega. Vršci korijena Mi iz Varaždinskih Toplica međusobno su znatno razdaljeni i savijeni prema vanjskoj stijeni mandibule.
Molari M2 iz spilje Vindije imadu kao obično temeljni oblik paralelograma sa zaobljenim uglovima. Njihova kruna kadšto je manje ili više u sredini s bucalne, a isto tako i ponešto s lingualne strane malo utisnuta, pa podsjeća na oblik osmice. Vrlo su rijetki primjerci, gdje se kruna formirala u bubrežasti oblik. Oblik blago formirane osmice imade i Ms iz Varaždinskih Toplica. Jedan primjerak M2 iz Voće ima prednji dio krune znatno uži od stražnjeg dijela, pa svojim oblikom krune potsjeća na Mi mandibule. Paraconid je kod većine zubi iz Voće naglodan. Ova se kvržica obično nalazi u sastavu više kvržica smještenih uz sam rub prednjeg dijela zuba. Rub je kod stanovitog broja zubi iz Voće uslijed kontakta sa susjednim molarom Mi znatno utisnut. Jaram (Querjoch), što spaja ili premošćuje protoconid i metaconid kod M2 iz Voće, pokazuje stanovitu varijabilnost. Tako na jednom primjerku vidimo, da se sa vrha protoconida pruža u istoj, vodoravnoj visini jaram, koji kao i kod primjerka iz Varaždinskih Toplica prelazi transverzalno žvakaču plohu do mjesta, gdje ga presjeca vrlo
tanka longitudinalna brazda, od koje se uspinje postepeno do na vrh metaconida. Ovaj oblik jarma najviše se susreće na molarima M2 iz Voće, a svojim oblikom djeluje kao jedna prečka, slomljena u sredini longitudinalnom brazdom. No međutim imademo primjerak, gdje dvije longitudinalne brazde presjecaju transverzalno ležeći jaram. Kod jednog drugog primjerka jaram čini zasebno stojeća, izolirana bradavica, pomaknuta više prema prednjem dijelu zubnog polja tako, da je dio prečke jarma što pripada području metaconida, isto skrenuo iz poprečnog u kosi položaj i usmjerio se prema prednjem dijelu zubnog polja. Nešto sličan slučaj vidimo na primjerku kod kojega se jaram započeo daleko ispred prednje strane protoconida, odakle u kosom smjeru prelazi žvakaču plohu
i uspinje se na vrh metaconida. Razumljivo da i protoconid i metaconid, kao i u stražnjem dijelu krune smješteni hypoconid i endoconid pokazuju stanovitu varijabilnost, koja se ističe u formiranju i broju sekundarnih kvržica. Korijen kod ove vrsti zubi ima dva kraka od kojih je prednji znatno slabiji. Neku naročitu morfološku varijabilnost korijeni ne pokazuju.
Molar M3. Poznato je, da ova vrsta zubi pokazuje među zubima donje čeljusti spiljskog medvjeda najveću varijabilnost, koja se očituje, koliko u metričkim, toliko i morfološkim razlikama. To međutim vrijedi i za molare M3 iz Voće. Prije svega, ako promotrimo oblik krune ovoj vrsti zubi iz Voće, on se kreće od pentagonalnog oblika, preko četverokatnog sa zaobljenim uglovima, do približno eliptičkog — razumljivo, ne gledano na sve te oblike prestrogo geometrijski. Unutar ovih temeljnih oblika nastupaju razne razlike pa vidimo, da je prednja strana kadšto, više ili manje ravnu, odsječena, stražnja strana zaokružena, jače ili manje uglata, izvučena i poluokrenuta bucalnoj strani, nutarn ja strana može da bude zavojito izbočena, a vanjska utisnuta, uvijena. Kruna je obično uokolo omeđašena nešto višim rubom, koji se uzdiže iznad ostalog nutarnjeg dijela žvakače plohe. Ovaj rub može da bude ili posve gladak, ili je uokolo ispunjen brojnim kvržicama, među kojima se nalaze stopljene, često i nejasno izražene glavne kvržice. Ova dva slučaja susreću se među zubima iz Voće. Obično, ali ne uvijek, od glavnih kvržica, najjače je razvijen metaconid, kojemu nasuprotno stoji na prednjem dijelu bucalne strane protoconid. Ovaj se neznatno uzdiže iz samog ruba i to kao manja kvržica na koju se nastavljaju prema nutarnjoj strani razno oblikovani grebeni i brazde, ili je taj prostor posut
sitnim bradavicama. U koliko kruna zuba nije jako naglodana, mjesto proto-conida označeno je zaostalim nepravilnim kružićem. Pretežno je prostor između protoconida i metaconida, ali više prema protoconidu ispupčeno uzdignut, a njegova površina može da bude glatka ili išarana grebenima i brazdama. Ima primjeraka gdje ova ispupčenja ne postoje. Metaconid je obično jaka rubom izdužena kvržica, šiljastog ili tupog vrha. Posjedujemo primjerak, gdje je metaconid u sredini razdjeljen jednom poprečnom brazdom tako, da je dvodjelan, to jest, sastavljen od dvije jednako jake kvržice. Nasuprot metaconidu od jedne kvržice, raspolažemo primjerkom, gdje je metaconid popraćen u svom stražnjem dijelu sa tri jednako velike sekundarne kvržice. Predaleko bi nas dovelo kad bi htjeli navesti sve razlike, koje postoje između glavnih kvržica sviju niolara M3 iz Voće, pa ćemo rade nešto još reći o oblikovanju njihovih korijena. U mnogo slučajeva nalazimo, da je korijen srašten od dva kraka, od kojih je prednji transverzalno splošten, a zadnji longitudinalno. Njihova mjesta sraštavanja pokazuju čitav niz raznih stupnjeva u sraštavanju, koja se naročito mogu pratiti s bucalne, strane korijena. Obratno s lingualne strane u sredini korijena, često je vidljiv prirašten još po jedan ili dva vrlo uska i duga kraka. Jedan primjerak imađe korijen od tri, jako razvijena kraka, sraštena u oblik trokrake zvijezde. Konačno imademo dva primjerka od kojih jedan imade korijen u obliku trostrane piramide, a korijen drugoga sastoji se iz dva zasebna, izolirana kraka.
Pomoću metričkih mjerjenja izračunata je srednja vrijednost za dužinu i širinu zubi spiljskog medvjeda iz Voće. Komparirajući ovu srednju vrijednost sa dužinom i širinom zubi iz Varaždinskih Toplica pokazalo se, da se zubi spiljskog medvjeda iz Varaždinskih Toplica znatno približuju svojom dužinom i širinom srednjoj vrijednosti zubi iz Voće. Poredbe radi donosim dužinu i širinu zubi spiljskog medvjeda iz Varaždinskih Toplica i srednju vrijednost za dužinu i širinu zubi iz Voće-
Tab. 1
Varaždinske Toplice
Dužina za P4............15,9	mm	Širina....................9,3	mm
Dužina za Mi............29,2	mm	Širina...................14.0	mm
Dužina za M2............31,0	mm	Širina...................18,8	mm
Dužima za M3............26,0	mm	Širina...................20,2	mm
Tab. 2 Voća Donja Srednja vrijednost
Za, dužinu	P4	.	.	.	15,15	±0,85 mm	Za širinu..........10,00	±1,10	mm
Za dužinu	Mi	.	.	.	29,15	±	2,85 mm	Za širinu..........14,45	± 1,45 mm
Za dužinu	M2	.	.	.	30,95	±	3,65 mm	Za širinu..........18,85	± 2,45 mm
Za dužinu	M3	•	•	•	26,80	±	4,70 mm	Za širinu......... 20,20	±2,30	mm
Iz ovih dviju tabla vidimo u kakovom odnosu stoji dužina i širina zubi donje čeljusti spiljskog medvjeda iz Varaždinskih Toplica, prema srednjoj vrijednosti zubi donje čeljusti spiljskog medvjeda iz Voće, a sa tab. 3 možemo razabrati
ii kakovom odnosu stoji dužina i širina zubi spiljskog medvjeda iz ostalih nalazišta spiljskog medvjeda Hrvatske. Kod izračunavanja ove srednje vrijednosti poslužio sam se rezultatima na tab. 3 u raspravi M. Heraka: Starost i sistematske značajke spiljskog medvjeda Hrvatske (lit. 4).
Tab. 3
Ostala nalazišta Hrvatske srednja vrijednost
Za dužinu	P4	•	•	•	15,40	± 3,50	mm	Za	širinu..........10,00	mm
Za dužinu	Mi	.	.	.	28,10	±2,00	mm	Za	širinu..........13,55	±	1,55 mm
Za dužinu	Ma	•	•	•	28,70	± 4,10	mm	£a	širinu..........17,20	±	2,80 mm
Za dužinu	M3	.	•	■	25,95	± 2,65	mm	Za	širinu..........18,90	±	1,00 mm
Komparirajući dužinu i širinu zubi iz tab. I, sa srednjom vrijednošću za zube na tab. II i III. vidimo, da se zubi iz Varaždinskih Toplica svojom dužinom i širinom približuju srednoj vrijednosti zubi iz Voće i ostalih nalazišta Hrvatske. Uzevši u obzir osobine i neznatnu (početnu) istrošenost zubi iz Varaždinskih Toplica, možemo zaključiti, da su zubi spiljskog medvjeda iz Varaždinskih Toplica pripadali mlađem, zdravom i prosječno normalnom razvijenom primjerku spiljskog medvjeda.
Međutim preostaje nam još, da izvršimo pokušaj datiranja fosila spiljskog medvjeda iz Varaždinskih Toplica, Ako uzmemo da se Ursus spelaeus i Rhinoceros antiquitatis mogu smatrati indikatorima za hladnu klimu poslednje gla-cijacije wiirrna, a Rhinoceros mercki kao indikator za toplu klimu poslednjeg intcrglacijala riss-würm, nalazimo u toj podjeli analogije s vremenskom podjelom diluvijalne faune spilje Vindije. Drugi sloj crvenosmeđe gline pret-spiljskog terena spilje Vindije nosilac je fosila Ursus spelaeus i Rhinoceros antiquitatis.. Vremenski ovaj sloj pripada poslednjoj fazi würma, a istom tom vremenskom razdoblju možemo pripisati i drugi sloj crveno-smeđe glinovite ilovače iz zapadnih vapneno-sedrenih stijena Varaždinskih Toplica, zajedno sa ostacima Ursus spelaeus. Postavlja se pitanje da li iz tog vremenskog razdoblja potječu i zubi vrste Rhinoceros antiquitatis, nađeni u vapnenoj sedri istočnog kamenoloma u Varaždinskim Toplicama. Za Ursus spelaeus možemo ustvrditi, da potječe iz poslednje faze würma, dok Rhinoceros antiquitatis mogao bi pripadati i ranijem vremenskom razdoblju würma. Rhinoceros mercki iz Varaždinskih Toplica, kao indikator za toplu klimu, može da pripada interglacijalu riss-würm, kako je to u ostalom ustanovljeno za Voću i Krapinu. Ali poteškoće oko točnog datiranja fosila obiju rinocerosa iz Varaždinskih Toplica proizlaze iz toga, što su ova dva nalaza izvađena iz sedre, a ne iz zemljanih slojeva staloženih unutar šupljina sedre, kao i s razloga, što nije stratigrafija njihovog mjesta nalaza posve točno utvrđena. To zaključujem iz pisanja Dr. Gorjanovića, koji doslovno kaže: »U oči udara zajednički nastup ovih dviju diluvijalnih vrsta, pošto je Rh. antiquitatis geologički mlađi od Rh. Mercki. Moguće je. da je onaj molar izvađen iz mlade sedre, ili su u Varaždinskim Toplicama obje te vrste zajedno živjele« (lit 5). Po udubinama sedrenih stijena u Varaždinskim Toplicama susrećemo staložen čitav niz zemljanih slojeva diluvijalne starosti, na temelju kojih možemo'zaključiti, da su ove stijene bile već za druge polovice diluvija staložene i formirane. Krajem ljeta 1955. godine, poslije mnogih radova
u kamenolomu zapadnih stijena, ostali su naročito svi ježi profili, koji su imali u svojim udubinama staložene pjeskulje, gline, ilovače i humus. Redosljed i vrste ovog zaostalog zemljanog materijala po udubinama sedrenog profila, pokazivali su mnoge sličnosti sa ređosljedom i vrstom zemljanog materijala iz profila slojeva, koji bijaše otvoren u pretspiljskom terenu spilje Vindije. Na temelju toga može se zaključiti, da večina zemljanih slojeva iz zapadnih sedrenih stijena nema veću starost od zemlj nih slojeva iz profila pretspiljskog terena spilje Vindije, a to govori, da je njihov postanak vezan na jedno vremensko razdoblje od zadnjeg interglacijala riss-würrna do aluvija. Za vrijeme poslje-
Sl. i.	SI. 5.
dnjih istraživanja zemljanih slojeva po profilima pukotina zapadnih sedrenih stijena u Varaždinskim Toplicama, našao sam u sloju crvene ilovače jedan kameni artefakt, koji možemo sa sigurnošću pripisati mousterienskoj kamenoj industriji. Na taj način postigao sam jednu podršku više za vremensko datiranje zemljanih slojeva zapadnih sedrenih profila, a uz to i jedno vrlo važno novo otkriće koje pruža dokaz o životu pračovjeka na tlu Varaždinskih Toplica. 1 danas još zaostale većih dimenzija pukotine i poluspilje, što se nalaze s južne strane zapadnih sedrenih stijena, navode nas na pomisao, da su ovdje morale biti za diluvija razne spilje, koje su poslužile prethistorijskim ljudima kao za-klonište. Poznato je, da su ljudi diluvijalne dobe bili lovci, koji su ubijali spiljskog medvjeda, divlje govedo, nosoroga i druge životinje, pa lahko moguće, da nađene kosti ovih životinja u Varaždinskim Toplicama, potječu od lova diluvijalnih stanovnika ovih spilja. Fragmenat rebra mamuta (Elephas primigenius), što sam ga našao u koritu rijeke Bednje kod Varaždinskih Toplica lako moguće, da isto potječe od lova diluvijalnih stanovnika Varaždinskih Toplica iz vremena zadnje glacijacije würma. Nađene kosti mamuta uz tok rijeke Bednje, počam od Luđbrega pa uzvodno sve do Lepoglava lako moguće da potječu iste od diluvijalnih lovaca na mamuta, koji su boravili u spiljama sedrenih stijena Varaždinskih Toplica. Mi doduše danas ne posjedujemo dokaze o većem diluvijalnom nalazištu ostataka kulture prethistorijskih ljudi u Varaždinskim Toplicama, a možda da ih nećemo nikada niti imati, obzirom, da je
kopanjem sedre takav materijal kroz dugi niz godina bio uništen. Međutim na temelju dosad nađenog arheološkog, a donekle i paleontološkog materijala na području Varaždinskih Toplica, mi ipak razpolažemo sa posve sigurnim dokazima o boravku prethistorijskih ljudi diluvijalne dobe na tome tlu.
