5
Arheo 26, 2009, 5-6
Spoštovane in spoštovani, pred vami je nova številka
Arhea, ki kot je napovedovala že lanska številka,
ponovno prinaša pomembno novost. Gre za povzetke
člankov, ki so pri slovenskih prispevkih angleški, pri
tujejezičnih pa slovenski. Uvajamo jih v želji po večji
mednarodni prepoznavnosti naše revije.
Obseg številke je nekoliko manjši od lanskega, saj spre-
jetje Arhea med druge znanstvene revije s seznama
ARRS ni prineslo povečanega navala prispevkov, kot
smo potihoma pričakovali. Celo nasprotno, na naš
naslov je prispelo manj člankov kot lani. Kljub temu pa
lahko zatrdimo, da so objavljeni članki kakovostni in
prinašajo obilico poučnega in zanimivega branja.
Prvi prispevek predstavlja lasersko skeniranje površja
oz. LiDAR. Gre za tehnologijo zaznavanja najmanjših
variacij v topografiji. Njene prednosti pred drugimi nači-
ni daljinskega zaznavanja so predvsem natančnost,
možnost tridimenzionalnega beleženja zemljinega
površja in morda najbolj osupljivo, zmožnost beleženja
površja pod vegetacijskim pokrovom. Dimitrij Mlekuž
nam v svojem članku predstavlja, kako nam je lahko ta
tehnologija v pomoč pri interpretaciji preoblikovanja in
nastajanja aluvialnih krajin, kar podkrepi z impresivnim
slikovnim gradivom.
Tomaž Podobnikar nam razkriva, da so kakovostni
podatki in informacije odvisne od velikega števila ele-
mentov, ki lahko pomembno vplivajo na rezultate
nadaljnjega prostorskega modeliranja in interpretacije v
arheologiji. Vse to potrebuje skrbno obravnavo, kar
omogoča celovito spoznavanje narave obravnavanega
problema. Avtor nam kot ilustracijo problemov nego-
tovosti analiz in modeliranja kulturne pokrajine prinaša
tri vzorčne primere.
V nasprotju z lidarsko tehnologijo in geografskimi info-
rmacijskimi sistemi ima uporaba radiokarbonskega
datiranja v arheologiji kar dolgo brado. A njen razvoj ni
ostal na začetni stopnji iz začetka petdesetih let 20. sto-
letja. In ker je od prvega preglednega članka, ki je bil v
slovenskem prostoru posvečen tej metodi, poteklo že
dvajset let, je Matija Črešnar v svojem prispevku pre-
veril današnje smernice radiokarbonskega datiranja in
njihovo uporabo v raziskavah bronaste in železne dobe.
Posebno pozornost je posvetil razmahu uporabe metode
v slovenski arheologiji, ki jo vzpodbujajo po eni strani
pospešena terenska aktivnost in po drugi strani s tem-
atiko povezani raziskovalni projekti.
Zanimive podatke nam prinaša tudi članek Jayne Leigh
Thomas, ki je del svoje doktorske naloge posvetila študi-
ji kremiranih človeških kostnih ostankov, odkritih na
žarnogrobiščnih in starejšeželeznodobnih nekropolah
slovenske Štajerske. V prispevku nas seznanja tako z
začetki, razvojem in smernicami takšnih raziskav, kot
rezultati, ki jih je dobila pri raziskavah na treh izmed
raziskanih grobišč: Ruše II, Pobrežje in Gračič pod
Brinjevo goro.   
Najobširnejši prispevek je oblikovala Barbara Krasnik,
ki nam izredno natančno predstavlja tkanje, tkanine in
oblačila starih Slovanov. Gre za študijo, ki temelji na eni
strani na sicer maloštevilnih arheoloških najdbah teksti-
la in orodja za njegovo izdelavo, ti podatki pa so nato
soočeni s pisnimi in slikovnimi viri. Ob tem lahko spo-
znamo tudi postopke izdelave oblačil v zgodnjem sred-
njem veku od surovih materialov do končnega izdelka,
oblačil starih Slovanov. 
Benjamin Štular se je v svojem članku podal na pot
iskanja etnoloških primerjav v visokosrednjeveškem
lončarstvu. Začetni kratki predstavitvi metodoloških
izhodišč sledi pregled srednjeveških in zgodnjenovove-
ških lončarskih obrti Slovenije v pisnih virih ter njihovo
vzporejanje z etnološkimi spoznanji. Avtor je ob tem
poskusil tudi z uporabo metode primerjave operativne
verige (chaine opératoire), s katero je naposled našel
primerjave za del visokosrednjeveškega gradiva iz kam-
niškega Malega gradu.
Zanimiv in v času po sprejemu novega zakona o varstvu
kulturne dediščine ZVKD-1 (Ur.l. RS, št. 16/2008 in št.
123/2008) za slovensko stroko še posebej relevanten
prispevek sta skupaj pripravila Shane Kelleher in
Benjamin Štular. Osrednja tema je historična karakteri-
zacija krajine (Historic Landscape Characterisation oz.
HLC), ki je najprej predstavljena skozi prizmo njenega
razvoja, uporabljenih metod in ciljev. Njena uporabnost
je nato preverjena na primeru središča mesta Oldbury v
Angliji.
Arheološko dediščino, njene definicije in njeno
družbeno vlogo je pod drobnogled vzela Verena Vidrih
Perko. V svojem prispevku med drugim išče razlage za
razmah procesne paradigme in jo ob priznanju njenega
velikega prispevka na polju metodologije utemeljuje kot
družbeno sprejemljivo.
Uvodnik
1.20 Predgovor, spremna beseda
kazalo1:master test 3+1  2.12.2009  19:42  Page 5

6
Uvodnik
Sledi intervju, ki razkriva povsem drugačno arheologi-
jo: govori namreč o uporabi arheologije v terapevtskem
procesu, kot eno od poti vključevanja oseb z motnjami
v duševnem razvoju v družbo. Bernarda Županek je
pred računalnik (intervju je namreč potekal preko elek-
tronske pošte) povabila Daria Scarpatija, italijanskega
arheologa, ki poleg dela v muzeju Poggio Mirteto skozi
arheologijo pomaga mladostnikom z motnjo v
duševnem razvoju v enem od rimskih centrov za uspo-
sabljanje. Dario Scarpati vidi približevanje arheologije
ljudem, tudi hendikepiranim, kot eno najpomembnejših
nalog arheologov. 
Kot zadnja prispevka objavljamo odgovora na članek
Bernarde Županek iz prejšnje številke Arhea “Iskanje
prave poti: romanizacija v slepi ulici?”. Prihajata izpod
peres Ive Mikl Curk in Jane Horvat.
Kot Glasilo Slovenskega arheološkega društva pa
objavljamo tudi poročilo o delu društva v leto 2008 ter
imena nagrajencev društva v letih 2008 in 2009 ter
obrazložitve za podelitve nagrad, ki jih je podala
komisija.
Matija Črešnar
kazalo1:master test 3+1  2.12.2009  19:42  Page 6