196
Slav ček pozimi.
Zigec.
Oh mojster petja! pa molčiš Kot natopir na trami ;
Ne vemo skoraj, da živiš, Za petje se predramil
Slavcek.
Ob enem zerni alj ob dveh Se pač ne ljubi peti,
In zraven še ob zimskih dneh Me žuga mraz uzeti.
v
Zigec.
Za te pripraven dom imam U svojem belem gradi5
Na toplem boš prepeval nam, Ne boš u tacem gladi.
Slavcek.
Pustiti svoj preljubi rod.
Preljubo tovaršico, Svoj stari log — iti od tod,
Za mojo ni glavico l
v
Zigec.
Kanarček moj on sladkor je, Za svoje nič ne vpraša.
Kako pa on zapeti ve! Prijazno se obnaša.
Slavcek.
Kanarček je jetnikov sin, Priliznjen in gosposki ;
Brez ječe za-nj bi bil pogin , Le v ječi je on možki.
v
Zigec.
Kako pa tudi černi kos, Domač u prostem gaji,
Ujet prepeva skoz in skoz, Kot bil bi v svetem raji.
Slavcek.
Zapustil je on ljubco — svet,.
Od svefga Duha poje, Za višo reč je on unet,
Da žabi teže svoje.
v
Zigec.
Al veš pa, kako zimček zna
U kletki zakrožiti? Je pameten, in rad se da
Po naše preučiti.
Slavcek.
Le terdoserčni topoglav Naj pesme druge poje ;
Ne ve kaj je lepo in prav, Negda u gnjezdo svoje.
v
Zigec.
Več let je clo en dedek tvoj Mi pel na okni sobe;
Porečeš le, ti ljubi moj! Da on je bil narobe?
Slavcek.
On pel je kakor tičica,
Ki poje u precepi, Uboga bil srotičica,
Ko šinkovčiki slepi.
Zigec.
Le stradaj, da se \idi v te, Zmerzuj pri svojem rodi,
Kjer tvoji te tako skerbe, Hudo se tebi godi I
Slavcek.
Preljubo sonce svojo moč
Začelo je kazati; Bo zrastel dan, bo krajša noč,
Za me pa časi zlati.
Poženčan.