4 Šolsko svetovalno delo | INTERVJU Intervju s profesorico dr. Sonjo Pečjak Oddelek za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Pogovarjala se je mag. Tamara Malešević, Zavod RS za šolstvo Ste prejemnica priznanja za življenjsko delo na pod- ročju raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ki jo podeljuje Pedagoški inštitut v sodelovanju s Sloven- skim društvom raziskovalcev na področju edukacije. Priznanje ste prejeli na prireditvi, ki je potekala sep- tembra 2023. Iskrene čestitke. Kako raziskovanje polja vzgoje in izobraževanja pri- speva k izboljšanju kakovosti praks – kakšni so učin- koviti načini prenosa teh spoznanj v prakso, kje so še izzivi pri integraciji v prakso svetovalnega dela? Področja vašega raziskovalnega dela so bogata. Med njimi sta zelo aktualni preprečevanje medvrstniške- ga nasilja in razvoj bralne pismenosti. Kakšna je vlo- ga svetovalnega delavca na tem področju? Raziskovanje razumem kot najbolj naraven proces po- vezovanja teorije s prakso; glede na to, da prihajam s področja aplikativne discipline – pedagoške psihologi- je, je bilo ves čas mojega poklicnega delovanja razis- kovanje usmerjeno predvsem v iskanje odgovorov oz. poti za izboljšanje določenih vidikov vzgojno-izobra- ževalne prakse. Več kot sem raziskovala, bolj se je utr- jevalo moje prepričanje, kako pomembna je »dobra te- orija« za kakovostno delovanje. S tem mislim na to, da je treba najprej dobro (spo)znati pojave in procese, ki jih preučuješ, in priti do tega, kaj so o tem že ugotovili drugi, šele nato pa iskati odgovor na določeno prak- tično raziskovalno vprašanje oz. dilemo. Sama nisem poglobljeno raziskovala področja šolskega svetovalne- ga dela kot takega, pač pa sem se ukvarjala z raziskova- njem posameznih procesov v vzgoji in izobraževanju, ki so pomembni za delo šolskega svetovalnega delav- ca, kot so npr. raziskovanje procesa samoregulacije pri učenju (npr. uporaba učnih strategij, vloga učnih opor pri učenju iz e-gradiv), procesov kariernega odločanja pri osnovno- in srednješolcih, odnosa med učenci in znotraj tega pojav medvrstniškega nasilja, razvoja bral- ne pismenosti itd. Pri tem se mi zdi pomembno, da kot nekdo z akademskega področja, ki naj bi »skrbel« za razvoj področja, ne samo z določenimi teoretičnimi spoznanji, pomagam svetovalnim delavcem tudi z ra- zvojem instrumentov, s katerimi si ti lahko pomagajo pri svojem delu. Tako so, če omenim samo nekatere instrumente, v soavtorstvu nastali Vprašalnik samo- podobe (1998, 2021), Bralni test za učence 3. razreda in Ocenjevalna shema bralnih zmožnosti učencev za učence od 1. do 3. razreda (2011) ), vse v okviru Centra za psihodiagnostična sredstva, pa Komplet preizkusov za karierno odločanje v OŠ (2019), Vprašalnik težav pri kariernem odločanju in Vprašalnik stilov odločanja za srednje šole (2018) v okviru Zavoda RS za zaposlova- nje in zadnji Vprašalnik odnosne kompetence šolskih svetovalnih delavcev (2023) v okviru Zavoda RS za šolstvo. Za kakovostno strokovno delo naj bi svetoval- ni delavec pred kakršnokoli intervencijo na eni strani dobro poznal pojave/procese, na katere želi vplivati/jih spreminjati, in na drugi strani znal dobro identificirati izhodiščno stanje. Hkrati pa ga vidim kot povezoval- ca vseh udeleženih v šolskem prostoru pri ustvarjanju take šolske kulture, ki bo omogočala optimalni razvoj otrok in mladostnikov, pa tudi ostalih udeležencev v vzgojno-izobraževalnem okolju. Dober svetovalni de- lavec je »motor«, ki nenehno poganja vse udeležence šolskega prostora k skupnemu iskanju rešitev za izbolj- šanje stanja posameznikov, skupin in šole kot celote. 