Opis priloženih kamenih artefakata sa područja vapneno-sedrenih stijena zapadno od Varaždinskih Toplica:
Slika br. 1. Maleni nožić (mikroartefakt) bilateralnih oštrica iz kremena crne boje. Dorzalna strana imade dvije uzdužne odlomljene plohe, od kojih je desna još naknadno Ijušturasto obrađena. Ventralna, odlomna ploha, lahko je uvinuta i ima bulbusnu uzvisinu sa bazalno-ventralne strane. Terminalno se nalazi ukošena oštrica grebala. Veličina: povečano 2/1.
SI. 6
Slika br. 2. Maleni nožić (mikroartefakt) iz kremena ma.slinasto zelene boje, površinski jako patiniran. Dorzalno oblikovan sa dvije nepravilne plohe. Ven-tralno glatka, nepravilna ploha, sa asimetrično smještenim bulbusom na bazalno-ventralnoj strani. Desna lateralna oštrica lako savijena i uporabom istrošena. Lijeva lateralna strana krača je i uvijene oštrice, a iznad nje nalazi se maleno strugalo, koje prelazi terminalno u bušilo. Veličina: povečano 2/1.
Slika br. 3. Maleno triangularnog oblika strugalo (mikroartefakt) iz crno-sive boje kremena. Dorzalno obrađeno sa više nepravilnih ploha. Ventralna ploha ravna — odlomna sa lako istaknutom bulbusnom uzvisinom. Oštrice koje obilaze cirkum-lateralno artefakt svedene su u lako uvijena strugala i u jedno terminalno grebalo. Veličina: povečano 2/1.
Slika br. 4. Nucleus iz kremena crne boje. Kao udarna ploha iskorištena je od prirode ravna ploha. Mjesto odloma pokazuje konveksno izbočene plohe-Veličina 1/1.
Slika br. 5. Strugalo polumjesečastog oblika iz kremena tamno smeđe boje-Površina ploha pokrivena debelom patinom. Strugalo s dorzalne strane obrađeno sa više raznih ploha. Desno lateralno nalazi se glavna oštrica, koja je porubno sitno retuširan od uporabe. Lijevi lateralni rub savijen u odebljali hrbat, koji je djelomično obrađen, a djelomično pokriven još okorinom. Ventralna ploha glatka, konkavno uvijena sa bulbusnom uzvisinom na bazalno-ventralnoj strani. Naravna veličina 1/1.
Slika br. 6. Strugalo polušiljastog oblika iz kremeno-glinenog kamena bli-jedo-žute boje. Površinski pokriveno debelom patinom. Dorzalno obrađeno sa više raznih ploha. Desna lateralna oštrica surovo narovašena. Terminalno smješteno grebalo. Lijevo lateralno strmo odsječeni rub sa retušom na gornoj plohi. Bazalna ploha široka i ravna. Bazalno-ventralno naknadno odbijena bulbusna uzvisina. Ventralna ploha pretežno ravna. Naravna veličina 1/1.
RÉSUMÉ
Les traces de l’Ursus spelaeus et la culture du paléolithique dans la région de Varaždinske toplice (Thermes de Varaždin)
Sur le territoire de Croatie la faune la plus riche se trouve dans la grotte de Vindija où l’on est sur les traces de la faune suivante: rhinocéros, bos, ursus, hyaena, canis, sus, equus, cervus, felis, mustela, aretomis, arvicola, cricetus, capra, castor, meles, lepus etc. En outre, ces derniers temps, on a découvert à Varaždinske toplice aussi une faune fossile. Le profile d’une rupture explorée montre: 1° humus brun noirâtre, 2° limon argileux brun rougeâtre et 3° argile grise verdâtre avec restes de plâtre. Suivant les couches on pourrait supposer que les restes de l’ursus spelaeus doivent être placés dans la dernière moitié de la dernière glaciation Würm. Les mesurages et les formes spéléoïdes des dents prouvent qu’ici nous n’avons pas à faire avec ursus arctos mais avec ursus spelaeus.
A l’ouest de Varaždinske toplice, dans la région des roches plâtreuses, on a trouvé des restes de l’ursus spelaeus et on y a découvert aussi quelques objets artificiels dont quelques-uns appartiennent probablement au paléolithique.
Literatura:
1.	M. Malez, Nalazišta pećinskog medvjeda u Hrvatskoj. Speleolog, godina III-
broj 1—2, 1955.
2.	Dr. Dragutin Gorjanović Kramberger, Život i kultura điluvijalnog čovjeka
iz Krapine. Izdanje Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb 1913.
3.	Dr. Gorjanović Kramberger, Fosilni rinocerotidi Hrvatske i Slavonije s oso-
bitim obzirom na Rhinoceros Mercki. Izdanje Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb 1913.
4.	M. Herak. Starost i sistematske značajke spiljskog medvjeda Hrvatske. Geo-
loški Vjesnik, Zagreb, svež. 1. god. 1947.
5.	Dr. Gorjanović Kramberger, Fosilni rinocerotidi Hrvatske i Slavonije s
osobitim obzirom na Rhinoceros Mercki. Izdanje Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb 1913. str. 53.
KREMENO IN DRUGO KAMENITO GRADIVO IZ JAME SAMATORCE
TATJANA BREGANT
Jama Samatorca leži v bližini Nabrežine pri Trsrtu. V literaturi je poznana tudi pod imeni Pečina na Leskovcu ali La grotta Azzura di Samatorza, kakor jo naziva Marchesetti. Arheološki material, ki je bil izkopan že pred I. svetovno vojno, je danes v Institutu za raziskovanje krasa v Postojni.1 Ta material je delno razstavljen, delno pa deponiran in o njem nimamo pri nas nikakršnih zapiskov.1 2 Prav tako niso objavljeni nikakršni zapiski o izkopavanjih. Ni nam danes poznana tudi nikakršna stratigrafija jame, katera bi nam omogočila stratigrafsko klasifikacijo materiala. Tako se moramo zaradi te pomanjkljivosti omejiti le na tipološko opredelitev materiala. Y tem članku je obravnavano le kremeno in drugo kamenito gradivo, ki je sorazmerno bogato zastopano v tej jami. Literatura daje zelo malo zapiskov, ki bi obravnavali arheološko gradivo iz te jame. Objavil ga je le Marchesetti,3 ki žal materiala ni klasificiral. Najmanj pažnje pa je posvetil kremenu in drugemu kameinitemu gradivu. Pravzaprav objavlja nekaj bolj ali manj antipičnih predmetov. V svojem članku Marchesetti ne daje ravno tako nikakršnih stratigrafskih podatkov. Zato je objavljeno gradivo pomešano ter so zastopane vse periode od neolitika dalje.
Kakor rečeno, lahko opredelimo kremeno in drugo kamenito gradivo iz jame Samatorce le na tipološki osnovi. Tako ga moremo razvrstiti v puščice, svedre, praskala, nožiče, strgala in glajeno orodje, en primerek obsidiana je pa mogoče obravnavati samostojno, ne zaradi njegove tipološke pripadnosti, ampak zaradi svojstva materiala.
Po materialu so naše puščice vedno izdelane iz kremena, po obliki se ne razlikujejo od podobnih izdelkov drugih najdbišč bližnje in daljne okolice. Primerjamo jih lahko z raznimi italskimi puščicami, od teh pa niso vsi tipi zastopani tudi na našem najdišču. Kaže, da so tam puščice doživele vsaj delno drug tipološki razvoj kaikor pri nas. Veliko večjo sorodnost kažejo naše puščice z raznimi podonavskimi kulturami ter neolitičnimi kulturami na Balkanu, kot je na primer: butmirska,4 danilska5 * itd. Ni dvoma, da je tipološki razvoj .puščic
1 Zahvaljujem se asistentu Lebnu Francu za material, ki mi ga je dal v obdelavo.
- Mogoče so kakšni zapiski na Dunaju, vendar jih doslej nisem zasledila.
3	Carlo Marchesetti, La grotta Azzura di Samatorza. Atti del Museo civico di storia naturale di Trieste, 1895, str. 249—255. T. II.
4	W. Radimsky-M. Hoernes, Die neol. Station von Butmir, Wien 1895, T. X. in T. XIV; Fr. Fiala-M. Hoernes, Die neol. Station von Butmir, IL Theil, Wien 1898, T. XIX.
5	J. Korošec, Raziskovanja v Danilu pri Šibeniku (v tisku). Rokopis mi je
dal na razpolago prof. dr. J. Korošec, za kar se mu najlepše zahvaljujem.
teh .skupin in tipološki razvoj puščic v naši jami bil podoben. Seveda naše jame ne moremo izločiti iz okvira ostalih kraških jam s sorodno ostalino, kakor so na primer Vlaška jama,8 Pečina v steni (v literaturi poznana pod imenom Grotta delle Gallerie),7 Gabrovica8 itd., katerih material pa sedaj še ni dovolj raziskan in objavljen. Na vsak način bodo objekti, ki nosijo neolitični značaj, v teh jamah časovno sovpadali z neoli tieni ini balkanskima kulturami. 2al je zaradi stratigrafije danes še zelo težko podati točno kronološko sliko, še teže pa časovno opredeliti vsako puščico. Po najdbah iz Predjame9 vemo, da so se takšne puščice uporabljale še v starejši bronasti dobi, čeprav imajo še neolitsko tradicijo. Podobno lahko pričakujemo, da je v jami Samaiorci marsikatera puščica že iz kasnejše dobe, kakor bo pač to tudi v drugih jamah. Vsekakor pa imamo tukaj tudi neolitske ostaline,10 11 tako da marsikakšno puščico lahko pripišemo zgodnejšemu času. Sprememba se v mlajših fazah ne občuti.
Podobno kakor s puščicami je tudi z ostalim kremenim orodjem, tako z nožiči, praskali, strgali, itd. Kolikor bodo časovno spadali že v kasnejšo, kovinsko dobo, imajo še vedno neolitsko tradicijo, kar zopet vidimo po najdbah iz Predjame.11
Nekoliko laže s tipološke strani časovno opredeljujemo ostalo kameno orodje. Kladiva in preluknjane sekire so ostanek že .poznega časa, posebno ako jih najdemo v večjem številu, kakor je to ravno na našem najdišču, čeprav izvirajo posamezni kosi že iz kasnejšega neolitika. Toda kamenite sekire kalu-paistega tipa so še prav gotovo odraz neolitične dobe.
S tipološkim razvojem puščic se je ukvarjalo že več avtorjev, izvzemši s tipološkim razvojem puščic na Balkanu, iz katerega bi mogli za naš primer največ črpati. Tipološki razvoj puščic so nam do sedaj dali Sprockhoff za Meklenburško,12 Ranke za Egipt,13 * Duhn za Italijo11 in Meissner za Sirijo, Palestino in Prednjo Azijo.15 Iz vsega, kolikor nam je podanega gradiva iz teh pokrajin, pa vidimo, da so puščice tam doživele svoj lastni razvoj in da se na ta način komparativno ne dajo uporabiti za razvoj puščic naših lokalitet.
Puščice
V jami Samatorci je doslej najdeno vsega le pet puščic. Štiri od teh so izdelane iz jedra, le ena je iz odbitka (T. I, 2). V glavnem lahko ločimo dva tipa puščic in to dve puščici s trnom za nasajanje (T. I. sl. 1, 2) in tri brez trna (T. I. sl. 3, 4, 5). Puščica, ki je izdelana iz odbitka, je sorazmerno zelo ploščata in nosi retuše le ob straneh in v zajedah med krilcema in trnom v sredini. One
8	Moser, Der Karst und seine Höhlen, Triest 1899, 50 sl.
7	Mitteilungen d. Zentral Kommission für Denkmalpflege, 1918, Beiblatt, 18 61.
8	Marchesetti, Atti del Museo civico di storia naturale, Trieste, 1890, 143 sl.
9	J. Korošec, Arheološke ostaline v Predjami, Razprave IV/I, Ljubljana 1956.
10	Hoernes, Jahrbuck der K- K. Zentral-Kommission 1905, 47 sl.
11	J. Korošec, Predjama 1. c. T. XLIII.
12	Ebert, Reallexikon der Vorgeschichte, Band X, 102 sl.
13	Ebert, 1. c. 108 sl.
11 Ebert, 1. c. 106 sl.
15 Ebert, 1- c. 109 sl.
puščice, ki so izdelane iz jedra, so y prečnem prerezu sorazmerno visoke in retuširane po vsej svoji površini. Vsaj v našem primeru se odlikujejo tudi po tem, da imajo posebno dobro izdelana krilca. Tak primer je puščica T. I. sl. 4, ki ima konico enega krilca fragmentirane, toda konico drugega krilca naredijo retuše izredno koničasto. Na vseh zastopanih primerih so posebno dobro izdelani vrhnja konica, stranska robova in konici krilc in to zato, da bi bile bolj učinkovite.
Svedri
Le dva primerka zastopata to vrsto v tej jami (T. I. sl. 6, 7). Moramo priznati, da nista najbolj izrazita predstavnika te vrste. V to vrsto sodita predvsem zato, ker imata konico sorazmerno dobro retuširano in bi kot taka mogla služiti vrtanju v mehkejši material. Oba primerka sta izdelana iz odbitka.
Praskala
Iz poznanega materiala lahko izločimo le tri praskala (T. V. sl. 1, 2, 9). Vsa so izdelana iz odbitkov in so v prečnem prerezu sorazmerno visoka. Lahko ločimo med njimi dva tipa in sicer tip z grebenom v sredini na vrhu (T. V. sl. 1, 9) in tip brez grebena (T. V. sl. 2). Gornji rob je zaradi retuš pri vseh treh zelo oster, ostrina tega gornjega roba, ki je polkroglast, je povečana še zato, ker je spodnja ploskev strgal ravna in je nastala kot ventralna stran odbitka. Na ventralni strani je od polkrožnega loka dobro viden bulbus.
