Imena vasi in mest v Sloveniji
Viktor Majdič
IZVLEČEK: V prispevku so obravnavana imena vasi in mest glede na procese slovanske kolonizacije, pomenske in besedotvorne kategorije (kronološko, geografsko), slovnične značilnosti (spol, število, sklanjatev) in naglaševanje. Posebna poglavja so namenjena večbesednim krajevnim imenom, evoluciji imen (novim in najnovejšim imenom), specifiki imen mest ter toponimskim (ojkonimskim) atlasom. Na koncu sta podana stanje raziskav in izbor literature.
Names of Villages and Towns in Slovenia
ABSTRACT: In this article the author discusses names of villages and towns with regard to the processes of Slavic colonization, semantic and word-formational categories (chronological, geographical), grammatical features (gender, number, declination) and accentuation. Special chapters deal with multi-word place-names, evolution of names (new and the newest names), specific properties of the names of towns and toponymie atlases. Finally, the author discusses the status of research and lists select literature.
1.0 V Sloveniji je približno šest tisoč samostojnih naselij, ki so poimenovana s 3360 leksikalno različnimi krajevnimi imeni. Številčna razlika je posledica dejstva, da je z nekaterimi krajevnimi imeni, predvsem občnoimenskega izvora, poimenovanih večje število naselij. Med leksikalno različnimi imeni samostojnih krajev imajo največjo frekvenco imenska podstava vas s skoraj tristotimi ponovitvami ter vrh, gora in dol(ina) s po več kot stotimi.
1.1 Trenutno uporabljane klasifikacije
V slovenski onomastiki seje od 2. polovice 19. stol. dalje največ pozornosti namenjalo proučevanju toponimov (F. Miklošič, L. Pintar, F. Bezlaj). Za imena naselij se večinoma uporablja termin krajevno ime (star. krajno ime), pa tudi naselbinsko in naselijsko. S prvim se poimenujejo samostojni kraji, manjša, nesamostojna naselja pa so zaselki; skupno poimenovanje za oboje je kraj, naselje ali tudi naselbina.
Viktor Majdič: Imena vasi in mest v Sloveniji
1.2 Krajevna imena in procesi slovanske kolonizacije
Slovansko poseljevanje današnjega slovenskega ozemlja je intenzivno potekalo od 7. stol. dalje in bilo z notranjo kolonizacijo v glavnem končano do 13. stol. Večina današnjih krajevnih imen je slovanskega izvora, le manjše število je substratnih, predslovanskih, zlasti na zahodu, in adstratnih germanskih (zaradi tisočletne pripadnosti slovenskega jezikovnega prostora frankovski oziroma kasneje nemš-koavstrijski državni skupnosti).
Slovanski priseljenci so v prvih stoletjih po naselitvi zelo pogosto tvorili krajevna imena po za kraj pomembni osebi, največkrat z obrazilom -jb (Tomišelj < *Vi-/L'utomyslb-jb-je (selo)), z obrazilom -ica (Sodražica < *Stojbdrag-b-ica.) ali -bna (Dragočajna < *Dragočajb-bna). Najstarejša so tovrstna krajevna imena, tvorjena iz dvodelnih slovanskih antroponimov, mlajša pa so iz biblijskih in germanskih.
Z obrazilom -hib so bila pogosto tvorjena krajevna imena iz hipokoristikov (Ljubelj, Dragomelj), iz antroponimskih podstav pa so pogosto nastajala tudi krajevna imena z obrazilom -enta (Radeče), medtem ko so najstarejša krajevna imena na -sko tvorjena iz poimenovanj za nekdanja plemena (Gorjansko, Gomilsko), mlajša tovrstna imena pa so izpeljana tudi iz imen poklicev (Sarsko < *pbsan>sko iz *pbsari). Se mlajša so krajevna imena z obrazilom -ovoZ-evo, izpeljana iz osebnih imen (Adamovo, Beričevo, Škrjančevo), nastala večinoma iz prvotnih dvobesednih poimenovanj s samostalniškim jedrom selo ali polje, kije bilo kasneje opuščeno.
Med zelo stara spadajo krajevna imena, tvorjena s prebivalskoimenskim obrazilom -jane (Poljčane, Gorje < *Gorjane), zlasti tista, ki so izpeljana iz zemljepisnih občnih imen, npr. polje, gora ipd.
Tudi po morfologiji zemljišča poimenovana krajevna imena (Breg, Hrib, Ravan), imena po kakovosti tal (Rodež, Hudo), z vodami povezana krajevna imena (Vir, Hudinja, Krka) kot tudi po negojenem drevju povzeta edninska imena (Hrast, Jelša, Dob) spadajo med starejša.
Razmeroma stara so dvobesedna krajevna imena, katerih levi prilastek izraža razmerje do sosednjega naselja (Dvorska vas, Blejska Dobrava), krajevna imena s prilastkom stari (Staro selo, Stari Log), večinoma tudi tista s prilastkom veliki (Velika Loka, Velike Dole) in prilastkom spodnji/dol(e)nji (Spodnja Dobrava, Dolenje Poljane, Dolnji Leskovec), medtem ko so krajevna imena s prilastki novi, mali, zgornji/gor(e)nji praviloma mlajša.
Med zelo stara spadajo krajevna imena, nanašajoča se na objekte iz predslo-vanskega ali zgodnjeslovanskega obdobja, npr. Cesta, Gradišče, Gomila ipd.
Med krajevnimi imeni izsvetniškega izvora so različice s šent/št. praviloma starejše od imen s prilastkom sveti.