5 Sonja Pečjak je univerzitetna profesorica na Oddelku za psihologijo na Filozofski fakulte- ti Univerze v Ljubljani. Je nosilka predmetov na dodiplomskem študiju (Uvod v pedago- ško psihologijo in Psihologija učenja, Medvr- stniško nasilje v šoli in Psihološki pristopi k vseživljenjskemu kariernemu razvoju), magi- strskem študiju (Psihosocialni odnosi v šoli – skupaj s prof. C. Peklaj, Šolsko psihološko svetovanje, Diagnostika v vzgoji in izobraže- vanju), predava pa tudi na doktorskem pro- gramu Aplikativne psihološke študije na FF. Bila je mentorica številnim diplomatom, ma- gistrantom in doktorantom. Njeno znanstve- noraziskovalno in strokovno delo je zajeto kar v 774 bibliografskih enotah, med katerimi je avtorica ali (so)avtorica 90 znanstvenih in 25 strokovnih člankov, 36 znanstvenih monogra- fij in poglavij v monografijah, 25 strokovnih monografij, 11 visokošolskih ter 16 osnovno- šolskih učbenikov in učnih gradiv, 18 priroč- nikov za učitelje in svetovalne delavce. Med knjigami velja izpostaviti večkrat ponatisnje- ne knjige Bralne učne strategije, Šolsko psihološko svetovanje in Medvrstniško nasilje v šoli. Bogato je tudi njeno strokovno delovanje pri diseminaciji znanstvenih spoznanj v strokovno jav- nost – od številnih predavanj in delavnic za strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju (ravna- telje, svetovalne delavce, učitelje srednjih in osnovnih šol, vzgojitelje in svetovalce na Zavodu RS za šolstvo) v okviru stalnega strokovnega spopolnjevanja in drugih oblik izobraževanja, do predavanj z delavnicami za več kot sto učiteljskih kolektivov osnovnih in srednjih šol v Slove- niji, pa tudi v zamejstvu – v Italiji (v Gorici in Trstu) in Avstriji. Svoj strokovni prispevek je dala tudi kot dolgoletna članica predmetne skupine za šolsko svetovalno delo in članica ekspertne skupine za posodobitev Programskih smernic. Za svoje znanstvenoraziskovalno in pedagoško delo je leta 2008 dobila veliko priznanje Filo- zofske fakultete UL, leta 2016 nagrado RS za življenjsko delo na področju šolstva in leta 2023 za življenjsko delo na področju vzgoje in izobraževanja priznanje Pedagoškega inštituta in Sloven- skega društva raziskovalcev na področju edukacije (SLODRE). Dr. Sonja Pečjak Nedavno je Strokovni svet za splošno izobraževanje potrdil predlog posodobitev Programskih smernic svetovalnega dela v programih vzgoje in izobraže- vanja. Na aprilski konferenci za svetovalne delavce ste imeli vabljeno predavanje o tem dokumentu, ki ga je pripravila ekspertna skupina skupaj z vami. Kateri so ključni poudarki in sporočila tega doku- menta svetovalnim delavcem in drugim, s katerimi ti sodelujejo, npr. ravnateljem? Glede na to, da ste sodelovali tudi pri nastanku prve verzije dokumen- ta leta 1999, prosim, primerjajte takratne okoliščine z današnjimi, kakor tudi razvoj svetovalne službe v 6 Šolsko svetovalno delo | INTERVJU 6 šolska svetovalna služba v Sloveniji za seboj približno petintridesetletno prakso. Če govorimo o šolskem psi- hologu, katerega delo najbolj poznam, je v tem zače- tnem obdobju pri njihovem delu prevladoval klinič- nopsihološki model dela: psiholog je bil osredotočen primarno na delo s posamezniki, kar so podpirala tudi (neustrezna) prepričanja drugih (učiteljev, staršev) o tem, da je psihološka služba »servis«, ki lahko »popra- vi« in prilagodi učence zahtevam šole. Zato so takra- tne smernice poskušale narediti preobrat predvsem v smeri, da so poudarjale, da šolska svetovalna služba ni servis, pač pa strokovni sodelavec drugim pedagoškim delavcem pri reševanju vprašanj posameznikov in šole kot celote. Prve Programske smernice so poskušale vpeljati ugotovitve sistemskih teorij iz osemdesetih in devetdesetih let preteklega stoletja, da je posameznik del različnih socialnih sistemov (družinskega, vrstni- škega, razrednega, šolskega idr.), ki vsi praviloma pri- spevajo svoj delež k problemu posameznika, zato je treba pri razreševanju problema posameznika vključi- ti zanj pomembne osebe iz teh sistemov. To filozofijo nove Programske smernice eksplicitno izpostavljajo skozi tri ravni delovanja svetovalnega delavca: raven vzgojno-izobraževalnega zavoda (s sodelovanjem pri razvoju in kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela, ki vključuje razvojno in vzgojno-preventivno delo); raven skupine/oddelka (s sodelovanjem