Nožiči
Nožiči so med kremenim orodjem in orožjem sorazmerno najbogateje zastopani. Vsega je 22 kosov. Tipološko jih moremo razdeliti v glavnem v dve skupini: v večje od 5,5 cm do 10,5 cm in manjše od 5,5 cm do 3 cm. Vsi so izdelani iz odbitkov, in razen štirih nožičev, ki nosijo na dorzalni strani po dve ploskvi (T. IV. sl. 4, 5), imajo ostali na dorzalni strani po tri ploskve, ki so nastale kot posledica vrhnjih odbitkov, n. pr. T. III. sl. 6; T. IV sl. 1; T. IV. sl. 7. Artefakti te skupine imajo sorazmerno malo robnih retuš, kolikor pa jih imajo, so uporabnega značaja. Edini nož, ki bi mu mogli pripisati, da ima retuše hote narejene, je artefakt T. IV. sl. 1, ki ima na gornji polovici levega roba več stranskih manjših retuš. Ventralna stran je pri vseh nožih gladka in nosi bolj ali manj izrazit bulbus z radialnimi valovi; ta stran nima nikoli retuš. Noži so vsi ločno upognjeni proti dorzalni strani, kar je posledica loma materiala samega; ta značilnost je najbolj vidna na artefaktih večjih dolžin. Žal, da se pri večjih nožih ne da točno določiti njihova prvotna dolžina, ker je večina njih na konceh odlomljena ali pa vsaj močno poškodovana.
Strgala
V glavnem lahko tudi pri strgalih ločimo dve skupini in sicer bi mogli uvrstiti v prvo velika in ploščata strgala dolžine cca 7 cm (T. III. sl. 1, 2, 4,; T. V. sl. 8), v drugo skupino pa manjša in ozka (T. I. sl. 8, 9; T. II. sl. 1, 2). Vsa
strgala so izdelana iz odbitkov, zato je tudi ventralna stran artefakta gladka, brez retuš z dobro vidnim bulbuisom. Stranska robova artefakta sta bolj ali manj obdelana z robnimi retušami. Nekatera strgala nosijo tudi na robovih ventralne strani po kako robno retušo, ki pa so nastale kot posledica uporabe. Strgala prve skupine so sorazmerno masivna ali sorazmerno visokega prereza. Posebej je vredno omeniti strgalo (T. V. sl. 6), ki je ločno. Zunanji rob nosi po vsej dolžini zelo fine robne retuše. To strgalo je narejeno iz odbitka, ločnost pa je posledica loma.
Obsidian
Jama Samatorca nam je dala vsega le en primerek obsidijana (T. V. sl. 7). Tipološko ni značilen, je le navaden neobdelan odbitek. Material je popolnoma prosojen.
G1a j e n o orodje
Med glajenimi sekirami iz Samatorce imamo zastopana dva tipa, in sicer: dve fragmentirani prevrtani sekiri, katerima manjka čelo. Sodeč po ohranjenem delu in po podobnih sekirah drugih lokalitet bi jih mogli ože opredeliti v tip kladivastih sekir (T. VI. sl. 1, 2). Drugi tip bi zastopala k al upas ta sekira (T. VI. sl. 3), ki je zaradi uporabe močno fragmentirana, posebno na čelu in rezilu. Med glajenim orodjem imamo tudi buzdovan, ki je prevrtan; je fragmen tiran, oziroma na pol prelomljen (T. VI. sl. 4).
Sklep
V jami Samatorci imamo zastopane puščice, svedre, nože, strgala in praskala, dalje tudi glajene sekire. Iz vsega lahko zaključimo, da moramo tipološko vezati naš material z enakim materialom iz neolitičnih kultur Balkana. Ne moremo se pa v polni meri nasloniti na tipološki razvoj kremenega materiala iz ostalih evropskih in izvenevropskih pokrajin. Gradivo iz jame Samatorce ima v osnovi isti razvoj kot gradivo Balkana. Ne smemo mu pa zanikati neke samostojnosti. Vidi se, da so osnovne oblike prišle najverjetneje iz Podonavja ali Dalmacije, tu pa so zaradi oddaljenosti obdržale tipološke posebnosti celo še v kovinski čas.
ZUSAMMENFASSUNG
Silex und anderes Steinmaterial aus der Grotte Samatorza
Die Grotte Samatorza liegt in der Nähe von Nabrežina bei Triest. Das Material, das dort vor dem. ersten Weltkriege ausgegraben wurde, befindet sich nun teilweise im Institut für Karstforschung in Postojna. Leider besitzen wir keine Grabungsvermerke und können daher dieses Material nur typologisch bearbeiten. Auch in der Literatur findet man keine Angaben.
In der Samatorzagrotte sind Pfeile, Bohrer, Kratzer, Messerchen, Schaber, ein Erzeugnis aus Obsidian und geglättetes Werkzeug vertreten. Die Pfeile können wir typologisch in zwei Typen einteilen und zwar: Pfeile mit Dorn zur Bestielung und dornlose Pfeile. Sie sind aus dem Kern oder aus den
Abschlägen verfertigt. Bohrer gibt es nur zwei. Sie sind jedoch nicht die typischsten Vertreter dieser Art. Unter den Kratzern kann man zwei Typen mit Mittelri.ppen im oberen Drittel und einen Typus ohne Mittelrippe unterscheiden. Die Messerchen und die Schaber kann man beide der Grösse nach in zwei Gruppen einteilen. In eine Gruppe gehören die Messerchen von 5.5 cm bis 10.5 cm, in die zweite aber jene unter 5.5 cm. Eine Gruppe der Schaber übersteigt 7 cm, die zweite ist unter 7 cm. Das einzige Obsidianerzeugniss ist typo-logisch nicht charakteristisch. Unter den geglätteten Werkzeugen ist eine Schuhleistenaxt vertreten, ebenfalls durchbohrte Hammeräxte und eine Streitkeule (buzdovan).
Das Material gestattet uns den Schluss, dass es mit dem gleichen Material aus den neolithischen Balkankulturen typologisch in Zusammenhang gebracht werden kann. Das Material aus Samatorza zeigt neolithische Charakteristiken. Aus dem Vergleich mit dem verwandten Material aus Predjama ersieht man, dass einige Formen solchen Materials noch in der älteren Bronzezeit im Gebrauch waren.






LATENSKI GROB IZ SPODNJE SLIVNICE PRI GROSUPLJU
VINKO ŠRIBAR
Jože Vovk, delavec iz Spodnje Slivnice pri Grosuplju št. 10, je našel na jugovzhodnem delu 'izkopa za gnojnično jamo, ki so jo kopali na gradišču Zavrh, Spodnja Slivnica 67, naslednje predmete: 2 železni sulioni osti, železen nož, 2 bronasti zapestnici, 2 fibuli, 6 sestavnih delov neke bronaste posode in eno utež za statve. 1)
Po izjavi Vovka so predmeti ležali 0,8 m pod današnjo površino, in sicer pod samim robom izkopa. Sulične osti so ležale položene navzkriž med dvema keramičnima posodama, ki sta bili prevrnjeni in polni žganine. Posode so še ostale v zemlji.
Pregled predmetov:
1.	Železna «ulična ost v obliki vrbovega lista, Inv. štev. P 10500, T. 1, sl. 1. Dolžina osti 46 cm, dolžina tulca 12 cm. S tula prehaja na list osti rebro trikotne oblike. Prerez lista je rombičen. Ost je zelo slabo ohranjena. V slovenskem arheološkem gradivu najdemo za to ost množico analogij. Kot najbolj tipične naj navedem primere iz Vač1 2, Šmarjete3 in Formina.4
2. Železna sulična ost s širokim listom, inv. štev. P. 10501, T. 1, sl. 2. 15 cm od roba ustja tulca teče na zunanji strani polkrožno izdolben žleb širok 2 mm. Z vsake strani žleba je 1 mm širok rob. Dolžina osti v sedanjem stanju je 48 cm, tula 9 cm.
Površina osti je gladka. Ost je zelo močno poškodovana. Analogije: Mokronog,5 Formin,6 itd1.
5.	Velik železni nož s širokim rezilom in vkrivljenim ročajem, ki ima na koncu in na prehodu v list vozlato odebelitev, Inv. št. P. 10502 (T. II, sl. 1).
1	O najdbi so delavci takoj obvestili tovariša Ludvika Leniča. Po njegovi zaslugi so predmeti shranjeni in je istočasno bil obveščen Zavod za spomeniško varstvo oziroma zavodov pravni referent dr. Dremelj, ki je poskrbel, da so predmeti prišli v depo Narodnega muzeja. Obema se prav lepo zahvaljujem.
2	A. Müllner, Typische Formen aus Krain T. 51 (odslej Müllner). — F. Stare, Vače — katalog T. LXXVI, sl. 16; XCIV, sl. 1; XI, sl. 2 in 5.
3	A. Müllner, 10 T. XXXVIII. XI, sl. 2 in 5.
4	A. Smodič, Časopis za zgodovino in narodopisje 1940. XXXV, 1—2, Nove Latenske najdbe na dravskem polju, T. III, sl. 3, (odslej ČZN).
5	Müllner, 1. c. T. XXXVIII, sl. 5.
6	ČZN, 1. c. T. III, sl. 2.
V sedanjem stanju ohranjenosti je nož dolg 24 em, ročaj 7 cm. Nož je zelo slabo ohranjen. Analogije: Mokronog,7 Andrashida,8 itd.
4.	Bronast obroč ovalnega preseka, Inv. št. P 10503, T. II, sl. 2. Na zunanji strani je ovalen gumbast izrastek 8,5 X 11 X 2,5 mm. Zunanji premer obroča je 8,0 cm, prerez skozi lok pa 10,5 X 9 mm. Obroč je prevlečen z debelo plastjo plemenite patine, na kateri se mestoma nahaja železna rja. Obroč je po vsej verjetnosti ležal poleg enega naštetih železnih predmetov. Isto velja za bronasto zapestnico pod redno štev. 5.
5.	Del loka bronastega obroča, ovalnega preseka, Inv. št. P 10504, T. II, sl. 3. Lok ima nepravilno obliko. Na hrbtu zunanjega kroga je izrastek v obliki gumba nepravilne oblike, velik 9 X 10 mm. Premer obroča je 8,5 cm, prerez loka pa 12,5 X 11 mm. Površina obroča je zelo slabo ohranjena. Deloma je pokrit z železovim oksidom.
6.	Bronasta pozno srednje latenska fibula, Inv. štev. P 10505, T. II, sl. 4. Med nogo in lokom je bronast gumb, polkroglaste oblike. Na nogi je še en nekoliko manjši gumb iste oblike kot prejšnji. Peresovina je enostranska. Igla manjka. Fibula je dolga 5,5 cm. Teritorijalno in oblikovno najdemo najbližjo analogijo v mokronoškem9 in forminskem10 inventarju.
7.	Bronasta pozno srednje latenska fibula, Inv. štev. P 10506, T. II, sl. 5. Izdelana, iz 2 mm debele bronaste žice. Noga je ploščato razširjena in pritrjena na lok. Peresovina je samostrelna. Popolnih analogij za to fibulo ne poznamo, sorodne so na primer Mokronog,11 itd.
8/1. Fragment oboda in dna posode iz bronaste pločevine, Inv. štev. P 10507/1, T. III, sl. 1. Značino je, da so vsi robovi preloma proti notranji strani. Z notranje strani fragmenta so kosi bronaste pločevine. Dolžina fragmenta je 15,5 cm, pločevina je debela 0,8 mm.
8/2. Fragment ustja oboda in dna posode iz bronaste pločevine, Inv. štev. P 10507/2, T. IV, sl. 1. Ob prelomih je deformiran. Rob ustja je zavit pravokotno proti notranji strani posode. Ob robu ustja je ročaj v obliki rozete, ki pa je danes poškodovana. Fragment je velik 11.8 cm. pločevina je debela 1,8 mm, rob ustja je širok 8 mm. Z notranje strani deformirani kosi bronaste pločevine.
8/3. Fragment ustja in oboda posode iz bronaste pločevine, Inv. štev. 10507/3, T. III, sl. 2. Prehod oboda v ustje je zelo oster. Na obodu je pravokotno ušesce velikosti 0,7 X 0,11 X 0,3 cm, ki je predrto. Fragment je velik 8,0 X 2,0 cm.
8/4. Fragment ustja in oboda posode iz bronaste pločevine, Inv. štev. P 10507/4, T. III, sl. 3. Pod robom ustja je ovalna odprtina v velikosti 15 X 10 mm Velikost 10,0 X 5,0 cm.
8/5. Fragment roba ustja, oboda in dna posode iz bronaste pločevine, Inv. štev. 10507/5, T. IV, «1.2. Ohranjena višina je 11,0 cm. Na robu je 2 mm visoka cilindrična osnova s premerom 11 mm in na njej krog s premerom 26 mm. Skozi krog in cilindrično osnovo gre pravokotno odprtina 6 X 15 mm. Tzporedno s krogom sta v osnovi dve luknjici, ki ležita v isti osi. Premer luknjic je 2 mm.
7	Miillner, 1. c. T. XLI, sl. 1.
8	I. Hundyadi, Die Kelten in Karpatenbecken, 1942, T. LII, sl. 7.
9	Miiller-Karpe, Die Zeugnisse der Taurisker in Kärnten, Carinthia I, 1951. str. 669, sl. 15, 7.
19	CZN, 1. c. XXXV, sl. 23.
11	Miiller-Karpe, 1. c. sfr. 669, sl. 15, 1, 11, 12.
8/6. Brezobličen fragment posode iz bronaste pločevine, velikosti 7,0 X 4,5 cm, Inv. štev. P 10507/6.
8/7. Brezobličen fragment posode iz bronaste pločevine, velik 7,0 X 2,0 cm, Inv. štev. P 10507/7.
8/8. Brezobličen fragment posode iz bronaste pločevine, velik 7,0 X 2,0 cm, Inv. štev. P 10507/7.
8/8. Brezobličen fragment posode iz bronaste pločevine, velik 8,0 X 5,0 cm, Inv. štev. P 10507/8.