Po nastanku mlajša so imena krajev, ki so nastali na prvotno nekultiviranih površinah (Lazi, Rute, Trzin) oziroma tista, ki kažejo na način kultiviranja zemljišča (Krčevine, Požarje, Trebnje),
Med predponskimi krajevnimi imeni so starejša tista, ki kažejo na lego naselja v odnosu do kakega naravnega objekta (Podgora, Medvode, Predstruge), mlajša pa so imena, ki izražajo razmerje do na zemeljskem površju zgrajenih objektov (Predmost, Zakriž, Podcerkev).
Viktor Majdič: Imena vasi in mest v Sloveniji
1.3 Semantične kategorij e - kronologij a, geografij a
Približno polovica slovenskih toponimov je osebnoimenskega izvora. Med njimi je precejšnje število večbesednih, s samostalniškim jedrom vas in selo (Artiža vas, Ivanje selo), ki spadajo med starejše. Prevladujejo zlasti na področju jugovzhodne Slovenije (vzhodna Dolenjska, Bela krajina).
Osebnoimenskega izvora so tudi številna množinska krajevna imena moškega spola. Največja gostota množinskih krajevnih imen, nastalih po konverziji iz imen prvotnih prebivalcev, je v južnem delu Slovenije (Bela krajina, Dolenjska, Istra: Adlešiči, Lužarji, Bočaji), množinska krajevna imena na -ci, -ovci, -inci, večinoma patronimičnega izvora, pa so zelo pogosta v vzhodnem delu Slovenije (Prle-kija, Prekmurje: Radenci, Markovci, Križevci, Ižakovci).
Pomenske podstave krajevnih imen, ki niso osebnoimenskega izvora, so zelo raznolike. Naselje je bilo med drugim lahko poimenovano:
po reliefnih značilnostih: Dol(ina), Ho(l)m(ec), Gora, Socka, Breg, Ježa,
Strm(i)ca, Vrtača, Draga, Kot, Preveg, Danje;
po značilnostih ali kakovosti površja: Polzela, Mozirje, Zibika, Pustota, Hudo, Griža, Rodica, Naklo, Retje;
po (ne)poraslosti zemljišča: Ho sta, Gozd, Boršt, Utik, Sedem, Trata, Ledine, Dobrava, Loka, Smlednik, Utik, Golo, Pleš',
po načinu kultiviranja zemljišča: Trebež, Trebija, Padež, Opale, Paloviče, Požarje, Žeje, Krčevine, Četena Ravan, Razguri;
po namembnosti kultiviranega zemljišča: Njiva, P reloge, Laz( e/i), Rovt( e/i), Vrt, Senožet(efi), Planina;
po barvi površja ali vode: Krvava Peč, Rdeči Kal, Ardro, Črmljenšak, Zeleni Breg, Črna, Belo;
po tekočih ali stoječih vodah: Reka, Zreče, Studenec, Vrzdenec, Vir, Kropa,
Vrhnika, Pivka, Obrh, Kal, Tajhte, Jezero, Sava, Bistrica, Krka;
po kamninah, rudninah: Apno, Ilova Gora, Laporje, Labore, Obrije, Kred,
Skrilje, Kamno, Peč, Lava, Železno, Zlateče;
po rastlinah:
a) negojenih: Borje, Jelša, Viševek, Jesenje, Hrast, Brezje, Bezuljak, Leš-njake, Trnovo, Robidišče, Resje, Bršlenovica, Koprivnik, Limbarska Gora, Krakov o;
b) gojenih: Češnjice, Hruška, Orešje, Slivnica, Repno, Laniš(č)e, Ovsiše, Pšenična Polica;
po živalih:
a) divjih:
- pticah: Vrabce, Skrjanče, Golobinjek, Orle;
- sesalcih: Jelenje, Landol, Srnjak, Medvedjek, Jazbine, Lesično, Zajčji Vrh, Mišji Dol, Volčja Draga;
- drugih: Žabjek, Polževo, Ribnica, Kačji Dol;
b) domačih:
- Govejek, Volavlje, Sarsko, Kozje, Kozina, Konjsko, Kravjek, Jarčja Dolina, Kokošnje, Kurja vas;
po dejavnosti prebivalcev ali v/pri kraju delujoči ustanovi: Perišče, Celje,
Viktor Maj die: Imena vasi in mest v Sloveniji
Plave, Tenetiše, Col, Muta, Špitalič, Letuš, Straža, Varda, Ogljenšak, Štajn-grova, Fužine, Rudnik;
po objektih, ki so delo človeških rok: Grad, Cirknica, Kapla, Križe, Pristava, Postaja, Žage, Malni, Papirnica, Zidani Most, Stegne, Koludrje, Raka, Roje;
po vojaških utrdbah in strateško pomembnih lokacijah: Branik, Zemon, Ze-melj, Tinje, Ostrožnik, Videz, Pugled;
po pripadnosti oz. lastniškem statusu: Banjaloka, Knežja Njiva, Hercegovš-čak, J er ov ska vas, Videm;
v zvezi z nekdanjo družbeno strukturo, skupno oz. zadružno posestjo in pravno urejenostjo lastninskih razmerij, z delitvijo zemljišča: Koče, Gmajna, Kup-Ijenik, Lastnic, Nedelica, Nedelja, Razdelj, Delnice, Vopovlje, Vajgen, Zastava;
po pomembnejših zgodovinskih dogodkih, zlasti vojaških ali vojnih: Tabor, Strjanci, Strejaci, Kandija, Vojna vas.
