» Lumen coeli u ugasnila. -Lumen coeli" — luc neba — je ugasnila. Dne 20. julija je namreč umrl ob 4. uri 4. minuti popoldne v večnem mestu, v Rirnu, papež Leon XIII., o katerem se mora reči, da je bil eden izmed največjih vladarjev naše cerkve. V zadnjih tristo letih ni imela katoliška cerkev nikdar take moči in tolikega vpliva na narode in na vlade kakor ga ima sedaj. In vendar ni bilo še papeža, ki bi imel toliko ugleda, kakor ga je itnel sedaj mrtvi Leon XIII. Njegova tiara je bila kot velikanska kupola, razpeta malone nad vsem sretom . . . Ko je bil kardiual Joahim Pecci izvoljen po dokaj ljutem boju dne 20. svečna 1878. leta za papeža in kot Leon XIII. dne 3. sušca istega leta kronan za poglavarja katoliške cerkve je bila ta zapletena v hude boje z raznimi državami, zlasti z Nemčijo, pa tudi razmerje z Avstrijo je bilo zaradi razveIjavljenja konkordata jako napeto. To poslednje je prineslo, kakor znano, tudi našemu šolstvu nekoliko svobodnega diha in veselega vzleta. Leon XIII. je znal to nasprotje ublažiti. Pri nas je dobila zaraditega cerkev zopet velikanski vpliv na vse državne in socijalne zadeve, kar čutijo vsi stanovi in vsi sloji v vseh kosteh. V politicnem in verskem oziru je ostal papež Leon XIII. pri tradicijah katoliške cerkve. Sicer si je časih v dosego gotovih namenov alt iz ozirov na obstoječe razmere pomagal z diplomatičnimi sredstvi, vendar pa je vladal cerkev v smi-lu tradicij katoliške cerkve. Tako je tudi za sedanje case dosegel velikanske uspehe in pripomogel cerkvi zopet do velike veljave iu moči. Celo s protestantovsko Prusijo je prišel Leon XIII. v tako razmerje, da ga je celo Bismark sprejel za razsodnika v konfliktu med Nemčijo in Špansko in ga je prišel nemški cesar — poglavar protestantovske cerkve! — že večkrat obiskat. Tudi v Italiji sami, ki je vzela papežem posvetno oblast, se je za njegovega papeževanja razmerje med cerkvijo in med državo znatno ublažilo. Ostal pa je Leon XIII. vkljub temu na stališču, da se mora Rim vrniti papeštvu, saj je že 1. 1878. izdal encikliko, ki je zahtevala obnovitev papeževe države, in še na smrtni poste^i je zahteval, da se vzame Rim narodu in vrne papestvu. S to zahtevo je stopil — če se ne motimo — pred zavzeto javnost tudi ponižai slovenski katoliški shod v Ljubljani, in nemara bo njegova zasluga, če bodo kdaj rimaki škofje venčani še s četrto, posvetno krono... Pa tudi v Rusiji, na Angleškem in v Ameriki čutijo, da je vladal rimsko cerkev Leon XIII., zlasti pa je na Španskem zrastel vpliv cerkve do vrha, a tudi v mnogih nekatoliških deželah ni ostala diplomacija Leona XIII. brez vpliva. Koliko moč je imel njegov organizatorski duh, čutijo tiste dežele, kjer niso pred 25. leti poznali klerikalizma, čutijo to zlasti v Belgiji, pa tudi celo na Francoskem, a ni2 manj v Avstriji in špecijalno pri nas na Slovenskem. Joahim Pecci (roj. 2. sušca 1810. 1. v Karpinetu je bil bogatega plemiškega rodu, grof. Visoke cerkvene službe so bile takrat — kakor so iz vecine tudi še danes — samo zato, da so jih dobivali možje, plemeniti po rodu, torej brez zaslug. Joahim Pecci pa je bil jako bistroumen in energičen mož, zato je tudi napravil najsijajnejšo karijero. nDuš pasel" ni pravzaprav nikoli. Takoj, ko je bil posve.en za mašnika (1837. 