Vsi opisani fragmenti od naše številke 8/1 do 8/8 so sestavni deli posode, ki je bila izdelana iz bronaste pločevine. Sodeč po enakomerni patini tudi na prelomih in po kosih pločevine, ki so bili deformirani v ognju, je po vsej verjetnosti posoda bila uničena že v čašu pokopa. Obliko in velikost posode lahko približno rekonstruiramo. Premer posode na najširšem obodu je verjetno bil okoli 15,0 cm, Notranji premer ustja okoli 12,0 cm, višina posode okoli 6,0 cm,
duo je bilo konveksno brez izrazite stojne .ploskve. Iz oboda je skoraj pod pravim kotom proti notranjosti posode izdelan 8 mm širok rob. Na prehodu oboda posode v rob ustja so verjetno bili simetrično razporejeni dve okrogli ušesci.
9.	Svetlosivo žgano, glinasto bikonično vretence, Inv. štev. P 10508, T. III, sl. 4. Na površini vretenca se vidijo ostanki temnorjavega premaza. Višina 3,5 cm, premer ožjega dela je 2,7 cm, spodnjega 4,7 cm, premer luknje je 0,8 cm.
*
Metodično bo verjetno najbolj pravilno, ako se pri časovnem opredeljevanju grobne celote iz Zavrha oslonimo na fibule. Za oba naša primera fibul smo našli analogije v mokronoškem gradivu, ki ga Miiller-Karpe označujejo kot starejšo stopnjo latena v Sloveniji12 in jo istoveti z Reineckejevo stopnjo La Tene C. Na Sipremembo te opredelitve verjetno ne bi dosti vplivala niti analiza ostalih grobnih pridevkov, v kolikor bi tudi obstajale realne možnosti, da to naredimo brez hudih napak. Pri majhnem številu latenskih najdišč predstavlja najdba v Zavrhu lep prinos .v izpopolnjevanju slike lateiniskodobne naseljenosti na Dolenskem, posebno še zaradi tega, ker je v najseverozahodnejšem delu Dolenjske, ki po vsej verjetnosti predstavlja mejno ozemelje plemenskih območij Japodov, Tauriskov in Latobijcev. Edini prinos je za sedaj k reševanju tega problema naslednja ugotovitev: v grobu na Zavrhu sta najdem dve sulični osti, ena ozko-lista in dolga, druga širokolista in kratka. Analogne primere poznamo tudi na drugih najdiščih. Na Magdalenski gori v gomili B grob IO13 sta v moškem grobu bili najdeni tudi dve sulični osti. Isto se ponavlja v drobovih 85 in 132. Na Magdalenski gori, pri izkopavanjih kneginje Mecklenburg,14 v gomili X, je v moškem grobu (grob 64) bila najdena ena kratka in ena dolga sulična ost.
V	gomili IV, grob 1215 16 zopet ena ozkolista in ena širokolista sulična ost. V gomili V, v Toplicah pri Novem mestu je v enem od grobov razen enogrebenaste čelade najdena tudi ena ozkolista in ena širokolista sulična ost10. V neobjavljenem latenskem grobu št. 6 s kapiteljskega marofa v Novem mestu17 sta zraven ščitnega gumba bili še dve sulični osti: ena širokolista kratka in ena ozkolista dolga. Ni mogoče prezreti, da imamo v vseh naštetih primerih, razen na kapiteljskem marofu in na samem Zavrhu, opraviti z mlado-hallstattskimi analogijami. Tudi Vouga omenja številne analogne primere iz samega La Tèna.18
V	našem primeru gre po vsej verjetnoisti za nadaljevanje stare domorodne tradicije. Najbolj dokumentarno je to pokazano na pravokotni pasni sponi z Vač, na kateri je v torevtski tehniki prikazan dvoboj konjenikov.19 Verjetno
12	Miiller-Karpe, 1. c. str. 677.
13	Wiener Prähistorische Zeitschrift 1—2, 1914—15, Krainische Hügelgräber Nekropolen der jüngeren Hallstattzeit, str. 103 (odslej WPZ).
14	R. Ložar, Predzgodovina Slovenije, posebej Kranjske v luči zbirke Mecklenburg, Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 1934, str. 12, 13; str. 19, T. IV, sl. 4 (odslej GMDS).
15	GMDS, 1. c. str. 12, 13.
16	Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 8, 1898, str. 102.
17	Spomladi leta 1954 je Narodni muzej izvršil zaščitno izkopavanje grobov, ki so prišli na dan pri gradbenih delih. Gradivo je v obdelavi.
18	Paul Vouga, La Tene, 1923, II Lances.
19	F. Stare, Arheološki vestnik, 1952, III/2, 190, 194, 195, T. III (odslej AV).
bo opravičena pripomba, da imamo pri obeh vrstah »uličnih osti opraviti tudi z ločenimi funkcijami, torej za popolnoma določeno oborožitev in karakteristično taktiko bojevanja, o kateri je malo verjetno, da bi bila pri Keltih in Ilirih v takih podrobnostih ista in sicer v časovnem razdobju od enogrebenaste čelade v Toplicah do groba v Zavrhu. Sorodno analizo ilirske oborožitve podaja tudi Stare v svojem članku o najdbah iz gomile pri Šumperku (Vintarjevec).20 V prid takemu razvoju, mislim, govori še neki drugi moment. Najdba pričujoče grobne celote gotovo ne predstavlja osamljen primer. Zelo je verjetno, da pripada grobišču s slivniškega prahistoričnega gradišča na koti 485, kajti grob je bil oddaljen od njega komaj dobrih 200 m vzhodno v sedlu, na katerem je gradišče Zavrh. To nas živo spominja na analogen primer na Magdalenski gori, kjer imamo latensko piano grobišče na vzhodni in hallstattsko gomilno grobišče z latenskimi pokopi piri vrhu na jugozahodni in zahodni strani gradišča.21 Da bi primerjava z Magdalensko goro bila popolnejša, naj omenim, da so tudi z jugozahodne strani gradišča, t. j. v Spodnji Slivnici, naleteli na liallstattske najdbe.22 Zato mogoče ne bi bilo napačno, da najdbo v Zavrhu ali gradišče nad Spodnjo Slivnico uvrstimo v gradišča, kot je Magdalenska gora. Stična,23 Valična vas itd., pri katerih je za sedaj še ostalo nerešeno vprašanje etničnega nosilca hallstat-iskih in latenskih oblik. Vendar so že nakazana pota za pravilno rešitev tega problema.
SUMMARY
A La Tene grave at Spodnja Slivnica near Grosuplje
On the occasion of digging for foundation of a dung pit in the small castle of Zavrh, of Spodnja Slivnica a cremation grave was excavated with the following contents: 2 ceramic vessels on the ground, 2 iron points of a lance, a big iron knife, 2 armlets made of bronze, 2 fibulae of bronze, 1 ceramic whorl and 6 parts and parcels of a vessel made of bronze plate.
The lance points were placed crosswise between the vessels. As there are, for the lance points, more analogies in the pre- La Lène material of Lower Carniola we must not exclude the possibility of having to do with Illyrian indigenous. The inventory is now in the National Museum of Ljubljana.
As to the ground the find is rather isolated and therefore an important contribution to the research into the La Tène epoch of Lower Carniola.
20	F. Stare, AV IV/2, 267, — R. Ložar, GMDS, 1933, sir. 47, 48.
21	WPZ i—2, 1. c. sir. 100.
22	Tov. Ludvik Lentie pripoveduje o železnih suličnih osteh, ki so jih našli pri kopanju temeljev za njegovo hišo.
23	Pri pregledu negativov (v fototeki Narodnega muzeja v Ljubljani), z gradivom, ki ga je izkopala kneginja Mecklenburg v Stični so tudi taki, ki kažejo izrazit srednje in pozno latenski material; neg. 2882, sulica', nož in pozno-latenski meč; neg. 2879, srednjelatenska fibula, gomila II, 1910; neg. 2887, pozno-latenska s samosirelno peresovino, gomila II, 1910.


Sl. 1—4 = 1 : 1 nar. vel.
Sl. 1—2 = 1:1 nar. vel.
GRADIŠČE V SLAVINI
MEHTILDA URLEB
Gradišče v Slavini je na zahodnem robu Pivške kotline, kjer si -slede višji in nižji hribi v sklenjeni vrsti od Hruševja preko Prestranško-slavin-skega ravnika do Osojnice pri Pivki. Od tod se vzpetine nadaljujejo proti Ilirski Bistrici in hrvaški meji, kjer že po naravi dele povodje Pivke od povodja Reke. Ob zahodnem robu Pivške kotline je doslej ugotovljenih več gradišč:
Stari grad nad Hruševjem. Gradišče je obdano z visokimi nasipi, ki so še danes dobro ohranjeni. Na severnem koncu obzidja je stal celo obrambni stol-p, ki pa je že precej uničen, ker so kmetje delno uporabili gradbeni material zase.
Gradišče Baba je južno od tod v neposredni bližini slavinskega gradišča. Obdajajo ga -dobri nasipi, ki jih na severni strani varujejo terase. Planota, kjer stoji gradišče, ni ravna, temveč nagnjena; na njej so plitve kotanje, ki si slede v nekem določenem redu. V njih je polno fragmentov keramike.
Gradišče nad Selcami je jugovzhodno od slavinskega gradišča. Ne zajema vsega hriba, temveč samo zahodni del, ki ga ljudje imenujejo Špiček. Tudi tu je nasip dobro viden, čeprav je na nekaterih mestih vanj vdelan strelski jarek iz prve svetovne vojne.
Pri Pivki se začne nova vrsta gradišč v približno isti zračni črti.
Gradišče nad Pivko leži tik nad železniško postajo. Ker so imeli Italijani tu svoje utrdbe, je prvotna oblika precej spačena.
Sv. Primož je kopast vrh, na katerem je stalo prvenstveno obrambno gradišče; pod njim je vodila rimska cesta iz Pivške kotline proti Senožečam in naprej proti Tr-stu.
Šilentabor nad Zagorjem je ohranil ime iz srednjega veka, ko je bil tu utrjen tabor, ki je rabil kot zatočišče pred Turki. Še prej je bilo tu predzgodovinsko in rimsko gradišče. Nasipi ,so samo na jugovzhodni strani; drugod ga obdajajo naravne strmine.
Gradišče »Na čepni« stoji na enem izmed vrhov med Zagorjem in Knežakom. Tudi to je utrjeno le na vzhodni strani. Med njim in Šilentaborom gre danes cesta iz Loške doline v Reško dolino in ni izključeno, da je kdaj tod vodila že v rimskih časih.
Gradišče Knežak je v bližini gradišča »Na čepni« na njegovi jugovzhodni strani. S treh strani ga obdajajo močni nasipi, na severovzhodni strani pa ga
varujejo naravne strmine. Gradišče je ovalne oblike in se spušča v terasah; na njih so kotanje, kjer so imeli ljudje svoja bivališča.
V neposredni bližini tega gradišča je gradišče Vrh nad Knežakom. Njegove oblike niso prav jasne in se dajo ugotoviti le .posamezni deli nasipa. To je poslednje gradišče na robu Pivške kotline, ki se tu končuje.
Našteta gradišča na zahodnem robu Pivške kotline so bila po mnenju nekaterih raziskovalcev naseljena ne le v rimski, temveč že v železni dobi.
Gradišče v Slavini
Jugozahodno od Slavine prehaja dno Postojnske kotline v blago nagnjeno pobočje Prestranško-slavinskega ravnika, ki se vzpenja nekaj nad 720 m. Obronki so močno izbrazdani z globokimi grapami potokov in periodično suhimi dolinami. Pobočje Slavine gradišča se terasasto dviguje proti že omenjenemu ravniku. Terase so povečini jezersko-abrazijsikega postanka.
Morfološka zgradba gradišča. Na priloženem načrtu sta v začetku X osi dobro vidni dve nepravilno oblikovani apniški gmoti, ki štrlita iz fliša. Za njima se teren na desno stran nadaljuje z rahlo nagnjeno dolino, medtem ko pada na levo stran boilj strmo proti navadno suhemu koritu potoka. Po dobrih 70 m od začetka osi dosežemo rob prvega nasipa, ki je verjetno le slabo preoblikovana jezerska terasa. Najdemo jo samo na desni strani, ker na levi neopazno prehaja na strmo pobočje drugega naisipa. Po 140 m pridemo iskoizi globok usek na rob drugega nasipa, ki je 5 do 14 m visok. Tu je še danes glavni vhod na gradišče. Nasip je ob poti zelo okrepljen. Sledi mu položna, povprečno 30 m široka terasa. Podoba je, da ni bila naseljena. Ta terasa prehaja nato strmo v rob tretjega, zadnjega 3 do 7 m visokega nasipa. Tudi tod skozi je pot zelo globoko vsekana. Ko pridemo na planoto gradišča, ni o njej več sledu. Šele za tem nasipom je pravo gradišče s kulturnimi ostalinami. Medtem ko obdajata prva dva nasipa gradišče le na njegovem severovzhodnem delu, ga tretji nasip oklepa z vseh treh strani. Nasip sestavljajo strmo nagnjeni apniški bloki in drobir.
Kot sem že omenila, je pravo gradišče v objemu tega nasipa. V;sa planota visi; od roba zadnjega nasipa db vrha gradišča je 34,5 m vzpona. Takoj ob vstopu na planoto se na desni strani osi razprostira položna ravnica, ki sega na eni strani do nasipa, medtem ko jo od prave planote loči kamnita recentna ograda, ki je močno poraščena z grmovjem. Na tej ravnici ni znakov, da bi bila kdaj poseljena. Sicer pa se planota, kjer stoji gradišče, od poslednjega nasipa takoj •strmo vzpne na bolj položno planoto.
Gradišče lahko razdelimo v dve ali tri prečne terase. Na njih so umetno izkopane kotanje. Ena med njimi je 0.75 m globoka, ostale sežejo v globino le okoli 0,25 m. Kotanje so na terasah druga poleg druge. Razen tega pa so tudi ob robu nasipa. Tu so v loku razporejene na levi strani gradišča od vrha pa skoraj do roba nasipa. Na desni strani je manj kotanj in si slede brez določenega reda. Po krtinah v njih je polno fragmentov keramike. Kjer je stalo gradišče, so danes travniki in pašniki. Zdi se, da so tod marsikje kmetje kotanje izravnali in jih tako zabrisali.