Med krajevnimi imeni neantroponimičnega izvora prevladujejo domača, slovenska oz. slovanska. Glede na to, daje bil velik del današnjega slovenskega ozemlja poseljen že v antičnem obdobju in glede na prepletanje različnih tujih vplivov v tem jezikovnem prostoru v preteklem poldrugem tisočletju, je razumljivo, da je opazen tudi delež krajevnih imen tujega izvora, predvsem romanskega in germanskega (Čiginj, Solkan, Fojana, Rižana, Breginj, Tolmin, Izola, Abitanti; Binkelj, Lindek, Šoštanj, Cvibelj, Puštal, Šoštanj, Frajhajm, Adergas, Letuš idr.), pa tudi predromanskega (Celje, Kranj, Trojane idr.).
1.4.1 Besedotvorne kategorije - kronologija, geografija
Tvorbeno so slovenska krajevna imena pretežno izpeljanke iz enodelnih podstav. Pogostejša priponska obrazila so:
-a (Muta), -ica (Goričica), -ca (Strmca), -ka (Svetelka), -ana (Poljana), -ina (Svetina), -ija (Kandija), -ova/-eva (Cankova, Podolševa), -0 (Kal, Ples), -(b/a)c (Otočec, Gradac, Strelci), -ič (Špitalič), -ek (Lindek), -b k (Osredek), -(š)čak (Her-cegovščak, Goričak), -(j)ak (Berinjak, Borovak), -(i)k (Branik, Gabrk), -nik (Stel-nik), -b n (Brezen), -ež (Videz), -o (Debro, Brdo), -ce (Selce, Jezerca), -(i)šče (Robi-dišče, Mlinšče), -(l)je (Kozje, Grosuplje) idr.
Približno desetina krajevnih imen je izpeljank iz predložnih zvez (Čezsoča, Podgrad, Razkrižje, Zajelše), sklopov iz večdelnih podstav (Banjaloka, Dobindol) in zloženk (Ritoznoj, Senožeti).
Dvodelna podstava je pogosta pri tvorjenkah iz slovanskih in germanskih dvodelnih antroponimov (Lipoglav, Braslovče, Vižmarje, Mengeš). Prve so starejše, druge mlajše. Tudi sicer je med tvorjenkami iz večdelnih podstav veliko po izvoru nemških, zlasti tista, ki se končujejo na -berg, -berk, -bere, -perk, -merk (Štatenberg, Dornberk, Žahenberc, Čušperk, Litmerk) oz. na -pah, -poh, -buš (Čil-pah, Rošpoh, Limbuš) ali -stanj oz. -štajn (Boštanj, Pokštajn) ali -ovž oz. -(h)of (Rotovž, Panhof, Britof) itd.
Tvorjenost iz večdelne podstave je lahko tudi zastrta (Zanigrad <*zadnji grad, Štjak < Šentjak(ob), Velesovo <*veljeje selo).
Viktor Majdič: Imena vasi in mest v Sloveniji
Pri predponskih krajevnih imenih je besedotvorna razvidnost očitna (Medrib-nik, Nadrožica, Podskrajnik, Predstruge, Zajasovnik), lahko pa tudi zabrisana (Obrh K^obhVbrchh, Podob <*podt-dQb-b).
V nekaj primerih seje ohranilo tudi staro, v slovenskem jeziku že dolgo ne več tvorno predponsko obrazilo vi- <*vy- (Vipolže, Vimolj).
Največja gostota predponskih imen je ob Savi vzhodno od Ljubljane, na vzhodnem Dolenjskem ter na cerkljansko-tolminskem področju, predponska obrazila pa največkrat izražajo razmerje do bližnjega naravnega ali umetnega objekta, kije dominantna vzpetina (Podpeca, Podskrajnik, Zakojca), voda, skalovje, rastlinje (Čezsoča, Medvode, Podpeč, Podhruška), reliefna značilnost (Obrežje, Pore-ber, Preval, Zasip), naravno ali umetno preoblikovano površje (Razdrto, Razguri, Prekopa, Preska), bližnje, po navadi večje naselje (Podlipoglav, Zatolmin, Prigori-ca), delo človeških rok (Medribnik, Podžaga, Razpotje, Zakriž).
1.4.2 Večbesedna krajevna imena
Kar četrtina imen samostojnih slovenskih krajev je dvobesednih, obstoječih iz samostalniškega jedra in pridevniškega prilastka (Čužnja vas, Gorenjski Vrh, Hlav-če Njive, Gornja Griva, Pijana Gora, Rinčetova Graba.), nekajkrat tudi z dvojnim levim prilastkom (Dolenja Lepa vas, Mala Ilova Gora, Sveti Trije Kralji).
V več kot polovici primerov levi prilastek izraža prostorsko, velikostno ali časovno razmerje med dvema ali tudi tremi sosednjimi kraji istega imena (Dolenje/ Gorenje Otave, Dolnji/Gornji Kot, Spodnje/Srednje/Zgornje Bitnje, Notranje/V nanje Gorice, Mali/Veliki Gaber, Stara/Nova Sušica) oz. prostorske razsežnosti (Dolga Brda, Krajna vas, Stranske Makole). Preostali levi prilastki izražajo povezanost z določeno osebo (Artiža vas, Lučarjev Kal), lahko tudi svetniškost (Sveta Barbara), razmerje do bližnjega naselja (Blejska Dobrava, Libeliška Gora), povezanost z rastlinskim ali živalskim svetom (Cerov Log, Javorjev Dol, Jarčja Dolina, Žabja vas), značilnosti površja (Klinja vas, Obla Gorica, Rogati Hrib)), barvo okolja (Bela Peč, Rdeči Kal), etnično ali pokrajinsko pripadnost (Hrvaški Brod, Koroški Selo-vec), dejavnost ali pripadnost (Lovsko Brdo, Smolenja vas, Opatje selo), geološke značilnosti (Meljski Hrib, Peščeni Vrh), povezanost z arhitekturnimi objekti (Ma-lenska vas, Račni Vrh, Zidani Most), način prvotnega kultiviranja zemljišča (Čete-na Ravan, Prožinska vas), vremensko-podnebne razmere (Mrzla Luža, Topla Reber, Sinji Vrh), kakovost zemljišča (Dobro Polje, Lepa Njiva, Huda Polica) itd.