1.), je bil imenovan papeževim protonatorjem, a j že naslednje leto je bil papeški delegat v Beneventu. Komaj 28 let star, je bil že guverner in v 33. letu je bil posvečen za škofa! Z 1853. ga je papež Pij IX. potrdil za nadškofa in ga še v istem letn imenoval za kardinala. L. 1877. je postal komornik rimske cerkve, kar je v nji najimenitnejša služba. Dasi plemenitaž, je vendar pridobil Leon XIII. cerkvi najširše delavske sloje, ki jih poznamo danes kot organizovane krščansko socijalne stranke. -Delavski papež" je dognal da je politični uspeh kr_.ansko-socijalne organizacije za cerkev velik, a govorili bi laž, Če bi hoteli trditi, da ni ta delavska organizacija na socijalnem polju dosegla nobenega uspeha. Kar pa ima uspehov, jih je dosegla zgolj slučajno, spriSo sre.nih odnošajev, ugodnih prilik ali iz kakega druzega vzroka, ki sam zagotavlja uspeh. Glavni namen voditeljev te stranke je, da se poveča oblast, veljava in moč papeštva. Eua izmed glavnih nalog papeža Leona XIII. je bila — kakor že rečeno — zopetna obnovitev papeževe posvetne oblasti. Nič manjše pažnje pa ni posvečal Leon XIII. drugi svoji veliki nalogi: združenju od Rima ločenih cerkva z Rimom. Za ves svet naj bi veljal zopet reK: Roma locuta — causa finita! Prra leta svojega papeževanja pa se ui mogel posvetiti rešitvi tega važnega vprašauja z isto silo kakor se bi bil rad, kerjeimel ogromnega dela z ureditvijo notranjih razmer svoje cerkve. Šele potem, ko je popolnoma utrdil notranje zadeve svoje cerkve in uredil razmere med rimsko cerkvijo in državami, se je mogel Leon XIII. posvetiti svoji veliki nalogi glede združenja vsega krščanstva z Rimom. Prvi uspeh je dosegel Leon XIII. s tem, da se je 1. 1879. združila armenska cerkev z Rimom. Glavno skrb pa je obračal na to, da se združijo z Rimom pravoslavni kristjani, toda brez uspeha. V ta namen je izdal dne 30. kimavca 1880. 1. encikliko BGrande munus", v kateri je določil praznik sv. Cirila in Metoda na dan 5. malega srpana. Tej encikliki je bil namen dvojen: prvič je botela privezati rimsko - katoliške Slovane tesneje na Rim, drugič pa je hotela privesti pravoslavne Slovane v okrilje rimsko-katoliške cerkve. Papež si je pridobil s to okrožnico med Slovani mnogo simpatij. čehi, Hrvatje, Slovenci, Malorusi in Poljaki — vsi so v raznih izjavah izražali papežu hvaležnost. Dne 5. mal. srpana 1881. 1. se je papežu predstavilo veliko odposlanstvo Slovanov — 1400 glav. Zagotovil jib je, da bo nod obal Jadranskega morja do zadnje novgorodske pokrajine" zvesto čuval in branil cerkvene pravice Slovanov. Toda v tem primeru niso besede postale meso. V Trstu in v Istri se je Rim postavil v službo Italijanov, torej v nasprotje s Slovenci in Hrvati. Hrvatom ni bila dovoljena glagolska liturgija. Da ni bil Leon XIII. prijatelj svobodni šoli, nego da je bil za njeno popolno odvisnost od cerkve, se razume ob sebi, saj so mnoga njegova pisma klicala duhovšcino v boj za klerikalizem, ki mora biti že po svoji prirodi po svojem bistvu nasproten neodvisnemu pokretu vede in umetnosti. Leon XIII. sam je nastopil 1. 1879. s posebno encikliko proti moderni znanosti ter priporočal filozotijo sv. Tomaža Akvinskega. Rimska cerkev torej po vsi pravici lahko globoko žaluje ob smrti papeža Leona XIII. Podrl se je z njim gigantiško močan steber, ob kateremu je rasla moč in veljava cerkve. Leon XIII. je pridobil sebi spoštovanje tudi največjih nasprotnikov cerkve in katolicizma, cerkvi sami ogromno bogastev in tako velikansko moč, kakršne ni imela že dolga stoletja. Zato ga bo cerkvena zgodovina prištevala po vsi pravici med največje papeže in se spoštljivo klanjala pred veličastvom njegovega genija. Toda resnica je resnica: Lumen coeli je ugasnila!