Naselbinski prostor je moral biti v glavnem le v območju zadnjega, to je tretjega nasipa. Prostor ni bil tako majhen, saj je njegov obod približno 635 m dolg. Kakšne so bile stavbe oziroma stanovanjski prostori, je težko reči. Vseka-
GRADISCE
pri
SLAVINI
EKIAOlSTANCA Im LEGENDA fobovi nas«pa o ora
& Star« sond« nov« sonde
O
Koiarvje
kor ,so kotanje ena oblika stanovanjskih prostorov, ki so bili pravilno razvrščeni po gradišču. Danes je ohranjenih ea 35 kotanj. Seveda ne moremo trditi, da je bila vsaka taka jama stanovanjski prostor, čeprav so vse umetno napravljene in se je izkoristil le naravni padec teras. To kaže, da je morala biti naselbina na tem gradišču dokaj močna. Gradišče ni bilo le dobro utrjeno; imelo je tudi ugodno, prav dominantno lego v primeri z ostalimi gradišči v tem delu Pivške kotline. Vhoda je imelo pravzaprav dva. Klasičen tip vhoda na gradišče je s severne, točneje SSV strani, kjer leži vas Slavina. Varujejo ga trije visoki nasipi, med katerimi drži zelo poglobljena pot, ki ima skoraj podobo jarka. Tudi danes je tod edini možni dostop na gradišče. Obstaja pa možnost, da je imelo gradišče še stranski vhod na južni strani, kjer gre do njega cesta, ki pa danes ni več v rabi. Pod nasipom so vidni v grmovju le sledovi nekega rova, kjer naj bi šla pot. V nasipu je plitev prehod, takoj nad njim pa se že dvigne nasip v vrh gradišča. Na nekdanji vhod namiguje tik pod gradiščem potekajoča pot, ki jo v dolžini 15 do 20 m obdaja z obeh strani nasip. To kaže, da je nasip narejen umetno. Od tod gre cesta proti jugu, nato pa zavije proti vzhodu in vodi na gradišče nad Selcami. Ni izkjučeno, da je obe gradišči vezala cesta, ki je iz varnostnih nagibov vodila po obronkih. Kako je bilo to gradišče povezano s sosednjimi gradišči, je težko povedati. Vsekakor je stalo nekako v osrčju med gradišči širšega okoliša in mu je tudi v življenju takratnih ljudi pripadalo vodilno mesto.
Na gradišču do leta 1956 ni bilo sestematičnih izkopavanj. Dotlej so ponekod kopali domačini, in sicer v štirih jamah prav pri vrhu gradišča; dve jami sta celo v nasipu na zahodni strani gradišča. Slučajne najdbe so prišle na dan, ko so tod trebili grmovje. Po gradišču so danes travniki; njiv pa ni več. Avgusta 1956 je Notranjski muzej v Postojni organiziral enomesečno izkopavanje v obliki sondiranj. Prav na gradišču >so bile izkopane tri sonde, na njegovi južni strani pa sonda prav tam, kjer so kmetje pred leti našli žaro. Na grobišče, ki smo ga tod domnevali, žal nismo naleteli.
Sonda I je zajela največjo površino, in sicer eno kotanjo ter še polovico sosednje kotanje na terasi, ki se vleče po sredini gradišča od vzhoda proti zahodu (glej načrt gradišča). Na tej terasi, ki visi od juga proti -severu, se vrste bolj ali manj plitve kotanje. Sonda v tej kotanji je bila konec vrste kotanj. Merila je 6X4,5 m in je segala do 1,90 m globoko. Stratigrafija ni več jasna, ker so plasti premešane. Y teraso je bila izkopana jama z ravnim dnom, kjer so flišni sedimenti. Obdajali sta jo po dve vzporedni steni; dve od njih sta bili različno visoki. Proti jugu usmerjeni -steni sta enako visoki in se spuščata od tod hkrati s teraso proti severu. Stena, ki gleda proti vzhodu, je naravna. Sestoji iz n-epremetanih flišnih skladov, samo pri vrhu je plast bolj recentnih sedimentov. Nasproti stoječa stena pa je še 40 cm visoko zgrajena iz nepremetanih Hišnih skladov. Od tod so jo povišali z apnenčevimi bloki, ki so sedaj ob dnu sonde, kamor so se nekdaj zrušili. Kamni izvirajo od drugod, ker so na gradišču le flišni sedimenti. Ob tej steni smo našli večje količine ožganega lesa. To namiguje, da je obstajala morda tudi lesena konstrukcija, ki pa jo je uničil požar.
Drugi dve vzporedni steni, ki glodata proti vzhodu ali zahodu, sta različno visoki. Proti jugu obrnjena stena, ki je hkrati najvišja, je rob terase. Je iz flišnih lapornih skladov in je domala prirodna. Nasproti stoječa vzporedna stena je bila na najnižjem robu terase. Od nje je ostalo le nekaj manjših kamnov iz
apnenca, ki pa niso več v primarni legi. Stena je morala biti umetna in zato ni čudno, da se je najprej zrušila.
O plasteh v sondi je težko kaj trditi. Že v humusu in nato do dna sonde so bile kulturne ostaline, z edino razliko, da je bila plast bliže dna sonde bolj kompaktna in vlažna, ker flišni sedimenti zadržujejo vodo. Na posameznih mestih in v različnih globinah so bile ponekod zelo tanke temnejše plasti. Na več mestih je bila pod vplivom razkrajajoče se keramike prst rdečkasta. Ta barva je prišla do izraza zlasti v globljih plasteh, ki so bile močneje prepojene z vodo.
V	sondi smo našli veliko fragmentov keramike, od katerih so pomembnejši vrat amfore; dna dveh fragmentiranih, danes sestavljenih spodnjih delov posod; dna posod z nizko prstanasto nogo, veliko fragmentov lončenih kolačev, ročaji amfor, fragmenti terrae sigillatae itd. (T. I. sl. 1, 4 T. II. «sl. 7). Od železnih in bronastih predmetov so pomembni železmi »T« žeblji, škarje ter drugo železno orodje (T. II. sl. 2, 3, 4, 5). Našli smo tudi loke treh različnih fibul (T. Ili-si. 3, 4 T. IV. sl. 1). Razen tega pa smo dobili v tej sondi še tri legijske novce iz časa M. Antonija ter zgornji del žrmelj.
Zraven te kotanje je bila manjša in bolj plitva kotanja, zadnja v tej vrsti. V njej smo izkopali jarek. Zavzemal je polovico kotanje in sicer ob steni prve kotanje, tako da smo odkrili tudi s te strami steno. Tudi tu se je potrdilo, da je bila stena umetna. V jarku so bili bolj redki kulturni ostanki, kar kaže, da ta kotanja ni imela posebnega pomena.
Sondo II smo izkopali v eni izmed treh kotanj na zahodni strani gradišča pod majhno vzpetino. Sondirali smo srednjo kotanjo v podolžni smeri v obsegu 5X1 m do 0,75 m globoko. Iz profila izhaja, da je bila tudi ta kotanja delno obložena z apnencem. Po sredi so jo pregrajali bloki apnenca. Čemu je rabila ta pregrada, za sedaj ne vemo. Plasti v sondi so si sledile v tem-le redu:
I. plast humusa (ca 10 cm);
II.	plast svetlejše prsti (povprečna debelina 30 cm) z redkimi fragmenti keramike;
III.	črna plast, močno pomešana z ogljem (14 cm), ki pa je bila le v južnem delu sonde na enii strani pregrade;
IV.	plast z laporjem ,pomešane ilovice, v kateri je bilo največ keramike ter železni in bronasti predmeti; pod njo je bila sterilna plast strjene ilovice ali fliša.
V	tej sondi je bilo bolj malo keramike, značilno je le železno mizarsko šestilo ter polovica bronaste zapestnice. (T. II. sl.* 1, T. IV. sl. 5).
Sonda III je v bližini prve sonde na sosednji južni terasi, kjer se prav tako vrste vzporedne kotanje. Ta sonda je bila zadnja v tej vrsti. Zajemala je vso notranjščino kotanje v podobi pravokotnika 6,6X2,40 m. V sondi, globoki od 0,70 do 1,70 m, so si sledile plasti:
I. plast s koreninami močno pomešanega humusa (30 cm), v katerem so bili drobci keramike;
II.	svetlejša plast prsti (10 do 25 cm) z redkimi najdbami;
III.	temnejša plast prsti (50 do 76 cm) z že bolj pogostimi najdbami;
IV.	nekaj cm debela plast črne zemlje, v kateri je bilo največ najdb; pod to plastjo je .sorazmerno ravno dno sonde, kjer se začno nedotaknjeni skladi fliša. Za razliko od prvih dveh sond tu ni bilo kamnov iz apnenca. Tudi stene so na-
ravna tvorba. Podoba je, da je bila ta jama izkopana brez določenega namena. Vendar se vprašamo, kaj pomenijo črne plasti na dnu sonde in predmeti v njej. Prevladovala je keramika (lončeni kolači, boljša in groba keramika). Pomemben je profil plitvega krožnika iz terrae sigillatae (T. I. sl. 5). Tudi tu so bili železni žeblji, razni obročki in bronasti predmeti (T. III. sl. 1, 2 T. IV. sl. 3, 7). Našli smo srebrn prstan (T. IV. sl. 5) ter nekaj svinčenih fragmentov. Razen tega pa smo našli tudi nekaj rimskih republikanskih novcev (dva republikanska novca iz ca 100 let pr. n. št., en novec Quinta. Pomponia iz ca 68—66, dva reducirana asa iz srednjega obdobja republike) ter dva bronasta novca iz zadnje dobe vladanja Avgusta. Vsi novci so že precej obrabljeni ali izlizani, tako da je podrobnejša klasifikacija nemogoča.
Razen omenjenih treh sond na samem gradišču smo izkopali eno sondo na južni strani pod njim. Povod za to je dala trditev kmetov iz Slavine, da so tu nekdaj pokopavali umrle z gradišča in da je bila prav na tem mestu najdena žara. Sondirali smo v obliki daljšega, i m širokega jarka, vendar brez uspeha. Zemljišče je bilo nedotaknjeno in brez grobov ali drugih kulturnih ostankov. Tzjema je najdeni fragment dna posode, o katerem pa ni jasno, kako je tja zašel.
V dveh sondah smo našli bloke apnenca, ki bi mogli biti dokaz zidave. Na žalost pa jih nismo več našli v primarni legi. Manjkali so tudi ostanki malte in zato ne moremo trditi, da bi tu kdaj obstajal kak zid. Ker nismo nikjer naleteli na ostanke ognjišč ali kovačnice, ni jasno, čemu so rabile kotanje, ki so tu. Morda so jih kmalu zapustili, ker jim niso več ustrezale, in so se preselili v drugo kotanjo, ali pa je bil v njih prostor za spanje ali shrambo, ker tu ni bilo ognjišč. To velja za sondo I in II. V sondi III pa ni znakov o kaki umetni steni. Ker so bili keramika in drugi predmeti najdeni največ prav pri dnu, kjer je tanka črna plast, gre morda za nekdanjo jamo, kamor so odlagali odpadke in je zato ni bilo treba posebej zavarovati s stenami. Sosednja kotanja ni bila prekopana in zato ne vemo ali je bila stnovanjski prostor. Ta kotanja je zadnja v vrsti tukajšnjih kotanj.
Dosedanje izkopavanje torej ni prineslo tistih rezultatov, ki smo jih pričakovali. Vsekakor pa je izpričalo, da so kotanje na tem gradišču le umetne in jih je ustvaril človek v posebne namene.
Vse najdbe iz gradišča v Slavini so iz rimske dobe. Podrobnejša časovna opredelitev za sedaj ni mogoča, ker je premalo predmetov. Ako upoštevamo najdene rimske novce, ki izvirajo iz 1. st. pred našim štetjem in so bili še v prometu za vlade cesarja Trajana, bi uvrstili gradišče nekako v čas prvega in drugega stoletja po našem štetju.
RIASSUNTO
Il	castelliere di Slavina
Il castelliere di Slavina è situato sul margine nord del bacino della Pivka dove le colline, tanto alte che basse, si seguono in una fila serrata passando da Hruševje sopra il pianoro di Prestranek e Slavina fino a Osojnica presso la Pivka. Da là i poggi continuano verso Ilirska Bistrica, ed il confine di Croazia dove, già conformemente alla natura, separano il territorio fluviale della Pivka da quello della Reka — già nei tempi preistorici e più tardi all'epoca romana
ci esistevano fortificazioni importanti. Ci si presenta una fila di castellieri, p. e. Baba, Slavina, Selce, il castelliere sopra la Pivka, sv. Primož, Šilentabor, »Na čepni« e due castellieri a Knežak.
II castelliere di Slavina è situato all’ovest del villaggio di Slavina. Esso è attorniato di valli che sono ancora bene conservati. Due valli lo circondano soltanto nella sua parte nord-est, mentre il terzo lo circonda da tutte le parti. L’entrata principale del castelliere si trovava proprio nella parte nord-est ed era protetta da valli potentissimi. È possibile che un’entrata si trovava anche nella parte sud del castelliere ma oggi si può dire che è sparitali castelliere propriamente chiamato così era circondato dall’ultimo vallo. Tutto l’altipiano è scoscendente e può essere diviso in due o tre terrazze trasversali. Ci si trovano cavità artificialmente scavate contenenti molti frammenti di ceramica. È difficile a .suporre quali erano le costruzioni o abitazioni. In ogni caso gli scavi erano una forma di abitazioni che erano spartite regolarmente per tutto il castelliere. Oggi ce ne sono conservati circa 35 scavi. Ben certo non si può suporre che ogni scavo fosse un’abitazione benché tutti fossero scavati artificialmente e non .si approffittava che lo scoscendimento naturale delle terrazze. Questo significa che la colonia di questo castelliere doveva essere assai considerevole. Il castelliere non era soltanto bene fortificato ma, comparandolo con altri castellieri in questa parte del bacino della Pivka, la sua situazione era molto favorevole e dominante.