Posebnost so dvobesedna krajevna imena z nesklonljivim (17-krat) ali tudi nesklonljivim (4-krat) levim prikastkom (Dražen Vrh, Pangrč Grm oz. Slovenj Gradec, Čača vas).
Odločitev za enobesednost ali večbesednost pa ni bila vedno jezikoslovno utemeljena (prim. Krištandol, Josipdol in Kristan Vrh, Ivan Dol).
Pri večbesednih naselbinskih imenih se od izida novega pravopisnega priročnika (Slovenski pravopis I -Pravila, Ljubljana 1990) tudi občnoimenske nepr-ve polnopomenske besedne enote pišejo z veliko začetnico (Kranjska Gora, Zidani Most, Kristan Vrh, Sveti Trije Kralji, Log Čezsoški, Pri Cerkvi). Pri desnih predlož-nozveznih dopolnilih se velika/mala začetnica piše po pravilih za pisanje nenaselbinskih zemljepisnih imen (Šmartno v Rožni dolini, Marjeta na Dravskem polju).
Viktor Majdič: Imena vasi in mest v Sloveniji
Enaka pravila kot za nenaselbinska zemljepisna imena veljajo tudi za pisanje delov naselij: Rožna dolina (del naselja) - Rožna Dolina (samostojno naselje), Zelena jama (del naselja) - Volčja Jama (samostojno naselje). V skladu z novimi pravili se pravopisno ločijo med seboj enako se glaseča naselbinska in nenaselbinska imena: Bela Peč (naselje) - Bela peč (vzpetina), Babna Reka (naselje) - Babna reka (vodotok), Gorenje Jezero (naselje) - Dvojno jezero (jezero), Osredek pri Trški Gori (naselje tudi v 2. delu) - Sevno na Trški gori (v 2. delu vzpetina) itd.
Približno sedmina slovenskih krajevnih imen je dopolnjenih z desnim pred-ložnozveznim dopolnilom. Gre večinoma za uradne različice krajevnih imen, izoblikovanih zaradi lažjega ločevanja od drugih, enako poimenovanih krajev, npr. Šempeter v Savinjski dolini in Šempeter pri Gorici ali Strmec na Predelu, Strmec nad Dobrno, Strmec pri Destrniku, Strmec pri Leskovcu, Strmec pri Ormožu, Strmec pri Polenšaku, Strmec pri Rogatcu, Strmec pri Vojniku (zdaj ponovno Nova Cerkev) ipd. V vlogi desnega dopolnila se največkrat pojavljajo imena večjih bližnjih krajev, najpogosteje za predlogom pri (Šentjur pri Celju), predlog ob povezuje krajevno ime z imenom bližnje reke (Zagorje ob Savi), predlogu na večinoma sledi ime širšega zemljepisnega področja (Šmartno na Pohorju), na predlog v se navezujejo imena dolin (Koprivnik v Bohinju, Rovte v Selški dolini), predlogu pod po navadi sledi ime bližnje vzpetine (Andražpod Krvavcem), s predlogom nad pa so povezana imena niže ležečih krajev (Šentjanž nad Štorami).
Med domačini se praviloma uporablja le jedrni del krajevnega imena brez administrativno izbranega identifikacijskega dodatka.
Enako razločevalno vlogo kot desna predložnozvezna dopolnila imajo lahko tudi levi prilastki pri sicer enako poimenovanih krajih. Poleg treh Bistric, ki zaradi majhnosti in s tem povezanega redkega pojavljanja v širšem slovenskem prostoru ter precejšnje medsebojne oddaljenosti dopolnila ne potrebujejo (Bistrica blizu Črnomlja, gorenjskih Dupelj in Lesičnega), imamo znotraj Slovenije poleg petih Bistric z desnim dopolnilom (Bistrica ob Sotli, Bistrica pri Limbušu, Bistrica pri Mokronogu, Bistrica pri Rušah, Bistrica pri Tržiču) še štiri z levim prilastkom (Bohinjska Bistrica, Ilirska Bistrica, Kamniška Bistrica, Slovenska Bistrica). Tudi v teh primerih je med domačini večinoma v rabi le jedrni samostalnik.
Izjemoma je bil levi prilastek kot identifikacijski dodatek izbran celo zaradi ločevanja med podobno zvenečima krajevnima imenoma v širšem jugoslovanskem prostoru: Konjice so bile razširjene v Slovenske Konjice, da bi se izognili zamenjavam s hercegovskim Konjičem.
Enako razločevalno, obenem pa tudi počastitveno vlogo imajo leva ali desna dopolnila, nanašajoča se na za kraj ali širše območje pomembne osebnosti, npr. Bukovje razširjeno v Bezenškovo Bukovje, Cerovec v Cerovec Stanka Vraza ipd.
1.4.3  Slovnične značilnosti (spol, število, sklanjatev)
Le malo manj kot polovica slovenskih krajevnih imen je ženskega spola, približno dve petini imen je moškega in samo sedmina srednjega spola, a je njihova distribuiranost zelo neenakomerna. Močno nadpovprečen delež krajevnih imen moškega spola je v severovzhodni Sloveniji in tudi na Koprskem, delež ženskih imen je
Viktor Majdič: Imena vasi in mest v Sloveniji
največji v osrednji in zahodni Sloveniji, medtem ko je srednjespolskih največ na območju osrednje Štajerske.
