- 112 -
Pogovori vredništva.
Vaš dopis, častiti gospod! zastran »zamaknjene na Janezki Gori« smo prejeli, pa nam ne boste zamerili, de ga ne denemo v »Novice,« ker se s takimi praznimi rečmi ne moremo pečati. De 14 let staro dekle ni goljufi ca, kakor je po mnogih skušnjah več tacih zamaknjenih, Vam hočemo verjeti, — de pa nič druziga ni, kakor bolna reva,(kteri se v magne-tiškim spanji mnoge reči sanjajo, to nam pa morate Vi verjeti. Vsi čeravno čudni prikazki, ktere ste nam popisali, so taki, kakoršni so večidel pri vsih tacih zamaknjenih, in nam poter-dijo njeno bolezin pod močjo živalski ga magnetizma. Kdor pozna lastnost človeških čutnic (Nerven) v zdravim in bolnim stanu, — kdor pozna neizrečeno moč elektro-ma-gnetizma, ta ne bo podlagal takim prikazkim nobenih svetih in čudežnih reči, ktere si le lahkoverni ljudje domišljujejo in ktere so v nekdanjih tamnih časih toliko bolj verjeli, kolikor manj je bila moč elektromagnetizma znana. Ce bi bil kdo nekdaj ljudem pripovedoval, de zamore iz Ljubljane na Dunaj v eni sekundi kakošno oznanilo poslati, bi ga bili ljudje ali kot širokoustnika spodili, ali pa mu čudodelno moč pripisovali — in dandanašnji letajo oznanila iz Laškima na Dunaj in kamor koli bodi v malo sekundah ali trenutjih semtertje po telegrafu, kterigapoleg železnice vidimo! Cudabožjeres vidimo, kamor koli se obernemo, in vsaka travica je polna časti Vsiga-močniga, — ali »kdor veli, de ve, kjeje ena duša ali druga rajncih, ali pa koliko svetih maš potrebuje i. t, d., ta je p raznovere c, in ni za praš a ti. ne za poslušati, naj si bo babela ali ded« — beremo od »krive vere« v neprecenljivih »Dr o b ti n ca h«, ki na dalje ravno tam pravijo, de »ljulka so take zmote na njivi svete vere, ki pšenico d o briga nauka dušijo, de se ve rje, kar ni nič«. Ker skušnja uči, de veči del zamaknjenih so mlade ženske (od starih babic se nič kaj taciga ne sliši), že to očitno kaže, de posebni naklon v magnetiško spanje in sanjanje izvira 1) iz preobčutljivih bolnih čutnic (krankhaften Nerven), 2) iz na eno ali drugo vižo razbeljene domišlije (erhitzter Phantasie durch Vorstellungen aller Art, auch mora-lischer), ktera človeka dostikrat tako zmeša, de clo obnori, in de mu vedno ali nebeške reči ali pa peklenske pošasti po glavi blodijo, kar zdravniki »d emonomania« imenujejo, in 3) iz ali pervikrat zbujenih ali sicer zdraženih telesnih organov, kterih pa tukej posebno imenovati nočemo.
Z osebami tacih lastnost zamore zvedeni magnetikar storiti, kar koli hoče, de se poslušavci in gledavci zares čudijo, — pa tudi brez magnetikarja se čudovito obnašajo, dokler ta bolezin terpi. Vsak sam lahko spozna, de so v tacih okoljšinah go-ljufii vrata široko odperte, čeravno nočemo reči, de bi bila vselej goljufija vmes; bolezin in magnetizem sta pa vselej. Lepo povestico bi zamogli iz Dunaja povedati od nekiga zamaknjenima pa starejiga dekleta, ki smo jo lani sami doživeli — pa pustimo te reči, de Boga ne žalimo! Novice so se vedno potegovale za vero in za slavo pobožniga življenja, in so zmirej čedne in čiste bile in take bojo tudi prihodnjič. Prazne in krive vere pa nikdar ne bojo podpirale, marveč jo na vso moč za tir o vale, kolikor to v njih namen sega; zakaj naša ka-toljška vera nam je sveta reč in čast in hvalo vselej skazuje-mo pravi pobožnosti, nikdar pa krivi veri, hinavstvu in terci-jalstvu. Vi, častiti gospod! ste v tem gotovo z nami enacih misel. S tem odkritoserčnim pogovoram opravimo enkrat za vselej vse ^zamaknjene« s terdnim prepričanjem, de take bolezni veliko hitrejši jenjajo, če se bolnice ne dražijo in spodbadajo z radovednim ogledovanjem, prašanjem in počenjanjem vsake sorte,
Vredništvo.