Fino a 1956 non ci furono scavi sistematici sul territorio di questo castelliere. Non ci sono conosciute che scoperte fatte a caso. Nel mese d’agosto il »Notranjski muzej di Postojna« (Museo per la Carniola interiore a Postojna) ha organizzato uno scavamento sistematico d’un mese per il territorio di questo castelliere. Furono eseguiti tre sondaggi proprio sul territorio del castelliere e ciò negli scavi qui sopra menzionati. Un sondaggio fu fatto proprio là dove contadini, alcuni anni fa, hanno trovato un’urna. Purtroppo non abbiamo scoperto la necropoli che ci supponevamo.
Nei .sondaggi scavati sul territorio del castelliere furono trovati frammenti in quantità (terre sigillate di ceramica di qualità tanto migliore che grossa), oggetti di ceramica, ordigni di ferro, compasso del legnaiuolo, forbici ecc., chiodi, frammenti di braccialetti di bronzo e fibbie come anche monete della repubblica romana.
Gli scavi eseguiti sino a quest’ora non hanno dunque dato risultati che abbiamo sperato d’ottenere. Ma, cionondimeno, essi hanno messo fuori prove che le affondature .su questo territorio non sono che formazioni artificiali fatte dall’uomo a scopo speciale.
Tutte le scoperte fatte sul territorio del castelliere di Slavina derivano dall’epoca romana. Quanto alle date una classificazione particolareggiata non è ancora possibile per scarsezza di oggetti. Tenendo conto delle monete romane provenienti dal 1. see. a. la nostra era che circolavano ancora sotto l’imperatore Traiano, potremmo assegnare il nostro castelliere press’a poco al primo e al secondo secolo della nostra era.

Sl. 1 železno mizarsko šestilo. — Sl- 2 in 4 deli železnega okovja. — Sl. 3 fragment železnega klina. — Sl. 3 fragmentirane železne škarje. — Sl- 6 držaj bronaste lopatke. — Sl- 7 dno posode.
SJ.l in 4
fragmentirana bronasta zapestnica. — Sl. 2 ploščat bronast obroček. — Sl. 3 loka bronastih fibul. — Sl- 5 srebrn prstan. — Sl. 6 okrogla svinčena utež. — Sl. ? in 9 dela okov, ki sta bila najdena skupaj. — Sl. 8 železen klin.
SI. 1 fragment bronaste fibule. — Sl. 2 fragment ustja posode z ročajem. — Sl. 3 ploščat Bronast obroček. — Sl. 4 dno posode z nizko prstanasto nogo. — Sl. 5 polovica bronaste zapestnice. — Sl. 6 steklena jagoda. — Sl. 7 fragment železne
ploščice z odprtino v sredi.

KNJIŽNA IN DRUGA POROČILA
Slovenska .archeologia IY—2, Časopis Slovenskej akadémie vied, Archeologiokého Ustavu v Nitre, Bratislava 1956, str. 177—347.
Druga številka IV. letnika »Slovenska archeologia« obsega razno predzgodovinsko in rimsko gradivo. Med prispevki so nekatere zelo zanimive razprave. Tehnično je ta številka na isti višini, na kakršni so bile vse dosedanje.
Mlajšo halštatsko dobo na jugozahodnem delu Slovaške obravnava. J. Paulik (Juhozâpadné Slovensko v mladšej dobe bailštatskej). Ugotavlja, da jugozahodni del Slovaške sodi v okvir kalenderberške skupine, ki jo je ugotovil že Eisner. Največ stikov je z bernhardsthalsko skupino (HC stopnja po Reineckeju). Sered-ska skupina, na katero se avtor tudi največ .sklicuje in v katero sodi 35 doslej odkritih naselbinskih objektov, je nastala na podolski osnovi vsaj v okolici Komama. Avtor domneva, da bi v času, ko so obstajale: zveze z ostalimi halštatskimi pokrajinami, mogel biti tudi daljši etnični dotok z zahoda. Po vsej priliki bo na vsem tem področju mogoče ugotoviti tudi še mladolužiške skupine. Po avtorjevem mnenju se je seredska skupina obdržala tu tudi še v času najmlajše faze svojega razvaja, podobno kakor se je na vzhodu obdržal bermhardsthalski tip. Naselbinski objekti serediske skupine so na nižjih vzpetinah, .so pa to pravokotne kolibe z enim prostorom ter v zemljo poglobljene hiše več ali manj pravokotne oblike, tudi z enim' nedeljenim prostorom. Pogrebni ritus sei pa veže na, zahodno kalenderberško skupino.
Maria Novotna obravnava halštatsko grobišče v Mužli (Halštatsikč žiarovč pohrebisko v Mužle). Že nekdaj znano grobišče podolske kulturne skupine, katerega gradivo je bilo zvečine nesistematično odkopano in v glavnem brez kakršnih koli podatkov, se je 1953 in 1954 začelo ponovno raziskovati. Odkritih je bilo novih 12 žarnih grobov. Glede na pogrebni ritus sta ugotovljena dva načina, pokop v žari in pokop v jami, kjer so posode bile razmeščene ob robu jame. Časovno sodi to grobišče v HB in HC po Reineckeju. Kulturno se grobišče veže podobno kakor tudi ta kulturna skupina za marsikakšno drugo skupino, kakor so stilfriedska skupina v Avstriji, skupina Val na' Ogrskem, hotinski krog na Slovaškem itd.
O žarnem grobišču iz mlajše rimske dobe in začetka selitve narodov poroča Titus Kolnik (Popolnicové pohrebisko z mladšej doby rimskej a počiatku doby stuhovania narodov v Očkove pri Piešfainoch). Razprava je podana v obliki monografije. Grobišče je bilo odkrito že 1914. leta, vendar pa v celoti uničeno. 1953. in 1955. leta so se izvršila kontrolna raziskovanja, ki so ugotovila vrsto popolnoma ali pa samo delno uničenih grobov. Pri tem je ugotovljen v glavnem enoten način pokopavanja. Po raznih podatkih sodi avtor, da je jedro prebivalstva v Očkovu za ves čas trajanja grobišča bilo nespremenjeno, čeprav se da ugotoviti tudi tuj element, ki se je tu naseljeval. Avtor je keramični material razdelil na tri faze in več stopenj. Tako stavlja v prvo fazo prostoročno izdelano keramiko, v II. fazo, kateri pripisuje cvetočo dobo keramičnih izdelkov, stavlja keramiko, izdelano na lončarskem vretenu; v III. fazo zopet stavlja prostoročno izdelano keramiko, ki je nastala na temelju keramike II. faze, Grobišče naj bi nastalo v začetku III. stoletja, pri čemer pa ni izključen tudi konec II. stoletja.
Avtor se pri dataciji naslanja na bronasto fibulo tipa Almgren 43. Zanesljivih najdb o tem, kdaj je grobišče prenehalo, za sedaj ni. Po avtorjevem mnenju spada na lončarskem vretenu delana keramika zvečine v IV. stoletje. Prostoročno delana keramika III. faze bi zopet v Očkovu mogla priti v poštev že na začetku selitve narodov, t. j. pod konec IV. stoletja ali pa šele po odhodu Kvadov. Avtor sodi, da se je samo del Kvadov odselil iz Očkova, medtem ko je domorodno prebivalstvo, ki je bilo šele nedavno podjarmljeno, iin del Kvadov ostal. Zaradi nemirnih časov pa niso več mogli izdelovati keramiko na nekdanji višini ter so prešli na izdelovanje prostoročnih bolj grobih izdelkov- Glede na to in glede na nekatere .druge elemente je po mnenju avtorja grobišče vsaj delno segalo tudi še v V. stoletje. Zanimivo je, da domačega prebivalstva, ki je bilo tu, avtor ne more etnično opredeliti in ga označuje kot »neznano«. Mnogi avtorjevi sklepi so izredno zanimivi, vendar bo potrebno o nekaterih tu naznačenih domnevah še razpravljati.
O portretni glavi neznane provenience, ki je danes v muzeju v Bratislavi, piše Oldrich Pelikan. Glava je bila nabavljena po vojni, pripada nekemu poprsju ali kipu. Avtor jo glede na analogije pripisuje Caracali. Zaradi nekaterih posebnosti bi glava mogla biti posmrtni portret. Ne predstavlja pa po avtorjevem mnenju prvovrstnega dela.
Drugi članek istega avtorja obravnava relief, ki je danes v Mestnem muzeju v Bratislavi. Avtor ugotavlja, da bi naj ta relief bil iz Carnuntuma. Poleg tega ga identificira tudi z že objavljenim reliefom iz iistega najdišča, ki je bil doslej označen kot izgubljen. Avtor je, primerjajoč sliko izgubljenega reliefa, ki je natisnjen v vseh delih v Carnuntu in ki predstavlja Neptuna in Victorijo, prišel do sklepa, da je relief v Bratislavi v resnici izgubljeni relief. Datira ga v drugo polovico III. stoletja, dopušča pa tudi možnost, da bi mogel biti iz prve polovice IV. stoletja.
Izredno zanimiva je tudi razprava o szeletienu (Problematika szeletienu), ki jo je napisal Vértes Laszló. Avtor pod szeletienom razume izdelke skupin, ki so se neposredno razvile iz starejšega paleolitika in ki so zajemale prebivalce prvenstveno srednje visokih planin, stanujoč v jamah in lovečih jamske medvede. Glavno lovsko orožje je bilo kopje z listaste konico (Blaittspitze). Te skupine so v času svojega razvoja prišle v stik z drugimi, kakor so bili nosilci lokalnega perigordiena, nosilci aurignaciena in nosilci gravettiena. Avtor sodi, da je najbolj čista oblika kulture szeleta ohranjena v pogorju Biikk.
Na koncu zvezka sta dve recenziji, od katerih je eno napisal O- Pelikan
0	knjigi E. Swoibode, Carnuntum. Seine Geschichte und Denkmäler, drugo pa S. Janšak o Régészeti kézikônyv L Gyakorlati régészet. Za nas je zanimiva posebno druga recenzija, ki obravnava kolektivni priročnik o praktični arheologiji, predvsem zato, ker originalnega dela doslej nismo prejeli. j gorogec
Josip Korošec: Arheološke ostaline v Predjami, Razprave IV/1, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1956, 64 str., 49 tabel,
1	plan in angleški povzetek.
V	vrsto monografij arheološke vsebine, ki jih je doslej izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, sodi tudi najnovejša razprava prof. Korošca, ki obravnava arheološki material, najden v Predjami. Gradivo, ki je odkrito v jami v Predjami, je zanimivo predvsem zaradi delne kontinuitete v nastanitvi tega jamskega dela od konca neolitika pa do vključno srednjega veka.
Y	uvodnem delu svoje razprave podaja avtor historiat izkopavanj v tej jami. O teh poroča v krajšem članku UgO' di W i n d isch-Gr aetz. Podatki o samem delu so zelo pomanjkljivi. Napravljene so bile le tri sonde, Leta 1932. so nadaljevali z izkopavanji, ki so bila večjega obsega. Izkopavali so v takoimeno-vanem »konjskem blevu« od vhoda proti takoimenovanemu »golobjemu zidu«. Ves prostor so razdelili v 18 kvadrantov po 4 m2. Iz Windisch-Graetzovih zapiskov vidimo, da je vso plast razdelil na 4 stratume. Njegovi podatki pa niso popolnoma zanesljivi, ker je plast razdelil idealno, poleg tega pa je bil ta del jame že večkrat prekopan ter najdbe niso več »in situ«. Tretja izkopavanja so se vršila 1941. leta, četrta pa v letih 1942 in 1943. Rezultate teh izkopavanj avtor podaja v poglavju »Kulturne plasti«. Tedanji vodja izkopavanja Ferenčak je
celotno plast razdelil v YII stratumov, kar pa po mnenju avtorja ni realno. Prekopanih je 'bilo 25 kvadrantov, od katerih pa niso vsi stratigrafsko enaki. Avtor prihaja do sklepa, da bi se danes mogla vsa plast razdeliti na osnovi materiala in ustrezajočih podatkov na 2 stratuma, in sicer na zgornjega srednjeveškega in tik pod njim ležečega rimskega ter na drugi, predzgodovinski stratum. Oba deli črna pooglenela proga, ki je na globini 40—60 cm. Pooglenela proga sodi po Ferenčakovih podatkih v konec njegovega stratuma IV. Kulturna plast je v glavnem strnjena, medtem ko so skoraj v vseh stratumih v raznih kvadrantih tudi tanjše plasti oglenine, ki pa so verjetno v zvezi s posameznimi
ognjišči.
V	tretjem delu obravnava avtor gradbene in druge objekte ter grobove v jami. Windisch-Graetz poroča o neki veliki stavbi, ki naj bi imela kupolasto obliko, vendar ,so vsi podatki zelo skromni in nezanesljivi, da bi mogli v tem objektu videti celo nekako lončarsko peč. Avtor omenja tudi najdene ostanke v zemljo zabitih kolov, katerih funkcija pa danes ni jasna. V plasteh so našli tudi več skeletov, oziroma delov človeških skeletov. Njihovo časovno pripadnost pa danes ni mogoče identificirati, ker gre v glavnem za posamezne dele skeletov, ki so1 brez pridatkov.
V	poglavju »Kulturno gradivo« obravnava avtor eneolitični in bronastodobni material pod eno točko, ker matri al a obeh period na osnovi gradiva, ki danes obstaja, ni mogoče deliti. Obravnava tehniko izdelave, oblike posod, ornamentiko, uteži in vretenca, kamenito orodje in orožje, koščeno in roženo orodje in orožje ter nakit in okrasne predmete. Kovinski predmeti so problematični zaradi slabih ali netočnih stratigrafskih podatkov. Sodijo pa verjetno v bolj odmaknjeno dobo. V odstavku »Železna doba« avtor prav tako obravnava kulturno gradivo in sicer keramiko, koščeno in roženo orodje, kameno orodje in orožje, dalje nakitne in kovinske predmete. Rimska doba je obravnavana po istem principu kot prvi dve, le da avtor omenja še novce, ki jih je bilo najdenih veliko število. Da je bil • zastopan v tej jami srednji vek, je prav tako nekaj materialnih dokazov. Obstaja več keramičnih objektov, ki pripadajo IV gradiščanski periodi, to je od X. stol. dalje. Materiala, ki bi zastopal takozvano slovansko dobo ali zgodnji srednji vek, pa žal ni.
