235
Slovstvene stvari.
0 slovensko-nemškem delu Wolfovega slovarja,
K skupščini deželnega odbora 16. julija t. I. prišli so povabljeni gospodje vsi, le dr. J. Bleiweis, dr. J. Pogač ar in g. L. Svetec ne. Najprej deželni glavar dr. vitez Kaltenegger v primernem ogovoru skupščini pove dotieno stvar in po uradnih virih razloži zgodovino, katero že ima doslej omenjeni slovar; pove, koliko na pr. je stal L nemško slovenski del — nekaj čez 17.000 gld. — in kako se je plačeval, koliko stane zdaj že II. slovensko-nemški del — nekaj čez 5683 gld. — dasi ga ni se nijedna pola na svetlobi. Deželni zbor je leta 1861 vzel to stvar nekako v svojo skrb. Po poslednjih dopisih prečast. škofijstva pa je deželni odbor mogel sklepati, da slovarjeva reč spet miruje. Mislil je, kako bi se dala vnovič zbuditi in pospešiti, in v ta namen sem sklical današnjo skupščino. Kar pride včeraj stolni prost, preč. g. dr. Pogač ar k meni, pravi deželni glavar, in mi pove, da stvar slovarjeva ne miruje, dafcje v dobrih rokah*) — prof. J. Pajka v Mariboru, yda je nekaj pol že izdelanih in za tisk pripravljenih, da stvar pride gotovo na dan. Po tem takem je namen, vsled katerega sem vas sklical, dovršen; vendar, če kateri gospodov želi spregovoriti kaj v pospeh zadevne reči, bodem rad naznanil gosp. proštu in odboru, kateri jo ima v rokah.    Poprej   pa  naj   preberem,   kar
*) Glede n*-i nektere govo-e v tej skupščini dež. odb. in gledž na to je g. prost Pogačar v ,,Slov.iS št. 85 in 86 pisal, pričakovati je izvedencev mnoge kritike.                                               Vred.
236
m
Ma pisala o tem povabljena gospoda, ki pa nista mogla priti v skupščino, namreč g. dr. Bleiweis in g. L. S vetec.
Prvi poprime na to besedo g. dr. Razlag in razlaga, da se po vsem dozdaj znanem razpravljanji in ravnanji sklepati sme, naj se v smislu ranjkega knezo-škofa Wolfa za slovar plačujejo vse potrebe, toraj tudi na pr. rokopisi, vredovanje. Za vredovanje se mi zdijo, pravi, sposobni se 1) dr. Miklošič, 2) g. Levstik, 3) dr. Krek, in 4) je bil ranjki Caf. Dobro bi bilo, ko bi kateri teh gospodov lotil se slovarja, ali se bolje dva ali vsi trije skupaj. Gospod Navratil se mi ne zdi že zarad tega, ker je uradnik; boljši bi že bil prof. Pa j k. Da se je temu delo izročilo, vzrok je menda to, da je Navratil od pole zahteval 40 gold., Pajk pa le 24 gold. Vendar naj bi, preden se tiskajo posamesne pole, pošiljale se znanim jezikoslovcem v pregled, da če tudi nekaj pozneje, dobimo dobro delo.
Za njim se oglasi šolski nadzornik g. J. Šolar, da se mu prof. J. Pajk, ki je opravil izpit iz slovenščine in klasične filologije za višo gimnazijo in tolikanj pečal se že z jezikoslovjem , zdi dokaj sposoben; po nekaterih skušnjah treba bi bilo le z njim storiti gotovo pogodbo, ter sestaviti pravila, po katerih se goditi ima slovarjevo vredovanje. Brez take pogodbe pa naj bi se skusilo po tem, kakor nasvetuje g. S ve te c, naj vredovanje po črkah prevzame odbor 3—5 pisateljev s poglavitnim vrednikom.
Za tema spregovori dr. Costa, da potem, kar je povedal včeraj gosp. stolni prost, posvetovanje današnje nima svoje prejšnje podlage; da niti deželni zbor ali odbor, niti sedanja skupščina nima pravice določevati kaj o vredovanji, plačevanji itd. Čakati nam je dela le spet v prihodnje. Spregovoriti hočem zdaj le besedico o gosp. Navratilu, da se mi zdi prav sposoben. Vidi se to lahko že iz tega, kar je on spisal; že leta 1850 je sestavil vzlasti uradnikom koristno slovnico; on nas je skoraj prvi učil prav rabiti slovenski glagol posebno po knjigi, katero je o njem dal na svetlo. Da je uradnik , to ne bi dela opoviralo; vsaj je tudi g. Cigale uradnik dobro vredil nam prvi del nemško-slovenski. Da nekaj več zahteva od pole, izhaja od tod, ker je v rokah imel doslej pripravljenega gradiva: 4 pole iz začetka, 4 iz srede in 4 iz konca, ter spoznal, da bode konečno vredovanje še mnogo dela in truda stalo. Kar se tiče g. Levstika, mu nikakor ne odrekam jezikoslovne znanosti; opomnim le , da dela njegovega, kar ga je po večletnem pripravljanji priobčil, ni odobril sam Miklošič.