Razmeroma veliko krajevnih imen je dvo- ali celo trispolskih, pri čemer je večspolskost lahko prisotna v celi paradigmi ali le v posameznih sklonih, npr. Brezje iz Brezja/Brezi] (sr.ed./ž.mn.) v Brezju/Brezjah (sr.ed./ž.mn.) oz. Orešje iz Orešja/ Orešij (sr.ed./ž.mn.) v Orešju (sr.ed.); Pletovarje iz Pletovarja (sr.ed.) v Pletovarju/ Pletovarjah (sr.ed./ž.mn.) oz. Javorje iz/z Javorja/Javorij (sr.ed./ž.mn.) v/na Javorju/J avorj ah/Javorjih (sr.ed./ž.mn./m.ali sr.mn.). Večspolskost in večštevilskost se pojavljata tudi pri istih prebivalcih takega kraja.
Približno tri četrtine slovenskih krajevnih imen je edninskih, četrtina pa množin-skih (tudi med slednjimi je več ženskih kot moških, najmanj pa je srednjespolskih).
1.4.4 Naglašenost
Krajevna imena so naglašena večinoma na nekončnem zlogu, na končnem zlogu naglašenih je le dobra dvajsetina. Pri večzložnih krajevnih imenih (enobesednih oz. pri samostalniškem jedru večbesednih) močno prevladuje naglas na predzadnjem zlogu (dve tretjini vseh), na predpredzadnjem zlogu naglašenih je bistveno manj (četrtina vseh), na 4. zlogu od konca besede pa jih je le dobre tri odstotke (med slednjimi jih v vsakdanji rabi precej spada v drugo skupino, ker se nenaglašeni / v obrazilu -ica, -ice v govoru pogosto izpušča, npr. Blagovica, Jezica, Lukovica, Brežice domačini izgovarjajo Blagovca, Ježca, Lukovca, Brežce.
Približno 150 krajevnih imen pozna dvojnično naglaševanje (Bréstrnica/Bre-strnica, Pôdljubelj/Podljubélj, Gr ab onô s/Grab ono s), pri nekaj krajevnih imenih pa dvojničnost temelji bodisi na kakovosti naglašenega samoglasnika (Ceršak/ Ceršak, Rošnja/Rošnja), bodisi na njegovem trajanju (Bršljin/Bršljin, Trzin/Trzin) bodisi na obojem (Knéj/Knèj, Dvôr/Dvôr).
Obstaja tudi več deset krajevnih imen, ki se razlikujejo zgolj po mestu naglasa, npr. Dobrava in Dobrava, Pristava in Pristava, Grahovo in Grahovo, Céro-vec in Cerôvec, Špitalič in Špitalič, Obrh in Obrh, Pôdgrad in Podgrâd, Cerklje in Cerklje, Bôr je in Borjè, Vrhe in Vrhé itd.
V naglasnem pogledu se slovenska krajevna imena uvrščajo v vse štiri naglasne tipe. Daleč največjih spada v nepremični naglasni tip, medtem ko se nagla-šujejo po premičnem naglasnem tipu pretežno krajevna imena, tvorjena iz tistih podstav, ki se kot apelativi prav tako uvrščajo v ta tip naglaševanja (Pôtok -ôka, Krêmen -éna, Slême -éna), izjemoma tudi (danes) pomensko nemotivirane podstave (Grgar -ârja, Nômenj -énja, Sâksid -ida). Pri nekaterih krajevnih imenih tega tipa se od rodilnika dalje naglas pomakne za dva zloga proti koncu besede (Čepo-van -dna, Dobrnež -eža).
Končniško naglaševanih krajevnih imen je zelo malo. Nekatera med njimi se naglašujejo samo končniško (Pekèl, Borjè, Pečje, Cerklje, Lesce), nekatera pa dvojnično, končniško in nekončniško (Duplje in Duplje, Steza in Steza, Zamostec in Zamostèc).
Med krajevnimi imeni, naglaševanimi po mešanem naglasnem tipu, prevladujejo imena s samostalniškim jedrom vas in peč (Dolenja vas -e -i, Savna Peč -e -i), drugih je zelo malo (Râvne -i, Nôvi Svét -ega -â, Zidani Most (pri Trebnjem) -
Viktor Majdič: Imena vasi in mest v Sloveniji
ega -u). Večje dvojnično, nepremično in mešano naglaševanih krajevnih imen (Reber -i/-i, Ravni Dol -ega -a/-ega -a).
Jasno pomensko motivirana krajevna imena se naglašujejo večinoma tako kot njihove občnoimenske podstave (Bistrica, Fužina, Ledina, Poljane, Potok, Reber, Toplice, Topol), le nekajkrat je naglasno mesto drugačno kot pri občnem imenu v zbornem jeziku, vendar usklajeno z narečno oz. pokrajinsko normo (Dôlina, Pô lana, Gradišče, Kfčevina, Ponikva, Pristava oz. Bukôvlje, Lipovci, Plitvica), ali pa je v krajevnem imenu ohranjena naglašenost ali kakovost naglašenega samoglasnika, ki je v zbornem jeziku že zastarela ali vsaj redkeje rabljena (Jezerca, Sela, Selca, Dvor, Gozd).