V	sklepu daje avtor celoten pregled in prihaja do zaključka, da je bila jama, od kar je bila prvič naseljena, tudi večkrat opuščena zaradi neznanih vzrokov. Material priča, da je bila naseljena v vseh periodah od konca neolitika naprej, čeprav v posameznih periodah samo malo časa, in to ali kot refugium ali pa začasno bivališče. Kostni ostanki živali nam dajejo vpogled v ekonomiko prebivalcev te jame. Omembe vredne so tudi velike količine raznih žitaric, ki so se pojavljale posebno močno v ogljeni in nad ogljeno plastjo.
Razprava nam daje vpogled ne samo v gradivo najdeno v Predjami, temveč nam daje preliminarno tudi sliko življenja v ostalih kraških jamah, za katere danes ni mogoče dati pravilne ocene zaradi pomanjkljivih raziskav. Na podlagi novih raziskav v drugih kraških jamah in na podlagi podobnih objav bi bilo marsikakšno vprašanje rešeno, ki je danes še nejasno.	Tatjana Bregant
Paul Karnitsch:	Die verzierte sigillata von Lauriacum,
Forschungen in Lauriacum, Band 5, Linz 1955, sir. 48 in 102 tabele.
Institut für Landeskunde von Oberösterreich je pod vodstvom W. A.Jan-nyja, H. Vettersa in A. Kloibera pričel z izdajanjem serije znanstvenih razprav o Lauriacumu pod imenom Forschungen in Lauriacum. Kot tretji zvezek te serije je izšla razprava P. Karnitscha o sigillati. Iz gradiva, izkopanega in zbranega v Lorch-Ennsu, je avtor skušal izluščiti vsa historično in gospodarsko važna dejstva. Da bi biio gradivo bolj umevno, ga je razdelil po antičnih produkcijskih centrih, ki so prodajali svoje izdelke v taboru in canabah Lauriacuma.
V uvodu omenja avtor arretinsko sigillato, toda bolj kot začetek ga zanima konec bogate industrije. Ar re tinskih izdelkov v Lauriacumu niso našli. V Enns so pošiljali sigillato padski mojstri, ki so leta 25 zamenjali arretinske. Eksport iz teh padskih krajev je bil kratkotrajen, nekako v času Tiberija in Klavdija. Padskih posod so našli v Lauriacumu malo. Vendar že na osnovi teh fragmentov lahko sklepamo na zgodnjo naselitev. Verjetno so Rimljani že v Tiberijevem,
gotovo pa v Klavdijevem obdobju vojaško zavarovali izliv reke Aniže v Donavo. Istočasno so v Vindelicijo, Norik in Panonijo prihajale le posode iz Padske nižine. Izpodrinile so jih kmalu južnogalske. Od Avgusta naprej pričenjajo s proizvodnjo južnogalske tovarne. Priljubljenost teh produktov izpričuje depo v Pompejih in obilo najdb v Ostiji in mnogih drugih krajih Italije. Formalno sledijo lončarji v Montasu in La Graufesenqueju še nadalje oblikam srednje-italskih centrov. Kaže, da se je v Montan.su raizvila oblika D 29, med leti 15—29. Pri tej novi obliki obdržijo še nadalje kelih Dii, ki so ga našli tudi v Lauriacu, kar znova potrjuje zgodnjo ustanovitev kaštela, La Grauïesenque, antični Condo-tomagus, fe od druge polovice I. stol. do Trajana pošiljal v kastele in canabe vzdolž Donave svoje posode. Odlikujejo se zgodnje oblike D 29, D 30, D 37 im čaša oblike Knorr 78. Važna je predvsem ta čaša, ker je vezana na kratko obdobje od Vespaziana do Domici j ana. Istočasno deluje še tretji center v južni Galiji, Banassac. Karakteristična za posode, narejene v tem centru, je groba izdelava aplik. Poudariti je treba sorodnost izdelkov iz Banassaca. iin La Grauf-esenqueja. To pa nas ne more presenetiti, ker so nekateri lončarji, kot Criciro, Biragillus in Maschia delali v obeh mestih. Tostran Alp so'ti izdelki močno zastopani v Domicijanovem in Trajanovem času. Propad južno-galskih tovarn se prične z usihanjm umetniškega nivoja okrasov na posodah. Nekateri znanstveniki mislijo, da je do tega. prišlo po odhodu vodilnih lončarjev, predvsem Natalisa in Giamiluisa. Boirba za obstoj je bila huda in mnogi delavci so odpotovali na sever v snove tovarne v okolici Clermond-Ferranda in Lyona. Tu zraste novo središče predvsem v Lezouxu, kjer so doslej ugotovili troje izrazitejših period. V najbolj zgodnjem obdobju so iz Lauriaca le malo ekisportirali. Bolj so v Podonavju zastopani izdelki drugeiga obdobja z markantnima lončarjema Libertusom in Laxtucissom in iz tretjega obdobja (Hadrijana in Antonia Pia) z enako delavnimi in talentiranimi lončarji Albuciusom, Pa.ternusom in Cinnamusom. Prestavitev meje in odhod legij je mnoge lončarje prisilila, da so z vojaštom potovali na,sever. Tako so nastali novi centri v Luxeuilu, B lick -weilerju, Heiligembergu in Ittenweilerju. Zgornjegermanske tovarne so pričele z delom šele v začetku II. stol. Obstajale so verjetno še po M. Avreli ju, kot kažejo aplike Cibiusa, ki je uporabljal za okrasje sestere M. Avreli ja iz leta. 171. Obstajale so te tovarne še dalje v času, ko se je razmahnila lončarska industrija V Rheinzabernu. Za to, da se je Rheinzabern razvil v največje lončarsko središče, je bilo več razlogov. Sam proces dela se je v desetletjih vedno bolj specializiral. Bili so lončarji, ki so izoblikovali samo okras, drugi pa so oblikovali ustje, tretji dno itd. Posoda je šla skozi več rok. Prav tako je ugodna lega ob Renu priključila Rheinzaberen razširjeni prometni mreži. Tako je Rheinzabern pridobil na lončarskem trgu prvenstvo in ga obdržal do leta 260, ko so A lemani razrušili mesto. Od najzgodnejših izdelovalcev, Reginuisa in Januariusa preko Čorb n er-tuša, Firmusa, Cerialisa do Victorinusa, Respectinusa in Pervincusa najdemo posode po vsej Evropi. Od Anglije do Karpatov je na tisoče posod prav teh mojstrov. V Lauriacumu so izdelki omenjenih mojstrov najštevilnejši i.n zavzamejo večji del publiciranega gradiva. Takoj za Rheinzaberno.m so najštevil-neje zastopane v Lauriacumu posode iz Westerndorfa, kot je prav za Panonijo pokazala Kiss v Archeologia! Értesito, serija III, 1946—48. Razdelitev po stilu in okrasu je Karnitseh verno povzel. Prvi krog lončarjev je okoli Comitialisa, drugi pa skupina lončarja Onnorixa in končno Heleniusa s svojimi sodelavci.
Posode iz kasnejšega obdobja so v Lauriacu slabše zastopane. Tu mislimo predvsem na izdelovalce iz Trierja. Dexter, Ana tor, Censor (inus), Cricino in Alpinus sodijo v zadnja desetletja II- in prva III. stol. Okras na posodah je pri njih zbledel in zbrisan, pogosto posnet po starejših vzorih.
Že iz poročila je vidno, da je Karnitseh prikazal razvoj industrije terrae sigillatae. Opozoril bi na to predvsem, ker je knjiga uporabna kot uvodni učbenik za vsakogar, ki bi rad poznal razvoj terrae sigillatae in njeno priznano uporabnost za časovno opredeljevanje.
Peter Petru
ZAMENJAVA
Arheološka sekcija pri Slovenski	The Archaeological Section of the
akademiji znanosti in umetnosti zame- Slovene Academy of Sciences and Arts njava akademijske izdaje arheološke exchanges its archaeological publica-vsebine s spodaj navedenimi ustano-	tions with the following Institutions
vami in je doslej prejela naslednje	and as far as this received following
publikacije:	publications:
Aberdeen.	University Library: Aberdeen University Studies. No.: 131, 132, 1954.
Albuquerque.	The University of New Mexico: The University of New Mexico Publications in Anthropology. No. 9, 1957.
Alger.	Direction des antiquités d’Algérie: Libyca. Anthropologie — archéologie préhistorique. Tome III, sem. 1, 2, 1955. Libyca. Archéologie — épigraphie. Tome IV, sem. 1, 1956.
Alma Ata.	Akademija Nauk Kazahskoj SSR: Izvesti ja Akademii Nauk Kazahskoj SSR. No.: 46, 1948 (Serija arheologičeskaja, vyp. 1); 180, 1951 (Serija arheologičeskaja, vyp- 3). Trudy Instituta istorii, arheologii i etnografii. Tom I, 1956 (Arheologija) .
Amersfoort.	Rijksdienst voor het Oudheidkundig Bodemonderzoek: Berichten. VII, 1956.
Amsterdam.	Archaeologisch-historisch Instituut der Universiteit van Amsterdam: Hemelrijk J. M-: De Caeretaanse Hydriae. 1956.
Aquileia.	Associazione Nazionale per Aquileia: Aquileia nostra. Anno XXVII, 1956.
Athènes.	American School of Classical Studies: Corinth. Vol. XII. 1952. Hesperia. Vol. XXVI, Nr. 1, 2, 3, 1957. British School of Archaeology at Athens: The Annual Report of the Managing Committee for the session 1955—1956, 1956. Société Archéologique d’Athènes: Praktika. 1953, 1956; 1954, 1957.
Bad Godesberg. Deutsche Forschungsgemeinschaft:
Gnomon. Bd.: 28, Heft 7, 8, 1956; 29, Heft 1, 2, 3, 4, 5, 6, 1957.
Baghdad.	Iraq Museum Library: Sumer. Journal of Archaeology in Iraq. Vol.: XII, No. 1—2, 1956; XIII, No. 1—2, 1957.
Barcelona.	Museo Arqueológico: Ampurias. XIII, 1951; XVII—XVIII (1955—1956), 1956.
Basel.	Institut für Ur- und Frühgeschichte der Schweiz: Ur-Schweiz. Jahrgang: XXI, Nr. 1, 2, 3, 1957. Schweizerische Gesellschaft für Urgeschichte: Archaeologia Helvetica. Band 6, 1956. 45. Jahrbuch. 1956.
Beograd.	Muzej grada Beograda: Godišnjak. Knjiga: 1, 1954; 2, 1955; 3, 1956. Narodni muzej: Antika. II, 1957. Savezni institut za zaštitu spomenika kulture: Zbornik zaštite spomenika kulture. Knjiga VI—VII, 1955—1956, 1957. Srpska Akademija nauka — Arheološki institut: Starinar. N. S. knjiga V—VI, 1954—1955, 1956. Srpska Akademija nauka — Centralna biblioteka: Starinar. N. S. knjiga V—VI, 1954—1955, 1956. Vojni muzej JNA: Posebna izdanja. Knjiga I, 1957. Vesnik. Br. 4, 1957.
Bergen.	Universitets' biblioteket: Ârbok. Historisk-antikvarisk rekke. 1954, Nr. 1, 1956; 1955, Nr. 1, 1956.
Berkeley.	University of California: Anthropological Records. Vol. 18, No. 1, 1956. Publications in American Archaeology and Ethnology. Vob: 43, No. 4, 1956 ; 47, No. 1, 1956.
Berlin.	Deutsche Akademie der Wissenschaften: Abhandlungen. Jahrgang 1955, Nr. 1, 1956. Institut für Ur- und Frühgeschichte der Humboldt-Universität: Ethnographisch-archäologische Forschungen. Band 3, Teil 2, 1956 Museum für Vor- und Frühgeschichte: Berliner Blätter. Jahrgang V, Heft 1/2, 1956.
Besançon.	Institut d’archéologie de la Faculté des lettres: Annales. Vol. 16 (Archéologie 4), 1957. Université de Besançon: Annales littéraires. 2me série —- Archéologie. Tome III, fase. 1,1956.
Bogota.	Instituto Colombiano de Antropologia: Revista Colombiana de Antropologia. Vol. V, 1956.
	Zamenjava
Bologna.	Museo civico: Emilia Preromana. N. 4, 1953—1955, 1956. Mansuelli G. A.: Genesi e caratteri della stele funeraria padana. 1956. Mansuelli G. A-: Leoni funerari emiliani. 1956. Studi Veleiati. 1955.
Bonn.	Institut für Vor- und Frühgeschichte der Universität: Rheinische Vierteljahrsblätter. Jahrgang 21, Heft 1/4, 1956. Verein von Altertumsfreunden im Rheinlande: Bonner Jahrbücher. Heft 155/156, I. Teil (1955/1956), 1956.
Bordighera.	Istituto Internazionale di Studi Liguri: Collezione di monografie preistoriche ed archeologiche. Tom: 1/1, 1946; 1/2, 1956; III/2, 1955. Rivista di studi liguri. Anno XXII, Nr. 2—4, 1956. Rivista ingauna e intemelia. N. S. Anno XI, N. 2, 3—4, 1956.
Bratislava.	Archeologickÿ s'eminar Filosofické fakulty: Niederle L.: Rukovet slovanskÿch starožitnosti. 1953. Niederle L.; Slovaoské jstarozitnosti. Oddil historicki. Dllu: I. sv. 1, 1925. Niederle L-: Slovanské starožitnosti. Oddil kulturni. Dilu: I, sv. 1, 1911; sv. 2, 1913; II, sv. 2, 1934; III, sv. 1, 1921; sv. 2, 1925. Obzor prehistoric'ky. Roč.: I, seš. 2, 1922; II, seš. 1, 1923; III, seš. 2, 1924; V—VI (1926—1927), 1927; VII—Vili (1928—1929), 1930; IX (1950—1935), 1936; XIV, seš. 1, 2, 1950. Preidei PL: Die urgeschichtlichen Funde und Denkmäler des politischen Bezirkes Brüx. 1934. Publikâcie SAV. 1953—1955, 1956.
Bremen.	Museum für Natur Völker und Handelskunde — Ubersee-Mus'eum: Veröffentlichungen. Reihe B. Band I, Heft 2, 1956.
Brno.	Archeologickÿ ustav ČSAV: Poulik J.: Pravëké limeni. 1956. Veda mladeži. Sv. 45, 1956. Dekanat Filosofické fakulty Masarykovy University v Brne: Shornik. Roč. V, 1956 (Rada a r c h eoJ o g i c ko- k lasi c k a, E č. 1) Moravske Museum v Brnč: Časopis Moravského musea v Brnč. Vedy společenske. Sv. XL1, 1956.