svetovalnega delavca pri pouku, delu s skupinami/oddelki, pri čemer to delo vključuje tako podporo učiteljem in pomoč učiteljem kot preventivno delo z učenci), in raven posameznika, kjer je poudarek na podpori in pomoči posamezniku. Pri tem posebej izpostavljajo potrebo po uravnoteže- nju teh treh ravni – od trenutno pretežno kurativnega k več preventivnega in razvojnega dela. Ob tem je tre- ba poudariti, da ta premik ni odvisen samo od sveto- valnih delavcev, ampak tudi od določenih sistemskih sprememb (npr. zmanjšanja normativov) in s tem za- poslitve več svetovalnih delavcev na šoli, ki jim bodo omogočili, da bodo – ob poplavi potreb po individu- alnih obravnavah – lahko več delali tudi razvojno in preventivno. V posodobljenih Programskih smernicah je nave- denih pet skupin skupnih kompetenc za vse profile svetovalnih delavcev, ki delujejo v vseh podsistemih vzgoji in izobraževanju s perspektive teh dveh doku- mentov. Kaj je drugače? In kje nas čakajo izzivi pri operacionalizaciji dokumenta? Posodobljene Programske smernice (PS) iz 2024 so ohranile bistvene poudarke humanistične paradigme starih Programskih smernic iz 1999 – torej, da gre za razvojno naravnano interno strokovno službo v vzgoji in izobraževanju, katere cilj je prispevati k uspešnos- ti vzgoje in izobraževanja kot celote in zagotavljati optimalni razvoj posameznikov, tako da se ukvarja s kompleksnimi pedagoškimi, psihološkimi in socialni- mi vprašanji v vzgoji in izobraževanju, na način treh, med seboj prepletenih dejavnosti – razvoja, preventive in pomoči. Okvir etično-profesionalnemu delovanju dajejo svetovalnim delavcem načela njihovega delo- vanja, med katerimi Programske smernice izpostav- ljajo najbolj ključna – načelo strokovnosti, strokovne avtonomnosti in odgovornosti, sodelovanja, interdi- sciplinarnosti in timskega dela ter načelo aktualnosti in razvojne usmerjenosti. Pri tem sta temeljni obliki dela posvetovanje, ki označuje sodelovanje šolskih svetovalnih delavcev s starši, učitelji, vodstvom in dru- gimi pri iskanju rešitev v zvezi s problematiko otrok/ učencev in koordinacija pri upravljanju in vodenju ak- tivnosti oz. programov, vezanih na razvoj, življenje in delo posameznikov oz. skupin otrok. Pri tem je glavno »orodje« šolskih svetovalnih delavcev vzpostavljanje in vzdrževanje sodelovalnega in svetovalnega odnosa z udeleženci. Gre za poseben strokovni odnos, ki teme- lji na vzajemnem zaupanju, spoštovanju, upoštevanju svobode in avtonomnosti drug drugega, simetričnosti v komunikaciji in zavedanju medsebojne soodvisnosti in soodgovornosti ter na skupnem dogovoru/soglasju o ciljih in načinih za doseganje skupnih ciljev. Pri tem nove Programske smernice še posebej izpostavljajo pomen participacije otrok, ki imajo pravico ne le da izrazijo svoja mnenja, potrebe, pričakovanja, ampak da se jih spoštuje in upošteva tudi pri sprejemanju zanje pomembnih odločitev ter tudi pri evalvaciji. Hkrati pa nove Programske smernice, zaradi vseh sprememb v zadnjih petindvajsetih letih na področju vzgoje in izobraževanja, prinašajo tudi nekatere nove poudarke. Če navedem le en primer: pred tridesetimi leti, ko so nastajale prve Programske smernice, je imela 7 Intervju z dr. Vinkom Logajem, direktorjem Zavoda RS za šolstvo (vrtec, šola, dijaški domovi idr.). Kakšen je pomen kontinuiranega razvoja kompetenc za opravljanje kakovostnega svetovalnega dela? Programske smernice navajajo pet skupin skupnih kompetenc, nujnih za opravljanje svetovalnega dela. To so raziskovalno-razvojne (brez tega, da bi svetoval- ni delavec ugotovil izhodiščno stanje, ne more načrto- vati in izvajati svojega dela), odnosno-komunikacijske (ne da bi svetovalni delavec vzpostavil in vzdrževal sodelovalni in svetovalni odnos, ne more sodelovati z udeleženci v šolskem prostoru), koordinacijsko-orga- nizacijske (zaradi nujnega sodelovanja v timih in koor- diniranja številnih projektov/programov), osebnostne (zmožnost uravnavanja stresa, osebnostna in misel- na prožnost so