O teh imenih poprime besedo dr. Zarnik, da kritika, katero je o Levstiku dal Miklošič, nikakor ne zadeva stvari same, marveč le sistemo, le obliko, češ, da je preobširna, da bi je tako ne mogel dodelati. Kar Levstik piše, je vse izvrstno in „ženialno". To je Miklošičeva razsodba o Levstiku, ki se bere lahko v „Novicah" pred nekaterimi leti. Sicer pa je znano, da Miklošič čisla Levstika kot prvega poznovatelja jezika slovenskega. Toliko v obrambo Levstikovo.
Gosp. deželni glavar je vselej sproti omenil, na pr. dr. Razlagu, da je poskrbljeno zato, da se poizve kritika pred natiskanjem in tudi , čeaar je dr. Razlag želel, da mu pomaga v Mariboru še kateri profesor izvedenec; gosp. Šolarju, da je gotova pogodba tudi že sklenjena, kolikor je spoznal iz besedi g. prosta Poga-čarja, kateremu hoče naznaniti sicer vse, kar se je danes govorilo.
Naposled spregovori Še dr. Zarnik, češ, slovar, ki se ima zdelovati, bodi res znanstveno delo, ne kak „beamtenworterbucha, kakoršen se je nasvetoval, ne mehanično sestavljen,  ki bo v „desetih letih gotovo
zastaran, kakor je dan danes Cigaletov uže antikviran." Tak „beamtenworterbuchu, ki bi kazal, da miza se reče po nemški „tisch", riba „fisch" itd., ne bil bi vreden niti desetega dela stroškov, kar jih je že potrosilo se dozdaj. Nič ne de, če se znanstven slovar nekaj zakasni. Za Daljev ruski slovar so priprave delale se 30 let. Edini mož, kateri je sposoben takemu delu, je pa gosp. Levstik. Kar vem, ima g. Levstik gradiva k temu nezmerno veliko , in kakor mi je pravil o neki priložnosti, v 6 letih bi hotel dovršiti tak znanstven slovar. Moje mnenje je toraj, naj g. prost dr. Pogačar z dotičnim odborom z g. Levstikom sklene pogodbo v ta namen. Tega mnenja so tudi privrženci moji: Voš-njak, Stritar, Jurčič, dr. Celestin, Suklje , Leveč itd. Le ako bi Levstik ne hotel prevzeti omenjenega dela, potem naj se izroči prof. Pajku.
Tudi to obljubi deželni glavar povedati g. proštu ter o Y2 1 popoldne poslovi skupščino. — „Noviceu naj k temu kratkemu, pa objektivemu sporočilu o tej skupščini dr. Zamiku in njegovim privržencem nasproti za zdaj ponovijo le tolikanj sloveČo kritiko Miklošičevo o delu Levstikovem, ki so jo bile priobčile 1. 1869 v št. 16, po lističu v poskušnjo natisnjenem: „da to, kar ima v sebi, razodeva izvrstno izvedenost v jeziko-znanstvu (katere si je pa on že prej v svesti bil pri Levstiku), da je pa vendar cela ta osnova slovenskega slovnika nepraktična in temu, česar zares potrebujemo, neprimerjena, torej napačna; da bi se v takem slovniku še kak učenjak (ki se posebej ukvarja z eti-mologijskimi preiskavami) težko razvedei — a kaj pa še le navadni ljudje; da je Levstik spisal pri vsaki besedi pravo monografijo, slovniki pa niso nabrane monografije, ampak so knjige, v katerih se lahko poišče in najde pomen in raba te ali one besede; da noben narod nima takega slovnika; da še Grimmovo velikansko delo ne dopušča etimologiji in oziru na tuje jezike toliko prostora; daje življenje enega človeka prekratko za tako delo, in da bi Levstiku, hotečemu po tem razmerju izdelati celo knjigo, predno bi dospel do polo-vine, moralo od dela pero razvneti se in izgoreti. In kje bi bil prostor za frazeologijo, ki je tudi potrebna? Praktičnega zanesljivega slovnika potrebujemo, potrebuje ga zdanji rod. Zares popolno pa — to se ve da — ni nobeno človeško delo, toraj tudi to ne bode, če bi se še tako dolgo čakalo in priprave delale.
Tudi nove pisave, ki si prizadeva nekatere slovenske besede nekako postariniti (na pr. kmetije, pod-nožije, prihodnjest itd.), gospod Miklošič nikakor ni potrdil. Djal je, sklicevaje se na svojo primerjalno gramatiko, da je treba pisati staroslovenšČino staroslo-venski, zdanjo slovenščino pa tako, kakor zdaj govorimo, ter pristavil, da jezik je prevelik dar božji, kakor da bi ga posamesni človek smel on-ga vi ti."