Bruxelles.	Service des Fouilles: Archaeologia Belgica. Nr.: 33, 34, 55, 1957. Société Royale Belge d’Anthropologie et de Préhistorie: Bulletin. Tome LXV, 1954.
Bucuresti.	Biblioteca Academiei Republicii Populare Romîne: Biblioteca isterica. Vol. I. 1957. Materiale si cercetäri archeologice. Vol. II, 1957. Studii si cercetäri de numismatica. Vol. I, 1957. Studii si cercetäri de storie veche. Anul VII, 1—2, 3—4, 1956. Institutul de Arheologie al Academiei RPR.: Studii si cercetäri de storie veche. Anul Vili, 1—4, 1957.
Budapest.	Magyar Tudomânyos Akadémia: Acta Archaeologica. Tomus: II, fase. 1—3, 4, 1952; VII, fase. 1—4, 1956. Orszâgos Magyar Törteneti Muzeum: Archaeologiai Értesito. Vol. 84 sz. 1, 1957. Dolgozatok. Kötet: XV, 1939; XVI, 1940; XVII, 1941; XVIII, 1942; XIX, 1943. Folia archaeologica. Kötet Vili, 1956. Fontes Rerum Archaeologicarum Hungaricarum. Tomus I, 1944.
Könyvtari Tajékoztatója. 5. (1956), 1957. Buenos Aires. Instituto de Antropologia:
Cambridge.	Runa. Vol. VII, Partes I, II, 1956. University Library: The Cambridge Ancient History- Vol.: III, 1954; IV, V, VI, 1953; VII, Vili, 1954; IX, 1951; X, 1952; XI, 1954; XII, 1956. Voi. of Plates: III, 1930; V, 1939.
Cambridge. (USA) Peabody Mus'eum of American Archaeology and Ethnology, Harvard University:
Cardiff.	Bullettin American School of Prehistoric Research. No. 19, 20, 1956. Hencken H.: A Western Razor in Sicily. 1956. Hencken H.: Fragment de cascos de Huelva. 1956. Hencken H.: Horse Tripods of Etruria. 1957. Ninetieth Report. 1955—1956. 1957. Papers. Vol. XXXII, No. 3, 1956. National Museum of Wales — Department of Archaeology: Forty-ninth Annual Report. 1955—1956, 1956.
Cincinnati.	The Library, University of Cincinnati: American Journal of Archaeology. Voi. 61, No. 1, 2, 3, 4, 1957. Archaeology. Voi. 10, Nr. 2, 3, 1957.
Columbus.	Ohio State Museum: Museum Echoes. Voi.: 29, No. 11, 12, 1956; 30, No. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 1957.
Constantine.	Société archéologique: Recueil des notices et mémoires de la Société archéologique de Constantine. Vol. LXIX, 1955—1956, 1957.
Cremona.	Bibliotecca Governativa di Cremona: Annali. Vol. IV, fase. 3, 1951, 1956.
Djakarta.	Dinas Purbakala Republik Indonesia: Berita Dinas Purbakala. No. 1, 2, 1955; 3, 1956. Gadjah Mada University: Sardjito M.: The Revival of Sculpture in Indonesia. 1953.
Dresden.	Landesmuseum für Vorgeschichte: Landesmuseum für Vorgeschichte. Forschungsstelle für die Bezirke Dresden, Leipzig und Karl-Marx-Stadt. 1956. Veröffentlichungen. Band 4, 5, 1957.
Dublin.
Eisenstadt.
Erlangen.
Ferrara.
Frankfurt a.
Genève.
Graz.
Groningen.
HallelSaale.
Hamburg.
Royal Irish Academy:
Proceedings. Section C, Vol.: 58, No. 3, 4, 5, 1956; 59, No. 1, 1957. The Royal Society of Antiquaries of Ireland:
The Journal. Vol.: LXXXVI, Part 1, 2, 1956; LXXXVII, Part 1, 1957.
Burgenländisches Landesmuseum:
Burgenländische Heimatblätter. 18. Jahrgang, Heft 1, 2, 3, 4, 1956-Mdtscha-Märheim H-: Ein spätantiker Fund aus St. Georgen im Burgenland. 1952.
Noll R.: Römerzeitliche Bronzestatuette eines Amor aus Illmitz.
1955.
Ohrenberger A. J.: Archäologische Exkursion nach Neckenmarkt, Bez. Oberpullendorf. 1955.
Ohrenberger A. J.: Ein zweites Gräberfeld der Wieselburger Kultur bei Gattendorf, Bez. Neusiedl am See. 1956.
Ohrenberger A. J.: Eine zweite K r eu zf ussc hü ss el aus Deutschkreutz, B. H. Oberpulleindorf, Blgd. 1954.
Ohrenberger A. J.: Zwei Gräber aus der Spätphase der Glockenbecherkultur im Deutschkreuitz, B. H. Oberpullendorf, Blgd.
1956.
Deutsches Institut für merowingisch-karolingis'che Kunstforschung:
Nachrichten. Jahrgang 1956, Heft 11, 12, 1956.
Instituto Ferrarese di Paleontologia Umana:
Anales de arqueologia y etnologia. Tomo X, 1949.
Graziosi P.: Su alcune pitture rupestri dell’uadi Takisset e su di una incisione dell’uadi Arrechin a sud di Gat. 1959.
Maviglia C-: Il microbulino di Varese e gli scavi all’isola Virginia (1952—1953). 1955.
Munro R.: Les Stations lacustres d’Europe. 1908.
Pellegrini G.: Importanza degli scavi di Lagole (Calalzo) nel quadro della preistoria italiana. 1950.
M. Deutsches Archäologisches Institut, Römisch-germanische Kommission:
Germania. Jahrgang: 34, Heft 3—4, 1956; 35, Heft 1—2, 1957. Mitteilungsblatt. Nr. 8, 1956.
Archives Suiss'es d’Anthropologie Générale:
Archives. Tome: XXI, No. 2, 1956; XXII, No. 1, 1957.
Institut für Geschichte des Altertums und Altertumskunde der Universität:
Römische Forschungen in Niederösterreich. Beiheft: 1, (1955), 1956; 2, (1956), 1957.
Biologisch-archaeologisch Institut der Rijks Universiteit:
Palaeohistoria. Vol. IV, 1955.
Varia ß io-a rchaeologica. 3, 4, 1957.
Landesmuseum für Vorgeschichte:
Ausgrabungen und Funde. Band I, Heft 5, 1956.
'ahresschrift für Mitteldeutsche Vorgeschichte. Band 40, 1956-Veröffentlichungen. Heft: 15, 1956; 16, 1957.
Museum für Völkerkunde und Vorgeschichte:
Archaeologia geographica. Jahrgang 6, 1957.
Vorgeschichtliche Museumsarbeit und Bodendenkmalpflege.
1956, Nr. 2, 3.
Heidelberg.
Helsinki.
Kiev.
Klagenfurt.
Kebenhavn.
Universitäts-Bibliothek:
Sitzungsberichte der Heidelberger Akademie der Wissenschaften. Philosophisch-historische Klasse. Jahrgang 1956, 3. Abhandlung, 1956.
Suomen Muinaismuistoyhdistys:
Suomen Muinais muistoyhdistyksen Aikakauskirja. 56, 1956.
Deržavna publična biblioteka URSR:
Arheologični pam’jatki URSR. Tom VI, 1956.
Arheologija. Tom X, XI, 1957.
Istorija i arheologija drevnego Kryma. 1957.
Kratkie soobščenija Instituta arheologih Vyp. 7, 1956.
Ratič O.: Drevn’orus’ki arheologični pam’jatki na teritorii za-hidnih oblastei URSR. 1957.
Geschichtsverein für Kärnten:
Garinthia I. Jahrgang: 146, Heft 3—4, 1956; 147, Heft 1—4, 1957.
Det Kongelige Danske Videnskabernes Selskab:
Arkaeologisk-kunsthistoriske Skrifter. Bind II, Nr. 1, 1949; 2, (Text, Plates), 1957.
Det Kongelige Nordiske Oldskriftselskab:
Aarboger for nordisk Oldkyndighed og Historie. For 1955, 1956. Kumi. Ârbog for Jysk Arkaeologisk Selskab. 1956.
Nationalmuseet:
Nationalmuseets Skrifter. Storre beretninger, II, 1957.
ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA VIII/2 Izdala
Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani
Natisnila
Triglavska tiskarna v Ljubljani v oktobru 1958
Naklada 1000 izvodov
J osip-Korošec : Poročilo o izkopavanju na Ptujskem gradu leta 1946. Ljubljana 1947. 62 str. -j- XVII tab. 8°.
Josip K p r o š e c : Slovansko svetišče na Ptujskem gradu. Ljubljana 1948. 76 str. -)- III tab. + 32 slik + 18 skic. 8°.
Josip Korošec: Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu. Ljubljana 1930. 368 str. + LXXXIX tab. + 1 pril. 8°.
Jože Kastelic-Božo Škerlj: Slovanska nekropola na Bledu. Arheološko in antropološko poročilo za leto 1948. Ljubljana 1950. 103 str. + 21 slik + X tab. + 1 pril. 8°.
Arheološka poročila. Poročilo o izkopavanju v Ljubljani, Novem mestu in na Panorami v Ptuju. Ljubljana 1950. 112 str. + XXXIX tab. + 3 pril. 8°.
Josip Klemenc: Ptujski grad v kasni antiki. Ljubljana 1950. 100 str. + XLVIII tab. + 2 pril. 8°.
Franjo Ivani ček: Staroslavenska nekropola u Ptuju. Rezultati antropoloških istraživanja. Ljubljana 1951. 234 str. 4°
Josip Korošec: Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu. Ljubljana 1951. 273 str. + LV tab. + 6 pril. 8°.
Srečko Brodar : Otoška jama, paleolitska postaja. Ljubljana 1951. 40 str. + IX tab. 8».
Srečko Brodar: Paleolitski sledovi v Postojnski jami. Ljubljana 1951. 42 str. + I tab. 8°.
Razprave III. Ljubljana 1953. 335 str. + 69 tab. + 2l pril. 8°.
France Starè: Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani. Ljubljana 1954. 135 str. + LXXXV tab. + 2 pril. + 2 zvd. 8°.
Josip Korošec: Arhèoloske ostaline v Predjami (Razprave IV/1). Ljubljana
1956.	64 str. + XLIX tab. + 1 pril. 8°.
Stanko Pahič: Drugo žarno grobišče v Rušah (Raprave IV/3). Ljubljana
1957.	75 str. + XXVI tab.+ 11 pril. 8°.
Arheološki vestnik II/l—2. Ljubljana 1951. 277 str. 8°.
Arheološki vestnik III/1—2. Ljubljana 1952. 358 str. 8°.
Arheološki vestnik IV/1—2. Ljubljana 1953. 365 str. 8°.
Arheološki vestnik V/1—2. Ljubljana 195.4. 425 str. 8°.
Arheološki vestnik VI/1—2. Ljubljana 1955. 382 str. 8°.
Arheološki vestnik VII/1—4. Ljubljana 1956. 500 str. 8°.
Naslov za zamenjavo: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Biblioteka Poštni predal 323, Ljubljana, Jugoslavija.
Josip Korošec: Report on Archaeological Excavation on the Castle-hill ol Ptuj in 1946. Ljubljana 1947. 62 pp. + XVII tables. 8°.
Josip Korošec: The Old Slav Sanctuary on the Castle-hill of Ptuj. Ljubljana 1948. 76 pp. + HI tables + 32 phot. + 18 drawings. 8“.
Josip Korošec: The Old Slav Burial Place on the Castle-hill of Ptuj. Ljubljana 1950. 368 pp. + LXXXIX tables -j- 1 app. 8°.
Jože Kastelic-Božo Škerlj: The Slav Necropolis at Bled. Archaeological and Anthropological Report for 1948. Ljubljana 1950. 103 pp. + 21 drawings + X tables + 1 app. 8°.
Archaeological Reports. Reports on Excavations in Ljubljana, at Novo mesto and, on the Panorama of Ptuj. Ljubljana 1950. 112 pp. + XXXIX tables + 5. app. 8°.
Josip Klemenc: Le château de Ptuj à l’époque de la décadence romaine. Ljubljana 1950. 100 pp. + XLVI1I tables + 2 app. 8°.
Franjo Ivaniček: Ancient Slav Necropolis at Ptuj. Results of Anthropological Researches. Ljubljana 1951. 234 pp. 4°.
Josip Korošec: A Prehistoric Settlement on the Castle-hill of Ptuj. Ljubljana 1951. 273 pp. + LV tables + 6 maps. 8°.
Srečko Brodar: The Otoška Cave — a Paleolithic Station. Ljubljana 1951. 40 pp. + IX tables. 8°.
Srečko Brodar: On Paleolithic Traces in the Postojna Cavern. Ljubljana 1951. 42 pp. + I tab. 8“.+
Dissertationes III. Ljubljana Ì953. 355 pp. + 69 tables + 21 maps. 8°.
France Starè: Illirische Funde aus der Eisenzeit in Ljubljana. Ljubljana 1954. 135 pp. + LXXXV tables + 2 app. + 2 maps. 8°.
Josip Korošec: The Archaeological Remains at Predjama (Dissertationes IV/1). Ljubljana 1956. 64 pp.+ XLIX tables+ 1 map. 8°.
Stanko Pahič: Das zweite Urnenfeld in Ruše (Dissertationes IV/3). Ljubljana 1957. 75 pp.+ XXVI tables+ 11 maps. 8°.
Acta Archaeologica II/l—2. Ljubljana 1951. 277 pp. 8°.
Acta Archaeologica III/1—2. Ljubljana 1952. 358 pp. 8°.
Acta Archaeologica IV/1—2. Ljubljana 1953. 365 pp. 8°.
Acta Archaeologica V/l—2. Ljubljana 1954. 425 pp. 8°.
Acta Archaeologica VI/1—2. Ljubljana 1955. 382 pp. 8°.
Acta Archaeologica VII/1—4. Ljubljana 1956. 500 str. 8°.
Address for exchange of publications: The Library of the Slovene Academy of Sciences and Arts. Post office box 323, Ljubljana, Yugoslavia.