1.5 Evolucija imen - nova in najnovejša imena
Današnja predponska krajevna imena so bila v preteklosti večinoma predložna, a so bila predvsem iz upravno-administrativnih razlogov največkrat preoblikovana v predponska. Danes je med imeni samostojnih krajev predložnih zelo malo (Na Logu, Pri Cerkvi, VZideh, Za Kalvarijo, Onkraj Meže). Njihov nekdanji predložni status je v več primerih še vedno razviden iz pridevniških in/ali prebivalsko-imenskih izpeljank, kadar so te tvorjene iz nepredložnih podstav (Podgradpri Vre-mah- grajski, Grajan, Zagrič — griški, Gričan) ali obratno (Fara -prifarski, Prifa-rec) oz. predložnosklonske rabe, ko se predpona osamosvoji v prvotni predlog (Podjetje - pod Jeljem, Predmost - pred Mostom, Zakobiljek - za Kobiljkom) oz. se zamenja z drugim, pomensko ustreznim predlogom (Zagrič- na Griču, Podpečpri Marofu - na Peči).
Veliko pogostejši so predložni toponimi med poimenovanji zaselkov (v Sloveniji je po podatkih iz Atlasa Slovenije le eno predložno krajevno ime s predlogom na in kar 98 takih imen zaselkov), saj pri njih zaradi redkega pojavljanja v javni in uradni rabi njihova predložna struktura ni preveč moteča.
Novejša je tudi uradna podoba številnih krajevnih imen z dodanim desnim dopolnilom kot razločevalno sestavino pri sicer enako se glasečih imenih več krajev (Brezje pod Nanosom, Brezje pri Grosupljem) kot tudi tistih, katerim je bilo iz enakih razlogov dodano levo dopolnilo (Slovenske Konjice). Novejša so tudi krajevna imena, katerih dopolnilo (levo ali desno) ima poleg identifikacijske še poča-stitveno vlogo (Bezenškovo Bukovje, Cerovec Stanka Vraza) - prim. 14.4.2.
Sama dopolnila se lahko tudi spremenijo v skladu s spremenjenimi družbenimi in političnimi razmerami. Današnji Šentjur pri Celju je bil v obdobju Avstro-Ogrske Sv. Jurij ob južni železnici, med 1. in 2. svetovno vojno pa Sv. Jurij pri Celju; Velenje je po smrti nekdanjega jugoslovanskega predsednika postalo Titovo Velenje, po zamenjavi družbenega reda 1. 1990 pa je bilo levo dopolnilo, kije imelo zgolj počastitveno vlogo, opuščeno.
Še redkejša so na Slovenskem popolna preimenovanja krajev z izključno počastitveno funkcijo, npr. Kidričevo iz prvotnega Strnišča.
Pri skoraj petnajstih odstotkih slovenskih krajevnih imen obstaja poleg uradne tudi neuradna, lokalna različica. Te se razlikujejo od uradnih bodisi po kakem glasu (Modana - uradno Medana, Kurtno - uradno Kuretno, Pogara - uradno Podgora) ali po slovničnih značilnostih (Šmartin m.sp.mn. - uradno Šmartno sr.sp.ed., Dramlja
Viktor Majdič: Imena vasi in mest v Sloveniji
ž.sp.ed. - uradno Dramlje ž.sp.mn., Centi m.sp.mn. - Centa ž.sp.ed.). Pogosto je lokalno ime po izvoru starejša, tujejezična različica slovensko zvenečega uradnega imena (Roženpah - uradno Rožnik, Aženberk - uradno Pepelno, Hidveg - uradno Mostje) ali pa med različicama ni etimološke sorodnosti (Kožarji - uradno Podkraj, Kmeti - uradno Vrt, Bistrica - uradno Spodnja Selnica).
Nadpovprečno velika gostota lokalnih različic krajevnih imen je predvsem na severu Slovenije (Koroška, Zgornja Savinjska dolina).
Manjše število krajevnih imen z izrazito neslovensko podobo je bilo od sredine 19. do sredine 20. stol. preimenovanih oz. poslovenjenih (Marburg > Maribor, Lotmerk > Ljutomer, Rajhenburg > Brestanica). Preimenovana so bila le večja naselja z imeni nemškega izvora, manjša kot tudi po izvoru italijanska so ohranila prvotno podobo imena (Brunšvik, Rošpoh, Vurberk oz. Izola, Portorož).
Nekatera krajevna imena tujega izvora so bila slovenjena, vendar na osnovi napačnega etimologiziranja, npr. Štajngrob (nem. Steingrube), Crngrob (nem. zu Ehrengruben), Impolje (domnevno iz nem. in(nerer) Büchel), ki niso v neposredni pomenski zvezi z grobom, poljem. Zanimivi so tudi toponimi slovenskega izvora, ki so bili prek vmesne ponemčene oblike ponovno poslovenjeni brez etimološke povezave z izhodiščnim pomenom (Činžat < Senožet, Briga < Breg.
Več kot dvesto krajev je bilo preimenovanih po 2. svetovni vojni iz ideoloških razlogov. Za tedanjo oblast so bila moteča zlasti na religijo vezana imena krajev (.Sv. Štefan > Turje, Sv. Lovrenc > Kompole, Sv. Lucija > Lucija). Po 1. 1990 je bila nekaterim preimenovanim krajem vrnjena prvotna podoba njihovega imena (Sv. Vid > Zilce > Sveti Vid, Nova Cerkev > Strmec > Nova Cerkev).
1.6 Imena mest, njihova specif ika
Med imeni večjih mest in vasi ni bistvenih razlik. Nekoliko manjši kot med imeni vasi je pri mestnih imenih delež večbesednih poimenovanj (med desetimi največjimi sta dvobesedni dve: Nova Gorica, Novo mesto), tudi pomenska motiviranost imen večjih mestnih naselij je nekoliko manjša, odstotek imen predslovan-skega izvora pa večji (med imeni desetih največjih mest so pomensko jasno razvidna tri: Jesenice, Nova Gorica, Novo mesto, predslovanskega izvora pa so štiri: Celje, Koper, Kranj in domnevno Ljubljana).