predpogoj za vzdrževanje odnosov z drugimi in hkrati zaščitni dejavnik pred izgorelostjo) in refleksivne (brez strokovno-etičnega razmisleka o lastnem delovanju ni strokovnega napredka). Te kom- petence razvijajo študenti že tekom svojega študija, vendar pa se resnični razvoj teh kompetenc začne z delom v praksi, ko se svetovalni delavec dnevno sooča s strokovno raznovrstnimi situacijami in strokovno- -etičnimi dilemami. Zato poteka razvoj teh skupnih kompetenc tekom zaposlitve s stalnim strokovnim spopolnjevanjem, študijem strokovne literature in so- delovanjem v različnih skupinah za reflektiranje lastne prakse. Kako zagotoviti priložnosti, da bi posamezni profili udejanjali in razvijali svoja specifična znanja in pris- tope in da ne bi prišlo do »zlitja« pristopov? Kako so svetovalni delavci opremljeni za sodelovanje v inter- disciplinarnih timih? Zavedati se je potrebno, da svetovalni delavci prido- bivajo oz. razvijajo svoje specifične strokovne kompe- tence v različnih študijskih programih (pedagoških, psiholoških, socialnih, socialnopedagoških, special- nopedagoških itd.). Tekom študija tako pridobivajo temeljna strokovna znanja za spoprijemanje z različ- nimi problemskimi področji in za različne svetovalne pristope; za ta znanja posameznih profilov svetovalnih delavcev so v prvi vrsti odgovorne visokošolske iz- obraževalne institucije. Te s svojimi nazivi bodočim svetovalnim delavcem dajejo dovoljenje za strokovno delovanje v šolskem prostoru in te svoje odgovornosti se nekatere institucije premalo zavedajo. Ta znanja se v izobraževalnih programih svetovalnih delavcev delno prekrivajo (npr. poznavanje razvojnih značilnosti ot- rok in mladostnikov), vendar pa je veliko vsebinskih in proceduralnih znanj specifičnih. Zato gledam na raz- lične profile svetovalnih delavcev kot na kalejdoskope, v katerih so sicer lahko iste barve, vendar organizirane na enkraten, specifičen način. Zato sta pomembna – kadar je v vzgojno-izobraževalnem zavodu več profilov – timsko delo in sodelovanje, če že ne stalno, pa vsaj pri kompleksnejših nalogah. Hkrati pa se je treba pri zaposlovanju svetovalnih de- lavcev na šoli zavedati, da se bo določen profil sveto- valnega delavca na šoli lotil različnih nalog na svoj specifičen način (pedagoški, psihološki, socialni itd.) in da nekateri profili tekom študija pridobijo več znanj/ kompetenc za reševanje problematike na več različnih področjih, nekateri pa imajo znanja za reševanje pro- blematike na specifičnih področjih. Zakaj svetovalni delavec potrebuje kontinuirano samorefleksijo in kolegialno refleksijo (ki jo v Pro- gramskih smernicah imenujete refleksivna kompe- tenca) glede svojih poklicnih izzivov in dilem? Kaj pomeni svetovalnemu delavcu kontinuirana eduka- tivna supervizija ali intervizija? Na kratko – ker ta omogoča stalen profesionalni razvoj in osebnostno rast svetovalnega delavca. Strokovna li- teratura v splošnem navaja tri ključne značilnosti dob- rega svetovalnega delavca: prvič, dobro educiranost v svetovanju na sploh, poznavanje razvojnih značilnosti svetovancev in konteksta; drugič, sposobnost fleksibil- ne uporabe različnih spretnosti v medosebnih odno- sih, in tretjič, pozitivna pričakovanja svetovalca glede izida pri delu z različnimi udeleženci. Če je za dose- go prvega cilja odločilen proces izobraževanja v času študija, so za razvoj drugih dveh kompetenc potrebne praktične izkušnje svetovalnega delavca z možnostjo refleksije lastnega dela. In to refleksijo omogočata rav- no kontinuirani edukativni supervizija in intervizija. 