RIMA NA OKO PRI PREŠERNU
V sestavku O slovenski rimi je A. Bajec na str. 195 in,19o tretjega letnika JiS pokazal Prešernove rime, ki prepričljivo govorijo, da so napisane po sluhu. Nd brez pomena, da so zgledi iz pesmi Elegija svojim rojakam, Ne bodmo šalo-barde in Od železne ceste, saj so to zelo neposredna besedila, zadnji dve še posebno živi in tako je moralo biti tudi rimanje. Bajec pa je tam pristavil, da je drugje videti, kako je pesnik v pisavi skušal včasih ravnati tako, da bi bila rima tudi za oko. To zadnje dognanje bi rad podprl še z nekaterimi zgledi, hkrati pa prvo nekoliko omejil. Ne mislim toliko na epigram Čebelarju, kjer se rima Kastelic — čebelic, zakaj priimek se je lahko izgovarjal s polglasnikom ali pa po pisavi s polnim vokalom, kakor je bil zapisal v akrostihu sonetnega venca: Primicovi, ne Primčevi Julji. Da pa je delal kdaj tudi rime na oko, priča Parizina: Zdaj kas je vest buditi jél, Mašvavko hitro krivih del (kar bi za Gorenjca mogoče še šlo, ne pa:) Trepavnice, nad kterim žil Se madežik višnel je vil. Res Parizina ni izdelana in srečamo v nji še dosti čudnih reči, vendar kaže tudi kasnejša Nima, kako je pesnika kdaj res potegnila za seboj pisava, da je rimai: vesel — začel — ni groma ne strel. Toliko prej, če se je 1 že takrat izgovarjal ali po ljudskem govoru ali po črki, kakor razlaga sam Metelko (gl. J. Lokar. Dve stoletnici, JiS III, 104). Zanimivo je, da imamo podobne rime celo pri Vipotniku, ki je vendar šel skozi šole, ko se je že odpravilo elkanje: val —¦ privihral — iz mrtvih skal (Dvogovor). Lino LegUa