1.7 Toponimski (ojkonimski ) atlasi
Slovenska kartografska literatura premore številne topografske karte v različnih merilih (od 1 : 25000 do 1 : 1000000) z različno namembnostjo (izobraževalno, splošnoinformativno, turistično, vojaško idr.) in različno gostoto navedenih toponimov.
Tudi onomastično pomemben je Atlas Slovenije s kartami v merilu 1 : 50000 in ca. 50000 toponimi (Ljubljana 1985 in več ponatisov, ur. B. Ingolič) ter Odzadnji slovar zemljepisnih imen po Atlasu Slovenije (Ljubljana 1993, M. Furlan).
Obstaja več krajevnih leksikonov z bolj ali manj natančno jezikovno predstavitvijo toponimov (zapis, naglas, izgovor, kakovost in kolikost naglašenega samoglasnika, spol, število idr.). Onomastično najpomembnejši je Krajevni leksikon Slovenije I - IV (Ljubljana 1968-1980, ur. R. Savnik).
Viktor Majdič: Imena vasi in mest v Sloveniji
1.8 Stanje raziskav, morebitni izsledki
Slovenska krajevna imena so predmet dokaj poglobljenega raziskovanja od 2. polovice 19. stoletja dalje (F. Miklošič). V 20. stoletju so bile toponomastične raziskave naravnane predvsem v ugotavljanje etimološkega in etničnega izvora posameznih krajevnih imen. Raziskovalci so namenjali pozornost tudi obravnavi posameznih tipov in skupin krajevnih imen (imena na -ci, na -jane, imena z jedrom vas in selo ipd.), značilnostim toponimije posameznih delov Slovenije, npr. Slovenskega primorja, Bohinja, Zgornjesavske doline, panonskega dela Slovenije idr., krajevnim imenom, poimenovanim po določeni dejavnosti, npr. načinu kultiviranja zemljišča, kronologiji nastajanja slovenskih krajevnih imen idr. Krajevna imena so bila obravnavana tudi z besedotvornega in normativnega stališča.
Literatura
Bezlaj, France, Krčevine, Slavistična revija VIII (1955), Ljubljana, 1-23.
— Zanimivosti iz toponomastike, Pogovori o jeziku in slovstvu, Maribor 1955,
66-81.
— Vyznam onomastiky pro Studium praslovanského slovnika, Slavia XXVII, Pra-
ga 1958, 353-364.
— Vas in selo v slovanski onomastiki, Jezik in slovstvo V (1959/60), Ljubljana,
204-207.
— Slovenska vodna imena I, II, Ljubljana 1956, 1961.
— Slovensko imenoslovje, Jezik in slovstvo VII (1961/62), Ljubljana, 130-135.
— Slovenski imenotvorni proces, Jezik in slovstvo X (1965), Ljubljana, 113-118.
— Naloge in poti slovenskega imenoslovja, Onomastica jugoslavica I, Ljubljana
1969, 243-248.
— Novejša dognanja v slovenski toponomastiki, V seminar slovenskega jezika,
literature in kulture, Ljubljana 1969.
— Onomastika in leksikologija, Onomastica jugoslavica I, Ljubljana 1969, 10-
21.
-- O imenih Sneberje, Sostro in drugo, Jezik in slovstvo XXII (1976/77), Ljubljana, 225-227.
— Kočljivi onomastični problemi, Četrta jugoslovanska onomastična konferenca,
Ljubljana 1981, 1-9.
Blaznik, Pavle, O metodah in nekaterih rezultatih pri ugotavljanju lokalizacij krajevnih imen, Onomastica jugoslavica II, Ljubljana 1970, 3-11.
Borys, W, Još o podrijetlu slovenskih toponima Naklo, Nakla, Nakel. Onomastica jugoslavica XI, Zagreb 1984, 1-9.
Brinar, J., Slovarček zemljepisnih imen, njih izvir in pomen, Celje 1928.
Čop, Dušan, Slovenska krajevna imena na Koroškem in vzhodnem Tirolskem, Onomastica jugoslavica V, Zagreb 1975, 21-33.
— - Nedoslednosti v rabi in pisanju koroških krajevnih in gorskih imen, Onomasti-
ca jugoslavica VI, Zagreb 1976, 83-102.
— Onomastično-lingvistične zanimivosti Bohinja, Bohinjski zbornik, Radovljica
Viktor Maj die: Imena vasi in mest v Sloveniji
1987,123-128.
Gjurin, Velemir, Kolikostna premena v slovenskih naselijskih imenih, Slavistična
revija XXXIV (1986), Maribor, 165-196. Grad, Anton, K etimologiji toponima Ljubljana, Onomastica jugoslavica VII,
Zagreb 1978, 27-35.
— K etimologiji slovenskega toponima Vrhnika, Jezik in slovstvo XXIV (1983/
84), Ljubljana, 127-128. Kolarič, Rudolf, Imena na -ci, -ovci v Vojvodini, Zbornik zafilologiju i lingvistiku
II, Novi Sad 1959, 138-141. Kos, Milko, Stari trg in sorodna krajevna imena, GV V/VI (1929/30), Ljubljana,
160-173.
— Vojvoda in knez v krajevnih imenih, Glasnik muzej ske ga društva XXIV (1943),
Ljubljana, 77-83.
— O prevzemu antičnih krajevnih imen na slovenskem ozemlju, Ephemeridis In-
stituti Arche ologici Bulgarici, Vol. XVI, Ljubljana 1950, 241-248.
— O imenih nekaterih krajev v Slovenskem primorju, Zbornik Primorske založbe
Lipa, Koper 1956, 7-26.