8 Šolsko svetovalno delo | INTERVJU Leta 2022 ste z vašo študentko ste razvili samo- ocenjevalno lestvico odnosne kompetence za svetoval- ne delavce, ki je bila objavljena v naši reviji (3/2023). Kakšen pomen ima odnosna kompetenca pri delu sve- tovalnih delavcev z otroki, mladostniki in drugimi? Programske smernice opredeljujejo, da je temeljna naloga šolske svetovalne službe, da se na podlagi po- sebnega strokovnega znanja in strokovno avtonomno preko sodelovalnega in svetovalnega odnosa vključu- je v reševanje vprašanj vzgojno-izobraževalnega dela. Učinkovitost svetovalnega delavca pri vzpostavljanju in vzdrževanju sodelovalnega in svetovalnega odno- sa z drugimi udeleženci pa temelji na njegovi bolj ali manj razviti odnosni kompetenci, kar potrjujejo tudi empirične študije o učinkovitosti svetovalnega dela. Te kažejo, da se boljši svetovalni delavci od slabših ločuje- jo predvsem po tem, v kolikšni meri so sposobni vzpo- staviti in vzdrževati sodelovalni in svetovalni odnos z drugimi. Kljub temu da v strokovni literaturi pojem odnosne kompetence ni vedno enoznačno opredeljen konstrukt, pa najpogosteje vključuje dimenzije, kot so pristnost, empatičnost, brezpogojno sprejemanje in spoštovanje udeležencev, s katerimi svetovalni dela- vec dela, zaupnost odnosa in delovni dogovor/alian- sa. Skratka vse tisto, kar o čemer govorijo Programske smernice v načelih delovanja svetovalnih delavcev. Mnogokrat okoliščine onemogočajo svetovalnim delavcem opravljanje dela v skladu s Programski- mi smernicami v prevladujočem obsegu delovnega časa. Kako komentirate to etično dilemo, v kateri se lahko znajdejo svetovalni delavci v praksi? Kako na splošno mladi svetovalni delavci gradijo in ohranja- jo etično držo in lastno integriteto? V uvodu k Programskim smernicam je zapisano, da te predstavljajo splošni konceptualni dokument za delo svetovalnih delavcev, na podlagi katerih posamezni svetovalni delavec avtonomno načrtuje in izvaja na- loge, upoštevajoč potrebe otrok in mladostnikov ter vizijo in cilje vzgoje in izobraževanja ter si po svoji etični in strokovni presoji postavlja prioritete svojega dela. To razumem tako, da svetovalni delavec v okviru realnega časa, ki ga ima na voljo, naredi načrt delov- nih nalog po strokovni presoji (pomembnosti, urgen- tnosti itd.) in ga poskuša izpeljati. To ne pomeni, da lahko obravnava vso problematiko, ki jo opazi in bi bila potrebna obravnave, ampak toliko kot uspe opraviti v času, ki ga ima na voljo. Hkrati se mora svetovalni de- lavec zavedati, da je uspešnost njegovega dela odvisna od mnogih dejavnikov (od otroka/mladostnika, ki ima problem, njegovega družinskega okolja, sodelovanja pedagoških delavcev, ki jih uspe pritegniti, vrstnikov otroka/mladostnika itd.) in da je sam le eden od dejav- nikov v procesu dela. Pomembno se je tudi zavedati, da je svetovalno delo uspešno tudi, če svetovalni delavec uspe le blažiti oz. zmanjševati težave pri otrocih/mla- dostnikih in jim s tem omogočiti optimalnejši razvoj ipd. Mladi svetovalni delavci lahko gradijo svojo inte- griteto samo s svojo strokovnostjo in zato je skrb za kontinuiran strokovni razvoj tako pomembna. Kateri formalizirani premiki v sistemu vzgoje in izobraževanja bi lahko povečali dodano vrednost svetovalnega dela v praksi za vse udeležence: spre- menjeni normativi, oblikovanje svetovalnih timov, kompetenčni profili strok, sistematično razvijanje sodelovanja svetovalnega delavca z vodstvom, pre- nova študijskih programov, ki izobražujejo svetoval- ne delavce ...? Vse našteto. S strokovnega vidika pa vidim v prvem ko- raku predvsem potrebo po izdelavi kompetenčnih pro- filov posameznih strok. Psihologija npr. ima že izdelan kompetenčni profil, znan kot kompetenčni model Eu- ropsy. Izdelava teh profilov bi bila pomembna najmanj iz dveh razlogov: prvič, ker bi visokošolske institucije, ki izobražujejo posamezne profile svetovalnih delav- cev, lahko prenovile obstoječe študijske programe, da bi sledili standardom v teh kompetenčnih profilih. In drugič, glede na dejstvo, da je izbira zaposlitve profila svetovalnega delavca v domeni ravnateljev, bi se ti laž- je oz. bolj vsebinsko odločali za zaposlovanje različnih profilov glede na specifične potrebe in značilnosti šole. Prof. dr. Sonja Pečjak, hvala vam za odgovore in vse znanstveno in pedagoško delo, ki povezuje in opol- nomoča strokovnjake na področju svetovalnega dela v vrtcih, šolah in domovih. 