Maja mora med Ijudi Spoznanje, da se. Maja, ko je bila še otrok, ni razvijala tako kot njeni vrstniki, da je za njimi hudo zaostajala, je bilo strašno. Poskusili so vse, prehodili vsa pota in upali... Morda pa bo navsezadnje le še vse dobro... Leta pa so mi-nevala. Tja do svojih trinajstih ie Maja končala nekaj malega posebne osnovne šole Janeza Levca v Ljubljani, potem pa je ostala doma. Po temeljitih pregledih in preskusih, so zdravniki v rubriko diagnoza zapisali: (Lebilitas mentis ... »Maja doma postori kaj ¦nreprostega: lupi krompir, bri-še prah, malo pomaga pri ku-hi in tudi nogavice še zakrpa. Vendar samoiniciativno ne na-redi nič koristnega. Ni samo-stojna in včasih je zelo ner-vozna. Drugače pa je pridna, ubogljiva in zelo cista. Vendar, živčno je zelo napeta ...« Tež-ico se starava. Bojiva se, kako bo z našo Majo, ko naju več ne bo. No, tolaživa se le s tem, da bodo menda Ijudje spozna-li. da ona vendarle LAHKO tu-di NEKAJ naredi...« Ko je Majin oče minulo sre-do pozno popoldne prišel na posvet na Miklošičevo 24 (v 11. nadstropje v eno od sob na začetku dolgega hodnika, kier se potem vrstijo vrata se naprej v skoraj enakih pre- sledkih), je bilo takoj očitno, da ni prvič tu. Zaradi Maje, kajne? ga je pozdravila tovarišica Silva Pavčičeva (.-. pa ni treba omenjati mojega imena, me je pozneje hotela prepričati ta od-ločna in prijazna ženska, ki je kot defektologinja poučevala v zavodu Janeza Levca vse od le-ta 1945 naprej, zdaj pa se, že nekaj časa upokojena, razdaja v posvetovalnici). Prihaja vsa-ko sredo ob petih in odhaja domov, ko ni več Ijudi. Majin oče je videti v letih, ko je sicer mogoče zanesljivo povedati, da ni več mlad, že zdavnaj ne več mlad, vendar tudi ne tako star; kot si obi-čdjno predstavljamo zgubano osivelo starost. (Pozneje v po-govoru ujamem: »Hm, kateri dan je že jutri? Da, takrat ho-dim plavat...) Pa vendar je tako, na videz, miren, urejen, sem in tja na-smejan (vendar še zdaleč ne čisto sproščeno), danes tu pred veliko odločitvijo in v re-snici zbegan. »Z ženo sva veli-ko premišljevala, veliko sva se pogovarjala«, pripoveduje, »vendar zdaj, po 19 letih, kar je Maja kar doma, ne veva več, kaj naj storiva. Maja bo zdaj stara 33 let, midva pa se starava in ona je tako nesamo-stojna...« Dolgo je tekel pogovor in nihče ni gledat na uro. Da, Maji je bilo pravzaprav res najlepše doma. Tako v na vtdez, nevidni pajčevinasti mreži, ki jo je, kljub temu, da se je starša nikoli nista sra-movala vzeti vedno in povsod s seboj, vendarle skrbno varo-vala pred svetom, pred drugi-mi Ijudmi. Včasih res ni bilo pravzaprav nobene možnosti za zaposlitev teh Ijudi, ugotavlja-ta tovarišica Pavčičeva in socU alna delavka. Toda Maja mora med Ijudi. Kaj, ko bi posku-sili v DEC (demonstracijsko eksperimentalni center)? Mor-da za sačetek vsaj enkrat te-densko? Ne, ne, ne verjamem v čude-že. Poznam jo, ona tega ne bi zmogla,.. Vendar zdaj, čeprav pomirjen z usodo, da je njego-va Maja pri 33. pač takšna, kakršna je, spet nosi s seboj kanček upanja več, da se bo njuna hčerka tako mogoče vsaj malce bolj osamosvojila, se otresla tiste napetosti, ti-stih izbruhov brez pravega vzroka. Potem nenehno prisat-na misel na staranje ne bo ta-ko žgoča. Zaradi Maje... Toda Maja in njen oče in niena mati so le ena od mno-gih družin, ki živijo med na-mi, v naši družbi in so preši-veli ali pravkar preživljajo svo-je najtežje trenutke. Čas gren-ke resnice, trenutke pomirje-nja 2 nfo in leta iskanja pra-vih poti. Poti, ki jih je včasih tako težko najti, ker je že na za-četku polno ovir. Včaslh zato, ker se je z grenko resnico ta-ko silno teiko sprijazniti, vča-sih je tu prehitra vdanost v usodo, predvsem pa zato. ker smo pri nas v celoti še veliko premalo poskrbelj za tiste, ki ne korakajo vštric z nami za-to, ker duševno (in hkrati po-gosto tudi telesno) niso dovol) razviti. Pa vendar je te dni čisto ti. ho in neapazno minila skro-mna obletnica. ko je bilo na tem področju le nekaj storje-nega. Minlla je