— »Vas« in »selo« v zgodovini slovenske kolonizacije, Razprave SAZU, Haupt-
manov zbornik, Ljubljana 1966, 79-98.
— Kolonizacija med Dravo in Rabo pa krajevna imena na -ci. Svet med Muro in
Dravo, Maribor 1968, 256-264.
— Nekatera krajevna imena na Gorenjskem, Onomastica jugoslavica I, Ljubljana
1069, 5-9.
Koštial, Ivan, Nekaj o naših imenih, Rodbinski priimki in krajevna imena, napravljena iz imen svetnikov, Dom in svet, Ljubljana 1904, 562-564.
Lubaš, W., O izmenični izpeljavi in konverziji v slovenskih krajevnih imenih, Jezik in slovstvo XII (1967), Ljubljana, 108-110.
— Očetnoimenska krajevna imena z obrazili -ci, -ovci in -inci v slovenskem jezi-
ku, Jezik in slovstvo XIV (1969), Ljubljana, 72-74. Majdič, Viktor, Razgledi po krajevnih imenih, Ljubljana 1996.
— Slovar toponimske terminologije, Geodetska uprava RS, Ljubljana 1995 (soav-
tor D. Radovan).
— Toponimska navodila za Slovenijo, Geodetska uprava RS, Ljubljana 1995 (soav-
tor D. Radovan).
— Politika in jezik, Slovensko jezikoslovje danes in jutri (zbornik SDS), Ljubljana
2000, 52-59.
— Vpliv jezikovne analogije na nastajanje krajevnih imen, Simpozij Slovenska
lastnoimenskost, ur. Jože Toporišič, Novo mesto 2001, 141-155.
— Pomenski izvor slovenskih krajevnih imen, Gospodarski vestnik 66, Ljubljana
1994, 99-123. Merkù, Pavle, Imena naših krajev, Trst 1987.
--Primorski imenoslovni prispevki, Primorska srečanja 11, Trst 1987, 52-53,
264-265, 341, 428-429, 588.
— Primorski imenoslovni prispevki, Primorska srečanja 12, Trst 1988, 61, 356-
357, 459-460, 564-565, 677.
Viktor Majdič: Imena vasi in mest v Sloveniji
Miklošič, Franc, Die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen in slavischen. Sammlung Slavischer Lehr- un Handbücher, Heidelberg 1927, 117-190.
— Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen, Sammlung slavischer Lehr- und
Handbücher, Heidelberg 1927, 191-354.
Müller, Jakob, Slovnica krajevnih imen grosupeljske občine, Zbornik občine Grosuplje, Grosuplje 1984, 123-131.
Pintar, Luka, Odkod ime Raščica?, Trubarjev zbornik, Ljubljana 1908, 265-270.
-- Imenoslovne črtice, IMD XIX, Ljubljana 1909, 44-45, 123-128, 185-187.
--Črtice o krajnih imenih, Ljubljanski zvon, Ljubljana 1910, 234-240, 343-350, 410^15,736-741.
— O krajnih imenih. Ljubljanski zvon, Ljubljana 1912,47-51, 316-319, 365-369,
489-492, 550-554, 600-605.
— - O krajnih imenih, Ljubljanski zvon, Ljubljana 1913, 27-31, 74-79, 151-156,
200-203, 251-254, 312-317, 365-371, 425-428, 473-477, 545-550, 658-663.
— - O krajnih imenih. Ljubljanski zvon, Ljubljana 1914, 167-171, 283-286, 325-
329, 374-377, 459-465, 498-505, 563-571.
— - O krajnih imenih. Ljubljanski zvon, Ljubljana 1915, 24-31, 66-72, 131-135,
211-217, 319-324. Ramovš, F., Grosuplje, Ljubljanski zvon, Ljubljana 1919, 176-182.
— Slov. Celje, Časopis za jezik, književnost in zgodovino III, Ljubljana 1921, 33-
34.
— Slov. Kobarid - furl. Čavored - ital. Caporetto - nem. Karfreit, Časopis za
jezik, književnost in zgodovino III, Ljubljana 1921, 60-62.
Rospond, S., O deriwacji fleksyjnej w nazewnictwie miejscowym slowenskim, Onomastica jugoslavica II, Ljubljana 1970, 30-63.
Skok, P., Oglej i Celje, Časopis za jezik, književnost in zgodovino III, Ljubljana 1921, 24-32.
— Iz slovenačke toponomastike I, Etnolog III, Ljubljana 1928, 179-195.
— Iz slovenačke toponomastike II, Etnolog VII, Ljubljana 1934, 51-87.
Snoj, Marko, O imenih Brnik in Pirniče, Zbornik 6. jugoslovenske onomastičke
konferencije, Beograd 1987, 489-492. Šivic Dular, Alenka, Iz slovenske geografske terminologije: prsi. *čelo, Zbornik 6.
jugoslovenske onomastičke konferencije, Beograd 1987, 469-479.
— K normiranju slovenskih zemljepisnih imen, XXIV seminar slovenskega jezika,
literature in kulture, Ljubljana 1988, 55-66.
— Temeljna načela pri pisanju slovenskih zemljepisnih imen, Jezik in slovstvo
XXIX (1988/89), Ljubljana, 3-14.
— Slovenska matica in akcija za zbiranje zemljepisnih imen, XXV seminar slo-
venskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1989, 83-102.
— Besedotvorne vrste slovenskih zemljepisnih imen - Na gradivu do leta 1500,
Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja 10, Ljubljana 1989, 229-244. Štrekelj, Karel, Razlaga nekaterih krajevnih imen po slovenskem Štajerju I, Časopis za zgodovino in narodopisje III, Ljubljana 1906, 42-64.