namreč prva obletnica ustanovitve posveto-valnice za starše duševno pri-zadetih otrok, ki jo je ustano-vila Ijubljanska osnovna orga-nizacija pri republiškem dru-štvu za pomoč duševno neza-dostno razvitim osebam- »V začetku smo se vsako sredo menjavali«, pripoveduje tovarišica Pavčičeva. Bili so io pravniki. socialni delavci. de-fektolopi in drugi strokovni člani društva, veridar smo spo-znali, da to nl btta naiuspeS-nejSa organizacija dela. Ljudje so morali po dvakrat, trikrat ali celo večkrat redno znova raziaaati svoje težave. Prvič, fco človeka poslušam in bele-šim. pa mv še nismo kaj pri-da pomagala in čas vmes kar hitro mine. Tako smo se dogo-vortti. da bi kar jaz vodila to shiSbo, v aodelovanju z vsemi strokovnjaki. se razume. Pa Ijiidie jo poznajo in ona po-zna otroke. V letu dni obstoja te posve-tovalnice se je tu oglasilo več kot 200 Ijudi. Obiske beležijo v nekakšen »deiovodnik«, Se maice obrabljen zvezek velike-ga formata, kjer je prvih ne-kaj listov strganih (kdo ve, čemu je nekoč slu&il ta sve-zek?). Zdaj je na prvi strani napisano: 9. 10. 1974 — »Prišla je Igor-jeva mama. lgor je star šest let. V Jaršah ga niso sprejeli v šolo, predlagajo Dorndvo, starši temu nasprotujejo. Mati bi rada delo s skrajšanim de-lovnim časom. Z možem nam-reč delata v izmenah in je otrok med drugo in tretjo uro popoldne sam ... Prosi za spre-jem v VVZ...« • Zalka, rojena 1960. Hodila je v oddelek za delovno uspo-sabljanje v Jaršah do leta 1972. Potem jo je mati vzela iz zavo-da z izgovorom, da ne dovoli, da otroka obiskuje njegov oče, njen razvezani mož s sedanjo šeno. Oče želi, da bi hčerka še naprej obiskovala šolo v Jar-šah ali vsaj DEC. Menda jo sestra in mati doma pretepata in zapirata v hišo ... • Otrok Jože, rojen 1950-Zdaj je v Hrastovcu, otrokov oče sprašuje, če bo kdaj v Ljubljani tudi kakšen tak pri-meren dom. • Igorjeva mati sprašuje, kakšne so mošnosti za poletna letovanja njenega sina. • Prišel je Slavkin oče. Slavka obiskuje tretji razred POS in je v internatu. Zelo je zadovoljen s šolanjem in za-vodsko oskrbo. • Oglasila sta se oče in ma-ti zaradi svojega 15-letnega si-na Matjaža. Fant je 95 odstot-kov slep in še duSevno priza-det. Dve leti je bil vključen v zavod za slepe, toda zaradi du-Ševne prizadetosti ga tam niso obdr&ali. Z otrokom se doma dalj časa ukvarja mati, ki je pustila zaposlitev. Poskusili bi vDEC... i In koliko je še Mojc in Mnt-jažev in Maj in Tončkov, ki sploh še nikjer niso evidentU rani. koliko vpraianj zadeva njihove starše in skrbnike? Pomogajmo, kolikor največ moramo. Seveda, čudežev tudt tukaj ne delamo. Strokovno svetujemo z vseh plati, s pra-vo mero taktnosti, vendar od. ločno, brez nepotrebnega olep. ševanja resnice, pravi Silva Pavčičeva. ln govorili smo še o tem, kako sodelujejo, ali bodo v prihodnje morali sodelovati še z drugimi institucijami, s posa-meznimi interesnimi skupno. stmi, kako mora društvo do-besedno prosjačiti za denar... Jn tu je vendarle treba pove» dati, da obstajajo podjetja, ki so zmeraj pokazala izreden po-sluh za dništvo, tako da smo vedno zadane si naloge tudi ju nančno izpeljali, največ po z* slugi predsednika dru&tva Iva Vukadina. Tudi zdaj, ko prena-šam ta pogovor z beležnice v pisalni stroj, mislim, da je prav, da pohvalimo tiste, fei imajo posluh in razumevanje, kadar pride društvo s prošnjo do teh kolektivov, posamezni-kov, obrtnikov — precej so mi jih našteli — še veliko bol) prav pa bi bilo, da bi se konč-no kot družba v celoti dogovo. rili za stalno, učinkovitejšo pomoč; za še več centrov kot }e DEC, za še kakšno »Dorna-vo«, za domove za ostarele <žu-šeimo prizadete, ko ostanejo brez svojcev in končno potre-buje vso družbeno moralno in materialno podporo tudi ta »posvetovalni center«. In še to naj zapišem, so do-dali: Starši duševno prizadetih otrok imajo pravico do brez-plačne vozovnice v mestnem potniškem prorrtetu (za otroka in spremljevalca). Potrebno potrdilo dobijo na društvu na Miklošičevi 24/11. Dragica Bošnjak